1

Skupina Fresh Del Monte Produce (v nadaljevanju: skupina Del Monte) je eden največjih vertikalno povezanih proizvajalcev, trgovinskih posrednikov in distributerjev svežega ter sveže narezanega sadja in zelenjave z vsega sveta ter eden glavnih proizvajalcev in distributerjev pripravljenega sadja in zelenjave, sokov, pijač, prigrizkov in sladic v Evropi, ZDA, na Srednjem vzhodu in v Afriki. Svoje proizvode, med drugim banane, trži po vsem svetu pod znamko Del Monte.

2

Fresh Del Monte Produce, Inc. (v nadaljevanju: Del Monte ali tožeča stranka) je finančni holding in matična družba skupine Del Monte. Ta skupina se ukvarja s trženjem banan v Evropi prek številnih hčerinskih družb v popolni lasti, med drugim podjetij Del Monte Fresh Produce International Inc. (v nadaljevanju: DMFPI), Del Monte (Germany) GmbH in Del Monte (Holland) BV.

3

Podjetje Internationale Fruchtimport Gesellschaft Weichert & Co. KG (v nadaljevanju: Weichert ali Interfrucht ali intervenient) je bilo v času dejanskega stanja komanditna družba nemškega prava, ki se je ukvarjala pretežno s trženjem banan, ananasa in drugega eksotičnega sadja v Severni Evropi. Podjetje Del Monte je imelo od 24. junija 1994 do 31. decembra 2002 posredno 80-odstotni delež v podjetju Weichert, v obravnavanem primeru prek svoje hčerinske družbe v popolni lasti Westeuropa-Amerika-Linie GmbH (v nadaljevanju: WAL), ki jo je leta 1994 kupilo prek hčerinske družbe Global Reefer Carriers Ltd.

4

Podjetje Chiquita Brands International Inc. (v nadaljevanju: Chiquita) je 8. aprila 2005 vložilo prošnjo za imuniteto pred globami na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi).

5

Komisija Evropskih skupnosti je 3. maja 2005 podjetju Chiquita po tem, ko je to predložilo nove izjave in dodatne dokumente, na podlagi odstavka 8(a) obvestila o ugodni obravnavi odobrila pogojno imuniteto pred globami.

6

Komisija je po inšpekcijskih pregledih, ki jih je v prostorih različnih podjetij izvedla 2. in 3. junija 2005 na podlagi člena 20(4) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), in po poslani zahtevi po informacijah na podlagi člena 18(2) Uredbe št. 1/2003 na podjetja Chiquita, Chiquita International Ltd, Chiquita International Services Group NV, Chiquita Banana Company BV, Dole Food Company, Inc (v nadaljevanju: Dole), Dole Fresh Fruit Europe OHG, Del Monte, DMFPI, Del Monte (Nemčija), Del Monte (Nizozemska), Fyffes plc (v nadaljevanju: Fyffes), Fyffes International, Fyffes Group Limited, Fyffes BV, FSL Holdings NV, Firma Leon Van Parys NV (v nadaljevanju: Van Parys) in Weichert 20. julija 2007 naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

7

Podjetja, navedena zgoraj v točki 6, so dobila vpogled v preiskovalno dokumentacijo Komisije v obliki kopije na DVD-ju, ki pa ni vsebovala posnetkov in zapisnikov ustnih izjav podjetij, ki jih je dal prosilec za imuniteto, niti z njimi povezanih dokumentov, ki so bili dani na voljo na vpogled v prostorih Komisije.

8

Podjetje Weichert je po zaslišanju zadevnih podjetij, ki je potekalo od 4. do 6. februarja 2008, 28. februarja 2008 Komisiji predložilo dopis s pripombami in prilogami.

9

Komisija je 15. oktobra 2008 sprejela Odločbo C(2008) 5955 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva COMP/39188 – Banane) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ki je bila podjetju Del Monte vročena 22. oktobra 2008.

10

Komisija navaja, da so podjetja, na katera je izpodbijana odločba naslovljena, sodelovala pri usklajenem ravnanju, da bi uskladila referenčne cene banan, ki so jih med 1. januarjem 2000 in 31. decembrom 2002 (podjetje Chiquita 1. decembrom 2002) prodajala v Severno Evropo, in sicer v Avstrijo, Belgijo, na Dansko, Finsko, v Nemčijo, Luksemburg, na Nizozemsko in Švedsko (točke od 1 do 3 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11

Uvoz banan v Evropsko skupnost je v času dejanskega stanja urejala Uredba Sveta (EGS) št. 404/93 z dne 13. februarja 1993 o skupni ureditvi trga za banane (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 13, str. 388), ta pa je določala sistem, ki je temeljil na uvoznih kvotah in cenah. Komisija poudarja, da so se uvozne kvote za banane sicer določale letno in se dodeljevale vsako četrtletje, z določeno omejeno prilagodljivostjo med četrtletji posameznega koledarskega leta, pošiljke banan, namenjene v severnoevropska pristanišča, in količine, ki so se tržile na tem območju, pa so se določale tedensko na podlagi odločitev proizvajalcev, uvoznikov in trgovskih posrednikov o proizvodnji, pošiljanju in trženju (točke 36, 131, 135 in 137 obrazložitve izpodbijane odločbe).

12

Na področju pridelovanja banan so obstajale tri različne kategorije znamke banan, imenovane „tretje“: v prvo kategorijo so spadale banane znamke Chiquita, v drugo banane znamk Dole in Del Monte, v tretjo pa banane, ki so se prav tako imenovale „tretje“ in so vključevale več drugih znamk banan. Ta razdelitev po znamkah se je izražala tudi pri določanju cen banan (točka 32 obrazložitve izpodbijane odločbe).

13

Severnoevropski sektor banan je bil v zadevnem obdobju organiziran v tedenskih ciklusih. Ladijski prevoz banan iz pristanišč Latinske Amerike v Evropo je trajal približno dva tedna. Pošiljke banan so v severnoevropska pristanišča prispele običajno tedensko, in sicer po rednem časovnem razporedu odpremljanja (točka 33 obrazložitve izpodbijane odločbe).

14

Banane so bile odpremljene zelene, kakršne so prispele tudi v pristanišča. Nato so bile dobavljene neposredno kupcem (zelene banane) ali pa so se zorile in bile dobavljene približno čez teden dni (rumene banane). Zoril jih je uvoznik ali je bilo to izvedeno v njegovem imenu, lahko pa jih je zoril tudi kupec. Stranke uvoznikov so bile običajno zorilci ali maloprodajne verige (točka 34 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15

Podjetja Chiquita, Dole in Weichert so referenčne cene za svojo znamko določala tedensko, v obravnavanem primeru ob četrtkih zjutraj, in jih sporočile strankam. Izraz „referenčna cena“ se je običajno nanašal na referenčne cene za zelene banane, referenčne cene za rumene banane pa so bile običajno sestavljene iz zelene ponudbe s prišteto pristojbino za zorenje (točka 104 obrazložitve izpodbijane odločbe).

16

Cene, ki so jih plačevali prodajalci na drobno in distributerji banan (imenovane „dejanske cene“ ali „transakcijske cene“), so se lahko določale s tedenskimi pogajanji, v obravnavanem primeru ob četrtkih popoldne in petkih (ali pozneje v tekočem tednu ali na začetku naslednjega tedna), ali pa z izvajanjem pogodb o dobavi po vnaprej določenih cenovnih formulah z navedbo fiksne cene ali z določanjem cene glede na referenčno ceno prodajalca ali konkurenta ali drugo referenčno ceno, kot je „cena Aldi“. Komisija pojasnjuje, da je maloprodajna veriga Aldi vsak četrtek med 11. uro in 11.30 prejemala ponudbe dobaviteljev in nato pripravila nasprotni predlog, to je „ceno Aldi“, cena, po kateri je plačevala dobaviteljem, pa je bila običajno določena ob približno 14. uri. „Cena Aldi“ se je od drugega polletja 2002 začela vse bolj uporabljati kot kazalnik za izračun cene banan pri nekaterih drugih transakcijah, zlasti pri bananah z znamko (točki 34 in 104 obrazložitve izpodbijane odločbe).

17

Komisija pojasnjuje, da so se zadevna podjetja dvostransko dogovarjala pred določanjem cen in pri tem razpravljala o dejavnikih pri določanju cen banan, to je dejavnikih, ki so se nanašali na referenčno ceno za prihodnji teden, razpravljala pa so tudi o gibanjih cen oziroma si jih razkrivala, ali pa so si izmenjevala podatke o referenčnih cenah za prihodnji teden. Ti pogovori so potekali, preden so stranke določile svoje referenčne cene, običajno ob sredah, vsi pa so se nanašali na prihodnje referenčne cene (točka 51 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe).

18

Podjetje Dole se je tako dvostransko dogovarjalo s podjetjema Chiquita in Weichert. Podjetje Chiquita je bilo seznanjeno s pogovori, ki so potekali pred določanjem cen, ali je vsaj pričakovalo obstoj takih dogovorov med podjetjema Dole in Weichert (točka 57 obrazložitve izpodbijane odločbe).

19

Cilj navedenih dvostranskih pogovorov, ki so potekali pred določanjem cen, je bilo zmanjšanje negotovosti v zvezi z ravnanjem strank, kar zadeva referenčne cene, ki so jih morale določiti ob četrtkih zjutraj (točka 54 obrazložitve izpodbijane odločbe).

20

Komisija navaja, da so si podjetja po določitvi svojih referenčnih cen v četrtek zjutraj dvostransko izmenjala referenčne cene. S to poznejšo izmenjavo informacij so lahko nadzirala posamezne odločitve o cenah glede na pogovore, ki so potekali pred določanjem cen, in okrepila svoje povezave sodelovanja (točke od 198 do 208, 227, 247, 273 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe).

21

Referenčne cene so se po navedbah Komisije uporabljale vsaj kot tržni signali, trendi in/ali podatki v zvezi s predvidenim gibanjem cen banan, poleg tega pa so bile pomembne za trženje banan in dosežene cene. Cena je bila poleg tega pri nekaterih transakcijah neposredno povezana z referenčno ceno, in sicer na podlagi formul, ki so temeljile na referenčnih cenah (točka 115 obrazložitve izpodbijane odločbe).

22

Komisija meni, da so morala zadevna podjetja, ki so sodelovala pri usklajevanju in so ostala dejavna na področju trženja banan, pri odločanju o svojem ravnanju na trgu nujno upoštevati prejete informacije konkurentov, kar sta podjetji Chiquita in Dole tudi izrecno priznali (točki 228 in 229 obrazložitve izpodbijane odločbe).

23

Komisija ugotavlja, da so pogovori, ki so pred določanjem cen potekali med podjetjema Dole in Chiquita ter podjetjema Dole in Weichert, lahko vplivali na cene, ki so jih zaračunali gospodarski subjekti, in se nanašali na določanje cen ter da so vodili v usklajeno ravnanje, katerega cilj je bil omejiti konkurenco v smislu člena 81 ES (točki 54 in 271 obrazložitve izpodbijane odločbe).

24

Komisija meni, da vsi tajni dogovori, opisani v izpodbijani odločbi, sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, katere cilj je omejiti konkurenco v Skupnosti v smislu člena 81 ES. Podjetji Chiquita in Dole naj bi bili odgovorni za enotno in trajajočo kršitev v celoti, podjetje Weichert pa le za del kršitve, pri kateri je sodelovalo, to je tisti del, ki zadeva tajne dogovore s podjetjem Dole (točka 258 obrazložitve izpodbijane odločbe).

25

Ker naj bi bil za severnoevropski trg banan značilen velik tržni obseg v državah članicah in ker naj bi tajni dogovori zajemali velik del Skupnosti, Komisija meni, da so navedeni dogovori pomembno vplivali na trgovino med državami članicami (točka 333 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe).

26

Komisija navaja, da ni bilo mogoče priznati izjeme na podlagi člena 81(3) ES, ker podjetja niso priglasila dogovorov ali ravnanja, kar je predhodni pogoj za uporabo zgoraj navedenega člena na podlagi člena 4(1) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] Pogodbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), poleg tega pa ni bilo niti dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da so bili pogoji za uveljavljanje izjeme v obravnavanem primeru izpolnjeni (točka 339 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe).

27

Komisija pojasnjuje, da so bile v členu 2 Uredbe št. 26 z dne 4. aprila 1962 o uporabi nekaterih pravil konkurence v proizvodnji in trgovini s kmetijskimi proizvodi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 1, str. 6) – ki je veljala v času dejanskega stanja in določala, da se je člen 81 ES uporabljal za vse dogovore, odločbe in ravnanja, povezane s proizvodnjo in trženjem različnih proizvodov, vključno s sadjem – navedene izjeme od uporabe člena 81 ES. Ker v obravnavanem primeru ti pogoji za uporabo navedenih izjem niso izpolnjeni, Komisija ugotavlja, da za usklajeno ravnanje, opisano v izpodbijani odločbi, ni bilo mogoče priznati izjeme na podlagi člena 2 Uredbe št. 26 (točka 344 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe).

28

Potem ko je Komisija ugotovila, da je podjetje Del Monte z družbeniki komplementarji podjetja Weichert lahko odločilno vplivalo na način vodenja poslov podjetja Weichert in da je v kršitvenem obdobju dejansko tako vplivalo, meni, da podjetji Del Monte in Weichert sestavljata gospodarsko enoto, ker slednje podjetje ni neodvisno odločalo o svojem ravnanju na trgu. Za podjetji Del Monte in Weichert je bilo zato razglašeno, da sta „skupno in solidarno“ odgovorni za kršitev člena 81 ES, navedeno v izpodbijani odločbi (točke 384 in od 432 do 434 obrazložitve izpodbijane odločbe).

29

Komisija je za določitev zneska glob v izpodbijani odločbi uporabila določbe iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe (ES) št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: navedene smernice), in obvestila o ugodni obravnavi.

30

Komisija je določila osnovni znesek globe, ki se naloži in zajema od 0 do 30 % zadevne prodaje podjetja glede na stopnjo teže kršitve, pomnoženo s številom let trajanja sodelovanja podjetja pri kršitvi, in dodaten znesek, ki zajema od 15 do 25 % vrednosti prodaje, da bi se podjetja odvrnila od nezakonitega ravnanja (točka 448 obrazložitve izpodbijane odločbe).

31

Izračunani so bili osnovni zneski globe, ki se naloži:

32

Osnovni znesek globe, ki se naloži, je bil pri vseh naslovnikih izpodbijane odločbe znižan za 60 %, ker ima sektor banan posebno zakonodajno ureditev in ker se je usklajevanje nanašalo na referenčne cene (točka 467 obrazložitve izpodbijane odločbe). Znižanje za 10 % je bilo odobreno podjetju Weichert, ker ni bilo seznanjeno s pogovori, ki so potekali med podjetjema Dole in Chiquita pred določanjem cen (točka 476 obrazložitve izpodbijane odločbe).

33

Po prilagoditvi so bili določeni ti osnovni zneski:

34

Podjetju Chiquita je bila na podlagi obvestila o ugodni obravnavi odobrena imuniteta pred globami (točke od 483 do 488 obrazložitve izpodbijane odločbe). V zvezi s podjetji Dole, Del Monte in Weichert ni bilo drugih prilagoditev, zato je končni znesek njihove globe enak osnovnim zneskom glob, ki se naložijo in so navedene zgoraj v točki 33.

35

Izpodbijana odločba med drugim določa:

„Člen 1

Naslednja podjetja so kršila določbe člena 81 [ES], saj so sodelovala pri usklajenem ravnanju za določitev referenčnih cen banan:

Kršitev je zajemala te države članice: Avstrijo, Belgijo, Dansko, Finsko, Nemčijo, Luksemburg, Nizozemsko in Švedsko

Člen 2

Za kršitev, na katero se nanaša člen 1, se naložijo te globe:

[…]“

36

Tožeča stranka je 31. decembra 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.

37

Družba Weichert je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 9. aprila 2009 vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom tožeče stranke.

38

Tožeča stranka in Komisija sta 18. in 28. maja 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili akta, v katerih sta predstavili pisna stališča v zvezi z navedenim predlogom za intervencijo.

39

Komisija je 28. maja 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za zaupno obravnavanje nekaterih delov odgovora na tožbo in njegovih prilog glede podjetja Weichert.

40

Tožeča stranka je 29. maja 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za zaupno obravnavanje nekaterih delov tožbe in njenih prilog glede podjetja Weichert.

41

Splošno sodišče je s sklepom z dne 17. februarja 2010 ugodilo predlogu podjetja Weichert za intervencijo in odredilo, naj se mu predloži kopija vseh procesnih dokumentov v različici, ki ni zaupna.

42

Intervenient je v določenem roku predložil intervencijsko vlogo, druge stranke pa stališča glede te vloge.

43

Splošno sodišče (osmi senat) se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča postavilo vprašanje tožeči stranki in Komisiji ter ju pozvalo, naj nanj pisno odgovorita.

44

Podjetje Del Monte je v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča predložilo pisna stališča 4. januarja 2012, podjetje Weichert in Komisija pa 6. januarja 2012.

45

Stranke so na obravnavi 1. februarja 2012 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja, ki jim jih je postavilo Splošno sodišče.

46

Tožeča stranka ob podpori intervenienta Splošnemu sodišču predlaga, naj:

47

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

48

Tožeča stranka je v pisanjih navedla šest tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 81 ES in člena 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 zaradi solidarne odgovornosti s podjetjem Weichert, ki jo je ugotovila Komisija, drugič, na kršitev člena 253 ES, ker naj Komisija ne bi pojasnila, kako je lahko in dejansko odločilno vplivala na podjetje Weichert, tretjič, na kršitev pravice do obrambe, ker naj Komisija ne bi želela razkriti upoštevnih dokazov, četrtič, na kršitev člena 81 ES zaradi napačne ugotovitve glede obstoja usklajenega ravnanja s protikonkurenčnim ciljem, petič, na kršitev pravice do zaslišanja, in šestič, na kršitev člena 81 ES, člena 7 Uredbe št. 1/2003 in člena 253 ES zaradi napačnega izreka izpodbijane odločbe.

49

Splošno sodišče meni, da je treba za vse navedene tožbene razloge šteti, da se nanašajo po eni strani na kršitev členov 81 ES in 253 ES ter po drugi strani na kršitev pravice do obrambe.

50

Kar zadeva solidarno odgovornost matične družbe za ravnanje hčerinske družbe, je treba opozoriti, da to, da je hčerinska družba ločena pravna oseba, ne zadostuje za izključitev možnosti, da se njeno ravnanje pripiše matični družbi (sodba Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji, 48/69, Recueil, str. 619, točka 132).

51

Konkurenčno pravo Evropske unije se namreč nanaša na dejavnosti podjetja, pojem podjetja pa zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihov pravni status in njihov način financiranja (sodbi Sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C-97/08 P, ZOdl., str. I-8237, točki 54 in 55, in z dne 29. septembra 2011 v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, C-521/09 P, ZOdl., str. I-8947, točka 53).

52

Sodišče Unije je poleg tega navedlo, da je treba pojem podjetja, postavljen v ta kontekst, razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (sodba Sodišča z dne 14. decembra 2006 v zadevi Confederación Española de Empresarios de Estaciones de Servicio, C-217/05, ZOdl., str. I-11987, točka 40, in zgoraj v točki 51 navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 53). Tako je poudarilo, da za uporabo pravil konkurence formalna ločitev dveh družb, ki izhaja iz njune ločene pravne osebnosti, ni odločilna, saj je odločilno merilo, ali obstaja njuno enotno ravnanje na trgu. Torej se lahko izkaže, da je treba ugotoviti, ali družbi z različnima pravnima osebnostma oblikujeta ali spadata v samo eno podjetje ali gospodarski subjekt z enotnim ravnanjem na trgu (zgoraj v točki 50 navedena sodba Imperial Chemical Industries proti Komisiji, točka 140, in sodba Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2005 v zadevi DaimlerChrysler proti Komisiji, T-325/01, ZOdl., str. II-3319, točka 85).

53

Kadar tak gospodarski subjekt krši pravila konkurence, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti odgovarjati za to kršitev (glej zgoraj v točki 51 navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 56, in Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 53 in navedena sodna praksa).

54

Tako je ravnanje hčerinske družbe mogoče pripisati matični družbi, predvsem če zadevna hčerinska družba – čeprav je ločena pravna oseba – o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma ravna v skladu z navodili matične družbe, zlasti ob upoštevanju gospodarskih, organizacijskih in pravnih povezav med pravnima subjektoma (glej sodbi Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, C-294/98 P, Recueil, str. I-10065, točka 27, in z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 117, ter zgoraj v točki 51 navedeno sodbo Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 54).

55

V takem primeru sta namreč matična družba in njena hčerinska družba del iste gospodarske enote in zato sestavljata samo eno podjetje v smislu zgoraj navedene sodne prakse. Torej ne odnos napeljevanja h kršitvi med matično in hčerinsko družbo ali celo vpletenost prve v navedeno kršitev, ampak dejstvo, da obe tvorita samo eno podjetje v smislu člena 81 ES, omogoča Komisiji, da naslovi odločbo o naložitvi glob na matično družbo (zgoraj v točki 51 navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 59, in Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 55).

56

V zvezi s tem je treba pojasniti, da Komisija ne more samo ugotoviti, da lahko neko podjetje odločilno vpliva na drugo, ne da bi bilo treba preveriti, ali je podjetje dejansko izvajalo ta vpliv. Nasprotno, Komisija mora načeloma dokazati tak odločilni vpliv na podlagi vseh dejstev, med katerimi je zlasti morebitno vodstveno pooblastilo enega od teh podjetij v razmerju do drugega podjetja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Aristrain proti Komisiji, C-196/99 P, Recueil, str. I-11005, točke od 96 do 99, zgoraj v točki 54 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točke od 118 do 122, in sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Avebe proti Komisiji, T-314/01, ZOdl., str. II-3085, točka 136).

57

V posebnem primeru, v katerem je matična družba stoodstotna lastnica kapitala hčerinske družbe, ki je kršila konkurenčna pravila Skupnosti, ta matična družba po eni strani lahko odločilno vpliva na ravnanje te hčerinske družbe, po drugi strani pa obstaja ovrgljiva domneva, da ta matična družba dejansko odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe (glej zgoraj v točki 51 navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 60, in Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 56).

58

V teh okoliščinah za domnevo, da matična družba odločilno vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe, zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe. Nato lahko Komisija matično družbo šteje za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, razen če ta matična družba, ki mora to domnevo ovreči, predloži zadostne dokaze, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno (sodba Sodišča z dne 20. januarja 2011 v zadevi General Química in drugi proti Komisiji, C-90/09 P, ZOdl., str. I-1, točka 40, in zgoraj v točki 51 navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 57).

59

Očitke tožeče stranke, da je Komisija po eni strani kršila člen 253 ES, ker naj ne bi zadostno obrazložila izpodbijane odločbe v delu, ki zadeva pripisovanje kršitve podjetja Weichert, in po drugi strani člen 81 ES s tem, ko ji je pripisala tako kršitev.

60

Tožeča stranka, matična družba skupine Del Monte, trdi, da Komisija ni izpolnila obveznosti obrazložitve, ker naj ji ne bi pojasnila, kako je lahko imela in dejansko izvajala odločilen vpliv na podjetje Weichert. Predpostavka Komisije v zvezi z odgovornostjo matičnega podjetja naj bi temeljila na obstoju dveh povezav med podjetjem Weichert in navedeno skupino, to sta udeležba podjetja WAL kot komanditista v kapitalu podjetja Weichert in sporazum o distribuciji, sklenjen med podjetjema Weichert in DMFPI. Toda izpodbijana odločba naj ne bi vsebovala niti stavka, v katerem bi bilo pojasnjeno, kako naj bi podjetje Del Monte odločilno vplivalo na podjetje Weichert, niti povezave med podjetji WAL, DMFPI in Del Monte.

61

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati utemeljitev institucije, ki je akt sprejela, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, vrsto navedenih razlogov in interes, ki bi ga za ugotovitve lahko imel naslovnik ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ker vprašanja, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, ni treba presojati samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, točka 63 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Hoek Loos proti Komisiji, T-304/02, ZOdl., str. II-1887, točka 58).

62

Komisiji ni treba zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zadevne osebe, temveč zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za sistematiko odločbe. Zlasti ji ni treba sprejeti stališča do elementov, ki so očitno neumestni, brez pomena ali nedvomno postranski (glej v tem smislu zgoraj v točki 61 navedeno sodbo Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 64, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v zadevi Corsica Ferries France proti Komisiji, T-349/03, ZOdl., str. II-2197, točka 64, in z dne 16. junija 2011 v zadevi L’Air liquide proti Komisiji, T-185/06, ZOdl., str. II-2809, točka 64).

63

Prav tako iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti odločba o uporabi člena 81 ES, kadar se nanaša na več naslovnikov in zadeva problem odgovornosti za kršitev, dovolj obrazložena glede vsakega naslovnika, zlasti pa glede naslovnikov, ki morajo v skladu s to odločbo odgovarjati za navedeno kršitev (sodbi Splošnega sodišča z dne 28. aprila 1994 v zadevi AWS Benelux proti Komisiji, T-38/92, Recueil, str. II-211, točka 26, in z dne 27. septembra 2006 v zadevi Akzo Nobel proti Komisiji, T-330/01, ZOdl., str. II-3389, točka 93). Tako je treba v odločbi glede matične družbe, ki se šteje za solidarno odgovorno za kršitev, podrobno pojasniti razloge, ki utemeljujejo naložitev odgovornosti za kršitev tej družbi (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T-327/94, Recueil, str. II-1373, točke od 78 do 80, in z dne 16. junija 2011 v zadevi FMC proti Komisiji, T-197/06, ZOdl., str. II-3179, točka 45).

64

V obravnavanem primeru je treba, prvič, ugotoviti, da je Komisija v izpodbijani odločbi jasno opisala strukturo skupine Del Monte.

65

Komisija je namreč pojasnila, da je bilo podjetje Del Monte finančni holding in matična družba skupine Del Monte, ki se ukvarja s trženjem banan po Evropi prek številnih hčerinskih družb „v popolni lasti“, med drugim podjetja DMFPI (točka 19 obrazložitve izpodbijane odločbe).

66

Komisija je še navedla, da je imelo podjetje Del Monte od 24. junija 1994 do 31. decembra 2002 posredno 80-odstotni delež kapitala podjetja Weichert, in sicer prek hčerinske družbe v popolni lasti podjetja WAL, ki jo je leta 1994 kupilo prek hčerinske družbe Global Reefer Carriers Ltd, preostali kapital podjetja Weichert pa je od marca 1999 v lasti fizičnih oseb, to so D. W. ter njegova sinova A. W. in H. W. (v nadaljevanju: skupaj: družina W.), ki so družbeniki komplementarji, in družbe z omejeno odgovornostjo Interfrucht Beteiligungsgesellschaft mbH (točki 15 in 381 obrazložitve izpodbijane odločbe).

67

Komisija je predstavila načela, ki jih je nameravala uporabiti za opredelitev naslovnikov izpodbijane odločbe, pri čemer se je sklicevala na upoštevno sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča v zvezi s pojmom podjetja v smislu člena 81 ES (točke od 360 do 366 obrazložitve izpodbijane odločbe). Opozorila je zlasti, da je lahko domnevala, da je matična družba dejansko odločilno vplivala na hčerinsko družbo v popolni lasti, vendar naj bi imela matična družba možnost, da to domnevo ovrže, če predloži zadostne dokaze, da je njena hčerinska družba o svojem ravnanju na trgu odločala samostojno (točka 364 obrazložitve izpodbijane odločbe).

68

Vse navedbe v zgoraj navedenih točkah od 65 do 67 so že bile zajete v odstavkih 17, 27, 441 in 475 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljenega na tožečo stranko, v njih dana pojasnila pa so ji omogočila, da se seznani z razlogi, zaradi katerih je Komisija menila, da je v skupini Del Monte dejansko odločilno vplivala na podjetji WAL in DMFPI.

69

Komisija v zvezi s tem navaja, česar tožeča stranka ne izpodbija, da ta med upravnim postopkom ni poskušala ovreči domneve v zvezi z lastništvom celotnega kapitala svojih hčerinskih družb WAL in DMFPI, ter upravičeno trdi, da ji torej ni bilo treba dodatno pojasniti, kako je vplivala na navedeni podjetji.

70

Komisija je v izpodbijani odločbi torej preučila, ali je podjetje Del Monte lahko in dejansko odločilno vplivalo na podjetje Weichert, in ker je ugotovila, da je imelo podjetje posredno le 80 % kapitala podjetja Weichert, je menila, da domneve o odločilnem vplivu matične družbe na hčerinsko družbo v popolni lasti ni mogoče uporabiti za podjetje Del Monte (točka 384 obrazložitve izpodbijane odločbe).

71

V nasprotju s tem, kar je mogoče razbrati iz pisanj tožeče stranke, se ugotovitev, da „[se] domneva o odločilnem vplivu […] ne uporablja [zanjo]“, ne more nanašati na razmerja med njo ter njenima hčerinskima družbama WAL in DMFPI.

72

Drugič, Komisija je navedla, da je bilo podjetje Weichert bolj kot hčerinska družba podjetja Del Monte partnerstvo med tem podjetjem kot družbenikom komanditistom in najprej D. W. ter nato od marca 1999 družino W. kot družbenikom komplementarjem. Poslovno razmerje med družbeniki tega skupnega podjetja je bilo vzpostavljeno s sporazumom o združitvi, v katerem naj bi se določili statut komanditne družbe ter natančneje nadzorni in upravni mehanizmi, ter z izključnim sporazumom o distribuciji v zvezi z bananami, ki jih je dobavljalo podjetje Del Monte za uvoz v Skupnost (točki 382 in 383 obrazložitve izpodbijane odločbe).

73

Komisija je na podlagi dokumentov iz dokumentacije in izjav podjetja Weichert menila, da „[je] podjetje Del Monte […] (z družino W. kot družbenikom komplementarjem) lahko odločilno vplivalo na način vodenja poslov podjetja Weichert in [da] je v zadevnem obdobju dejansko tako vplivalo“ (točka 384 obrazložitve izpodbijane odločbe). Navedla je tudi, da „[so] na podjetje Weichert […] v kršitvenem obdobju [od leta 2000 do 2002] odločilno vplivali družbeniki, ki [so] skupaj na podlagi skupnega sporazuma ustanovili to podjetje v obliki komanditne družbe“ (točka 385 obrazložitve izpodbijane odločbe).

74

Komisija je v točki 386 obrazložitve izpodbijane odločbe trdila, da „[je] podjetje Del Monte do konca decembra 2002 z [družino W. kot družbenikom komplementarjem] nadzorovalo in upravljalo podjetje Weichert“, in v utemeljitev te ugotovitve navedla različna dejstva, razvrščena v tri razdelke, to je razdelek, naslovljen „Pomembne strateške odločitve v podjetju Weichert, za katere je potrebno soglasje vseh družbenikov“ (točka 387 obrazložitve izpodbijane odločbe), razdelek, naslovljen „Podjetje Del Monte je lahko vplivalo na podjetje Weichert pri upravljanju in vprašanjih v zvezi z določanjem cen in trženjem ter je v skladu z dokazi dejansko tako vplivalo“ (točke od 388 do 391 obrazložitve izpodbijane odločbe), in razdelek, naslovljen „Podjetje Del Monte je od podjetja Weichert lahko in dejansko redno prejemalo cene in informacije o trgu“ (točke od 392 do 393 obrazložitve izpodbijane odločbe).

75

Potem ko je Komisija preučila in zavrnila trditve podjetja Del Monte, s katerimi je to izpodbijalo vsakršno možnost svojega dejanskega odločilnega vpliva na podjetje Weichert (točke od 394 do 433 obrazložitve izpodbijane odločbe), je ugotovila, da je podjetje Weichert sestavljalo gospodarsko enoto s podjetjem Del Monte, ker podjetje Weichert ni neodvisno odločalo o svojem ravnanju na trgu (točka 432 obrazložitve izpodbijane odločbe).

76

V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da je kršila člen 253 ES.

77

Tožeča stranka trdi, da jo je Komisija razglasila za „skupno in solidarno“ odgovorno za ravnanje podjetja Weichert „le“ na podlagi domnevnega skupnega nadzora, s katerim naj ne bi bilo nikoli mogoče zadostno dokazati take odgovornosti. Opozarja, da se člen 81 ES uporablja za „podjetja“ in ne za pravne subjekte ter da je zato lahko več pravnih subjektov odgovornih za kršitev, če so del samo enega podjetja. Komisija po navedbah tožeče stranke v nasprotju s sodno prakso in svojo prakso odločanja pred letom 2007 trdi, da to, da pravni subjekt izvaja skupni nadzor nad drugim pravnim subjektom, zadostuje za dokaz, da sta navedena subjekta del enotnega podjetja.

78

Ta utemeljitev tožeče stranke temelji na napačni predpostavki in jo je torej treba zavrniti.

79

Spomniti je namreč treba, da je Komisija predstavila načela, ki jih je nameravala uporabiti za opredelitev naslovnikov izpodbijane odločbe, pri čemer se je sklicevala na upoštevno sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča v zvezi s pojmom podjetja v smislu člena 81 ES (točke od 360 do 366 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je po ugotovitvi, da domneve o izvajanju odločilnega vpliva, povezanega s popolnim lastništvom kapitala podjetja, ni mogoče uporabiti za podjetje Del Monte v razmerju do podjetja Weichert, navedla, da „je torej obravnavala vprašanje, ali je podjetje lahko in dejansko odločilno vplivalo na podjetje Weichert“ (točka 384 obrazložitve izpodbijane odločbe).

80

Iz branja celotne odločbe je razvidno, da je Komisija – zlasti glede na kapitalske povezave in vsebino sporazuma o združitvi med podjetjema Weichert in WAL – dejansko menila, da je podjetje Del Monte z družbeniki komplementarji izvajalo skupni nadzor nad podjetjem Weichert, vendar se v zvezi z zmožnostjo izvajanja odločilnega vpliva ni omejila na to ugotovitev, temveč je preučila in preverila, ali je podjetje Del Monte dejansko tako vplivalo na podjetje Weichert.

81

Tožeča stranka se v utemeljitev trditev sklicuje na točko 384 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jo v repliki navaja napačno, saj napačno trdi, da je Komisija navedla, da ker „[je] podjetje Del Monte […] (s komplementarji […]) lahko odločilno vplivalo na način vodenja poslov podjetja Weichert, sta podjetji Del Monte in Weichert sestavljali enotno podjetje“, pri čemer te navedbe ni v navedeni točki obrazložitve.

82

V izpodbijani odločbi poleg tega ni navedbe, da sta bili podjetji Del Monte in Weichert gospodarska enota že samo zato, ker naj bi prvo podjetje z družbeniki komplementarji izvajalo nadzor nad drugim podjetjem.

83

Tožeča stranka poleg tega trdi, da ni mogoče združiti merila v zvezi s potrebo po dokazu, da je hčerinska družba večinoma ravnala v skladu z navodili matične družbe, s pojmom skupnega nadzora, ker „ima lahko matična družba, ki izvaja skupni nadzor, le pravico veta“. Dodaja, da je spodkopano sámo načelo osebne odgovornosti, če je mogoče šteti, da je subjekt, ki ima le pravico veta, omejeno na nekatere vidike ravnanja družbe, odgovoren za ravnanje navedene družbe, ki je zunaj njegovega nadzora.

84

Na podlagi teh splošnih premislekov ni mogoče opredeliti niti kršitve, v obravnavanem primeru kršitve člena 81 ES zaradi pripisovanja kršitve podjetja Weichert podjetju Del Monte.

85

Kot Komisija upravičeno poudarja v pisanjih, pripisovanje kršitve podjetja Weichert ne temelji le na pristojnostih, ki jih je dobilo podjetje Del Monte na podlagi člena 7(2) in (3) sporazuma o združitvi, v obravnavanem primeru pravici veta pri nekaterih odločitvah v zvezi z delovanjem podjetja, temveč na širšem sklopu dejavnikov, ki izhajajo iz pravnih, organizacijskih in gospodarskih povezav med podjetjema Del Monte in Weichert ter na podlagi katerih je po mnenju Komisije mogoče ugotoviti splošen vpliv prvega navedenega podjetja na drugo.

86

Če je mogoče utemeljitev tožeče stranke razumeti tako, da je mogoče le na podlagi izključnega nadzora matične družbe nad hčerinsko družbo ugotoviti, da navedena pravna subjekta sestavljata eno podjetje, in prvemu podjetju pripisati kršitev drugega podjetja, je treba zavrniti tudi to utemeljitev.

87

Sodišče je že razsodilo, da skupen nadzor dveh med seboj neodvisnih matičnih družb nad hčerinsko družbo načeloma ne nasprotuje temu, da Komisija ugotovi obstoj gospodarske enote, sestavljene iz ene od teh matičnih družb in zadevne hčerinske družbe, in da to velja tudi, če ima ta matična družba manjši kapitalski delež v hčerinski družbi kot druga matična družba (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. decembra 2010 v zadevi AceaElectrabel Produzione proti Komisiji, C-480/09 P, ZOdl., str. I-13355, točka 64).

88

Splošno sodišče je v zgoraj v točki 56 navedeni sodbi Avebe proti Komisiji potrdilo utemeljenost odločitve Komisije, da je družbama, ki sta v neki hčerinski družbi imeli vsaka po 50-odstotni delež in skupaj vodilni položaj pri poslovnem upravljanju te družbe, pripisala odgovornost za njene kršitve. Splošno sodišče je v tej zadevi poudarilo, da sta bila družbenika s 50-odstotnim deležem v zadevnem skupnem podjetju samo skupno pooblaščena za delovanje in podpisovanje v imenu skupnega podjetja, za to, da sta ga obvezala do tretjih oseb in da sta tretje osebe obvezala do njega, ter za prejemanje in porabo sredstev v njegovem imenu. Poleg tega sta bila za tekoče upravljanje pristojna dva direktorja, ki sta ju imenovali matični družbi. Nazadnje, matični družbi sta neomejeno in solidarno prevzeli obveznosti skupnega podjetja.

89

Razlike, ki jih je poudarila tožeča stranka, med zadevo, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 56 navedena sodba Avebe proti Komisiji, in tem postopkom ne izpodbijejo načelne rešitve, sprejete v tej sodbi.

90

Tožeča stranka nazadnje trdi, da je Komisija pravilno razlagala člen 81 ES v zvezi z vprašanjem pripisljivosti kršitve do leta 2007 in da je nasprotna predpostavka, ki jo zagovarja zdaj, da je mogoče v skladu s to predpostavko odgovornost matične družbe utemeljiti s skupnim nadzorom, napačna.

91

V zvezi s tem je primerno spomniti, da je Sodišče že večkrat presodilo, da predhodna praksa odločanja Komisije ne šteje za pravni okvir za globe na področju konkurence in da so odločbe v zvezi z drugimi zadevami pokazatelji, ali gre za diskriminacijo (glej sodbo Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C-167/04 P, ZOdl., str. I-8935, točka 205). Iz tega sledi, da se tožeča stranka pred sodiščem Unije ne more sklicevati na politiko odločanja Komisije (sodba Sodišča z dne 24. septembra 2009 v združenih zadevah Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, C-125/07 P, C-133/07 P, C-135/07 P in C-137/07 P, ZOdl., str. I-8681, točka 123).

92

Poudariti je treba, da je bilo podjetje Weichert v celotnem kršitvenem obdobju komanditna družba nemškega prava, v katerem se v okviru take pravne osebe razlikuje med dvema vrstama družbenikov, to so komplementarji in komanditisti.

93

V izpodbijani odločbi (točki 399 in 400 obrazložitve) je jasno navedeno, da so komanditisti v skladu z upoštevnimi določbami Handelsgesetzbuch (nemški trgovinski zakonik, v nadaljevanju: HGB) običajno izključeni iz vodenja poslov komanditne družbe in ne morejo nasprotovati ukrepom, ki jih sprejme komplementar, razen če ti niso sprejeti v okviru rednega poslovanja.

94

Vodenje dnevnih poslov se torej običajno dodeli komplementarju, ki je osebno in neomejeno odgovoren za socialne obveznosti, v nasprotju s komanditistom, pri katerem je odgovornost omejena na njegov vložek. Komisija tako v točki 382 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnjuje, da so bili predstavniki družine W. družbeniki, ki so bili generalni poslovodje z osebno in neomejeno odgovornostjo za podjetje Weichert, podjetje Del Monte pa je imelo vlogo partnerja, ki je zagotavljal glavne finančne vire ali imel glavne finančne interese z omejeno odgovornostjo.

95

Komisija je poudarila – pri čemer je tožeča stranka ni izpodbijala – da je mogoče zakonito odstopati od določb HGB o delovanju komanditne družbe, in sicer s sporazumom družbenikov, kar se je v obravnavanem primeru zgodilo s sporazumom o združitvi z dne 12. marca 1992, spremenjenim 28. marca 1996 in 1. junija 1999 (točke 381, 399 in 401 obrazložitve izpodbijane odločbe).

96

Vendar se Komisija in tožeča stranka ne strinjata glede obsega sporazuma o združitvi.

97

Tožeča stranka trdi, da se delitev pristojnosti, kot je opredeljena v HGB, med družbeniki ni spremenila, temveč prej okrepila, in sicer na podlagi posebnih določb, s katerimi se je okrepil nadzorni položaj komplementarjev. Ohranila naj bi le omejeno pravico veta, na podlagi katere naj bi lahko le preprečila sprejetje nekaterih posebnih aktov, ki naj ne bi zadevali upravljanja in vsakodnevnih dejavnosti podjetja Weichert, kar naj bi bilo v skladu s splošnimi načeli iz člena 164 HGB, na podlagi katerega „so komanditisti izključeni iz upravljanja podjetja; ne morejo nasprotovati aktu, ki so ga sprejeli komplementarji, razen če ta ni bil sprejet zunaj običajnih dejavnosti podjetja“. Komisija po njenih trditvah ni dokazala niti tega, da je imela le možnost za izvajanje navedene pravice veta, ki naj je dejansko ne bi nikoli uporabila.

98

Čeprav Komisija v izpodbijani odločbi vsekakor poudarja, da je v skladu s členom 7(1) sporazuma o združitvi „družbenik, ki nosi osebno odgovornost, D. W., pooblaščen za zastopanje in upravljanje podjetja in zavezan temu“, se pri trditvi, da je ta komanditistu, to je podjetju Del Monte, prek njegove hčerinske družbe WAL jasno dodelil pravne pravice in potrebna sredstva za vpliv na poslovanje podjetja Weichert, sklicuje na druge določbe navedenega sporazuma.

99

Komisija namreč v točki 387 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja člen 7(2) sporazuma o združitvi, na podlagi katerega naj bi bilo za sprejetje letnih pisnih predlogov komplementarjev v zvezi s proračunom ter naložbenimi načrti in človeškimi viri potrebno soglasje družbenikov. Ukrepov, ki so jih predlagali komplementarji, naj torej ne bi bilo mogoče izvajati brez soglasja, in ti ukrepi naj bi komplementarje v primeru sprejetja zavezovali. Poleg tega je pomembno poudariti, da je člen 7(2) sporazuma o združitvi po navedbah tožeče stranke določal „tri pravice veta na visoki ravni“.

100

Komisija poleg tega poudarja, da je člen 7(3) sporazuma o združitvi določal, da so morali komplementarji pri nekaterih aktih prositi za predhodno pisno soglasje vseh družbenikov (točka 387 obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz sporazuma o združitvi izhaja, da so ti akti zajemali nakup in prodajo vseh nepremičnin in vsakega deleža v kapitalu ali drugega deleža v drugih podjetjih, naložbe nad 100.000 nemških mark (DEM), posojila zaposlenim nad 10.000 DEM, posojila podjetju Weichert, ki niso spadala v redno poslovanje, položitev varščine tega podjetja, različna plačila družbeniku poslovodji in vsak sporazum, ki ga je sklenil ali so ga sklenili družbeniki poslovodje o rednih plačilnih obveznostih podjetja Weichert za znesek nad 10.000 DEM mesečno, z izjemo pogodb o zaposlitvi, razen če so določale letno plačilo manj kot 60.000 DEM.

101

Zato je očitno, da vseh pomembnih aktov, ki so nujno vplivali, tudi posredno, na upravljanje podjetja Weichert, ni bilo mogoče sprejeti brez soglasja komanditista.

102

V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da komanditist ni izvajal „pravice veta“, je treba poudariti, da bi tak položaj lahko samo potrdil normalno delovanje podjetja Weichert v kršitvenem obdobju in učinkovitost sporazuma o združitvi, razen če tožeča stranka ne želi trditi, da so komplementarji ravnali v nasprotju z določbami navedenega sporazuma, zlasti določbami člena 7(2) in (3), ter da ta sporazum dejansko ni imel polnega učinka.

103

V zvezi s tem je treba poudariti, da po trditvah tožeče stranke Komisija ni predložila niti najmanjšega dokaza, da so ji bili kadar koli v odobritev predloženi proračun, naložbeni načrti ali načrti v zvezi s človeškimi viri, in da je komplementar, nasprotno, izvajal naložbe brez njenega soglasja na podlagi člena 7(3), pri čemer naj je o tem ne bi niti obvestil, kaj šele zahteval njeno soglasje.

104

Glede tega je treba spomniti na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero mora stranka ali organ, ki očita kršitev pravil konkurence, dokazati njen obstoj, podjetje ali podjetniško združenje, ki uveljavlja sredstvo obrambe zoper ugotovitev kršitve, pa naj bi dokazalo, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega sredstva obrambe, tako da bo moral navedeni organ uporabiti druge dokaze. Čeprav v skladu s temi načeli dokazno breme nosi Komisija ali zadevno podjetje ali podjetniško združenje, so dejanski dokazi, na katere se opira stranka, lahko taki, da od druge stranke zahtevajo razlago ali utemeljitev, sicer je mogoče sklepati, da je bila izpolnjena obveznost dokaznega bremena (sodba Sodišča z dne 1. julija 2010 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji, C-407/08 P, ZOdl., str. I-6371, točka 80).

105

Komisija se je v obravnavanem primeru v utemeljitev ugotovitev, da je podjetje Del Monte lahko in dejansko odločilno vplivalo na podjetje Weichert, oprla zlasti na sporazum o združitvi, katerega vsebina in pravni učinki za družbenike med strankama niso sporni.

106

Tožeča stranka, ki se sklicuje na neučinkovitost nekaterih določb sporazuma o združitvi, mora torej to dokazati, pri čemer je treba ugotoviti, da v zvezi s tem navaja le eno odločitev o naložbi, o kateri naj ne bi bila obveščena, to je nov objekt v Hamburgu (Nemčija) z distribucijskim središčem, ki je bil odprt leta 1997 in je stal več milijonov nemških mark. Poleg dejstva, da je bil zadevni projekt končan leta 1997, to je pred kršitvenim obdobjem, je treba poudariti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je komplementar ob tej priložnosti kršil določbe sporazuma o združitvi, čeprav cena in trajanje izvajanja take naložbe izključujeta vsakršno možnost prikrivanja. Glede na različna sporočila, ki jih je tožeča stranka poslala podjetju Weichert, da bi izrazila nestrinjanje z nekaterimi odločitvami o cenah, je malo verjetno, da je lahko brez kakršnega koli odziva sprejela kršitev, ki jo določa člen 7(3) sporazuma o združitvi.

107

Komisija se poleg tega v izpodbijani odločbi sklicuje na člen 7(4) sporazuma o združitvi, ki je določal, da „[je] družbenik, ki nosi osebno odgovornost, mora[l] pooblaščenemu predstavniku družbenikov z omejeno odgovornostjo predložiti informacije o splošnem položaju v podjetju, posebnih ukrepih upravljanja ter načrtu upravljanja in dovoliti preučitev računovodske evidence podjetja“ (točka 387 obrazložitve izpodbijane odločbe).

108

Člen 7(4) sporazuma o združitvi, ki očitno dopolnjuje pristojnosti, opredeljene v členu 7(2) in (3) navedenega sporazuma, določa neposredno povezavo med pravicami, podeljenimi komanditistu, in upravljanjem podjetja Weichert. Iz navedenega poleg tega izhaja, da je bilo mogoče pravici do informacij in vpogleda v dokumente podjetja, na podlagi katerih je lahko komanditist preveril prejete informacije, izvajati kadar koli in da – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – nista bili omejeni na gole zgodovinske podatke.

109

Komisija je še poudarila, da na podlagi sporazuma o združitvi ni mogoče ugotoviti, da so komplementar ali komplementarji edini imeli pravico do pobude pri predlaganju odločitev, ki naj bi jih sprejeli družbeniki, naj gre za redna ali izredna vprašanja, ki niso del rednega poslovanja podjetja“. Člen 8(2) navedenega sporazuma je določal, da bi se morali komplementarji izredno sestati z družbeniki, če bi to pisno zahteval eden od komanditistov, ki ima določen odstotek kapitala podjetja, pri čemer bi navedel vprašanja na dnevnem redu, o katerih bi bilo treba razpravljati. Podjetje Del Monte, ki ima prek hčerinske družbe WAL v lasti 80 % kapitala podjetja Weichert, je lahko kadar koli zahtevalo izredni sestanek družbenikov – ne glede na posebno sklicevanje na „interes podjetja“, v nasprotju s komplementarji (točka 408 obrazložitve izpodbijane odločbe) – v zvezi s kakršnim koli vprašanjem, povezanim z dobrim delovanjem podjetja. Tožeča stranka ni navedla nobene pripombe v zvezi z navedeno določbo sporazuma o združitvi.

110

Tožeča stranka poudarja druge določbe sporazuma o združitvi, s katerimi naj bi bilo mogoče okrepiti pristojnost upravljanja, dodeljeno komplementarju na podlagi člena 7(1) navedenega sporazuma.

111

Tožeča stranka se najprej sklicuje na člen 9(2) sporazuma o združitvi, iz katerega izhaja, da je treba odločitve skupščine družbenikov sprejemati z večino glasov, da bi se udejanjile, vedno pa jih mora potrditi tudi komplementar.

112

Komisija priznava, da je bila ta določba enakovredna „pravici veta komplementarjev“, hkrati pa poudarja, da komplementarju ni preprečila vpliva na zadevne odločitve. V skladu s členom 9(1) sporazuma o združitvi je imel vsak družbenik število glasov glede na udeležbo v kapitalu, pri čemer je vložek 1000 DEM prinesel en glas. V skladu s sporazumom o združitvi so bili posamezni vložki družbenikov v kapital podjetja Weichert taki: WAL 6,5 milijona DEM, Interfrucht Beteiligungsgesellschaft 1000 DEM in D. W. 1,5 milijona DEM, pri čemer je ta oseba marca 1999 sinovoma A. W. in H. W. dodelila po 25 % svojih deležev v podjetju Weichert. To je v praksi pomenilo, da je moral odločitve, ki jih je sprejela skupščina družbenikov, vedno potrditi tudi komanditist (opombe 407, 411 in 439 izpodbijane odločbe).

113

Komisija poleg tega upravičeno ugotavlja, da je imela skupščina družbenikov v skladu s členom 9(3) in (4) sporazuma o združitvi natančno določene pristojnosti, in sicer po eni strani pri spremembah sporazuma o združitvi, ki so se obvezno sprejemale s soglasjem, in po drugi strani pri odobritvi računovodskih izkazov, razrešitvi komplementarja zaradi njegovega upravljanja in določitvi revizorja, pri čemer ni bilo mogoče izključiti možnosti, da bi podjetje Del Monte odločilno vplivalo na ravnanje podjetja Weichert na zadevnem trgu.

114

V teh okoliščinah to, da je imel komplementar, kot trdi tožeča stranka, pravico veta pri „vseh“ odločitvah podjetja, ne izhaja iz določb sporazuma o združitvi.

115

Tožeča stranka se poleg tega sklicuje na člen 9(5) sporazuma o združitvi, ki je določal poseben mehanizem arbitraže. Če predlog družbenika na dveh zaporednih sestankih ni bil sprejet, je imel ta družbenik pravico zahtevati vzpostavitev arbitražnega sveta, ki naj bi odločal izključno namesto družbenikov o odločitvi, ki bi jo bilo treba sprejeti v zvezi z navedenim predlogom. Vsak družbenik je torej določil člana arbitražnega sveta, ta pa je imenoval arbitra. Če družbeniku ni uspelo določiti člana navedenega sveta ali če člani niso mogli doseči soglasja o arbitru, je morala tega člana ali arbitra imenovati neodvisna stran, in sicer predsednik trgovinske zbornice v Hamburgu (točka 409 obrazložitve izpodbijane odločbe in opomba 442).

116

Čeprav tožeča stranka upravičeno navaja, da je bila družina W. glede na število in identiteto družbenikov podjetja Weichert po eni strani in pravila o sestavi arbitražnega sveta po drugi strani prepričana, da ni bila v manjšini, trditev, da so se odločitve v navedenem svetu sprejemale z navadno večino in da so bile torej vsekakor ugodne za navedeno družino, ni utemeljena. Zadevni obseg prednosti glede na posebne pristojnosti skupščine delničarjev je treba vsekakor zmanjšati.

117

Tožeča stranka nazadnje v utemeljitev svoje trditve, da podjetje WAL ni imelo potrebnih pristojnosti za imenovanje, nadomestitev ali celo nasprotovanje njenemu vetu na imenovanje poslovodij podjetja, navaja člen 9(3) sporazuma o združitvi. Vendar zadošča ugotovitev, da je bilo v skladu z zadevno določbo potrebno soglasje družbenikov za vsako spremembo sporazuma o združitvi, vključno s členom 7(1), v skladu s katerim ima komplementar D. W. nalogo, da upravlja in zastopa podjetje.

118

Iz zgornjih premislekov izhaja, da je iz sporazuma o združitvi v skladu z izrazom, ki ga je uporabila tožeča stranka v pisanjih, razvidno „ravnovesje pristojnosti“ med komplementarji in komanditisti ter da je lahko Komisija upravičeno menila, da je bilo podjetje Weichert partnerstvo med družino W. kot komplementarjem in podjetjem Del Monte kot komanditistom, ki sta izvajala skupen nadzor nad skupnim podjetjem. Tak položaj naj bi bil indic, da je podjetje Del Monte lahko odločilno vplivalo na podjetje Weichert.

119

Poleg tega je treba poudariti, da je Komisija po trditvah tožeče stranke kršila člen 253 ES, ker ni navedla razlogov za svojo domnevo, da je podjetje WAL na podlagi pasivne pravice veta odločilno vplivalo na ravnanje podjetja Weichert na zadevnem trgu.

120

Te utemeljitve ni mogoče sprejeti.

121

V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da ta očitek temelji na napačni predpostavki, saj je lahko Komisija na podlagi analize določb sporazuma o združitvi ugotovila le, da je imelo podjetje Weichert „pravne pravice in potrebna sredstva za vpliv na [svoje] poslovanje […]“ (točka 387 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ta ugotovitev temelji na jasni in zadostni analizi določb sporazuma o združitvi, zajeti v točkah 387, od 399 do 403 in od 407 do 410 obrazložitve izpodbijane odločbe, pri čemer je treba spomniti, da je vsebina navedenega sporazuma le eden od dejavnikov, ki jih je upoštevala Komisija pri pripisovanju kršitve podjetja Weichert podjetju Del Monte.

122

Poudariti je treba, da je imelo podjetje Del Monte 80 % kapitala podjetja Weichert in da so se v skladu s členom 11(4) sporazuma o združitvi izgube in dobički porazdelili med družbenike glede na njihove posamezne vložke (točka 387 obrazložitve izpodbijane odločbe), kar je pomenilo, da je bilo 80 % izgub ali dobičkov pripisanih podjetju Del Monte.

123

Prvič, tožeča stranka trdi, da Komisija ne pojasnjuje, kako bi lahko zaradi udeležbe v podjetju Weichert ter pri njegovih dobičkih in izgubah morda odločilno vplivala na to podjetje.

124

Vendar je treba ugotoviti, da Komisija v točki 404 obrazložitve izpodbijane odločbe jasno navaja, da ne meni, da je „80-odstotni delež sam po sebi zadostoval, da bi se odgovornost za ravnanje podjetja Weichert pripisala podjetju Del Monte“, temveč da „obseg udeležbe nakazuje na interes podjetja, da bi izvajalo odločilen vpliv, in na njegovo zmožnost, da zagotovi sredstva za izvajanje takega vpliva“. Komisija dodaja, da „ni verjetno, da veliko multinacionalno podjetje ne bi poskušalo vplivati na [podjetje, v katerem] bi lahko finančno sodelovanje prineslo 80-odstotni dobiček.“

125

Zdi se, kot je upravičeno poudarila Komisija, da je finančni interes pri dejavnostih podjetja Weichert za podjetje Del Monte pomenil očitno spodbudo, da je odločilno vplivalo na drugo podjetje, ter da sta bili iz zneska njegovega kapitalskega deleža razvidni določena gospodarska moč in s tem zmožnost za izvajanje vpliva. Mehanizme nadzora in obveščanja, opisane zgoraj, ter ravnanje tožeče stranke v razmerju do podjetja Weichert v kršitvenem obdobju je treba presojati prav z vidika tega interesa in te gospodarske moči.

126

Drugič, tožeča stranka trdi, da je stališče Komisije iz točke 404 obrazložitve izpodbijane odločbe napačno, ker čeprav ima komplementar le majhen del kapitala ali ga sploh nima ter ima celoten kapital komanditist, naj bi bilo že iz strukture komanditne družbe razvidno, da imajo komplementar ali komplementarji izključen nadzor in da komanditist nima nadzora, kar naj bi priznavala sama Komisija v svojem Prečiščenem obvestilu o pravni pristojnosti v okviru Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL 2008, C 95, str. 1).

127

Poleg posebnega predmeta vprašanja pripisovanja kršitve enega podjetja drugemu, ki ni tisto, ki je navedeno v zadevnem obvestilu, je treba poudariti, da trditev tožeče stranke temelji le na pravni obliki komanditne družbe, popolnoma pa so v njej spregledane določbe sporazuma o združitvi, ki urejajo delitev pristojnosti med to družbo in družino W.

128

S to trditvijo ni mogoče izpodbijati točke 404 obrazložitve izpodbijane odločbe, kar zadeva spodbudo podjetja Del Monte za izvajanje nadzora nad podjetjem Weichert glede na finančni interes pri dejavnostih tega podjetja in zmožnosti, da ga izvaja.

129

Tretjič, tožeča stranka navaja, da so le komplementarji nosili neomejeno osebno odgovornost, česar v sporazumu o združitvi ni bilo mogoče zakonito spreminjati, medtem ko je bila vloga podjetja WAL pri morebitnih izgubah omejena na njegovo udeležbo v kapitalu.

130

Opozoriti je treba, da je bila vrednost 80-odstotne udeležbe v kapitalu podjetja Weichert v skladu s sporazumom o združitvi 6,5 milijona DEM, delež družine W. je znašal 1,5 milijona DEM, delež podjetja Interfrucht Beteiligungsgesellschaft pa 1000 DEM, ter da je v teh okoliščinah, kot Komisija utemeljeno poudarja v pisanjih, bojazen komanditista pred izgubo vložka in celo neobstojem koristi kljub tej naložbi za pomembnega akterja na trgu, kot je podjetje Del Monte, pomenila zadostno spodbudo, da brani svoje interese ne glede na obstoj neomejene osebne odgovornosti komplementarjev.

131

Kar zadeva sklicevanje tožeče stranke na zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Avebe proti Komisiji in na navedbo, da „ima[jo] […] družbenik[i] vsekakor interes za izogibanje temu, da se [njihova] hčerinska družba obnaša neodvisno od [njihovih] navodil, ob upoštevanju tveganja, da bi se ob morebitnem nezakonitem delovanju hčerinske družbe izpostavil[i] sodnemu pregonu ali tožbam tretjih oseb za nadomestilo škode“, je treba poudariti, da zadnja ugotovitev ni upoštevna le za družbenike, ki nosijo neomejeno osebno odgovornost za dolgove svojega podjetja.

132

Poudariti je treba, da je skupina Del Monte prek predhodnika podjetja DMFPI s podjetjem Weichert leta 1971 sklenila prvi sporazum o distribuciji in drugega leta 1986, ta pa je bil preoblikovan in razširjen v sporazum o distribuciji z dne 1. maja 1988 (v nadaljevanju: sporazum o distribuciji), ki je bil večkrat spremenjen, in sicer 28. avgusta 1990, 27. maja 1991 in 10. februarja 1994.

133

Sporazum o distribuciji je bil nazadnje spremenjen 10. februarja 1994 po začetku veljavnosti Uredbe št. 404/93, v okviru katere je uvoz banan v Skupnost urejal sistem izdaje dovoljenj s stalnimi letnimi kvotami, ki so se dodeljevale vsako četrtletje.

134

Sporazum o distribuciji, kot je bil spremenjen, je vseboval klavzulo o izključnosti (člen 11), v skladu s katero naj bi se podjetje Del Monte zavezalo, da bo ves čas trajanja pogodbe prodajalo in dobavljalo banane, ananas in papaje izključno podjetju Weichert, da bi jih to prodalo naprej na evropske trge, ki so zajemali Norveško, Madžarsko, Poljsko, nekdanjo Češkoslovaško, Švedsko, Finsko, Dansko, Belgijo, Nizozemsko, Luksemburg, Nemčijo in Avstrijo, pri čemer zadnjih osem držav sestavlja geografski trg, naveden v izpodbijani odločbi. Podjetje Weichert pa naj bi se zavezalo, da bo te proizvode kupovalo le od podjetja Del Monte za prodajo na navedenih trgih, pri čemer se je edina manjša izjema od te klavzule o izključni dobavi nanašala na proizvode, ki se odpremljajo z letalom.

135

Komisija je torej lahko navedla – ne da bi ji tožeča stranka oporekala – da „je bilo podjetje Del Monte dejansko izključni dobavitelj banan podjetja Weichert za njihovo distribucijo v Severni Evropi, podjetje Weichert pa je bilo v skladu s sporazumom o distribuciji izključni distributer banan znamke Del Monte na tem geografskem območju do 31. decembra 2002“ (točka 383 obrazložitve izpodbijane odločbe).

136

Člen 2(a) sporazuma o distribuciji je določal tedenske količine banan za nakup ali prodajo: „na najmanj eno ladjo na teden, pri čemer tovor obsega od 100.000 do 200.000 škatel banan iz Kostarike ali Gvatemale s težo po 42 funtov“. V skladu s členom 5 navedenega sporazuma je moralo podjetje Del Monte 25 dni pred datumom, določenim za posamezno tedensko natovarjanje, podjetju Weichert predložiti pisno ocenitev sadja, ki je bilo po pričakovanju na voljo za odpremo. V izpodbijani odločbi je naveden tudi člen 9(3) sporazuma o distribuciji, ki je določal, da je imelo podjetje Del Monte v primeru pomanjkanja ponudbe zaradi višje sile pravico do sorazmernega zmanjšanja količin in da se je pogodba samodejno prekinila, če bi tedenska količina iz istega razloga padla pod določen prag, to je 60.000 škatel, razen če se stranki ne bi pisno dogovorili drugače (točka 426 obrazložitve izpodbijane odločbe).

137

Čeprav so bile v členu 3 sporazuma o distribuciji navedene stalne cene za vsako škatlo banan s težo po 42 funtov glede na sorto, je člen 4 navedenega sporazuma določal mehanizem finančne prilagoditve glede na rezultate podjetja Weichert, v skladu s katerim je bilo podjetje Del Monte delno udeleženo pri neto dobičku, v nekaterih okoliščinah pa tudi pri izgubah podjetja Weichert pri prodaji sadja v določenem mesecu.

138

Tožeča stranka priznava, da je bilo v njenem interesu, da bi podjetje Weichert prodajalo po višjih cenah, ker naj bi se s temi prodajami povečala spremenljivka cene iz člena 4 sporazuma o distribuciji, in da bi to bolj koristilo podjetju Weichert, v katerem naj bi imelo podjetje WAL 80-odstotni finančni interes. Tožeča stranka v okviru izvajanja navedenega sporazuma ne zanika niti tveganj, povezanih z morebitnimi izgubami podjetja Weichert, saj v tožbi navaja, da „je moralo podjetje DMFPI na podlagi člena 4(c) [sporazuma o distribuciji] dejansko nositi 75 % finančnih posledic, od preostalih 25 % pa jih je ne nazadnje 80 % nosilo podjetje WAL“ (glej tudi točko 411 obrazložitve izpodbijane odločbe).

139

Po navedbah Komisije je iz teh ugotovitev razvidno, da je imelo podjetje Del Monte dvojni interes za izvajanje nadzora nad cenami, ki naj bi jih določilo podjetje Weichert, ker naj te ne bi vplivale le na poslovni izid podjetja Weichert in s tem na koristi za delničarje, temveč naj bi neposredno vplivale tudi na cene, ki jih je doseglo podjetje Del Monte za banane, dobavljene podjetju Weichert na podlagi sporazuma o distribuciji (točka 414 obrazložitve izpodbijane odločbe).

140

Člen 4 sporazuma o distribuciji je določal, da je moralo podjetje Weichert – da bi podjetje Del Monte lahko izračunalo ceno, na podlagi katere naj bi se zaračunale pošiljke banan – deset dni po vsakem raztovoru, zajetem v sporazumu, podjetju Del Monte predložiti popoln seznam prodaje za posamezni tovor, iz katerega so bili razvidni vsi stroški, prodaja, cene itd. (točka 413 obrazložitve izpodbijane odločbe).

141

Čeprav se Komisija glede na medsebojne pravice in obveznosti strank iz sporazuma o distribuciji sklicuje na partnerstvo, za katero je značilna medsebojna odvisnost zadevnih podjetij (točki 418 in 425 obrazložitve izpodbijane odločbe), trdi tudi, da sta se s tem sporazumom povečali gospodarska in pravna zmožnost podjetja Del Monte, da vpliva na vsakodnevno vodenje poslov podjetja Weichert (točka 402 obrazložitve izpodbijane odločbe).

142

Tožeča stranka izpodbija to razlago in trdi, da Komisija ne navaja niti najmanjšega vpliva, ki bi presegal določeno obliko tržnega vpliva vsakega pomembnega ali izključnega dobavitelja, in da zanemarja več bistvenih dejavnikov. Sporazum o distribuciji je po njenih navedbah veljal že zelo dolgo, preden je postala posredno udeležena v partnerstvu s komplementarjem, in po sklenitvi tega partnerstva naj se ne bi spremenila niti sporazum niti način njegovega izvajanja v praksi. Poleg tega naj bi se sporazum o distribuciji nanašal le na nekatere proizvode podjetja Weichert, ki naj bi imelo možnost navedeni sporazum odpovedati in poiskati drugega dobavitelja, kar naj bi storilo po letu 2002.

143

Prvič, tožeča stranka v zvezi s predhodnostjo in nedotakljivostjo sporazuma o distribuciji od leta 1994, ko je kupila podjetje WAL, v pisanjih ni navedla obsega svoje trditve, temveč le poudarja, da ta ugotovitev „močno nasprotuje točki 382 obrazložitve izpodbijane odločbe“, v kateri je navedeno, da sta imela sporazum o združitvi in sporazum o distribuciji „skupen predmet“.

144

Komisija v točki 382 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da sta imela sporazum o združitvi in sporazum o distribuciji skupni predmet, to sta uvoz in trženje banan v Severno Evropo v zakonodajnem okviru, veljavnem v Skupnosti. Trditev o predhodnosti in nespremenljivosti sporazuma o distribuciji od leta 1994 nikakor ni v nasprotju s to preprosto objektivno trditvijo.

145

Trditve tožeče stranke v zvezi s časom nikakor ne morejo izpodbijati ugotovitev Komisije, ki temeljijo na presoji vsebine navedenega sporazuma.

146

Opozoriti je treba, da se je tožeča stranka sklicevala tudi na člen 14 sporazuma o distribuciji, ki je določal, da „sta [bili] stranki tega sporazuma neodvisni pogodbenici in [da] nobene določbe tega sporazuma ni [bilo] mogoče nikoli razlagati tako, da sta ti podjetji partnerja, člana skupnega podjetja ali družbenika katerega koli drugega tipa, narave ali vrste“. Čeprav Komisija ne izpodbija, da se navedeni sporazum od leta 1994 ni spreminjal, ni sporno, da je postalo podjetje Del Monte leta 1994 z nakupom podjetja WAL in njegovega deleža v podjetju Weichert družbenik komanditist tega podjetja.

147

Drugič, kar zadeva predmet sporazuma o distribuciji, je treba opozoriti, da se ta ni nanašal le na banane, temveč tudi na ananas in papaje, da so banane v skladu s točko 1 odgovora podjetja Weichert na zahtevo po informacijah z dne 10. februarja 2006 zajemale velik del njegovega prometa in da je bila med državami, na katere se je nanašal sporazum o distribuciji, Nemčija, ki je zaradi obsega potrošnje banan zelo velik evropski trg.

148

Pravica odpovedi sporazuma o distribuciji je običajna določba v tovrstni pogodbi, ki koristi obema stranema, ker bi bili obe stranki v primeru izvajanja te določbe postavljeni pred isto vprašanje glede potrebne alternativne rešitve. Pogoji, pod katerimi je bil v obravnavanem primeru odpovedan sporazum o distribuciji, ter vpliv teh okoliščin na razmerje med podjetjema Del Monte in Weichert bodo preučeni v povezavi z utemeljitvijo tega, da podjetje Weichert ni izpolnjevalo pričakovanj podjetja Del Monte pri določanju cen banan (glej točke od 195 do 198 v nadaljevanju).

149

Tretjič, v zvezi s splošnejšo presojo glede sporazuma o distribuciji in pripombo tožeče stranke, da Komisija ni ugotovila, da bi njen vpliv presegal določeno obliko tržnega vpliva vsakega dobavitelja, je treba navesti, da Komisija poudarja, da „je imelo podjetje Del Monte v skladu s pogodbo možnost, da znotraj najnižjega pogodbenega praga (od 100.000 do 200.000 škatel) ali nad njim pomembno vpliva na količine“, pri čemer je treba opozoriti, da je imelo v skladu s sporazumom prav podjetje Del Monte nalogo, da predloži ocenitev sadja, ki je bilo na voljo za prihodnje pošiljke. Iz teh podatkov je razvidna precejšnja razlika med najvišjim in najnižjim pragom „najmanjše količine“. Komisija upravičeno navaja, da odkar je moralo podjetje Weichert skoraj vse količine banan v okviru svoje dejavnosti na številnih evropskih trgih kupovati od podjetja Del Monte, je možnost, da se tako dobavljene količine na podlagi pogodbe zmanjšajo, pomenila velik pritisk na podjetje Weichert (točka 426 obrazložitve izpodbijane odločbe). Kot poudarja Komisija, je podjetje Del Monte ta razpon pri dobavi podjetju Weichert dejansko uporabilo, da bi nad njim izvajalo nadzor (glej dokument, naveden v opombi 456, in točko 390 obrazložitve izpodbijane odločbe).

150

S to ugotovitvijo v zvezi s širokim poljem proste presoje podjetja Del Monte pri obsegu dobav podjetju Weichert je mogoče utemeljiti trditev Komisije, da sta se s sporazumom o distribuciji okrepili gospodarska in pravna zmožnost podjetja Del Monte, da vpliva na vsakodnevno vodenje poslov podjetja Weichert.

151

Nazadnje je treba poudariti, da sklicevanje tožeče stranke na sodbi Sodišča z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji (od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točki 541 in 542) ter z dne 12. julija 1979 v združenih zadevah BMW Belgium in drugi proti Komisiji (32/78 in od 36/78 do 82/78, Recueil, str. 2435), ki naj bi dokazovali, da razmerje izključne distribucije nikakor ne potrjuje, da sta subjekta del enotnega podjetja, ni upoštevno, ker se navedeni sodbi nanašata na pravna vprašanja in ker so bile dejanske okoliščine v teh sodbah drugačne kot v obravnavani zadevi. Zgoraj navedena sodba Suiker Unie in drugi proti Komisiji zadeva uporabo člena 81 ES za sporazume, ki so jih med seboj sklenili trgovski zastopniki in naročniki. Zgoraj navedena sodba BMW Belgium in drugi proti Komisiji zadeva neposredno odgovornost glede na globo, ki jo je Komisija naložila distributerjem avtomobilov, ker so se dogovorili o prepovedi izvoza. Sodišču v nobeni od navedenih odločb ni bilo treba preučiti niti reševati vprašanja, ali so izpolnjeni pogoji za to, da se podjetju pripiše kršitev, ki jo je storilo drugo podjetje.

152

Komisija trdi, da je podjetje Del Monte poleg informacij, ki mu jih je bilo treba predložiti na podlagi člena 7(4) sporazuma o združitvi in člena 4 sporazuma o distribuciji, podjetje Weichert v telefaksu z dne 5. maja 2000, naslovljenem na D. W., prosilo, naj mu tedensko, ob ponedeljkih ali najpozneje ob torkih, pošilja poročilo v priloženi obliki, ki naj vsebuje informacije o Nemčiji, Avstriji, državah Beneluksa, Skandinaviji in državah zunaj Unije. Podjetje Weichert je Komisiji predložilo navedeni telefaks ter izvode poročil, ki jih je poslalo podjetju Del Monte v zvezi s položajem na trgu banan od„tedna 18“ leta 2000 do „tedna 3“ leta 2002 (točka 392 obrazložitve izpodbijane odločbe). Navedena poročila so zajemala stolpca za zaporedna tedna, pri čemer so bile za pretekli teden v zvezi s podjetji Del Monte, Dole, Chiquita in „drugimi“ ter posameznim zadevnim geografskim trgom navedene zadevne količine, uradne in dejanske cene. Enake informacije so bile navedene v preglednici za tekoči teden, ki se je razlikovala le po navedbi „predvidena dejanska neto cena“ namesto dejanska neto cena. Poročila so poleg številčnih podatkov vsebovala tudi razdelek, v katerega je lahko podjetje Weichert pripisalo pripombe o stanju na posameznem trgu.

153

Podjetje Weichert je poleg tega trdilo, da je podjetju Del Monte do 1. januarja 2003 pošiljalo poročila o tedenskih cenah. Izvodi teh poročil so zajeti v dokumentaciji Komisije, iz njih pa sta razvidna „uradna“ cena in „razpon dejanskih cen“ banan znamke Del Monte in konkurenčnih proizvodov (točka 392 obrazložitve izpodbijane odločbe).

154

Tožeča stranka trdi, da je malo verjetno, da bi s prejetjem posebnih informacij v okviru sporazuma o distribuciji pridobila tudi najmanjši vpliv na prihodnje ravnanje podjetja Weichert, sicer pa Komisija ni pojasnila, kako bi lahko te zgodovinske informacije spremenila v odločilen vpliv.

155

Opozoriti je treba, da vsebina zadevnih poročil ni enaka informaciji, zahtevani na podlagi člena 4 sporazuma o distribuciji, in da so bili ti dokumenti dodaten vir informacij, ki so bile v okviru tedenskih pogajanj neposredno povezane s trženjem banan in torej s tekočim upravljanjem podjetja Weichert.

156

Kot je bilo navedeno, so zadevna poročila vsebovala posebne in upoštevne informacije, to je podatek o uradnih cenah, kot tudi ocenitve dejanskih cen za zadevni teden, med drugim v obliki razpona cen. Poleg tega je podjetje Del Monte zaradi rednosti tedenske predložitve navedenih poročil stalno prejemalo informacije, s čimer je dobilo širok in natančen vpogled v trg, vključno s položajem podjetja Weichert glede na druge gospodarske subjekte, in v dogajanje na trgu.

157

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo prejemanje zadevnih poročil sestavni del tega, kar je Komisija poimenovala „mehanizmi obveščanja“, ki so podjetju Del Monte skupaj z mehanizmi nadzora iz sporazuma o združitvi omogočali vsaj vpliv na ravnanje podjetja Weichert na trgu, vključno z vsakodnevnim vodenjem poslov. Komisija dodaja, da je iz opisanih dokazov razvidno tudi, da je podjetje Del Monte dejansko izvajalo tak vpliv (točka 393 obrazložitve izpodbijane odločbe).

158

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so bila zadevna poročila, ki jih je podjetje Weichert tedensko pošiljalo podjetju Del Monte, informacije, ki so bile zahtevane in zlasti pridobljene zunaj pogodbenega okvira, ki je urejal razmerja med strankama, pri čemer je treba opozoriti, da je podjetje Weichert na zaslišanju jasno navedlo, da ga je v mehanizem podrobnega tedenskega poročanja primoralo podjetje Del Monte. To je očiten indic, da je podjetje Del Monte vplivalo na podjetje Weichert.

159

Tožeča stranka je na obravnavi trdila, da poročila iz točke 153 zgoraj niso zajemala informacij, ki bi bile namenjene posebej njej, temveč naj bi bil z njimi seznanjen ves trg. Vendar je treba ugotoviti, da ta trditev ne temelji na konkretnem in objektivnem dokazu, zato je ni mogoče sprejeti.

160

Poudariti je treba, da je Komisija najprej spomnila na nekatere izjave podjetja Weichert o njegovem razmerju do podjetja Del Monte, ki jih je dalo med upravnim postopkom.

161

V točki 388 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno:

„Po navedbah podjetja Weichert sta s podjetjem Del Monte tedensko razpravljala o vprašanjih v zvezi z vsakodnevnim upravljanjem ter določanjem cen in trženjem, povezanimi z distribucijo banan. Podjetje Weichert poleg tega trdi, da je svojo ‚uradno ceno‘, ki se je določala vsak četrtek zjutraj, določalo po posvetovanju s podjetjem Del Monte. Pojasnjuje še, da mu podjetje Del Monte sicer ni dalo uradnega navodila, naj sprejme enako uradno ceno kot podjetje Dole, vendar naj bi od njega pričakovalo, da je njegova uradna cena vsaj takšna, kot jo je imelo podjetje Dole. Podjetje Del Monte je torej po navedbah podjetja Weichert svojo uradno ceno izenačevalo z uradno ceno podjetja Dole.“

162

Komisija v točki 390 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja izjavo podjetja Weichert, da „je imelo podjetje Del Monte zaradi večinskega lastništva ne le vpliv, temveč je [podjetje Weichert] poskušalo zlasti izpolniti pričakovanja podjetja Del Monte, ker se je balo, da bi mu to prenehalo dobavljati ali da bi vsaj močno zmanjšalo dobavo, če uradna cena podjetja Weichert ne bi bila v skladu s pričakovanji podjetja Del Monte“.

163

Komisija se je nato sklicevala na različne listinske dokaze, ki „[so potrdili] tovrstni stik med podjetjema Weichert in Del Monte in [dokazali], da [je] podjetje Del Monte izvaja[lo] pritisk, da bi neposredno vplivalo na cenovno politiko podjetja Weichert“ (točka 389 obrazložitve izpodbijane odločbe).

164

Komisija se je tako sklicevala na:

165

Te okoliščine po navedbah Komisije dokazujejo, da je podjetje Del Monte v kršitvenem obdobju zase menilo, da ima zmožnost ali pravico vplivati na cenovno politiko podjetja Weichert in njegovo dnevno vodenje poslov in da je dejansko izvajalo tak vpliv (točka 391 obrazložitve izpodbijane odločbe).

166

Prvič, tožeča stranka trdi, da se Komisija opira pretežno na pristranske izjave podjetja Weichert, ki jih je to dalo med upravnim postopkom in s katerimi je poskušalo doseči delitev bremena svoje odgovornosti kljub neobstoju listinskega dokaza, s katerim bi bile utemeljene, ter celo kljub obstoju nasprotnih dokazov in nasprotnim zahtevam v okviru sodne prakse. Dodaja, da je zgovorno, da se Komisija pri predpostavki o odgovornosti matične družbe v celoti opira na nepotrjene trditve podjetja Weichert, zavrača pa vse trditve in dokaze matične družbe glede domnevnih kršitev.

167

Ta trditev – podobno kot tista, da je bil pristop Komisije protisloven – temelji na napačni predpostavki. Komisija je v točkah 388 in 390 obrazložitve izpodbijane odločbe le spomnila na izjave podjetja Weichert o njegovem razmerju do podjetja Del Monte, da bi pozneje poudarila obstoj listinskih dokazov, ki se nanašajo na kršitveno obdobje, v zvezi z rednimi razpravami s podjetjem Del Monte o cenah in pritiski, ki jih je izvajalo to podjetje (točki 389 in 390 obrazložitve izpodbijane odločbe).

168

Tožeča stranka v zvezi z zatrjevanimi „nasprotnimi dokazi“ navaja, da se je podjetje Weichert opisalo kot „posredna hčerinska družba, ki je del [skupine Del Monte]“, čeprav številne izjave podjetja Weichert, dane pred preiskavo Komisije, dokazujejo, da interesi tega podjetja in podjetja Del Monte niso bili enaki.

169

Poleg objektivnosti ugotovitve, povezane s tem, da ima podjetje Del Monte prek hčerinske družbe 80 % kapitala podjetja Weichert, je treba poudariti, da te pretekle izjave podjetja Weichert, ki so zajete v različnih dopisih, poslanih podjetju Del Monte, in iz katerih so razvidne napetosti med tema podjetjema, ne nasprotujejo poznejšim trditvam o obstoju rednih razprav o cenah z istim podjetjem in pritiskih, ki jih je to izvajalo.

170

Tožeča stranka se sklicuje tudi na izvleček odgovora na tožbo, ki ga je predložilo podjetje Weichert nemškemu sodišču leta 2002 v okviru spora s podjetjem WAL. V njem je navedeno, da je bilo treba celotno dodano ekonomsko vrednost podjetja Weichert, to so nabava, trženje in logistika, pripisati izključno komplementarjem in da je bila vloga podjetja WAL v navedenem podjetju omejena na finančno udeležbo. Predmet postopka, katerega izida tožeča stranka ni navedla, je zadeval vprašanje, kdo je največ prispeval k dodani ekonomski vrednosti podjetja Weichert, kar je drugačno vprašanje od vprašanja, ki je značilno za konkurenčno pravo Unije in zadeva pripisovanje kršitve podjetju, čeprav jo je storilo drugo podjetje.

171

Vsekakor je treba poudariti, da tožeča stranka ni izpodbijala dejanskosti in pristnosti dopisov iz točk 389 in 390 obrazložitve izpodbijane odločbe, utemeljenih z nekaterimi izjavami podjetja Weichert o rednih razpravah s podjetjem Del Monte v zvezi s cenami in o pritiskih, ki naj bi jih izvajalo navedeno podjetje.

172

Drugič, tožeča stranka navaja, da se ne spominja niti enega primera, v katerem bi s podjetjem Weichert pred določitvijo cen razpravljala o referenčnih ali transakcijskih cenah. Med navedenima podjetjema naj bi bilo razen dogovarjanj, zahtevanih na podlagi sporazuma o distribuciji, sklenjenega med podjetjema DMFPI in Weichert, zelo malo razprav. V dopisu, navedenem v opombi 424 izpodbijane odločbe, naj bi bili našteti le nekateri primeri, v katerih naj bi podjetje Weichert kot distributer podjetja Del Monte temu naknadno predložilo informacije in pojasnila o doseženih rezultatih. Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da trditev Komisije, da „so direktorji podjetja Weichert poročali podjetju Del Monte“ (točka 380 obrazložitve izpodbijane odločbe), ni pravilna, ker naj komplementarji ne bi imeli hierarhično nadrejene osebe, in da jih nihče ni mogel odstaviti, ker naj bi njihove pristojnosti neposredno urejala sporazum o združitvi in HGB.

173

Prvič, iz pisanj Komisije izhaja, da trditev tožeče stranke o besedilu točke 380 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja iz njenega nepravilnega razumevanja, saj zadevna navedba ne vsebuje trditve, iz katere bi izhajala hierarhična podrejenost direktorjev podjetja Weichert v razmerju do podjetja Del Monte.

174

Drugič, tožeča stranka predmeta dopisovanja s podjetjem Weichert ne more veljavno omejiti na naknadno informacijo o izvajanju sporazuma o distribuciji.

175

Iz tega dopisovanja, kot je opisano v točkah 389 in 390 obrazložitve izpodbijane odločbe, je razvidno, da se je tožeča stranka neposredno vmešavala v trženje in cene podjetja Weichert, da je dajala zelo natančna in številčna navodila v zvezi s pričakovano cenovno politiko, da so o tem potekali sestanki in telefonski pogovori, da so obstajali izrecna zahteva po vsakodnevnem obveščanju o trgovinskih pogajanjih in izrecni pritiski v zvezi z dobavo ter pojasnili in utemeljitvami podjetja Weichert o tekočem upravljanju. Opozoriti je treba, da je bilo to dopisovanje del rednega pošiljanja poročil podjetja Weichert podjetju Del Monte, ki so vsebovala natančne informacije o tekočem in načrtovanem stanju na trgu banan.

176

Poudariti je treba, da se analiza tožeče stranke glede zadevnega dopisovanja v drugih delih njenih pisanj razlikuje. Tako trdi, da Komisija „navaja nekaj redkih primerov, ko je [tožeča stranka] naknadno navezala stik s podjetjem Weichert, da bi izrazila željo po prodoru v višji cenovni razred na splošno“, in nazadnje v repliki priznava, da „je z navedenimi štirimi telefaksi poskušala vplivati na ravnanje podjetja Weichert“ in da „se je dejansko pritožila, ker podjetje Weichert ni ravnalo v skladu z njenimi navodili“.

177

Tretjič, tožeča stranka trdi, da z domnevno bojaznijo podjetja Weichert glede dobave banan ni mogoče utemeljiti predpostavke Komisije.

178

Tožeča stranka najprej trdi, da pravica dobavitelja do odpovedi pogodbenega razmerja z distributerjem ne pomeni odločilnega vpliva, saj naj bi bili sicer vsi pomembni dobavitelji odgovorni za kršitve konkurenčnega prava, ki so jih storili neodvisni distributerji, poleg tega pa naj taka odgovornost ne bi izhajala iz nobene sodbe.

179

Dovolj je ugotoviti, da s tako splošno in abstraktno izjavo ni mogoče izpodbijati ugotovitve Komisije iz točke 391 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki temelji na presoji razmerij med podjetjema Weichert in Del Monte v konkretnem primeru.

180

Dalje je v tožbi navedeno, da so se „napovedi podjetja Del Monte nanašale na primere, v katerih je podjetje Weichert kupilo dodatna uvozna dovoljenja, ne da bi se pred tem posvetovalo s podjetjem Del Monte, pogosto po tako visokih cenah, da je moralo nazadnje banane prodajati z izgubo“, in da je razumljivo, da je podjetje Del Monte nasprotovalo tej strategiji, saj naj bi škodovala znamki in rezultatom podjetja Weichert.

181

Tako opisani položaj se nikakor ne ujema z vsebino navedenih izmenjav informacij med podjetjema Weichert in Del Monte. Poleg tega zadnje podjetje nikjer ni dalo navedbe, s katero bi podprlo svoji trditvi, da je podjetje Weichert kupilo dodatna uvozna dovoljenja po previsoki ceni in da je to pri prodaji povzročilo izgubo, zaradi katere naj bi bil njegov poseg upravičen. Poleg tega s tem, da je podjetje Del Monte po svojih trditvah – s tem ko je posegalo v tekoče upravljanje podjetja Weichert – poskušalo doseči zakonit cilj, ni mogoče izpodbijati ugotovitev Komisije o pripisovanju odgovornosti.

182

Nazadnje naj ne bi bilo nevarnosti, da bi podjetje Del Monte prenehalo dobavljati podjetju Weichert, kot je to izjavilo med upravnim postopkom. Če bi prenehalo dobavljati podjetju Weichert, naj ne bi le prekinilo pogodbe, temveč naj bi škodovalo tudi podjetju WAL, ker naj bi moralo to nositi 80 % finančnih posledic. S prenehanjem dobave naj bi se poleg tega povečala nevarnost, da bi si konkurenčni distributer banan prilastil ta tržni delež in negativno vplival na znamko Del Monte.

183

Po navedbah tožeče stranke „se zdi“, da je iz izmenjanih dopisov s podjetjem Weichert razvidno, da to podjetje ni imelo nujnega razloga za upoštevanje njenih želja pri določanju cen, toliko bolj, ker naj bi razmerje med dobaviteljem in distributerjem med letoma 2000 in 2002 temeljilo na sporazumu o distribuciji, ki je bil od leta 1997 odpovedan.

184

Ta utemeljitev tožeče stranke izhaja iz nepopolnega branja izjav podjetja Weichert, navedenih v točki 390 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katerimi „je [podjetje Weichert] poskušalo zlasti izpolniti pričakovanja podjetja Del Monte, ker se je [podjetje Weichert] balo, da bi mu to prenehalo dobavljati ali da bi vsaj močno zmanjšalo dobavo“. Tožeča stranka je s tem, ko ni navedla zmanjšanja dobave, prikrojila izjave podjetja Weichert o bojaznih v zvezi z dobavo, utemeljenih z listinskimi dokazi, ki jih je zbrala Komisija, in dala pojasnila, ki se ne ujemajo z dejanskimi razmerji ter razmerjem moči med njo in podjetjem Weichert, kot so razvidna iz navedenih dokumentov.

185

Iz sporazuma o distribuciji in telefaksov, poslanih podjetju Weichert, namreč izhaja, da je podjetje Del Monte dejansko lahko pomembno vplivalo na dobavo podjetja Weichert in da je v praksi na podlagi zgoraj omenjene pravice izvajalo močan pritisk na to podjetje, da bi vplivalo na njegovo cenovno politiko.

186

Iz dopisovanja med podjetjema Del Monte in Weichert je razvidno, kako sta dojemali tedanji položaj, in v zvezi s tem ne preseneča ugotovitev, da je prvo grozilo, da bo – ne da bi se sklicevalo na kakršno koli višjo silo – zmanjšalo tedenski obseg dobave banan „na raven dovoljenj podjetja Interfrucht, kar je +/–60.000 škatel na teden“, to je na količino pod najnižjim pragom, določenim s sporazumom o distribuciji, v skladu s katerim podjetje Del Monte ni smelo zmanjšati ponudb pod najnižjo količino (100.000 škatel), razen v primeru višje sile, in v skladu s katerim se je pogodba samodejno prekinila, če bi tedenski obseg dobave padel pod prag 60.000 škatel. Očitno je torej, da podjetje Del Monte ni strogo upoštevalo določb pogodbe, sklenjene s podjetjem Weichert, saj najnižji prag dobave ni bila količina banan, ki naj bi jo dobavljalo na podlagi sporazuma o distribuciji, temveč količina banan, ki je bila v skladu z dovoljenji podjetja Weichert. Podjetje Del Monte je nedvoumno potrdilo svoje stališče med upravnim postopkom (glej točko 54 njegovega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, povzeto v točki 420 obrazložitve izpodbijane odločbe).

187

Sporazum o distribuciji poleg tega ni zajemal le severnih držav članic Skupnosti, temveč tudi druge države, na območju katerih se ni uporabljal sistem izdaje dovoljenj, ki je veljal v Skupnosti, to so Norveška, Madžarska, Poljska in nekdanja Češkoslovaška. Zmanjšanje količin na raven uvoznih dovoljenj, da bi se tako vplivalo na raven cen banan, kar je bilo po navedbah podjetja Del Monte njegovo glavno prizadevanje, je lahko podjetju Weichert povzročilo težave v razmerju do njegovih strank, ki delujejo v zgoraj navedenih državah. Opozoriti je treba, da je bilo v okviru tedaj veljavnega sistema izdaje dovoljenj za podjetje drago, če eno leto ni uporabljalo dovoljenj, ker so bila dovoljenja v naslednjem letu odvisna od dovoljenj, ki jih je podjetje uporabljalo v preteklem letu, in da so imetniki dovoljenj izgubili tudi del varščine, če niso uporabili dovoljenj (glej točko 37 obrazložitve izpodbijane odločbe).

188

Pomembno je tudi poudariti, da je podjetje Del Monte v vlogah navedlo pojasnila k distribuciji uvoženih banan, ki kažejo na njegovo gospodarsko moč in določeno neodvisnost, po čemer se očitno razlikuje od podjetja Weichert.

189

Tožeča stranka v tožbi (točka 76 tožbe) navaja:

„V zadevnem obdobju je bilo treba imeti uvozna dovoljenja za prodajo banan v Uniji […] Podjetje Weichert je kot star akter na območju [S]everne Evrope imelo številna uvozna dovoljenja (približno 137.000 ton leta 2002), ki so se mu vseskozi in vsako leto ponovno dodeljevala [zaupno] ( 1 ).“

190

To prilagodljivost trga banan, ki jo je opisala tožeča stranka, potrjujejo ugotovitve Komisije v zvezi z obstojem velikih gibanj količin z območja Severne Evrope v druge dele Unije in obratno, ki so razvidna iz podatkov Eurostata (statistični urad Evropske unije) ter podatkov o tedenskem spreminjanju količin banan, ki so prispele v severnoevropska pristanišča ter so bile nato razposlane v različne severnoevropske države in na druga območja, razkrite z izmenjavo informacij med uvozniki o prispelih pošiljkah banan v navedena pristanišča, pri čemer te izmenjave informacij v obravnavanem primeru niso bile izpodbijane (točki 131 in 135 obrazložitve izpodbijane odločbe). S tem da tožeča stranka ni mogla vključiti [zaupno], se nikakor ne spremeni njen organizacijski vzorec pri distribuciji njenih banan, vključno z bananami, ki so se prodajale pod znamko Del Monte, niti prilagodljivosti tega vzorca.

191

Komisija v točki 19 obrazložitve izpodbijane odločbe poleg tega navaja, da se skupina Del Monte ukvarja s prodajo in trženjem banan po Evropi prek številnih hčerinskih družb v popolni lasti, med katerimi so podjetja DMFPI, Del Monte Germany, ki deluje na trgu banan od 1. januarja 2002, in Del Monte Holland. Ker je zadnje podjetje pod znamko UTC prodajalo banane, je podjetje Weichert 18. novembra 1998 napisalo pritožbo, v kateri je od tega podjetja zahtevalo „pisno potrdilo […], da bo podjetje Del Monte takoj opustilo navedene dejavnosti in spoštovalo sporazum o distribuciji“. Družbenik komplementar podjetja Weichert je čez tri leta v dopisu z dne 30. oktobra 2001, poslanem podjetju Del Monte, poudaril: „Ko ste v zvezi s sedanjim sporazumom [o distribuciji] začeli dobavljati svojima podjetjema na Nizozemskem in v Belgiji enake banane in ananas pod znamko UTC, ste vsaj dvakrat prekršili pogodbo“. Te navedbe kažejo na neravnovesja v razmerju med podjetjema Del Monte in Weichert, saj je iz njih razvidno, da so se prek hčerinskih družb podjetja Del Monte pod drugo znamko distribuirali „enake banane in ananas“, in sicer na območju, zajetem v sporazumu o distribuciji, kar je lahko samo oviralo dejavnosti podjetja Weichert, ki pa je nazadnje ostalo le pri tem, da je izrazilo nezadovoljstvo.

192

V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da se na podlagi izmenjanih dopisov s podjetjem Weichert „zdi, da to podjetje ni imelo nujne spodbude, da bi upoštevalo želje podjetja Del Monte“, je treba poudariti, da se tožeča stranka sklicuje na dopisa, ki ju je predložil družbenik komplementar D. W., na katerega sta bila naslovljena, pri čemer mu je bil eden poslan pred telefaksi podjetja Del Monte, v katerih je to grozilo, da bo zmanjšalo dobavo, saj je bil z dne 10. januarja 1997, v drugem z dne 23. aprila 2001 pa je bilo izraženo nasprotovanje tega družbenika vsakršni spremembi pravne oblike podjetja Weichert, s katero bi podjetje Del Monte nad njim dobilo „popoln nadzor“.

193

Vendar to, da je želja podjetja Del Monte po spremembi pravnega statusa podjetja Weichert naletela na odpor družbenika komplementarja, nikakor ne spremeni gospodarskega vprašanja, ki izhaja iz razmerja moči med navedenima podjetjema v okviru izvajanja sporazuma o distribuciji do 31. decembra 2002, pri čemer je to razmerje v korist podjetja Del Monte, kar je razvidno iz besedila tega sporazuma ter velikosti tega podjetja in s tem njegove gospodarske moči, kar potrjuje bojazni podjetja Weichert.

194

V zvezi s trditvijo, da je razmerje med dobaviteljem in distributerjem med letoma 2000 in 2002 temeljilo na sporazumu o distribuciji, ki je bil od leta 1997 odpovedan, je pomembno opozoriti na njegovo besedilo o pravici odpovedi, ki jo je imela vsaka stranka.

195

Sporazum o distribuciji iz leta 1988 je bil prvotno sklenjen za pet let, pri čemer je člen 1 določal, da „[je] sporazum velja[l] do 31. decembra 1993, to je [bilo] pet let po izteku sedanje pogodbe med strankama“. Poleg tega je določal, da se trajanje pogodbe 31. decembra 1988 in vsak naslednji 31. december podaljša za eno leto, razen če ena stranka pisno ne obvesti druge, da se odpoveduje podaljšanju, pri čemer mora obvestilo poslati najpozneje 1. oktobra 1988 ali 1. oktobra vsako naslednje leto. Sporazum o distribuciji je zato določal samodejno letno podaljševanje pogodbe z možnostjo, da jo ena od strank enostransko odpove in o tem obvesti drugo stranko tri mesece pred iztekom roka.

196

Ni sporno, da je podjetje Del Monte z dopisom z dne 10. julija 1997 podjetje Weichert obvestilo, da ne bo obnovilo ali podaljšalo sporazuma o distribuciji in da naj bi se ta iztekel 31. decembra 2002 (točka 431 obrazložitve izpodbijane odločbe).

197

Podjetje Del Monte se je s tem oddaljilo od besedila sporazuma o distribuciji, saj je obvestilo o odpovedi, s katero se je ta sporazum dejansko podaljšal za pet let, pri čemer stranki datuma 31. december 2002 nista dojemali kot neizogibnega izteka sporazuma. Iz izjav tožeče stranke in dokumentov, predloženih za obravnavo, je razvidno, da se je kljub njunemu nestrinjanju o spremembi pravnega statusa podjetja Weichert s komplementarji pogajala za podaljšanje sporazuma o distribuciji. Tako se D. W. v dopisu z dne 30. oktobra 2001 sicer ni strinjal s predlogi podjetja Del Monte za podaljšanje spremenjenega sporazuma, vendar je to podjetje tudi pozval, naj znova premisli o svojem stališču glede na pripombe iz dopisa.

198

Vsekakor je treba poudariti, da sta podjetji Del Monte in Weichert ohranjali poslovno razmerje do 31. decembra 2002, to je tudi datum, na katerega se je delež podjetja Del Monte kot komanditista v podjetju Weichert na podlagi sporazuma o distribuciji prenesel na podjetje JA Kahl Holding GmbH & Co. KG, ker ta podjetja zaradi gospodarske negotovosti, v kateri so se znašla, niso imela druge izbire.

199

Četrtič, tožeča stranka trdi, da ugotovitev Komisije, da s podjetjem Weichert sestavljata gospodarsko enoto, temelji na štirih telefaksih, ki so bili poslani družbenikom komplementarjem tega podjetja, naj bi bili vsi iz leta 2000 in naj bi jih Komisija razlagala napačno.

200

Tožeča stranka trdi, da je bila strategija podjetja Weichert prodaja velikih količin, da bi uporabilo vsa svoja dovoljenja, zato je svojo uradno ceno vedno določilo po tem, ko je podjetje Dole določilo svojo, in jo izenačilo s ceno tega podjetja, medtem ko naj bi bila njena strategija poskušati prodreti v višji cenovni razred in doseči referenčno ceno, ki bi se bolj približala ceni podjetja Chiquita, kar naj bi celo vedeli drugi akterji na trgu. V zvezi s tem ugotavlja, da razprave s podjetjem Weichert o določitvi referenčnih ali transakcijskih cen ne bi bile smiselne, ker naj bi podjetje Weichert vedno sledilo cenam podjetja Dole.

201

Tožeča stranka trdi, da navedeni štirje telefaksi v teh okoliščinah vsebujejo listinske dokaze dveh dejstev, to sta po eni strani okoliščina, da je podjetje Del Monte ob nekaterih priložnostih poskušalo vplivati na nekatere odločitve v zvezi s trženjem banan podjetja Weichert, vendar naj ne bi poskušalo vplivati na noben drug del njegovih dejavnosti, in po drugi strani okoliščina, da podjetje Weichert ni ravnalo v skladu z navodili podjetja Del Monte, ki naj bi se zato pritožilo. Nobena okoliščina, ki jo je navedla Komisija, naj ne bi dokazovala, da je podjetje Weichert dejansko ravnalo v skladu z navodili podjetja Del Monte. Na podlagi tega, da hčerinska družba, čeprav je v popolnem lastništvu, ne upošteva interesov matične družbe ali nikoli ne ravna v skladu z njenimi navodili, naj bi bilo mogoče utemeljiti ugotovitev, da hčerinska družba pretežno sama določa svojo poslovno politiko. Podjetje Weichert pa naj bi v obravnavanem primeru delovalo v nasprotju s „splošno poslovno politiko“ podjetja Del Monte, in kot naj bi priznavala Komisija, ni „nujno sledilo politiki, ki jo je določalo“ podjetje Del Monte.

202

Poudariti je treba, da listinski dokazi, na katere se sklicuje Komisija v točkah 389 in 390 obrazložitve izpodbijane odločbe, zajemajo sedem sporočil, pri čemer jih je pet poslalo podjetje Del Monte, dve pa družbeniki komplementarji podjetja Weichert.

203

Sporočila podjetja Del Monte potrjujejo, da je bilo podjetje Weichert neposredno preizpraševano o svoji tržni politiki in določanju cen, ki je bilo celo opredeljeno kot „nesprejemljivo“, kažejo pa tudi na zelo natančna in številčna navodila v zvezi s cenovno politiko, ki naj bi se vodila, sestanke in telefonske pogovore o tem, izrecno zahtevo po vsakodnevnem obveščanju o trgovinskih pogajanjih, izrecne pritiske v zvezi z dobavo, pri čemer zadnji stavek iz telefaksa z dne 12. decembra 2000 celo presega grožnjo, saj je v njem napovedan zmanjšan obseg dobave, ki je bil odvisen le od odločitve podjetja Del Monte, da bi se ustavilo zniževanje cen in preprečil „katastrofalen rezultat“ za leto 2001.

204

Očitno je torej, da je podjetje Del Monte, ki je bilo na podlagi tedenskih poročil podjetja Weichert redno obveščano o stanju na trgu in cenah, strogo nadziralo ravnanje podjetja Weichert na trgu in se celo neposredno vmešavalo v njegovo cenovno politiko.

205

Tudi Komisija je predložila sporočili v odgovoru enega od družbenikov komplementarjev podjetja Weichert, v katerih je zadevna oseba še istega dne, na katerega je podjetje Del Monte poslalo vprašanja, napisala zahtevana pojasnila in izrazila zadovoljstvo, da bo lahko položaj dodatno pojasnila na prihodnjem sestanku s podjetjem Del Monte. Iz navedenih sporočil ni razvidno, da bi bilo podjetje Weichert kakor koli presenečeno, zadržano ali da bi nasprotovalo, temveč da se je, nasprotno, čutilo zavezano, da podjetju Del Monte poroča o svojih odločitvah o cenah, in da je poskušalo izpolniti njegova pričakovanja.

206

Čeprav je tožeča stranka predložila dopise komplementarjev podjetja Weichert, iz katerih sta bila razvidna nasprotovanje spremembi pravnega statusa komanditne družbe ter nezadovoljstvo v zvezi z dejavnostmi njene belgijske in nizozemske hčerinske družbe, se nikjer ne sklicuje na dopise podjetja Weichert, iz katerih bi bilo razvidno neodobravanje ali odpor do neposrednega vmešavanja podjetja Del Monte v poslovno upravljanje.

207

Ta ugotovitev je popolnoma skladna z izjavami podjetja Weichert, da je moralo zaradi tveganja za svojo oskrbo in njenega občasnega zmanjšanja ravnati v skladu z navodili podjetja Del Monte, da ne bi šlo v stečaj, pri čemer je to bojazen očitno prevzel njegov dobavitelj, kot potrjuje začetek telefaksa z dne 12. decembra 2000, ki ga je podjetje Del Monte naslovilo na podjetje Weichert.

208

Čeprav kot priznava Komisija v točki 424 obrazložitve izpodbijane odločbe, odločitve podjetja Weichert o cenah niso mogle izpolniti pričakovanj podjetja Del Monte, naj iz listinskih dokazov, ki jih je zbrala Komisija, ne bi bilo mogoče sklepati, da podjetje Weichert na splošno ni ravnalo v skladu z „navodili podjetja Del Monte“, kot je to navedla tožeča stranka, in da je na trgu ravnalo samostojno. Podjetje Del Monte s tem ni le priznalo, da ni imelo le vloge finančnega vlagatelja, temveč je njegova razlaga dopisov, obravnavanih v točkah 389 in 390 obrazložitve izpodbijane odločbe, teoretična ekstrapolacija, pri kateri niso upoštevane njegove dejanske gospodarske povezave s podjetjem Weichert in razmerje moči v njegovo korist.

209

Tožeča stranka iz izenačevanja referenčnih cen podjetja Weichert s cenami podjetja Dole sklepa o popolni samostojnosti podjetja Weichert, saj naj bi ona, nasprotno, želela, da bi bile referenčne cene podobne cenam podjetja Chiquita. Ta položaj naj bi potrjeval strateško nestrinjanje med podjetjema Weichert in Del Monte, pri čemer naj bi podjetje Weichert dajalo prednost prodaji velikih količin v nasprotju z željo podjetja Del Monte, da bi prodrlo v višji cenovni razred.

210

Čeprav se tožeča stranka v zvezi s svojo tržno strategijo sklicuje na „izrecne želje“, ni predložila dokaza, da je jasno izrazila svoja pričakovanja do podjetja Weichert. To je navedlo, da je podjetje Del Monte – čeprav naj mu ne bi dalo uradnega navodila, naj sprejme enako uradno ceno kot podjetje Dole – od njega pričakovalo, da bo sprejelo najmanj tako visoko uradno ceno, kot jo je imelo podjetje Dole, in ne podjetje Chiquita, ker naj bi podjetje Del Monte menilo, da je bila znamka Dole po kakovosti in slovesu banan najbližje njegovi znamki.

211

Podjetje Del Monte je v pisanjih nepopolno navedlo izjave drugih uvoznikov, s katerimi je želelo utemeljiti svoje trditve, vendar te izjave, zlasti izjave podjetja Dole, tem trditvam v resnici nasprotujejo.

212

Podjetje Dole je navedlo, da „je bilo v zvezi s prizadevanji podjetja Del Monte, da bi se uveljavilo na trgu kot priznan in kakovosten dobavitelj, v navedenem sektorju splošno znano, da je podjetje Del Monte uradne cene podjetja Dole jemalo kot referenco za svoje uradne cene“ (odgovor na zahtevo po informacijah z dne 24. novembra 2006, str. 9). Podjetje Dole je v odgovoru na zahtevo po informacijah z dne 15. decembra 2006 (str. 3) navedlo enako ugotovitev in z izrecnim sklicevanjem na svoj prvi odgovor navedlo, „da je bilo v sektorju splošno znano, da je podjetje Weichert, ki se je takrat ukvarjalo s trženjem banan znamke Del Monte […], želelo položaj znamke Del Monte […] izenačiti s položajem banan znamke Dole“ (odgovor na zahtevo po informacijah z dne 15. decembra 2006). Ta trditev, ki jo je tožeča stranka ponovila v pisanjih, je neločljivo povezana s pojasnilom pred njo.

213

Čeprav je podjetje Chiquita dejansko izjavilo, da „[sta] podjetji Dole in Del Monte začeli uporabljati različne referenčne cene, ko [je] podjetje Del Monte odprlo svoje podjetje v Nemčiji leta 2003“, to ne pomeni nujno, da je bila strategija podjetja Del Monte pred tem datumom doseči podobne referenčne cene, kot jih je imelo podjetje Chiquita. Izjave podjetja Dole dokazujejo celo nasprotno. K izjavam, navedenim zgoraj v točki 212, je treba dodati pojasnila podjetja Dole, v skladu s katerimi je podjetje Del Monte v začetku leta 2003 začelo tržiti banane prek svojega subjekta s sedežem v Hamburgu, poleg tega pa naj bi se s prihodom novega generalnega direktorja podjetja Del Monte aprila 2003 pojavil neizmeren pritisk na prodajne skupine iz Hamburga, da bi dokazali, da je podjetje Del Monte močan akter na nemškem trgu. Podjetje Del Monte je v okviru te strategije poskušalo odpraviti razlike med merilom za določanje referenčne cene podjetja Chiquita, to pomeni najvišjo referenčno ceno, in referenčno ceno podjetja Del Monte. Podjetje Dole je poleg tega pojasnilo, da je bil „premik“ podjetja Del Monte k uporabi uradne cene podjetja Chiquita kot reference del strategije, ki jo je izvajalo novo vodstvo podjetja Del Monte, da bi promoviralo svoje banane kot prestižnejšo znamko.

214

Navedbo izjav podjetja Dole, ki jo je poudarila tožeča stranka, je treba brati z vidika stališč tega podjetja, navedenih zgoraj v točkah 212 in 213, in sicer v skladu s to navedbo „podjetje Dole meni, da podjetje Del Monte ni bilo zadovoljno s tržnimi rezultati podjetja Weichert“ in „je očitno pretrgalo razmerje s podjetjem Weichert, da bi izvajalo agresiven pristop k trženju, katerega namen je bil, da bi se banane znamke Del Monte dojemale kot banane ‚višje kakovosti‘ ali ‚višjega cenovnega razreda‘“. To, da finančni rezultati trženja njegovih banan niso mogli dosegati tistih, ki jih je pričakovalo podjetje Del Monte, ter da je bilo to razočarano in nezadovoljno v razmerju s podjetjem Weichert, ne pomeni, da je to podjetje na trgu ravnalo samostojno, kot trdi tožeča stranka.

215

Ker tožeča stranka ni predložila dokaza, da je podjetje Weichert čakalo, dokler ni izvedelo referenčne cene podjetja Dole, da bi z njo enostransko in sistematično izenačilo svojo, je trditev, da razprave s podjetjem Weichert o določanju referenčnih ali transakcijskih cen ne bi imele smisla, ker naj bi podjetje Weichert vedno sledilo cenam podjetja Dole, brez kakršne koli podlage in jo je treba zavrniti.

216

Nazadnje je treba izpostaviti, da je tožeča stranka poudarila, da so bili štirje telefaksi, na katere se opira Komisija pri svojih ugotovitvah, vsi iz leta 2000, kršitveno obdobje pa je trajalo tri leta, to je od leta 2000 do leta 2002.

217

Vendar je treba poudariti, da tožeča stranka ne upošteva elektronskega dopisa, ki ga je regionalni notranji revizor podjetja Del Monte poslal podjetju Weichert, v katerem sprašuje, zakaj so bile cene nekaterih tedenskih uvoznih serij podjetja Weichert leta 2001 nižje od cen banan znamke UTC podjetja Del Monte, ki jih je na Nizozemskem prodajalo podjetje Del Monte Belgium, ali nižje od cen, ki so bile v poslovnem tisku Sopisco navedene kot najnižje „dejanske cene“, napovedane za nekaj tednov. Ta dokument dokazuje vztrajen nadzor in vmešavanje podjetja Del Monte v upravljanje podjetja Weichert.

218

Poleg tega ni sporno, da je podjetje Weichert podjetju Del Monte še naprej tedensko pošiljalo poročila o cenah do 31. decembra 2002 in da se je poslovno razmerje med tema podjetjema nadaljevalo do tega datuma pod pogoji, določenimi s sporazumom o distribuciji, v skladu s katerim je imelo podjetje Del Monte močan položaj, ki je bil še okrepljen z njegovo velikostjo in gospodarsko močjo, pri čemer je imelo dvojni finančni interes za nadzorovanje cenovne politike podjetja Weichert in vmešavanje vanjo.

219

Ker med letoma 2000 in 2002 v razmerju med podjetjema Del Monte in Weichert ni bilo strukturnih sprememb, na podlagi ničesar ni mogoče šteti, da bi se lahko to razmerje, kot je opisano v dopisih, izmenjanih leta 2000, v naslednjih letih vsebinsko spremenilo.

220

Iz zgornjih premislekov izhaja, da so dopisi, ki sta si jih izmenjali podjetji Del Monte in Weichert ter so obravnavani v točkah 389 in 390 obrazložitve izpodbijane odločbe, indic, da je prvonavedeno podjetje v kršitvenem obdobju odločilno vplivalo na drugo.

221

Čeprav je dokazno breme na strani Komisije, tožeča stranka trdi, da obstajajo različni dokazi, da je ni mogoče šteti za odgovorno za ravnanje podjetja Weichert.

222

Prvič, tožeča stranka trdi, da bi se, če bi odločilno vplivala na podjetje Weichert, prepričala, da [zaupno]. Ker naj ne bi imela dostopa do uvoznih dovoljenj podjetja Weichert, to [zaupno], ker naj bi podjetje Weichert uporabilo svoja dovoljenja za izvajanje svoje strategije, ki naj bi temeljila na količini in naj bi bila v nasprotju z interesi podjetja Del Monte.

223

Najprej je treba poudariti, da s to trditvijo, ki vodi k ugotovitvi neobstoja odločilnega vpliva na podlagi gole neutemeljene trditve, ni mogoče izpodbijati vsebinskih in objektivnih ugotovitev, na katerih temeljijo ugotovitve Komisije.

224

Poleg tega je treba spomniti, da sta bila tožeča stranka in podjetje Weichert zavezana s sporazumom o distribuciji, katerega besedilo je veljalo za pogodbeni stranki in je izrecno določalo pogoje uporabe uvoznih dovoljenj podjetja Weichert.

225

Zadnja sprememba tega sporazuma je bila narejena 10. februarja 1994 in po začetku veljavnosti Uredbe št. 404/93, v okviru katere je uvoze banan v Skupnost urejal sistem izdaje dovoljenj s stalnimi letnimi kvotami, ki so se dodeljevale vsako četrtletje.

226

Čeprav je bilo podjetje Weichert lastnik svojih dovoljenj, jih je moralo v skladu s tako spremenjenim sporazumom uporabljati za uvoz banan pod znamko Del Monte in njihovo trženje na območju, opredeljenem v sporazumu, in svojih dovoljenj ni moglo prenesti na drugo stranko brez predhodne pisne privolitve podjetja Del Monte, kar je na zaslišanju tudi potrdilo.

227

Dejansko stanje pogodbenih povezav med podjetjema Weichert in Del Monte potrjuje, da je imelo zadnje podjetje pristojnost za nadzor nad uvoznimi dovoljenji prvega podjetja, kar je dodaten indic, da je podjetje Del Monte lahko odločilno vplivalo na podjetje Weichert.

228

Drugič, tožeča stranka trdi, da če bi lahko odločilno vplivala na ravnanje podjetja Weichert na trgu, [zaupno].

229

Opozoriti je treba, da je Komisija upoštevala poseben status podjetja Weichert kot komanditne družbe ter je analizirala delitev pristojnosti med komplementarji in komanditistom, kot je opredeljen v sporazumu o združitvi. Upravičeno je ugotovila, da so navedeni družbeniki izvajali skupen nadzor, pri čemer je poudarila zlasti potrebo po soglasju družbenikov za spremembo sporazuma o združitvi (člen 9(3) sporazuma o združitvi).

230

Prav s tem položajem je mogoče pojasniti, da so komplementarji in komanditisti razpravljali o spremembi pravnega statusa družbe, da pri tem niso bili uspešni in da so pogodbena razmerja nazadnje prenehala.

231

Trditev tožeče stranke dejansko temelji na izenačevanju tega položaja skupnega nadzora z dokazom neobstoja zmožnosti za izvajanje odločilnega vpliva na ravnanje podjetja Weichert na trgu, kar je brez vsake podlage. Obstoj takega nadzora je združljiv z ugotovitvijo Komisije, ki podjetju Del Monte pripisuje odgovornost za kršitev podjetja Weichert.

232

Tretjič, tožeča stranka se sklicuje na to, da je podjetje Weichert vodilo pravne zadeve neodvisno, tako da naj bi celo dajalo navodila svojim odvetnikom, naj branijo interes podjetja pred skupino Del Monte, in tej prek odvetnikov grozilo s tožbami. Komisija naj bi v točki 428 obrazložitve izpodbijane odločbe pravico posameznega delničarja, da vloži tožbo, zamenjevala z možnostjo odločanja, ali bi podjetje Weichert lahko vložilo tako tožbo. Tožeča stranka navaja, da podjetju Weichert – če bi lahko odločilno vplivala nanj – ne bi dovolila najeti odvetnikov, ki naj bi vložili tožbo zoper njo.

233

Prvič, tožeča stranka se sklicuje na dopis, ki ji ga je 27. marca 1997, to je pred kršitvenim obdobjem, poslal odvetnik v imenu podjetja Weichert.

234

Ugotoviti je treba, da ta dopis spada med dopise, izmenjane v zvezi s spremembo pravnega statusa podjetja Weichert, ki jo je želelo podjetje Del Monte, in da ne vsebuje grožnje s tožbo zoper to podjetje.

235

V njem je navedeno sklicevanje na člen 9(2) sporazuma o združitvi, iz katerega izhaja, da je treba odločitve skupščine družbenikov sprejemati z večino glasov, da bi se udejanjile, vedno pa jih mora potrditi tudi komplementar, ter na dejstvo, da ta ni dal implicitnega ali izrecnega soglasja za tako spremembo in da ga „načeloma“ ni nameraval dati niti v prihodnje.

236

To, da družbenik v okviru skupnega nadzora nad podjetjem Weichert prosi za pomoč odvetnika, da bi se seznanil s svojimi pravicami in se branil pred osebo, za katero sumi, da jih ne spoštuje, ne kaže na nezmožnost drugega družbenika, da odločilno vpliva na ravnanje skupnega podjetja, kot upravičeno poudarja Komisija v točki 428 obrazložitve izpodbijane odločbe.

237

Drugič, tožeča stranka se sklicuje na izvleček odgovora na tožbo z dne 15. maja 2002, ki jo je podjetje Weichert vložilo pri enem od nemških sodišč v okviru spora s podjetjem WAL. V njem je navedeno, da je bilo treba celotno dodano ekonomsko vrednost podjetja Weichert, to so nabava, trženje in logistika, pripisati izključno komplementarjem in da je bila vloga podjetja WAL v navedenem podjetju omejena na finančno udeležbo. Predmet postopka je zadeval vrednost dovoljenj podjetja Weichert in vprašanje, kdo je največ prispeval k njegovi dodani ekonomski vrednosti.

238

Vendar je treba poudariti, da je pravno sredstvo vložilo podjetje Del Monte in ne podjetje Weichert, in sicer v okviru odpovedi sporazuma o distribuciji, predvideni za 31. december 2002, in vzporednih pogajanj med strankama za podaljšanje spremenjenega sporazuma. To, da je podjetje Del Monte preventivno vložilo tožbo v zvezi z ekonomsko vrednostjo podjetja, ki je bilo predmet partnerstva z družino W., ne izključuje ugotovitve o izvajanju odločilnega vpliva.

239

Tretjič, tožeča stranka se sklicuje na dopisa, ki so ji ju poslali družbeniki komplementarji.

240

S prvim dopisom z dne 15. januarja 1999 je bilo podjetje Del Monte obveščeno, da so bili imenovani odvetniki za obrambo interesov podjetja Weichert v zvezi z „ukrepi podjetja Del Monte, s katerimi je bil kršen sporazum o distribuciji“, in pozvano k spoštovanju navedenega sporazuma.

241

Tega dokumenta z nejasno vsebino, poslanega pred kršitvenim obdobjem, niso pripravili zunanji odvetniki podjetja. Tožeča stranka poleg tega ni dokazala, da je imel učinek.

242

Nasprotno, iz drugega dopisa z dne 30. oktobra 2001 je razvidno, da so si podjetje Del Monte in komplementarji podjetja Weichert še naprej neposredno dopisovali v zvezi z nadaljevanjem pogodbenega razmerja na podlagi spremenjenega sporazuma o distribuciji.

243

Tako se zdi, da vsi dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka, potrjujejo napetosti v njenih razmerjih do družbenikov komplementarjev, predvsem zaradi nameravanih sprememb pravnega statusa podjetja Weichert in sporazuma o distribuciji. Ta položaj potrjuje le to, da podjetje Del Monte ni izvajalo izključnega nadzora, ki ga Komisija ni zatrjevala, temveč je ugotovila, da se nad podjetjem Weichert izvaja skupni nadzor. Z navedenim položajem ni mogoče izpodbijati vsebinskih in objektivnih ugotovitev, na katerih temeljijo ugotovitve Komisije o skupni odgovornosti podjetja Del Monte.

244

Četrtič, tožeča stranka se sklicuje na različne listinske dokaze, ki izhajajo iz obdobja pred preiskavo Komisije in naj bi potrjevali, da ni odločilno vplivala na upravljanje podjetja Weichert. Komisija naj ne bi preučila nobenega od teh dokazov, ki so bili predloženi med upravnim postopkom, kar naj bi že samo po sebi pomenilo kršitev členov 81 ES in 253 ES.

245

V zvezi z očitkom glede obrazložitve izpodbijane odločbe je treba opozoriti, kot je bilo navedeno zgoraj v točkah od 61 do 76, da je Komisija pravno zadostno obrazložila pripisovanje kršitve podjetja Weichert podjetju Del Monte.

246

Pomembno je poudariti, da je Komisija preučila in zavrnila različne trditve podjetja Del Monte, ki so se nanašale zlasti na pristojnosti družbenikov komanditne družbe, vsebino sporazuma o združitvi, pomembnost informacij, ki jih je podjetje Weichert predložilo podjetju Del Monte, vsebino sporazuma o distribuciji, vpliv pristojnosti podjetja Del Monte v zvezi z dobavo na njegova razmerja do podjetja Weichert in zatrjevano neskladnost cenovne politike podjetja Weichert s pričakovanji podjetja Del Monte (točke od 394 do 433 obrazložitve izpodbijane odločbe).

247

Komisija je poleg tega v točki 419 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da „to, da je podjetje Del Monte iz svojih konsolidiranih finančnih izkazov izključilo podjetje Weichert, ni [dokazovalo], da podjetje Del Monte [ni] odločilno vplivalo na podjetje Weichert ali da podjetji Del Monte in Weichert [nista] sestavljali enega podjetja za namene uporabe člena 81 ES in glede na kršitev, opredeljeno v tej odločbi, ali da odgovornosti za ravnanje podjetja Weichert na trgu ni [bilo mogoče] pripisati podjetju Del Monte“.

248

Poudariti je treba, da se [zaupno] in dopis, ki ga je podjetju Del Monte poslal družbenik komplementar 10. januarja 1997 – to sta dokumenta, na katera se sklicuje tožeča stranka v utemeljitvi – nanašata na vprašanje delovanja podjetja Weichert in vlogo posameznih družbenikov, pri čemer se Komisija na to vprašanje jasno sklicuje v analizi določb HGB in sporazuma o združitvi.

249

Poročilo revizorjev podjetja Weichert in letna poročila podjetja Del Monte – to so dokumenti, na katere se je sklicevala tožeča stranka – zadevajo vprašanje konsolidacije računovodskih izkazov, na katero se je nanašal izrecen odgovor Komisije v točki 419 obrazložitve izpodbijane odločbe.

250

Tudi če bi bili drugi dokumenti, ki jih je navedla tožeča stranka, predloženi Komisiji med upravnim postopkom, je treba opozoriti, da Komisiji ni treba zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zadevne osebe, temveč zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za sistematiko odločbe. Zlasti ji ni treba zavzeti stališča do elementov, ki so očitno neumestni, brez pomena ali nedvomno postranski (glej v tem smislu zgoraj v točki 61 navedeno sodbo Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 64, ter zgoraj v točki 62 navedeni sodbi Corsica Ferries France proti Komisiji, točka 64, in L’Air liquide proti Komisiji, točka 64).

251

Iz zgornjih premislekov izhaja, da s posebno utemeljitvijo tožeče stranke, navedeno zgoraj v točki 244, ni mogoče izpodbijati ugotovitve, da je Komisija v obravnavanem primeru pravno zadostno predstavila dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvene za sistematiko odločbe, in da ji torej ni mogoče očitati kršitve obveznosti obrazložitve.

252

Tožeča stranka se v zvezi z upoštevnostjo listinskih dokazov, ki jih je predložila, sklicuje, prvič, na negativno presojo iz mnenja, ki ga je pripravila odvetniška pisarna in za katero je bila ta zaprošena leta 1994 v zvezi z možnostjo podjetja WAL, da vpliva na podjetje Weichert, pri čemer je to prepričanje izrazil tudi D. W. v dopisu, ki ga je poslal tožeči stranki 10. januarja 1997.

253

S tem da [zaupno] in da je ta poudaril, da v podjetju Weichert ni bilo uprave z glasovalnimi pravicami v korist podjetja Del Monte, ni mogoče izpodbijati analize Komisije v zvezi z zmožnostjo vpliva podjetja Del Monte na podlagi sporazuma o združitvi, pri čemer je še ta le eden od dejavnikov, ki ga je upoštevala Komisija v utemeljitev svoje ugotovitve v zvezi z izvajanjem odločilnega vpliva podjetja Del Monte na ravnanje podjetja Weichert.

254

Poudariti je treba, da je Komisija jasno opozorila na besedilo člena 7(1) sporazuma o združitvi in ga upoštevala, in sicer je v njem navedeno, da „je družbenik, ki nosi osebno odgovornost, [D. W.], pooblaščen za zastopanje in upravljanje podjetja in zavezan temu“, pri čemer so člani družine W. opisani kot „družbeniki generalni poslovodje“ (točka 382 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija ni trdila, da je imelo podjetje Weichert upravo, je pa upravičeno ugotovila, da več pomembnih aktov, ki imajo nujno – tudi posreden – vpliv na upravljanje podjetja Weichert, glede na vsebino člena 7(2) in (3) sporazuma o združitvi ne bi bilo mogoče sprejeti brez privolitve komanditista.

255

Drugič, tožeča stranka se sklicuje na izvleček odgovora na tožbo, ki jo je podjetje Weichert leta 2002 vložilo pri enem od nemških sodišč v okviru spora s podjetjem WAL. Tožeča stranka se je na ta dokument že sklicevala v zvezi z obstojem dokazov, ki naj bi nasprotovali izjavam podjetja Weichert in s katerimi ga je želela izpodbijati (glej točko 170 zgoraj).

256

Pomembno je poudariti, da z golimi trditvami podjetja Weichert iz odgovora na tožbo, s katerimi je to poskušalo zmanjšati pomen prispevka podjetja Del Monte, ni mogoče dokazati, da je bilo dodano ekonomsko vrednost podjetja Weichert mogoče pripisati izključno prispevku komplementarjev in da, tudi če bi bilo lahko tako, s tem ne bi bilo mogoče zadostno izpodbijati splošne presoje Komisije o posebnem pravnem vprašanju odločilnega vpliva enega podjetja na drugo.

257

Tretjič, tožeča stranka se sklicuje na izjave revizorjev podjetja Weichert, ki so leta 2000 poudarili, da „[podjetje Weichert] ni [bilo] vključeno v integrirano upravljanje komanditista [podjetja WAL] in zato ni [bilo] hčerinska družba“, pri čemer je bila ta trditev utemeljena z dejstvom, da sama podjetja Weichert ni vključevala v svoje računovodske izkaze. Trdi, da je stališče Komisije, navedeno v točki 419 obrazložitve izpodbijane odločbe – v obravnavanem primeru neupoštevnost tega, da je podjetje Weichert izključila iz svojih konsolidiranih finančnih izkazov – očitna napaka pri presoji, saj naj bi bilo treba rezultate nadzorovanih hčerinskih družb konsolidirati.

258

Navedeno trditev je treba zavrniti.

259

Kot je Komisija upravičeno navedla v točki 382 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo podjetje Weichert bolj kot hčerinska družba podjetja Del Monte partnerstvo med tem podjetjem, matično družbo družbenika komanditista in družino W., pri čemer so imeli njeni člani status družbenikov komplementarjev. Ugotovitve o potrebni konsolidaciji rezultatov hčerinske družbe z rezultati matične družbe in sklepanja tožeče stranke, da v obravnavanem primeru ni izvedla take konsolidacije, zato nikakor niso upoštevni.

260

Čeprav je sodišče Unije menilo, da to, da matična družba konsolidira računovodske izkaze hčerinske družbe, „kaže na obstoj enotnega podjetja“ (sodba Splošnega sodišča z dne 18. decembra 2008 v zadevi General Química in drugi proti Komisiji, T-85/06, neobjavljena v ZOdl., točka 66, po pritožbi potrjena z zgoraj v točki 58 navedeno sodbo General Química in drugi proti Komisiji z dne 20. januarja 2011), neobstoj take konsolidacije ne pomeni nujno, da kot zatrjuje tožeča stranka, nikakor ne bi bilo mogoče sklepati o obstoju odločilnega vpliva.

261

Četrtič, tožeča stranka se sklicuje na časopisni članek, objavljen 10. oktobra 2002, ki naj bi potrjeval, da preden je prodala svoj delež v podjetju Weichert, ni imela nadzora nad svojimi proizvodi za severnoevropske trge.

262

Ugotoviti je treba, da ta trditev tožeče stranke izhaja iz napačne ekstrapolacije besedila časopisnega članka, v katerem so bile v bistvu le povzete izjave, v skladu s katerimi naj bi po zadevnem prenosu lahko nadzorovala „neposredno“ prodajo in trženje svojih proizvodov na severnoevropskih trgih. Vsekakor s površnim novinarskim komentarjem ni mogoče izpodbijati dejanskih in objektivnih ugotovitev, na katere se je oprla Komisija pri ugotovitvi v zvezi s pripisovanjem kršitve podjetja Weichert podjetju Del Monte.

263

Petič, tožeča stranka se sklicuje na izjave zastopnika Komisije v okviru postopka pred odborom Svetovne trgovinske organizacije (STO), pri čemer se navezuje na svoje letno poročilo za leto 2002 in trdi, da je bila udeležba v podjetju Weichert „nenadzorovana“, in na besedilo navedenega poročila, ki ga je upoštevala Komisija.

264

Čeprav resničnost zatrjevanih izjav zastopnika Komisije ni utemeljena, Komisija ne izpodbija, da je bilo letno poročilo podjetja Del Monte za leto 2002 ena od prilog k njeni predloženi dokumentaciji v okviru postopka pred odborom STO.

265

Komisija upravičeno poudarja, da cilj navedene predložitve ni bila ugotovitev odločilnega vpliva podjetja Del Monte na podjetje Weichert in da je besedilo izvlečka navedenega poročila, v skladu s katerim je prenos deleža v podjetju Weichert podjetju Del Monte omogočil „neposreden“ nadzor nad trženjem njegovih proizvodov v Severni Evropi, združljivo z njenim stališčem iz izpodbijane odločbe, ker naj ne bi nikoli trdila, da ima podjetje Del Monte izključen nadzor nad podjetjem Weichert.

266

Iz zgornjih premislekov izhaja, da z listinskimi dokazi tožeče stranke, s katerimi je ta želela dokazati neobstoj izvajanja odločilnega vpliva na podjetje Weichert, vzetimi posamično ali skupaj, ni mogoče izpodbijati ugotovitve Komisije v zvezi s pripisovanjem kršitve podjetja Weichert tožeči stranki.

267

Komisija ugotavlja, da priloga C.1 k repliki na podlagi sodne prakse v zvezi z razlago člena 44(1)(c) Poslovnika ni dopustna.

268

Treba je opozoriti, da morata biti na podlagi člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča v vsaki tožbi navedena predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. V skladu s sodno prakso mora biti ta navedba dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da, po potrebi, o tožbi odloči brez dodatnih podatkov (sodba Splošnega sodišča z dne 30. januarja 2007 v zadevi France Télécom proti Komisiji, T-340/03, ZOdl., str. II-107, točka 166, po pritožbi potrjena s sodbo Sodišča z dne 2. aprila 2009 v zadevi France Télécom proti Komisiji, C-202/07 P, ZOdl., str. I-2369).

269

V skladu z ustaljeno sodno prakso je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji tožba, razvidni vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo iz besedila same tožbe. Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko utemeljeno in dopolnjeno s sklicevanjem na odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi če so tožbi priložena, ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti na podlagi zgoraj navedenih določb zajeti v tožbi (sodba Sodišča z dne 31. marca 1992 v zadevi Komisija proti Danski, C-52/90, Recueil, str. I-2187, točka 17, ter sklepa Splošnega sodišča z dne 29. novembra 1993 v zadevi Koelman proti Komisiji, T-56/92, Recueil, str. II-1267, točka 21, in z dne 21. maja 1999 v zadevi Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T-154/98, Recueil, str. II-1703, točka 49). Zato bo Splošno sodišče upoštevalo navedene priloge le v delu, v katerem so utemeljeni ali dopolnjeni tožbeni razlogi ali trditve, ki sta jih tožeči stranki izrecno navedli v besedilu pisanj, in v katerem je mogoče natančno ugotoviti, kateri elementi iz te priloge utemeljujejo ali dopolnjujejo navedene tožbene razloge ali trditve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 17. septembra 2007 v zadevi Microsoft proti Komisiji, T-201/04, ZOdl., str. II-3601, točka 99).

270

Poleg tega Splošnemu sodišču ni treba v prilogah iskati ter prepoznavati razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo, ker imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (sodbi Splošnega sodišča z dne 7. novembra 1997 v zadevi Cipeke proti Komisiji, T-84/96, Recueil, str. II-2081, točka 34, in z dne 21. marca 2002 v zadevi Joynson proti Komisiji, T-231/99, Recueil, str. II-2085, točka 154).

271

Ta razlaga člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča se nanaša tudi na repliko (zgoraj v točki 269 navedena sodba Microsoft proti Komisiji, točka 95) ter na razloge in očitke, navedene v vlogah (sodba Splošnega sodišča z dne 12. januarja 1995 v zadevi Viho proti Komisiji, T-102/92, Recueil, str. II-17, točka 68, in zgoraj v točki 268 navedena sodba France Télécom proti Komisiji z dne 30. januarja 2007, točka 166, po pritožbi potrjena z zgoraj v točki 268 navedeno sodbo France Télécom proti Komisiji z dne 2. aprila 2009).

272

Tožeča stranka v obravnavanem primeru le na splošno trdi, da poskusi Komisije za zavrnitev primerov, predloženih kot dokaz, da ni mogla vplivati na podjetje Weichert, kot je želela, „kot celota niso preveč prepričljivi“. V repliki navaja stališča v odgovoru na trditvi Komisije in se poleg tega sklicuje na prilogo C.1 k repliki za podrobnejša pojasnila, ki naj jih zaradi „omejitve strani“ ne bi mogla navesti v besedilu vlog.

273

Poudariti je treba, da tako zgoščeno oblikovan očitek Splošnemu sodišču ne omogoča, da, po potrebi, o tožbi odloči brez dodatnih podatkov ter da bi bilo v nasprotju z izključno dokazno in pomožno funkcijo prilog, če bi bile lahko te natančen dokaz za trditev, ki v tožbi ni dovolj jasno in natančno predstavljena (zgoraj v točki 268 navedena sodba France Télécom proti Komisiji z dne 30. januarja 2007, točka 204).

274

Čeprav je treba pri presoji ravnanja podjetja Weichert upoštevati – in so bila upoštevana – stališča tožeče stranke v odgovoru na trditve Komisije o ravnanju podjetja Weichert pri določanju referenčnih cen glede na pričakovanja podjetja Del Monte in imenovanje odvetnikov za vložitev tožb zoper to podjetje, to ne more veljati v zvezi s prilogo C.1 k repliki, ki jo je treba zavreči kot nedopustno.

275

Poleg tega je pomembno poudariti, da opredelitev priloge kot le dodatnih pisnih stališč tožeče stranke, ki so le razširitev vlog, ni združljiva z značilnostjo, ki opredeljuje prilogo, to je njena izključno dokazna in pomožna funkcija.

276

Iz vseh zgornjih premislekov izhaja, da je Komisija upravičeno menila, da sta bili podjetji Del Monte in Weichert del iste gospodarske enote, in je upravičeno prvemu podjetju pripisala kršitev drugega podjetja.

277

Tožeča stranka trdi, da člena 1(h) in 3 izpodbijane odločbe kršita člen 81 ES v delu, v katerem Komisija ugotavlja, da je kršila to določbo, „ker je sodelovala pri usklajenem ravnanju“, ne le da se šteje za „skupno in solidarno“ odgovorno za globo, naloženo podjetju Weichert. Komisija naj bi z izpodbijano odločbo očitno prekoračila pristojnosti, ki naj bi jih imela na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003, saj naj bi ji odredila odpravo kršitve, v katero naj ne bi bila nikoli vpletena. Zadevni določbi izpodbijane odločbe naj bi kršili tudi člen 253 ES, ker naj bi obstajalo očitno protislovje med izrekom izpodbijane odločbe in „preambulo“, v kateri je Komisija razglasila, da ni ugotovila, da bi kršila člen 81 ES. Zaradi napačnega izreka izpodbijane odločbe naj bi obstajala nevarnost, da bi se zoper njo vložila odškodninska tožba pri nacionalnem sodišču.

278

V zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev člena 253 ES, je treba spomniti, da mora biti obrazložitev akta logična in zlasti ne sme vsebovati notranjih protislovij, ki bi ovirala razumevanje razlogov, na katerih ta akt temelji (glej v tem smislu zgoraj v točki 51 navedeno sodbo v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 151).

279

Treba je opozoriti, da protislovje v obrazložitvi odločbe pomeni kršitev obveznosti iz člena 253 ES in da je lahko zadevni akt neveljaven, če je ugotovljeno, da naslovnik akta zaradi tega protislovja ne more razbrati pravih razlogov za odločbo ali njen del, zato izrek akta v celoti ali delno ni pravno utemeljen (sodbi Splošnega sodišča z dne 24. januarja 1995 v zadevi Tremblay in drugi proti Komisiji, T-5/93, Recueil, str. II-185, točka 42, in z dne 30. marca 2000 v zadevi Kish Glass proti Komisiji, T-65/96, Recueil, str. II-1885, točka 85).

280

Komisija je v izpodbijani odločbi najprej analizirala izmenjane dopise med podjetjema Chiquita in Dole na eni strani ter podjetjema Dole in Weichert na drugi strani, in sicer z vidika prepovedi iz člena 81 ES. V točki 359 obrazložitve izpodbijane odločbe je ugotovila, da:

„so podjetja Chiquita, Dole in Weichert storila enotno in trajajočo kršitev člena 81 [ES] v zvezi z določanjem cen in izmenjavo informacij o referenčnih cenah za sveže banane [v] [S]everni Evropi. Subjekti, ki naj bi bili odgovorni za to kršitev, so našteti v poglavju 6 te odločbe“.

281

Komisija se je nato v zadevnem poglavju sklicevala na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je protikonkurenčno ravnanje podjetja mogoče pripisati drugemu podjetju, kadar se to o svojem ravnanju na trgu ni odločilo samostojno, ampak je v vseh bistvenih pogledih izpolnilo navodila, ki mu jih je dalo drugo omenjeno podjetje, ob upoštevanju zlasti gospodarskih in pravnih povezav med njima. Komisija opozarja, da če se hčerinska družba o svojem ravnanju na trgu ne odloča neodvisno, podjetje, ki je narekovalo njeno tržno strategijo, z njo sestavlja gospodarsko enoto in se lahko šteje za odgovorno za kršitev, ker je del istega podjetja (točki 362 in 363 obrazložitve izpodbijane odločbe).

282

Komisija je po tem, ko je analizirala in upoštevala različne dejavnike v zvezi z razmerjem med podjetjema Del Monte in Weichert, menila, da je podjetje Weichert sestavljalo gospodarsko enoto s podjetjem Del Monte, ker ni neodvisno odločalo o svojem ravnanju na trgu (točka 432 obrazložitve izpodbijane odločbe). Pri svoji ugotovitvi je štela „[podjetji Del Monte] in [Weichert] za solidarno in skupno odgovorni za vpletenost podjetja Weichert v kršitev, ki se je izvajala od 1. januarja 2000 do 31. decembra 2002“ (točka 433 obrazložitve izpodbijane odločbe).

283

Komisija v členu 1(h) izreka izpodbijane odločbe ugotavlja, da je podjetje Del Monte eno od podjetij, ki „so kršila člen 81 [ES], ker so sodelovala pri usklajenem ravnanju za določitev referenčnih cen banan“. Komisija v členu 3, ki ga je treba brati v povezavi s členom 1(h), od podjetja Del Monte zahteva, naj „takoj odpravi zadevne kršitve[, navedene v členu 1], če tega še [ni] storil[o]“.

284

Iz tega opozorila glede vsebine izpodbijane odločbe ni razvidno nikakršno notranje protislovje, ki bi lahko oviralo razumevanje razlogov, na katerih temelji ta akt, zlasti ne tega, da je Komisija ugotovila odgovornost podjetja Del Monte.

285

Zato je treba očitek v zvezi s kršitvijo člena 253 ES zavrniti.

286

Trditev tožeče stranke v zvezi s kršitvijo člena 81 ES temelji na enaki utemeljitvi, kot jo je navedla v utemeljitev očitka, ki se nanaša na bistveno kršitev postopka, in sicer da je Komisija v izreku navedenega akta ugotovila, da je podjetje Del Monte kršilo to določbo, čeprav naj bi pred tem izjavila, da ni ugotovila, da je to podjetje kršilo člen 81 ES. Tožeča stranka dodaja, da je zato Komisija očitno prekoračila pristojnosti, ki jih ima na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003, ker naj bi ji odredila, naj odpravi kršitev, v katero naj ne bi bila nikoli vpletena.

287

Zadošča ugotovitev, da ta utemeljitev temelji na napačni predpostavki in da jo je treba zavrniti.

288

Zoper tožečo stranko je bila namreč ugotovljena osebna odgovornost za kršitve, za katere se šteje, da jih je storila sama zaradi tesnih gospodarskih in pravnih povezav s podjetjem Weichert, na podlagi katerih je lahko ugotovila njegovo ravnanje na trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 50 navedeno sodbo Imperial Chemical Industries proti Komisiji, točka 141, ter zgoraj v točki 54 navedeno sodbo Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, točki 28 in 34).

289

To rešitev je poleg tega zelo dobro poznala tožeča stranka, ki v pisanjih navaja upoštevno sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 288.

290

Nazadnje je treba poudariti, da tožeča stranka trdi, da ne more spoštovati člena 3 izpodbijane odločbe, ker naj ne bi mogla odpraviti kršitev, ki jih je morda storilo podjetje Weichert.

291

V zvezi s tem – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – zadošča poudariti, da ji člen 3 izpodbijane odločbe ne nalaga, naj odpravi kršitve, ki jih je morda storilo podjetje Weichert, če nad njim ne izvaja več nadzora. Komisija je namreč s tem, ko je podjetjem, ki so sodelovala pri kartelu, naložila, naj ne ponovijo nobenih dejanj ali ravnanj, določenih v členu 1 izpodbijane odločbe, in naj jih odpravijo, samo navedla posledice, ki v zvezi z njihovim prihodnjim ravnanjem izhajajo iz ugotovitve nezakonitosti, navedene v členu 1 izpodbijane odločbe (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T-161/05, ZOdl., str. II-3555, točka 193).

292

Poleg tega je treba poudariti, da je v členu 3, prvi odstavek, izpodbijane odločbe določeno, da morajo podjetja odpraviti kršitev le, če tega še niso storila. Če je tožeča stranka prenehala sodelovati pri usklajenem ravnanju za določitev referenčnih cen za banane na datum sprejetja izpodbijane odločbe, zanjo ne velja navedena zahteva iz izpodbijane odločbe.

293

Tožeča stranka ob podpori intervenienta trdi, da je Komisija napačno uporabila člen 81 ES s tem, ko je v obravnavani zadevi ugotovila obstoj usklajenega ravnanja s protikonkurenčnim ciljem.

294

Intervenient trdi, da izmenjava informacij med konkurenti v skladu s sodno prakso in prakso Komisije sama po sebi ni prepovedana. Podjetje Weichert s sklicevanjem na eno od sodb francoskega kasacijskega sodišča trdi, da mora Komisija dokazati dejanske protikonkurenčne učinke izmenjave informacij, česar naj v obravnavanem primeru ne bi storila. Trdi tudi, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je s podjetjem Dole sodelovalo pri protikonkurenčnem ravnanju, ker naj izpodbijana odločba ne bi nikjer vsebovala navedbe o skupni volji med njim in podjetjem Dole ali o obstoju skupnega pristopa obeh podjetij.

295

Iz besedila izpodbijane odločbe izhaja, da Komisija podjetjem, na katera je izpodbijana odločba naslovljena, očita usklajevanje referenčnih cen banan na podlagi izmenjave informacij, ki so v obravnavanem primeru opredeljene kot dvostranski pogovori, ki so potekali pred določanjem cen, kar je položaj, ki pomeni usklajeno ravnanje za določitev cen, katerega cilj je torej omejiti konkurenco v smislu člena 81 ES (glej zlasti točke 1, 54, 261 in 271 obrazložitve izpodbijane odločbe).

296

Prvič, treba je opozoriti, da pojmi „sporazum“, „sklepi podjetniških združenj“ in „usklajeno ravnanje“ s subjektivnega vidika zajemajo istovrstne oblike tajnega dogovarjanja, ki se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točka 131).

297

Glede opredelitve usklajenega ravnanja je treba navesti, da je Sodišče presodilo, da gre pri takem ravnanju za obliko usklajevanja med podjetji, ki se sicer ne nadaljuje do sklenitve pogodbe v pravem pomenu, vendar ima za posledico, da se konkurenca, ki je povezana s tveganji, zavestno nadomesti s praktičnim sodelovanjem (zgoraj v točki 151 navedena sodba Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 26, ter sodbi Sodišča z dne 31. marca 1993 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, C-89/85, C-104/85, C-114/85, C-116/85, C-117/85 in od C-125/85 do C-129/85, Recueil, str. I-1307, točka 63, in z dne 4. junija 2009 v zadevi T-Mobile Netherlands in drugi, C-8/08, ZOdl., str. I-4529, točka 26).

298

Pojem usklajenega ravnanja poleg usklajevanja med zadevnimi podjetji zajema temu usklajevanju ustrezno ravnanje na trgu in dejansko vzročno zvezo med tema elementoma. V zvezi s tem se – razen če zadevni subjekti dokažejo nasprotno – domneva, da podjetja, ki sodelujejo pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so si jih izmenjala s konkurenti. To velja toliko bolj, če je bilo usklajevanje redno v daljšem časovnem obdobju (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C-199/92 P, Recueil, str. I-4287, točke od 161 do 163, in zgoraj v točki 297 navedena sodba v zadevi T-Mobile Netherlands in drugi, točka 51).

299

Iz sodne prakse izhaja, da pojem sporazuma v smislu člena 81(1) ES izhaja iz izraza skupne volje sodelujočih podjetij, da bodo na trgu ravnala na določen način (zgoraj v točki 296 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 130).

300

Očitek tožeče stranke, da v izpodbijani odločbi nista bila navedena skupna volja tožeče stranke in podjetja Dole ali obstoj njunega skupnega pristopa v izpodbijani odločbi, ni upošteven, ker je bilo njeno očitano ravnanje predmet posebne pravne opredelitve usklajenega ravnanja in ne pravne opredelitve protikonkurenčnega sporazuma.

301

Drugič, glede okoliščin, v katerih je mogoče za izmenjavo informacij med konkurenti šteti, da nasprotuje pravilom konkurence, je treba opozoriti, da je merili usklajevanja in sodelovanja, ki pomenita usklajeno ravnanje, treba razumeti glede na zasnovo določb Pogodbe ES v zvezi s konkurenco, v skladu s katero mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na skupnem trgu (zgoraj v točki 151 navedena sodba Cour Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 173; sodba z dne 14. julija 1981 v zadevi Züchner, 172/80, Recueil, str. 2021, točka 13; zgoraj v točki 297 navedena sodba Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, točka 63; sodba z dne 28. maja 1998 v zadevi Deere proti Komisiji, C-7/95 P, Recueil, str. I-3111, točka 86, in zgoraj v točki 297 navedena sodba T-Mobile Netherlands in drugi, točka 32).

302

Čeprav ta zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se razumno prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju konkurentov, pa vendar močno nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med temi subjekti, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov – upoštevajoč naravo proizvodov ali ponujenih storitev, velikost in število podjetij ter tudi velikost trga – vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 151 navedeno sodbo Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 174; zgoraj v točki 301 navedeno sodbo Züchner, točka 14; zgoraj v točki 301 navedeno sodbo Deere proti Komisiji, točka 87, ter zgoraj v točki 297 navedeno sodbo T-Mobile Netherlands in drugi, točka 33).

303

Iz tega sledi, da bi bila lahko izmenjava informacij med konkurenti v nasprotju s pravili o konkurenci, če zmanjšuje ali odpravlja stopnjo negotovosti pri delovanju zadevnega trga, zaradi česar bi bila omejena konkurenca med podjetji (glej zgoraj v točki 301 navedeno sodbo Deere proti Komisiji, točka 90; sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, C-194/99 P, Recueil, str. I-10821, točka 81, ter zgoraj v točki 297 navedeno sodbo T-Mobile Netherlands in drugi, točka 35).

304

Glede razmejitve med usklajenimi ravnanji, ki imajo protikonkurenčni cilj, in takimi, ki imajo protikonkurenčno posledico, je treba opozoriti, da protikonkurenčni cilj in posledica nista kumulativna pogoja, ampak alternativi za presojo, ali ravnanje spada pod prepoved iz člena 81(1) ES. Na podlagi ustaljene sodne prakse od sodbe z dne 30. junija 1966 v zadevi LTM (56/65, Recueil, str. 337 in 359) je zaradi možnosti izbire, ki jo vsebuje ta pogoj in označuje veznik „oziroma“, treba najprej preučiti cilj usklajenega ravnanja in pri tem upoštevati gospodarski okvir, v katerem ga je treba izvajati. Vendar če analiza določb tega sporazuma ne izkaže zadostne škodljivosti za konkurenco, je treba preučiti njegove učinke; v tem primeru ga je mogoče prepovedati le na podlagi dejavnikov, ki izkazujejo, da je bila konkurenca dejansko precej preprečena, omejena oziroma izkrivljena (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 20. novembra 2008 v zadevi Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C-209/07, ZOdl., str. I-8637, točka 15, ter zgoraj v točki 297 navedeno sodbo Sodišča T-Mobile Netherlands in drugi, točka 28).

305

Za presojo, ali je neko usklajeno ravnanje prepovedano s členom 81(1) ES, je torej upoštevanje njegovih konkretnih posledic odveč, če se izkaže, da je cilj tega ravnanja omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu (glej v tem smislu sodbi z dne 13. julija 1966 v združenih zadevah Consten in Grundig proti Komisiji, 56/64 in 58/64, Recueil, str. 429 in 496, in z dne 21. septembra 2006 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, C-105/04 P, ZOdl., str. I-8725, točka 125, ter zgoraj v točki 304 navedeno sodbo Beef Industry Development Society in Barry Brothers, točka 16). Razlika med „kršitvami zaradi cilja“ in „kršitvami zaradi učinka“ se nanaša na dejstvo, da je mogoče nekatere oblike tajnega dogovarjanja med podjetji že zaradi njihove narave obravnavati kot škodljive za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga (zgoraj v točki 304 navedena sodba Beef Industry Development Society in Barry Brothers, točka 17, ter zgoraj v točki 297 navedena sodba T-Mobile Netherlands in drugi, točka 29).

306

Za to, da ima usklajeno ravnanje protikonkurenčni cilj, zadošča, da ima lahko negativne posledice za konkurenco. Z drugimi besedami, biti mora dejansko le tako, da lahko ob upoštevanju pravnega in gospodarskega okvira, v katerega je umeščeno, preprečuje, omejuje ali izkrivlja konkurenco na skupnem trgu. Vprašanje, ali in v kolikšni meri se dejansko pojavi taka posledica, je lahko pomembno le pri izračunu glob in presoji upravičenosti do odškodnine (zgoraj v točki 297 navedena sodba T-Mobile Netherlands in drugi, točka 31).

307

Ker je Komisija v obravnavanem primeru ugotovila, da so pogovori, ki so potekali med zadevnimi podjetji pred določanjem cen, vodili v usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem, ji v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso ni bilo treba preučiti učinkov očitanega ravnanja, da bi lahko ugotovila kršitev člena 81 ES.

308

Trditev intervenienta, da bi morala Komisija nujno dokazati dejanske protikonkurenčne učinke očitane izmenjave informacij, je torej treba zavrniti, ker sklicevanje na odločbo nacionalnega sodišča, ki poleg tega ni bila predložena za obravnavo, nikakor ni upoštevno.

309

Splošno sodišče mora preveriti, ali je mogoče za dvostranske pogovore, ki so potekali med zadevnimi podjetji pred določanjem cen in so se nanašali na referenčne cene banan, šteti, da so se nanašali na določanje cen in da so lahko pomenili usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 81 ES.

310

Tožeča stranka navaja, da je Komisija po svojih navedbah „pri presoji predmeta omejevalnega sporazuma upoštevala njegov cilj in vsebino“, vendar naj tega ne bi mogla utemeljiti z nobeno posebno izjavo. Dodaja, da je trditev Komisije, da je bil cilj zadevnih pogovorov izkrivljanje cen, malo verjetna, ker naj razprave med podjetjema Weichert in Dole ne bi omogočale niti najmanjšega tedenskega usklajevanja, saj naj bi se „ob nekaterih priložnostih“ ali „v redkih primerih“ nanašale na gibanja referenčne cene, v preostalem pa na „splošne prevladujoče razmere na trgu“ ali „razmere na trgu“, ki naj bi zajemale kakršen koli predmet – od vremenskih razmer v Evropi do govoric v navedenem sektorju.

311

Intervenient poleg tega, da Komisija v izpodbijani odločbi ne razlikuje med pogovori, ki so potekali med podjetjema Chiquita in Dole pred določanjem cen, ter pogovori, ki so potekali med njim in podjetjem Dole, navaja, da ni dokaza iz zadevnega obdobja, ki bi opisoval vsebino navedenih pogovorov, pri čemer naj bi bili ti le izmenjave mnenj o splošnih razmerah na trgu in naj bi se nanašali na javno dostopne informacije, saj naj si podjetji ne bi izmenjevali zaupnih, občutljivih ali individualiziranih podatkov. Komisija naj bi poskusila opisati navedene dopise kot usklajeno ravnanje že samo zato, ker naj bi zadevali „dejavnike pri določanju cen“, kar naj bi pomenilo, da bi bila vsaka zakonita izmenjava informacij usklajeno ravnanje.

312

Na prvem mestu, ne da bi bilo treba odločati o dopustnosti očitka, da niso bili posebej analizirani pogovori, ki so potekali med podjetjema Weichert in Dole pred določanjem cen – pri čemer Komisija tej analizi nasprotuje, ker naj bi se z njo spremenil okvir spora, kot je opredeljen v pisanjih glavnih strank – zadošča ugotovitev, da navedeni očitek v bistvu manjka (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v zadevi Regione autonoma della Sardegna proti Komisiji, T-171/02, ZOdl., str. II-2123, točka 155).

313

Komisija v točki 4.4.4 izpodbijane odločbe opisuje in posebej razlikuje med vsebinama pogovorov, ki so potekali pred določanjem cen med podjetjema Dole in Chiquita na eni strani (točke od 149 do 182 obrazložitve izpodbijane odločb) ter podjetjema Weichert in Dole na drugi strani (točke od 183 do 197 obrazložitve izpodbijane odločbe).

314

Komisija – po tem, ko je poudarila, da so zadevni dvostranski pogovori potekali po telefonu in da so jo zadevna podjetja obvestila, da nimajo beležk niti poročil o teh pogovorih – pojasnjuje, da se je oprla na izjave navedenih podjetij in dokumente iz časa dejanskega stanja, da bi dovolj natančno opisala vsebino zadevnih dvostranskih pogovorov.

315

Podjetje Dole je – kot izhaja iz točke 183 obrazložitve izpodbijane odločbe in odgovora podjetja Dole na zahtevo po informacijah z dne 30. marca 2006 – v zvezi z dvostranskimi pogovori med njim in podjetjem Weichert izjavilo, da so ti zadevali „splošno razpravo o razmerah na trgu (trenutno in pričakovano dogajanje na njem) in splošni obseg trga“ ter da sta ob sredah popoldne s podjetjem Weichert razpravljali, kako sta „gledali na trg v tekočem tednu in kako sta mislili, da se bo lahko razvijal v naslednjem tednu“. Podjetje Dole je dodalo, da:

„sta ocenjevali […] pričakovano tržno povpraševanje, pri čemer sta razpravljali o položaju na trgu (kot na primer, ali so bile v pristaniščih predvidene presežne zaloge za uvoz in ali supermarketi niso naročili zalog zorilcev rumenih banan, ker se je povpraševanje kupcev zmanjšalo)“.

316

Komisija se sklicuje tudi na druge upoštevne izjave podjetij Dole in Weichert v točki 184 in naslednjih obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerih je navedeno:

[…]

[…]

317

Komisija je lahko na podlagi izrecnih izjav zadevnih podjetij presodila, da so podjetja Dole in Weichert ter Dole in Chiquita v različnih pogovorih razpravljala o razmerah ponudbe in povpraševanja ali z drugimi besedami o dejavnikih določanja cen, to je pomembnih dejavnikih za določanje referenčnih cen za naslednji teden, ter razpravljala o gibanjih cen in podatkih o referenčnih cenah za naslednji teden pred določitvijo teh referenčnih cen ali jih razkrivala (točke 148, 182 in 196 obrazložitve izpodbijane odločbe).

318

Komisija je te izmenjave informacij združila pod splošno opredelitev kot pogovore, ki so potekali pred določanjem cen, hkrati pa pojasnila, da so se ti „ob nekaterih priložnostih“ nanašali na gibanja cen in podatke o referenčnih cenah za naslednji teden (točka 266 obrazložitve izpodbijane odločbe). Pogovor, ki je potekal pred določanjem cen, je torej izmenjava informacij, ki se nanaša na eno ali drugo vrsto zadevnih informacij ter a fortiori na obe vrsti informacij.

319

V zvezi s tem je treba spomniti na besedilo te izjave podjetja Dole: „[…] [Zadevni zaposleni] so na podlagi razprav o razmerah na trgu razpravljali tudi o verjetnosti splošnega zvišanja ali znižanja cen banan na trgu ali o tem, ali so cene ostale na splošno nespremenjene. Poleg [tega] so lahko razpravljali tudi o tem, kako bi se lahko po njihovem mnenju spremenila cena Aldi […]“ (točka 184 obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz te izjave je razvidna povezava med razpravami o dejavnikih pri določanju cen in razpravami o gibanju cen, na podlagi katere lahko Komisija ugotovi, da so sodelujoči pri vseh pogovorih vedeli, da so ti lahko vodili v tovrstne razprave ali razkritja in da so kljub vsemu sodelovali v njih (točka 269 obrazložitve izpodbijane odločbe).

320

Na drugem mestu iz točk 136, 149 in 185 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bili podatki o pričakovanih uvoznih količinah za Severno Evropo že izmenjani pred pogovori, ki so potekali pred določanjem cen. Pri navedenih pogovorih se torej ni razpravljalo o uvoznih količinah zadevnih podjetij, razen če niso pričakovali spremembe ali velikega odstopanja od pričakovanega uvoza, zlasti zaradi zadržanja ladje. Druge stranke v postopku ne izpodbijajo te ugotovitve.

321

Na tretjem mestu je treba poudariti, da so bili med vprašanji, ki sta jih med dvostranskimi razpravami obravnavali podjetji Dole in Weichert, po navedbah podjetja Weichert raven tržnega povpraševanja, gibanje tržnega povpraševanja, stanje prodaje na drobno in stanje prodaje pri zorilcih. Podjetje Dole je tudi navedlo, da so se izmenjave informacij s podjetjem Weichert nanašale na trenutne in pričakovane razmere na trgu, pri čemer je pojasnilo, da „sta ocenjevali pričakovano tržno povpraševanje, pri čemer sta razpravljali o položaju na trgu (kot na primer, ali so v pristaniščih predvidene presežne zaloge za uvoz in ali supermarketi niso naročili zalog zorilcev rumenih banan, ker se je povpraševanje kupcev zmanjšalo)“ (točka 183 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožeča stranka in intervenient nista dokazala, da so se te izmenjave informacij nanašale na informacije, razpoložljive na trgu. Enako velja za razprave o promocijskih dejavnostih ali zapletih pri prevozu blaga v ciljna severnoevropska pristanišča.

322

Komisija je v odgovoru na stališča podjetij Dole in Weichert sama priznala, da „bi lahko bile“ informacije, o katerih sta razpravljali stranki, „pridobljene iz drugih virov“ (točki 160 in 189 obrazložitve izpodbijane odločbe), kar se lahko nanaša na vremenske razmere, ki jih navajata podjetji Dole in Weichert pri opisu dvostranskih pogovorov.

323

Vendar ostaja dejstvo, da stališče podjetja Dole ali podjetja Weichert glede katere od pomembnih informacij o razmerah ponudbe in povpraševanja, ki jo je mogoče dobiti drugače kot prek razprav z zadevnimi podjetji, in njegov vpliv na dogajanje na trgu po definiciji ne pomeni javno razpoložljive informacije.

324

Vsekakor je ugotovitev Komisije v točkah 160 in 189 obrazložitve izpodbijane odločbe sama po sebi združljiva z ugotovitvijo o protikonkurenčnem cilju zadevnega ravnanja, ki temelji na splošni presoji tega ravnanja.

325

Iz zgornjih premislekov izhaja, da iz utemeljitve tožeče stranke in intervenienta o vsebini očitanih pogovorov ni razvidna nezakonitost izpodbijane odločbe in da jo je treba zavrniti.

326

Intervenient trdi, da so bili njegovi pogovori s podjetjem Dole trgu znani, da so zanje vedeli zorilci in hipermarketi, in da Komisija v izpodbijani odločbi ne upošteva, da je informacije o trgu delil s svojimi strankami. Komisija naj zato ne bi upoštevala, da naj bi imela izmenjava informacij „veliko širši obseg prejemnikov, kot so samo stranke“, čeprav naj bi v skladu s sodno prakso izmenjava informacij, ki je dostopna tudi strankam, lahko še bolj okrepila konkurenco, ne pa je oslabila.

327

Prvič, intervenient se sklicuje na točko 64 svojega odgovora na zahtevo Komisije po informacijah z dne 10. februarja 2006, v kateri navaja, da je ob koncu četrtkovega dopoldneva drugim uvoznikom sporočil svoje referenčne cene po njihovi določitvi, kar naj bi Komisija v izpodbijani odločbi upoštevala, vendar naj tega ne bi bilo mogoče zamenjevati s pogovori, ki so potekali v sredo pred določanjem navedenih cen.

328

Drugič, intervenient se sklicuje na dopise strank, pripravljene in predložene med upravnim postopkom ali sestavljene po sprejetju izpodbijane odločbe, pri čemer je Komisija njihovo dopustnost izpodbijala na podlagi sodne prakse, v skladu s katero je treba v okviru ničnostne tožbe, vložene v skladu s členom 230 ES, zakonitost akta Skupnosti presojati glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali ob sprejetju akta.

329

V zvezi z dopisi, pripravljenimi med upravnim postopkom, je treba ugotoviti, da je besedilo pri vseh enako – razen pri dopisu, ki ga je poslal D. v imenu podjetja I. – in da niso jasni.

330

Po eni strani zadevne stranke navajajo, da je bilo dobro znano, da so si podjetje Weichert in drugi uvozniki banan več let izmenjevali informacije o količinah prispelih pošiljk banan in uradnih cenah.

331

Torej, ne le da seznanjenost z izmenjavo informacij med uvozniki ne temelji na neposredni ugotovitvi, ampak le na govorici, temveč je iz dopisov strank, na katere se sklicuje intervenient, tudi razvidno, da se je ta izmenjava informacij nanašala med drugim na uradne cene, pri čemer lahko ta opredelitev zajema izmenjave informacij o navedenih cenah, ki so potekale ob četrtkih zjutraj, po tem, ko so jih dan pred tem določili uvozniki.

332

Po drugi strani zadevne stranke trdijo, da so imele „vpogled v izmenjane informacije“, pri čemer se ne sklicujejo na razprave z uvozniki in – kot edini primer – navajajo vpogled v tedenski seznam prispelih pošiljk banan, objavljen na intranetu podjetja Weichert.

333

Na tej točki je primerno spomniti, da je Komisija v točki 106 obrazložitve izpodbijane odločbe poudarila, da so podjetja, na katera je bila ta naslovljena, izjavila, da so ob četrtkih zjutraj svojim strankam sporočila referenčne cene, ki naj bi se hitro prenesle po vsem sektorju in naj bile nazadnje posredovane tudi poslovnemu tisku, česar nista izpodbijala ne tožeča stranka ne intervenient.

334

V dopisu, ki ga je poslal D. v imenu podjetja I., ni nikjer navedbe o razpravah s podjetjem Weichert v zvezi z referenčnimi cenami, saj je zadevna oseba navedla le, da je imela informacijo o pričakovanih tedenskih količinah banan za Evropo, ki naj bi jo prej pridobila s spletne strani podjetja Weichert, vendar le da bi se seznanila z „imeni ladij“, namenjenih v različna evropska pristanišča, in da je to informacijo od tedaj pridobivala tako, da je poklicala dobavitelje.

335

Poleg majhne verodostojnosti take izjave glede vrste domnevno iskane informacije je pomembno poudariti, da celotna količina ali posamezne količine posameznih podjetij po navedbah zadevne osebe niso bile upoštevne za dogajanje na trgu, medtem ko vse druge stranke trdijo, da so informacijo o tedenskih prispelih pošiljkah banan uporabljale, „da bi bolje ocenile in primerjale cene dobaviteljev, vključno s podjetjem Weichert“.

336

Poleg tega ni sporno, da je ena od prič, v obravnavanem primeru M., zaposlena v podjetju Weichert od 1. oktobra 2002, vpletena v pogovore, ki so potekali pred določanjem cen (točka 65 obrazložitve izpodbijane odločbe), in da je nanjo naslovljenih več dopisov strank, predloženih za obravnavo.

337

V zvezi z dopisi, pripravljenimi po sprejetju izpodbijane odločbe, je treba ugotoviti, da so jih pripravile osebe, ki so napisale dopise, predložene med upravnim postopkom, vključno z M., in da imajo znova enako besedilo, pri čemer so bila pričevanja očitno preoblikovana tako, da neposredneje izpodbijajo ugotovitve Komisije.

338

Zadevne stranke se sklicujejo na obstoj izmenjave stališč med uvozniki glede „gibanj in splošnih razmer na trgu“, „ob nekaterih priložnostih“, v „različnih delih tedna, vključno s sredami popoldne“. Navajajo, da te razprave niso vplivale na dejanske cene niti niso škodovale strankam.

339

Priče poleg tega navajajo, da je podjetje Weichert z njimi razpravljalo ali izmenjevalo informacije glede „gibanj in splošnih razmer na trgu“, „v različnih delih tedna, vključno s sredami popoldne“, in zatrjujejo, da je podjetje Weichert v teh okoliščinah z njimi vedno delilo svoje poglede na trg, vključno z informacijami, ki jih je lahko zbralo na podlagi pogovorov z drugimi uvozniki.

340

Poleg trditev o neobstoju negativnih posledic izmenjav informacij med uvozniki, ki so lahko kvečjemu izraz golega prepričanja, je pomembno poudariti, da so priče po svojih navedbah od podjetja Weichert prejele celo informacije, ki jih je to pridobilo med razpravami z drugimi uvozniki, čeprav je njihova seznanjenost z informacijami temeljila le na tem, da naj bi bile splošno znane.

341

Iz zgornjih premislekov izhaja, da dopisi strank podjetja Weichert, priloženi intervencijski vlogi (prilogi I.7 in I.12 k intervencijski vlogi), ne zagotavljajo vseh zahtevanih jamstev objektivnosti in da jih je treba zavreči, ne da bi bilo treba odločati o razlogu nedopustnosti, ki ga navaja Komisija.

342

Vsekakor iz gole trditve, ki temelji na splošnih izjavah strank in ni utemeljena z neposredno ugotovitvijo, temveč le z govorico, in sicer da je bilo dobro znano, da so se uvozniki občasno pogovarjali o splošnih razmerah na trgu, ni mogoče sklepati, da so vsi akterji na trgu poznali natančen obseg pogovorov, ki so potekali pred določanjem cen in katerih obstoj je ugotovila Komisija, ter da so pri teh pogovorih sodelovali dobavitelji banan, ki niso Chiquita, Dole in Weichert. Pomembno je poudariti, da intervenient v intervencijski vlogi sam priznava, da vsi uvozniki banan niso bili vpleteni v pogovore, ki so potekali pred določanjem cen.

343

Poleg tega iz ničesar v predloženih dopisih ni mogoče sklepati, da je podjetje Weichert s svojimi strankami delilo informacije o namerah konkurentov v zvezi z določanjem cen, stanju prodaje na drobno, obstoju predvidenih presežnih zalog za uvoz v pristaniščih ali zalog zorilcev, promocijskih dejavnostih ali zapletih pri prevozu blaga v ciljna severnoevropska pristanišča (glej točko 321 zgoraj).

344

Komisija se v zvezi s tem upravičeno sklicuje na potrebno razlikovanje med konkurenti, ki zbirajo informacije neodvisno ali razpravljajo o prihodnjih cenah s strankami in tretjimi osebami, ter konkurenti, ki pred določanjem referenčnih cen razpravljajo o dejavnikih pri določanju in gibanju cen z drugimi konkurenti (točka 305 obrazložitve odločbe).

345

Prvo ravnanje ne ogroža svobodne in neizkrivljene konkurence, kar pa ne velja za drugo ravnanje, ki je v nasprotju z zahtevo, da mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na skupnem trgu, ta zahteva po samostojnosti pa močno nasprotuje vsakršnemu neposrednemu ali posrednemu navezovanju stikov med temi subjekti, katerih namen ali učinek je bodisi vplivati na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi takemu konkurentu razkriti ravnanje, ki ga nameravajo izvajati na trgu oziroma ga nameravajo upoštevati (zgoraj v točki 151 navedena sodba Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točki 173 in 174, in sodba Splošnega sodišča z dne 11. decembra 2003 v zadevi Adriatica di Navigazione proti Komisiji, T-61/99, Recueil, str. II-5349, točka 89).

346

Posamična presoja uvoznika banan glede neugodnih vremenskih razmer na območju proizvodnje, ki je javna in razpoložljiva informacija, se ne sme zamenjevati s skupno presojo dveh konkurentov glede teh razmer, ki se ji po potrebi pridružuje informacija o stanju na trgu, in njihovega vpliva na razvoj sektorja, pri čemer to presojo opravita le malo pred določanjem svojih referenčnih cen.

347

Intervenient se v teh okoliščinah ne more veljavno sklicevati na sistem splošnih prokonkurenčnih informacij, ki ga poznajo in uporabljajo vsi akterji na trgu banan.

348

Iz zgornjih premislekov izhaja, da na podlagi utemeljitve intervenienta v zvezi s sodelujočimi pri splošno znanih izmenjavah informacij ni mogoče ugotoviti nezakonitosti izpodbijane odločbe in da je treba to utemeljitev zavrniti.

349

Prvič, tožeča stranka trdi, da razprave podjetja Weichert s podjetjem Dole niso omogočale niti najmanjšega tedenskega usklajevanja, celo niti splošnega, in v zvezi s tem navaja, da je edini dokaz Komisije v zvezi s pogostostjo teh razprav v kršitvenem obdobju tisti, ki ga je predložilo podjetje Weichert in iz katerega je razvidno, da pogovori niso potekali več kot enkrat ali dvakrat mesečno. Dokazi, na katere naj bi se opirala Komisija pri dokazovanju, da je bilo ravnanje pogostejše, naj bi se nanašali na celotno obdobje preiskave, to je od leta 2000 do 2005, kar naj ne bi bilo pravilno.

350

Intervenient trdi, da so bili pogovori s podjetjem Dole splošni pogovori brez vnaprej določenega razporeda in občasni ter da so bili pogovori v zvezi z morebitnim gibanjem uradnih cen na splošno – in ne v zvezi z gibanjem cen zadevnih podjetij – redki.

351

Opozoriti je treba, da v zvezi s pogoji, pod katerimi je mogoče opredeliti nezakonito usklajevanje glede na število in rednost stikov med konkurenti, iz sodne prakse izhaja, da je pogostost, časovne presledke in način, na katerega konkurenti navezujejo stik drug z drugim za uskladitev svojega ravnanja na trgu, treba presojati ob upoštevanju namena usklajevanja in tudi okoliščin, povezanih s trgom. Če namreč zadevna podjetja sklenejo omejevalni sporazum, ki vključuje kompleksno usklajevanje glede številnih vidikov njihovega ravnanja na trgu, bodo potrebovala redne stike v daljšem obdobju. Če pa je usklajevanje natančno določeno in je namenjeno poenotenju ravnanja na trgu glede samo enega vidika konkurence, bo lahko samo en stik zadoščal za uresničenje protikonkurenčnega cilja, ki mu sledijo zadevna podjetja (zgoraj v točki 297 navedena sodba T-Mobile Netherlands in drugi, točka 60).

352

Sodišče je pojasnilo, da je namreč od števila sestankov med zadevnimi podjetji pomembnejše dejstvo, ali so stik ali stiki podjetjem omogočili, da informacije, ki so si jih izmenjala s konkurenti, upoštevajo pri odločanju, kako bodo ravnala na zadevnem trgu, in da zavestno nadomestijo tveganja konkurence z medsebojnim dejanskim sodelovanjem. Če se dokaže, da so se ta podjetja uskladila in da so ostala dejavna na tem trgu, je upravičeno od njih zahtevati, da predložijo dokaz, da ta uskladitev ni vplivala na njihovo ravnanje na navedenem trgu (zgoraj v točki 297 navedena sodba T-Mobile Netherlands in drugi, točka 61).

353

Poudariti je treba, da je Komisija na podlagi izjav podjetij Dole in Weichert v točki 75 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da so njuni pogovori pred določanjem cen potekali ob sredah popoldne, kar je malo pred tem, ko sta določili referenčni ceni, v obravnavanem primeru ob četrtkih zjutraj. Tožeča stranka in intervenient ne izpodbijata te ugotovitve Komisije.

354

Podjetje Dole je v zvezi s pogostostjo pogovorov v odgovoru na zahtevo po informacijah najprej navedlo, da se je s podjetjem Weichert pogovarjalo „skoraj vsak teden“. Pojasnilo je, da sta se njegova zaposlena, G. in H., pogovarjala z zaposlenimi v podjetju Weichert približno štirideset tednov letno, tretji zaposleni, S., pa si je z njimi izmenjeval informacije le od tri- do petkrat letno, kadar druga kolega nista bila na voljo (točka 87 obrazložitve izpodbijane odločbe).

355

Podjetje Dole je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem se je izrecno razlikovalo med pogovori o količinah in pogovori „o razmerah na trgu, gibanjih cen in podatkih o referenčnih cenah“, navedlo, da „je izmenjava informacij v zvezi z razmerami na trgu potekala približno vsak drugi teden zaradi poslovnih poti ali drugih obveznosti“, pri čemer je bil ta razlog že naveden v odgovoru na zahteve po informacijah kot utemeljitev zatrjevanega števila pogovorov (točki 88 in 89 obrazložitve izpodbijane odločbe).

356

Podjetje Weichert je v odgovoru na zahtevo po informacijah z dne 15. decembra 2006 po eni strani sámo jasno razlikovalo med pogovori o količinah ter pogovori o splošnih razmerah na trgu in gibanju uradnih cen, po drugi strani pa je izjavilo, da ti pogovori s podjetjem Dole niso potekali vsako sredo, temveč v povprečju enkrat ali dvakrat mesečno. Podjetje Weichert, ki ga je Komisija 5. februarja 2007 pozvala, naj navede natančno letno število tednov, v katerih je potekala druga vrsta izmenjave informacij, je trdilo, da so pogovori med njegovimi zaposlenimi in podjetjem Dole potekali v od 20 do 25 tednih letno (točka 87 obrazložitve izpodbijane odločbe).

357

Podjetje Weichert je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah dalje trdilo, da so stiki s podjetjem Dole potekali „v povprečju ne več kot enkrat ali dvakrat mesečno“, ne da bi preklicalo prvotno oceno glede tednov, na podlagi česar je Komisija sklepala, da so pogovori potekali v približno od 20 do 25 tednih letno, kar se ujema z izjavami podjetja Dole (točki 90 in 91 obrazložitve izpodbijane odločbe).

358

Komisija je na podlagi tako zbranih podatkov ugotovila, da so bili pogovori med podjetjema Dole in Weichert dovolj dosledni, da so sestavljali enoten vzorec ali sistem pogovorov, ki so ga lahko podjetja uporabljala glede na svoje potrebe (točke 91, 269 in 270 obrazložitve izpodbijane odločbe).

359

Prvič, poudariti je treba, da podjetje Weichert v intervencijski vlogi ni nikjer izpodbijalo številčne ocene pogostosti pogovorov s podjetjem Dole, navedene v izpodbijani odločbi. Poudarja le, da so bili pogovori o mogočem gibanju uradnih cen na splošno – in ne cen zadevnih podjetij – redki, s čimer se ta vrsta informacij umetno izolira in se ne upoštevajo stiki v zvezi z dejavniki pri določanju cen, čeprav sta bili ti vrsti informacij zajeti v pogovorih, ki so potekali pred določanjem cen in katerih število je Komisija izračunala na podlagi nedvoumnih izjav zadevnih podjetij.

360

Vremenske razmere v državah proizvajalkah in ciljnih državah sadja za prehrano, obseg zalog v pristaniščih in pri zorilcih, stanje prodaje na drobno, stanje prodaje pri zorilcih in obstoj promocijskih kampanj so očitno zelo pomembni dejavniki pri določanju ravni ponudbe glede na povpraševanje, njihova navedba v dvostranskih razpravah, ki so potekale med dobro seznanjenimi subjekti, pa nujno pomeni, da so si ti izmenjevali tržne informacije in informacije o gibanju cen.

361

Na tej točki je treba spomniti na izjave, ki jih je podjetje Dole dalo med upravnim postopkom o vsebini in cilju dvostranskih pogovorov. Podjetje Dole je tako, prvič, pojasnilo, da so „[zadevni zaposleni] na podlagi razprav o razmerah na trgu razpravljali tudi o verjetnosti splošnega zvišanja ali znižanja cen banan na trgu ali o tem, ali so cene ostale na splošno nespremenjene“, in da so „[p]oleg [tega] lahko razpravljali tudi o tem, kako bi se lahko po njihovem mnenju spremenila cena Aldi […]“ (točka 184 obrazložitve izpodbijane odločbe), drugič, da „je bil cilj stikov izmenjava informacij, da bi lahko vsak uvoznik bolje ocenil razmere na trgu“ in da „[j]e podjetje Dole na podlagi splošnih informacij ali splošnih mnenj o trgu, pridobljenih prek stika, ocenilo verjetno tržno povpraševanje, verjetno razpoložljivo ponudbo, ki bi ustrezala povpraševanju, in skladnost prvotnih načrtov podjetja Dole glede cen z dejanskimi razmerami na trgu (točka 195 obrazložitve izpodbijane odločbe), in tretjič, da „ni [zanikalo], da je poleg številnih drugih dejavnikov pri določanju svojih referenčnih cen upoštevalo informacije, pridobljene od konkurentov“, pri čemer se ta izjava podjetja Dole nanaša tako na njegove pogovore s podjetjem Chiquita kot podjetjem Weichert (točka 229 obrazložitve izpodbijane odločbe).

362

Tako se zdi, da so vsi pogovori sledili enakemu vzorcu in da so imeli pogovori v zvezi z dejavniki pri določanju cen enak protikonkurenčni cilj kot pogovori v zvezi z gibanji cen ali podatki o referenčnih cenah. Komisija je lahko upravičeno menila, da so zadevna podjetja z razpravljanjem o svojih stališčih glede dejavnikov pri določanju cene in razkrivanjem teh stališč razkrila pristop, ki so ga nameravala sprejeti, ali so sodelujočim vsaj omogočala, da so ocenili prihodnje ravnanje konkurentov v zvezi z določanjem referenčnih cen, oziroma so zmanjšala negotovost v zvezi s tem (točka 269 obrazložitve izpodbijane odločbe).

363

Celota izrecnih izjav podjetja Dole o vsebini in cilju pogovorov, ki so potekali pred določanjem cen, izključuje tudi predpostavko o dvostranski razpravi, ki je bila lahko omejena na nedolžen klepet o sektorju na splošno, čeprav so lahko zaposleni v zadevnih podjetjih ob nekaterih priložnostih poleg dejavnikov, upoštevnih pri določanju referenčnih cen, omenili gibanja cen ali podatke o cenah, kar naj bi bilo nepomembno vprašanje, ki naj bi zadevalo zlasti zaposlene v podjetjih, delujočih na trgu.

364

V zvezi s tem je pomembno poudariti, da je mogoče posebej visoko dokazno vrednost priznati izjavam, ki so, prvič, zanesljive, drugič, podane v imenu podjetja, tretjič, jih je podala oseba, ki mora po službeni dolžnosti delovati v interesu tega podjetja, četrtič, nasprotujejo interesu osebe, ki jih izjavi, petič, prihajajo od neposredne priče okoliščin, na katere se nanašajo, in šestič, so bile podane v pisni obliki, namerno in po tehtnem premisleku (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2011 v zadevi Aragonesas Industrias y Energía proti Komisiji, T-348/08, ZOdl., str. II-7583, točka 104). To velja za pisne izjave podjetja Dole v odgovoru na zahtevo po informacijah ali na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki nasprotujejo interesu tega podjetja, ki izpodbija vsakršno kršitev člena 81 ES in je vložilo ničnostno tožbo zoper odločbo Komisije, s katero je temu podjetju ter podjetjema Del Monte in Weichert v zvezi s tem naložila globo (zadeva T-588/08).

365

Drugič, poudariti je treba, da se tožeča stranka ne strinja s pogostostjo pogovorov, ki so po ugotovitvah Komisije potekali v od 20 do 25 tednih letno, pri čemer trdi, da se ta pogostost navezuje na obdobje preiskave med letoma 2000 in 2005.

366

Vendar ni sporno, da vprašanje, naslovljeno na podjetje Weichert v zahtevi po informacijah z dne 7. februarja 2007, ni bilo dvoumno, ker se je nanašalo na letno število tednov, v katerih so potekali dvostranski pogovori s podjetjem Dole, ter da obdobje med letoma 2000 in 2005 očitno vključuje obdobje, ki ga je Komisija nazadnje opredelila za trajanje kršitve, to je obdobje od leta 2000 do leta 2002.

367

Treba je ugotoviti, da so številni pogovori, ki sta jih priznali podjetji Dole in Weichert, njihova podobna vsebina, to, da so bile vanje redno vpletene iste osebe s skoraj enakim načinom delovanja, kar zadeva časovni razpored in način izmenjave informacij, to, da so potekali najmanj tri leta, pri čemer nobeno podjetje ni navedlo nikakršne prekinitve izmenjave informacij, in izjave podjetja Dole o pomembnosti izmenjanih informacij za določitev referenčne cene tudi okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je Komisija upravičeno ugotovila obstoj vzorca ali sistema pogovorov, ki so ga lahko zadevna podjetja uporabljala glede na svoje potrebe.

368

Ta sistem je omogočal, da se je ustvarilo vzdušje vzajemne gotovosti glede prihodnjih cenovnih politik (sodba Splošnega sodišča z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, T-202/98, T-204/98 in T-207/98, Recueil, str. II-2035, točka 60), ki se je še okrepilo s poznejšimi izmenjavami referenčnih cen po njihovi določitvi ob četrtkih zjutraj.

369

Čeprav je bilo mogoče nekatere izmenjane informacije pridobiti iz drugih virov, je vzpostavljeni sistem za izmenjavo informacij zadevnim podjetjem omogočal, da so se s temi informacijami seznanila lažje, hitreje in neposredneje (zgoraj v točki 368 navedena sodba Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, točka 60) in da so redno posodabljala skupno oceno.

370

Treba je ugotoviti, da so izmenjani podatki zaradi svoje svežine in kratkih časovnih presledkov med pogovori v daljšem obdobju že sami po sebi pomenili zadosten strateški interes.

371

S to redno in pogosto izmenjavo informacij o prihodnjih referenčnih cenah se je umetno povečala preglednost na trgu, na katerem je bila konkurenca, kot bo opisano v točkah od 380 do 391 v nadaljevanju, že zmanjšana zaradi posebnega zakonodajnega okvira in predhodne izmenjave informacij o količinah prispelih pošiljk banan v Severno Evropo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 281).

372

Drugič, tožeča stranka trdi, da je Komisija kljub širšemu okviru vseh medsebojnih stikov med strankami v odločbi nekatere izolirala in navedla, da je bilo – ker so se nanašali na to, kar so bili po njenem mnenju dejavniki pri določanju cene, in v redkih primerih na gibanja cen – mogoče domnevati, da je bil cilj tega ravnanja vplivati na cene.

373

Kot je upravičeno poudarila Komisija, to, da so bili lahko pogovori, ki so potekali pred določanjem cen, glavni predmet stika med konkurenti ali pa so spadali v širši okvir splošnih izmenjav informacij med dobavitelji banan, ni upoštevno (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji, C-551/03 P, ZOdl., str. I-3173, točka 64) niti ni s tem mogoče utemeljiti nezakonitega usklajevanja.

374

Iz zgornjih premislekov izhaja, da iz trditev tožeče stranke in intervenienta o pogostosti očitanih pogovorov ni razvidna nezakonitost izpodbijane odločbe in jih je treba zavrniti.

375

Podjetje Del Monte trdi, da je treba cilj zadevnega ravnanja presojati v gospodarskem okviru, v katerem je to ravnanje potekalo, in da je imel trg banan v času dejanskega stanja posebnosti, z vidika katerih trditve Komisije o cilju domnevnega usklajenega ravnanja niso prepričljive.

376

Intervenient navaja, da bi Komisija morala upoštevati vrsto izmenjanih informacij in okvir, v katerem so se izmenjevale, česar ni storila, medtem ko je bilo zaradi značilnosti trga banan zatrjevanje, da gre za kršitev zaradi cilja, popolnoma neverodostojno.

377

Tožeča stranka poudarja, da je bil trg banan zelo pregleden, ker so imeli vsi proizvajalci in kupci vsak teden vpogled v količine prispelih pošiljk, in močno reguliran, pri čemer je bilo v okviru sistema izdaje dovoljenj vsako četrtletje vnaprej določeno število banan za uvoz v Evropo. Po njenih navedbah so „ti sporazumi dejansko določali tržne deleže akterjev“.

378

Intervenient pojasnjuje, da to ni moglo vplivati na cene, ker glede proizvodnje banan, ki so se prodajale v Severno Evropo, ni bilo omejitve, saj taka omejitev ni bila uvedena niti ni bila mogoča zaradi posebnosti ureditve Skupnosti za banane, v obravnavanem primeru obstoj kvot in visokih cen v zadevnem obdobju, ki so pomenile spodbudo za čim večjo prodajo banan v Unijo. Intervenient se v utemeljitev teh trditev sklicuje na eno od poslovnih poročil.

379

Iz točk od 36 do 40, od 129 do 137, 278 in 279 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija pri presoji skladnosti ravnanja podjetja Dole s členom 81(1) ES preučila in upoštevala zakonodajni okvir sektorja banan v času dejanskega stanja, to je Uredbo št. 404/93.

380

Ni sporno, da je uvoz banan v Skupnost v zadevnem obdobju urejala zakonodaja o dovoljenjih. Komisija je poudarila, da so morali subjekti ob vložitvi zahtevkov za izdajo dovoljenja položiti varščino in da je bila velika večina dovoljenih količin dodeljena tradicionalnim subjektom v nasprotju z „novimi“ ali „netradicionalnimi subjekti“ (od 1. julija 2001), kar potrjuje obstoj nekaterih ovir za vstop na zadevni trg.

381

Uvozne kvote za banane so se določale letno in so se dodeljevale vsako četrtletje z določeno omejeno prilagodljivostjo med četrtletji posameznega koledarskega leta. Komisija navaja, da je bila torej celotna količina banan, ki so bile v skladu s sistemom kvot v posameznem četrtletju in zadevnem obdobju uvožene v vso Skupnost, določena z določeno omejeno prilagodljivostjo med četrtletji, saj so imetnike dovoljenj pomembni dejavniki primorali k temu, da so zagotovili, da bodo ta dovoljenja uporabili v zadevnem četrtletju (točka 134 obrazložitve izpodbijane odločbe).

382

Na podlagi pomembnosti te ureditve, ki je veljala v celotnem kršitvenem obdobju, glede na raven ponudbe in dejstvo, da ta prispeva k določeni preglednosti na trgu, je mogoče ugotoviti, da oblikovanje cen na trgu banan ni bilo popolnoma skladno s prostim gibanjem ponudbe in povpraševanja.

383

Ta ugotovitev pa je združljiva z ugotovitvijo Komisije v zvezi s protikonkurenčnim ciljem zadevne prakse.

384

Prvič, Komisija je ustrezno upoštevala temeljno značilnost sektorja banan, in sicer da je organiziran v tedenskih ciklusih.

385

Komisija je upravičeno poudarila, da skupna ureditev trgov ni vnaprej določala števila banan, ki naj bi se v posameznem tednu uvozile ali tržile v Unijo in še manj na zadevno geografsko območje.

386

Komisija je tako lahko v zvezi s trgom, ki je bil organiziran v tedenskih ciklusih, ugotovila, da so bile pošiljke banan, namenjene v severnoevropska pristanišča, za posamezen teden določene glede na odločitve o proizvodnji in odpošiljanju, ki so jih sprejeli proizvajalci in uvozniki (točke od 131 do 135 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki so torej imeli določeno polje proste presoje glede količine, ki je bila na voljo na trgu.

387

Drugič, Komisija je upoštevala tudi poseben položaj v zvezi s količino razpoložljivih banan v posameznem tednu v Severni Evropi, povzet v točki 136 obrazložitve izpodbijane odločbe:

„Različni dokumenti v lasti Komisije kažejo, da so si stranke pred določanjem tedenskih referenčnih cen ob ponedeljkih in sredah izmenjale informacije o pošiljkah banan, dospelih v severnoevropska pristanišča. Pri teh izmenjavah informacij so bili posredovani podatki o količinah banan posameznih strank, ki naj bi običajno dospele v naslednjem tednu. Stranke take izmenjave informacij priznavajo. Uvozniki so se dodatno ali alternativno oprli na informacije o dospelih pošiljkah banan, ki so bile na voljo iz različnih javnih in zasebnih virov prek služb za tržne informacije. Zato so bile stranke med pogovori, ki so potekali pred določanjem cen, običajno vedno seznanjene s količinami banan konkurentov, ki naj bi pozneje, to je naslednji teden, dospele v severnoevropska pristanišča.“

388

Komisija je poleg tega pojasnila, da je, čeprav zadevna podjetja niso izpodbijala ugotovitve, navedene v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, da so izmenjave informacij o količinah potekale redno na začetku vsakega tedna (ob ponedeljkih in sredah zjutraj) (opomba 179 izpodbijane odločbe), glede na trditve, ki so jih navedena podjetja predložila v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, menila, da na podlagi dokazov, ki jih je imela, ni bilo mogoče ugotoviti, da so imele izmenjave informacij o pretovorjenih količinah protikonkurenčni cilj ali da so bile sestavni del kršitve (točka 272 obrazložitve izpodbijane odločbe).

389

Komisija pa je poudarila, da je bila komunikacija sodelujočih pri pogovorih, ki so potekali pred določanjem cen, manj negotova glede položaja njihovih konkurentov v zvezi z dobavami in da je to dejstvo skupaj s preglednostjo trga, izhajajočo iz zakonodajnega okvira, pojasnjevalo manjšo stopnjo negotovosti v severnoevropskem sektorju banan, zaradi česar je bilo toliko pomembneje ščititi preostalo negotovost glede prihodnjih odločitev konkurentov o cenah (točka 272 obrazložitve izpodbijane odločbe).

390

Ugotoviti je treba, da tožeča stranka ni predložila posebne utemeljitve zoper ugotovitve Komisije o polju proste presoje podjetij v sektorju banan glede razpoložljive količine na trgu v posameznem tednu in seznanjenosti teh podjetij s pošiljkami banan, ki naj bi prispele pred pogovori, potekajočimi pred določanjem cen, zato so trditve tožeče stranke o vnaprejšnjem določanju tržnih deležev na podlagi teh ugotovitev neupoštevne. Nasprotno, izjave tožeče stranke se ujemajo z nekaterimi ugotovitvami Komisije v analizi zakonodajnega okvira.

391

Komisija je lahko poleg tega v odgovoru na tožbo – pri čemer je tožeča stranka ni izpodbijala – navedla, da je ta v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah pojasnila, kako je podjetje Del Monte [zaupno] leta 2003 po izteku pogodb s podjetjem Weichert, s čimer je priznala določeno prilagodljivost trga.

392

V zvezi z intervenientom je treba poudariti, da ta navaja poseben očitek, saj trdi, da z očitanim dejanjem ni bilo mogoče omejiti konkurence, ker „to ne more vplivati na cene, ker ni omejitve proizvodnje“, ki naj poleg tega ne bi bila uvedena niti ni mogoča zaradi posebnosti ureditve Skupnosti za banane.

393

Poleg dejstva, da tožeča stranka v vlogah ni trdila, da je bilo treba v obravnavanem primeru za udejanjanje omejevalnega sporazuma zmanjšati razpoložljivo ponudbo na trgu, je treba ugotoviti, da je intervenient po tem, ko je navedel, da „to ne more vplivati na cene, ker ni omejitve proizvodnje“, le dodal, da „[je bilo to] podrobneje pojasnjeno v [ekonomski analizi, priloženi intervencijski vlogi]“.

394

Poudariti je treba, da se lahko sodna praksa v zvezi z razlago člena 44(1)(c) Poslovnika, kot je bila navedena zgoraj v točkah od 268 do 271, analogno uporablja za intervencijsko vlogo (sodba Splošnega sodišča z dne 9. septembra 2009 v združenih zadevah Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji, od T-227/01 do T-229/01, T-265/01, T-266/01 in T-270/01, ZOdl., str. II-3029, točka 94). Poleg tega kršitev navedenega člena 44(1)(c) spada med procesne predpostavke, ki jih lahko Splošno sodišče v skladu s členom 113 navedenega poslovnika po uradni dolžnosti kadar koli med postopkom preizkusi (sodbi Splošnega sodišča z dne 13. decembra 1995 v združenih zadevah Exporteurs in Levende Varkens in drugi proti Komisiji, T-481/93 in T-484/93, Recueil, str. II-2941, točka 75, in z dne 14. decembra 2005 v zadevi Honeywell proti Komisiji, T-209/01, ZOdl., str. II-5527, točka 54).

395

Intervenient v obravnavanem primeru samo navaja svoj očitek in se splošno sklicuje na eno od prilog k intervencijski vlogi. Utemeljitve v navedeni intervencijski vlogi zajemajo pojasnila glede nezmožnosti ali neuvedbe omejitev razpoložljivih količin banan v Severni Evropi, ne pa glede predpostavke, na kateri temelji očitek, da je treba za ugotovitev kartela za določanje cen dokazati, da so se količine omejevale. Tako zgoščeno oblikovan očitek Komisiji ne omogoča priprave obrambe niti Splošnemu sodišču, da, po potrebi, o tožbi odloči brez dodatnih podatkov, ter bilo bi v nasprotju z izključno dokazno in pomožno funkcijo prilog, če bi bile lahko te natančen dokaz za trditev, ki v tožbi ni dovolj jasno in natančno predstavljena (zgoraj v točki 268 navedena sodba France Télécom proti Komisiji z dne 30. januarja 2007, točka 204).

396

Zadevni očitek je torej treba zavreči kot nedopusten.

397

Zadevni očitek je treba vsekakor zavreči, tudi če bi ga bilo mogoče šteti za dopustnega.

398

Prvič, poudariti je treba, da Komisija v izpodbijani odločbi ni ugotovila obstoja tajnega ravnanja, katerega namen bi bila dodelitev naročila ali omejitev količine na trgu.

399

Kot poudarja Komisija, za dokaz kartela za določanje cen ni treba dodatno ugotavljati obstoja tajnega dogovora, ki bi se nanašal na omejitev količin na trgu (točki 133 in 292 obrazložitve izpodbijane odločbe).

400

Drugič, ob očitku intervenienta se postavlja vprašanje, kakšen vpliv ima tajno dogovarjanje na dejanske cene, pri čemer ta očitek temelji na ekonomski študiji vpliva očitanega ravnanja na trgu banan v Evropi. Vendar kot je bilo navedeno zgoraj v točki 304, protikonkurenčni cilj in posledica nista kumulativna, temveč sta alternativni domnevi za prepoved, določeno v členu (81) ES. Za presojo, ali je neko usklajeno ravnanje prepovedano s členom 81(1) ES, je torej upoštevanje njegovih konkretnih posledic odveč, če se izkaže, da je cilj tega ravnanja, kot v obravnavanem primeru, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.

401

Tretjič, ugotoviti je treba, da je stališče podjetja Weichert protislovno.

402

Tako je v ekonomski analizi, ki jo je to podjetje predložilo za obravnavo, izrecno navedeno, da so za evropski trg banan značilna velika in pretežno nepredvidljiva „tedenska“ cenovna nihanja, ki so posledica nihanj povpraševanja in „ponudbe“.

403

Podjetje Weichert je poleg tega sámo izjavilo, da „je imelo podjetje Del Monte nanj vpliv zaradi večinskega lastništva, poleg tega pa si je [podjetje Weichert] prizadevalo zlasti izpolniti pričakovanja podjetja Del Monte, ker se je balo, da bi mu to prenehalo dobavljati ali da bi vsaj močno zmanjšalo dobavo, če uradna cena podjetja Weichert ne bi bila v skladu s pričakovanji podjetja Del Monte“ (točka 390 obrazložitve izpodbijane odločbe).

404

Ta izjava je podprta z izrecnimi listinskimi dokazi.

405

A. iz podjetja Del Monte v sporočilu z dne 12. junija 2000, naslovljenem na A. W. in H. W., navaja (točka 390 obrazložitve izpodbijane odločbe): „[…] [Č]e ne morete doseči teh cen, bomo ukrepali, kot smo vam že dali jasno vedeti na sestanku prejšnji teden v Miamiju, in sicer bomo dosledno zmanjšali vaše količine banan na raven dovoljenj podjetja Interfrucht […] Prosimo, da nas dnevno obveščate o izidih vaših pogajanj s strankami o cenah“ (točka 390 obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz preučitve tega dokumenta je razvidno, da je podjetje Del Monte grozilo z zmanjšanjem dobave na 60.000 škatel tedensko, čeprav je člen 2(a) sporazuma o distribuciji, sklenjenega med podjetjema Del Monte in Weichert, določal, da tedenske pošiljke lahko obsegajo od 100.000 do 200.000 škatel.

406

Podjetje Del Monte je 12. decembra 2000 podjetju Weichert poslalo to sporočilo (opomba 424 izpodbijane odločbe):

„Naše sporočilo je bilo jasno in nedvoumno – če v prvem četrtletju ne boste mogli prodajati v razponu […], ne boste mogli ustvariti majhne zaloge dobičkov, s katero bi lahko nadomestili izgube zaradi nizkih cen v zadnjih dveh četrtletjih leta, kar pomeni, da se bo leto 2001 izteklo katastrofalno za sektor banan. Skratka, zmanjšanje količine je edini način za ustavitev tega padanja cen“.

407

Možnost, da dobavitelji vplivajo na raven cen prek količin, potrjuje tudi notranji elektronski dopis podjetja Chiquita z dne 21. junija 2000, naveden v točkah 113 in 135 obrazložitve izpodbijane odločbe, iz katerega je razvidna odločitev tega podjetja, da bo nepričakovano znižanje referenčne cene nadomestilo s povečanjem količin. Avtor sporočila namreč navaja:

„[…] [P]ovečanje količin ne bo v celoti nadomestilo izgub zaradi znižanja cene, vendar nam bo prišla prav vsaka dodatna škatla, dokler to na nas nima dolgoročnega negativnega vpliva.“

408

Podjetje Weichert ni izpodbijalo, da si je z drugimi zadevnimi podjetji izmenjavalo informacije o pošiljkah banan, prispelih v severnoevropska pristanišča, niti ni navedlo stališč glede dodatne ugotovitve Komisije, da je iz informacij o prispelih pošiljkah banan mogoče razbrati, da so se količine banan uvoznikov, prispelih v navedena pristanišča, iz tedna v teden razlikovale (točka 136 obrazložitve izpodbijane odločbe).

409

Če se lahko trditve intervenienta, s katerimi je poskušal dokazati nezmožnost uvoznikov banan, da zmanjšajo količine banan, razpoložljive v Severni Evropi, razumejo kot utemeljitev zoper ugotovitve Komisije o polju proste presoje podjetij na področju banan v zvezi z razpoložljivo količino na trgu v posameznem tednu na zadevnem geografskem območju, jih je treba zavrniti.

410

S to utemeljitvijo ni mogoče izpodbijati resničnosti velikih gibanj količin z območja Severne Evrope v druge dele Unije in obratno, ki so bila dokazana na podlagi podatkov Eurostata, niti resničnosti tedenskega nihanja količin pošiljk banan, ki so prispele v severnoevropska pristanišča, bile nato razposlane v različne severnoevropske države in na druga območja ter bile razkrite z izmenjavo informacij o prispelih pošiljkah banan v navedena pristanišča, pri čemer je te izmenjave informacij priznalo podjetje Weichert med upravnim postopkom in v okviru tega spora niso bile izpodbijane.

411

Listinski dokazi, navedeni zgoraj v točkah od 405 do 408, dokazujejo prilagajanje ponudbe na trgu ter so utemeljeni z izjavami podjetja Weichert in tožeče stranke. Tožeča stranka v okviru utemeljitve, s katero poskuša dokazati, da ni odločilno vplivala na podjetje Weichert, trdi, da če bi imela tak vpliv, bi se prepričala, da je to podjetje uporabilo uvozna dovoljenja v okviru njegovih četrtletnih ali tedenskih arbitraž, katerih namen je bil količine porazdeliti na trge z možnostmi za najboljše cene, da bi bili tako dobički skupine Del Monte kar največji, kar pa se ni zgodilo.

412

Podjetje Weichert se sklicuje na posebne pritiske, pri čemer poudarja, da je moralo izpolniti pogodbene zahteve svojih strank, ki imajo skoraj vse sedež v Severni Evropi, in dobavljati na območje, zajeto s sporazumom o izključni distribuciji, sklenjenim s podjetjem Del Monte, to je „pretežno“ Severna Evropa.

413

Poudariti je treba, da intervenient v pisanjih priznava, da so imele nekatere njegove stranke sedež zunaj območja Severne Evrope, in trdi, da „so zajemale le zelo zanemarljiv delež“, ne da bi predložil kakršen koli konkreten in objektiven dokaz v utemeljitev te trditve.

414

V zvezi z geografskim obsegom, zajetim s sporazumom o izključni distribuciji, ki ga je podjetje Weichert sklenilo s podjetjem Del Monte, zadošča ugotovitev, da podjetje Weichert sámo pojasnjuje, da je ta sporazum zajemal Norveško, Poljsko, Madžarsko in nekdanjo Češkoslovaško, torej države, ki niso bile del zadevnega geografskega trga.

415

Podjetje Weichert poleg tega ni nikjer navedlo stališča glede ugotovitve Komisije v zvezi z obstojem sekundarnega trga dovoljenj, ki bi uvoznikom omogočal, da z nakupom dovoljenj povečajo količino banan, ki jim je bila dodeljena (točka 132 obrazložitve izpodbijane odločbe).

416

V teh okoliščinah je treba poudariti, da je Komisija pri presoji ravnanja podjetja Dole upravičeno upoštevala manjšo stopnjo negotovosti v severnoevropskem sektorju banan in s tem potrebo, da se zaščiti preostala negotovost pri prihodnjih odločitvah konkurentov o cenah (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T-25/95, T-26/95, od T-30/95 do T-32/95, od T-34/95 do T-39/95, od T-42/95 do T-46/95, T-48/95, od T-50/95 do T-65/95, od T-68/95 do T-71/95, T-87/95 in T-88/95, T-103/95 in T-104/95, Recueil, str. II-491, točki 1088 in 1856).

417

Poleg tega je mogoče s stališči, navedenimi v ekonomski analizi, ki jo je podjetje Weichert predložilo za obravnavo, v zvezi s tedenskim nihanjem povpraševanja in ponudbe, ki povzroča cenovna nihanja, v okviru trga, za katerega je bil prav tako značilen sistem za izmenjavo informacij med uvozniki o količinah tedenskih pošiljk banan v pristaniščih, utemeljiti ugotovitve Komisije, da je bila po eni strani cena ključna za konkurenco v zadevnem sektorju (točka 261 obrazložitve izpodbijane odločbe) in da je bilo treba po drugi strani na trgu banan nujno zaščititi preostalo negotovost pri prihodnjih odločitvah konkurentov o cenah (točka 272 obrazložitve izpodbijane odločbe).

418

Iz zgornjih premislekov izhaja, da iz utemeljitve tožeče stranke in intervenienta o zakonodajnem okviru in ponudbi na zadevnem trgu ni razvidna nezakonitost izpodbijane odločbe in jo je treba zavrniti.

419

Tožeča stranka navaja, da so banane zelo hitro pokvarljive, „zato so uvozniki pod močnim pritiskom, da v istem tednu zaloge odprodajo in zato […] poskušajo pridobiti čim več informacij o razmerah na trgu, tako da uporabljajo svoje vire informacij, to so njihove stranke, in v nekaterih primerih informacije pridobijo od drugih dobaviteljev, da bi se prepričali, da je višina njihovih cen ustrezno določena, da bi se na trgu zagotovila hitra odprodaja zalog“.

420

Iz točk 278, 279, 290, 300, 303 in od 341 do 343 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija preučila trditve svojih naslovnikov o posebnosti zadevnega proizvoda, to je njegovo zelo hitro pokvarljivost.

421

Tožeča stranka s svojo utemeljitvijo želi, da bi se ugotovilo, da so imeli pogovori med uvozniki glede na posebnost zadevnega proizvoda zakonit cilj, to je povečati učinkovitost trga.

422

Kot upravičeno navaja Komisija v točki 303 obrazložitve izpodbijane odločbe – pri čemer pojasnjuje, da je bil cilj pogovorov učinkovita odprodaja zalog na trgu zelo hitro pokvarljivega proizvoda, kot so banane, ali določanje cene, ki bo omogočala odprodajo zalog na trgu – podjetja, na katera je naslovljena izpodbijana odločba, zato priznavajo, da so njihovi pogovori vplivali na njihove odločitve o cenah. Ta ugotovitev potrjuje, da je bil cilj zadevnega ravnanja protikonkurenčen.

423

Komisija je v točki 303 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla tudi:

„[P]otem ko se dokaže, da je bil cilj pogovorov protikonkurenčen, ga stranke ne morejo upravičiti s sklicevanjem na to, da so želele doseči ‚večjo učinkovitost‘. Da bi bilo usklajeno protikonkurenčno ravnanje izvzeto iz uporabe člena 81 [ES], je treba izpolniti pogoje iz člena 81(3) [ES]. Poleg tega ne zadostuje, da pogovori s konkurenti, v katerih so razkrivali namere in dejavnike pri določanju cen ali so o njih razpravljali, niso bili v ‚protikonkurenčnem duhu‘.“

424

Komisija je poleg tega ugotovila, da pogoji za uporabo člena 81(3) ES niso bili izpolnjeni (točke od 339 do 343 obrazložitve izpodbijane odločbe).

425

Nazadnje je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso ni pomembno, da so se podjetja usklajevala iz razlogov, med katerimi so bili nekateri zakoniti. Sodišče je tako presodilo, da je mogoče šteti, da ima sporazum omejevalni namen, tudi če omejevanje konkurence ni njegov edini namen, ampak sledi tudi drugim legitimnim ciljem (zgoraj v točki 304 navedena sodba Beef Industry Development Society in Barry Brothers, točka 21).

426

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tožeča stranka, ki izpodbija vsakršno kršitev člena 81 ES, ni predložila nobene trditve, s katero bi lahko izpodbijala presojo Komisije o posebni naravi zadevnega proizvoda.

427

Intervenient trdi, da Komisija ni upoštevala strukture trga in njegove dinamike ter da je prezrla okvir, v katerem so se izmenjevale informacije, in dejstvo, da številni uvozniki niso sodelovali pri domnevnih „pogovorih, ki so potekali pred določanjem cen“. Šlo naj bi tudi za napako pri razlogovanju in presoji, saj naj bi bila stopnja konkurence, ki je prevladovala na trgu, pomemben dejavnik pri obravnavi zakonitosti izmenjav informacij glede na člen 81 ES.

428

Vprašanje strukture trga in njegove konkurenčnosti je bilo preučeno v točkah od 25 do 31, 280, 281 in 324 obrazložitve izpodbijane odločbe, pri čemer Komisija trdi:

429

Poudariti je treba, da stališče Komisije, da struktura trga v obravnavanem primeru ni upoštevna za ugotovitev kršitve, izhaja iz napačne razlage zgoraj v točki 368 navedene sodbe Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, saj se odlomki iz te sodbe, navedeni v točki 280 obrazložitve izpodbijane odločbe, ne nanašajo na ugotavljanje kršitve, temveč na znesek naložene globe.

430

Opozoriti je treba, da mora v skladu s sodno prakso vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na skupnem trgu, in da čeprav ta zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se razumno prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju konkurentov, pa vendar močno nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med temi subjekti, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov – upoštevajoč naravo proizvodov ali ponujenih storitev, velikost in število podjetij ter tudi velikost trga – vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu (zgoraj v točki 297 navedena sodba T-Mobile Netherlands in drugi, točki 32 in 33).

431

Če je ponudba na trgu močno koncentrirana, lahko izmenjava informacij, zlasti glede na njihovo vrsto, podjetjem omogoča, da ugotovijo tržni položaj in strategijo svojih konkurentov na trgu, kar izkrivlja tekmovalnost na tem trgu in povečuje ali celo olajšuje verjetnost tajnega dogovarjanja. Če pa je po drugi strani ponudba razpršena, sta lahko širjenje in izmenjava informacij med konkurenti nevtralna ali celo pozitivna za tekmovalnost na trgu (sodba Sodišča z dne 23. novembra 2006 v zadevi Asnef-Equifax in Administración del Estado, C-238/05, ZOdl., str. I-11125, točka 58).

432

Sodišče je tudi pojasnilo, da lahko sistem za izmenjavo informacij pomeni kršitev pravil konkurence, celo kadar zadevni trg ni močno skoncentriran oligopolni trg (zgoraj v točki 303 navedena sodba Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 86).

433

Intervenient v obravnavanem primeru trdi le, da je Komisija prezrla, da številni uvozniki niso sodelovali pri pogovorih, ki so potekali pred določanjem cen, ne da bi navedel druga pojasnila ali konkretne dokaze, s katerimi bi podprl svoje trditve.

434

Pomembno je poudariti, da Komisija v izpodbijani odločbi navaja, da so imela poleg podjetij Chiquita, Weichert in Dole tudi podjetja Del Monte (v okviru dejavnosti dobavitelja banan), Fyffes in Van Parys velik obseg prodaje banan v Severni Evropi in da so bila poleg navedenih dejavna tudi številna druga podjetja, ki so prodajala banane na tem območju. Večina med temi je bila malih podjetij, ki so se usmerila na posamezno omejeno geografsko območje (zlasti Nemčijo) (točki 21 in 24 obrazložitve izpodbijane odločbe).

435

Vendar Komisija pojasnjuje, da so imele stranke velik tržni delež in so bile dobaviteljice treh največjih znamk banan.

436

Komisija v točkah od 25 do 31 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnjuje, kako je ugotovila skupno navzočnost naslovnikov izpodbijane odločbe pri dobavi banan.

437

Komisija je ocenila njihove skupne deleže pri prodaji banan po vrednosti, in sicer na podlagi informacij, ki so jih predložili navedeni naslovniki ter uvoznika banan Fyffes in LVP, pri čemer je ugotovila, da so prodaje podjetij Chiquita, Dole in Weichert po vrednosti leta 2002 obsegale od 45 do 50 % prodaje banan v Severno Evropo (točki 26 in 27 obrazložitve izpodbijane odločbe).

438

Komisija je v izpodbijani odločbi ocenila tudi delež prodaje zadevnih podjetij po količini v Severni Evropi na podlagi podatkov, ki so jih predložila, glede na dozdevno potrošnjo banan po količini, in sicer na podlagi uradnih statistik, ki jih je objavil Eurostat, in pri tem ugotovila, da je prodaja svežih banan podjetij Chiquita, Dole in Weichert, merjena po količini, leta 2002 znašala približno od 40 do 45 % dozdevne potrošnje svežih banan v Severni Evropi, pri čemer je ta ocena malo nižja kot pri deležu te prodaje po vrednosti (točka 31 obrazložitve izpodbijane odločbe).

439

Intervenient v vlogi ni navedel nobenega stališča glede teh ocen Komisije.

440

Iz zgornjih premislekov izhaja, da je Komisija pri analizi očitanega ravnanja dejansko upoštevala strukturo trga ter upravičeno menila in upoštevala, da so imela podjetja Dole, Chiquita in Weichert velik in ne majhen delež zadevnega trga, kot trdi podjetje Weichert, pri čemer tega trga ni mogoče opredeliti kot oligopolnega, vendar zanj ni mogoče šteti, da je na njem ponudba razpršena.

441

Tožeča stranka na podlagi okoliščin, zaradi katerih naj analiza Komisije o protikonkurenčnem cilju zadevnega ravnanja ne bi bila prepričljiva, trdi, da je imelo podjetje Weichert edinstveno vlogo na navedenem trgu, ker je skrbelo za zbiranje informacij o količinah in referenčnih cenah ter za tedensko pošiljanje teh informacij Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) in Komisiji, pri čemer jih je dopolnilo s kratkim komentarjem položaja na trgu.

442

Intervenient trdi, da je poskus Komisije, da bi očitano ravnanje opredelila kot usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem, zaman. V zvezi s tem navaja, da Komisija ne pojasnjuje, zakaj so ji bile v zadevnem obdobju sporočene referenčne cene.

443

Pomembno je poudariti, da tožeča stranka in intervenient ne navajata jasno, koliko je mogoče s posebno vlogo slednjega pri zbiranju informacij na zadevnem trgu in njihovo predložitvijo javnim ustanovam izpodbijati ugotovitve Komisije glede obstoja usklajenega ravnanja s protikonkurenčnim ciljem.

444

Vprašanje informacij, ki sta jih prejela FAO in Komisija, je bilo preučeno v točkah 307, 308 in 319 obrazložitve izpodbijane odločbe.

445

Komisija je pripomnila, da iz trditev podjetij, na katera je bila naslovljena izpodbijana odločba, ni bilo razvidno, da so bile javne ustanove seznanjene z obstojem pogovorov, ki so potekali pred določanjem cen, in njihovo vsebino. Le s tem, da je podjetje Weichert odkrito izmenjevalo informacije o uradnih cenah po njihovi določitvi ob četrtkih zjutraj in jih predložilo Komisiji, še ni mogoče izpodbijati protikonkurenčnega cilja pogovorov, ki so potekali pred določanjem cen, in sicer ob sredah popoldne, to je malo pred določanjem referenčnih cen.

446

Ugotoviti je treba, da tožeča stranka in intervenient nista predložila nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče izpodbijati zgoraj navedeno ugotovitev Komisije.

447

Iz zgornjih premislekov izhaja, da iz utemeljitve tožeče stranke in intervenienta o posebni vlogi intervenienta na zadevnem trgu ni razvidna nezakonitost izpodbijane odločbe in jo je treba zavrniti.

448

Tožeča stranka trdi, da ugotovitev o obstoju usklajenega ravnanja s protikonkurenčnim ciljem temelji na povezavi med transakcijskimi in referenčnimi cenami, ki jo je podjetje Weichert med celotnim postopkom odločno izpodbijalo, in da je Komisija v izpodbijani odločbi ni dokazala.

449

Intervenient zatrjuje, da njegova referenčna cena ni bila cena, ki jo je želel doseči, izhodišče za pogajanja, cena, ki je zanimala stranke, ali cena, od katere so bile odvisne dejanske cene. Uradna cena podjetja Weichert naj zato ne bi mogla biti znamenje, kakšne bi bile lahko njegove dejanske cene na trgu.

450

Na prvem mestu je treba poudariti, da je bilo vprašanje dokaza in upoštevnosti referenčne cene v sektorju banan preučeno zlasti v točkah od 102 do 128 obrazložitve izpodbijane odločbe.

451

Ni sporno, da so podjetja Chiquita, Dole in Weichert referenčne cene za svojo znamko določala tedensko, v obravnavanem primeru ob četrtkih zjutraj, in jih sporočala svojim strankam. Uvozniki so navedli, da so se referenčne cene hitro prenesle po celotnem sektorju in da bile nato posredovane poslovnemu tisku (točke 34, 104 in 106 obrazložitve izpodbijane odločbe).

452

Komisija pojasnjuje, da so se pogovori o transakcijskih cenah sklepali tedensko, v obravnavanem primeru ob četrtkih popoldne in petkih (ali pozneje v tekočem tednu ali na začetku naslednjega tedna), ali pa so bile določene na podlagi vnaprej določene cenovne formule z navedbo fiksne cene ali z določbami, na podlagi katerih je bila cena povezana z referenčno ceno prodajalca ali konkurenta ali glede na drug kazalnik, kot je „cena Aldi“. Podjetje Chiquita je imelo sklenjene zlasti pogodbe, ki so temeljile na „formuli Dole plus“, pri kateri so bile transakcijske cene dejansko odvisne od tedenske referenčne cene, ki jo je določilo podjetje Dole, ali na lastnih referenčnih cenah. Za zadevne stranke so bile cene, po katerih so plačevale, in referenčne cene neposredno povezane (točki 104 in 105 obrazložitve izpodbijane odločbe).

453

Pojasnjuje tudi to, kar je dalje navedeno v točki 104 obrazložitve izpodbijane odločbe:

„[…] Dobavitelji banan za Aldi so običajno dali predlog podjetju Aldi ob četrtkih zjutraj. ‚Cena Aldi‘ je bila običajno določena ob 14h. To je bila cena, po kateri je plačevalo podjetje Aldi svojim dobaviteljem banan. Podjetje Aldi pojasnjuje, da je vsak četrtek, med 11h in 11.30, prejemalo ponudbe dobaviteljev. Pri tem dodaja, da je njegova odločitev o tedenski ponudbi za dobavitelje temeljila na prejetih ponudbah, cenah preteklega tedna in ceni v istem tednu preteklega leta. Podjetje Aldi približno 30 minut po ponudbah dobaviteljev pošlje protiponudbo, ki je običajno enaka za vse dobavitelje. To podjetje izjavlja, da ne ve za obstoj ‚cene Aldi‘ in da torej ne more presoditi pomembnosti svoje cene za transakcije tretjih oseb. ‚Cena Aldi‘ se je od drugega polletja 2002 začela vse bolj uporabljati kot kazalnik za izračun cene banan pri nekaterih drugih transakcijah, zlasti pri bananah z znamko.“

454

Komisija ugotavlja, da so bile referenčne cene vsaj tržni signali, trendi ali podatki v zvezi s predvidenim gibanjem cen banan ter da so bile pomembne za trženje banan in dosežene cene. Dejanske cene so bile poleg tega pri nekaterih transakcijah neposredno povezane z referenčnimi cenami. Komisija meni, da je bilo dovolj sredstev za dosego protikonkurenčnega cilja (točki 115 in 128 obrazložitve izpodbijane odločbe).

455

Komisija v nasprotju s trditvami intervenienta ni izjavila, da „so bile referenčne cene […] cene, ki bi jih bilo mogoče po pričakovanjih doseči“. Ta trditev izhaja iz napačnega branja zadnjega stavka iz točke 109 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katero „je iz dokumentov iz dokumentacije razvidno, da so bile referenčne cene pomembne za trženje banan in cene, ki bi jih bilo mogoče doseči“.

456

Poleg tega je treba pripomniti, da intervenient trdi, da ni imel sklenjenih pogodbenih dogovorov, ki bi temeljili na uradni ceni, ker naj bi ti temeljili na letni fiksni ceni ali naj bi bili povezani s „ceno Aldi“. Komisija v točki 104 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da je imelo podjetje Weichert sklenjene pogodbe o dobavi, v katerih je bila navedena formula za določanje fiksne cene, ali pogodbe s cenami, določenimi na podlagi tedenskih pogajanj.

457

Trditev intervenienta o trženju banan je treba glede na njegovo celotno utemeljitev razumeti tako, da so njegove transakcijske cene izhajale iz izvajanja pogodb, ki so vnaprej določale fiksno ceno za eno leto, in tedenskih pogajanj, ki niso temeljila na referenčnih cenah, temveč na „ceni Aldi“.

458

Komisija niti v izpodbijani odločbi niti v vlogah ne trdi, da je podjetje Weichert tržilo banane na podlagi pogodb, v katerih so bile navedene cenovne formule, ki so temeljile neposredno na njegovi ali konkurentovi referenčni ceni.

459

Na tej točki je glede možnosti, da bi šteli, da ima usklajeno ravnanje protikonkurenčni cilj, čeprav to ravnanje nima neposredne zveze s potrošniškimi cenami, primerno opozoriti, da besedilo člena 81(1) ES ne dopušča ugotovitve, da je prepovedano le usklajeno ravnanje, ki ima neposreden vpliv na cene, ki jih plačajo končni uporabniki. Nasprotno, iz člena 81(1)(a) ES je razvidno, da ima usklajeno ravnanje lahko protikonkurenčni cilj, če „neposredno ali posredno določ[a] nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja“ (zgoraj v točki 297 navedena sodba T-Mobile Netherlands in drugi, točki 36 in 37).

460

Člen 81 ES tako kot druga pravila konkurence iz Pogodbe ni namenjen le varstvu neposrednih interesov konkurentov ali potrošnikov, ampak tudi varstvu strukture trga in s tem konkurence. Zato obstoj protikonkurenčnega cilja usklajenega ravnanja ne more biti odvisen od obstoja neposredne zveze med tem ravnanjem in potrošniškimi cenami (zgoraj v točki 297 navedena sodba T-Mobile Netherlands in drugi, točki 38 in 39).

461

Na drugem mestu je treba poudariti, da več listinskih dokazov podpira ugotovitve Komisije glede upoštevnosti referenčnih cen v sektorju banan.

462

Prvič, Komisija v točki 107 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja elektronski dopis, ki ga je B. 30. aprila 2001 naslovil na P. (to sta direktorja podjetja Chiquita), v katerem je navedel:

„Potrjeno je, da bodo – takoj ko [podjetja Dole/Del Monte/Tuca] dosežejo ceno 36,00 DEM – njihove stranke (prodajalci na drobno) nasprotovale, saj mora potrošniška cena na tej stopnji ponudbe preseči 3,00 DEM/kg. Nedvomno nas bo ta ‚pojav‘ prizadel za še kar nekaj časa. [To] bi pomenilo, da bo naša najvišja ponudba 40,00 DEM (zelena ponudba)“.

463

Intervenient trdi, da je iz tega elektronskega dopisa razvidna le razlaga nekaterih zaposlenih v podjetju Chiquita in da z njo ni mogoče dokazati upoštevnosti ponudbene cene za banane Del Monte.

464

Vendar je primerno poudariti, da se zadevni dokument posebej nanaša na kupce banan znamke Del Monte, ki jih je tržilo podjetje Weichert, in banane znamke Dole, česar intervenient ne izpodbija. To, da je elektronski dopis sestavil eden glavnih akterjev na trgu banan, ki je natančno vedel, kako ta deluje, samo okrepi njegovo dokazno vrednost.

465

Kot upravičeno navaja Komisija, je iz tega dokumenta razvidno, da so bile dejanske cene odvisne od referenčnih in da so stranke spremljale njihovo gibanje. Dokazuje, da so se stranke odzvale, če so referenčne cene dosegle določene ravni, ter tudi da so referenčne in dejanske cene dojemale kot povezane. V navedenem dokumentu je tako jasno navedeno, da bi – če bi ponudbe podjetij Dole, Del Monte in Tuca dosegle „36,00 DEM“ – „[morala] potrošniška cena preseči 3,00 DEM/kg“. Dokument potrjuje tudi obstoj določene medsebojne odvisnosti med referenčnimi cenami banan znamk Chiquita, Dole in Del Monte ter obstoj mej v dopustnih razponih. Trditev intervenienta, da „B. morda poskuša P. utemeljiti, zakaj ni mogel določiti višje uradne cene“, samo potrjuje to trditev.

466

Intervenient navaja tudi alternativno razlago pomena elektronskega dopisa podjetja Chiquita:

„Ker naj bi imelo podjetje Chiquita z nekaterimi strankami sklenjene pogodbe, ki so temeljile na uradnih cenah, je mogoče, da so se nekatere stranke pritoževale nad uradno ceno podjetja Chiquita. B. je lahko domneval, da sta se podjetji Weichert in Dole spopadali z enakimi težavami, lahko pa je tudi iskal razlog, s katerim bi svojemu nadrejenemu utemeljil, zakaj ni mogel določiti višje uradne cene. Če je tako, B. očitno ni razumel, kako je podjetje Weichert vodilo svoje posle, to je dejansko drugače, kot bi svoje posle lahko vodilo podjetje Chiquita.“

467

Ugotoviti je treba, da izjava podjetja Weichert temelji na kombinaciji predpostavke, da so se stranke podjetja Chiquita pritoževale, ter gole domneve glede razmišljanja in ravnanja enega od zaposlenih v podjetju Chiquita, pri čemer ga je vse skupaj vodilo k brezpogojni in nejasni ugotovitvi, da se vodenje poslov podjetij Weichert in Chiquita razlikuje. Te izjave ni mogoče sprejeti, ker prikrojuje izrecno vsebino zadevnega sporočila ter objektivne ugotovitve Komisije o določanju cen in tem, da je podjetje Weichert v okviru trgovinskih pogajanj v sektorju tedensko sporočalo referenčno ceno.

468

Nazadnje je pomembno poudariti, da je podjetje Weichert v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah sámo navedlo, da je zadevni elektronski dopis posredno dokazoval, da so bili prodajalci na drobno občutljivi glede referenčnih cen (točka 108 obrazložitve izpodbijane odločbe).

469

Drugič, Komisija v točkah 112, 126 in 389 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja telefaks z dne 28. januarja 2000, s katerim je A., zaposlen v podjetju Del Monte, prosil A. W., naj mu pojasni razliko med „končno ceno“ in „pričakovano ceno“, pri čemer je navedel:

„Da bi bile stvari še slabše, sem dvakrat govoril z osebo iz vašega podjetja, ki je odgovorna za trženje banan, da bi razpravljal o razmerah in cenah na trgu […] Izvedel sem, da bo [podjetje Weichert] ohranilo cene, ki so ‚zelo blizu‘ uradni ceni!!! […] [To] je povsem nesprejemljivo.“

470

Tožeča stranka trdi, da ta dopis dokazuje le, da je želela, da bi podjetje Weichert prodajalo po kar najvišji ceni. Intervenient trdi, da ta dokument ne dokazuje, da je bila uradna cena tista, ki so jo pričakovali uvozniki, in da prej kaže na nezadovoljstvo podjetja Del Monte, ker njegove dejanske cene niti najmanj niso bile povezane z njegovimi uradnimi cenami.

471

Poleg dejstva, da Komisija v izpodbijani odločbi ne trdi, da „je bila uradna cena tista, ki so jo pričakovali uvozniki“, je treba poudariti, da je iz zadevnega dokumenta razvidna povezava med uradno in dejansko ceno, saj je podjetje Del Monte od podjetja Weichert očitno pričakovalo, da doseže končno ceno, ki bi bila zelo blizu referenčni, v obravnavanem primeru pa ni popolnoma izpolnilo njegovih pričakovanj.

472

Tretjič, Komisija se sklicuje na notranji dopis podjetja Chiquita z dne 8. avgusta 2002, ki ga je K. naslovil na P. (glavni izvršni direktor podjetja Chiquita) in v katerem je podal svoja razmišljanja po tem, ko je podjetje Dole svojo referenčno ceno zvišalo za 2 EUR (točki 111 ter 172 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe).

473

Zaposleni v podjetju Chiquita navaja:

„Zakaj smo zvišali le za 1,5, medtem ko je podjetje Dole zvišalo za 2,0?

Včeraj se nam je zazdelo, da se je trg nekoliko razgrel, vendar prej za okoli 1,00 EUR.

Podjetje Dole se zjutraj ni odzvalo na moj klic in brez posvetovanja z nami napovedalo 2,00 (prek J., s čimer se je izognilo morebitnim vprašanjem). Kakšni razlogi bi jih lahko vodili?

Podjetje Dole mi je pozneje telefoniralo, ponovilo svojo potezo in navedlo: ‚in cena Aldi se bo gotovo prav tako zvišala za 2‘. Prek podjetja Weichert (Spiers) smo izvedeli, da se jim je zdelo zvišanje podjetja Dole nekoliko pretirano.

Vse me navaja k pomisleku, da gre podjetje Dole predaleč in da ima svoje razloge. Ker nismo smeli dajati vtisa, da z velikim veseljem sledimo tej spremembi, smo se odločili za 1,5, tako da ostaja razlika za 2 z Dole in 4,50/5,00 s tretjimi.“

474

Iz tega dokumenta je po eni strani razvidno, da za podjetje Chiquita ni bilo običajno, da je podjetje Dole sprejelo tako odločitev o ceni, „ne da bi se z njim posvetovalo“, in da je podjetje Chiquita pričakovalo, da se bosta s podjetjem Dole posvetovala, preden bi to sprejelo tako odločitev o ceni, po drugi strani pa je razvidno, da je podjetje Dole najprej komuniciralo z zaposlenim v podjetju Chiquita, ki je bil na nižjem hierarhičnem položaju, nedvomno da bi se izognilo vprašanjem, ter nato poklicalo nekoga iz vodstva v podjetju Chiquita, da bi pojasnilo spremembo cene in podjetje Chiquita spodbudilo, da bi tej spremembi sledilo (točki 173 in 174 obrazložitve izpodbijane odločbe).

475

To sporočilo z dne 8. avgusta 2002 dokazuje tudi pomembnost referenčne cene podjetja Dole za trg, vključno za dejanske cene, ki sta jih dosegli podjetji Dole in Chiquita. Referenčna cena podjetja Dole je poleg tega v obravnavanem primeru vplivala na referenčno ceno podjetja Chiquita. Iz tega elektronskega dopisa je razvidno, da je podjetje Chiquita dan pred tem načrtovalo zvišanje „za približno 1 [EUR]“, da pa se je tisto jutro odločilo, da bo svojo referenčno ceno zvišalo za 1,5 EUR. Podjetje Chiquita namreč v poslovnem poročilu navaja, da je zaradi zvišanja referenčne cene podjetja Dole za 2 EUR spremenilo svojo referenčno ceno tako, da jo je zvišalo za 1,5 EUR „namesto da bi jo zvišalo za 1 EUR, kot je načrtovalo dan prej“ (točka 111 obrazložitve izpodbijane odločbe).

476

Komisija poleg tega navaja, da je eden od zaposlenih v podjetju Atlanta, ki je zorilec in distributer, v četrtek, 2. januarja 2003, dvema iz vodstva v podjetju Chiquita, P. in K., poslal dopis, ki se je nanašal na odločitev podjetja Chiquita, da bo za 0,5 EUR zvišalo svojo referenčno ceno, ki pa je že bila sporočena strankam, in sicer po zvišanju referenčne cene podjetja Dole, ki je bilo izvedeno isto jutro, kot je bilo poslano navedeno sporočilo. Zaposleni v podjetju Atlanta je v tem sporočilu na vodstvo podjetja Chiquita naslovil „zelo kritično pripombo“ k taki odločitvi o ceni. K. je odgovoril: „Menimo, da bi – če bi ostali na isti ravni – to ustavilo gibanje navzgor in ogrozilo gibanje v naslednjih tednih.“ Isti dan, to je 2. januarja 2003, je eden od zaposlenih v podjetju Chiquita v zvezi z istim vprašanjem pisal K., da je imel po tem popravku navzgor težave po tem, ko je bila cena že sporočena strankam. K. je na to pripombo 6. januarja odgovoril (točki 110 in 176 obrazložitve izpodbijane odločbe):

„[P.], [glavni izvršni direktor podjetja Chiquita za Evropo], ni želel, da bi imeli podjetji Dole in Del Monte vtis, da ju puščamo na cedilu z ohranjanjem obstoječega stanja. Razumem.“

477

Kot je upravičeno navedla Komisija (točka 110 obrazložitve izpodbijane odločbe), je iz dokumentov z dne 2. januarja 2003 razvidno, da so stranke jasno menile, da je bila sprememba referenčne cene pomembna za cene, za katere so lahko pričakovale, da jih bodo plačale ali dosegle. Odločitev izvršnega direktorja podjetja Chiquita o zvišanju, čeprav je bila referenčna cena že sporočena strankam, da „ne bi pustilo na cedilu“ podjetij Dole in Del Monte, kaže na dejansko pripravljenost podjetja Chiquita, da bi podprlo zvišanja referenčnih cen glavnih konkurentov in pri tem po potrebi ubralo zelo neobičajen pristop, pri katerem bi navzgor popravilo ceno, ki je bila že sporočena, čeprav bi to pri strankah povzročilo težave, in pri čemer bi ga vodilo pričakovanje, da v naslednjih tednih ne bi ogrozilo gibanja cen navzgor (točka 177 obrazložitve izpodbijane odločbe).

478

Seveda ni sporno, da je bila odločitev o ceni, na katero se nanaša navedeno sporočilo, sprejeta 2. januarja 2003, kar je le malo po koncu neizpodbijanega obdobja pogovorov, ki so potekali pred določanjem cen. Vendar ostaja dejstvo, da čeprav s tem dokumentom ni mogoče dokazati resničnosti očitanega protikonkurenčnega ravnanja, podpira dokaze, ki jih je zbrala Komisija o upoštevnosti referenčne cene.

479

Intervenient trdi, da so dokumenti, navedeni v točkah 110 in 111 obrazložitve izpodbijane odločbe, notranji dokumenti podjetja Chiquita, iz katerih naj ne bi bilo mogoče razbrati njegovih namer ali pričakovanj glede določanja cen. Elektronskega dopisa z dne 2. januarja 2003 naj ne bi bilo mogoče razumeti, kot da navaja k temu, da so bile uradne cene tiste, ki jih je podjetje Weichert nameravalo doseči.

480

Opozoriti je treba, da Komisija v izpodbijani odločbi ne trdi, da „so bile uradne cene tiste, ki jih je pričakovalo podjetje Weichert“, in poudariti, da zadevni dokumenti potrjujejo pomembnost referenčnih cen v sektorju banan, v katerem je bilo podjetje Weichert v kršitvenem obdobju eden od akterjev.

481

Pomembno je poudariti, da se kršitev nanaša na samo en proizvod, to so sveže banane, razvrščene v tri kategorije kakovosti, ki imajo temu ustrezno različne cene, pri čemer se banane prodajajo na samo enem trgu, za katerega je značilen postopek določanja cen, pri katerem se referenčna cena podjetij Dole, Chiquita in Weichert vsak četrtek zjutraj sporoči njihovim strankam, kar je na trgu prvi namig glede pričakovanj uvoznikov v zvezi s cenami. Čeprav so se navedene referenčne cene nanašale le na banane prve in druge kategorije, ki so jih prodajala ta podjetja, je obstajala povezava med temi cenami in cenami znamk banan tretje kategorije ali banan brez znamke, saj se je nujno tedensko določal cenovni položaj različnih kakovosti enih banan glede na druge. Obstoj določene medsebojne odvisnosti referenčnih cen banan znamk Chiquita, Dole in Del Monte je prikazan v notranjih elektronskih dopisih podjetja Chiquita z dne 30. aprila 2001 (točka 107 obrazložitve izpodbijane odločbe) in z dne 8. avgusta 2002 (točki 111 ter 172 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe).

482

V zvezi s tem je treba navesti še elektronski dopis z dne 21. junija 2000, ki ga je generalni direktor podjetja Chiquita za Evropo (točka 113 obrazložitve izpodbijane odločbe) naslovil na več kolegov in v katerem je – po tem, ko je referenčno ceno za 2 DEM znižalo podjetje Dole – znižanje referenčne cene podjetja Chiquita komentiral: „Zaradi razlike v ceni, ki bi glede na podjetje Dole dosegla 9 DEM, nismo imeli druge izbire. To je očitno šok, saj so možnosti za zvišanje cen poleti glede na običajne razmere proizvodnje in razmere na trgu majhne, skoraj neobstoječe.“ P. je v istem elektronskem dopisu dodal:

„[…] [P]rav zato vas znova prosim, da preučite vse možnosti za povečanje količin. […] [P]ovečanje količin ne bo v celoti nadomestilo izgub zaradi znižanja cene, vendar nam bo prišla prav vsaka dodatna škatla, dokler to na nas nima dolgoročnega negativnega vpliva.“

483

Kot v zvezi s tem poudarja Komisija, je iz tega elektronskega dopisa razvidno, da je bilo podjetje Chiquita zaskrbljeno zaradi popravka referenčnih cen navzdol, kar je opredelilo kot „šok“, ker je bilo „malo ali nič možnosti, da se njegove cene poleti zvišajo“, in da si je prizadevalo, da bi poiskalo rešitev, s katero bi lahko odpravilo negativne posledice tega cenovnega položaja, v obravnavanem primeru z vplivanjem na količine. Ta dopis znova dokazuje pomembnost vprašanja razlik med referenčnimi cenami uvoznikov in sprejemljivih ali dopustnih meja pri teh razlikah.

484

To je dodaten listinski dokaz za upoštevnost referenčnih cen v sektorju banan, na kar intervenient ni imel pripomb.

485

Četrtič, Komisija se sklicuje na dopis, ki ga je združenje Deutscher Fruchthandelsverband eV (DFHV, nemško trgovinsko združenje) 21. januarja 2005 poslalo članu Komisije in v katerem je med drugim navedlo, da „te ‚uradne‘ cene le izražajo izhodiščni položaj različnih subjektov za njihova tedenska pogajanja o cenah“ in da „so te do 50 % višje od dejansko dogovorjenih cen“ (točki 112 in 119 obrazložitve izpodbijane odločbe).

486

Tožeča stranka navaja, da je ta dopis združenja DFHV iz leta 2005, zatrjevana kršitev pa naj bi prenehala leta 2002. Intervenient zatrjuje, da navedeni dopis v zvezi z njim nima dokazne vrednosti. V dopisu naj bi bilo navedeno le, da so bile njegove uradne cene ter uradne cene podjetij Dole in Chiquita izhodišče za pogajanja o cenah. Združenje DFHV naj bi dejansko potrdilo, da ni vedelo, ali je podjetje Weichert uporabljalo uradne cene kot izhodišče za svoja pogajanja o cenah.

487

Čeprav je navedeni dokument nedvomno nastal po kršitvenem obdobju in sam po sebi ne more zadostno dokazati očitane kršitve, je iz njega razvidno, da so se tri leta po kršitvi, ko ni bila niti zatrjevana niti dokazana nikakršna sprememba ureditve trga banan, referenčne cene na splošno štele za izhodišče za tedenska pogajanja o cenah.

488

Dokazne vrednosti tega dokumenta ni mogoče v celoti izpodbiti s tem, da je združenje DFHV v dopisu z dne 18. decembra 2008 navedlo, da ni moglo potrditi, da je podjetje Weichert uporabljalo uradne cene kot izhodišče za tedenska pogajanja o ocenah, kar kaže le na negotovost pri konkretnem ravnanju tega dobavitelja banan.

489

Ugotoviti je treba tudi, da se intervenient sam opira na dopis združenja DFHV z dne 21. januarja 2005, pri čemer poudarja, da so bile uradne cene do 50 % višje od dejanskih in da velikost te razlike dokazuje, da noben uvoznik ni mogel pričakovati, da bo dosegel tak cilj, s čimer pa se Komisija nikakor ne strinja.

490

Na tretjem mestu intervenient trdi, da ti „dokazi“ potrjujejo, da se pri pogajanjih o cenah ni nikoli skliceval na uradno ceno, pri čemer se sklicuje zlasti na svoje izjave med upravnim postopkom.

491

Ni sporno, da je intervenient v odgovoru na zahtevo Komisije po informacijah z dne 10. februarja 2006 navedel, da ni bilo povezave med uradnimi in dejanskimi cenami ter da so bile razlike med uradno in dejansko ceno velike. Sklicevanje na točko 287 odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah pa ni upoštevno, ker se navedena točka nanaša na vprašanje količin.

492

Vendar je pomembno poudariti, da je podjetje Weichert po navedbah Komisije med letoma 2000 in 2002 prodajalo banane, ki so se tržile pod znamko Del Monte, in da je ob četrtkih določalo tedenske referenčne cene za navedene banane, pri čemer se je po svojih trditvah posvetovalo s podjetjem Del Monte. Komisija je poleg tega poudarila, da so bile referenčne cene banan podjetij Dole in Del Monte (banane tega podjetja je tržilo podjetje Weichert) v zadevnem obdobju skoraj enake. Komisija se v podporo tej trditvi sklicuje na izjave podjetja Weichert, da „mu podjetje Del Monte sicer ni dalo uradnega navodila, naj sprejme enako uradno ceno kot podjetje Dole, vendar je [od njega] pričakovalo, da je [njegova] uradna cena vsaj takšna, kot jo je imelo podjetje Dole“ (točka 104 obrazložitve in opomba 138 izpodbijane odločbe).

493

Podjetje Weichert je na zahtevo Komisije z dne 5. februarja 2007 navedlo:

„Podjetje Del Monte je s podjetjem Weichert redno sodelovalo pri razpravah o določanju cen. Od podjetja Weichert je zahtevalo, naj mu tedensko sporoča uradno ceno. Podjetje Del Monte pogosto ni bilo zadovoljno z uradno ceno, ki jo je sprejelo podjetje Weichert, ker je menilo, da je bila znamka Dole po kakovosti in slovesu banan najbližje njegovi. Pričakovalo je torej, da bo podjetje Weichert temu ustrezno tržilo banane znamke Del Monte in imelo enako uradno ceno kot podjetje Dole. Podjetje Dole je po prejetju tedenskih številčnih podatkov pogosto znova nagovarjalo podjetje Weichert in ga prosilo, naj pojasni, zakaj ni sprejelo višje uradne cene ali doseglo višje dejanske cene. Dogajalo se je celo, da se je podjetje Del Monte sklicevalo na uradno ceno podjetja Dole, ki je bila višja od uradne cene podjetja Weichert, in od njega zahtevalo, naj utemelji razliko“.

494

Podjetje Weichert je še pojasnilo, da je podjetju Del Monte v kršitvenem obdobju o položaju na trgu banan pošiljalo tedenska poročila, v katerih so bile navedene uradne cene, ter tudi napovedi dejanskih cen za zadevni teden, med drugim v obliki razpona cen banan znamke Del Monte (ki jih je tržilo podjetje Weichert) in proizvodov konkurentov (točka 392 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poudariti je treba, da se dejanska najvišja cena redno ujema s podatkom o referenčni ceni.

495

Vse izjave podjetja Weichert, podprte z dokumentarnimi dokazi, so v nasprotju s trditvijo, da njegove referenčne cene sploh niso bile upoštevne.

496

Podjetje Del Monte je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah navedlo, da referenčne cene niso vplivale na dejanske cene, vendar je še dodalo, da je bila izmenjava informacij o referenčnih cenah za uvoznike način „zbiranja upoštevnih informacij o povpraševanju, prispelih količinah in vseh zalogah v ‚sporočilu‘, razumljivem za trg“ (točka 122 obrazložitve izpodbijane odločbe). Podjetje Del Monte je temu odgovoru priložilo dokument z ekonomsko analizo izmenjave informacij o dobavi banan v Severno Evropo (CRA International, 13/11/07), v katerem je navedeno, da „so se lahko uvozniki z izmenjavo informacij in sporočanjem uradnih cen akterjem na trgu v najslabšem primeru uskladili glede ‚skupnega‘ signala, ki ga je treba oddati trgu (v obliki usklajenih uradnih cen)“. Ta navedba, povzeta v točki 120 obrazložitve izpodbijane odločbe, je dopolnjena s to ugotovitvijo:

„Nasprotno je vsaj verjetno, da se je učinkovitost lahko povečala z uporabo uradnih cen kot skupnega signala o položaju tržne ponudbe in povpraševanja. […] Torej ni mogoče izključiti možnosti, da je povzetje vseh informacij, upoštevnih za akterje na trgu, kot enotnega signala v obliki usklajenih uradnih cen preprost in učinkovit način za povečanje tržne učinkovitosti“.

497

Tožeča stranka je poleg tega v odgovoru na zahtevo po informacijah z dne 5. februarja 2007 navedla, da „se je o referenčnih cenah na trgu hitro razvedelo“ in da [zaupno]. Pojasnila je tudi, da „so stranke pogosto razkrivale referenčne cene konkurentov, ne da bi bile za to zaprošene, zlasti kadar so z njimi želele utemeljiti dosego nižjih cen, saj so uvozniki banan referenčno ceno uporabljali za nakazovanje gibanja cene Aldi, ki je bila pričakovana tisto popoldne“.

498

Poleg tega je treba spomniti, da je podjetje Dole v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah trdilo, da so bile referenčne cene le tržni kazalniki, eden od številnih dejavnikov, ki so jih upoštevale stranke, in le ena od smernic v pogajanjih z njimi. Podjetje Dole je pojasnilo, da „[v] zelo skromnem obsegu uvoznikom in strankam pomagajo pri ocenitvi trenutnega stanja na trgu in morebitnega dogajanja na njem“ (točka 116 obrazložitve izpodbijane odločbe) in da „so se stranke […] poskušale pogajati, da bi prejele najboljšo ponudbo, in sicer tako da so javno primerjale cene konkurenčnih ponudb“ (točka 114 obrazložitve izpodbijane odločbe).

499

Očitno je torej, da so stranke pričakovale, da bodo višje referenčne cene povzročile višje transakcijske cene, in da so jih uporabljale kot pogajalske instrumente za določanje dejanskih cen, kar dokazuje interes uvoznikov za usklajevanje teh referenčnih cen. Te natančne in skladne izjave podjetij Dole in Del Monte, ki so bile podane v pisni obliki, namerno in po tehtnem premisleku, imajo visoko dokazno vrednost (glej v tem smislu zgoraj v točki 364 navedeno sodbo Aragonesas Industrias y Energía proti Komisiji, točka 104), kar zadeva vlogo referenčnih cen, navedenih na splošno kot prva zahtevana cena uvoznikov, in njihovo pomembnost pri trgovinskih pogajanjih.

500

Podjetje Dole je poleg tega v odgovoru na zahtevo po informacijah z dne 15. decembra 2006 za obdobje med letoma 2000 in 2002 navedlo, da „je podjetje Del Monte svoje banane z znamko umestilo na raven, primerljivo z ravnjo banan znamke Dole, in v sektorju je bilo na splošno sprejeto, da je podjetje Del Monte dojemalo referenčne cene podjetja Dole kot sredstvo za promoviranje te podobnosti pri strankah“ (točka 104 obrazložitve in opomba 138 izpodbijane odločbe). Iz te izjave izhaja, da se je referenčna cena podjetja Dole dojemala kot trgovinski instrument, ki je podjetju Del Monte omogočal, da je za svoje banane doseglo enak cenovni položaj, kot ga je imelo podjetje Dole.

501

Tožeča stranka v vlogah ni predložila stališča glede izjav, ki so bile dane med upravnim postopkom ter izpodbijajo njeno trditev, da ni povezave med referenčnimi in dejanskimi cenami.

502

Nasprotno, pomembno je poudariti, da je tožeča stranka pri svojem utemeljevanju, s katerim je izpodbijala odločilen vpliv na podjetje Weichert, trdila, da je [zaupno], medtem ko je podjetje Weichert dajalo prednost obratni strategiji, to je prodaji velikih količin, da bi izkoristilo svoja dovoljenja in s čim več strankami ohranilo vezi kot dobavitelj. Strategija podjetja Weichert, ki je cene vedno določalo glede na raven cen podjetja Dole, naj ne bi bila v interesu podjetja Del Monte, katerega strategija je bila, da se banane prodajajo po „višjih cenah“, s čimer se je povečala spremenljivka cene, navedena v sporazumu o distribuciji. Podjetje Del Monte naj bi torej „dajalo prednost referenčnim cenam iz višjega cenovnega razreda, ki so bližje cenam podjetja Chiquita“, kar naj bi tretje osebe vedele, kot naj bi to dokazovale izjave podjetja Chiquita, v katerih je navedlo, da „sta podjetji Dole in Del Monte začeli uporabljati različne referenčne cene, ko je podjetje Del Monte v Nemčiji leta 2003 odprlo svoje podjetje“, ter podobne izjave podjetja Dole, da „je podjetje Del Monte poskušalo zmanjšati razliko med merilom za določanje referenčne cene podjetja Chiquita (to je najvišja referenčna cen) in svojo referenčno ceno“.

503

Ta pojasnila tožeče stranke ter izjave podjetij Chiquita in Dole, navedene zgoraj v točki 502, samo potrjujejo dokaze, ki jih je zbrala Komisija, in utemeljenost njene ugotovitve o pomembnosti referenčnih cen na trgu banan, vključno z referenčnimi cenami podjetja Weichert.

504

Na četrtem mestu intervenient trdi, da neupoštevnost referenčnih cen dokazujejo dopisi njegovih glavnih strank, predloženih za obravnavo. Te stranke so po njegovih navedbah potrdile, da jih niso zanimale njegove uradne cene, ki naj ne bi imele nobene vloge pri pogajanjih o dejanskih cenah, ker naj bi navedene stranke zanimala „cena Aldi“.

505

Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 341, ta pričevanja ne zagotavljajo vseh zahtevanih jamstev objektivnosti in jih je treba zavreči. K že navedenim ugotovitvam o trgovinskih povezavah in hierarhičnih razmerjih med avtorji teh dopisov in podjetjem Weichert ter njihovi obliki in vsebini je treba v zvezi z uradnimi cenami dodati, da zadevne stranke navajajo, da navedene cene v okviru njihovih pogajanj s podjetjem Weichert niso bile upoštevne, vendar brez drugih pojasnil celo trdijo, da so vedele, da „je podjetje Weichert menilo, da njegova uradna cena ni pomembna“.

506

Vsekakor, tudi če bi bilo mogoče navedene dopise upoštevati v obravnavanem postopku, z njimi ni mogoče utemeljiti ugotovitve, da referenčne cene podjetja Weichert niso bile upoštevne.

507

Najprej je treba ugotoviti, da zadevne stranke v vseh dopisih, sestavljenih med upravnim postopkom, razen dopisa, ki ga je poslal D. v imenu podjetja I., trdijo, da so imele vpogled v tedenski seznam prispelih pošiljk banan, objavljen na intranetu podjetja Weichert, in da so ga uporabljale, „da bi bolje ocenile in primerjale cene dobaviteljev, vključno s podjetjem Weichert“, pri čemer se navedeno besedilo glede na časovno zaporedje tedenskega tržnega procesa nujno nanaša na referenčne cene. Navedene izjave poleg tega podpirajo izjave tožeče stranke in podjetja Dole, navedene zgoraj v točkah 497 in 498.

508

Poleg tega ni sporno, da nobena stranka nikjer ne namiguje na „ceno Aldi“ kot na edino upoštevno referenco za določanje cen banan v zadevnem obdobju, čeprav intervenient trdi, da je njegove stranke zanimala le navedena cena.

509

Nazadnje je treba zlasti navesti, da dopisi strank, ki jih je podjetje Weichert predložilo za obravnavo ter so bili sestavljeni po preiskavi in nekateri celo po sprejetju izpodbijane odločbe, ne zadostujejo za izpodbijanje dokazne vrednosti listinskih dokazov glede upoštevnosti referenčne cene, zbranih pred preiskavo ter podprtih z izjavami podjetja Dole in tožeče stranke, saj sta ti podjetji med drugim jasno opisali ravnanje strank, ki so uporabljale referenčne cene, navedene na splošno, in sicer kot pogajalski instrument za določanje transakcijskih cen (glej točke od 462 do 502 zgoraj).

510

Na petem mestu intervenient trdi, da je Komisija izkrivila upoštevnost uradnih cen s tem, ko je zmanjšala pomembnost „cene Aldi“, ki je bila edina referenca za določanje cen v zadevnem obdobju, in storila očitno napako pri presoji s tem, ko je ugotovila, da je bila „cena Aldi“ med letoma 2000 in 2003 manj pomembna.

511

Intervenient se v utemeljitev teh trditev, prvič, sklicuje le na svoje izjave iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je navedel svoje prepričanje in prepričanje drugih naslovnikov izpodbijane odločbe v zvezi s pomembnostjo cene, ki jo je določilo podjetje Aldi, največji kupec banan v Uniji. Podjetje Weichert je pojasnilo, da je podjetje Aldi „postalo“ pomemben akter na severnoevropskem trgu banan v začetku 90. let zaradi stalne rasti njegovega tržnega deleža na nemškem trgu, ki se je leta 2005 povečal z 21,5 na 28,1 %.

512

Na podlagi teh podatkov, ob predpostavki, da so pravilni, ni mogoče ugotoviti, da je bila „cena Aldi“ med letoma 2000 in 2002 „edina referenca za določanje cen“, saj je Komisija sprejela mnenje o vse večji pomembnosti navedene cene na zadevnem trgu.

513

Drugič, intervenient dodaja, da „ceni Aldi“ to, da je bila določena po tem, ko so bile napovedane uradne cene, v nasprotju z ugotovitvami Komisije ne odvzame pomembnosti, saj so uvozniki in zlasti on sam pred začetkom tedenskih pogajanj o cenah počakali na sporočitev „cene Aldi“, in da je bila navedena cena glavna referenca, ki naj bi se uporabljala za izračun dejanskih cen v dolgoročnih sporazumih o dobavi.

514

Poleg tega, da podjetje Weichert ni predložilo dokaza, da je sklepalo dolgoročne pogodbe o dobavi, v skladu s katerimi naj bi se cene določale na podlagi „cene Aldi“, je treba ugotoviti, da je Komisija opozorila na objektivno ugotovitev o trženju banan v okviru procesa tedenskih pogajanj, to je časovno zaporedje dogodkov, ki so se nujno začeli s tem, da so podjetja Chiquita, Dole in Weichert sporočila svoje referenčne cene vsem strankam, zorilcem in prodajalcem na drobno, in sicer zgodaj zjutraj ob četrtkih, preden je bila predložena „ponudba Aldi“.

515

Ta položaj potrjuje, da je bila napoved referenčnih cen izhodišče za trgovinska pogajanja. Izjave tožeče stranke in podjetja Dole, dane med upravnim postopkom, o ravnanju strank v zvezi s ponudbami, ki so jih pripravili uvozniki, potrjujejo resničnost te ugotovitve.

516

Očitno je torej, da so uvozniki najprej določili in objavili svoje referenčne cene, ki so nakazovale predvideno gibanje cen banan, nato so si zorilci izoblikovali mnenje o dogajanju na trgu in predložili ponudbe podjetju Aldi, šele takrat pa je bila določena „cena Aldi“ (točka 122 obrazložitve izpodbijane odločbe).

517

Komisija je v zvezi s tem v točki 122 obrazložitve izpodbijane odločbe poudarila te izjave podjetja Dole:

„[…] [P]rvotne referenčne cene, ki jih nekatera podjetja sporočijo na trgu ob četrtkih zjutraj po svojih sestankih, na katerih določajo cene, nakazujejo gibanje cen – pri čemer upajo, da bi se trg povečal za 1 EUR, za 50 centov (vedno na škatlo, na 18-kilogramsko škatlo) – ter […] da zorilci, ki so ključni za dobavo rumenih banan, predlagajo svojo ceno podjetju Aldi (največji kupec banan) ob četrtkih zjutraj in si izoblikujejo mnenje o tem, kako bi se lahko gibala cena zjutraj, nekje med [9. in 11. uro], nato po telefaksu pošljejo ponudbo podjetju Aldi, ki odgovori malo po [13. uri]; pogosto se dogaja, da zorilci upajo, da se bo cena škatle banan zvišala za 1 EUR, Aldi pa odvrne: ,Dobro, tržni položaj se izboljšuje, prodaja naših prodajalcev na drobno se pozitivno razvija, vendar ne moremo sprejeti zvišanja za 1 EUR, sprejmemo le zvišanje za 36 centov […] Uvozniki […] torej vidijo le trg, vidijo gibanje na trgu in mislijo, da se lahko cena zviša do 1 EUR (to sporočijo na trgu), dejansko pa je bistveno, kaj meni podjetje Aldi.“

518

Ta presoja podjetja Dole, ki je vedno izpodbijalo, da je kršilo člen 81 ES, ne omaje upoštevnosti opisa postopka, značilnega za potek četrtkov, ter ugotovitve povezave med referenčnimi cenami in „ponudbo Aldi“.

519

Komisija je v točki 122 obrazložitve izpodbijane odločbe opozorila na izjave tožeče stranke v njenem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v skladu s katerimi je izmenjava upoštevnih informacij o referenčnih cenah za uvoznike pomenila način „za zajetje upoštevnih informacij o povpraševanju, prispelih količinah in vseh zalogah v ‚sporočilu‘, razumljivem za trg“. Ni sporno, da je tožeča stranka v odgovoru na zahtevo po informacijah z dne 5. februarja 2007 navedla tudi:

„Stranke so pogosto razkrivale referenčne cene konkurentov, ne da bi bile za to zaprošene, zlasti kadar so z njimi želele utemeljiti dosego nižjih cen, saj so uvozniki banan referenčne cene uporabljali kot kazalnik gibanja cene Aldi, ki je bila pričakovana popoldne […]“.

520

Te izjave se ujemajo z vsebino notranjega elektronskega dopisa podjetja Chiquita z dne 8. avgusta 2002, v katerem eden od zaposlenih v tem podjetju podaja svoja razmišljanja po tem, ko je podjetje Dole zvišalo svojo referenčno ceno za 2 EUR (točki 111 ter 172 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe):

„[…] Z zvišanjem tržne cene in cene Aldi dosežejo [podjetje Dole] boljšo ceno […]“

521

Podjetje Aldi je v odgovoru na zahtevo Komisije po informacijah pojasnilo, da je njegova odločitev o tedenski ponudbi za dobavitelje temeljila na prejetih ponudbah, cenah preteklega tedna in ceni v istem tednu preteklega leta. Podjetje Aldi je dodalo, da „je iz cen, ki so jih navedli dobavitelji banan v svojih prvotnih ponudbah, razviden vsaj trend gibanja cen, ki pa se n[i] nujno vedno ujema[l] s tem, kar je bilo navedeno v protiponudbi“ (točka 116 obrazložitve izpodbijane odločbe).

522

Očitno je torej, da Komisija v nasprotju s trditvami intervenienta iz zgoraj navedenega časovnega zaporedja nikakor ni sklepala, da „cena Aldi“ ni bila pomembna, temveč se je nanjo oprla le zato, da bi upravičeno podprla svojo ugotovitev o upoštevnosti referenčnih cen v sektorju banan.

523

Tretjič, tožeča stranka trdi, da iz redkih prilagoditev njene ponudbene cene po sporočitvi „cene Aldi“ ni mogoče izpeljati nobenega pomembnega sklepa ter da so bile prilagoditve med letoma 2000 in 2002 enako pogoste kot po letu 2002.

524

Spomniti je treba, da je Komisija navedla, da se je „cena Aldi“ od drugega polletja 2002 začela vse bolj uporabljati kot kazalnik za izračun cene banan pri določenem številu transakcij, ki niso bile povezane z nakupom „tretjih“ banan, dobavljanih podjetju Aldi, zlasti pri bananah z znamko (točka 104 obrazložitve izpodbijane odločbe).

525

Poleg izjav dobaviteljev o „vse večji“ pomembnosti „cene Aldi“ ugotovitev o povečujočem se deležu pogodb „Aldi plus“ – to so dolgoročni sporazumi o dobavi, v katerih se uporablja cenovna formula, temelječa na nabavni ceni, ki jo določi podjetje Aldi – Komisija v zvezi s prodajami podjetja Dole navaja, da je pomembno dejstvo, da sta podjetji Dole in Weichert začeli svoje referenčne cene po sporočitvi „cene Aldi“ prilagajati šele konec leta 2002.

526

Komisija pojasnjuje svoje stališče v točki 123 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri navaja:

„Iz dokumentov, zajetih v dokumentaciji, je razvidno, da sta podjetji Dole in Weichert, ki je v tistem obdobju tržilo banane [znamke] Del Monte, od konca leta 2002 prilagajali svoje referenčne cene po tem, ko je bila ob četrtkih popoldne sporočena cena Aldi. Taki popravki pa niso bili običajni med letom 2000 in drugo polovico leta 2002. Referenčne cene podjetij Dole in Weichert so bile nato prilagojene navzdol glede na prvotno ponudbo, med drugim v tednih 41, 44, 45, 47, 48, 49, 51 in 52 leta 2002. Toda stranke so še naprej določale svoje referenčne cene ob četrtkih zjutraj pred določitvijo cene Aldi in sodelovale pri dvostranskih pogovorih, ki so potekali pred določitvijo teh (prvotnih) referenčnih cen. Podjetje Chiquita običajno ni popravljalo referenčne cene po tem, ko jo je določilo (z redkimi izjemami). Te stranke niso pojasnile, zakaj so še naprej določale referenčne cene, ki po njihovih navedbah ‚niso bile pomembne‘, čeprav so jih po določitvi cene Aldi popravile.“

527

Z golimi in ničimer podprtimi trditvami intervenienta, navedenimi zgoraj v točki 523, ni mogoče izpodbijati ugotovitev Komisije.

528

Poleg tega je treba zlasti navesti, da podjetje Weichert v pisanjih ni nikjer pojasnilo, zakaj je ohranilo referenčne cene – in sicer tiste, ki so bile določene ob četrtkih zjutraj, in tiste, ki so bile spremenjene po popoldanski sporočitvi „cene Aldi“ – čeprav trdi, da je bila zadnja cena „edina“ referenca za določanje cen v sektorju banan.

529

Splošneje niti tožeča stranka niti podjetje Weichert nista predložila verodostojnega pojasnila, alternativnega tistemu, ki ga je dokumentirala Komisija, o smislu obstoja referenčnih cen, njihovega določanja vsak četrtek zjutraj, njihove napovedi vsem strankam, njihovega hitrega prenosa po vsem sektorju, njihovega posredovanja poslovnemu tisku in javnim institucijam – torej o več ugotovitvah Komisije, ki jih navedeni podjetji nista izpodbijali.

530

Tožeča stranka je v odgovoru na zahtevo po informacijah z dne 10. februarja 2006 celo navedla, da so bile referenčne cene uvoznikov banan pred letom 1993 primerljive s standardnim cenikom in da so se uporabljale kot izhodišče za posamična pogajanja s strankami. Z vzpostavitvijo skupne ureditve trgov naj bi referenčne cene to vlogo izgubile in naj bi bile v obravnavanem sektorju vse manj upoštevne.

531

Poleg tega, da ni pojasnjena vzročna povezava med skupno ureditvijo trgov v sektorju banan in izgubo vloge referenčnih cen kot izhodišča za trgovinska pogajanja, je treba ugotoviti, da so uvozniki vseeno še približno najmanj deset let tedensko določali navedene cene in jih sporočali svojim strankam.

532

Intervenient je na obravnavi samo opredelil svoje referenčne cene kot „spomin na preteklost“, ki naj ne bi bil pomemben.

533

Vendar je dvomljivo, da bi lahko določanje cenovne politike gospodarskega subjekta izhajalo le iz spoštovanja zastarele zgodovinske tradicije in ne iz objektivnega merila gole koristi, zlasti v okviru trga, za katerega sta po navedbah tožeče stranke zaradi zelo hitre pokvarljivosti zadevnega proizvoda značilna zelo kratek čas trženja in prizadevanje za čim večjo tržno učinkovitost.

534

Četrtič, tožeča stranka navaja, da so merila, ki jih je navedla Komisija v zvezi z ekonomsko študijo z dne 20. novembra 2007, iz katere je bil razviden neobstoj tesnejše povezave med njenimi uradnimi in dejanskimi cenami, napačna, kar je podrobneje razloženo v novi študiji z dne 2. aprila 2010.

535

Komisija trdi, da v nobenem od tožbenih razlogov ni navedeno, da je bilo razlogovanje v izpodbijani odločbi v zvezi z zavrnitvijo ekonomske študije z dne 20. novembra 2007 pomanjkljivo, ter da zato trditve intervenienta v zvezi s tem niso povezane s predmetom spora in so torej nedopustne.

536

Člen 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča določa, da se z vlogo za pridružitev postopkov lahko podpre le zahtevek ene od strank. Člen 116 (4) Poslovnika določa, da intervencijska vloga obsega zlasti predloge intervenienta, s katerimi ta delno ali v celoti podpira predloge stranke ali jim nasprotuje, ter razloge in trditve intervenienta.

537

Te določbe intervenientu dajejo pravico, da samostojno predloži ne samo trditve, ampak tudi tožbene razloge, če ti podpirajo predloge ene od glavnih strank in se ne razlikujejo popolnoma od predlogov, ki utemeljujejo spor med tožečo in toženo stranko, kar bi vodilo k spremembi predmeta spora (glej zgoraj v točki 312 navedeno sodbo Regione autonoma della Sardegna proti Komisiji, točka 152 in navedena sodna praksa).

538

Splošno sodišče mora torej pri odločanju o dopustnosti tožbenih razlogov, ki jih navaja intervenient, preveriti, ali se navezujejo na predmet spora, kot so ga opredelile glavne stranke.

539

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožeča stranka izrecno trdi, da Komisija ni dokazala povezave med transakcijsko ceno in referenčnimi cenami podjetja Weichert, ter navaja očitke zoper analizo dveh listinskih dokazov, ki jo je opravila Komisija, to je dopisa, ki ga je združenje DFHV poslalo članu Komisije 21. januarja 2005, in telefaksa z dne 28. januarja 2000, s katerim je A., zaposleni v podjetju Del Monte, prosil A. W., naj mu pojasni razliko med „končno ceno“ in „pričakovano ceno“.

540

V teh okoliščinah in v nasprotju s trditvami Komisije ni mogoče šteti, da očitek intervenienta sploh ni povezan z ugotovitvami tožeče stranke v tej tožbi in da je torej nedopusten.

541

Nasprotno, ugotovitev o nedopustnosti navedenega očitka se mora v skladu s sodno prakso navezovati na kršitev navedenega člena 44(1)(c) Poslovnika, ki spada med procesne predpostavke, ki jih lahko Splošno sodišče v skladu s členom 113 navedenega poslovnika po uradni dolžnosti kadar koli med postopkom preizkusi (zgoraj v točki 394 navedeni sodbi Exporteurs in Levende Varkens in drugi proti Komisiji, točka 75, in Honeywell proti Komisiji, točka 54), pri čemer se navedena sodna praksa lahko po analogiji uporablja za intervencijsko vlogo (zgoraj v točki 394 navedena sodba Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji, točka 94).

542

Ugotoviti je treba, da razen nekaterih splošnih ugotovitev o obdobju, zajetem v prvotni ekonomski študiji, in stališča Komisije intervenient navaja le, da so „očitki Komisije napačni“ in da je „vse [to] podrobneje pojasnjeno v oddelku 4 poročila RBB z dne 2. aprila 2010“. Tako skopa navedba očitka Komisiji ne omogoča priprave obrambe niti Splošnemu sodišču, da, po potrebi, o tožbi odloči brez dodatnih podatkov, ter bilo bi v nasprotju z izključno dokazno in pomožno funkcijo prilog, če bi bile lahko te natančen dokaz za trditev, ki v tožbi ni dovolj jasno in natančno predstavljena (zgoraj v točki 268 navedena sodba France Télécom proti Komisiji z dne 30. januarja 2007, točka 204).

543

Vsekakor, tudi če bi bilo mogoče utemeljitev intervenienta upoštevati, bi jo bilo treba vseeno zavrniti.

544

Podjetje Weichert se sklicuje na ekonomske študije vpliva očitanega ravnanja na evropski trg banan. V njih je navedeno, da bi bilo mogoče, če bi bile ugotovitve Komisije pravilne, pričakovati, da bi se referenčne in dejanske cene močno ujemale. Vendar te empirične ugotovitve po navedbah intervenienta potrjujejo, da se dejanske cene tako močno razlikujejo od njegovih uradnih cen, da ni mogoče verodostojno šteti, da bi bile lahko zadnje upoštevne za nezakonito usklajevanje.

545

Cilj navedenih študij je dokazati, da pogovori, navedeni v izpodbijani odločbi, niso vplivali na trg, to je na dejanske transakcijske cene, in da zato ti pogovori za nazaj niso mogli imeti protikonkurenčnega učinka.

546

Spomniti je treba, da protikonkurenčni cilj in posledica nista kumulativna, temveč sta alternativni domnevi za prepoved, določeno v členu 81(1) ES. Za presojo, ali je neko usklajeno ravnanje prepovedano s členom 81(1) ES, je torej upoštevanje njegovih konkretnih posledic odveč, če se izkaže, da je cilj tega ravnanja omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.

547

Usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem lahko tudi nima protikonkurenčnega učinka. Čeprav pojem usklajenega ravnanja vključuje ravnanje na trgu, ne pomeni nujno, da to ravnanje povzroči konkreten učinek omejevanja, preprečevanja ali izkrivljanja konkurence (zgoraj v točki 296 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točke od 122 do 124; zgoraj v točki 298 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točke od 163 do 165, in sodba z dne 8. julija 1999 v zadevi Montecatini proti Komisiji, C-235/92 P, Recueil, str. I-4539, točke od 123 do 125).

548

Opozoriti je treba, da za to, da ima usklajeno ravnanje protikonkurenčni cilj, zadošča, da ima lahko negativne posledice za konkurenco in da bi bila lahko izmenjava informacij med konkurenti v nasprotju s pravili konkurence, če zmanjšuje ali odpravlja stopnjo negotovosti pri delovanju zadevnega trga, zaradi česar bi bila omejena konkurenca med podjetji. Člen 81 ES poleg tega tako kot druga pravila konkurence iz Pogodbe ni namenjen le varstvu neposrednih interesov konkurentov ali potrošnikov, ampak tudi varstvu strukture trga in s tem konkurence (zgoraj v točki 297 navedena sodba T-Mobile Netherlands in drugi, točke 31, 35 in 38).

549

Zlasti to, da usklajeno ravnanje ne vpliva neposredno na raven cen, ne onemogoča ugotovitve, da je to ravnanje omejilo konkurenco med zadevnimi podjetji (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi Dansk Rørindustri proti Komisiji, T-21/99, Recueil, str. II-1681, točka 140).

550

V zvezi s tem je treba poudariti, da lahko na cene, ki so se dejansko uporabljale na trgu, poleg nadzora članov kartela vplivajo zunanji dejavniki, kot so splošen gospodarski razvoj, gibanje povpraševanja v posameznem sektorju ali pogajalska moč strank.

551

V obravnavanem primeru iz zgoraj navedenih točk od 313 do 533 izhaja, da je Komisija pravno zadostno dokazala upoštevnost referenčnih cen v sektorju banan, pri čemer ta dokaz v povezavi z drugimi okoliščinami obravnavanega primera, ki jih je upoštevala Komisija, omogoča ugotovitev obstoja usklajenega ravnanja s protikonkurenčnim ciljem.

552

Iz dokumentacije izhaja, da so podjetja Chiquita, Dole in Weichert, ki imajo velik tržni delež, dosledno, vsak četrtek zjutraj, najmanj tri leta, določala referenčno ceno za svoje banane, jo pred začetki pogajanj sporočala svojim strankam, to je zorilcem in prodajalcem na drobno, in si nato v okviru dvostranskih stikov izmenjevala informacije o referenčnih cenah, ki jih je določilo vsako od naštetih podjetij, da bi nadzirala in neposredno preverjala odločitve konkurentov, kar dokazuje, da se je izvajal omejevalni sporazum in da torej utemeljitev podjetja Weichert, ki temelji na ravni njegovih transakcijskih cen, ni verodostojna.

553

Analiza, ki temelji na ravni transakcijskih cen podjetja Weichert, ter dejstvo, da dejanske in referenčne cene niso „tesno“ povezane, kot je navedeno v točki 352 obrazložitve izpodbijane odločbe, ne zadostujeta za izpodbijanje dokazne vrednosti dejavnikov, ki jih je navedla Komisija in na podlagi katerih je lahko ugotovila, da so bile referenčne cene vsaj tržni signali, trendi ali podatki v zvezi s predvidenim gibanjem cen banan ter da so bile pomembne za trženje banan in dosežene cene.

554

Ta ugotovitev razlike med referenčnimi cenami, ki so bile predmet nezakonitega usklajevanja, in transakcijskimi cenami nikakor ne pomeni, da prve niso mogle vplivati na raven drugih. Cilj referenčnih cen je dvigniti tržne cene, čeprav bi te in fine ostale nižje od napovedanih cen. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Splošno sodišče upoštevalo, da so bile priporočene cene podjetja višje od tržne, pri čemer je ugotovilo, da je bil cilj njegovega sistema cen dvigniti cene na trgu (sodba Splošnega sodišča z dne 22. oktobra 1997 v združenih zadevah SCK in FNK proti Komisiji, T-213/95 in T-18/96, Recueil, str. II-1739, točka 163).

555

Zato ni pomembno, ali je bila referenčna cena najodločilnejši dejavnik dejanske cene podjetja Weichert ali koliko so bile referenčne in dejanske cene tega podjetja povezane, saj so referenčne cene napovedane cene, ki naj jih niti ne bi bilo mogoče doseči v okviru tedenskih pogajanj niti naj ne bi mogle biti podlaga za izračun končnih zaračunanih cen.

556

Treba je še poudariti, da ekonomska utemeljitev podjetja Weichert zadeva le cene, ki jih je zaračunalo to podjetje sámo, medtem ko zatrjevano dejansko ravnanje podjetja ni upoštevno za ocenitev vpliva omejevalnega sporazuma na trg, saj je treba upoštevati le učinke omejevalnega sporazuma, vzete kot celota (zgoraj v točki 296 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 150 in 152). Na podlagi te utemeljitve ni mogoče dokazati, da očitano ravnanje zadevnim podjetjem ni omogočalo, da dosežejo višjo raven transakcijskih cen, kot bi jo dosegla v razmerah svobodne konkurence, saj se je treba pri presoji dejanskega vpliva kršitve na trg opirati na konkurenco, ki bi normalno obstajala, če ne bi bilo kršitve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, T-224/00, Recueil, str. II-2597, točki 150 in 151).

557

Podjetje Weichert natančneje v zvezi z upoštevnostjo ekonomskih študij, ki jih je predložilo, ne izpodbija, da obstaja povezava med referenčnimi in dejanskimi cenami, saj se ta dejavnika gibljeta skupaj in vzporedno, vendar vzrok zanjo pripisuje le sezonskim spremembam, ki vplivajo na trg banan, vendar tega ni dokazalo, medtem ko podatki iz razpredelnice št. 7 v ekonomski študiji z dne 2. aprila 2010 o razlikah med referenčno ceno in „dejansko povprečno ceno podjetja Weichert“ niso zadostni. Ker te spremembe, vključno z vremenskimi razmerami, enako vplivajo na zadevni ceni, je mogoče tudi za ta dejavnik šteti, da je nevtralen ter da z njim ni mogoče pojasniti povezave med referenčnimi in dejanskimi cenami podjetja Weichert.

558

Poleg tega je mogoče s preučitvijo razpredelnic št. 1, 2 in 7 ekonomske študije z dne 2. aprila 2010 izpodbijati trditev podjetja Weichert, da so „skrajne razlike v cenah prej pravilo kot izjema“, ter ugotoviti, da so se največje razlike med referenčnimi in dejanskimi cenami začele pojavljati šele od druge polovice leta 2002, to je od takrat, ko sta začeli podjetji Dole in Weichert prilagajati svoje prvotne referenčne cene po sporočitvi „cene Aldi“.

559

Iz zgornjih premislekov izhaja, da intervenient napačno trdi, da Komisija ni dokazala povezave med uradnimi in dejanskimi cenami na splošno ter med uradnimi in dejanskimi cenami v posameznem primeru in da je, nasprotno, upravičeno sklepala o upoštevnosti referenčnih cen v sektorju banan, vključno z njegovimi, pri čemer je ugotovila, da so bile te cene vsaj tržni signali, trendi ali podatki v zvezi s predvidenim gibanjem cen banan ter da so bile pomembne za trženje banan in dosežene cene.

560

Čeprav ugotovitev Komisije, da so bile dejanske cene pri nekaterih transakcijah neposredno povezane z referenčnimi cenami, ne velja v primeru podjetja Weichert, pa nista niti to podjetje niti tožeča stranka izpodbijala upoštevnosti v zvezi s podjetjem Dole.

561

Kot upravičeno poudarja Komisija, čeprav bi bile referenčne cene za podjetje manj pomembne od cen konkurentov, zlasti glavnih, s tem ni mogoče upravičiti sodelovanja tega podjetja pri razpravah, ki vodijo v usklajevanje takih referenčnih cen (točka 127 obrazložitve izpodbijane odločbe).

562

Iz zgornjih premislekov izhaja, da iz utemeljitve tožeče stranke in intervenienta o upoštevnosti referenčnih cen ni razvidna nezakonitost izpodbijane odločbe in jo je treba zavrniti.

563

Tožeča stranka trdi, da je mogoče domnevo o potrebni vzročni zvezi med usklajevanjem in ravnanjem podjetja Weichert na trgu, ki jo je poudarila Komisija, izpodbijati s tem, da je bila strategija tega podjetja – v nasprotju z njenimi željami – ta, da je svoje referenčne cene vedno izenačevalo z referenčno ceno podjetja Dole in je torej vsak teden samo sledilo njegovi ceni. Resničnost takega ravnanja naj bi izhajala iz besedila točk 104 in 203 obrazložitve izpodbijane odločbe.

564

To, da je podjetje Weichert po navedbah tožeče stranke redno in vsak teden uporabljalo enako strategijo, medtem ko njene razprave s podjetjem Dole niso sledile istemu vzorcu, saj so te potekale le enkrat ali dvakrat mesečno in so se le v redkih primerih nanašale na dejavnike pri določanju cen, naj bi bil dodaten dokaz, da te razprave nikakor niso vplivale na ravnanje podjetja Weichert na trgu.

565

Spomniti je treba, da v skladu z besedilom člena 81(1) ES pojem usklajenega ravnanja poleg usklajevanja med zadevnimi podjetji zajema temu usklajevanju ustrezno ravnanje na trgu in dejansko vzročno zvezo med tema elementoma. V zvezi s tem se – razen če zadevna podjetja dokažejo nasprotno – domneva, da podjetja, ki sodelujejo pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so si jih izmenjala s konkurenti. To velja toliko bolj, če je bilo usklajevanje redno v daljšem časovnem obdobju (zgoraj v točki 298 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točke od 161 do 163).

566

Zadevna podjetja morajo torej dokazati, da usklajevanje ni nikakor vplivalo na njihovo ravnanje na trgu (zgoraj v točki 298 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točka 167).

567

Tožeča stranka navaja, da je Komisija izrecno ugotovila, da „so bile referenčne cene banan podjetij Dole in Del Monte ([banane tega podjetja] je tržilo podjetje Weichert) v zadevnem obdobju [skoraj] enake“ (točka 104 obrazložitve izpodbijane odločbe) in da „je podjetje Weichert [med] letoma 2000 [in] 2002 svojo referenčno ceno določalo običajno po tem, ko je izvedelo za referenčno ceno podjetja Dole, ki jo je to določilo tisti četrtek zjutraj“ (točka 203 obrazložitve izpodbijane odločbe).

568

K temu, da je mogoče iz prve navedbe razbrati obstoj vzporednih ravnanj podjetij Dole in Weichert, ki prej potrjujejo upoštevanje informacij, izmenjanih med konkurenti, kot na njihovo neupoštevanje, je treba pripomniti, da z drugo navedbo iz izpodbijane odločbe ni mogoče utemeljiti trditev tožeče stranke, ker je bila omenjena navedba izvzeta iz konteksta.

569

Točka 203 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedena v tistem delu, ki se nanaša na izmenjave informacij o referenčnih cenah po tem, ko so bile te določene ob četrtkih zjutraj, pri čemer so bile te izmenjave informacij eden od sestavnih delov tajnih dogovorov podjetij, ker so bile namenjene nadzoru nad posameznimi odločitvami glede določanja cen, ki so bile sprejete na podlagi informacij, izmenjanih v okviru pogovorov pred določitvijo cen, in torej niso bile del ločene kršitve, temveč mehanizem nadzora nad izidom, ki je prispeval k istemu cilju.

570

Potem ko je Komisija v točki 198 obrazložitve izpodbijane odločbe predstavila svoje stališče, v naslednjih točkah obrazložitve spomni na izjave zadevnih podjetij v zvezi s tem.

571

Poudarja, da je podjetje Weichert v odgovoru na zahtevo po informacijah z dne 6. junija 2006 navedlo imena svojih zaposlenih, ki so si izmenjevali informacije o referenčnih cenah s podjetjema Dole in Chiquita (točka 202 obrazložitve izpodbijane odločbe).

572

V točki 203 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno:

„Podjetje Weichert navaja, da pogovori s strankami niso potekali ob vnaprej določenem času ob četrtkih zjutraj, temveč kadar koli med [9. uro] in poldnevom. Podjetje Weichert je [med] letoma 2000 [in] 2002 običajno določalo svojo referenčno ceno po tem, ko je izvedelo za referenčno ceno podjetja Dole, ki jo je to določilo tisti četrtek zjutraj. Podjetje Weichert v zvezi z informacijami o referenčni ceni podjetja Dole [med] letoma 2000 [in] 2002 navaja, da je te informacije pridobilo od strank, drugih uvoznikov ali zaposlenih v podjetju Dole. Podjetje Weichert v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah navaja, da je te informacije lahko pridobilo od različnih virov. [To] ne izpodbija ugotovitev Komisije.“

573

Očitno je torej, da se navedba, ki jo je poudarila tožeča stranka, pojavlja med dvema stavkoma, v katerih so povzete izjave podjetja Weichert, in vsebuje izrecno sklicevanje na opombo, v kateri je navedeno, da se ta navedba ujema z odgovorom podjetja Weichert na zahtevo po informacijah z dne 5. februarja 2007.

574

Komisija je poleg tega – po tem, ko je poudarila, da „se pri pogovorih, ki se nanašajo na prihodnje cenovne politike, v skladu s sodno prakso šteje, da mora udeleženec nujno neposredno ali posredno upoštevati pridobljene informacije, da bi določil politiko, ki jo namerava voditi na trgu“ – v točki 233 obrazložitve izpodbijane odločbe izrecno navedla, da „noben naslovnik [ni] doka[zal], da med določanjem svojih referenčnih cen ni upošteval teh informacij“. Pri tem je tudi v točki 268 obrazložitve izpodbijane odločbe jasno navedla, da čeprav podjetje Weichert ni [priznalo], da „[je] upošteva[lo] informacije, pridobljene od konkurentov med določanjem svojih referenčnih cen, tako priznanje“ v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso „ni [bilo] potrebno“.

575

V teh okoliščinah iz besedila izpodbijane odločbe, zlasti ne na podlagi povezanega branja točk 104 in 203 obrazložitve navedene odločbe, nikakor ni mogoče veljavno izpeljati dokaza, da je podjetje Weichert vsak teden počakalo, da je izvedelo za ceno podjetja Dole, preden je z njo izenačilo svojo referenčno ceno, in torej pri določanju svojega tedenskega ravnanja na trgu ni upoštevalo informacij, pridobljenih med očitanimi izmenjavami informacij.

576

Enako velja za trditev tožeče stranke glede pogostosti pogovorov med podjetjema Dole in Weichert ter redkosti razprav o dejavnikih pri določanju cen. Komisija je lahko namreč, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 367, zlasti glede rednosti dvostranskih pogovorov, ki so potekali pred določitvijo cen, sklepala o obstoju vzorca ali sistema pogovorov, ki so ga lahko zadevna podjetja uporabljala glede na svoje potrebe. Ta ugotovitev je v celoti združljiva s sodno prakso glede domneve o vzročni zvezi med usklajevanjem zadevnih podjetij in temu usklajevanju ustreznim ravnanjem na trgu, na katero se sklicuje Komisija v obravnavanem primeru.

577

Tožeča stranka poleg tega ni navedla konkretnega in objektivnega dokaza, da je podjetje Weichert domnevno ravnalo po načelu „sledi svojemu vodji“.

578

V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka v okviru utemeljevanja, s katerim poskuša izpodbiti izvajanje odločilnega vpliva na podjetje Weichert, trdi, da je bila strategija podjetja Weichert prodaja velikih količin, da bi uporabilo vsa svoja dovoljenja, ter da je zato svojo uradno ceno vedno določilo po tem, ko je podjetje Dole določilo svojo, in jo izenačilo s ceno tega podjetja, medtem ko naj bi bila njena strategija poskušati prodreti v višji cenovni razred in doseči referenčno ceno, ki bi se bolj približala ceni podjetja Chiquita, kar naj bi celo vedeli drugi akterji na trgu.

579

Tožeča stranka se v utemeljitev teh trditev sklicuje na izjave podjetja Weichert, kot so navedene v točki 203 obrazložitve izpodbijane odločbe, povzeti zgoraj v točki 572, ter na izjave podjetij Chiquita in Dole v odgovoru na zahteve Komisije po informacijah.

580

Podjetje Chiquita je navedlo le, da „se [je] podjetje Dole med pogovori o cenah za naslednji teden včasih sklicevalo na cene podjetja Del Monte“, vendar je hkrati pojasnilo, da „cena podjetja Del Monte za podjetje Chiquita ni bila pomembna, ker so bile tedaj cene podjetij Dole in Del Monte vedno vsak teden enake“, in poudarilo, da „[je] podjetje Dole pojasnilo, da je bilo v sektorju splošno znano, da je podjetje Del Monte uradne cene podjetja Dole jemalo kot referenco za svoje uradne cene“. Vendar s temi izjavami ni mogoče zadostno utemeljiti trditev tožeče stranke, da je podjetje Weichert vsak teden počakalo, da je izvedelo za ceno podjetja Dole, preden je z njo izenačilo svojo referenčno ceno.

581

Očitno je torej, da tožeča stranka ni dokazala, da očitano usklajevanje nikakor ni vplivalo na ravnanje podjetja Weichert na trgu in da je njegove povezane trditve o „omilitvi“ stališča Komisije glede njene analize izmenjav informacij o referenčnih cenah prav tako treba zavrniti.

582

Nazadnje je pomembno poudariti, da se Komisija v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni oprla „zlasti“ na to domnevo o vzročni zvezi med nezakonitim usklajevanjem in ravnanjem na trgu, da bi v obravnavanem primeru dokazala obstoj usklajenega ravnanja s protikonkurenčnim ciljem, ker ta ugotovitev temelji na presoji značilnosti očitanih izmenjav informacij ter njihovega pravnega in gospodarskega okvira, in to v skladu z zahtevami sodne prakse.

583

Iz vseh zgornjih premislekov izhaja, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da sta podjetji Dole in Weichert sodelovali pri pogovorih, ki so potekali pred določitvijo cen in med katerimi sta razpravljali o dejavnikih pri določanju cen banan, to je dejavnikih, ki so se nanašali na referenčno ceno za naslednji teden, ali sta razpravljali o gibanjih cen, ali jih razkrivali, ali si izmenjevali podatke o referenčnih cenah za naslednji teden.

584

Podjetji Dole in Weichert, ki sta bili med glavnimi dobavitelji banan, sta prek pogovorov, ki so potekali pred določitvijo cen, določanje svojih referenčnih cen usklajevali, namesto da bi jih določali popolnoma neodvisno. Zadevna podjetja so med temi dvostranskimi razpravami razkrila pristop, ki so ga nameravala sprejeti, ali vsaj omogočila sodelujočim, da so ocenili prihodnje ravnanje konkurentov v zvezi z določanjem referenčnih cen in predvideli, kakšne korake naj bi ubrali. Ta podjetja so torej zmanjšala negotovost v zvezi s prihodnjimi odločitvami konkurentov o referenčnih cenah, zaradi česar je bila konkurenca med podjetji omejena.

585

Komisija je torej upravičeno ugotovila, da so bili pogovori, ki so potekali med podjetjema Dole in Weichert pred določitvijo cen, povezani z določanjem cen in da so vodili v usklajeno ravnanje, katerega cilj je bil omejiti konkurenco v smislu člena 81 ES.

586

Tožeča stranka ob podpori intervenienta trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, ko je sklepala o obstoju enotne in trajajoče kršitve, saj naj bi Komisija po eni strani priznala, da podjetje Weichert ni vedelo za dopise, izmenjane med podjetjema Dole in Chiquita, niti jih ni moglo predvideti, in po drugi strani izjavlja, da je podjetje Weichert odgovorno le za del kršitve, pri kateri naj bi sodelovalo, kar naj ne bi bilo združljivo z opredelitvijo enotne in trajajoče kršitve.

587

Opozoriti je treba, da je Sodišče presodilo, da je v takih okoliščinah podjetje, ki je sodelovalo pri enotni in kompleksni kršitvi s svojimi ravnanji, ki jih zajema pojem sporazuma ali usklajenega ravnanja s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 81(1) ES in ki pripomorejo k uresničitvi kršitve v celoti, odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru iste kršitve v vsem obdobju svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi (zgoraj v točki 296 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 203).

588

Očitno je torej, da se pojem enotne kršitve lahko nanaša na pravno opredelitev protikonkurenčnega ravnanja, ki ga sestavljajo sporazumi, usklajena ravnanja in sklepi podjetniških združenj, in tudi na osebno naravo odgovornosti za kršitve pravil konkurence (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T-101/05 in T-111/05, ZOdl., str. II-4949, točki 159 in 160).

589

Zato je treba preveriti utemeljenost presoje Komisije glede dveh dejavnikov, ki zajemata dejanska ravnanja zadevnih podjetij in njihovo odgovornost za ta ravnanja.

590

V zvezi z objektivnim dejavnikom, ki se nanaša na upoštevanje dejanskih ravnanj zadevnih podjetij, je treba poudariti, da je kršitev člena 81(1) ES lahko ne le posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja. Te razlage ni mogoče izpodbijati s tem, da bi lahko tudi eden ali več elementov tega niza dejanj ali neprekinjenega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev navedene določbe (zgoraj v točki 296 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 81, ter zgoraj v točki 371 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258).

591

Poudariti je treba, da pojem enotnega sporazuma ali enotne kršitve vključuje skupek ravnanj različnih strank, ki imajo isti protikonkurenčni cilj (sodba Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Rhône-Poulenc proti Komisiji, T-1/89, Recueil, str. II-867, točki 125 in 126, ter zgoraj v točki 416 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 3699). To, da so različna dejanja podjetij zaradi istega cilja izkrivljanja konkurence na skupnem trgu del „celovitega načrta“, je odločilno za ugotovitev obstoja enotne kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 371 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 258 in 260).

592

Komisija je v obravnavanem primeru pojasnila, da so vsi dvostranski pogovori, ki so potekali pred določitvijo cen med podjetjema Dole in Chiquita ter podjetjema Dole in Weichert, zmanjšali negotovost pri prihodnjem določanju referenčnih cen, da so bili povezani z določanjem cen ter da so imeli isti in enoten ekonomski cilj, to je izkrivljati običajno gibanje cen banan v Severni Evropi. Navedla je, da so izmenjave informacij o referenčnih cenah, ki so zadevnim podjetjem omogočale nadzor nad odločitvami o cenah, ki jih je sprejelo vsako med njimi, prispevale k temu istemu in enotnemu ekonomskemu cilju (točka 247 obrazložitve izpodbijane odločbe).

593

Komisija ni le ugotovila obstoja enakega protikonkurenčnega cilja, temveč je tudi dokazala, da so bili dvostranski pogovori med podjetjema Dole in Chiquita ter podjetjema Dole in Weichert povezani in medsebojno usklajeni (glej v tem smislu zgoraj v točki 588 navedeno sodbo BASF in UCB proti Komisiji, točka 181).

594

Komisija je po eni strani navedla, da so bili vsi dvostranski pogovori, ki so potekali pred določitvijo cen, del istega vzorca. Njihova podobna vsebina, to, da so bile vanje redno vpletene iste osebe s skoraj enakim načinom delovanja, kar zadeva časovni razpored in način izmenjave informacij, ter to, da so ti pogovori potekali v istem in dolgem obdobju, po njenih navedbah izkazujejo mehanizem izmenjave informacij, ki dokazuje enotnost kršitve (točka 249 obrazložitve izpodbijane odločbe).

595

V zvezi s tem je pomembno poudariti posebne okoliščine obravnavanega primera, saj kršitveno ravnanje sestavljata dvostranski izmenjavi informacij, v kateri je bil vsakokrat vpleten isti subjekt, to je podjetje Dole. Trditev, da bi bilo treba pogovore med podjetjema Dole in Weichert šteti za ločeno kršitev, ni združljiva z objektivno ugotovitvijo o vpletenosti podjetja Dole v globalni kartel, zlasti, vendar prav gotovo, zaradi njegovih dvostranskih izmenjav informacij s podjetjem Weichert.

596

Komisija poleg tega trdi, da so se informacije o referenčnih cenah izmenjevale po doslednem vzorcu, ki je podoben vzorcu pri dvostranskih pogovorih (točka 249 obrazložitve izpodbijane odločbe), in da ni sporno, da je podjetje Weichert izmenjevalo informacije o svojih referenčnih cenah ob četrtkih zjutraj s podjetjema Dole in Chiquita (točki 200 in 202 obrazložitve izpodbijane odločbe).

597

To, da Komisija izmenjav informacij o referenčnih cenah ob četrtkih zjutraj ni štela za ločeno kršitev člena 81 ES, ji v nasprotju s trditvami intervenienta ni preprečevalo, da bi jih pri ugotavljanju enotne kršitve v obravnavanem primeru upoštevala kot mehanizem, ki je olajšal delovanje kartela.

598

Komisija je po drugi strani poudarila, da so bila podjetja Chiquita, Dole in Weichert med glavnimi akterji pri dobavi banan v Severno Evropo. Trdila je, da so bila tajna ravnanja povezana z določanjem cen v zvezi z referenčnimi cenami zadevnih podjetij in da je bilo zato splošno protikonkurenčno ravnanje del iste kršitve ter da bi bilo tako splošno trajajoče ravnanje ali niz ravnanj – tudi ne glede na dejstvo, da je imel vsak pogovor pred določitvijo cen protikonkurenčni cilj – za katera je bil značilen samo en cilj, tako da se štejejo kot niz ločenih kršitev, umetno ločiti med seboj, ko pa je zaradi njih prišlo do enotne kršitve s samo enim ekonomskim ciljem (točki 247 in 248 obrazložitve izpodbijane odločbe).

599

Šteti je treba tudi, da so bili dvostranski pogovori, ki so potekali med podjetjema Dole in Chiquita pred določitvijo cen, objektivno enaki (glej v tem smislu zgoraj v točki 416 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 3705).

600

V teh okoliščinah je lahko Komisija v točki 251 obrazložitve izpodbijane odločbe upravičeno ugotovila, da so vsa tajna ravnanja sestavljala isto trajajočo kršitev, povezano z enotnim objektivnim ekonomskim ciljem, ki je bil omejiti konkurenco v Skupnosti v smislu člena 81 ES.

601

Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati s trditvijo tožeče stranke, da podjetje Weichert ni konkuriralo podjetju Chiquita pri proizvodu, o katerem je podjetje Weichert sporočalo informacije podjetju Dole.

602

Tožeča stranka trdi, da so se referenčne cene podjetja Chiquita nanašale na rumene banane, kar pomeni, da so bili upoštevani stroški zorenja, referenčne cene podjetij Weichert in Dole pa so se nanašale na tako imenovane „zelene“ cene za nedozorele zelene banane, ki so bile dane na trg šele teden in pol po rumenih bananah. Tožeča stranka se v utemeljitev teh trditev sklicuje na vsebino elektronskega dopisa, ki ga je 2. januarja 2003 zaposleni v podjetju Atlanta, ki je zorilec in distributer, poslal zaposlenemu v podjetju Chiquita, pri čemer je navedel:

„Čeprav se zavedam, da je podjetje Chiquita vedno sledilo ceni, ki jo je določilo podjetje Dole v zadnjih dveh tednih (in sicer navzdol), v tem primeru priporočilu podjetja Dole ni bilo mogoče slediti niti mu ne bi smeli slediti. Cena, ki jo je določilo podjetje Chiquita, je namreč rumena referenca, ki se uporablja za dobave od ponedeljka naslednjega tedna. Referenčna cena podjetja Dole, ki se je to jutro najprej zvišala za 0,50 EUR, pa je zelena referenca, ki bo postala rumena šele čez dva tedna in ne prej.“

603

Te utemeljitve tožeče stranke ni mogoče sprejeti, ker temelji na neutemeljeni in napačni predpostavki, da so zelene in rumene banane popolnoma drugačni proizvodi, ki se prodajajo na različnih trgih, na katerih naj bi delovali izključno podjetji Weichert in Dole na eni strani ter podjetje Chiquita na drugi.

604

Komisija je glede na odgovore zadevnih podjetij na zahteve po informacijah in na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v izpodbijani odločbi jasno opredelila zadevni sektor in zlasti zadevni proizvod kot sveže banane, kar je že napisala v navedenem obvestilu, ter pojasnila, da se izpodbijana odločba nanaša na nedozorele (zelene) in dozorele (rumene) banane (točka 4 obrazložitve izpodbijane odločbe).

605

Komisija je navedla, da so banane, ki so bile odpremljene zelene, prispele v pristanišča zelene in jih je bilo treba zoriti, da bi bile primerne za potrošnjo. Banane so bile dobavljene neposredno kupcem (zelene banane) ali so se zorile in so bile nato dobavljene približno čez teden dni (rumene banane), kar je bilo posledica tega, da sta lahko banane zorila kupec ali uvoznik, ali pa je bilo to izvedeno v imenu uvoznika. Stranke uvoznikov so bile običajno zorilci ali maloprodajne verige (točka 34 obrazložitve izpodbijane odločbe). Podjetja Chiquita, Dole in Weichert so po navedbah Komisije določala svoje referenčne cene vsak teden, v obravnavanem primeru ob četrtkih zjutraj, in jih sporočala svojim strankam (točki 34 in 104 obrazložitve izpodbijane odločbe). Izraz „referenčna cena“ se je običajno nanašal na referenčne cene zelenih banan (zelena ponudba). Referenčne cene rumenih banan (rumena ponudba) so bile običajno sestavljene iz zelene ponudbe s prišteto pristojbino za zorenje (točka 104 obrazložitve izpodbijane odločbe), pri čemer so referenčne cene zelenih banan določale referenčne cene rumenih banan (točka 287 obrazložitve izpodbijane odločbe).

606

Ugotoviti je treba, da tožeča stranka in intervenient v okviru tega spora nista predložila dokaza, s katerim bi bilo mogoče izpodbijati ugotovitve Komisije o delovanju opisanega trga banan.

607

Prvič, tožeča stranka brez kakršne koli utemeljitve trdi, da je podjetje Weichert tržilo samo zelene banane. Njena utemeljitev vsebuje celo notranje protislovje, ker v njej navaja, da je podjetje Chiquita s podjetjem Dole razpravljalo in delilo informacije o rumenih bananah, hkrati pa trdi, da je imelo to podjetje podobno kot podjetje Weichert le referenčne cene za zelene banane.

608

Ni sporno, da je podjetje Dole prek svoje nemške hčerinske družbe prodajalo zelene banane nemškim prodajalcem na drobno, ki so imeli svoje zmogljivosti za zorenje, in evropskim zorilcem (točka 12 obrazložitve izpodbijane odločbe).

609

Podjetje Chiquita je pri opisovanju svoje dejavnosti med upravnim postopkom izjavilo, da „se sadje v Evropi distribuira prodajalcem na debelo/zorilcem, kot je podjetje Atlanta (Nemčija), ali pa neposredno prodajalcem na drobno (ki ga zorijo sami)“, kar zajema prodajo zelenih banan.

610

Toda izjave podjetij Dole in Chiquita o pomembnosti njunih referenčnih cen, podprte z listinskimi dokazi, in njun opis vsebine njunih izmenjav informacij (glej točke 104 in od 140 do 143 obrazložitve izpodbijane odločbe) izkazujejo položaj podjetij, ki sta si v popolnem medsebojnem razumevanju izmenjevali informacije o cenah zelenih banan za območje Severne Evrope.

611

Notranji elektronski dopis podjetja Chiquita z dne 30. aprila 2001, naveden v točki 107 obrazložitve izpodbijane odločbe, dokazuje, da je to podjetje prodajalo zelene banane. V njem je navedeno:

„Potrjeno je, da bodo – takoj ko [podjetja Dole/Del Monte/Tuca] dosežejo ceno 36,00 DEM – njihove stranke (prodajalci na drobno) temu nasprotovale, saj mora potrošniška cena na tej stopnji ponudbe preseči 3,00 DEM/kg. Nedvomno nas bo ta ‚pojav‘ prizadel za še kar nekaj časa. [To] bi pomenilo, da bo naša najvišja ponudba 40,00 DEM (zelena ponudba).“

612

Tožeča stranka poleg tega ni niti v repliki niti na obravnavi ugovarjala navedbi Komisije, da je bilo iz notranjih poročil podjetja Chiquita o cenah, zajetih v preiskovalni dokumentaciji, v katero je imelo vpogled podjetje Del Monte, razvidno, da je imelo podjetje Chiquita v kršitvenem obdobju zeleno referenčno ceno.

613

Drugič, iz dokumentacije izhaja, da je referenčna cena zelenih banan odločilna za referenčno ceno rumenih banan.

614

Podjetje Weichert je v odgovoru na zahtevo po informacijah z dne 10. februarja 2006 izjavilo, da „[je bila] [c]ena rumenih banan določena na podlagi povprečne zelene cene s prišteto pristojbino za zorenje in v nekaterih primerih z doplačilom za prevoz“.

615

Tudi podjetje Del Monte je med upravnim postopkom priznalo povezavo med rumenimi in zelenimi cenami. Tako je pojasnilo, da so se cene rumenih banan dejansko določale na podlagi „cene Aldi“, ki je bila zelena cena, h kateri se je prištela pristojbina za zorenje, ravnanje in prevoz, katere znesek se je v zadnjih letih ustalil pri 3,07 EUR. Podjetje Del Monte je v nadaljevanju dodalo:

„Zorilci se pri prodaji rumenih banan drugim strankam posamezno pogajajo o tem znesku na podlagi zelene cene s prištetimi stroški za zorenje, ravnanje in prevoz. Pri tem je referenca tudi standardna cena Aldi“.

616

Podjetje Del Monte je poleg navedbe izrecnega očitka v zvezi s sestavo rumene cene med obravnavo potrdilo, da zorilec pri izračunavanju zahtevane cene za prodajalca na drobno upošteva zlasti znesek, ki ga je plačal za nakup zelenih banan, in da torej obstaja določena povezava med zelenimi bananami, ki se prodajo v določenem tednu, in istimi bananami, ki jih rumene proda naprej drugi subjekt čez teden dni.

617

Tretjič, tožeča stranka brez nadaljnjih pojasnil trdi, da so bile zelene banane, ki sta jih prodajali podjetji Weichert in Dole, dane na trg „šele teden in pol po rumenih bananah“, ki jih je prodajalo podjetje Chiquita.

618

Le na podlagi predloženega elektronskega dopisa z dne 2. januarja 2003 še ni mogoče zadostno ugotoviti obstoja dosledne časovne razlike, na katero se sklicuje tožeča stranka v pisanjih, med tržnim procesom pri bananah podjetij Dole in Weichert ter tržnim procesom podjetja Chiquita, zaradi katere naj dejavnosti teh podjetij ne bi bile časovno usklajene.

619

Položaj, na katerega se navezuje ta elektronski dopis, nujno spada v enoten časovni vzorec na trgu enega proizvoda, to je svežih banan, ki je organiziran v tedenskih ciklusih, kot je v točki 33 obrazložitve izpodbijane odločbe poudarila Komisija, pri čemer je druge stranke niso izpodbijale.

620

Podjetje Chiquita opisuje časovno zaporedje trženja banan v tritedenskem ciklusu, ki je zajemalo določanje referenčnih cen in njihovo sporočitev strankam ob četrtkih prvega tedna, prispetje ladij v evropska pristanišča, raztovor banan in prevoz v zorilnice na začetku drugega tedna ali včasih na koncu prvega tedna in distribucijo rumenih banan prodajalcem na drobno na začetku tretjega tedna ali včasih na koncu drugega tedna.

621

Ta časovni razpored se ujema z ugotovitvijo Komisije v točki 34 obrazložitve izpodbijane odločbe, da so bile banane dobavljene neposredno kupcem, če so bile zelene, ali so se zorile in so bile nato dobavljene rumene približno čez teden dni, pri čemer je v tej navedbi povzet postopek distribucije in je poudarjeno, da pri vseh bananah ni bilo mogoče zlahka skrajšati zorenja.

622

Ta objektivna trditev o enotnosti procesa zorenja izključuje vsakršno možnost, da dejavnosti podjetij Dole in Weichert sploh niso bile časovno usklajene z dejavnostmi podjetja Chiquita.

623

Podjetje Del Monte je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izjavilo, da je bilo idealno trajanje navedenega procesa od 5 do 6 dni, da pa se je lahko podaljšalo na največ 8 dni. Dodalo je, da proces zorenja ni bil „dovolj prožen, da bi bilo mogoče sadje, predvideno za prodajo kot rumene banane v tednu B, prodati v tednu A ali C“. Podjetje Weichert je v odgovoru na zahtevo po informacijah navedlo, da je bilo zaradi zelo hitre pokvarljivosti banan in vsakotedenske nove dobave banan za uvoznike nujno, da so se banane prodale hitro, preden so prispele v Evropo.

624

Te ugotovitve o časovnem vzorcu trženja banan in procesu zorenja je treba povezati z različnimi načini distribucije banan, ki jih je navedla Komisija v točki 34 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je pripomnila, da lahko banane zori uvoznik, da se lahko zorijo v njegovem imenu ali to izvede kupec.

625

Sklicevanje uvoznika na rumeno ali zeleno ceno je v teh okoliščinah odvisno od tega, kako je organizirana prodaja banan: če jih prodaja zelene zorilcem ali prodajalcem na drobno, ki sadje zorijo sami, bo sporočil zeleno referenčno ceno; če banane zori sam prek zunanjega zorilca ali to izvede v objektih svojih hčerinskih oziroma podobnih družb in jih nato proda zrele prodajalcem na drobno, bo uporabil rumeno referenčno ceno.

626

Elektronski dopis z dne 2. januarja 2003 se nanaša na primer, v katerem podjetje Chiquita trži sadje tako, da ga zori prek podjetja Atlanta, ki je zorilec in distributer, njegove povezave s podjetjem Chiquita pa izhajajo iz vsebine tega elektronskega dopisa.

627

Avtor elektronskega dopisa navaja zvišanje rumene referenčne cene banan znamke Chiquita, ki jih je distribuiralo podjetje Atlanta, določene in sporočene ob četrtkih drugega tedna pri nedozorelih sadežih, ki so prispeli ob ponedeljkih drugega tedna zeleni in jih je bilo treba dobaviti rumene na začetku tretjega tedna, po zvišanju referenčne cene zelenih banan podjetja Dole, ki je bila določena in sporočena v četrtek drugega tedna za sadje na poti med skladišči, ki naj bi prispelo zeleno v ponedeljek tretjega tedna in naj bi bilo dobavljeno rumeno čez dva tedna, na začetku četrtega tedna.

628

Opisani primer se ne sme presojati izolirano, temveč ga je treba umestiti na trg, ki deluje neprekinjeno, pri čemer vsak začetek tedna v severnoevropska pristanišča prispejo zelene banane, ki se nato prepeljejo v zorilnice za prav tako približno teden dni ter se zatem dajo na trg kot rumene banane znamk Dole, Del Monte in Chiquita. Banane znamk Dole in Del Monte ter banane znamke Chiquita so bile najprej zelene, preden so po zorenju postale rumene in so se potem pojavile na policah v supermarketih ali pri drugih prodajalcih na drobno, pri čemer so bile končnim potrošnikom na voljo vse leto, in to po istem časovnem vzorcu.

629

Tako so bile rumene banane podjetja Chiquita, navedene v elektronskem dopisu zaposlenega v podjetju Atlanta, del pošiljke zelenih banan, ki je prispela v severnoevropska pristanišča na začetku drugega tedna, zanje pa je bila določena zelena cena ob četrtkih prvega tedna. Prispetje zelenih banan podjetja Dole in določitev njihove referenčne cene sta potekala v istem časovnem okviru.

630

Vse navedene banane so bile namenjene dajanju na trg za potrošnjo v istem časovnem obdobju, to je približno teden dni po raztovoru in prevozu v zorilnice pod različnimi pogoji, torej na začetku tretjega tedna.

631

To ugotovitev je treba povezati z neko drugo navedbo zaposlenega v podjetju Atlanta.

632

Navedeni zaposleni je v elektronskem dopisu z dne 2. januarja 2003 očital zvišanje rumene referenčne cene, ki je že bila sporočena strankam. Poudarja, da je ta odločitev tržna napaka, saj „se je razlika v ceni na trgu povečala“, ter da „bo za podjetje Chiquita [v] naslednjem tednu težje najti in ohranjati stranke“.

633

Ta izjava poleg pomembnosti vprašanja razlik v ceni različnih banan z znamko potrjuje obstoj konkurenčne ponudbe rumenih banan v tretjem tednu. Prav takrat pa se dajejo na maloprodajni trg banane znamk Dole in Del Monte, ki so prispele v pristanišča na začetku drugega tedna in so jih rumene distribuirali zorilci, neodvisna podjetja ali njihove hčerinske družbe.

634

Glede na te premisleke v zvezi s časom, izhajajoče iz analize dokumenta, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, je treba dodati in opozoriti, da je bila prva faza trženja pošiljke banan za posamezen teden ta, da so vsi uvozniki na isti dan, to je v četrtek, določili zeleno ceno, ki je bila hkrati ponudba za zelene banane, poslana zorilcem in distributerjem ali prodajalcem na drobno, ki so poskrbeli za zorenje sadežev, in osnova za rumeno ceno, sporočeno strankam prodajalcev na drobno.

635

Nazadnje je mogoče ugotoviti, da je z zadevnim elektronskim dopisom podprt tudi obstoj raznovrstnih dejavnosti podjetja Chiquita in njegove zelene ponudbe. Zaposleni v podjetju Atlanta tako navaja, da očitek, naveden v primeru zvišanja referenčne cene podjetja Dole, ni upravičen v primeru znižanja cene. Poudarja, da znižanja cen niso veljavna le za „naslednji zeleni teden“, temveč tudi za sadje v prostorih zorilnic.

636

Iz zgornjih premislekov izhaja, da je treba utemeljitev tožeče stranke, da podjetje Weichert ni konkuriralo podjetju Chiquita, s čimer očitanih ravnanj ne bi bilo mogoče opredeliti kot enotno kršitev, zavrniti.

637

V zvezi z vprašanjem odgovornosti podjetij je treba spomniti, da lahko Komisija, kadar je kršitev člena 81(1) ES posledica niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja, ki so zaradi istega cilja izkrivljanja konkurence na skupnem trgu del „celovitega načrta“, naloži odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (zgoraj v točki 371 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258), čeprav je ugotovljeno, da je zadevno podjetje neposredno sodelovalo le pri enem ali več sestavnih delih kršitve (zgoraj v točki 588 navedena sodba BASF in UCB proti Komisiji, točka 161).

638

Obstoj enotne in trajajoče kršitve ne pomeni nujno, da je mogoče za podjetje, ki je sodelovalo pri enem ali več delih kršitve, šteti, da je odgovorno za celotno kršitev.

639

Komisija mora v zvezi s subjektivno namero vsakega vpletenega podjetja dokazati, da je navedeno podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je bilo seznanjeno z dejanskim ravnanjem, ki so ga predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo tveganje in ga je bilo pripravljeno sprejeti (zgoraj v točki 296 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 87, ter zgoraj v točki 371 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 291).

640

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je v členu 1 izpodbijane odločbe podjetjem, na katera je naslovljena in med katerimi je bilo podjetje Weichert, očitano, da so v različnih obdobjih sodelovala pri usklajenem ravnanju za določitev referenčnih cen banan, pri čemer kršitev zajema Avstrijo, Belgijo, Dansko, Finsko, Nemčijo, Luksemburg, Nizozemsko in Švedsko.

641

Če je mogoče to opredelitev razumeti tako, da je Komisija želela vsakemu vpletenemu podjetju pripisati odgovornost za celotno kršitev v vseh njenih delih, tako branje ni podprto z obrazložitvijo izpodbijane odločbe.

642

Komisija je v točkah od 252 do 257 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila vprašanje pripisovanja odgovornosti enotne in trajajoče kršitve podjetjema Chiquita in Weichert, ker si je podjetje Dole z njima izmenjevalo informacije.

643

Komisija je navedla, da čeprav je bilo podjetje Chiquita seznanjeno s tajnimi sporazumi med podjetjema Dole in Weichert ali jih je vsaj predvidelo, je bilo pripravljeno v zvezi s tem sprejeti tveganje in je vedelo ali je lahko razumno predvidelo ravnanje v zvezi z globalnim kartelom in njegovim skupnim ciljem, ni imela zadostnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bilo podjetje Weichert seznanjeno s pogovori, ki so potekali med podjetjema Chiquita in Dole pred določitvijo cen, ali dokazati, da je lahko podjetje Weichert razumno predvidelo njihov obstoj (točke od 253 do 255 obrazložitve izpodbijane odločbe).

644

Komisija je na koncu svoje analize sklenila (točka 258 obrazložitve izpodbijane odločbe):

„Komisija meni, da vsi tajni dogovori, opisani v poglavju 4 te odločbe, sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, katere cilj je omejiti konkurenco v Skupnosti v smislu člena 81 ES. Podjetji Chiquita in Dole je treba šteti za odgovorni za enotno in trajajočo kršitev v celoti, podjetje Weichert pa je treba glede na dokaze, ki so na voljo Komisiji, šteti za odgovorno le za del kršitve, pri kateri je sodelovalo, to je tisti del, ki zadeva tajne sporazume s podjetjem Dole.“

645

Spomniti je treba, da je izrek akta neločljivo povezan z obrazložitvijo tega akta, tako da ga je treba po potrebi razlagati ob upoštevanju razlogov za njegovo sprejetje (sodba Sodišča z dne 15. maja 1997 v zadevi TWD proti Komisiji, C-355/95 P, Recueil, str. I-2549, točka 21).

646

Glede na izrecno besedilo točke 258 obrazložitve izpodbijane odločbe je treba to odločbo, kot je navedla Komisija med obravnavo, razlagati tako, da podjetju Weichert v skladu z njo – drugače od podjetij Dole in Chiquita – ni mogoče pripisati odgovornosti za kršitev v celoti.

647

V teh okoliščinah ter v nasprotju s trditvami tožeče stranke in intervenienta Komisija ni napačno uporabila pojma enotne kršitve, kot je razložen v sodni praksi.

648

V zvezi s tem je treba še opozoriti, da dejstvo, da podjetje ni, tako kot podjetje, ki ga v obravnavanem primeru sestavljata družbi Weichert in Del Monte, sodelovalo pri vseh elementih kartela oziroma je imelo pri vidikih, pri katerih je sodelovalo, manjšo vlogo, ni pomembno za ugotovitev, ali je storilo kršitev. Ta dejavnik je treba upoštevati samo pri presojanju teže kršitve in po potrebi pri določanju globe (zgoraj v točki 371 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 86 in 292).

649

Poudariti je treba, da je Komisija na podlagi olajševalnih okoliščin podjetju Weichert znižala osnovni znesek globe za 10 %, ker to podjetje ni bilo seznanjeno s pogovori, ki so potekali med podjetjema Chiquita in Dole pred določitvijo cen, ali jih ni moglo razumno predvideti (točka 476 obrazložitve izpodbijane odločbe).

650

Iz tega sledi, da je treba očitek, obravnavan zgoraj v točki 586, zavrniti.

651

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Komisiji ni mogoče očitati kršitve členov 81 ES in 253 ES.

652

Tožeča stranka trdi, da ji Komisija ni želela posredovati odgovorov drugih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in da se zaradi te zavrnitve vpogleda v upoštevne dokaze ni mogla ustrezno braniti zoper ugotovitvi Komisije, da je odločilno vplivala na podjetje Weichert in da je to kršilo člen 81 ES.

653

Ni sporno, da je tožeča stranka po vpogledu v dokumentacijo, ki je bil odobren zadevnim podjetjem 30. julija 2007, 27. junija 2008 vložila zahtevo za vpogled v različne dokumente, zlasti „odgovore drugih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah“, ki je bila zavrnjena z dopisom z dne 17. julija 2008. Tožeča stranka je znova vložila zahtevo z dopisom, poslanim 21. avgusta 2008 pooblaščencu za zaslišanje, ki jo je zavrnil 5. septembra 2008, nato pa ga je 26. septembra 2008 prosila, naj ponovno razmisli o svoji odločitvi, kar je prav tako zavrnil 6. oktobra 2008.

654

Komisija meni, da navedena zahteva tožeče stranke za vpogled ni bila dovolj natančna, ker naj se niti ne bi posebej nanašala na odgovor podjetja Dole v zvezi z domnevnimi „razbremenilnimi“ dokazi niti naj ne bi bil v njej naveden odgovor podjetja Weichert, in da nevložitev take zahteve v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča med upravnim postopkom povzroči prekluzijo za ničnostno tožbo, ki bo morda vložena zoper končno odločbo.

655

Najprej je treba opozoriti, da je zadevno podjetje šele na začetku upravne kontradiktorne faze z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah obveščeno o vseh bistvenih podatkih, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka, in da ima to podjetje pravico do vpogleda v dokumentacijo, da se zagotovi dejansko izvajanje njegove pravice do obrambe. Zato odgovor drugih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah načeloma ni vključen v celoto dokumentov preiskovalne dokumentacije, s katerimi se stranke lahko seznanijo (zgoraj v točki 291 navedena sodba Hoechst proti Komisiji, točka 163).

656

V odstavku 8 Obvestila Komisije o pravilih za vpogled v dokumentacijo Komisije v zadevah na podlagi členov 81 [ES] in 82 [ES], členov 53, 54 in 57 Sporazuma EGP in Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (UL 2005, C 325, str. 7) je poleg tega pojasnjeno, da „dokumentacijo Komisije“ v preiskavi na področju konkurence sestavljajo vsi dokumenti, ki jih je med preiskavo pridobil, predložil ali zbral Generalni direktorat za konkurenco pri Komisiji.

657

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da Komisiji v postopku ugotavljanja kršitve člena 81 ES ali člena 82 ES ni treba na lastno pobudo omogočiti vpogleda v dokumente, ki niso v njeni preiskovalni dokumentaciji in jih ne namerava uporabiti proti zadevnim strankam v končni odločbi. Zato mora stranka, ki med upravnim postopkom izve, da ima Komisija dokumente, ki bi bili lahko koristni za njeno obrambo, instituciji predložiti izrecno zahtevo za vpogled v te dokumente. Če stranka tega ne stori med upravnim postopkom, to na tej točki povzroči prekluzijo za ničnostno tožbo, ki bo morda vložena zoper končno odločbo (zgoraj v točki 416 navedena sodba Splošnega sodišča Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 383, in sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2003 v združenih zadevah Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, T-191/98, od T-212/98 do T-214/98, Recueil, str. II-3275, točka 340).

658

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka med upravnim postopkom, natančneje 27. junija 2008, izrecno zahtevala vpogled „v odgovore drugih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah“, to so dokumenti, ki niso zajeti v preiskovalni dokumentaciji in ne vsebujejo odgovorov stricto sensu podjetij Dole in Weichert, ter dokumenti, ki jih je zadnje podjetje predložilo 28. februarja 2008 kot dopolnitev k svojemu odgovoru.

659

Pri zahtevi za vpogled v dokumente, ki niso zajeti v preiskovalni dokumentaciji ter zato niso navedeni na podrobnem in konsolidiranem seznamu, naslovljenem na zadevna podjetja, je treba šteti, da je bila zahteva tožeče stranke dovolj izrecna (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 19. maja 1999 v zadevi BASF proti Komisiji, T-175/95, Recueil, str. II-1581, točke od 49 do 51), ker so bili zaprošeni dokumenti jasno opredeljeni ali opredeljivi.

660

Dodati je treba, da je tožeča stranka v dopisu z dne 27. junija 2008 opozorila na besedilo odstavka 27 zgoraj v točki 656 navedenega obvestila, v skladu s katerim se stranki odobri vpogled v dokumente, ki prispejo po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, v poznejših fazah upravnega postopka, kadar taki dokumenti lahko sestavljajo novo dokazno gradivo, „naj je to obremenilno ali razbremenilno“, v zvezi z navedbami zoper zadevno stranko, ki jih vsebuje obvestilo Komisije o ugotovitvah o možnih kršitvah.

661

V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da za tožečo stranko nastopi prekluzija, ker ni ukrepala med upravnim postopkom.

662

Kar zadeva nepredložitev domnevno obremenilnih dokazov, ki niso vključeni v preiskovalno dokumentacijo, je treba najprej spomniti, da spoštovanje pravic obrambe pomeni temeljno načelo prava Unije in da ga je treba spoštovati v vseh okoliščinah, zlasti v vsakem postopku, ki bi lahko pripeljal do sankcij, čeprav gre za upravni postopek. Na podlagi tega načela se zahteva, da je zadevnim podjetjem in združenjem podjetij v fazi upravnega postopka omogočeno, da primerno sporočijo svoje stališče glede resničnosti in ustreznosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih zatrjuje Komisija (sodba Sodišča z dne 13. februarja 1979 v zadevi Hoffmann-La Roche proti Komisiji, 85/76, Recueil, str. 461, točka 11, in sodba Splošnega sodišča z dne 10. marca 1992 v zadevi Shell proti Komisiji, T-11/89, Recueil, str. II-757, točka 39).

663

Člen 27, prvi odstavek, Uredbe št. 1/2003 določa:

„Pred izdajo odločb po členih 7, 8, 23 ali členu 24(2) Komisija podjetjem ali podjetniškim združenjem, podrejenim postopkom, ki jih vodi Komisija, da priložnost za zaslišanje v zvezi z zadevami, proti katerim Komisija ugovarja. Odločbe Komisije temeljijo samo na ugovorih, h katerim so zadevne stranke imele priložnost dati pojasnila. Pritožniki so v tesni povezavi s postopki.“

664

Dalje je treba opozoriti, da če se Komisija namerava opreti na odlomek odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali na dokument, priložen k takemu odgovoru, da bi dokazala obstoj kršitve v postopku na podlagi člena 81(1) ES, je treba drugim podjetjem, vpletenim v ta postopek, omogočiti, da se opredelijo glede takega dokaznega sredstva. V takih okoliščinah je namreč zadevni odlomek obremenilni element zoper različna podjetja, ki naj bi sodelovala pri kršitvi (glej zgoraj v točki 416 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 386, in zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Avebe proti Komisiji, točka 50 in navedena sodna praksa). Ta načela veljajo tudi, če se Komisija opre na odlomek odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi podjetju pripisala kršitev (zgoraj v točki 56 navedena sodba Avebe proti Komisiji, točka 51).

665

Dokument je namreč mogoče šteti za obremenilni dokument le, če ga Komisija uporabi v utemeljitev ugotovitve kršitve, ki jo je storilo podjetje. Da bi zadevno podjetje dokazalo, da je bila kršena njegova pravica do obrambe, ne zadošča dokaz, da se v upravnem postopku ni imelo možnosti izreči o dokumentu, uporabljenem kjer koli v izpodbijani odločbi. Dokazati mora, da je Komisija ta dokument v izpodbijani odločbi uporabila kot dokaz za kršitev, pri kateri naj bi sodelovalo podjetje (sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v združenih zadevah Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, T-44/02 OP, T-54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T-61/02 OP, ZOdl., str. II-3567, točka 158).

666

Ker dokumenti, ki zadevnim podjetjem v upravnem postopku niso bili predloženi, niso dokazi, s katerimi bi se lahko izpodbijalo, se – če se izkaže, da se je Komisija v odločbi opirala na dokumente, ki niso vključeni v preiskovalno dokumentacijo in niso bili predloženi tožečim strankam – ti dokumenti ne smejo upoštevati kot dokazi (zgoraj v točki 416 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 382).

667

Če so na voljo tudi drugi dokazni dokumenti, s katerimi so se zadevna podjetja seznanila med upravnim postopkom in so z njimi posebej podprti sklepi Komisije, zaradi izločitve nepredloženega obremenilnega dokumenta kot dokaza ni mogoče ovreči utemeljenosti očitkov iz izpodbijane odločbe (zgoraj v točki 371 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 72).

668

Zadevna podjetja morajo tako dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi moral biti dokument, ki ni bil sporočen in na katerega se je Komisija oprla pri obdolžitvi tega podjetja, izločen kot obremenilni dokaz (zgoraj v točki 371 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 73).

669

Tožeča stranka v obravnavanem primeru, prvič, meni, da je Komisija v točkah 90, 98, 396, 412 in 422 obrazložitve izpodbijane odločbe upoštevala izjave podjetja Weichert v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem se ji pripisuje odgovornost za kršitev.

670

Ugotoviti je treba, da je tožeča stranka navedla le točke obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah podjetja Weichert, in delno povzela njihovo vsebino. Vendar tožeča stranka s tako utemeljitvijo ne more zadostno izpolniti obveznosti, da dokaže, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v končni odločbi, drugačen, če bi morali biti sporni dokumenti izločeni kot obremenilni dokazi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji, T-52/03, neobjavljena v ZOdl., točka 49, ki jo glede tega potrjuje zgoraj v točki 104 navedena sodba Knauf Gips proti Komisiji, točka 14).

671

Vsekakor na podlagi preučitve točk 90, 98, 396, 412 in 422 obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče sklepati, da bi bilo mogoče odgovor podjetja Weichert na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah opredeliti kot obremenilni dokaz.

672

Točka 90 obrazložitve izpodbijane odločbe spada v tisti njen del, ki je namenjen opisu organizacije kartela ter še posebej vprašanju pogostosti pogovorov med podjetjema Dole in Weichert. V njej je pojasnjeno, da „podjetje Weichert v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah navaja, da je podjetje Dole takrat, ko je bilo podjetje Weichert del skupine Del Monte, povprečno prejelo klic ne več kot enkrat ali dvakrat mesečno“. Poleg tega, da ta izjava podjetja Weichert zadeva kršitev samo in ne njenega pripisovanja tožeči stranki, ni sporno, da se Komisija ni oprla na to izjavo, temveč je ugotovila pogostost pogovorov od 20 do 25 tednov letno (glej točko 91 obrazložitve izpodbijane odločbe) na podlagi prvotne navedbe podjetja Weichert v odgovoru na zahtevo po informacijah, ki je del dokumentacije Komisije, v katero je tožeča stranka imela vpogled (glej opombo 106 izpodbijane odločbe).

673

V točki 98 obrazložitve izpodbijane odločbe o trajanju kartela je navedeno, da „podjetje Weichert v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah trdi, da je imelo priložnost izmenjati stališča s podjetjem Dole glede ‚morebitnega gibanja uradnih cen‘ le, ko je bilo del skupine Del Monte (2000–2002)“, pri čemer ni namen te izjave pripisati kršitev tožeči stranki, temveč pojasniti enega od njenih sestavnih delov. Iz točke 98 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ta podatek podpira izjave podjetja Weichert v odgovoru na zahtevo po informacijah, v katere je imela tožeča stranka vpogled in v skladu s katerimi so se pogovori s podjetjem Dole začeli leta 2000 in so popolnoma prenehali po upokojitvi enega od zaposlenih v podjetju Dole decembra 2002.

674

Ugotoviti je treba, da je Komisija, če je že v izpodbijani odločbi spremenila svojo presojo trajanja kršitvenega obdobja glede na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je bilo zajeto obdobje od leta 2000 do leta 2005, to storila tako, da je to obdobje skrajšala, pri čemer je dokončno ugotovljeno obdobje od leta 2000 do leta 2002 v celoti vključila v obdobje, na katero se je nanašalo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

675

Točke 396, 412 in 422 obrazložitve izpodbijane odločbe spadajo v tisti njen del, v katerem so predstavljene in zavrnjene trditve zadevnih podjetij, navedene v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

676

Tožeča stranka ugotavlja, da je v točki 396 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da „je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah po mnenju podjetja Weichert upravičeno upoštevala, da je podjetje Del Monte [med] letoma 2000 [in] 2002 odločilno vplivalo na to podjetje“.

677

Kot v odgovoru na tožbo upravičeno poudarja Komisija, ne da bi jo tožeča stranka pri tem resneje izpodbijala, sklicevanje na odgovor podjetja Weichert na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah samo potrjuje izjave, ki jih je to podjetje dalo med upravnim postopkom o vplivu tožeče stranke nanj, kot so bile zapisane v preiskovalni dokumentaciji Komisije, v katero je tožeča stranka imela vpogled, in dane med zaslišanjem podjetja Weichert v navzočnosti tožeče stranke. Podjetje Weichert je tako navedlo, da je bilo „odvisno“ od dobav tožeče stranke in da „je moralo izpolnjevati zahteve“ tega podjetja (glej točko 422 obrazložitve izpodbijane odločbe).

678

Enako velja za sklicevanja na odgovor podjetja Weichert na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, navedena v točkah 412 in 422 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z dejavnostjo podjetja Weichert, da je na zahtevo tožeče stranke zanjo sestavljalo poročila, pri čemer je to podjetje to dejavnost že opisalo med upravnim postopkom z besedami, povzetimi v točki 392 obrazložitve izpodbijane odločbe, in v zvezi s statusom tožeče stranke kot izključnega dobavitelja podjetja Weichert, kar je bilo že poudarjeno v točki 383 obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi izjav podjetja Weichert in same tožeče stranke v odgovoru na zahtevo po informacijah.

679

Komisija je prav tako navedla, da je predstavnik podjetja Weichert med zaslišanjem, na katerem je bila navzoča tožeča stranka, trdil, da „je imelo podjetje Del Monte s podjetjem Weichert sklenjen izključni sporazum o prodaji in nakupu: podjetje Del Monte je bilo izključni dobavitelj podjetja Weichert, podjetje Weichert pa je moralo izpolnjevati zahteve podjetja Del Monte“ (glej v tem smislu opombo 447 izpodbijane odločbe).