1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je Sodišču predložilo Bundesgerichtshof (nemško zvezno sodišče, v nadaljevanju: predložitveno sodišče). Predloženi vprašanji za predhodno odločanje se nanašata na razlago člena 5, točka 1(b), Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ) (v nadaljevanju: Uredba št. 44/2001).

2.

Predložitveno sodišče potrebuje odgovore Sodišča, da bi lahko ugotovilo, ali so nemška sodišča pristojna za odločanje o odškodninski tožbi, ki jo je Car Trim GmbH, podjetje s sedežem v Plauenu (Nemčija) (v nadaljevanju: tožeča stranka v postopku v glavni stvari), vložilo zoper KeySafety Systems SRL, podjetje s sedežem v Villastonu (Italija) (v nadaljevanju: tožena stranka v postopku v glavni stvari).

3.

Tožena stranka v postopku v glavni stvari je med julijem 2001 in decembrom 2003 pri pravnem predhodniku tožeče stranke v postopku v glavni stvari kupovala sestavne dele za sisteme zračnih blazin, katerih nujne sestavine in elemente so v glavnem zagotavljali dobavitelji iz predhodnih faz proizvodnega procesa. Stranki sta za proizvodnjo in dobavo teh sestavnih delov, v zvezi s katerimi je bilo dogovorjeno, da jih mora tožeča stranka v postopku v glavni stvari na podlagi naročila, franko tovarna Colleferra (Italija), dobaviti toženi stranki v postopku v glavni stvari, sklenili pet okvirnih pogodb o dobavi, vsako za točno določen tip vozila.

4.

Tožena stranka v postopku v glavni stvari je različne pogodbe odpovedala z učinkom od konca leta 2003, na podlagi česar je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ki je te odpovedi štela za kršitve pogodbe, vložila odškodninsko tožbo pri Landgericht Chemnitz, ki je bilo tedaj pristojno sodišče v kraju proizvodnje. To sodišče je tožbo zavrglo kot nedopustno, ker nemška sodišča nimajo mednarodne pristojnosti. Oberlandesgericht Dresden je zavrnilo pritožbo tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je nato z dovoljenjem pritožbenega sodišča pri predložitvenem sodišču vložila predlog za revizijo.

5.

V uvodni izjavi 2 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:

„Določene razlike med nacionalnimi predpisi, ki urejajo pristojnost in priznanje sodnih odločb, ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga. Nujno je potrebno sprejetje določb za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter za poenostavitev formalnosti, s ciljem hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb držav članic, ki jih zavezuje ta uredba.“

6.

V uvodni izjavi 11 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:

„Pravila o pristojnosti morajo biti čim bolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. […]“

7.

V uvodni izjavi 12 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:

„Poleg stalnega prebivališča toženca mora obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva.“

8.

Pravila o pristojnosti so navedena v poglavju II Uredbe št. 44/2001.

9.

Člen 2(1) Uredbe št. 44/2001, ki spada v oddelek 1 z naslovom „Splošne določbe“ poglavja II, določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

10.

V členu 5 Uredbe št. 44/2001, ki spada v oddelek 2 z naslovom „Posebna pristojnost“ poglavja II navedene uredbe, je določeno:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]“

11.

Predložitveno sodišče je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

12.

Pisna stališča so predložile tožena stranka v postopku v glavni stvari, nemška in češka vlada, vlada Združenega kraljestva in Komisija Evropskih skupnosti.

13.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali je treba pogodbe o dobavi blaga, ki mora biti izdelano ali proizvedeno ter dobavljeno v skladu s posebnimi zahtevami naročnika, opredeliti kot „prodajo blaga“ ali „opravljanje storitev“ v smislu člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001. Sprašuje tudi, katera merila je treba uporabiti pri razlikovanju med „prodajo blaga“ in „opravljanjem storitev“ za namene Uredbe št. 44/2001.

14.

Stranke, ki so predložile pisna stališča, se strinjajo, da je treba pogodbe o dobavi blaga za izdelavo ali proizvodnjo kljub določenim zahtevam naročnika v zvezi s pridobivanjem, predelavo in dobavo stvari za proizvodnjo, vključno z zagotovitvijo kakovosti proizvodnje, zanesljivostjo dostave in nemotenim upravnim izvajanjem pogodbe, opredeliti kot prodajo blaga. Komisija dodaja, da to ne velja, če mora naročnik blaga sam zagotoviti bistveni del materiala, potrebnega za izdelavo ali proizvodnjo.

15.

Nemška vlada in vlada Združenega kraljestva sta upoštevali tudi merila, ki jih je treba uporabiti pri razlikovanju med „prodajo blaga“ in „opravljanjem storitev“. Po mnenju nemške vlade je treba uporabiti gospodarska merila, v skladu s katerimi je treba preučiti, katere obveznosti so značilne za pogodbo. Vlada Združenega kraljestva meni, da je odločilno dejstvo, da se storitev prodajalca konča z dobavo in prenosom lastništva blaga.

16.

Menim, da je prvo vprašanje za predhodno odločanje mogoče razložiti na več načinov. Razumemo ga lahko kot poziv Sodišču, naj merila za razlikovanje med „prodajo blaga“ in „opravljanjem storitev“ določi na splošno oziroma naj jih določi samo glede na predmet spora o glavni stvari ali pa tudi kot način za opredelitev posledic splošnega razlikovanja med „prodajo blaga“ in „opravljanjem storitev“ v konkretnem primeru.

17.

Navesti je treba, da zgolj na podlagi besedila člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 ni mogoče odgovoriti na zastavljeno vprašanje, ker v njem nista opredeljena pojma „prodaja blaga“ in „opravljanje storitev“. Sodišče je v zvezi s tem opozorilo, da se je treba opreti na razvoj, cilje in sistematiko Uredbe št. 44/2001. ( 3 ) Ne strinjam se, da bi bilo koristno znova preučiti razvoj, cilje in sistematiko navedene uredbe. Dovolj je namreč, če se sklicujemo na novejšo sodno prakso Sodišča. ( 4 )

18.

Samo na podlagi elementov prava Skupnosti in sodne prakse Sodišča ni mogoče določiti meril za splošno razlikovanje med „prodajo blaga“ in „opravljanjem storitev“. Kot izhaja iz točke 33 sodbe z dne 23. aprila 2009 v zadevi Falco Privatstiftung in Rabitsch, ( 5 ) ima pojem „storitev“ v Uredbi št. 44/2001 samostojen pomen, ki ni odvisen od razlage tega pojma v okviru člena 50 ES ali sekundarne zakonodaje Skupnosti, razen Uredbe št. 44/2001. Po mojem mnenju lahko enako ugotovimo za pojem „blago“. Sodna praksa Sodišča v zvezi z razlago pojmov „storitev“ in „blago“ z vidika temeljnih svoboščin notranjega trga zato ni upoštevna v okviru Uredbe št. 44/2001.

19.

Sodišče je doslej samo enkrat podalo delno, negativno opredelitev pojma „pogodba o opravljanju storitev“ v smislu Uredbe št. 44/2001, ko je razsodilo, da se ta pojem ne nanaša na pogodbo, s katero imetnik pravice intelektualne lastnine sopogodbeniku odstopi pravico izkoriščanja te pravice za plačilo. ( 6 ) Vendar iz tega ni mogoče izpeljati nobene splošne ugotovitve.

20.

Menim, da splošna preučitev zahtevanega razlikovanja ni potrebna. Tako splošno razlikovanje glede na številne vidike gospodarskega življenja objektivno ni mogoče. Ker se v postopkovnem pravu uporabljajo pojmi s stvarnim pomenom, kot sta v obravnavanem primeru „blago“ in „storitev“, je namreč očitno, da je razlago takih pojmov in razlikovanje med njimi treba za vsak primer posebej poiskati v materialnem pravu Skupnosti, pri čemer je zlasti treba upoštevati namen uporabe takih pojmov.

21.

Na tej predpostavki temelji moj odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje. Navesti je treba, da lahko odgovorim samo ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve v glavni stvari.

22.

V zvezi s tem je treba poudariti, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari s toženo stranko v postopku v glavni stvari sklenila pet okvirnih pogodb o dobavi sestavnih delov za sisteme zračnih blazin. Res je, da je tožena stranka v postopku v glavni stvari, ki je bila v vlogi naročnika, postavila nekatere pogoje v zvezi s kakovostjo teh sestavnih delov. Vendar to nikakor ne spreminja dejstva, da je končni cilj zadevnih pogodb dobava blaga z dogovorjenimi značilnostmi.

23.

Čeprav bi se po zgledu Oberlandesgericht Dresden, pritožbenega sodišča v sporu o glavni stvari, strinjal, da so med pogodbenimi obveznostmi tožeče stranke v postopku v glavni stvari obveznosti, povezane s pojmom opravljanja storitev, in sicer razrez in predelava elementov, nabavljenih pri podizvajalcih v predhodnih fazah proizvodnega procesa, da bi jih prilagodili potrebam tožene stranke v postopku v glavni stvari, pa so to le dodatne pogodbene obveznosti. Sodišče je že potrdilo načelo, na katerega se v pisnih stališčih sklicuje tudi tožena stranka v postopku v glavni stvari, da stranska stvar sledi glavni stvari (accessorium sequitur principale). ( 7 )

24.

Iz tega izhaja, da je bila glavna obveznost v zadevnih pogodbah dobava sestavnih delov sistemov zračnih blazin, zato se mora za pogodbeno razmerje med tožečo stranko v postopku glavni stvari in toženo stranko v postopku v glavni stvari, njegovo vsebino in posledice uporabljati člen 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe št. 44/2001.

25.

Ne nazadnje, če bi se pogodbe med tožečo stranko v postopku v glavni stvari in toženo stranko v postopku v glavni stvari preizkusile z vidika meril temeljnih svoboščin notranjega trga, ni sporno, da bi spadale na področje prostega pretoka blaga in ne na področje prostega pretoka storitev.

26.

Na prvo vprašanje za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti, da je člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 treba razlagati tako, da se pogodbe o dobavi blaga za izdelavo ali proizvodnjo, kljub določenim zahtevam naročnika v zvezi s pridobivanjem, predelavo ali dobavo stvari za proizvodnjo, vključno z zagotovitvijo kakovosti proizvodnje, opredelijo kot prodaja blaga.

27.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišču v bistvu predlaga, naj v zvezi s prodajo na daljavo razloži navedbo „kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno“ iz člena 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe št. 44/2001, da bi lahko določili kraj izpolnitve obveznosti, ki je navezna okoliščina za sodišče, pristojno v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji.

28.

Tožena stranka v postopku v glavni stvari ter nemška in češka vlada se načeloma strinjajo, da je treba kraj, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno, pri prodaji na daljavo določiti po kraju izročitve kupcu.

29.

Vlada Združenega kraljestva in Komisija v predlaganih odgovorih na drugo vprašanje za predhodno odločanje podrobneje navajata vrsto prodajne pogodbe.

30.

Odgovor Komisije je kljub temu načeloma enak odgovoru tožene stranke v postopku v glavni stvari ter nemške in češke vlade. Komisija meni, da je treba kraj dobave pri prodaji, pri kateri se zahteva prevoz blaga in pri kateri mora prodajalec to blago izročiti prvemu prevozniku, da ga posreduje kupcu („prodaja z odpošiljanjem“), določiti glede na kraj, kjer se v skladu s pogodbo kupcu dobavljeno blago dejansko izroči ali kjer bi se mu moralo izročiti (namembni kraj prodanega blaga).

31.

Vlada Združenega kraljestva meni, da se je določitev kraja dobave odvisna od pogojev iz pogodbe. Če je glavna obveznost prodajalca, da blago odpremi in (po potrebi) predloži dokumente o prenosu lastniške pravice na kupca, je navedeni kraj dobave, razen če ni s pogodbo drugače določeno, kraj, kjer se je blago izročilo prevozniku za posredovanje kupcu ali v skladu z njegovimi navodili.

32.

Najprej je treba opozoriti na dejstvo, da pojem „prodaja na daljavo“ izhaja iz nacionalnega prava in da ima lahko v pravnih redih različnih držav članic različen pomen. Zato menim, da ne bi bilo prav, če bi Sodišče navedbo „kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno“, razložilo posebej v zvezi s prodajo na daljavo. Sodišče lahko to navedbo razlaga samo v zvezi s prodajno pogodbo na splošno.

33.

Navedbo „kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno“, je treba razlagati ob upoštevanju teh dejstev.

34.

Prvič, v skladu s sodno prakso Sodišča Uredba št. 44/2001 sledi cilju pravne varnosti, in sicer izboljšanju pravnega varstva oseb s sedežem ali stalnim prebivališčem v Evropski skupnosti, s tem da tožeči stranki omogoča, da brez težav ugotovi, pri katerem sodišču lahko vloži tožbo, in toženi stranki, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem je lahko tožena. ( 8 ) Iz tega izhaja, da je treba pri razlagi, ki se zahteva v obravnavanem primeru, nujno uravnotežiti interese prodajalca in interese kupca.

35.

Drugič, pravilo o posebni pristojnosti, ki je glede zadev v zvezi s pogodbenimi razmerji določeno v členu 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ki dopolnjuje pravilo o pristojnosti, ki temelji na načelu kraja stalnega prebivališča tožene stranke, sledi cilju bližine in je utemeljeno z obstojem tesne navezne okoliščine med pogodbo in sodiščem, ki naj o njej odloča. ( 9 )

36.

Tretjič, glede kraja izpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz pogodb o prodaji blaga, Uredba št. 44/2001 v členu 5, točka 1(b), prva alinea, samostojno določa to navezno okoliščino, da bi se utrdila cilja poenotenja pravil o pristojnosti in predvidljivosti ( 10 ).

37.

Iz navedenega izhaja, da je treba pri zahtevani razlagi upoštevati cilja bližine in predvidljivosti ter zahtevo po pravni varnosti.

38.

Po mojem mnenju tem zahtevam najbolj ustreza razlaga, da je treba „kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno“, razumeti kot kraj, kjer se blago fizično izroči ali bi se moralo fizično izročiti kupcu. Tako pojmovanje kraja dobave je še najbolj v skladu s pravilom o posebni pristojnosti iz člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001.

39.

Taka razlaga ne samo upošteva merilo bližine, ampak izpolnjuje tudi zahtevo po predvidljivosti, saj tožeči stranki in tudi toženi stranki omogoča, da zlahka ugotovita, katerim sodiščem bi bila lahko zadeva predložena.

40.

S predlagano razlago se kraj izročitve blaga kupcu postavi za merilo pri določitvi kraja dobave blaga, brez sklicevanja na nacionalno pravo različnih držav članic. To merilo je zlahka prepoznavno in dokazljivo, tako da je z njim mogoče brez težav določiti pristojno sodišče.

41.

Na drugo vprašanje za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti, da se navedba „kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno“ iz člena 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe št. 44/2001 razlaga tako, da označuje kraj, kjer se blago fizično izroči ali bi se moralo fizično izročiti kupcu.

42.

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je zastavilo Bundesgerichtshof, odgovori tako: