Zadeva T-235/07

Bavaria NV

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Nizozemski trg piva – Odločba, s katero je bila ugotovljena kršitev člena 81 ES – Dokaz kršitve – Vpogled v spis – Globe – Načelo enakega obravnavanja – Razumni rok“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Pojem – Soglasje volj glede ravnanja na trgu

(člen 81(1) ES)

2.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Pojem – Stik, ki ni skladen z obveznostjo, da mora vsako podjetje samostojno določati svoje ravnanje na trgu – Izmenjava informacij – Domneva – Pogoji

(člen 81(1) ES)

3.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Uporaba sklenjenega kroga dokazov

(člen 81(1) ES)

4.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Listinski dokazi

(člen 81(1) ES)

5.      Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti – Postopek na področju konkurence – Uporabnost

(člen 81(1) ES)

6.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Uporaba izjav, ki so jih v okviru obvestila o ugodni obravnavi kot dokaz predložila druga podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi – Dopustnost – Pogoji

(člena 81 ES in 82 ES)

7.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Dokazno breme Komisije pri dokazovanju kršitve – Meje

(člen 81(1) ES)

8.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Škodovanje konkurenci – Merila za presojo – Protikonkurenčni cilj – Zadostna ugotovitev

(člen 81(1) ES)

9.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje – Dokazna vrednost prostovoljnih navedb glavnih udeležencev omejevalnega sporazuma v breme enega podjetja, da bi se zanje uporabilo obvestilo o ugodni obravnavi

(člen 81(1) ES; Obvestilo Komisije 96/C 207/04)

10.    Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Kompleksna kršitev, ki ima značilnosti sporazuma in usklajenega ravnanja – Enotna opredelitev za „sporazum in/ali usklajeno ravnanje“ – Dopustnost

(člen 81(1) ES)

11.    Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve enega podjetja, sprejeta po drugi odločbi Komisije, v kateri je to podjetje navedeno le v predstavitvi dejanskega stanja, ne pa kot njen naslovnik, in ki mu ne nalaga sankcij – Kršitev načela ne bis in idem – Neobstoj

(člen 81(1) ES)

12.    Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje – Obseg dokaznega bremena

(člen 81(1) ES)

13.    Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Dokaz – Odgovor podjetja na zahtevo Komisije za posredovanje podatkov – Dokazna vrednost – Presoja

(uredbi Sveta št. 17, člen 11, in št. 1/2003, člen 18)

14.    Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Obveznost Komisije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente posameznega primera

15.    Konkurenca – Upravni postopek – Prezgodnja izrazitev prepričanja Komisije o obstoju zadevne kršitve

16.    Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravic obrambe – Vpogled v spis – Obseg – Zavrnitev posredovanja dokumenta – Posledice – Nujnost pri dokaznem bremenu, ki ga nosi zadevno podjetje, razlikovati med obremenilnimi in razbremenilnimi dokumenti

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 27(2))

17.    Konkurenca – Upravni postopek – Vpogled v spis – Dokumenti, ki jih ni bilo v spisu o preiskavi in jih Komisija ni obdržala kot obremenilni dokaz – Dokumenti, ki bi bili lahko koristni za obrambo strank

(člena 81(1) ES in 82 ES; Sporazum EGS, členi 53, 54 in 57; Uredba Sveta št. 139/2004; Obvestilo Komisije 2005/C 325/07, točka 27)

18.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Pooblastilo Komisije za odločanje po lastnem preudarku – Meje – Spoštovanje smernic, ki jih je sprejela Komisija – Sodni nadzor

(člen 81 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

19.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Upoštevanje dejanskega vpliva na trg – Obseg

(člen 81ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)

20.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Diskrecijska pravica Komisije

(uredbi Sveta št. 17 in št. 1/2003; Obvestilo Komisije 98/C 9/03)

21.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Razvrstitev zadevnih podjetij v različne kategorije – Pogoji

(obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A, šesta in sedma alinea)

22.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Razvrstitev zadevnih podjetij v različne kategorije – Upoštevani promet

(Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A, šesta in sedma alinea)

23.    Konkurenca – Upravni postopek – Obveznosti Komisije – Spoštovanje razumnega roka – Merila za presojo – Kršitev – Posledice

(Uredba Sveta št. 1/2003)

24.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Možnost zvišanja glob za okrepitev njihovega odvračalnega učinka

(člen 81ES)

25.    Konkurenca – Upravni postopek – Obveznosti Komisije – Spoštovanje razumnega roka – Kršitev – Posledice – Pravično znižanje globe

(člen 81ES)

1.      Za sporazum v smislu člena 81(1) ES zadostuje, da so zadevna podjetja izrazila skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način. Sporazum v smislu navedenega člena se šteje za sklenjen, če obstaja soglasje volj o načelu omejitve konkurence, tudi če o specifičnih elementih nameravane omejitve še potekajo pogajanja. Tega, da je obstajal sporazum v smislu člena 81 ES, ni mogoče izpodbiti niti z okoliščino, da soglasje med podjetji ne zajema konkretnih pogojev izvedbe podražitve, niti z dejstvom, da zadevno soglasje ni bilo dejansko nikoli uresničeno na trgu.

(Glej točke 34, 35 in 175.)

2.      Pojem usklajenega ravnanja se nanaša na kakršno koli obliko usklajenega delovanja podjetij, ki – ne da bi moralo pripeljati do sklenitve pogodbe v pravem pomenu – konkurenčna tveganja hote nadomešča s praktičnim sodelovanjem. Člen 81(1) ES v zvezi s tem nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med gospodarskimi subjekti, ki bi ali vplival na ravnanje dejanskega oziroma potencialnega konkurenta na trgu ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je gospodarski subjekt odločil ali ki ga namerava upoštevati, kadar je namen ali učinek teh stikov omejiti konkurenco.

Domnevati je treba, da če zadevni gospodarski subjekti ne dokažejo nasprotno, podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti. To še zlasti velja, če je usklajevanje potekalo redno v daljšem časovnem obdobju.

(Glej točke 36, 37 in 178.)

3.      Komisija mora, kar zadeva izvedbo dokazov glede kršitve člena 81(1) ES, dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev. Tako mora Komisija predložiti natančne in skladne dokaze o obstoju kršitve.

Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da skupina indicev – na katere se sklicuje institucija in ki se presojajo skupaj – izpolnjuje to zahtevo.

Ob upoštevanju splošno znane prepovedi protikonkurenčnih sporazumov od Komisije ni mogoče zahtevati, naj predloži listine, ki izrecno dokazujejo stike med zadevnimi gospodarskimi subjekti. Nepopolni in posredni dokazi, ki bi jih lahko imela Komisija, morajo biti taki, da se vsekakor lahko dopolnijo s sklepanjem, ki omogoča rekonstrukcijo upoštevnih okoliščin. O obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma je torej mogoče sklepati na podlagi določenega števila dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko skupaj, če ne obstaja druga dosledna razlaga, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci.

(Glej točke od 38 do 41.)

4.      Če se Komisija pri ugotovitvi obstoja protikonkurenčnega sporazuma ali ravnanja sklicuje na listinske dokaze, strankam, ki pred Splošnim sodiščem izpodbijajo to ugotovitev, ni le treba predložiti prepričljive alternative tezi Komisije, temveč morajo dokazati, da dokazi, navedeni v izpodbijani odločbi, ne zadostujejo za ugotovitev obstoja kršitve.

(Glej točko 42.)

5.      V zvezi z obsegom sodnega nadzora mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče, kadar mu je predložena tožba za razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi člena 81(1) ES, na splošno izvesti celovit nadzor za ugotovitev, ali so pogoji za uporabo člena 81(1) ES izpolnjeni.

Dvom, ki ga ima sodišče, je v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve, saj je treba upoštevati načelo domneve nedolžnosti, ki se kot splošno načelo prava Evropske unije uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni.

(Glej točki 43 in 44.)

6.      Nobena določba niti nobeno splošno načelo prava Unije Komisiji ne prepovedujeta, da bi proti podjetju uporabila izjave drugih obtoženih podjetij. Če ne bi bilo tako, bi bilo dokazno breme, ki ga nosi Komisija za ravnanja, ki so v nasprotju s členoma 81 ES in 82 ES, nevzdržno in nezdružljivo z nalogo nadzora nad pravilno uporabo teh določb, ki jo ima Komisija na podlagi Pogodbe ES.

Izjave nekega podjetja – ki je obtoženo sodelovanja pri omejevalnem sporazumu – katere pravilnost izpodbija več drugih obtoženih podjetij, res ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo ta podjetja storila, ne da bi to potrjevali drugi dokazi. Torej samo taka izjava ne more zadostovati kot dokaz obstoja kršitve, temveč jo je treba utemeljiti še z drugimi dokazi. Vendar je treba šteti, da je stopnja potrditve, ki se zahteva, tako v smislu natančnosti kot tudi intenzivnosti manjša, kadar gre za zelo zanesljivo izjavo, kot bi bila, če ta ne bi bila posebej zanesljiva.

Če bi se štelo, da več usklajenih indicev potrjuje obstoj in določene posebne vidike ravnanj, omenjenih v navedeni izjavi, je treba torej sklepati, da bi lahko ta izjava v tem primeru zadostovala za dokaz o drugih vidikih odločbe Komisije.

Če dokument ni v očitnem nasprotju z izjavo o obstoju ali bistveni vsebini spornih ravnanj, dejstvo, da potrjuje pomembne elemente opisanih ravnanj, zadostuje za to, da se mu prizna določena vrednost potrdilnega dokaza med več obremenilnimi dokazi.

(Glej točke 60 in od 79 do 81.)

7.      Komisija mora pogosto dokazati obstoj kršitve v okoliščinah, ki so za to neugodne, ker je lahko poteklo več let od časa dejanskega stanja, ki pomeni kršitev, in ker več podjetij, ki so bila predmet preiskave, ni dejavno sodelovalo s Komisijo.

Čeprav mora Komisija nujno dokazati, da je bil sklenjen nezakonit sporazum o razdelitvi trgov, bi bilo pretirano še zahtevati, naj predloži dokaz o posebnem mehanizmu, s katerim naj bi dosegli ta cilj. Podjetje, odgovorno za kršitev, bi se namreč prelahko izognilo sankciji, če bi se lahko sklicevalo na trditev o nedoločnosti predloženih informacij glede izvajanja nezakonitega sporazuma, kadar sta obstoj sporazuma in njegov protikonkurenčni cilj zadostno dokazana. Podjetja se v takem položaju lahko uspešno branijo, če imajo možnost podati pripombe na vse dokaze, ki jih proti njim uveljavlja Komisija.

(Glej točko 69.)

8.      Iz besedila člena 81 ES izhaja, da so sporazumi in usklajena ravnanja podjetij s protikonkurenčnim ciljem prepovedani, ne glede na to, ali imajo kakršen koli učinek na trgu. Ker je torej Komisija ugotovila obstoj sporazumov in usklajenih ravnanj s protikonkurenčnim ciljem, te ugotovitve ni mogoče ovreči z navedbami o tem, da tajni dogovori niso bili izvedeni ali da niso imeli učinka na trgu.

(Glej točki 70 in 71.)

9.      Nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeležencev nezakonitega omejevalnega sporazuma je sicer običajno, ker bi verjetno želeli zmanjšati pomen svojega prispevka h kršitvi in prikazati čim večji prispevek drugih, vendar dejstvo, da se z zahtevo za uporabo obvestila o ugodni obravnavi želi doseči znižanje globe, ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi, kar zadeva preostale udeležence očitanega omejevalnega sporazuma. Vsak poskus zavajanja Komisije lahko namreč omaje iskrenost in popolnost sodelovanja predlagatelja ter s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležen neokrnjene ugodne obravnave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi.

(Glej točko 78.)

10.    Ker je obravnavani dejanski položaj kompleksen, dvojne opredelitve protikonkurenčnih ravnanj kot „celoto sporazumov in/ali usklajenih ravnanj“, saj so hkrati vsebovala elemente, ki jih je treba opredeliti kot „sporazume“, in elemente, ki jih je treba opredeliti kot „usklajena ravnanja“, ne smemo razumeti, kot da gre za opredelitev, po kateri bi bilo treba hkrati in kumulativno dokazati, da je vsak dejanski element del sporazuma in usklajene prakse, temveč je treba tako opredelitev razlagati, kot da opredeljuje kompleksno celoto, ki vsebuje dejanske elemente, opredeljene kot sporazum, in tudi dejanske elemente, opredeljene kot usklajeno ravnanje v smislu člena 81 ES, ki ne določa posebne opredelitve za tovrstno kompleksno kršitev.

(Glej točko 183.)

11.    Načelo ne bis in idem, ki je splošno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavlja sodišče, prepoveduje, da bi bila ista oseba ponovno kaznovana za isto nezakonito ravnanje, da bi se varoval isti pravni interes. Uporaba tega načela je podrejena trem kumulativnim pogojem, in sicer istovetnosti dejstev, istovetnosti kršitelja in istovetnosti varovanega pravnega interesa.

Če Komisija sankcionira podjetje za protikonkurenčna ravnanja, navedeno načelo nikakor ni kršeno zaradi dejstva, da so zadevna ravnanja že bila predmet predhodne odločbe Komisije, ker zadevno podjetje ni bilo sankcionirano s to predhodno odločbo in ni bilo med naslovniki navedene odločbe niti med naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, sprejetega v okviru postopka, ki je pripeljal do sprejetja navedene odločbe, in ker je udeležba pri nezakonitih ravnanjih navedena le v predstavitvi dejanskega stanja, ne da bi jo Komisija kakorkoli pravno presojala.

(Glej točke od 186 do 188.)

12.    Trajanje kršitve je sestavni del pojma kršitve v smislu člena 81(1) ES, ki ga mora dokazati predvsem Komisija. V zvezi s tem mora Komisija, kadar ni dokazov, s katerimi bi se neposredno dokazalo trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze glede dejstev, ki so si časovno blizu in razumno omogočajo sklep, da je kršitev trajala brez prekinitve med natančno določenima datumoma.

(Glej točko 198.)

13.    Izjava v imenu podjetja kot odgovor na zahtevo za posredovanje podatkov, poslana Komisiji v skladu s členom 11 Uredbe št. 17 in členom 18 Uredbe št. 1/2001, kot taka presega verodostojnost, ki jo lahko ima odgovor katerega od zaposlenih ne glede na njegove osebne izkušnje ali mnenje.

(Glej točko 217.)

14.    Med postopkovnimi jamstvi, ki jih pravni red Unije podeljuje v upravnih postopkih, je med drugim obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavanega primera.

(Glej točko 222.)

15.    Obstoj kršitve je treba presojati le na podlagi dokazov, ki jih je zbrala Komisija. Če je ob koncu upravnega postopka dokazano, da je bila kršitev dejansko storjena, dejanskemu dokazu o kršitvi ni mogoče odvzeti pomena z dokazom, da je Komisija v tem postopku prezgodaj izrazila prepričanje o obstoju zadevne kršitve.

(Glej točko 226.)

16.    Pravica do vpogleda v spis, ki je posledica načela spoštovanja pravice do obrambe, pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki bi lahko bili pomembni za njegovo obrambo. K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov.

Kar zadeva obremenilne dokumente, neposredovanje dokumenta pomeni kršitev pravice do obrambe le, če zadevno podjetje dokaže, da se je Komisija opirala na ta dokument v utemeljitvi očitka glede obstoja kršitve in da bi bilo očitek mogoče dokazati le s sklicevanjem na ta dokument. Zadevno podjetje mora dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi moral biti dokument, ki ni bil posredovan, kot dokaz izločen.

Če pa, nasprotno, razbremenilni dokument ni bil posredovan, mora zadevno podjetje dokazati le, da je lahko njegovo nerazkritje v njegovo škodo vplivalo na potek postopka in vsebino odločbe Komisije. Dovolj je, če podjetje dokaže, da bi lahko navedene razbremenilne dokumente uporabilo pri svoji obrambi, pri čemer mora zlasti dokazati, da bi se lahko sklicevalo na dokaze, ki ne bi bili skladni s presojo Komisije v fazi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in bi lahko tako kakor koli vplivalo na njeno presojo v poznejši odločbi.

(Glej točke od 236 do 239.)

17.    Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je akt, s katerim se opredeli predmet postopka zoper podjetje in se temu podjetju zagotovi učinkovito izvrševanje pravice do obrambe. S tega vidika za obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah veljajo procesna jamstva na podlagi načela spoštovanja pravice do obrambe, med katera spada tudi pravica do vpogleda v dokumente iz spisa Komisije.

Odgovori na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah niso del preiskovalnega spisa v pravem pomenu besede. Kar zadeva dokumente, ki niso del spisa, sestavljenega ob vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, mora Komisija navedene odgovore drugim zadevnim stranem razkriti samo, če se izkaže, da vsebujejo nove obremenilne ali razbremenilne dokaze. Podobno na podlagi točke 27 Obvestila Komisije o pravilih za vpogled v spis Komisije v zadevah na podlagi členov 81 ES in 82 ES ter členov 53, 54 in 57 Sporazuma EGP in Uredbe št. 139/2004 na splošno velja, da se vpogled v odgovore drugih strank, vključenih v preiskavo, na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ne dovoli. Stranki se dovoli vpogled v te dokumente le, če se ti lahko obravnavajo kot novi obremenilni ali razbremenilni dokazi, povezani s trditvami, ki jih v zvezi z zadevno stranko vsebuje obvestilo Komisije o ugotovitvah o možnih kršitvah.

V zvezi z novimi obremenilnimi dokazi po eni strani izhaja, da je treba – če se namerava Komisija opreti na odlomek odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi dokazala obstoj kršitve – drugim podjetjem, vpletenim v ta postopek, omogočiti, da se opredelijo glede takega dokaznega sredstva.

Po drugi strani, kar zadeva nove razbremenilne dokaze, Komisiji ni treba zagotoviti dostopa do teh dokazov na lastno pobudo. Če je Komisija v upravnem postopku zavrnila prošnjo tožeče stranke za vpogled v dokumente, ki jih ni v preiskovalnem spisu, je mogoče ugotoviti kršitev pravice do obrambe samo, če se dokaže, da bi bil izid upravnega postopka lahko drugačen, če bi tožeča stranka v tem postopku imela vpogled v zadevne dokumente.

(Glej točke od 241 do 246 in 249.)

18.    Komisija ima široko diskrecijsko pravico pri izbiri metode izračuna globe. Ta metoda, ki jo določajo Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ, Komisiji omogoča veliko fleksibilnosti pri izvajanju diskrecijske pravice v skladu z določbami Uredbe št. 1/2003.

Poleg tega se na področjih, kot je odmera globe na podlagi Uredbe št. 1/2003, na katerih ima Komisija tako diskrecijsko pravico, nadzor nad zakonitostjo njenih presoj omeji na ugotovitev neobstoja očitne napake pri presoji. Vendar pa diskrecijska pravica Komisije in njene omejitve v nobenem primeru ne vplivajo na izvrševanje neomejene pristojnosti sodišča Unije, na podlagi katere lahko razveljavi, zniža ali zviša globo, ki jo je naložila Komisija.

(Glej točke od 265 do 267.)

19.    Težo kršitve je treba ugotoviti ob upoštevanju več dejavnikov, kot so posebne okoliščine primera, njegov kontekst in odvračalni učinek glob, v zvezi s katerimi ima Komisija diskrecijsko pravico.

Točka 1(A), prvi odstavek, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ, posebej določa, da je treba pri presoji teže kršitve upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kadar se ga lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga. Splošno sodišče je v okviru nadzora z neomejeno pristojnostjo pristojno, da presodi, ali je višina naložene globe sorazmerna glede na težo kršitve, ter pretehta težo kršitve in okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka.

Na podlagi točke 1(A), drugi odstavek, tretja alinea, navedenih smernic so zelo resne kršitve v bistvu zlasti „horizontalne omejitve, kot so cenovni karteli in kvote o delitvah trga“. Taki omejevalni sporazumi spadajo med najhujše oblike omejevanja konkurence, saj je že njihov namen tak, da jo poskušajo odstraniti med tistimi podjetji, ki te sporazume izvajajo, zato so v nasprotju s temeljnimi cilji Unije. Horizontalne omejevalne sporazume glede cen ali razdelitve trgov je mogoče opredeliti kot zelo resne kršitve že na podlagi njihove narave, ne da bi bilo treba Komisiji dokazati dejanski vpliv kršitve na trg.

Obstoj dejanskega vpliva kršitve na trg je sicer res eden od elementov, ki se upoštevajo pri presoji teže kršitve, vendar je to le eno od meril, med katere spadata še narava kršitve in velikost geografskega trga. Iz točke 1(A), prvi odstavek, navedenih smernic še izhaja, da se zadevni vpliv upošteva le, kadar se lahko meri.

(Glej točke od 270 do 272, 275, 276, 280 in 281.)

20.    Komisija ima na podlagi Uredbe št. 17 in Uredbe št. 1/2003 pri določanju višine glob diskrecijsko pravico, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci, zato lahko višino glob kadar koli prilagodi potrebam te politike.

Predhodna praksa odločanja Komisije ne šteje za pravni okvir za globe na področju konkurence.

Odločbe glede drugih zadev so le kazalec glede morebitnega obstoja diskriminacije, ker je malo verjetno, da so okoliščine v teh zadevah – kot so trgi, proizvodi, podjetja in zadevna obdobja – enake.

Komisija težo kršitev presoja glede na več elementov, ki ne izhajajo iz zavezujočega ali izčrpnega seznama meril, ki jih je treba upoštevati, in poleg tega ni dolžna uporabiti natančne matematične formule, ne glede na to, ali gre za ves znesek naložene globe ali za razčlenitev tega zneska na elemente. V takih okoliščinah bi lahko neposredna primerjava glob, ki so bile naložene naslovnikom dveh odločb v zvezi z različnimi kršitvami, izkrivila posebne funkcije, ki jih imajo različne faze izračuna globe. Končni zneski glob se namreč izračunajo na podlagi posebnih okoliščin posameznega omejevalnega sporazuma.

(Glej točke 288, 290, 293 in 294.)

21.    Komisija lahko v skladu s Smernicami o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ, v primeru kršitev, v katere je vpletenih več podjetij, uporabi ponderje za izhodiščne zneske, da bi upoštevala specifično moč posameznega podjetja, z razdelitvijo udeležencev omejevalnega sporazuma v kategorije, „zlasti če obstaja znatno neskladje med velikostjo podjetij, ki zagrešijo kršitve iste vrste“. Poleg tega je določeno, da „načelo enakega kaznovanja za isto ravnanje, če je zaradi okoliščin upravičeno, vodi k različnim globam, naloženim udeleženim podjetjem, ne da bi k taki diferenciaciji vodilo aritmetično izračunavanje“.

Če se globe naložijo več podjetjem, vpletenim v isto kršitev, Komisija na stopnji določitve teže kršitve ni dolžna paziti na to, da končni zneski glob, do katerih pride na podlagi izračuna za zadevna podjetja, izražajo vse razlike med temi podjetji glede na njihov celotni promet. Nasprotno, lahko jih razvrsti v skupine.

Pri razvrstitvi zadevnih podjetij po kategorijah pa je treba upoštevati načelo enakega obravnavanja, v skladu s katerim je podobne položaje prepovedano obravnavati različno in različne položaje podobno, če tako obravnavanje ni objektivno utemeljeno. Poleg tega mora biti v skladu s sodno prakso višina globe vsaj sorazmerna glede na dejavnike, ki se upoštevajo pri presoji teže kršitve.

(Glej točke od 298 do 300.)

22.    Promet se – kljub približni naravi – šteje v konkurenčnem pravu za primerno merilo za presojo velikosti in ekonomske moči zadevnih podjetij.

Glede uporabe prometa, ki vključuje trošarine, za izračun posameznega osnovnega zneska, je treba poudariti, da nevključitev davkov ali trošarin, ker ta izračun vsebuje tehtanje relativnega pomena drugih udeležencev v omejevalnem sporazumu na tem trgu, ne spremeni končne ugotovitve Komisije. Samo če bi Komisija izračunala posamezne osnovne zneske drugih zadevnih strani na podlagi prometa, ki ne bi vključeval trošarin, bi lahko šlo za kršitev načela enakega obravnavanja.

(Glej točki 304 in 306.)

23.    Upoštevanje razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike je splošno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavljajo sodišča Unije.

Zaradi uporabe tega načela je treba razlikovati med dvema fazama upravnega postopka, in sicer med fazo preiskave pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in med preostankom upravnega postopka. Prvo obdobje, ki traja do prejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, se začne, ko Komisija sprejme ukrepe, ki se navezujejo na očitek, da je bila storjena kršitev, in ji mora omogočiti, da sprejme stališče o nadaljnjem poteku postopka. Drugo obdobje traja od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah do sprejetja dokončne odločitve. Komisiji mora omogočiti, da se dokončno opredeli do očitane kršitve.

Trajanje prve faze postopka, ki znaša 65 mesecev, pri čemer Komisija ni predložila dodatnih informacij ali utemeljitve glede preiskovalnih dejanj, opravljenih v tem obdobju, je treba šteti za predolgo. Vendar ugotovitev kršitve načela razumnega roka povzroči razglasitev ničnosti odločbe o ugotovitvi kršitve le, če je trajanje postopka vplivalo na izid postopka.

(Glej točke od 316 do 318, 320, 322 in 325.)

24.    Dejstvo, da je Komisija v preteklosti pri globah uporabljala določene višine za določene vrste kršitev, tej ne more odvzeti možnosti, da to raven zviša v okviru omejitev, navedenih v Uredbi št. 1/2003, če je to potrebno za zagotovitev izvajanja politike konkurence, temveč nasprotno, učinkovita uporaba pravil konkurence zahteva, da lahko Komisija višino glob kadar koli prilagodi potrebam te politike.

(Glej točko 335.)

25.    Nepravilnost v postopku, zaradi katere sicer ni mogoče razglasiti ničnosti odločbe, ki jo je Komisija sprejela glede podjetja zaradi kršitve pravil o konkurenci, lahko upraviči znižanje globe. Komisija lahko zaradi prekoračitve razumnega roka sprejme odločitev o pravičnem znižanju globe, ker spada možnost za odobritev takega znižanja na področje izvajanja njenih prerogativ.

(Glej točki 337 in 338.)

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti razširjeni senat)

z dne 16. junija 2011(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Nizozemski trg piva – Odločba, s katero je bila ugotovljena kršitev člena 81 ES – Dokaz kršitve – Vpogled v spis – Globe – Načelo enakega obravnavanja – Razumni rok“

V zadevi T‑235/07,

Bavaria NV s sedežem v Lieshoutu (Nizozemska), ki so jo najprej zastopali O. Brouwer, D. Mes, A. Stoffer, nato O. Brouwer, A. Stoffer in P. Schepens, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki so jo sprva zastopali A. Nijenhuis, S. Noë in A. Bouquet, nato A. Bouquet in S. Noë, zastopniki, skupaj z M. Slotboomom, odvetnikom,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2007) 1697 z dne 18. aprila 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva COMP/B/37.766 – Nizozemski trg piva) in, podredno, predloga za znižanje globe, naložene tožeči stranki,

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat),

v sestavi V. Vadapalas (poročevalec), v funkciji predsednika, A. Dittrich in L. Truchot, sodniki,

sodni tajnik: J. Plingers, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. marca 2010

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, Bavaria NV, je družba, katere dejavnost sta proizvodnja in trženje piva in brezalkoholnih osvežilnih pijač.

2        Je ena od štirih glavnih akterjev na nizozemskem trgu piva. Druge vodilne pivovarne na tem trgu so, prvič, skupina Heineken (v nadaljevanju: Heineken), ki jo upravlja družba Heineken NV, za proizvodnjo pa je odgovorna hčerinska družba Heineken Nederland BV; drugič, skupina InBev (v nadaljevanju: InBev), ki se je pred letom 2004 imenovala Interbrew in jo upravlja družba InBev NV, za proizvodnjo pa je odgovorna hčerinska družba InBev Nederland NV, in tretjič, skupina Grolsch (v nadaljevanju: Grolsch), ki jo upravlja družba Koninklijke Grolsch NV.

3        Tožeča stranka in tri druge glavne pivovarne na tem trgu prodajajo pivo končnim potrošnikom zlasti po dveh distribucijskih kanalih. Tako je treba razlikovati, na eni strani, med mrežo gostinskih lokalov („horeca“), torej hotelov, restavracij in kavarn, v katerih se pivo uživa na kraju samem, in na drugi strani, med mrežo „food“ iz supermarketov in prodajaln vina in žganih pijač, v katerih se pivo kupuje za uživanje doma. Zadnjenavedeni sektor vključuje tudi segment piva, ki se prodaja pod znamko distributerja. Med štirimi zadevnimi pivovarnami sta v tem segmentu dejavni samo InBev in Bavaria.

4        Te štiri pivovarne so članice organizacije Centraal Brouwerij Kantoor (v nadaljevanju: CBK). To je krovna organizacija, ki v skladu s statutom zastopa interese svojih članov ter je sestavljena iz generalne skupščine in različnih komisij, kot sta komisija za gostinstvo in finančna komisija, ki je postala upravni odbor. Za sestanke, ki potekajo v okviru CBK, njen sekretariat pripravi uradna vabila in zaporedno oštevilčene uradne zapisnike, ki jih pošlje sodelujočim članom.

 Upravni postopek

5        Skupina InBev je z dopisi z dne 28. januarja 2000 ter 3., 25. in 29. februarja 2000 predložila številne izjave glede informacij o omejevalnih poslovnih praksah na nizozemskem trgu piva. Te izjave so bile dane med preiskavo, ki jo je med drugim leta 1999 opravila Komisija Evropskih skupnosti glede obstoja omejevalnih sporazumov in morebitne zlorabe prevladujočega položaja na belgijskem trgu piva. Skupina InBev je skupaj s temi izjavami vložila prošnjo za ugodno obravnavo v skladu z Obvestilom Komisije o nenalaganju ali zniževanju glob v primerih kartelov (UL C 207, 18.7.1996, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi).

6        Komisija je na podlagi izjav skupine InBev 22. in 23. marca 2000 v prostorih tožeče stranke in drugih zadevnih podjetij izvedla preglede. Poleg tega so bile med letoma 2001 in 2005 tožeči stranki poslane še dodatne zahteve za posredovanje podatkov.

7        Komisija je 30. avgusta 2005 tožeči stranki in drugim zadevnim podjetjem poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. novembra 2005 predložila pisne pripombe glede tega obvestila. Nobena od zadevnih strank ni zahtevala zaslišanja.

8        Komisija je tožečo stranko z dopisoma z dne 7. marca in 8. maja 2006 seznanila z dodatnimi dokumenti. Pri tem je šlo zlasti za zahteve za posredovanje podatkov, naslovljene na skupino InBev, in njene odgovore ter za interni zapis skupine Heineken.

9        Komisija je 18. aprila 2007 sprejela Odločbo C(2007) 1697 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva COMP/B/37.766 – Nizozemski trg piva; v nadaljevanju: izpodbijana odločba), katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 20. maja 2008 (UL C 122, str. 1) in ki je bila tožeči stranki vročena z dopisom z dne 24. aprila 2007.

 Izpodbijana odločba

 Zadevna kršitev

10      Člen 1 izpodbijane odločbe določa, da so tožeča stranka ter družbe InBev NV, InBev Nederland, Heineken Nederland in Koninklijke Grolsch med 27. februarjem 1996 in 3. novembrom 1999 sodelovale pri enotni in trajajoči kršitvi člena 81(1) ES v obliki več sporazumov in/ali usklajenih ravnanj, katerih cilj je bil omejevanje konkurence na skupnem trgu.

11      Kršitev je zajemala, prvič, usklajevanje cen in podražitve piva na Nizozemskem v gostinskem sektorju in sektorju domače potrošnje, vključno s pivom, ki se prodaja pod znamko distributerja; drugič, občasno usklajevanje drugih tržnih pogojev, ki so bili ponujeni posameznim strankam v gostinskem sektorju na Nizozemskem, kot so posojila lokalom, in tretjič, občasno usklajevanje razdelitve strank v gostinskem sektorju in sektorju domače potrošnje na Nizozemskem (člen 1 ter točki 257 in 258 obrazložitve izpodbijane odločbe).

12      V skladu z izpodbijano odločbo je do protikonkurenčnih ravnanj pivovarn prišlo na rednih večstranskih neformalnih sestankih štirih glavnih akterjev na nizozemskem trgu piva in na dodatnih dvostranskih srečanjih, na katerih so sodelovale iste pivovarne v različnih sestavah. V izpodbijani odločbi je še navedeno, da so ta srečanja potekala tajno in namerno, udeleženci pa so vedeli, da niso dovoljena (točke od 257 do 260 obrazložitve izpodbijane odločbe).

13      Tako je, prvič, več večstranskih sestankov, imenovanih „Catherijne overleg“ („uskladitev Catherijne“) ali „komisija za dnevni red“ („agendacommissie“), potekalo med 27. februarjem 1996 in 3. novembrom 1999. V izpodbijani odločbi je navedeno, da so bili cilji teh sestankov, ki so bili osredotočeni na gostinski sektor, lahko pa so se nanašali tudi na sektor domače potrošnje, predvsem usklajevanje cen in podražitve piva, razpravljanje o omejitvah zneskov rabatov in razdelitvi strank ter dogovarjanje o nekaterih drugih tržnih pogojih. Na teh sestankih naj bi prav tako razpravljali o ceni piva, ki se prodaja pod znamko distributerja (točke 85, 90, 98, od 115 do 127 in od 247 do 252 obrazložitve izpodbijane odločbe).

14      Drugič, v izpodbijani odločbi je glede dvostranskih stikov med pivovarnami ugotovljeno, da sta se 12. maja 1997 skupina InBev in tožeča stranka sestali in razpravljali o podražitvi piva, ki se prodaja pod znamko distributerja (točka 104 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega Komisija trdi, da sta se skupina Heineken in tožeča stranka leta 1998 sestali, da bi razpravljali o omejitvah glede prodajnih mest v gostinskem sektorju (točka 189 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija trdi, da je do dvostranskih stikov med skupinama Heineken in Grolsch prišlo tudi julija 1999 zaradi nadomestil, odobrenih strankam iz sektorja domače potrošnje, ki so začasno znižale cene (točki 212 in 213 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15      Nazadnje, v skladu z izpodbijano odločbo je leta 1997 prišlo do dvostranskih stikov in izmenjav informacij med skupino InBev in tožečo stranko, namenjenih splošnim razpravam glede cene piva in razpravam, ki so se bolj nanašale na znamke distributerja. Dvostranski stiki v obliki izmenjav informacij glede znamk distributerja naj bi junija in julija 1998 vključevali tudi belgijske pivovarne (točke 105, od 222 do 229 in od 232 do 236 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Globa, naložena tožeči stranki

16      S členom 3(c) izpodbijane odločbe je bila tožeči stranki naložena globa v višini 22.850.000 EUR.

17      Komisija je to globo izračunala na podlagi člena 23(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) ter metodologije iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) [Pogodbe ESPJ] (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171; v nadaljevanju: smernice) (točki 436 in 442 obrazložitve izpodbijane odločbe). Globa, naložena tožeči stranki, je bila po tej metodi odmerjena v skladu s težo in trajanjem kršitve (točka 437 obrazložitve izpodbijane odločbe).

18      Natančneje, kršitev je bila opredeljena kot „zelo resna“, ker je vključevala predvsem redno usklajevanje cen, podražitev in drugih tržnih pogojev ter razdelitev strank (točka 440 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je upoštevala tudi tajnost in namernost protikonkurenčnih ravnanj ter dejstvo, da je kršitev vplivala na vse nizozemsko ozemlje in ves trg piva, to je gostinski sektor in sektor domače potrošnje (točki 453 in 455 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je poleg tega pojasnila, da v obravnavanem primeru ni upoštevala dejanskega vpliva protikonkurenčnih ravnanj na nizozemski trg, ker ga ni bilo mogoče izmeriti (točka 452 obrazložitve izpodbijane odločbe).

19      Poleg tega se je Komisija odločila za različno obravnavo tožeče stranke, da bi upoštevala njeno dejansko gospodarsko zmogljivost in posamičen prispevek pri ugotovljenih kršitvah. Za to je uporabila podatke, koliko piva je tožeča stranka prodala na Nizozemskem leta 1998, to je v zadnjem celem koledarskem letu kršitve. Na podlagi tega je bila tožeča stranka uvrščena v tretjo in zadnjo kategorijo, za katero je bil določen izhodiščni znesek 17 milijonov EUR (točki 462 in 464 obrazložitve izpodbijane odločbe).

20      Ker je tožeča stranka pri kršitvi sodelovala od 27. februarja 1996 do 3. novembra 1999, to je tri leta in osem mesecev, je bil izhodiščni znesek poleg tega povišan za 35 % (točki 465 in 469 obrazložitve izpodbijane odločbe). Osnovni znesek je bil torej določen na 22.950.000 EUR (točka 470 obrazložitve izpodbijane odločbe).

21      Nazadnje je Komisija globo znižala za 100.000 EUR, saj je priznala, da je bil v obravnavanem primeru upravni postopek nerazumno dolg (točke od 495 do 499 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Postopek in predlogi strank

22      Tožeča stranka je 4. julija 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.

23      Splošno sodišče je na podlagi členov 14(1) in 51(1) Poslovnika s sklepom z dne 10. februarja 2010 zadevo dodelilo šestemu razširjenemu senatu.

24      Splošno sodišče je 12. februarja 2010 Komisiji v okviru ukrepov procesnega vodstva postavilo pisna vprašanja, na katera je odgovorila v predpisanem roku.

25      Stranke so na obravnavi 24. marca 2010 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

26      Ker sodnik poročevalec po koncu ustnega postopka ni mogel opravljati sodniške funkcije, je bila zadeva predodeljena novemu sodniku poročevalcu, o tej sodbi pa so se v skladu s členom 32 Poslovnika posvetovali trije sodniki, ki so sodbo tudi podpisali.

27      Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično v celoti ali v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

–        podredno, zniža globo, naloženo tožeči stranki;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

28      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

29      Tožeča stranka v podporo tožbi navaja šest tožbenih razlogov, in sicer, prvič, kršitev načela dobrega upravljanja; drugič, kršitev člena 81 ES, domneve nedolžnosti, načela zakonitosti in obveznosti obrazložitve; tretjič, napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje pri določitvi trajanja kršitve; četrtič, kršitev člena 23 Uredbe št. 1/2003, smernic in načel enakega obravnavanja in sorazmernosti pri določitvi zneska globe; petič, kršitev načela razumnega roka, ter šestič, bistveno kršitev postopka, kršitev načela dobrega upravljanja in pravice do obrambe, ki jo pomeni zavrnitev vpogleda v odgovore drugih zadevnih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in v dokument, ki je del spisa.

30      Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti drugi in tretji tožbeni razlog, s katerima se v bistvu izpodbija kršitev, nato prvi in šesti tožbeni razlog, ki temeljita na domnevnih procesnih napakah, ter nazadnje še četrti in peti tožbeni razlog, ki se nanašata na določitev višine globe in trajanje upravnega postopka.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES, domneve nedolžnosti, načela zakonitosti in obveznosti obrazložitve

 Trditve strank

31      Tožeča stranka v bistvu trdi, prvič, da je Komisija napačno razlagala in uporabila pojme „sporazum“, „usklajeno ravnanje“ ter „enotna in trajajoča kršitev“, in drugič, da je pri ugotavljanju kršitve v zvezi s sektorjem gostinstva in sektorjem domače potrošnje, vključno s segmentom prodaje piva pod znamko distributerja, napačno uporabila pravo in napačno presodila dejstva.

32      Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

 Presoja Splošnega sodišča

33      Člen 81(1) ES določa, da so kot nezdružljivi s skupnim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.

34      Za sporazum v smislu člena 81(1) ES zadostuje, da so zadevna podjetja izrazila skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (sodbi Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T‑7/89, Recueil, str. II‑1711, točka 256, in z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točka 199).

35      Sporazum v smislu člena 81(1) ES se šteje za sklenjenega, če obstaja soglasje volj o načelu omejitve konkurence, tudi če o specifičnih elementih nameravane omejitve še potekajo pogajanja (glej v tem smislu zgoraj v točki 34 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točke od 151 do 157 in 206).

36      Pojem usklajenega ravnanja se nanaša na kakršno koli obliko usklajenega delovanja podjetij, ki – ne da bi moralo pripeljati do sklenitve pogodbe v pravem pomenu – konkurenčna tveganja hote nadomešča s praktičnim sodelovanjem (sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 115, in v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točka 158).

37      Člen 81(1) ES v zvezi s tem nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med gospodarskimi subjekti, ki bi ali vplival na ravnanje dejanskega oziroma potencialnega konkurenta na trgu ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je gospodarski subjekt odločil ali ki ga namerava upoštevati, kadar je namen ali učinek teh stikov omejiti konkurenco (glej v tem smislu zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 116 in 117).

38      Spomniti je treba, da mora Komisija, kar zadeva izvedbo dokazov glede kršitve člena 81(1) ES, dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev (sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in zgoraj v točki 36 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 86).

39      Tako mora Komisija predložiti natančne in skladne dokaze o obstoju kršitve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točka 43 in navedena sodna praksa).

40      Vendar je pomembno poudariti, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da skupina indicev – na katere se sklicuje institucija in ki se presojajo skupaj – izpolnjuje to zahtevo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točki 179 in 180 ter navedena sodna praksa).

41      Ob upoštevanju splošno znane prepovedi protikonkurenčnih sporazumov od Komisije ni mogoče zahtevati, naj predloži listine, ki izrecno dokazujejo stike med zadevnimi gospodarskimi subjekti. Nepopolni in posredni dokazi, ki bi jih lahko imela Komisija, morajo biti taki, da se vsekakor lahko dopolnijo s sklepanjem, ki omogoča rekonstrukcijo upoštevnih okoliščin. O obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma je torej mogoče sklepati na podlagi določenega števila dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko skupaj, če ne obstaja druga dosledna razlaga, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točke od 55 do 57).

42      Če se Komisija pri ugotovitvi obstoja protikonkurenčnega sporazuma ali ravnanja sklicuje na listinske dokaze, strankam, ki pred Splošnim sodiščem izpodbijajo to ugotovitev, ni le treba predložiti prepričljive alternative tezi Komisije, temveč morajo dokazati, da dokazi, navedeni v izpodbijani odločbi, ne zadostujejo za ugotovitev obstoja kršitve (zgoraj v točki 40 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 187).

43      V zvezi z obsegom sodnega nadzora mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče, kadar mu je predložena tožba za razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi člena 81(1) ES, na splošno izvesti celovit nadzor za ugotovitev, ali so pogoji za uporabo člena 81(1) ES izpolnjeni ali ne (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Bayer proti Komisiji, T‑41/96, Recueil, str. II‑3383, točka 62 in navedena sodna praksa).

44      Dvom, ki ga ima sodišče, je v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve, saj je treba upoštevati načelo domneve nedolžnosti, ki se kot splošno načelo prava Evropske unije uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (zgoraj v točki 36 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točki 149 in 150, ter sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v združenih zadevah Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, T‑44/02 OP, T‑54/02 OP, T‑56/02 OP, T‑60/02 OP in T‑61/02 OP, ZOdl., str. II‑3567, točki 60 in 61).

45      Na podlagi teh ugotovitev je treba preučiti, ali je Komisija v obravnavanem primeru pravno zadostno dokazala, da je bil z ravnanjem tožeče stranke kršen člen 81(1) ES.

–       Izjava skupine InBev

46      Najprej je treba opozoriti, da se Komisija opira predvsem (glej zlasti točke od 40 do 62 obrazložitve izpodbijane odločbe) na izjavo, ki jo je predložila skupina InBev v okviru prošnje za ugodno obravnavo z dopisi z dne 28. januarja ter 3., 25. in 29. februarja 2000, ki jih je dopolnila s priloženimi izjavami petih direktorjev skupine InBev (točki 34 in 40 obrazložitve izpodbijane odločbe; v nadaljevanju obravnavane kot celota: izjava skupine InBev).

47      Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je iz izjave skupine InBev razvidno, da so obstajale „različne oblike usklajevanja […] med pivovarnami na nizozemskem trgu piva“, pri čemer se razlikuje med uradnimi sestanki generalne skupščine CBK, neformalnimi sestanki finančne komisije te organizacije in „drugimi [vzporednimi] sestanki“, poimenovanimi „uskladitev Catherijne“, katerih sestava se je spreminjala in glede katerih skupina InBev navaja, da v zvezi z njimi ni našla pisnih sledi. „Druge sestanke“ je mogoče razdeliti zlasti na „(i) sestanke direktorjev za gostinski sektor pri štirih glavnih pivovarnah (Heineken, Interbrew, Grolsch in Bavaria) […], (ii) skupne sestanke direktorjev za gostinski sektor in direktorjev, zadolženih za sektor domače potrošnje (dva v letu 1998), in (iii) sestanke direktorjev, zadolženih za sektor domače potrošnje (eden v letu 1999 […])“ (točke od 41 do 46 obrazložitve izpodbijane odločbe).

48      Na podlagi izjave skupine InBev je imela finančna komisija „uradni dnevni red, vendar je bila hkrati tudi forum za razpravo o določitvi cen za sektor domače potrošnje in gostinski sektor[; v] zvezi s temi razpravami ni bil sestavljen noben zapisnik“ (točka 43 obrazložitve izpodbijane odločbe).

49      Na podlagi iste izjave se je tudi na „drugih sestankih“ razpravljalo o gostinskem sektorju, sektorju domače potrošnje in segmentu prodaje piva pod znamko distributerja (točka 47 obrazložitve izpodbijane odločbe).

50      Na prvem mestu, kar zadeva gostinski sektor, se je razpravljalo o dveh glavnih temah: „obstajal je temeljni sporazum glede določitve največjih količinskih rabatov za gostinski sektor […], drugi predmet posvetovanj so bile naložbe v tem sektorju[; s] tem naj bi v zadevnem sektorju ohranili status quo in preprečili prevzeme strank drugih pivovarn“ (točka 48 obrazložitve izpodbijane odločbe).

51      Eden od direktorjev skupine InBev je navedel, da ni seznanjen z natančno vsebino zadevnega sporazuma, drugi direktor pa ga je opisal kot „zelo kompleksen in ohlapen sporazum o lestvicah (rabatih za gostinski sektor), pri katerem nismo nikoli sodelovali“; k temu je dodal, da je „[u]sklajevanje potekalo v obliki sestankov direktorjev za gostinski sektor dvakrat mesečno, na katerih so razpravljali o znanih kršitvah ,pravila‘ (čeprav je bilo to ohlapno; govorilo se je o tržnih ekscesih)“ (točka 48 obrazložitve izpodbijane odločbe).

52      Na drugem mestu, kar zadeva sektor domače potrošnje, so se v skladu z izjavo skupine InBev razprave nanašale na raven cen na splošno in na posebno vprašanje prodaje piva pod znamko distributerja.

53      Kar zadeva raven cen na splošno, je eden od direktorjev skupine InBev izjavil, da „je bilo v navadi, da je pivovarna dvignila cene šele po tem, ko je to napovedala kolegom pivovarjem […;] pobudo je vedno dala ena od velikih pivovarn, večinoma Heineken[; t]ako so imele preostale pivovarne čas, da so v zvezi s tem izoblikovale stališče[, in č]eprav so v grobem prilagajale cene druga drugi, je vsaka od njih imela in ohranila svojo cenovno politiko“ (točka 51 obrazložitve izpodbijane odločbe).

54      Kar zadeva prodajo piva pod znamko distributerja, je skupina InBev navedla, da sta nizozemska akterja iz tega segmenta (družbi Bavaria in Oranjeboom, ki jo je pozneje kupila skupina Interbrew) o cenah razpravljala od leta 1987. K temu je dodala, da sta se „[o]be strani po tem, ko sta se o tem pogovorili še skupaj, sporazumeli, da ne bosta sprejeli nobenega poseganja v svoj krog strank v segmentu znamk distributerja, ki bi pomenilo zmanjšanje količine“ (točka 52 obrazložitve izpodbijane odločbe).

55      Kar zadeva vpletenost skupin Heineken in Grolsch v tem sektorju, je v izjavi skupine InBev navedeno, da je za „[n]izozemski trg […] značilna precejšnja razlika med cenami piva, ki se prodaja pod znamko distributerja (,znamke B‘), in [cenami piva drugih znamk (,znamke A‘);] skupina Heineken, ki ne deluje v segmentu znamk distributerja, je vedno zavračala podražitve za znamke A, če se ni podražilo tudi pivo, ki se prodaja pod znamko distributerja[; t]ako je izvajala posredni pritisk zlasti na proizvajalce znamk distributerja, kot sta družba Bavaria in skupina Interbrew“ (točka 53 obrazložitve izpodbijane odločbe).

56      Skupina InBev je izjavila, da so tudi o cenah znamk distributerja razpravljale vse štiri pivovarne – torej tudi v navzočnosti skupine Grolsch – v okviru splošnejšega vprašanja razlik, ki jih je treba ohraniti med cenami znamk piva. Po izjavi skupine InBev „skupini Heineken in Grolsch več let nista povišali cen, podražilo pa se ni niti pivo znamk drugih pivovarn niti pivo, ki ga te prodajajo pod znamko distributerja[; v] zadnjih letih sta podražitve izvedli družba Bavaria in skupina Interbrew, ki jima je sledila skupina Grolsch“ (točka 54 obrazložitve izpodbijane odločbe). Navedeno je še, da „[s]o bila pred tremi ali štirimi leti ta neformalna posvetovanja vključena v uskladitev Catherijne o gostinskem sektorju, pri kateri so sodelovali tudi predstavniki CBK[; p]o nekaj sestankih je bilo odločeno, da se ti sestanki znova ločijo na sestanke za sektor domače potrošnje in gostinski sektor“ (točka 54 obrazložitve izpodbijane odločbe).

57      Skupina InBev je še navedla, da je bil po tem, ko je med letoma 1996 in 1997 del trga prevzela belgijska pivovarna Martens, sklenjen „sporazum med belgijskimi in nizozemskimi pivovarnami, dejavnimi na trgu znamk distributerja[; d]va sestanka sta potekala [v hotelu v] Bredi leta 1998 […; t]am je bilo dogovorjeno, da se bodo upoštevale ustrezne količine za znamke distributerja, ki se prodajajo strankam na Nizozemskem oziroma v Belgiji“ (točka 55 obrazložitve izpodbijane odločbe).

58      Po izjavah direktorjev skupine InBev so bili „drugi sestanki“ organizirani za vzajemno pomiritev glede „omejene napadalnosti“ na trgu (točka 46 obrazložitve izpodbijane odločbe).

59      Skupina InBev je v odgovor na zahtevo za posredovanje podatkov z dne 19. decembra 2001 navedla, da so bili „rokovniki iz predhodnih let in zapiski, izdelani na teh neformalnih sestankih, uničeni konec novembra 1998[; p]ribližno v tem času se je začel na trgu razkrivati obstoj usklajevanja med nizozemskimi pivovarnami, kar je vzbudilo strah pred nadzorom nizozemskega organa za varstvo konkurence[; r]okovniki so bili uničeni še v naslednjih letih“ (točka 61 obrazložitve izpodbijane odločbe).

60      Najprej je treba ugotoviti, da nobena določba niti nobeno splošno načelo prava Unije Komisiji ne prepovedujeta, da bi proti podjetju uporabila izjave drugih obtoženih podjetij. Če ne bi bilo tako, bi bilo dokazno breme, ki ga nosi Komisija za ravnanja, ki so v nasprotju s členoma 81 ES in 82 ES, nevzdržno in nezdružljivo z nalogo nadzora nad pravilno uporabo teh določb, ki jo ima Komisija na podlagi Pogodbe ES (zgoraj v točki 40 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 192).

61      V obravnavanem primeru tožeča stranka ne izpodbija navedb iz izjave skupine InBev, v skladu s katerimi so obstajali sestanki med predstavniki nizozemskih proizvajalcev piva. Ne izpodbija niti tega, da je bila na večini teh sestankov zastopana ter da se je tam razpravljalo o ravni cen na nizozemskem trgu in o uporabi rabatov za stranke v gostinskem sektorju.

62      V teh okoliščinah je Komisija lahko upravičeno ugotovila, da so sestanki, navedeni v izjavi skupine InBev, obstajali in da so zastopniki tožeče stranke dejansko sodelovali na vsaj nekaterih sestankih.

63      Vendar tožeča stranka zanika, da bi bil na podlagi razprav na zadevnih sestankih sklenjen protikonkurenčni sporazum ali dogovor o usklajenem ravnanju. Trdi, da so se na navedenih sestankih obravnavala zakonita vprašanja, razprave o položaju na trgu pa niso imele protikonkurenčnih namenov. Tožeča stranka v zvezi s tem izpodbija zanesljivost izjave skupine InBev in trdi, da je ta nedoločna, nekoherentna in v svojem bistvu protislovna.

64      Kar zadeva protislovnost izjave skupine InBev, tožeča stranka dodaja, da vsebuje več razbremenilnih izjav.

65      Prvič, šlo naj bi za odlomke dodatne izjave skupine InBev z dne 3. februarja 2000, v kateri je navedeno: „[V]ečinoma smo se pogovarjali zato, da bi si vzajemno dajali vtis, da bomo na trgu ostali mirni. Le malo se je govorilo o lestvicah in prodajnih mestih. V bistvu smo imeli drug drugega za bedaka. V zadnjih letih so ti sestanki vsebinsko vse bolj bledeli, usklajevanje pa je postajalo vse bolj ohlapno“ (točka 46 obrazložitve izpodbijane odločbe).

66      Drugič, tožeča stranka se sklicuje na nekatere odlomke izjav direktorjev skupine InBev, v skladu s katerimi zlasti: „[N]i obstajal sporazum za prehrambni sektor“; „dvigi cen pa niso bili izvedeni v okviru sporazumov“; „nisem vedel za sporazume v sektorju ‚znamk distributerja‘“; „ta sestanek ni imel veliko vsebine. Šlo je bolj za prijeten sestanek, brez posebnega dnevnega reda. Podane so bile splošne pripombe o rabatih. Imel sem občutek, da je že leta obstajal neke vrste lestvični sistem ali pravilo za rabate, vendar to ni bilo nikoli izrecno povedano. Govorilo se je le zelo splošno o skupnih zneskih rabatov, pri čemer je bilo poudarjenih nekaj incidentov“; „[Interbrew] ni sodelovala pri nobenem sporazumu o cenah“; „poleg tega ni bilo nobenega usklajevanja. Ravnali smo popolnoma neodvisno in ob podražitvi vseh vrst piva leta 1999 smo podražili znamke A (potem ko sta to storili skupini Bavaria in Grolsch nekaj mesecev prej) in naše stranke so se nam močno upirale glede znamk distributerjev […] ravnali smo torej popolnoma zakonito.“

67      Tožeča stranka trdi, da zgoraj navedene izjave niso združljive z ugotovitvami Komisije v zvezi z obstojem kršitve člena 81 ES. Po mnenju tožeče stranke iz tega izhaja, da podražitve v sektorju domače potrošnje niso bile niti dogovorjene niti usklajene, da je skupina Interbrew svoje prodajne cene določala popolnoma neodvisno, da so si nizozemske pivovarne vedno močno konkurirale in da ni bilo nobenega sporazuma med pivovarnami o znižanjih, dodeljenih gostinskemu sektorju.

68      Najprej je treba ugotoviti, da zaradi sklepov, ki jih je tožeča stranka izpeljala iz nekaterih delov izjave skupine InBev, da so bile razprave splošne, da ni obstajal sporazum za nekatere sektorje in da razprave niso vplivale na ravnanje pivovarn na trgu, ni mogoče omajati ugotovitve Komisije, da je obstajala kršitev.

69      Kar zadeva domnevno splošno naravo zadevne izjave, je treba namreč opozoriti, da mora Komisija pogosto dokazati obstoj kršitve v okoliščinah, ki so za to neugodne, ker je lahko poteklo več let od časa dejanskega stanja, ki pomeni kršitev, in ker več podjetij, ki so bila predmet preiskave, ni dejavno sodelovalo s Komisijo. Čeprav mora Komisija nujno dokazati, da je bil sklenjen nezakonit sporazum o razdelitvi trgov, bi bilo pretirano še zahtevati, naj predloži dokaz o posebnem mehanizmu, s katerim naj bi dosegli ta cilj. Podjetje, odgovorno za kršitev, bi se namreč prelahko izognilo sankciji, če bi se lahko sklicevalo na trditev o nedoločnosti predloženih informacij glede izvajanja nezakonitega sporazuma, kadar sta obstoj sporazuma in njegov protikonkurenčni cilj zadostno dokazana. Podjetja se v takem položaju lahko uspešno branijo, če imajo možnost podati pripombe na vse dokaze, ki jih proti njim uveljavlja Komisija (zgoraj v točki 40 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 203; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 25. januarja 2007 v združenih zadevah Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, C‑403/04 P in C‑405/04 P, ZOdl., str. I-729, točka 50).

70      Dalje, kar zadeva domnevno protislovnost izjave skupine InBev, ker naj bi bile v njej navedbe, ki naj bi potrjevale, da sporno ravnanje ni imelo učinka na trgu, je treba spomniti, da iz besedila člena 81 ES izhaja, da so sporazumi in usklajena ravnanja podjetij s protikonkurenčnim ciljem prepovedani, ne glede na to, ali imajo kakršen koli učinek na trgu (zgoraj v točki 36 navedena sodba Sodišča Hüls proti Komisiji, točke od 163 do 166, in sodba Sodišča z dne 4. junija 2009 v zadevi T‑Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, ZOdl., str. I‑4529, točka 29).

71      Ker je torej Komisija ugotovila obstoj sporazumov in usklajenih ravnanj s protikonkurenčnim ciljem, te ugotovitve ni mogoče ovreči z navedbami o tem, da tajni dogovori niso bili izvedeni ali da niso imeli učinka na trgu.

72      Kar zadeva domnevne navedbe o tem, da v sektorju domače potrošnje in gostinskem sektorju ni bil sklenjen noben sporazum, je treba ugotoviti, da odlomki – na katere se sklicuje tožeča stranka –, če se upoštevajo njihove okoliščine, nikakor ne izključujejo obstoja sporazuma ali usklajenega ravnanja v zadevnih sektorjih.

73      Glede sektorja domače potrošnje (prodaja na drobno) sledi trditvi enega od direktorjev skupine InBev, da „[n]i obstajal sporazum za [ta] sektor“, konkreten opis mehanizma za usklajevanje cen, ki so ga uporabljale pivovarne. V upoštevnem odlomku je navedeno (točka 51 obrazložitve izpodbijane odločbe):

„Ni obstajal dogovor za sektor prodaje na drobno (,food‘). Kar zadeva podražitve piva, je bilo v navadi, da je pivovarna dvignila cene šele po tem, ko je to napovedala kolegom pivovarjem. Po taki napovedi ene od strani je sledila razprava o vplivu take podražitve na trg, vendar je bila podražitev kljub vsemu izpeljana. Pobudo je vedno dala ena od velikih pivovarn, večinoma Heineken. Tako so imele preostale pivovarne čas, da so si v zvezi s tem izoblikovale stališče. Čeprav so v glavnem prilagajale cene druga drugi, je vsaka od njih imela in ohranila lastno cenovno politiko.“

74      V tem okviru se ni mogoče učinkovito sklicevati samo na dejstvo, da je direktor skupine InBev omenil neobstoj „sporazuma“, saj sta za pravno opredelitev ravnanj, opisanih v izjavah, ki jih podajo pristojne osebe v zadevnih podjetjih, pristojna Komisija in po potrebi Splošno sodišče.

75      Kar zadeva domnevni neobstoj sporazuma in njegovo neupoštevanje v gostinskem sektorju, je treba ugotoviti, da zaradi odlomkov iz dodatne izjave skupine InBev z dne 3. februarja 2000 in izjav vodilnih skupine InBev, navedenih v točkah 65 in 66 zgoraj, ni mogoče izključiti obstoja sporazuma o rabatih, dodeljenih strankam v tem sektorju. Ker je iz teh odlomkov razvidno, da so bile razprave splošne in da so se redko nanašale na lestvice in določena prodajna mesta, se ti odlomki nanašajo na vprašanje, kako podrobne so bile te razprave, vendar v njih ni zanikan obstoj sporazuma v smislu člena 81 ES. Tako jih ni mogoče obravnavati, kot da nasprotujejo navedbi iz izjave skupine InBev, v skladu s katero je „obstajal […] temeljni sporazum glede določitve največjih količinskih rabatov za gostinski sektor“ (točka 48 obrazložitve izpodbijane odločbe).

76      Ob upoštevanju zgoraj navedenega argumentacija tožeče stranke, da naj bi bila izjava InBev nedoločna in protislovna in da naj bi torej Komisija selektivno uporabila to izjavo, ni utemeljena.

77      Nazadnje, kar zadeva splošno oceno zanesljivosti izjave skupine InBev, je treba v nasprotju s trditvami tožeče stranke šteti, da je lahko Komisija izjavi te skupine upravičeno pripisala posebej veliko dokazno vrednost, saj gre za odgovor v imenu podjetja, zato njegova verodostojnost presega verodostojnost, ki bi jo bilo mogoče pripisati odgovoru katerega od zaposlenih, ne glede na njegove osebne izkušnje ali mnenje. Dodati je še treba, da je izjava skupine InBev nastala na podlagi interne preiskave, ki jo je opravilo podjetje, in da jo je Komisiji predložil odvetnik, ki je imel poklicno obveznost delovati v interesu tega podjetja. Zato ni mogel lahkomiselno priznati obstoja kršitve, ne da bi pri tem pretehtal posledice tega dejanja (sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, Recueil, str. II‑1705, točka 45, in zgoraj v točki 40 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 206).

78      Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeležencev nezakonitega omejevalnega sporazuma sicer običajno, ker bi verjetno želeli zmanjšati pomen svojega prispevka h kršitvi in prikazati čim večji prispevek drugih, vendar dejstvo, da se z zahtevo za uporabo obvestila o ugodni obravnavi želi doseči znižanje globe, ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi, kar zadeva preostale udeležence očitanega omejevalnega sporazuma. Vsak poskus zavajanja Komisije lahko namreč omaje iskrenost in popolnost sodelovanja predlagatelja ter s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležen neokrnjene ugodne obravnave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (sodba Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T‑120/04, ZOdl., str. II‑4441, točka 70).

79      Treba je sicer spomniti, da izjave nekega podjetja – ki je obtoženo sodelovanja pri omejevalnem sporazumu –, katere pravilnost izpodbija več drugih obtoženih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo ta podjetja storila, ne da bi to potrjevali drugi dokazi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Enso-Gutzeit proti Komisiji, T‑337/94, Recueil, str. II‑1571, točka 91, in zgoraj v točki 40 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 219).

80      Torej samo izjava skupine InBev ne more zadostovati kot dokaz obstoja kršitve, temveč jo je treba utemeljiti še z drugimi dokazi.

81      Vendar je treba šteti, da je stopnja potrditve, ki se zahteva v tej zadevi, zaradi zanesljivosti izjave skupine InBev manjša, tako v smislu natančnosti kot tudi intenzivnosti, kot bi bila, če ta ne bi bila posebej zanesljiva. Če bi se štelo, da več usklajenih indicev potrjuje obstoj in določene posebne vidike ravnanj, omenjenih v izjavi skupine InBev in navedenih v členu 1 izpodbijane odločbe, je treba torej sklepati, da bi lahko ta izjava v tem primeru zadostovala za dokaz o drugih vidikih izpodbijane odločbe. Če dokument ni v očitnem nasprotju z izjavo skupine InBev o obstoju ali bistveni vsebini spornih ravnanj, dejstvo, da potrjuje pomembne elemente opisanih ravnanj, zadostuje za to, da se mu prizna določena vrednost potrdilnega dokaza med več obremenilnimi dokazi (glej v tem smislu zgoraj v točki 40 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 220 in navedena sodna praksa).

82      Trditve tožeče stranke v zvezi z drugimi dokazi, na katere se sklicuje Komisija v izpodbijani odločbi, da bi podprla ugotovitve, izpeljane iz izjave skupine InBev, je treba preučiti na podlagi zgornjih ugotovitev.

–       Drugi dokazi

83      Komisija v izpodbijani odločbi navaja, da izjavo skupine InBev utemeljujejo številni interni dokumenti tožeče stranke in treh drugih nizozemskih pivovarn, rokopisni zapiski s sestankov, poročila o stroških in kopije rokovnikov, pridobljenih med pregledi in z zahtevami za posredovanje podatkov.

84      V točki 67 obrazložitve izpodbijane odločbe se Komisija sklicuje na rokopisne zapiske enega od komercialnih direktorjev skupine Grolsch v zvezi s sestankom, ki je potekal 27. februarja 1996, pri čemer je predmet tega sestanka označen kot „CBK cie HOR cath“. Ti zapiski vključujejo ta odlomek: „Jamstva/financiranje: fin[anciranje] za […] višje od potreb za določena mesta. Torej […] mil[ijonov]“.

85      Po mnenju Komisije iz tega odlomka izhaja, da so zadevne štiri pivovarne v okviru „sestanka Catherijne“ razpravljale o finančnih pogojih, ki so se uporabljali ali naj bi se uporabljali za nekatere stranke iz gostinskega sektorja (točka 72 obrazložitve izpodbijane odločbe), zlasti za lokale, ki jih je vodil lastnik številnih gostinskih lokalov na Nizozemskem.

86      Komisija se v točki 76 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na rokopisne zapiske enega od direktorjev za gostinski sektor pri družbi Bavaria v zvezi s sestankom, ki je potekal 19. junija 1996. Zapiski so povzeti tako:

„– [P]rilagoditi cene

      visoka – nizka domača potrošnja

            uskladitev Bavaria – Interbrew

                  […]in […] –> težava […]

                        Martens

                              Schultenbrau!! 89 ct

      – podražitev samo za sode

                  razlogi

                  le v celoti Hein + Grolsch

                                    Frise US Heit

Interbrew      \

                   |               skupno povišanje

Bavaria      /

                        -> […] tudi

      spodaj se poviša bolj kot zgoraj

– vpihati zrak

– sporazumi

      sanirati rabat za pretok pijač 7,5 na sod Heineken

      pripraviti predstavnike glede morebitnih sporazumov

Interbrew      \

                  |       lahko se uporabi zrak

Grolsch /.“

87      Po mnenju Komisije ti zapiski potrjujejo, da so navzoči pivovarji podrobno razpravljali o cenah piva, ki se je prodajalo pod znamko distributerja, in piva, ki se je prodajalo v sodih, ter da bi se moralo cenejše pivo, ki sta ga proizvajali skupina Interbrew in družba Bavaria, bolj podražiti kot dražje pivo, ki sta ga proizvajali skupini Heineken in Grolsch (točka 85 obrazložitve izpodbijane odločbe).

88      Komisija se v točki 89 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na dopis, ki ga je generalni direktor družbe Interbrew Nederland 25. marca 1997 naslovil na sedež skupine InBev v Belgiji:

„Zdaj glavne pivovarne soglašajo glede podražitve pred letom 1998. Tako bodo lahko pivovarne povečale svoje rezerve za potrebne dodatne promocijske proračune. Akterji znamke A želijo doseči razliko med podražitvijo za znamke A (plus 2 NLG/hl) in znamke B (plus 4 NLG/hl). To se mi zdi zelo nerealistično – vsi moramo podpreti skupno podražitev za 4 NLG. Iz podražitve bi izključil naše posebne vrste piva, ,ki so zelo pitna‘ (DAS, Hoegaarden, Leffe). Začela so se pogajanja.“

89      Komisija je na podlagi tega dopisa sklepala, da je bila podražitev predvidena pred letom 1998, in sicer po koncu pogajanj o cenah med glavnimi proizvajalci. Ta dopis naj bi potrjeval tudi obstoj razlikovanja med proizvajalci ter znamkami dražjega in cenejšega piva (točka 90 obrazložitve izpodbijane odločbe).

90      Komisija se v točki 92 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na rokopisne zapiske člana upravnega odbora družbe Bavaria v zvezi s sestankom, ki je potekal 1. maja 1997. Navaja te odlomke:

„Catherijne Club 1/5 – 97

,interni‘ prenosi v skupini

morajo upoštevati tudi ,lestvico‘

[…] ‚Haag‘

Monster ZH [južna Nizozemska] višja konkurenčna ponudba.“

91      Po mnenju Komisije ti zapiski potrjujejo, da so pivovarne razpravljale o „lestvici“ za tržne pogoje, odobrene posameznim prodajnim mestom pri prenosu z ene skupine na drugo in tudi pri prenosu znotraj iste skupine (točka 99 obrazložitve izpodbijane odločbe).

92      Komisija je v točki 100 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da zgoraj navedeni zapiski v prvi vrstici vsebujejo tudi imena „Heineken/Amstel/Brand/Grolsch“, v drugi vrstici pa imeni „Interbrew/Bavaria“, pri čemer sta obe vrstici povezani z zavitim oklepajem, za katerim je zapisano „brez podražitev“. Komisija je na podlagi tega sklepala, da je bilo v središču razprav pivovarn o podražitvah piva razlikovanje med znamkami A v lasti skupin Heineken in Grolsch ter znamkami B v lasti skupine Interbrew in družbe Bavaria (točka 103 obrazložitve izpodbijane odločbe).

93      Komisija se v točki 117 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na rokopisne zapiske člana upravnega odbora družbe Bavaria v zvezi s sestankom, ki je potekal 17. decembra 1997. Navaja ta odlomek:

„2. Položaj cen:      marec/april

      enostopenjski zagon/dvostopenjski zagon

      a) Heineken računa na malo hrupa!!      Heineken 18,59

      b) v primeru povišanja: zelo odprte pogajalske možnosti; iskreno; bo podprto.“

94      Komisija je na podlagi tega sklepala, da so pivovarne, navzoče na sestanku, ki je potekal 17. decembra 1997, zlasti Bavaria, Grolsch in Heineken, razpravljale o podražitvah in morebitnih odzivih nanje (točka 127 obrazložitve izpodbijane odločbe).

95      Komisija se v točki 129 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na odlomek iz rokopisnih zapiskov enega od direktorjev za gostinski sektor družbe Bavaria v zvezi s sestankom, ki je potekal 12. marca 1998:

„– Od 1. januarja se ni veliko zgodilo

– Znamke A brez panike glede na ceno      Hein

9,95 znižanje z 11,49 ni zelo smiselno      Int

9,75            9,36 Bavaria

2 x      4,95 4,75 }→

      znamke distributerjev

cene na nizkocenovnem delu trga

sredi marca Bavaria nekaj

      pod Amstel (17) Bavaria (15)

      z 9,75 na 10,75, če se nič

      ne zgodi, potem Grolsch in Hein

      povišanja pocket pivovarna

→ skleniti dogovor […] in Dick

Biti mora ,dokazljivo‘ prek Nielsena, sicer

se ne bo nič zgodilo.“

96      Po mnenju Komisije iz tega izhaja, da so pivovarne, navzoče na sestanku, ki je potekal 12. marca 1998, razpravljale o znižanjih za nizozemske supermarkete (točka 137 obrazložitve izpodbijane odločbe) in da so morale biti podražitve družbe Bavaria dokazljive z blagajniškimi podatki supermarketov, ki jih zbira družba AC Nielsen (točka 133 obrazložitve izpodbijane odločbe).

97      Komisija se v točki 138 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na drugi odlomek iz zgoraj navedenih rokopisnih zapiskov:

„Bavobresti 4 % ?          6 1/2

      razen

      v primeru odškodnine za oglaševanje.“

98      Po mnenju Komisije ta odlomek dokazuje, da se je razpravljalo o ravni obrestnih mer za posojila prodajnim mestom v gostinskem sektorju (točka 142 obrazložitve izpodbijane odločbe).

99      Komisija se v točki 143 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na tretji odlomek iz zgoraj navedenih rokopisnih zapiskov:

„Nogometni klubi Prireditvene dvorane Gledališča

Študentska združenja

      […]

                                    Grolsch

Nad/zunaj lestvice                        

                              130

[…]                                 (125) 124,5.“

100    Po mnenju Komisije iz tega izhaja, da so pivovarne posebej razpravljale o natančno določenih strankah iz gostinskega sektorja v zvezi z „lestvico“, kar potrjuje izjavo skupine InBev o obstoju sporazuma, poimenovanega „lestvica“ (točka 147 obrazložitve izpodbijane odločbe).

101    Komisija se v točki 156 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na odlomek iz rokopisnih zapiskov člana upravnega odbora družbe Bavaria v zvezi s sestankom, ki je potekal 3. julija 1998:

„Heineken povišano

>> Heineken pivo v sodu.“

102    Na podlagi tega odlomka je Komisija sklepala, da so pivovarne razpravljale o cenah za stranke v sektorju domače potrošnje in za eno od strank v gostinskem sektorju (točke od 162 do 164 obrazložitve izpodbijane odločbe).

103    Komisija se v točki 165 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na drug odlomek iz zgoraj navedenih rokopisnih zapiskov:

„Kavarna      […]      1800      […]

       […]      400      […]

                  60 na hl      

                        650.000,- V.B.K.“

104    Po mnenju Komisije iz tega odlomka izhaja, da so pivovarne razpravljale o rabatu in/ali proviziji za znižanje, ki se je ali naj bi se uporabljala za posebna prodajna mesta v gostinskem sektorju (točka 171 obrazložitve izpodbijane odločbe).

105    Komisija se v točki 174 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na dokument z datumom 30. junij 1998 in seznam cen skupine Heineken, s katerim so bile napovedane nove cene za ustekleničeno in točeno pivo (pivo v cisterni in sodu) od 1. junija 1998, ki sta bila najdena v pisarni enega od prodajnih direktorjev za sektor domače potrošnje pri skupini Grolsch in na katerih je bil zaznamek „agenda c[ommiss]ie CBK“ (komisija za dnevni red CBK). Po mnenju Komisije ti dokumenti potrjujejo izjavo skupine InBev, da se je na zadevnih sestankih razpravljalo o cenah za sektor domače potrošnje in konkurenci na trgu gostinskega sektorja (točka 175 obrazložitve izpodbijane odločbe).

106    Komisija se v točki 179 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na interni zapisek skupine Heineken z dne 14. oktobra 1998, naslovljen na vodilno ekipo skupine Heineken, v katerem je navedeno: „[P]odražitev, ki jo je obljubila družba Bavaria v CBK, ni jasno razvidna iz [številk] družbe Nielsen.“ Po mnenju Komisije je mogoče s tem zapiskom utemeljiti sklep, da je družba Bavaria na sestanku, ki je potekal 12. marca 1998, napovedala, da bo prva dvignila cene v sektorju domače potrošnje, druge pivovarne pa bi ji morale slediti pozneje, pri čemer bi morale biti podražitve družbe Bavaria „dokazljive“ s številkami družbe Nielsen (točka 180 obrazložitve izpodbijane odločbe).

107    Komisija se v točki 184 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na dopis, ki je bil naslovljen na enega od direktorjev enote za gostinski sektor na Nizozemskem pri skupini Heineken, ki ga je poslal direktor za oglaševanje in domačo potrošnjo pivovarne Brand BV skupine Heineken v zvezi s svojim pogovorom s članom upravnega odbora družbe Bavaria:

„Na sejmu prehrane v Noordwijku 9. septembra [1998] mi je [član upravnega odbora družbe Bavaria] govoril o zadevi […] in odzivu skupine Heineken. Če povzamem, bi po njegovem mnenju lahko skupina Heineken veliko prej sedla za pogajalsko mizo z najvišjimi predstavniki te skupine in družbe Bavaria na nizozemskem trgu gostinskega sektorja. Izgubljene hektolitre bi bilo torej mogoče nadomestiti kako drugače. Dodal je še, da ima družba Bavaria na koncu morda v načrtu še druge potencialne stranke iz gostinskega sektorja, ki bi želele prostovoljno (poudarek je bil na prostovoljno, kot se je to po njegovem mnenju zgodilo z […]) preiti na družbo Bavaria [ime enega od uslužbencev, pristojnih za gostinski sektor na Nizozemskem pri skupini Heineken]; ni treba posebej poudarjati, da se te trditve popolnoma skladajo z dobro znano retoriko […] Nisem te hotel prikrajšati za to informacijo. Vso srečo pri tvojem razgovoru.“

108    Komisija meni, da ta dopis potrjuje izjavo skupine InBev, po kateri pivovarne niso razpravljale le o omejitvah pri znižanjih, temveč tudi o omejitvah v zvezi s prodajnimi mesti, ki so izbrala drugo pivovarno, in sicer ne le na večstranskih sestankih, ampak tudi na dvostranskih srečanjih (točka 189 obrazložitve izpodbijane odločbe).

109    Komisija se v točki 193 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na rokopisne zapiske enega od generalnih direktorjev družbe Grolsche Bierbrouwerij Nederland v zvezi z vabilom na sestanek, ki je potekal 8. januarja 1999:

„– [P]rodaja '98

– cena piva →

– zabojnik vrste ‚pinool‘            |      akcije/cat II

– zabojniki                        |      spodaj

                                    |      sod

                                    |      NMA.“

110    Po mnenju Komisije iz teh zapiskov izhaja, da so bile razprave o ceni piva osredotočene na štiri elemente: prvič, na promocijske akcije na trgu za domačo potrošnjo; drugič, na cenejše pivo, ki se prodaja pod znamko distributerja; tretjič, na ceno piva v sodih in velikih zabojnikih, ki se uporabljajo v gostinskem sektorju na nizozemskem trgu piva, in četrtič, na nizozemski organ, pristojen za konkurenco, NMA (točka 194 obrazložitve izpodbijane odločbe).

111    Komisija se v točkah 197 in 199 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na seznam tem, ki naj bi bile obravnavane na sestanku, ki je potekal 8. januarja 1999 in na katerem je predstavnik skupine Grolsch zapisal kratico „BP“, ki jo Komisija razlaga kot „cena piva“ (bierprijs) ali „najnižja cena“ (bodemprijs) ter „P[rivate] L[abel] 50 ct. več“. Komisija na podlagi teh zaznamkov v zvezi s pivom v sodih sklepa, da so pivovarne podrobno razpravljale o cenah (točka 203 obrazložitve izpodbijane odločbe).

112    Komisija se v točkah 212 in 213 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na dokument, ki se nanaša na tri stike na vodstveni ravni med skupinama Heineken in Grolsch okrog 5. julija 1999, pri čemer je omenjena „cenovna vojna“ med pivovarnama. Komisija na podlagi tega meni, da je skupina Heineken neposredno stopila v stik s skupino Grolsch glede znižanj, in to mesec in pol pred dejansko uvedbo začasnih znižanj v verigi trgovin, ki ji je skupina Grolsch odklonila odobritev nadomestila (točka 213 obrazložitve izpodbijane odločbe).

113    Komisija se v točki 224 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na več dokumentov iz svojega upravnega spisa, iz katerih je mogoče razbrati teme, ki so bile obravnavane na dvostranskih sestankih med družbo Bavaria in skupino InBev 8. marca 1995, v drugi polovici marca 1997, 12. maja 1997, 19. junija 1997 in 8. septembra 1997. Iz teh dokumentov navaja te odlomke:

–        sestanek z 8. marca 1995: „[družbi Bavaria] in [Interbrew Nederland] sta potrdili, da imata velike težave z g. […] na Nizozemskem“ (opomba pod črto 491 v izpodbijani odločbi);

–        sestanek z 12. maja 1997: [omenjene so bile] „podražitve“ ter „znamke distributerjev kot Damoklejev meč […] psihološki pritisk skupine Grolsch in še bolj Heineken za podražitev piva, ki se prodaja pod znamko distributerja“ (opomba pod črto 493 v izpodbijani odločbi);

–        sestanek z 19. junija 1997: [obravnavano je bilo] „ravnanje, ki bi bilo potrebno v segmentu znamk distributerja, in v zvezi s tem stališče skupine Interbrew glede družbe Martens (ki se v svetu nizozemskega piva obravnava kot nezaželeni gost)“ (opomba pod črto 494 v izpodbijani odločbi);

–        sestanek z 8. septembra 1997: [obravnavana sta bila] „položaj na nizozemskem trgu znamk distributerja in dejstvo, da je družba Bavaria prevzela eno od strank skupine Interbrew […], pri čemer je ta družba [stranki] pripravila najnižjo ponudbo […] in tako spremenila status quo […]“ (opomba pod črto 495 v izpodbijani odločbi).

114    Komisija te dokumente razlaga kot dokaz za to, da so dvostranska posvetovanja med družbo Bavaria in skupino InBev omogočila vzdrževanje „oboroženega miru“ ali „pakta o nenapadanju“ v zvezi s pivom, ki se prodaja pod znamko distributerja (točka 223 obrazložitve izpodbijane odločbe).

115    V točki 227 obrazložitve izpodbijane odločbe se Komisija sklicuje na dopis z datumom 26. september 1997, ki ga je eden od izvoznih direktorjev družbe Interbrew Nederland naslovil na enega od izvoznih direktorjev na osrednjem sedežu skupine Interbrew v zvezi s „prodajo piva v Nemčiji in [z] znamkami distributerja“:

„Pred kratkim sem se v zvezi s tem pogovarjal z našim glavnim konkurentom na Nizozemskem in ob tej priložnosti izvedel, da se namerava sestati z […], da bi se dogovoril o tem, ali naj se poveča količina piva TIP za leto 1998 ali ne. Pozanimal sem se, po kakšni ceni nameravajo delati, in potrdil mi je natančno isto ceno minus prispevek za osrednji sedež […] ter to, da bi za to ceno sprejel okrog 200.000 hl.“

116    Po mnenju Komisije iz tega izhaja, da je skupina Interbrew od družbe Bavaria zahtevala in dobila podrobne informacije o cenah in količinah, če bi se družba Bavaria odločila za dobavo piva pod znamko distributerja veliki nemški distribucijski verigi. Komisija meni, da je mogoče s tem potrditi izjavo skupine InBev, po kateri sta si skupina Interbrew in družba Bavaria izmenjevali informacije o ravneh cen, ki sta jih ponujali kupcem piva pod znamko distributerja. Poleg tega trdi, da je to priznala tudi skupina InBev v dopisu z dne 21. februarja 2006 (točka 228 obrazložitve izpodbijane odločbe).

117    Komisija se v točki 234 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na spodaj navedeno izjavo pivovarne Haacht v zvezi s sestankom, ki je potekal 14. ali 15. junija 1998 med družbama Bavaria in Interbrew Nederland ter belgijskimi pivovarnami Interbrew Belgique, Alken‑Maes, Haacht in Martens:

„Na tem sestanku so bile nizozemske pivovarne obveščene o vsebini izmenjave informacij med belgijskimi udeleženci. Nizozemske pivovarne so soglašale z izmenjavo podatkov o količinah, vrstah embalaže, trajanju pogodb, morebitnih rokih zapadlosti in strankah. Kar zadeva cene, so se udeleženci dogovorili, da si načeloma ne bodo izmenjevali podatkov v zvezi s tem […]

Udeleženci sestanka so menili, da bi bilo treba za centralizacijo izmenjave podatkov zadolžiti nevtralno stran. Ta zahteva je bila podana, ker sodelujoči, ki so bili navzoči na nizozemskem trgu, niso zaupali drugim sodelujočim. Pivovarni Haacht je bilo predlagano, naj prevzame nalogo centralizacije podatkov, ker ni bila dejavna na nizozemskem trgu.“

118    Komisija meni, da ta izjava potrjuje izjavo skupine InBev v zvezi z obravnavanim vprašanjem (točka 235 obrazložitve izpodbijane odločbe).

119    Komisija se v točki 236 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na rokopisne zapiske z zgoraj navedenega sestanka – ki je potekal 14. ali 15. junija 1998 –, najdene v pisarni tajnice predsednika upravnega odbora družbe Bavaria:

„Martens → na Nizozemskem ni bilo nikoli nič uresničeno

       → nizkocenovni – trg – spodkopava cene

            |→ dane so ponudbe za cene

Interbrew Nederland – Martens –> dana je ponudba veliki stranki znamk

distributerja

                                    […]

                                          7,68 [obkroženo]

Martens – ,pocenitev v Belgiji‘

      trenutno NL → […]

Interbrew Belgique je naredil prvi korak v zvezi s P[rivate] L[abel]

samo za                  […]

Pilsener                        […]

/ \                         /        \

                        večkrat enkrat

– ,odločeno‘ |→      pri Interbrew

                        CAT I + II.“

120    Po mnenju Komisije ti zapiski potrjujejo, da je družba Interbrew Belgique dala pobudo za sestanek o pivu, ki se prodaja pod znamko distributerja, na katerem je bilo odločeno, da bo pogodba z organizacijo za nakup na drobno „pripadla družbi Interbrew na Nizozemskem“ (točka 237 obrazložitve izpodbijane odločbe).

121    Komisija se v zvezi s tem sestankom sklicuje še na spodaj navedeno izjavo enega od direktorjev za domačo potrošnjo pri skupini InBev, ki jo je ta skupina predložila 21. februarja 2006 v odgovor na zahtevo za posredovanje podatkov (točka 238 obrazložitve izpodbijane odločbe):

„Ob neki priložnosti […] me je g. […] iz […] seznanil z nizko ceno, ki mu jo je ponudila družba Martens. Dejal je, da je dosegel ceno 0,32 NLG na steklenico. To se ujema s ceno 7,68 NLG na zabojnik s 24 steklenicami, omenjeno v zapiskih g. [pristojna oseba pri družbi Bavaria]. Med temi razpravami, ki so potekale od aprila do začetka junija 1998, sem mu predlagal, naj preide na kategorijo II in tako izkoristi znižanje trošarine. Nazadnje smo v začetku junija 1998 sklenili sporazum z […] v zvezi z dobavo novega […] piva kategorije II […]. Zaradi znižanja trošarine zaradi prehoda na pivo kategorije II smo lahko ponudili ceno 6,36 NLG (vključno z znižanjem trošarine za 0,84 NLG) in se tako zavarovali pred ponudbo družbe Martens.

[…]

Med sestankom [s] 14. ali 15. junija 1998 […] je skupina Interbrew sklenila sporazum z […] o dobavi piva kategorije I […] in kategorije II. Na tem sestanku sem sodeloval pri razpravah in sporazumu z […] iz dveh razlogov. Prvič, družbo Martens sem želel soočiti s ponudbo, ki jo je predložila […], ker je ta vedno zanikala, da je predložila cenovne ponudbe na Nizozemskem. Drugič, preostale udeležence sem želel obvestiti, naj ne dajejo več ponudb […], ker je bil sklenjen sporazum med skupino Interbrew in […]. Vrstica n [dokumenta iz točke 236 obrazložitve izpodbijane odločbe] potrjuje moje obvestilo glede sklenitve pogodbe o dobavi piva kategorije I in kategorije II med […] in skupino Interbrew. Obstoj tega sporazuma […] izhaja iz telefaksa z dne 24. junija 1998.“

122    Komisija se v točki 240 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na izjavo belgijske pivovarne Haacht glede drugega belgijsko‑nizozemskega sestanka – ki je potekal 7. julija 1998 –, v kateri je navedeno:

„To je zadnji sestanek, ki je bil organiziran med sodelujočimi. Na njem je družba Haacht razdelila informacije, ki jih je zbrala na nizozemskem trgu.

Udeleženci so nato spremenili temo in začeli razpravo o manj pomembnih vprašanjih, vendar predstavnik družbe Haacht v tej razpravi ni sodeloval. Kakor koli že, v zvezi s temi temami ni bila izmenjana nobena pomembna informacija. Zdelo se je, da ta sestanek ni prinesel nič konkretnega.“

123    Po mnenju Komisije izjava enega od direktorjev za domačo potrošnjo pri skupini Interbrew potrjuje izjavo družbe Haacht, po kateri je bil to zadnji belgijsko‑nizozemski sestanek. Komisija meni, da je bila odločitev o končanju teh sestankov sprejeta iz natančno določenega razloga, to je strahu, da bo nizozemski organ za varstvo konkurence opravil pregled v eni pivovarni ali več teh, kar potrjuje tudi izjava skupine InBev (točka 241 obrazložitve izpodbijane odločbe).

124    Komisija se v točki 248 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na interno izjavo skupine Heineken, da so „izjemno nizke cene, ki jih trenutno ponuja belgijska pivovarna Martens […], v nasprotju s politiko dviga nizkocenovnega dela trga na višjo cenovno raven“.

125    Nazadnje se Komisija v točki 249 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje še na izjavo, ki jo je med inšpekcijskim pregledom Komisije 23. marca 2000 podal in podpisal eden od generalnih direktorjev družbe Grolsche Bierbrouwerij Nederland, ki je postal predsednik upravnega odbora pri družbi Koninklijke Grolsch:

„Na sestanke finančne komisije CBK je prinesel dokument […], ki je bil naslovljen ,Scenariji cen na podlagi neto povišanja veleprodajnih cen za 2,00 NLG na hl‘, ki je vseboval zaznamek ,CBK – Fie – vedno vzeti s seboj‘. Ta dokument je uporabil, da je skupino Interbrew in družbo Bavaria (proizvajalki piva, ki se na Nizozemskem prodaja pod znamko distributerja) opozoril na po njegovem mnenju neutemeljeno določitev cen piva, ki se prodaja pod znamko distributerja (manj kot 10 guldnov na zabojnik).“

126    Komisija se v isti točki obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje še na spodaj navedeno izjavo enega od generalnih direktorjev družbe Heineken Nederland:

„Bil sem že navzoč na sestanku CBK, na katerem so drugi govorili o določitvi cen za znamke distributerja. S takimi pripombami se je izražala zaskrbljenost. Nisem se odzval, ker skupina Heineken načeloma ni vključena v proizvodnjo znamk distributerja.“

127    Komisija na podlagi odlomkov, navedenih v točkah 248 in 249 obrazložitve izpodbijane odločbe, meni, da sta proizvajalki piva, ki se prodaja pod znamko distributerja (Interbrew in Bavaria), razkrili svojo cenovno strategijo skupinama Heineken in Grolsch, ki nista dejavni v tem sektorju (točka 248 obrazložitve izpodbijane odločbe). Na podlagi tega sklepa, da so bile dvostranske razprave med skupino Interbrew in družbo Bavaria, katerih namen je bil podražiti pivo, ki se prodaja pod znamko distributerja, del splošnih razprav med vsemi štirimi pivovarnami (točka 252 obrazložitve izpodbijane odločbe).

128    Ugotoviti je treba, da je mogoče z zgoraj navedenimi indici podpreti izjavo skupine InBev in utemeljiti ugotovitev, da so se predstavniki skupin Heineken, Grolsch in Interbrew ter družbe Bavaria redno sestajali v okviru cikla neformalnih sestankov, znanih pod imenom „uskladitev Catherijne“ ali „komisija za dnevni red“, katerih sestava se je spreminjala (izjava skupine InBev, navedena v točki 45 obrazložitve izpodbijane odločbe, in drugi dokazi, preučeni v točkah od 65 do 222 obrazložitve izpodbijane odločbe). Osemnajst sestankov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in so sestavljali zadevni cikel, je potekalo 27. februarja 1996, 19. junija 1996, 8. oktobra 1996, 8. januarja 1997, 1. maja 1997, 2. septembra 1997, 16. decembra 1997, 17. decembra 1997, 12. marca 1998, 9. aprila 1998, 3. julija 1998, 15. decembra 1998, 8. januarja 1999, 4. marca 1999, 10. maja 1999, 11. avgusta 1999, 19. avgusta 1999 in 3. novembra 1999.

129    Kar zadeva vsebino razprav, ki so potekale v okviru zadevnih sestankov, zgoraj navedeni indici utemeljujejo izjavo skupine InBev in dokazujejo:

– glede sektorja domače potrošnje:

–        vse štiri pivovarne so razpravljale o cenah (izjava skupine InBev, navedena v točki 51 obrazložitve izpodbijane odločbe, ter drugi dokazi, navedeni v točkah 76, 129, 156, 174, 193, 212 in 213 obrazložitve izpodbijane odločbe) in podražitvah piva na Nizozemskem (izjava skupine InBev, navedena v točki 51 obrazložitve izpodbijane odločbe, ter drugi dokazi, navedeni v točkah 76, 89, 117 in 179 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        o cenah se je razpravljalo tudi med dvostranskimi stiki, zlasti med skupinama Grolsch in Heineken julija 1999 (dokument, naveden v točkah 212 in 213 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        razpravljalo se je o konkretnih predlogih v zvezi s cenami (interni dopis skupine Interbrew iz točke 89 obrazložitve izpodbijane odločbe), izmenjane informacije pa so bile včasih precej podrobne (dokumenti iz točk 129 in 174 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        v letih 1997 in 1998 so pivovarne soglašale o podražitvi pred letom 1998 ali v tem letu (dokumenti iz točk 89, 174 in 179 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        proizvajalki piva „znamk A“ (skupini Heineken in Grolsch) sta v nasprotju s proizvajalkama „znamk B“ (pivo, ki se prodaja pod znamko distributerja) (skupina Interbrew in družba Bavaria) nasprotovali podražitvi „v dveh fazah“, to je najprej za znamke B in nato za znamke A, ter različni stopnji podražitve za znamke A in znamke B (izjava skupine InBev, navedena v točki 53 obrazložitve izpodbijane odločbe, ter drugi dokazi iz točk 76, 89, 100, 117 in 193 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        družba Bavaria je (verjetno na sestanku z 12. marca 1998) napovedala podražitev (dokazi iz točk 129 in 179 obrazložitve izpodbijane odločbe in izjave skupine InBev, navedene v točki 51 obrazložitve izpodbijane odločbe). Verjetno bi morale preostale pivovarne slediti družbi Bavaria, tako da bi zatem tudi same izvedle podražitev (izjava skupine InBev, navedena v točki 51 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        kar zadeva mehanizem spremljanja, je bilo dogovorjeno, da morajo biti podražitve, ki naj bi jih izvedla družba Bavaria, dokazljive s številkami iz podatkovne zbirke za supermarkete, ki jo pripravlja družba AC Nielsen (dokumenti iz točk 129 in 179 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        na voljo ni nobenega dokaza o dejanski podražitvi, ki je bila predvidena za leto 1998;

–        pivovarne so med posvetovanji o cenah razpravljale o položaju v nekaterih natančno določenih supermarketih (rokopisni zapiski iz točk 76 in 156 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        udeleženci so med razpravami navajali konkretne cene (dokumenti iz točk 76, 89, 117, 129 in 174 obrazložitve izpodbijane odločbe);

– glede piva, ki se prodaja pod znamko distributerja:

–        nizozemski proizvajalki piva, ki se prodaja pod znamko distributerja (skupina Interbrew in družba Bavaria), sta od leta 1995 večkrat izrazili zaskrbljenost glede načrtov belgijske pivovarne Martens, da vstopi na nizozemski trg v tem sektorju (izjava skupine InBev, navedena v točki 55 obrazložitve izpodbijane odločbe, ter drugi dokazi, navedeni v točkah 224, 236, 238 in 248 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        o tej zaskrbljenosti se je razpravljalo na dvostranskih posvetovanjih med družbo Bavaria in skupino InBev (izjava skupine InBev, navedena v točki 52 obrazložitve izpodbijane odločbe, in interni dopis skupine Interbrew, naveden v točki 227 obrazložitve izpodbijane odločbe) in na petih dvostranskih sestankih (8. marca 1995, v drugi polovici marca 1997, 12. maja 1997, 19. junija 1997 in 8. septembra 1997), na katerih se je obravnavala ta težava (dokumenti iz točke 224 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        izpeljana sta bila tudi dva „belgijsko‑nizozemska“ sestanka, ki sta potekala 14. ali 15. junija 1998 (dokumenti iz točk 234, 236 in 238 obrazložitve izpodbijane odločbe) in 7. julija 1998 (izjava družbe Haacht, navedena v točki 240 obrazložitve izpodbijane odločbe) v Bredi, in sicer med družbama Interbrew Nederland in Bavaria ter belgijskimi pivovarnami Interbrew Belgique, Alken‑Maes, Haacht in Martens (izjava skupine InBev, navedena v točki 55 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        o vprašanjih, povezanih s prodajo piva pod znamko distributerja, se je razpravljalo tudi v navzočnosti skupin Heineken in Grolsch (ki nista dejavni v tem segmentu) med splošno razpravo (izjava skupine InBev, navedena v točki 54 obrazložitve izpodbijane odločbe, ter drugi dokazi, navedeni v točkah 156, 193, 248 in 249 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        pivovarne so razpravljale o cenah piva, ki se prodaja pod znamko distributerja (izjava skupine InBev, navedena v točki 54 obrazložitve izpodbijane odločbe, ter drugi dokazi iz točk 193, 199, 227, 236, 238 in 249 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        skupini Heineken in Grolsch sta izvajali „psihološki pritisk“ na družbo Bavaria in skupino Interbrew, da bi ti podražili pivo, ki se prodaja pod znamko distributerja (dokumenti iz točke 224 obrazložitve izpodbijane odločbe, iz opombe pod črto 493 in točke 248 obrazložitve izpodbijane odločbe), s tem, da sta zavrnili podražitev znamk A (izjava skupine InBev, navedena v točki 53 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        na dvostranski ravni med družbama Interbrew Nederland in Bavaria ter na večstranski ravni med nizozemskimi in belgijskimi pivovarnami, dejavnimi v sektorju, je bilo dogovorjeno, da se ne izvajajo poskusi prevzema strank ter da se upoštevajo količine za znamke distributerja na Nizozemskem in v Belgiji; med drugim je bilo odločeno, da bo pogodba z organizacijo za nakup na drobno pripadla družbi Interbrew Nederland (izjava skupine InBev, navedena v točki 55 obrazložitve izpodbijane odločbe, ter dokumenti iz točk 224, 236 in 238 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        pivovarne so si izmenjevale informacije o tržnih pogojih, ki so jih ponudile določenim strankam (dopis iz točke 227 obrazložitve izpodbijane odločbe ter dokumenti iz točk 236 in 238 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        udeleženci so med razpravami navajali konkretne cene (dokumenti iz točk 236, 238 in 249 obrazložitve izpodbijane odločbe);

– glede gostinskega sektorja:

–        štiri pivovarne so razpravljale o cenah (dokumenti iz točk 174, 193 in 197 obrazložitve izpodbijane odločbe) in podražitvah (rokopisni zapiski iz točke 76 obrazložitve izpodbijane odločbe) v gostinskem sektorju;

–        med pivovarnami je obstajal dogovor, imenovan „lestvica“, ki je zadeval višino rabatov za stranke iz gostinskega sektorja (izjava skupine InBev, navedena v točki 48 obrazložitve izpodbijane odločbe, ter rokopisni zapiski iz točk 92, 143 in 165 obrazložitve izpodbijane odločbe) in so ga morale pivovarne „upoštevati“ (rokopisni zapiski iz točke 92 obrazložitve izpodbijane odločbe); upoštevanje tega sporazuma se je spremljalo, o znanih kršitvah pa se je razpravljalo na sestankih „Catherijne“ (izjava skupine InBev, navedena v točki 48 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        posvetovanja so zadevala tudi uvedbo omejitev za ohranjanje statusa quo v sektorju, in sicer z izogibanjem prevzemom strank drugih pivovarn (izjava skupine InBev, navedena v točki 48 obrazložitve izpodbijane odločbe, in interni dopis skupine Heineken v zvezi s prevzemom študentskega združenja, ki ga je izvedla družba Bavaria, naveden v točki 184 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        o takih omejitvah se je razpravljalo tudi med dvostranskimi stiki; tako so vodilni uslužbenci pri skupini Heineken in družbi Bavaria 9. septembra 1998 razpravljali o tem, da je družba Bavaria skupini Heineken prevzela stranko iz gostinskega sektorja (interni dopis skupine Heineken, naveden v točki 184 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        pivovarne so si izmenjavale informacije o nekaterih strankah in natančno določenih prodajnih mestih (dokumenti iz točk 92, 143, 156, 165 in 184 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        pivovarne so med razpravami omenjale konkretne številke v zvezi z ravnjo rabatov in provizij za znižanja (rokopisni zapiski iz točk 143 in 165 obrazložitve izpodbijane odločbe).

130    Na podlagi teh elementov je treba preučiti trditve tožeče stranke v zvezi s tremi sestavinami očitanega ravnanja, ki zadeva, prvič, usklajevanje cen in podražitve piva na Nizozemskem v gostinskem sektorju in sektorju domače potrošnje, vključno s pivom, ki se prodaja pod znamko distributerja; drugič, občasno usklajevanje drugih tržnih pogojev, ki so bili ponujeni posameznim strankam v gostinskem sektorju na Nizozemskem, in tretjič, občasno usklajevanje razdelitve strank v gostinskem sektorju in sektorju domače potrošnje na Nizozemskem (člen 1 ter točki 257 in 258 obrazložitve izpodbijane odločbe).

–       Dejstva v zvezi z ugotovitvami usklajevanja cen in podražitve piva na eni strani ter občasnega usklajevanja razdelitve strank na drugi strani

131    Tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija rokopisne zapiske, ki so jih zapisali predstavniki pivovarn na spornih sestankih, večkrat razlaga pristransko in zavajajoče.

132    Izpodbija zlasti razlago elementov iz točk 76, 89, 92, 100, 117, 129, 143, 156, 179, 184, 193, 199, 227, 228, 236 in 238 obrazložitve izpodbijane odločbe (glej točke od 86 do 95, od 99 do 101, od 106 do 111, 115, 117, 119 in 121 zgoraj).

133    Pred preučitvijo trditev tožeče stranke v zvezi z zgoraj navedenimi elementi je treba opozoriti, da večina ugotovitev, navedenih v točkah 128 in 129 zgoraj, temelji na več dokazih.

134    Prvič, v različnih delih tožbe se tožeča stranka sklicuje na listinske dokaze, navedene v točkah 76, 100, 117, 156, 193 in 199 obrazložitve izpodbijane odločbe, da bi v bistvu utemeljila, da z njimi ni mogoče dokazati usklajevanja cen niti v sektorju domače potrošnje, vključno s segmentom prodaje piva pod znamko distributerja, niti v gostinskem sektorju.

135    V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je dejstvo, da so pivovarne razpravljale o cenah in morebitnih dvigih cen v teh sektorjih, utemeljeno tudi z dokumenti, omenjenimi v točkah 174, 212, 213 in 249 obrazložitve izpodbijane odločbe. Vendar čeprav je res, da se ti dokumenti nanašajo predvsem na razprave med skupinama Heineken in Grolsch, pa kljub temu ostaja dejstvo, da je bila tožeča stranka seznanjena s temi razpravami, ki so potekale vsaj deloma v njeni navzočnosti (glej dokument, naveden v točki 249 obrazložitve izpodbijane odločbe in točki 125 zgoraj), in je zato lahko odgovorna (glej v tem smislu zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točke od 80 do 83).

136    Nato je treba ugotoviti, da je v nasprotju s trditvami tožeče stranke iz dokumentov, navedenih v točkah 76, 100, 117 in 156 obrazložitve izpodbijane odločbe, razvidno, da je šlo za več kot le nezadovoljstvo pivovarn v zvezi z ravnjo maloprodajnih cen. Ti dokumenti namreč dokazujejo, da so te v okviru teh razprav navajale položaj nekaterih strank in posebnih prodajnih mest ter omenjale konkretne cene in rabate.

137    Drugič, tožeča stranka trdi, da je interni dopis skupine Heineken glede okoliščine, da je družba Bavaria prevzela študentsko združenje (točka 184 obrazložitve izpodbijane odločbe), edini dokaz, ki konkretno potrjuje razprave med pivovarnami (v obravnavanem primeru med skupino Heineken in družbo Bavaria) v zvezi s prevzemom strank iz gostinskega sektorja (glej točko 107 zgoraj). Po mnenju tožeče stranke je mogoče iz tega dopisa kvečjemu sklepati, da je predstavnik skupine Heineken izrazil svoje nezadovoljstvo glede izgube zelo velike stranke iz gostinskega sektorja. Poleg tega tožeča stranka zanika obstoj sistema nadomestil med pivovarnami v primeru prevzema strank in trdi, da bi bil obstoj takega sistema nezdružljiv z obstojem domnevnega usklajevanja razdelitve strank.

138    Te trditve tožeče stranke niso sprejemljive. Komisija v izpodbijani odločbi pravilno navaja, da stavek „izgubljene hektolitre bi bilo torej mogoče nadomestiti kako drugače“ iz besedila zadevnega dopisa napeljuje na to, da skupina Heineken in družba Bavaria nista razpravljali o tem, da je potrebno nadomestilo, temveč le o tem, kako ga pridobiti (točka 185 obrazložitve izpodbijane odločbe), ter da iz uporabljenih izrazov „dobro znana retorika“, „poudarek“ in „prostovoljno“ izhaja, da je avtor, ki pripada skupini Heineken, sumil, da družba Bavaria ni upoštevala pravila, po katerem si pivovarne niso dejavno prizadevale za prevzem strank iz gostinskega sektorja, ki so sodelovale z drugimi pivovarnami (točka 188 obrazložitve izpodbijane odločbe).

139    Zato element iz točk od 184 do 188 obrazložitve izpodbijane odločbe potrjuje trditve iz izjave skupine InBev, navedene v točki 48 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je obstajal sporazum o neprevzemanju strank iz gostinskega sektorja.

140    Tretjič, tožeča stranka trdi, da so pivovarne še naprej neodvisno uporabljale svoje strategije na trgu kljub omembi „soglasja“ v dopisu z dne 25. marca 1997 (naveden v točki 89 obrazložitve izpodbijane odločbe), obljube družbe Bavaria v internem zapisku skupine Heineken z dne 14. oktobra 1998 (naveden v točki 179 obrazložitve izpodbijane odločbe) v zvezi z dvigom cen v sektorju domače potrošnje in natančne stopnje takega dviga v rokopisnih zapiskih direktorja za gostinski sektor v družbi Bavaria (navedenih v točki 129 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter kljub razpravi o rabatih za gostinski sektor, ki je razvidna iz rokopisnih zapiskov, navedenih v točkah 92 in 143 obrazložitve izpodbijane odločbe.

141    V zvezi z internim zapiskom skupine Heineken (navedenim v točki 179 obrazložitve izpodbijane odločbe), v skladu s katerim „podražitev, ki jo je obljubila družba Bavaria v CBK, ni jasno razvidna iz [številk] družbe Nielsen“, tožeča stranka opozarja, da to, da se uporabi oznako „obljuba“ za njeno napoved podražitve, za katero je trg vedel že več mesecev, ne dokazuje prepričljivo omejevalnega sporazuma.

142    Vendar je treba poudariti, kot je pravilno navedla Komisija v točki 182 obrazložitve izpodbijane odločbe, da se z razlago besede „obljubiti“, kot da je bila podražitev le „omenjena“, odstopa od običajnega pomena te besede. Sklep o tem, da se je tožeča stranka zavezala, da bo povišala svoje cene, je še verjetnejši zaradi omembe dejstva, da podražitev „ni jasno razvidna iz [številk] družbe Nielsen“. Zadevni blagajniški podatki supermarketov so bili namreč uporabljeni kot orodje za spremljanje, s katerim naj bi se zagotovila „dokazljivost“ podražitve, ki naj bi jo izvedla družba Bavaria (glej točko 133 obrazložitve izpodbijane odločbe). Sklicevanje na te podatke, ki se pojavi tudi v rokopisnih zapiskih direktorja gostinskega sektorja družbe Bavaria (navedenih v točki 129 obrazložitve izpodbijane odločbe), je logičnejše, če je bilo treba spremljati izvajanje zaveze, kot pa če bi šlo le za preverjanje preproste omembe.

143    Dalje, obstoj soglasja o podražitvi pred letom 1998 zelo jasno izhaja iz internega dopisa skupine Interbrew z dne 25. marca 1997 (naveden v točki 89 obrazložitve izpodbijane odločbe). V zvezi z argumentom tožeče stranke, ki temelji na dejstvu, da dejansko ni prišlo do nobene podražitve pred letom 1998, zadostuje pripomba, da samo dejstvo, da sporazum o cenah ni bil uresničen, še ne pomeni, da tak sporazum ni nikoli obstajal.

144    Dejstvo, da bi morala biti podražitev iz dopisa izvedena „pred letom 1998“, medtem ko so bili zgoraj navedeni dokazi napisani leta 1998, tudi ne more izpodbiti obstoja povezave med temi dokumenti. Ni si namreč težko zamisliti, da so pivovarne podražitev, ki je bila prvotno predvidena za leto 1997, zaradi težav, povezanih s pogajanji o izvedbenih pogojih (zlasti različni podražitvi znamk A in B, omenjeni v internem dopisu skupine Interbrew), najprej prenesle na prihodnje leto, nato pa so jo opustile.

145    V zvezi s trditvijo tožeče stranke, v skladu s katero so pivovarne – kljub razpravi o rabatih za gostinski sektor – še naprej neodvisno uporabljale svoje strategije na trgu, zadostuje spomniti, da se v zvezi s tem, če zadevni gospodarski subjekti ne dokažejo nasprotno, domneva, da podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti. To velja še zlasti, če se je usklajevanje dogajalo redno v daljšem časovnem obdobju, kot se je to dogajalo v obravnavanem primeru (glej v tem smislu zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Hüls proti Komisiji, točka 162).

146    Četrtič, v zvezi z dvostranskim usklajevanjem s skupino Interbrew v segmentu piva, ki se prodaja pod znamko distributerja, tožeča stranka najprej navaja, da se interni dopis skupine Interbrew z dne 26. septembra 1997 (naveden v točki 227 obrazložitve izpodbijane odločbe) in izjava skupine InBev z dne 21. februarja 2006 (navedena v točki 228 obrazložitve izpodbijane odločbe) nanašata na stranko s sedežem v Nemčiji in ne moreta torej biti dokaz za kršitev, ki se nanaša na nizozemski trg. Nato v zvezi z dokazi o sestanku s 14. ali 15. junija 1998, namreč rokopisnimi zapiski enega od direktorjev tožeče stranke (navedeni v točki 236 obrazložitve izpodbijane odločbe) in odlomkom iz izjave skupine InBev z dne 21. februarja 2006 (navedena v točki 238 obrazložitve izpodbijane odločbe), iz katerih izhaja, da je bilo odločeno, da bo pogodba z organizacijo za nakup na drobno pripadla družbi Interbrew na Nizozemskem in da je nato direktor skupine InBev obvestil druge udeležence, da jim ni treba več predložiti ponudb tej organizaciji, tožeča stranka navaja, da iz zadevnih dokazov izhaja, da je bila odločitev v času sestanka že sprejeta. Po mnenju tožeče stranke ti dokazi torej ne dokazujejo usklajevanje med njo in drugimi pivovarnami o dobavitelju, ki bi v prihodnje oskrboval zadevno organizacijo.

147    V zvezi s tem je treba pripomniti, da dokazi, ki jih je navedla Komisija, da bi dokazala dvostransko usklajevanje med tožečo stranko in skupino Interbrew, niso samo dokazi, navedeni zgoraj v točki 146, ampak tudi dokumenti, navedeni v točki 224 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na več dvostranskih sestankov med tožečo stranko in skupino Interbrew ter katerih razlage tožeča stranka ne izpodbija. Iz teh dokumentov je razvidno zlasti, da so bile med temami, o katerih se je razpravljalo, „položaj na nizozemskem trgu znamk distributerja in dejstvo, da je družba Bavaria prevzela eno od strank skupine Interbrew, […] [ter] najnižja ponudba [stranki]“ (točka 224 obrazložitve izpodbijane odločbe in opomba pod črto 495 izpodbijane odločbe)

148    Poleg tega, čeprav se dokazi, navedeni v točkah 227 in 228 obrazložitve izpodbijane odločbe, nanašajo na stranko s sedežem v Nemčiji, in dokazi, navedeni v točkah 236 in 238, omenjajo že dovršeno dejanje, je še vseeno dejstvo, da ti dokazi priskrbijo upošteven podatek o obstoju prakse med tožečo stranko in skupino Interbrew glede izmenjavanja občutljivih tržnih informacij in zato potrjujejo dokaze, navedene v točki 224 obrazložitve izpodbijane odločbe, v podporo ugotovitvi dvostranskega usklajevanja med tema podjetjema v segmentu piva, ki se prodaja pod znamko distributerja.

149    Petič, tožeča stranka v zvezi s svojo udeležbo na sestankih v Bredi z družbo Interbrew Nederland in belgijskimi pivovarnami Interbrew Belgique, Alken‑Maes, Haacht in Martens opozarja, da so bili ti sestanki organizirani na pobudo skupine Interbrew in se sklicuje na ti izjavi belgijske pivovarne Alken‑Maes in Groupe Danone SA, navedeni v točkah 160 in 177 Odločbe Komisije 2003/569/ES z dne 5. decembra 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva IV/37.614/F3 PO/Interbrew in Alken-Maes; UL 2003, L 200, str. 1):

–        Alken‑Maes: „V zvezi z nizozemskim trgom je bila vsakršna izmenjava informacij zavrnjena.“

–        Groupe Danone: „Poleg tega trg znamk distributerja ni bil popolnoma pokrit, ker so tuji proizvajalci odklonili sodelovanje.“

150    Te izjave pa je treba razlagati glede na dokaze, ki jih je Komisija navedla v točkah 234, 240 in 241 obrazložitve izpodbijane odločbe.

151    Najprej iz izjave družbe Haacht v zvezi s prvim sestankom s 14. ali 15. junija 1998 izhaja, da se je odklonitev izmenjave informacij namreč nanašala samo na cene: „Kar zadeva cene, so se udeleženci dogovorili, da si načeloma ne bodo izmenjevali podatkov v zvezi s tem […]“ Nizozemske pivovarne pa so „[…] soglašale z izmenjavo podatkov o količinah, vrstah embalaže, trajanju pogodb, morebitnih rokih zapadlosti in strankah.“ Poleg tega iz te izjave izhaja, da so udeleženci sestanka menili, da bi bilo treba za centralizacijo izmenjave podatkov zadolžiti nevtralno stran[; t]a zahteva je bila podana, ker sodelujoči, ki so bili navzoči na nizozemskem trgu, niso zaupali drugim sodelujočim[; p]ivovarni Haacht je bilo predlagano, naj prevzame nalogo centralizacije podatkov, ker ni bila dejavna na nizozemskem trgu“.

152    Nato iz izjave družbe Haacht v zvezi z drugim sestankom s 7. julija 1998 izhaja, da je na tem sestanku „družba Haacht razdelila informacije, ki jih je zbrala na nizozemskem trgu“.

153    Nazadnje iz izjave direktorja za domačo potrošnjo skupine InBev izhaja (točka 241 obrazložitve izpodbijane odločbe), da sta „družba Bavaria in skupina Interbrew sporočili samo količine po znamkah distributerjev in po strankah, pri čemer so [belgijske] pivovarne navedle tudi rabate[; t]o tabelo z vsemi podatki je pripravil komercialni direktor družbe Haacht[; p]oslana je bila na zasebne naslove prisotnih“.

154    Ob upoštevanju teh dokazov ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da ni obstajal sporazum z drugimi udeleženci na sestankih o izmenjavi zaupnih poslovnih informacij.

155    Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija v izpodbijani odločbi predložila skupino natančnih in ujemajočih se dokazov, ki pravno zadostno dokazujejo ugotovitve o dejstvih v zvezi s sestavinami zadevne kršitve, ki se nanašajo na usklajevanje cen in podražitev ter razdelitev strank. Veljavnosti teh ugotovitev sicer ni mogoče izpodbijati z argumenti tožeče stranke, ki se nanašajo na dokaze, naštete zgoraj v točki 132.

156    Zato je treba zavrniti utemeljitev tožeče stranke, ki se nanaša na napako pri presoji dejstev v zvezi s tema sestavinama zadevne kršitve.

–       Dejstva v zvezi z ugotovitvijo občasnega usklajevanja drugih tržnih pogojev, ki so bili ponujeni posameznim strankam v gostinskem sektorju

157    Tožeča stranka trdi, da Komisija ni dokazala, da so zadevna podjetja razen cen usklajevala še druge tržne pogoje za stranke iz gostinskega sektorja.

158    Komisija meni, da rokopisni zapiski, na katere se sklicuje v točkah 67 in 138 obrazložitve izpodbijane odločbe, dokazujejo, da so štiri pivovarne med seboj občasno usklajevale nekatere tržne pogoje, na primer pogoje, ki so jih ponujale posameznim strankam iz gostinskega sektorja za posojila (točka 258 obrazložitve izpodbijane odločbe).

159    Rokopisni zapiski iz točke 67 obrazložitve izpodbijane odločbe vsebujejo ta zaznamek: „Jamstva/financiranje: fin[anciranje] za […] za […] višje od potreb za določena mesta. Torej […] mil[ijonov].“

160    Po mnenju Komisije ta navedba torej pomeni, da so pivovarne na sestanku, ki je potekal 27. februarja 1996, razpravljale o jamstvih in financiranju, ki jih je ali naj bi jih posameznim uporabnikom dala ena pivovarna ali več teh (točka 68 obrazložitve izpodbijane odločbe).

161    Treba pa je opozoriti, da tožeča stranka predlaga drugačno verjetno razlago odlomka, na katerega se sklicuje Komisija, saj navaja, da ga je treba umestiti v okvir razprave o „dvomljivih dolžnikih“.

162    Komisija se v točki 138 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje na rokopisne zapiske enega od direktorjev za gostinski sektor pri družbi Bavaria v zvezi s sestankom z 12. marca 1998, ki vsebujejo naslednji odlomek: „Bav obresti […] %? razen v primeru povrnitve stroškov za oglaševanje.“ Po mnenju Komisije ta odlomek dokazuje, da se je razpravljalo o ravni obrestnih mer za posojila prodajnim mestom v gostinskem sektorju (točka 142 obrazložitve izpodbijane odločbe).

163    Tudi če bi Komisija pravilno razlagala te rokopisne zapiske, ni mogoče šteti, da je z njimi dovolj dokazan obstoj tajnega dogovarjanja, na podlagi katerega naj bi bili občasno usklajeni nekateri tržni pogoji, saj je obravnavani sklic osamljen in kratek, ne vsebuje pa nobene konkretne navedbe o tem, da bi o zadevnih vprašanjih razpravljale tudi druge pivovarne.

164    Komisija je v odgovorih na vprašanja, ki ji jih je postavilo Splošno sodišče, trdila, da je mogoče rokopisne zapiske iz točk 67 in 138 obrazložitve izpodbijane odločbe potrditi z izjavo skupine InBev, iz katere naj bi po eni strani izhajalo, da se je na sestanku „Catherijne“, ki je potekal 12. marca 1998, razpravljalo o vprašanjih, povezanih z gostinskim sektorjem in sektorjem domače potrošnje, po drugi strani pa naj bi bilo mogoče na podlagi te izjave sklepati, da so se udeleženci sestankov „Catherijne“ dogovarjali glede naložb v gostinski sektor, da bi tako preprečili prevzeme strank.

165    Kljub temu je treba ugotoviti, da odlomka, ki ju navaja Komisija, in njeno sklicevanje na „duha izjave skupine InBev“ ne vsebujejo nobenega konkretnega indica o obstoju razprav med pivovarnami, na podlagi katerih bi te uskladile pogoje posojil, zato z njima ni mogoče podpreti sklepa, ki ga je glede tega izpeljala Komisija.

166    Zato je treba poudariti, da ugotovitev Komisije o tem, da so pivovarne med seboj občasno usklajevale pogoje za posojila, ki so jih predlagale posameznim strankam iz gostinskega sektorja, temelji na nepopolnih in nenatančnih dokazih.

167    Ker so po eni strani sklici iz rokopisnih zapiskov, na katere se sklicujeta točki 67 in 138 obrazložitve izpodbijane odločbe, osamljeni in kratki ter je tožeča stranka podala verjetno alternativno razlago, po drugi strani pa v zvezi s tem v izjavi skupine InBev niso na voljo konkretni indici, je treba ugotoviti, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je zadevna kršitev vključevala „občasno usklajevanje drugih tržnih pogojev, ki so bili ponujeni posameznim strankam v gostinskem sektorju na Nizozemskem“.

168    S tem povezane ugotovitve iz točke 258 obrazložitve izpodbijane odločbe in člena 1 izpodbijane odločbe torej ni mogoče šteti za dokazano.

169    Torej je treba sprejeti utemeljitev tožeče stranke glede napake pri presoji dejstev, kar zadeva občasno usklajevanje drugih tržnih pogojev, ki so bili ponujeni posameznim strankam v gostinskem sektorju.

–       Domnevno napačna uporaba prava in napačna opredelitev dejstev

170    Tožeča stranka trdi, da ugotovitev Komisije o obstoju več sporazumov in/ali usklajenih ravnanj med podjetji v smislu člena 81 ES temelji na napačni razlagi in uporabi te določbe (točki 337 in 341 obrazložitve izpodbijane odločbe).

171    Najprej je treba opozoriti, da so si štiri pivovarne na večstranskih sestankih in med dvostranskimi stiki večkrat izmenjale občutljive informacije o trgu (cene, višine rabatov in konkretne ponudbe nekaterim strankam), ki so bile včasih dokaj podrobne (dokumenti iz točk 129 in 174 obrazložitve izpodbijane odločbe) in so vsebovale konkretne številke v zvezi s cenami (dokumenti iz točk 76, 89, 117, 129 in 174 obrazložitve izpodbijane odločbe), z rabati in s provizijami za znižanja (dokumenti iz točk 143 in 165 obrazložitve izpodbijane odločbe), ter tudi navedbe glede strank in prodajnih mest v gostinskem sektorju (dokumenti iz točk 92, 143, 156, 165 in 184 obrazložitve izpodbijane odločbe) in sektorju domače potrošnje (dokumenti iz točk 76 in 156 obrazložitve izpodbijane odločbe).

172    Razpravljalo se je tudi o nekaterih konkretnih predlogih glede ravnanja na trgu, zlasti o predlogu, da bi v dveh fazah povišali cene v sektorju domače potrošnje (dokument iz točke 89 obrazložitve izpodbijane odločbe).

173    Okoliščine, da ni bil v zvezi s sestanki „Catherijne“ nikoli sestavljen noben uradni zapisnik, da vsebine razprav ni mogoče zaslediti v skoraj nobenem internem zapisku ter da so bili rokovniki in zapiski s teh sestankov uničeni novembra 1998 (izjava skupine InBev, navedena v točki 61 obrazložitve izpodbijane odločbe), potrjujejo, da so bile v nasprotju s trditvijo tožeče stranke razprave tajne, udeleženci pa so se zavedali, da je njihovo ravnanje nezakonito, in so ga želeli prikriti.

174    V nasprotju z navedbami tožeče stranke iz listinskih dokazov, ki jih je preučila Komisija, izhaja, da je bilo doseženo soglasje v zvezi z nekaterimi predlogi, na primer v zvezi s predlogom o dodelitvi pogodbe z organizacijo za prodajo na drobno skupini Interbrew (dokument iz točke 236 obrazložitve izpodbijane odločbe in opombe pod črto 531 izpodbijane odločbe) in predlogom o usklajeni podražitvi pred ali med letom 1998 (dokument iz točke 89 obrazložitve izpodbijane odločbe).

175    Tega, da je v zadnjenavedenem primeru obstajal sporazum v smislu člena 81 ES, ni mogoče izpodbiti niti z okoliščino, da soglasje med pivovarnami verjetno ni zajemalo konkretnih pogojev izvedbe podražitve, niti z dejstvom, da zadevno soglasje ni bilo dejansko nikoli uresničeno na trgu.

176    Tudi če ni bil nikoli dosežen sporazum v zvezi s posebnimi elementi načrtovane omejitve, je namreč Komisija pravilno ugotovila, da so pivovarne z rednimi razpravami jasno pokazale skupno namero, da dosežejo protikonkurenčni sporazum (točka 341 obrazložitve izpodbijane odločbe).

177    Poleg tega se je zaradi nenehnih izmenjav občutljivih informacij, ki niso bile dostopne javnosti in za katere se je predstavnikom štirih pivovarn zdelo koristno, da so jih zapisovali v svoje rokovnike in jih omenjali v internih dopisih, za vsakega od njih zmanjšala negotovost v zvezi z morebitnim ravnanjem konkurentov.

178    V zvezi s tem je treba domnevati, da če zadevni gospodarski subjekti ne dokažejo nasprotno, podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti. To še zlasti velja, če je usklajevanje potekalo redno v daljšem časovnem obdobju, kot je to bilo v obravnavanem primeru (glej v tem smislu zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Hüls proti Komisiji, točka 162).

179    Tožeča stranka v bistvu meni, da je to domnevo ovrgla z dokazi, da so štiri pivovarne kljub razpravam samostojno odločale o svojem ravnanju na trgu.

180    Te trditve ni mogoče sprejeti. Res je, da izjave vodilnih uslužbencev pri skupini InBev in okoliščina, da je skupina Heineken svoje cene povišala šele februarja 2000, dokazujejo, da je v obravnavanem obdobju vsaka od pivovarn na trgu ravnala v skladu s svojo politiko. Vendar čeprav je mogoče s to ugotovitvijo res dokazati, da pivovarne niso sklenile formalnih zavez ali da se niso dejansko usklajevale med seboj, to še ne zadostuje za dokaz, da niso nikoli upoštevale informacij, ki so si jih izmenjale na spornih sestankih, da so v skladu z njimi vsaka po svoji presoji določile svoje ravnanje na trgu.

181    Torej tožeča stranka ni uspela ovreči domneve, ki jo je določila sodna praksa, navedena zgoraj v točki 178.

182    Zato je treba ugotoviti, da so elementi usklajenega ravnanja, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 36 in 37, v obravnavanem primeru podani glede ravnanj, povezanih, prvič, z usklajevanjem cen in podražitev piva, in drugič, z občasnim usklajevanjem glede razdelitve strank.

183    V teh okoliščinah je treba poudariti, da je Komisija zadevna ravnanja pravilno opredelila kot „celoto sporazumov in/ali usklajenih ravnanj“, saj so hkrati vsebovala elemente, ki jih je treba opredeliti kot „sporazume“, in elemente, ki jih je treba opredeliti kot „usklajena ravnanja“. Ker je obravnavani dejanski položaj kompleksen, dvojne opredelitve kršitve, ki jo je podala Komisija v členu 1 izpodbijane odločbe, namreč ne smemo razumeti, kot da gre za opredelitev, po kateri bi bilo treba hkrati in kumulativno dokazati, da je vsak dejanski element del sporazuma in usklajene prakse, temveč je treba tako opredelitev razlagati, kot da opredeljuje kompleksno celoto, ki vsebuje dejanske elemente, opredeljene kot sporazum, in tudi dejanske elemente, opredeljene kot usklajeno ravnanje v smislu člena 81 ES, ki ne določa posebne opredelitve za tovrstno kompleksno kršitev (glej v tem smislu zgoraj v točki 34 navedeno sodbo Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 264).

184    Nazadnje tožeča stranka izpodbija, da bi jo bilo mogoče šteti za odgovorno za domnevno usklajevanje z belgijskimi pivovarnami glede segmenta piva, ki se prodaja pod znamko distributerja, pri čemer se sklicuje na kršitev načela ne bis in idem.

185    Trdi zlasti, da je bilo belgijsko‑nizozemsko usklajevanje že predmet Odločbe 2003/569 in da v tej odločbi ni bila kaznovana za svojo prisotnost na sestankih v Bredi z družbo Interbrew Nederland in belgijskimi pivovarnami Interbrew Belgique, Alken‑Maes, Haacht in Martens, tako da je Komisija ne more ponovno kaznovati, ne da bi kršila načelo ne bis in idem, ki prepoveduje, da bi bilo podjetje odgovorno za ravnanje, za katero je bilo prej oproščeno.

186    Spomniti je treba, da načelo ne bis in idem, ki je splošno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavlja sodišče, prepoveduje, da bi bila ista oseba ponovno kaznovana za isto nezakonito ravnanje, da bi se varoval isti pravni interes. Uporaba tega načela je podvržena trem kumulativnim pogojem, in sicer istovetnost dejstev, istovetnost kršitelja in istovetnost varovanega pravnega interesa (zgoraj v točki 41 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 338).

187    V tej zadevi je treba poudariti, da se tožeča stranka ne pojavi niti med naslovniki Odločbe 2003/569 niti med naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, sprejetega v okviru postopka, ki je pripeljal do sprejetja navedene odločbe. Iz točk od 250 do 260 obrazložitve Odločbe 2003/569 je razvidno, da je udeležba tožeče stranke na sestankih v Bredi navedena le v predstavitvi dejanskega stanja in da je Komisija ni pravno presojala. Poleg tega je očitno, da predmet navedene odločbe nikakor ni bil izreči se o vpletenosti tožeče stranke v belgijsko‑nizozemsko usklajevanje.

188    Glede na to, da tožeča stranka v okviru Odločbe 2003/569 ni bila kaznovana za nezakonito ravnanje, ki se obravnava v tej zadevi, njena trditev, da gre za kršitev načela ne bis in idem, zato ni utemeljena.

189    Na podlagi navedenega utemeljitve tožeče stranke, da gre za napačno uporabo prava, ni mogoče sprejeti.

190    In še nazadnje, ker tožeča stranka ni dokazala, da je bilo v izpodbijani odločbi v zvezi z uporabo člena 81(1) ES napačno uporabljeno pravo, je treba zavrniti tudi trditev, ki v bistvu temelji na isti predpostavki, po kateri naj bi Komisija napačno razlagala to določbo in tako kršila domnevo nedolžnosti, saj naj ne bi predložila zadostnih razlogov v podporo ugotovitvi kršitve.

–       Sklepna ugotovitev

191    Po preučitvi drugega tožbenega razloga zgoraj je treba ugotoviti, da trditev Komisije, da so se poleg cen občasno usklajevali še drugi tržni pogoji, ki so bili ponujeni posameznim strankam v gostinskem sektorju na Nizozemskem, ni pravno zadostno dokazana, zato je ni mogoče sprejeti (glej točke od 159 do 169 zgoraj).

192    Zato je treba člen 1 izpodbijane odločbe v delu, v katerem zadeva to sestavino zadevne kršitve, razglasiti za ničnega in zato ustrezno spremeniti višino globe, ki je bila naložena tožeči stranki. Konkretne posledice take spremembe so pojasnjene spodaj v točkah 344 in 345.

193    V preostalem je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: trajanje kršitve

 Trditve strank

194    Tožeča stranka izpodbija to, da sta kot datuma začetka in prenehanja kršitve, ki se ji pripisuje, določena 27. februar 1996 in 3. november 1999. Meni predvsem, da za začetek in prenehanje kršitve velja večje dokazno breme, vendar naj ta zahteva v obravnavanem primeru ne bi bila izpolnjena.

195    Tožeča stranka v zvezi s sestankom s 27. februarja 1996, ki se šteje za datum začetka kršitve, trdi, da rokopisni zapiski, na katere se sklicuje Komisija v točki 67 obrazložitve izpodbijane odločbe, zadevajo splošno razpravo o „dvomljivih dolžnikih“ v gostinskem sektorju, zato ne bi smeli šteti, da omejuje konkurenco.

196    V zvezi s sestankom s 3. novembra 1999, ki se šteje za datum prenehanja kršitve, tožeča stranka trdi, da ugotovitvi Komisije v zvezi z nezakonitostjo tega sestanka nasprotujejo izjave direktorjev skupine InBev.

197    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

 Presoja Splošnega sodišča

198    Trajanje kršitve je sestavni del pojma kršitve v smislu člena 81(1) ES, ki ga mora dokazati predvsem Komisija. V zvezi s tem sodna praksa zahteva predvsem, da se mora Komisija, kadar ni dokazov, s katerimi bi neposredno dokazali trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze glede dejstev, ki so si časovno blizu in razumno omogočajo sklep, da je kršitev trajala brez prekinitve med natančno določenima datumoma (glej zgoraj v točki 78 navedeno sodbo Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 51 in navedena sodna praksa).

199    Tožeča stranka v obravnavanem primeru izpodbija določitev datuma začetka in datuma prenehanja kršitve.

–       Določitev datuma začetka kršitve

200    Komisija je za datum začetka zadevne kršitve določila 27. februar 1996, na katerega je potekal prvi sestanek „Catherijne“, v zvezi s katerim je imela neposredne dokaze, da so se ga udeležile vse štiri pivovarne.

201    Kot je bilo navedeno zgoraj v točkah od 159 do 169, rokopisnih zapiskov s tega sestanka, navedenih v točki 67 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni mogoče obravnavati kot več dokazov, s katerimi bi bilo mogoče pravno zadostno dokazati ugotovitev kršitve v zvezi z občasnim usklajevanjem drugih tržnih pogojev, ki so bili ponujeni posameznim strankam v gostinskem sektorju.

202    Vendar to še ne pomeni, da teh elementov ni mogoče uporabiti za določitev datuma začetka trajanja kršitve kot celote.

203    Ugotoviti je namreč treba, da je sestanek, ki je potekal 27. februarja 1996, le eden od več občasnih sestankov, na katerih so sodelovali isti udeleženci in ki so potekali v podobnih okoliščinah. Ti sestanki so se imenovali „uskladitev Catherijne“ in „komisija za dnevni red“, na njih so se srečevali predstavniki štirih nizozemskih pivovarn Heineken, InBev, Grolsch in Bavaria, organizirani so bili vzporedno z uradnimi sestanki organizacije CBK, razprave, ki so potekale v tem okviru, pa niso bile nikoli zapisane v zapisnikih in se skoraj nikoli niso pojavile v internih dopisih. Tudi v izjavi skupine InBev so ti sestanki opisani kot del niza sestankov, priloga pa vključuje še preglednico z imeni, naslovi, datumi in s kraji večine od njih, vključno s tistim, ki je potekal 27. februarja 1996 (točka 44 obrazložitve izpodbijane odločbe).

204    Na podlagi izjave skupine InBev in številnih drugih dokazov je bilo že ugotovljeno, da so imeli sestanki iz tega niza protikonkurenčni cilj (točke od 171 do 176 zgoraj). Torej je mogoče na podlagi več indicev, ki potrjujejo sistematičnost sestankov in njihovo protikonkurenčno vsebino, in izjave skupine InBev, ki ima veliko dokazno vrednost, ugotoviti, če se ne dokaže nasprotno, da so imeli vsi zadevni sestanki protikonkurenčni cilj, čeprav glede vsebine nekaterih od njih ni na voljo zadostnega dokaza.

205    Tožeča stranka v bistvu meni, da te logike ni mogoče uporabiti pri določitvi datuma začetka in datuma prenehanja kršitve. Trdi predvsem, da mora Komisija pravno zadostno dokazati natančen datum začetka kršitve.

206    V zvezi s tem je treba poudariti, da se Komisija pri določanju datuma začetka kršitve ni omejila na elemente, povezane s sestankom, ki je potekal 27. februarja 1996.

207    V točkah od 466 do 469 obrazložitve izpodbijane odločbe namreč v zvezi z vsako od zadevnih pivovarn, vključno s tožečo stranko, navaja, da je sodelovala pri kršitvi „vsaj med 27. februarjem 1996 in 3. novembrom 1999“. V točki 56 obrazložitve izpodbijane odločbe poleg tega pojasni, da se je glede na izjavo skupine InBev kršitev začela še pred letom 1996, in sicer:

–        „leta 1990 ali še prej“, kar zadeva razprave o podražitvah v gostinskem sektorju;

–        med letoma „1993 in 1994“, kar zadeva razprave v zvezi z rabati in s prenosi prodajnih mest med pivovarnami v gostinskem sektorju;

–        leta „1987“, kar zadeva razprave med pivovarnama Oranjeboom‑Interbrew in Bavaria glede prodaje piva pod znamko distributerja.

208    Komisija je lahko ob upoštevanju precejšnje dokazne vrednosti izjave skupine InBev ugotovila, da se je zadevna kršitev začela najpozneje na datum prvih sestankov iz leta 1996, ki so navedeni v preglednici – ki je priložena izjavi skupine InBev – in na katerih je bila po nakupu družbe Oranjeboom leta 1995 zastopana ta skupina.

209    Zato ker je bilo, prvič, dokazano, da je bila tožeča stranka zastopana na sestanku, ki je potekal 27. februarja 1996, in drugič, ker iz izjave skupine InBev izhaja, da je bila tožeča stranka udeležena na sestankih „Catherijne“ od začetka leta 1993 ali 1994, je Komisija lahko pravilno ugotovila, da je bila tožeča stranka vpletena v zadevno kršitev vsaj od 27. februarja 1996.

210    Dejstvo, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, da je kršitev obstajala že pred tem datumom, namreč pomeni popuščanje naslovnicam izpodbijane odločbe. V zvezi s tem je treba opozoriti, da odločanje o zakonitosti ali smotrnosti tega popuščanja ni v pristojnosti Splošnega sodišča (glej v tem smislu zgoraj v točki 40 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 340 in 341).

211    V takih okoliščinah – ker je bil zadevni sestanek vključen v sistem rednih sestankov, za katere je bilo pravno zadostno dokazano, da so bili protikonkurenčni – določitve datuma začetka kršitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo tožeče stranke, da vsebina sestanka s 27. februarja 1996 ni bila dovolj konkretno dokazana.

212    Torej je treba očitek v zvezi z določitvijo datuma začetka kršitve zavrniti.

–       Določitev datuma prenehanja kršitve

213    Komisija je kot datum prenehanja kršitve za vse zadevne pivovarne določila 3. november 1999 (točke od 466 do 469 obrazložitve izpodbijane odločbe), na katerega je bil zadnji sestanek „Catherijne“, v zvezi s katerim ima neposredne dokaze o navzočnosti vseh štirih pivovarn. Ta sestanek je naveden kot zadnja postavka v kronološki preglednici, priloženi izjavi skupine InBev. Skupina InBev je v odgovor na zahtevo Komisije za posredovanje podatkov odgovorila, da je bil sestanek s 3. novembra 1999 „sestanek Catherijne (vprašanja v zvezi z gostinskim sektorjem/komisija za dnevni red)[; k]ot vedno na posvetovanjih Catherijne smo večinoma govorili o pretiranih sporazumih in mirnem sobivanju“ (točka 221 obrazložitve izpodbijane odločbe).

214    Tožeča stranka meni, da tej izjavi nasprotujejo izjave direktorjev skupine InBev, ki so se udeležili sestanka s 3. novembra 1999, med katerimi navaja ta odlomka:

–        „19. avgusta 1999 je potekalo usklajevanje, ki sem se ga udeležil. 3. novembra 1999 je potekal sestanek, ki sva se ga udeležila z g. […] Na nobenem od njiju nismo govorili konkretno o ravnanju na trgu. Sestanek je bil bolj neformalen.“

–        „Obstajajo sestanki štirih direktorjev za gostinski sektor (Heineken, Grolsch, Bavaria in Interbrew). Udeležil sem se le enega od teh sestankov, in sicer 3. novembra 1999 v Enschedeju. G. […] me je pripeljal, da bi me predstavil. Ta sestanek ni bil preveč usklajen. Bil je prijeten in brez posebnega dnevnega reda. Podane so bile splošne pripombe o rabatih. Imel sem občutek, da je že leta obstajal neke vrste lestvični sistem ali pravilo za rabate, vendar to ni bilo nikoli izrecno povedano. Govorilo se je le zelo splošno o skupnih zneskih rabatov, pri čemer je bilo poudarjenih nekaj incidentov. Imam občutek, da lestvica ni delovala. Vsak gospodarski subjekt je določal svojo strategijo. Morda se je deloma poskusilo z ustrahovanjem, vendar je kljub temu vsak delal po svoji presoji.“

215    Ugotoviti je treba, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke izjave, ki jih navaja, ne nasprotujejo dokazom, na katere se je oprla Komisija. Omemba „pretiranih sporazumov“, „mirnega sobivanja“, „lestvice“ in „pravila za rabate“ jasno potrjuje usklajevanje stopenj rabatov, ki so se uporabljale za stranke v gostinskem sektorju. Edino podrobno pojasnilo, ki izhaja iz izjav direktorjev skupine InBev, zadeva raven podrobnosti razprav, ki naj bi bile omejene na „splošne pripombe“ in naj ne bi imele učinka na trgu, saj „lestvica ni delovala“. Vendar je bilo že povedano, da tega, da ima zadevni sestanek naravo kršitve, ni mogoče izpodbijati niti s splošnostjo razprav niti z neobstojem učinka na trgu (glej točke od 69 do 71 zgoraj).

216    Poleg tega okoliščina, da je sestanek s 3. novembra 1999 spadal v sistem protikonkurenčnih sestankov (glej točki 203 in 204 zgoraj) in da so bila obravnavana vprašanja povezana s predhodnimi razpravami, s katerimi se je omejevala konkurenca, potrjuje, da je bil sestanek sklican zato, da bi zagotovili pogoje, potrebne za nadaljevanje teh razprav.

217    Vsekakor pa je kljub domnevi, da si izjave zaposlenih pri skupini InBev, na katere se sklicuje tožeča stranka, in odgovor te skupine na zahtevo za posredovanje podatkov nekoliko nasprotujejo, treba šteti, da je dokazna vrednost odgovora zadevne skupine večja, saj iz sodne prakse izhaja, da verodostojnost odgovora v imenu podjetja kot celote presega verodostojnost, ki jo lahko ima odgovor katerega od zaposlenih ne glede na njegove osebne izkušnje ali mnenje (zgoraj v točki 77 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 45).

218    Zato je treba očitek v zvezi z določitvijo datuma prenehanja kršitve in tako tudi tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja

 Trditve strank

219    Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija kršila načelo dobrega upravljanja, ker ni opravila celostne, skrbne in nepristranske preiskave. Prvič, tožeča stranka trdi, da je Komisija sistematično pristransko in zavajajoče razlagala dokumente v preiskovalnem spisu. Drugič, trdi, da bi bilo treba izjave, ki izhajajo iz prošnje za ugodno obravnavo skupine InBev, ki je temeljni kamen dokazov, na katere se opira Komisija, presojati z več zadržki. Tretjič, tožeča stranka navaja, da je Komisija očitno selektivno uporabila druge dokaze, ki jih je imela, in je v izpodbijani odločbi navedla le odlomke teh dokazov, ki so ji omogočili dokazati obstoj kršitve, pri tem pa namerno ni upoštevala argumentov drugih strank, ki bi njene ugotovitve ovrgli. Četrtič, tožeča stranka kritizira člana Komisije, pristojnega za konkurenco, za izjave, ki jih je ta naslovil na javnost v okviru nizozemskega televizijskega programa takoj po sprejetju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Te izjave naj bi predvsem potrdile, da je bila za Komisijo krivda pivovarn že dokazana, preden so se imele priložnost braniti pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah.

220    Petič, tožeča stranka očita Komisiji, da je spremenila očitke med preiskavo. V bistvu trdi, da očitek v zvezi z občasnim usklajevanjem dodelitve strank v gostinskem sektorju in sektorju domače potrošnje ni bil naveden v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Šestič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni analizirala dokazov, da je vodila oster konkurenčni boj in samostojno določala svoje cene.

221    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

 Presoja Splošnega sodišča

222    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je med postopkovnimi jamstvi, ki jih pravni red Unije podeljuje v upravnih postopkih, med drugim obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavanega primera (sodba Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14).

223    V obravnavanem primeru je treba v zvezi s trditvijo, da Komisija ni skrbno in nepristransko preučila dokazov, opozoriti – kot je bilo že ugotovljeno ob koncu preučitve drugega tožbenega razloga zgoraj –, da je Komisija zadostno dokazala obstoj kršitve člena 81 ES, kar zadeva dve sestavini zadevne kršitve (glej točko 155 zgoraj). Splošno sodišče je v okviru preučitve tega tožbenega razloga že odločilo o pripombah tožeče stranke v zvezi s presojo izjave skupine InBev in v zvezi z elementi, s katerimi naj bi se v upravnem postopku dokazalo nasprotno.

224    V teh okoliščinah je treba šteti, da se trditve tožeče stranke v zvezi z domnevo, da ni bila opravljena celostna, skrbna in nepristranska preiskava, prekrivajo s trditvami, preučenimi v okviru drugega tožbenega razloga zgoraj, zato jih ni treba samostojno preučiti.

225    Drugič, ker je trditev tožeče stranke v zvezi z izjavami člana Komisije, pristojnega za konkurenco, mogoče razlagati tako, da se z njo dejansko uveljavlja kršitev načela domneve nedolžnosti, je treba ugotoviti, da zastopana utemeljitev ni pomembna za rešitev tega spora.

226    Obstoj kršitve je treba namreč presojati le na podlagi dokazov, ki jih je zbrala Komisija. Če je ob koncu upravnega postopka dokazano, da je bila kršitev dejansko storjena, dejanskemu dokazu o kršitvi ni mogoče odvzeti pomena z dokazom, da je Komisija v tem postopku prezgodaj izrazila prepričanje o obstoju zadevne kršitve (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T 39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 726).

227    Vsekakor z izjavami enega od članov Komisije v nizozemski televizijski oddaji, v kateri je kot primer posega Komisije omenil, da so nizozemski potrošniki zaradi ravnanja pivovarn „predrago plačevali pivo“ – tudi če je izbira take izjave še tako neprimerna –, ni mogoče dokazati, da je Komisija vnaprej sprejela odločitev.

228    Treba je poudariti, da se Komisija kot kolegij posvetuje na podlagi osnutka odločbe. V zvezi s tem trditve zadevnega člana Komisije, ki je omenil ukrepe Komisije, v nasprotju s trditvami tožeče stranke nikakor ne pomenijo, da je Komisija krivdo pivovarn obravnavala kot že dokazano.

229    Tretjič, v zvezi z utemeljitvijo, da naj ne bi bilo usklajenosti med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah ter izpodbijano odločbo v zvezi z očitkom glede razdelitve strank v gostinskem sektorju in sektorju domače potrošnje, je treba ugotoviti, da očitki tožeče stranke niso utemeljeni.

230    Iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah je namreč razvidno, da je Komisija jasno navedla, da so stranke zakrivile tako usklajevanje. Tako je, prvič, v točkah od 262 do 272 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno navedla, da so se pivovarne uskladile glede razdelitve strank v gostinskem sektorju. Drugič, iz točk 311 in 312 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah je razvidno, da se navedeni očitki nanašajo zlasti na razdelitev strank med pivovarne.

231    Glede na zgoraj navedeno prvega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

 Šesti tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka, kršitev načela dobrega upravljanja in pravice tožeče stranke do obrambe, ki naj bi izvirale iz zavrnitve vpogleda v dokument, ki je del spisa, in v odgovore drugih zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

 Trditve strank

232    Tožeča stranka Komisiji najprej očita, da je zavrnila njeno prošnjo za vpogled v odgovore drugih strani, vključenih v postopek, na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, kar naj bi vplivalo na njeno pravico do obrambe. Trdi zlasti, da bi ji ti odgovori omogočili sklicevanje na druge razbremenilne dokaze, s katerimi bi podprla sklep, da se pivovarne nikoli niso usklajevale na nizozemskem trgu piva. Poleg tega trdi, da je Komisija v točki 203 obrazložitve izpodbijane odločbe uporabila del odgovora skupine Heineken, v katerem naj bi skupina Heineken priznala obstoj razprav o cenah piva v sodu, kot dokaz proti njej, medtem ko njej ta dokaz ni bil posredovan.

233    Drugič, tožeča stranka trdi, da je Komisija zavrnila njeno prošnjo za vpogled v dokument iz spisa, ki je bil pomemben za njeno obrambo, in tako kršila člen 27(2) Uredbe št. 1/2003. Še posebej navaja, da ni imela dostopa do seznama mnogih strank v gostinskem sektorju, ki so jih pivovarne pridobile in izgubile od vključno leta 1997 do vključno leta 2001. V nasprotju s trditvami Komisije meni, da te informacije niso bile tajne in da bi s tem dokumentom lahko dokazala, da so v gostinskem sektorju na nizozemskem trgu piva obstajale stalne spremembe, kar bi potrdilo ostro konkurenco med pivovarnami.

234    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

 Presoja Splošnega sodišča

235    Člen 27(2) Uredbe št. 1/2003 določa, da se „[p]ravica do obrambe strank […] v postopkih v celoti spoštuje[; s]trankam je zagotovljena pravica do vpogleda v spis Komisije, ob upoštevanju pravnega interesa podjetij za varstvo poslovnih skrivnosti […]“.

236    V skladu z ustaljeno sodno prakso pravica do vpogleda v spis, ki je posledica načela spoštovanja pravice do obrambe, pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki bi lahko bili pomembni za njegovo obrambo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Corus UK proti Komisiji, C‑199/99 P, Recueil, str. I‑11177, točke od 125 do 128, in sodbo Splošnega sodišča z dne 29. junija 1995 v zadevi Solvay proti Komisiji, T‑30/91, Recueil, str. II‑1775, točka 81).

237    K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov (zgoraj v točki 41 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 68).

238    Kar zadeva obremenilne dokumente, neposredovanje dokumenta pomeni kršitev pravice do obrambe le, če zadevno podjetje dokaže, da se je Komisija opirala na ta dokument v utemeljitvi svojega očitka glede obstoja kršitve in da bi bilo očitek mogoče dokazati le s sklicevanjem na ta dokument. Zadevno podjetje mora dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi moral biti dokument, ki ni bil posredovan, kot dokaz izločen (zgoraj v točki 41 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 71 do 73).

239    Če pa, nasprotno, razbremenilni dokument ni bil posredovan, mora zadevno podjetje dokazati le, da je lahko njegovo nerazkritje v njegovo škodo vplivalo na potek postopka in na vsebino odločbe Komisije. Dovolj je, če podjetje dokaže, da bi lahko navedene razbremenilne dokumente uporabilo pri svoji obrambi (sodba Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 318, in zgoraj v točki 34 navedena sodba Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 81), pri čemer mora zlasti dokazati, da bi se lahko sklicevalo na dokaze, ki ne bi bili skladni s presojo Komisije v fazi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in bi lahko tako kakor koli vplivalo na njeno presojo v poznejši odločbi (zgoraj v točki 41 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 75).

240    V okviru tega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da ni imela vpogleda, prvič, v odgovore na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki so jih dala druga zadevna podjetja, in drugič, v dokument iz spisa, za katerega je Komisija štela, da je tajen.

–       Odgovori drugih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

241    Spomniti je treba, da je obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah akt, s katerim se opredeli predmet postopka zoper podjetje in se temu podjetju zagotovi učinkovito izvrševanje pravice do obrambe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, T‑69/04, ZOdl., str. II‑2567, točka 80 in navedena sodna praksa).

242    S tega vidika za obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah veljajo procesna jamstva na podlagi načela spoštovanja pravice do obrambe, med katera spada tudi pravica do vpogleda v dokumente iz spisa Komisije.

243    Odgovori na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah niso del preiskovalnega spisa v pravem pomenu besede (glej v tem smislu zgoraj v točki 226 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 380).

244    Kar zadeva dokumente, ki niso del spisa, sestavljenega ob vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, mora Komisija navedene odgovore drugim zadevnim stranem razkriti samo, če se izkaže, da vsebujejo nove obremenilne ali razbremenilne dokaze.

245    Podobno na podlagi točke 27 Obvestila Komisije o pravilih za vpogled v spis Komisije v zadevah na podlagi členov 81 [ES] in 82 [ES] ter členov 53, 54 in 57 Sporazuma EGP in Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (UL 2005, C 325, str. 7) na splošno velja, da se vpogled v odgovore drugih strank, vključenih v preiskavo, na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ne dovoli. Stranki se dovoli vpogled v te dokumente le, če se ti lahko obravnavajo kot novi obremenilni ali razbremenilni dokazi, povezani s trditvami, ki jih v zvezi z zadevno stranko vsebuje obvestilo Komisije o ugotovitvah o možnih kršitvah.

246    V zvezi z novimi obremenilnimi dokazi iz ustaljene sodne prakse po eni strani izhaja, da je treba – če se namerava Komisija opreti na odlomek odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi dokazala obstoj kršitve – drugim podjetjem, vpletenim v ta postopek, omogočiti, da se opredelijo glede takega dokaznega sredstva (zgoraj v točki 226 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 386, in sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Avebe proti Komisiji, T‑314/01, ZOdl., str. II‑3085, točka 50).

247    Tožeča stranka v tej zadevi trdi, da je Komisija v točki 203 obrazložitve izpodbijane odločbe uporabila del odgovora skupine Heineken kot dokaz proti njej, v katerem naj bi skupina Heineken priznala obstoj razprav o cenah piva v sodu, medtem ko njej ta dokaz ni bil posredovan.

248    Treba je pripomniti, da je Komisija v navedeni točki obrazložitve v odgovor na argumente tožeče stranke in skupine Heineken navedla, da obstoj nezakonitih razprav na sestanku z 8. januarja 1999 izhaja iz prej predloženih dokazov, in sicer iz izjave skupine InBev ter zapiskov predstavnikov skupine Grolsch in tožeče stranke. Čeprav Komisija glede tega dodaja, da je skupina Heineken v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah priznala obstoj razprav o cenah z „določenimi pridržki“, je ta navedba le dodaten dokaz v več indicih, ki jih je Komisija upoštevala glede zadevnega sestanka, in ne more biti nov obremenilni dokaz proti tožeči stranki.

249    Po drugi strani, kar zadeva nove razbremenilne dokaze, Komisiji v skladu s sodno prakso ni treba zagotoviti dostopa do teh dokazov na lastno pobudo. Če je Komisija v upravnem postopku zavrnila prošnjo tožeče stranke za vpogled v dokumente, ki jih ni v preiskovalnem spisu, je mogoče ugotoviti kršitev pravice do obrambe samo, če se dokaže, da bi bil izid upravnega postopka lahko drugačen, če bi tožeča stranka v tem postopku imela vpogled v zadevne dokumente (zgoraj v točki 226 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 383).

250    Ker se tožeča stranka sklicuje na obstoj domnevnih razbremenilnih dokazov v nerazkritih odgovorih, mora zagotoviti prvi indic glede koristnosti teh dokumentov za svojo obrambo.

251    Zlasti mora navesti morebitne razbremenilne dokaze ali predložiti indic, ki potrjuje njihov obstoj in torej tudi njihovo koristnost za postopek (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T‑43/02, ZOdl., str. II‑3435, točke od 351 do 359).

252    Tožeča stranka v tej zadevi trdi, da bi ji odgovori drugih strani, na katere se postopek nanaša, omogočili sklicevanje na druge razbremenilne dokaze, s katerimi bi podprla sklep, da se pivovarne nikoli niso usklajevale na nizozemskem trgu piva.

253    Če tožeča stranka trdi, da so druga podjetja v odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah prav tako navedla argumente, s katerimi so izpodbijala kršitev, je treba omeniti, da samo to ne zadostuje, da bi se te argumente štelo za razbremenilne dokaze (glej v tem smislu zgoraj v točki 251 navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točki 353 in 355).

254    Iz zgoraj navedenega izhaja, da tožeča stranka ni navedla potencialnih novih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov, ki bi lahko bili vsebovani v navedenih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

255    Zato je treba zavrniti očitek, ki izvira iz zavrnitve vpogleda v te odgovore.

–       Domnevno tajni dokument

256    Tožeča stranka kritizira zavrnitev vpogleda v seznam strank gostinskega sektorja, ki so jih različne pivovarne pridobile in izgubile od vključno leta 1997 do vključno leta 2001. Meni, da je bil vpogled v te informacije nujno potreben za njeno obrambo, ker bi lahko dokazala, da so obstajale spremembe v gostinskem sektorju na Nizozemskem in da je ugotovitev Komisije, da je bila konkurenca v tem sektorju omejena, nepravilna.

257    Ne da bi bilo treba ugotoviti, ali je Komisija pravilno opredelila zahtevane informacije kot tajne, je treba poudariti, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil zadevni seznam strank lahko koristen za njeno obrambo.

258    Iz točke 259 obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da ugotovitev Komisije o sodelovanju tožeče stranke pri razdelitvi strank v gostinskem sektorju temelji na notranjem dopisu skupine Heineken, ki se nanaša na razgovor s članom upravnega odbora tožeče stranke in katerega besedilo je podano v točki 184 obrazložitve izpodbijane odločbe ter razloženo v točkah od 187 do 189 obrazložitve izpodbijane odločbe. Informacij v zvezi s strankami, ki so jih pivovarne pridobile in izgubile v zadevnem obdobju, nikakor ni mogoče obravnavati kot razbremenilni dokaz v zvezi s to ugotovitvijo.

259    Zato je treba očitek glede zavrnitve vpogleda v dokument, ki vsebuje seznam strank v gostinskem sektorju, in ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljena.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 23 Uredbe št. 1/2003, smernic ter načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, kar zadeva določitev višine globe

 Trditve strank

260    Prvič, tožeča stranka izpodbija to, kako je Komisija izračunala znesek globe, in še posebej njeno analizo v zvezi s težo kršitve. Predvsem meni, da bi morala Komisija glede na to, da je v izpodbijani odločbi omilila zelo resne očitke, ki jih je formulirala v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, opredeliti kršitev kot občutno manj resno. Poleg tega tožeča stranka očita Komisiji, da pri oceni teže kršitve ni upoštevala, da ta ni imela nobenega vpliva na nizozemski trg piva. Tožeča stranka sicer meni, da je bil v nasprotju z navedbami v točki 452 obrazložitve izpodbijane odločbe učinek kršitve na trg merljiv.

261    Drugič, tožeča stranka meni, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja s tem, da je precej odstopila od predhodne prakse odločanja in zlasti od glob, naloženih v okviru Odločbe 2003/569, Odločbe 2002/759/ES z dne 5. decembra 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva COMP/37.800/F3 – Luksemburške pivovarne; UL 2002, L 253, str. 21) in Odločbe 2005/503/ES z dne 29. septembra 2004 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva COMP/C.37.750/B2 – Pivovarne Kronenbourg, Pivovarne Heineken; UL 2005, L 184, str. 57).

262    Tretjič, tožeča stranka navaja, da je Komisija kršila načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja, ker je globa nesorazmerna v primerjavi z globama, naloženima skupinama Heineken in Grolsch. Tožeča stranka v bistvu opozarja, da je Komisija pri določitvi globe ocenila njen promet nesorazmerno visoko, kar naj bi močno izkrivilo razmerja moči med pivovarnami in položaj, ki ga ima na zadevnem trgu. Poleg tega meni, da bi morala Komisija pri določitvi izhodiščnega zneska globe upoštevati njen promet, ne da bi vključila trošarine.

263    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.

 Presoja Splošnega sodišča

264    Najprej je treba spomniti, da lahko Komisija na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti kršijo člen 81 ES. Na podlagi iste določbe globa za vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.

265    Poleg tega ima Komisija na podlagi ustaljene sodne prakse široko diskrecijsko pravico pri izbiri metode izračuna globe. Ta metoda, ki jo določajo smernice, Komisiji omogoča veliko fleksibilnosti pri izvajanju diskrecijske pravice v skladu z določbami Uredbe št. 1/2003 (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2009 v združenih zadevah Papierfabrik August Koehler in drugi proti Komisiji, C‑322/07 P, C‑327/07 P in C‑338/07 P, ZOdl., str. I‑7191, točka 112).

266    Poleg tega se na področjih, kot je odmera globe na podlagi Uredbe št. 1/2003, na katerih ima Komisija tako diskrecijsko pravico, nadzor nad zakonitostjo njenih presoj omeji na ugotovitev neobstoja očitne napake pri presoji (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 18. julija 2005 v zadevi Scandinavian Airlines System proti Komisiji, T‑241/01, ZOdl., str. II‑2917, točka 79).

267    Vendar pa diskrecijska pravica Komisije in njene omejitve v nobenem primeru ne vplivajo na izvrševanje neomejene pristojnosti sodišča Unije (zgoraj v točki 40 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 538), na podlagi katere lahko razveljavi, zniža ali zviša globo, ki jo je naložila Komisija (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331, točke od 60 do 62).

268    Ta tožbeni razlog ima v bistvu tri dele, in sicer, prvič, napačna presoja teže kršitve; drugič, kršitev načela enakega obravnavanja glede na predhodno prakso Komisije, ter tretjič, kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti glede na globe, naložene drugima naslovnikoma izpodbijane odločbe.

–       Prvi del: napačna presoja teže kršitve

269    Člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 določa, da se pri določanju višine globe upoštevata teža in trajanje kršitve.

270    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba težo kršitve ugotoviti ob upoštevanju več dejavnikov, kot so posebne okoliščine primera, njegov kontekst in odvračalni učinek glob, v zvezi s katerimi ima Komisija diskrecijsko pravico (sodbi Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 241, in z dne 24. septembra 2009 v združenih zadevah Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P in C‑137/07 P, ZOdl., str. I‑8681, točka 91).

271    Točka 1(A), prvi odstavek, smernic posebej določa, da je treba pri presoji teže kršitve upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kadar se ga lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga.

272    Splošno sodišče je v okviru nadzora z neomejeno pristojnostjo pristojno, da presodi, ali je višina naložene globe sorazmerna glede na težo kršitve, ter pretehta težo kršitve in okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 136).

273    Tožeča stranka pri izpodbijanju teže kršitve, kot jo je določila Komisija, navaja dva argumenta.

274    Prvič, nasprotuje opredelitvi kršitve kot zelo resne, pri čemer navaja, da je Komisija v izpodbijani odločbi izpustila več elementov kršitve v primerjavi z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah.

275    Opozoriti je treba, da so na podlagi točke 1(A), drugi odstavek, tretja alinea, smernic zelo resne kršitve v bistvu zlasti „horizontalne omejitve, kot so cenovni karteli in kvote o delitvah trga“.

276    Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da taki omejevalni sporazumi spadajo med najhujše oblike omejevanja konkurence, saj je že njihov namen tak, da jo poskušajo odstraniti med tistimi podjetji, ki te sporazume izvajajo, zato so v nasprotju s temeljnimi cilji Unije (glej v tem smislu zgoraj v točki 272 navedeno sodbo z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, točka 147 in navedena sodna praksa).

277    Ker je Komisija upravičeno ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi, ki je vključevala več sporazumov in/ali usklajenih ravnanj, katerih namen je bil omejiti konkurenco na skupnem trgu, in sicer še zlasti z usklajevanjem cen, s podražitvami in z razdelitvijo strank, ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da kršitve ni mogoče opredeliti kot zelo resne.

278    Torej Komisija v točki 442 obrazložitve izpodbijane odločbe ni napačno ugotovila, da je treba v skladu s smernicami kršitev v obravnavanem primeru že po naravi opredeliti kot zelo resno. Tega sklepa ni mogoče omajati z dejstvom, da nekateri elementi kršitve, navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, niso bili uporabljeni v izpodbijani odločbi, saj so v tej navedeni elementi, s katerimi je utemeljena opredelitev kršitve kot zelo resne.

279    Drugič, tožeča stranka očita Komisiji, da je ugotovila, da vpliv omejevalnega sporazuma na trg ni bil izmerljiv, in da ni upoštevala dokumentov iz spisa, ki so dokazovali, da kršitev ni imela nikakršnega vpliva na trg.

280    Opozoriti je treba, da je obstoj dejanskega vpliva kršitve na trg sicer res eden od elementov, ki se upoštevajo pri presoji teže kršitve, vendar je to le eno od meril, med katere spadata še narava kršitve in velikost geografskega trga. Iz točke 1(A), prvi odstavek, smernic še izhaja, da se zadevni vpliv upošteva le, kadar se lahko meri.

281    Poleg tega je treba opozoriti, da je mogoče horizontalne omejevalne sporazume glede cen ali razdelitve trgov, kot je kršitev v obravnavanem primeru, opredeliti kot zelo resne kršitve že na podlagi njihove narave, ne da bi bilo treba Komisiji dokazati dejanski vpliv kršitve na trg. Dejanski vpliv kršitve je le eden od dejavnikov, ki če ga je mogoče izmeriti, lahko Komisiji omogoči, da izhodiščni znesek globe poviša nad predvidenih najmanj 20 milijonov EUR (sodba Sodišča z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točki 74 in 75).

282    V obravnavanem primeru je Komisija v točki 452 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:

„V tem postopku ni mogoče izmeriti dejanskega vpliva celote sporazumov, iz katerih je sestavljena kršitev, na nizozemski trg, zato se Komisija v skladu s smernicami, na podlagi katerih se dejanski vpliv upošteva le, kadar se lahko meri, ne opira na poseben vpliv […] Zato Komisija pri določitvi glob v obravnavanem primeru ne bo upoštevala vpliva na trg.“

283    Dalje je Komisija v točki 455 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je odločila o teži kršitve, navedla:

„Glede na naravo kršitve in dejstvo, da je bila razširjena na vsem nizozemskem ozemlju, so podjetja, na katera je naslovljena ta odločba, storila zelo resno kršitev člena 81 [ES].“

284    Iz teh odlomkov izhaja, da se Komisija pri določanju teže kršitve ni oprla na njen dejanski vpliv na trg, temveč na njeno naravo in velikost zadevnega geografskega trga.

285    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se je Komisija glede na naravo ugotovljene kršitve, katere namen je bil zlasti usklajevanje cen in podražitev ter občasno usklajevanje razdelitve strank, upravičeno odločila, da ne bo upoštevala vpliva kršitve na trg.

286    Iz tega sledi, da Komisija s tem, da je kršitev opredelila kot zelo resno, ni odstopila od svojih smernic in ni kršila načel, ki jih je navedla tožeča stranka.

287    Zato je treba utemeljitev tožeče stranke v zvezi z neobstojem vpliva omejevalnega sporazuma na trg in ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljena.

–       Drugi del: kršitev načela enakega obravnavanja glede na prakso odločanja Komisije

288    Najprej je treba poudariti, da predhodna praksa odločanja Komisije ni pravni okvir za globe na področju konkurence (sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2003 v zadevi Michelin proti Komisiji, T‑203/01, Recueil, str. II‑4071, točka 292) ter da ima Komisija na podlagi Uredbe št. 17 in Uredbe št. 1/2003 pri določanju višine glob diskrecijsko pravico, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci (sodba Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑236/01, T‑239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, Recueil, str. II‑1181, točka 216), zato lahko višino glob kadar koli prilagodi potrebam te politike (zgoraj v točki 270 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 169).

289    V obravnavanem primeru, kot je bilo že poudarjeno zgoraj, je bila višina globe, naložene tožeči stranki, določena na podlagi člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 ob upoštevanju teže in trajanja kršitve. Tožeča stranka se glede tega ne more utemeljeno sklicevati le na dejstvo, da je Komisija v predhodni praksi odločanja podobna ravnanja kaznovala z globami, nižjimi od tiste, ki ji jo je naložila v obravnavanem primeru.

290    V takih okoliščinah se tožeča stranka ne more sklicevati niti na kršitev načela enakega obravnavanja. Sodišče je namreč že večkrat presodilo, da predhodna praksa odločanja Komisije ne šteje za pravni okvir za globe na področju konkurence in da so odločbe glede drugih zadev le kazalec glede morebitnega obstoja diskriminacije, ker je malo verjetno, da so okoliščine v teh zadevah – kot so trgi, proizvodi, podjetja in zadevna obdobja – enake (glej zgoraj v točki 270 navedeno sodbo Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, točka 233 in navedena sodna praksa).

291    V zvezi s tem je treba v tem primeru glede utemeljitve tožeče stranke, ki se sklicuje na raven glob, naloženih s tremi predhodnimi odločbami 2003/569, 2002/759 in 2005/503, najprej poudariti, da je Komisija v odločbah 2002/759 in 2005/503 – drugače kot v izpodbijani odločbi, v kateri je Komisija kršitev opredelila kot „zelo resno“ – menila, da gre za „resno“ kršitev. Tožeča stranka se torej ne more uspešno sklicevati na navedene odločbe, da bi uveljavljala domnevno diskriminatorno obravnavo.

292    Tožeča stranka se v zvezi z Odločbo 2003/569 sklicuje na kršitev načela enakega obravnavanja, ker so bile globe, naložene vpletenim belgijskim pivovarnam, precej nižje od tistih, naloženih z izpodbijano odločbo, pri čemer naj ne bi bile niti narava kršitev niti razmere na zadevnih trgih tako drugačne, da bi bilo mogoče z njimi utemeljiti tako razliko.

293    Glede tega je treba opozoriti, da Komisija težo kršitev presoja glede na več elementov, ki ne izhajajo iz zavezujočega ali izčrpnega seznama meril, ki jih je treba upoštevati, in poleg tega ni dolžna uporabiti natančne matematične formule, ne glede na to, ali gre za ves znesek naložene globe ali za razčlenitev tega zneska na elemente (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 13. januarja 2004 v zadevi JCB Service proti Komisiji, T‑67/01, Recueil, str. II‑49, točki 187 in 188 ter navedena sodna praksa).

294    V takih okoliščinah bi lahko neposredna primerjava glob, ki so bile naložene naslovnikom dveh odločb v zvezi z različnimi kršitvami, izkrivila posebne funkcije, ki jih imajo različne faze izračuna globe. Končni zneski glob se namreč izračunajo na podlagi posebnih okoliščin posameznega omejevalnega sporazuma in presoj v zvezi z obravnavanim primerom.

295    Iz navedenega izhaja, da položaja tožeče stranke, kar zadeva raven naloženih glob, ni mogoče primerjati s položajem podjetij, na katera so bile naslovljene navedene prejšnje odločbe.

296    Glede na navedeno je treba zavrniti očitek v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja na podlagi predhodne prakse odločanja Komisije.

–       Tretji del: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja glede višine glob, naloženih drugima udeležencema zadevnega omejevalnega sporazuma

297    S tem delom tožeča stranka v bistvu izpodbija presojo Komisije v zvezi z določitvijo višine izhodiščnega zneska globe v okviru različnega obravnavanja, za katero se je odločila Komisija (točka 462 obrazložitve izpodbijane odločbe).

298    V zvezi s tem je treba poudariti, da lahko Komisija v skladu s smernicami v primeru kršitev, v katere je vpletenih več podjetij, tako kot je to storila v tem primeru, uporabi ponderje za izhodiščne zneske, da bi upoštevala specifično moč posameznega podjetja, z razdelitvijo udeležencev omejevalnega sporazuma v kategorije, „zlasti če obstaja znatno neskladje med velikostjo podjetij, ki zagrešijo kršitve iste vrste“ (točka 1(A), šesti odstavek, smernic). Poleg tega je določeno, da „načelo enakega kaznovanja za isto ravnanje, če je zaradi okoliščin upravičeno, vodi k različnim globam, naloženim udeleženim podjetjem, ne da bi k taki diferenciaciji vodilo aritmetično izračunavanje“ (točka 1(A), sedmi odstavek, smernic).

299    Če se globe naložijo več podjetjem, vpletenim v isto kršitev, Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso na stopnji določitve teže kršitve ni dolžna paziti na to, da končni zneski glob, do katerih pride na podlagi izračuna za zadevna podjetja, izražajo vse razlike med temi podjetji glede na njihov celotni promet. Nasprotno, lahko jih razvrsti v skupine (sodbi Splošnega sodišča z dne 19. marca 2003 v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, T‑213/00, Recueil, str. II‑913, točka 385, in z dne 27. septembra 2006 v zadevi Akzo Nobel proti Komisiji, T‑330/01, ZOdl., str. II‑3389, točka 57).

300    Pri razvrstitvi zadevnih podjetij po kategorijah pa je treba upoštevati načelo enakega obravnavanja, v skladu s katerim je podobne položaje prepovedano obravnavati različno in različne položaje podobno, če tako obravnavanje ni objektivno utemeljeno. Poleg tega mora biti v skladu s sodno prakso višina globe vsaj sorazmerna glede na dejavnike, ki se upoštevajo pri presoji teže kršitve (sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T‑161/05, ZOdl., str. II‑3555, točka 124).

301    V obravnavanem primeru je treba – da bi se lahko opredelilo kategorije, ki naj bi omogočile razvrstitev zadevnih podjetij v skupine – poudariti, da se je Komisija, kot izhaja iz točk 457 in 458 obrazložitve izpodbijane odločbe, odločila, da upošteva njihov relativni pomen na zadevnem trgu, tako da se je oprla na edino merilo, in sicer na prodajo piva, ki je bila realizirana na Nizozemskem v zadnjem celem koledarskem letu kršitve, to je v letu 1998.

302    Na tej podlagi je Komisija ugotovila, da obstajajo tri kategorije podjetij. Prva kategorija zajema skupino Heineken, ki je na Nizozemskem s prodajo piva ustvarila od 450 do 480 milijonov EUR. Druga kategorija zajema skupini Grolsch in InBev, ki sta s prodajo piva na Nizozemskem ustvarili od 150 do 180 milijonov EUR. Tožeča stranka je v tretji kategoriji, ki je s prodajo na Nizozemskem ustvarila od 100 do 130 milijonov EUR. Zneski glob za vsako kategorijo so bili 65.000.000 EUR, 25.000.000 EUR oziroma 17.000.000 EUR.

303    S takim ravnanjem je Komisija izbrala koherentno metodo razvrstitve udeležencev omejevalnega sporazuma v tri kategorije, ki je objektivno utemeljena z razliko med tržnimi deleži, ki jih ima vsako od podjetij, ki spada v te tri kategorije (glej v tem smislu zgoraj v točki 288 navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 220). Poleg tega je treba ugotoviti, da Komisija s tem ni odstopila od svoje običajne metode, določene v smernicah. Če tožeča stranka meni, da ima med podjetji, udeleženimi v omejevalnem sporazumu, najšibkejši položaj, je prav tako treba ugotoviti, da njena vključitev v tretjo kategorijo dejansko izraža ta pomislek.

304    V zvezi z argumentom tožeče stranke, v skladu s katerim se z izključnim upoštevanjem prometa ni natančno izrazila gospodarska zmožnost podjetij, da škodijo konkurenci na nizozemskem trgu piva, je treba spomniti, da se promet – kljub približni naravi – šteje v konkurenčnem pravu za primerno merilo za presojo velikosti in ekonomske moči zadevnih podjetij (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 121).

305    Ker je bilo to merilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno, ni mogoče sklepati, da sta bili v zvezi z izhodiščnim zneskom globe kršeni načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti.

306    V zvezi z nasprotovanjem tožeče stranke, da se za izračun posameznega osnovnega zneska uporabi promet, ki vključuje trošarine, je treba poudariti, da nevključitev davkov ali trošarin, ker ta izračun vsebuje tehtanje relativnega pomena drugih udeležencev v omejevalnem sporazumu na tem trgu, ne bi spremenila končne ugotovitve Komisije. Samo če bi Komisija izračunala posamezne osnovne zneske drugih zadevnih strani na podlagi prometa, ki ne bi vključeval trošarin, bi lahko šlo za kršitev načela enakega obravnavanja.

307    Ker tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti v okviru različnega obravnavanja, je treba ta del zavrniti kot neutemeljen.

308    Glede na vse zgoraj navedeno je treba četrti tožbeni razlog zavrniti v celoti.

 Peti tožbeni razlog: predolg upravni postopek

 Trditve strank

309    Tožeča stranka trdi, prvič, da so bile zaradi predolgega upravnega postopka kršene njene pravice do obrambe. Trdi predvsem, da kljub pregledom, ki jih je opravila Komisija leta 2000, in odgovorom, ki jih je tožeča stranka predložila na podlagi zahtev za posredovanje podatkov, podatki v zvezi z vsakim sestankom niso bili toliko pojasnjeni, da bi lahko od tega trenutka dalje zaslišala vpletene direktorje.

310    Tožeča stranka poleg tega trdi, da je predolg upravni postopek povzročil nesorazmerno globo, saj je medtem politika Komisije v zvezi z višino glob postala strožja.

311    Drugič, trdi, da je znižanje globe za 100.000 EUR zaradi predolgega postopka premajhno in nesorazmerno glede na celotno trajanje postopka.

312    Komisija navaja, da je v točkah od 497 do 500 obrazložitve izpodbijane odločbe izrecno priznala, da je postopek trajal predolgo, in je zato izjemoma znižala globo, ki jo je naložila tožeči stranki.

313    Poleg tega je opozorila, da se z ustaljeno sodno prakso sicer res priznava upoštevanje razumnega roka pri izvedbi upravnih postopkov, vendar je mogoče razglasitev ničnosti odločbe o ugotovitvi kršitve utemeljiti s prekoračitvijo tega roka le, če je dokazano, da je kršitev zadevnega načela vplivala na pravice zadevnih podjetij do obrambe.

314    Komisija v zvezi s tem trdi, da je bilo tožeči stranki v nasprotju z njenimi trditvami z odločbo o pregledu z dne 17. marca 2000, ki je bila naslovljena nanjo, omogočeno, da se je seznanila z večjim delom kršitve ter s trgi in z obdobjem, na katere se je nanašala. Komisija navaja, da se je že v tej odločbi sklicevala na protikonkurenčne prakse v zvezi z določitvijo cen, razdelitvijo trgov in/ali izmenjavo informacij v nizozemskem sektorju piva na trgu prodaje na drobno in trgu gostinskega sektorja. Trditev tožeče stranke naj ne bi bila dopustna tudi zaradi natančnosti vprašanj, ki so ji bila postavljena po letu 2001.

315    Nazadnje Komisija izpodbija trditev tožeče stranke, da znižanje globe zaradi predolgega postopka ni bilo sorazmerno. Meni, da ima v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico in da je možnost na lastno pobudo odobriti tako znižanje ena od njenih prerogativ. Komisija sicer navaja, da je bilo trajanje upravnega postopka v tem primeru krajše kot v drugih predhodnih zadevah, v katerih pa je uporabila isto znižanje.

 Presoja Splošnega sodišča

316    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je upoštevanje razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike splošno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavljajo sodišča Unije (zgoraj v točki 239 navedena sodba Sodišča Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točke od 167 do 171, in sodba Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Technische Unie proti Komisiji, C‑113/04 P, ZOdl., str. I‑8831, točka 40).

317    Zaradi uporabe tega načela je treba razlikovati med dvema fazama upravnega postopka, in sicer med fazo preiskave pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in med preostankom upravnega postopka, saj ima vsaka od njiju svojo notranjo logiko (zgoraj v točki 316 navedena sodba Technische Unie proti Komisiji, točka 42).

318    Prvo obdobje, ki traja do prejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, se začne, ko Komisija sprejme ukrepe, ki se navezujejo na očitek, da je bila storjena kršitev, in ji mora omogočiti, da sprejme stališče o nadaljnjem poteku postopka. Drugo obdobje traja od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah do sprejetja dokončne odločitve. Komisiji mora omogočiti, da se dokončno opredeli do očitane kršitve (zgoraj v točki 316 navedena sodba Technische Unie proti Komisiji, točka 43).

–       Trajanje upravnega postopka

319    V obravnavanem primeru je treba najprej ugotoviti, da je Komisija v točki 498 obrazložitve izpodbijane odločbe priznala, da je upravni postopek po njeni krivdi trajal predolgo.

320    Treba je namreč vedeti, da je, kar zadeva prvo fazo upravnega postopka, ki je trajala od marca 2000, ko je bila tožeči stranki vročena odločba o pregledu, do prejema obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah avgusta 2005 minilo 65 mesecev.

321    Ker so bili pregledi v preiskavi opravljeni marca in aprila 2000, Komisija trajanja te faze upravnega postopka kot celote ne more utemeljiti samo z dejstvom, da je na stranke med letoma 2001 in 2005 naslovila več zahtev za posredovanje podatkov.

322    Ker torej Komisija ni predložila dodatnih informacij ali utemeljitve glede preiskovalnih dejanj, opravljenih v tem obdobju, je treba trajanje prve faze postopka obravnavati kot predolgo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 16. decembra 2003 v združenih zadevah Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji, T‑5/00 in T‑6/00, Recueil, str. II‑5761, točka 77).

323    Druga faza upravnega postopka, ki je trajala od prejema obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah do sprejetja izpodbijane odločbe aprila 2007, je trajala 20 mesecev, kar pomeni, da je bil tudi z njo – ker ni bila podana nobena dodatna utemeljitev – prekoračen rok, ki je običajno potreben za sprejetje odločbe.

324    Zato je treba ugotoviti, da je zadevni upravni postopek trajal predolgo in da je treba to okoliščino pripisati nedejavnosti po krivdi Komisije, zato je bilo kršeno načelo razumnega roka.

–       Vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe

325    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko ugotovitev kršitve načela razumnega roka povzroči razglasitev ničnosti odločbe o ugotovitvi kršitve le, če je trajanje postopka vplivalo na izid postopka (glej v tem smislu zgoraj v točki 316 navedeno sodbo Technische Unie proti Komisiji, točka 48 in navedena sodna praksa).

326    V obravnavanem primeru tožeča stranka trdi, da so bile s čezmernim trajanjem prve faze upravnega postopka kršene njene pravice do obrambe, kar je nujno vplivalo na izid postopka.

327    Trdi v bistvu, da so bile njene možnosti, da se učinkovito brani pred očitki iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, zmanjšane, ker do prejema tega obvestila 30. avgusta 2005 ni mogla natančno opredeliti predmeta preiskave, ki jo je vodila Komisija. Tožeča stranka trdi, da je, ko je imela možnost odzvati se na očitke, preteklo skoraj deset let od očitanih ravnanj, kar je zmanjšalo njene možnosti zbrati razbremenilne dokaze v zvezi s segmentom domače potrošnje, ker so nekateri od njenih zaposlenih, ki so neposredno poznali očitana dejstva, odšli.

328    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka neupravičeno trdi, da ni mogla opredeliti predmeta preiskave, dokler ni prejela obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

329    Po eni strani je bilo namreč v odločbi o pregledu z dne 17. marca 2000, naslovljeni na tožečo stranko, navedeno, da preiskava Komisije zadeva posebne protikonkurenčne prakse, kot so „določanje cen, razdelitev trgov in/ali izmenjava informacij v nizozemskem sektorju piva, in sicer za trg prodaje na drobno in trg gostinskega sektorja“. Po drugi strani so bili v zahtevah za posredovanje podatkov, ki so bile naslovljene na tožečo stranko oktobra 2001, opredeljeni vrste sestankov, datumi in kraji, v zvezi s katerimi je Komisija opravila preiskavo.

330    V nasprotju s trditvami tožeče stranke so ji ta obvestila omogočila, da se je dovolj natančno seznanila s predmetom preiskave, kršitvami, ki bi jih bila lahko obtožena, in z zadevnimi segmenti trga, zato je lahko opredelila in zbrala morebitne razbremenilne dokaze.

331    Poleg tega tožeča stranka sicer trdi, da je bilo težko zbrati nekatere razbremenilne dokaze, vendar te trditve ni utemeljila s konkretnimi elementi, predvsem pa ni opredelila datuma, na katerega so zadevni zaposleni zapustili podjetje, niti natančnih razlogov, zaradi katerih bi bilo bistveno pridobiti informacije od teh oseb za izvajanje pravic do obrambe, niti okoliščin, zaradi katerih ni bilo več mogoče pridobiti informacij od teh oseb (glej v tem smislu zgoraj v točki 316 navedeno sodbo Technische Unie proti Komisiji, točka 64).

332    V takih okoliščinah ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da ni bila že od vsega začetka preiskave seznanjena z njenim predmetom in morebitnimi očitki Komisije ter da zato ni mogla pripraviti obrambe in zbrati razbremenilnih dokazov, ki jih je imela na voljo.

333    Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile zaradi predolgega upravnega postopka kršene njene pravice do obrambe.

334    Končno je treba zavrniti tudi trditev tožeče stranke, da bi bila sankcija, ki ji je bila naložena, manjša, če bi Komisija prej končala upravni postopek.

335    Čeprav je v obravnavanem primeru Komisija na obravnavi priznala, da je okrog leta 2005 – torej med zadevnim upravnim postopkom – dvignila splošno raven glob, tega dejstva namreč ni mogoče upoštevati v okviru presoje vpliva trajanja postopka na vsebino izpodbijane odločbe. V zvezi s tem zadostuje spomniti, da dejstvo, da je Komisija v preteklosti pri globah uporabljala določene višine za določene vrste kršitev, tej ne more odvzeti možnosti, da to raven zviša v okviru omejitev, navedenih v Uredbi št. 1/2003, če je to potrebno za zagotovitev izvajanja politike konkurence, temveč nasprotno, učinkovita uporaba pravil konkurence zahteva, da lahko Komisija višino glob kadar koli prilagodi potrebam te politike (zgoraj v točki 304 navedena sodba Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 109, ter zgoraj v točki 270 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 169).

336    Zato glede na to, da ni vpliva na izid zadevnega postopka, neupoštevanje načela razumnega roka ne more pripeljati do razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe.

–       Raven znižanja globe

337    V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da raven – domnevno preveč omejena – znižanja globe, ki ga je odobrila Komisija zaradi predolgega postopka, je treba poudariti, da je mogoče zaradi nepravilnosti v postopku, zaradi katere sicer ni mogoče razglasiti ničnosti odločbe, včasih vseeno znižati globo (glej v tem smislu zgoraj v točki 38 navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji, točke od 26 do 48, in zgoraj v točki 322 navedeno sodbo Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied et Technische Unie, točke od 436 do 438).

338    Komisija lahko zaradi prekoračitve razumnega roka sprejme odločitev o pravičnem znižanju globe, ker spada možnost za odobritev takega znižanja na področje izvajanja njenih prerogativ (glej v tem smislu zgoraj v točki 316 navedeno sodbo Technische Unie proti Komisiji, točke od 202 do 204).

339    Komisija je v obravnavanem primeru odločila, da tožeči stranki prizna znižanje globe zaradi „nerazumnega“ trajanja upravnega postopka (točki 498 in 499 obrazložitve izpodbijane odločbe).

340    To, da lahko Komisija izvaja zadevno prerogativo, še ne pomeni, da je Splošnemu sodišču odvzeta neomejena pristojnost, da dodatno zniža globo.

341    Ugotoviti je treba, da v pavšalnem znižanju v višini 100.000 EUR, ki ga je priznala Komisija, nikakor ni upoštevana višina globe, ki je bila naložena tožeči stranki in je pred zadevnim znižanjem znašala 22.950.000 EUR, in zato ne gre za znižanje sankcije, s katerim bi bilo mogoče ustrezno popraviti kršitev, ki izhaja iz prekoračitve razumnega roka za izvedbo upravnega postopka.

342    Tožeča stranka v zvezi s tem upravičeno trdi, da Komisija pri znižanju globe ni dovolj upoštevala posledic kršitve načela razumnega roka.

343    Splošno sodišče glede na okoliščine obravnavanega primera in na podlagi svoje neomejene pristojnosti meni, da je treba tožeči stranki priznati pravično zadoščenje zaradi predolgega postopka, zato je treba globo znižati za 5 %.

 Sklepna ugotovitev glede globe

344    Na podlagi preučitve tožbenih razlogov, na katere se je sklicevala tožeča stranka, in ob upoštevanju neomejene pristojnosti Splošnega sodišča je treba višino globe, ki je bila naložena tožeči stranki, spremeniti tako, da se po eni strani zaradi razglasitve ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe v delu, v katerem je kot del kršitve navedeno občasno usklajevanje drugih tržnih pogojev – razen cen –, ki so bili ponujeni posameznim strankam v gostinskem sektorju na Nizozemskem (glej točki 191 in 192 zgoraj), kot izhodiščni znesek namesto 17.000.000 EUR določi 16.150.000 EUR, in da se po drugi strani globa zaradi prekoračitve razumnega roka za izvedbo postopka namesto za 100.000 EUR zniža za 5 % končnega zneska globe (glej točko 343 zgoraj).

345    Zaradi navedene spremembe se višina globe izračuna tako, da se spremenjeni izhodiščni znesek poviša za 35 % zaradi trajanja kršitve in ta znesek zniža za 5 % zaradi prekoračitve razumnega roka za izvedbo postopka. Zato se tožeči stranki naloži globa v višini 20.712.375 EUR.

 Stroški

346    V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma.

347    V obravnavanem primeru so bili predlogi tožeče stranke razglašeni za delno utemeljene, zato Splošno sodišče meni, da je glede na okoliščine obravnavanega primera pravično, da se tožeči stranki naloži plačilo dveh tretjin lastnih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila Komisija, Komisiji pa tretjino lastnih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Člen 1 Odločbe Komisije C(2007) 1697 z dne 18. aprila 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES (zadeva COMP/B/37.766 – Nizozemski trg piva) se razglasi za ničnega v delu, v katerem je Evropska komisija ugotovila, da je družba Bavaria NV sodelovala pri kršitvi, ki je vključevala občasno usklajevanje tržnih pogojev, ki se niso nanašali na cene, za posamezne stranke v gostinskem sektorju na Nizozemskem.

2.      Znesek globe, naložene družbi Bavaria v členu 3(c) Odločbe C(2007) 1697, se določi na 20.712.375 EUR.

3.      Tožba se v preostalem zavrne.

4.      Družba Bavaria nosi dve tretjini svojih stroškov in stroškov Evropske komisije.

5.      Komisija nosi tretjino svojih stroškov in stroškov družbe Bavaria.

Vadapalas

Dittrich

Truchot

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Upravni postopek

Izpodbijana odločba

Zadevna kršitev

Globa, naložena tožeči stranki

Postopek in predlogi strank

Pravo

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 81 ES, domneve nedolžnosti, načela zakonitosti in obveznosti obrazložitve

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

– Izjava skupine InBev

– Drugi dokazi

– Dejstva v zvezi z ugotovitvami usklajevanja cen in podražitve piva na eni strani ter občasnega usklajevanja razdelitve strank na drugi strani

– Dejstva v zvezi z ugotovitvijo občasnega usklajevanja drugih tržnih pogojev, ki so bili ponujeni posameznim strankam v gostinskem sektorju

– Domnevno napačna uporaba prava in napačna opredelitev dejstev

– Sklepna ugotovitev

Tretji tožbeni razlog: trajanje kršitve

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

– Določitev datuma začetka kršitve

– Določitev datuma prenehanja kršitve

Prvi tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

Šesti tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka, kršitev načela dobrega upravljanja in pravice tožeče stranke do obrambe, ki naj bi izvirale iz zavrnitve vpogleda v dokument, ki je del spisa, in v odgovore drugih zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

– Odgovori drugih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

– Domnevno tajni dokument

Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 23 Uredbe št. 1/2003, smernic ter načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, kar zadeva določitev višine globe

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

– Prvi del: napačna presoja teže kršitve

– Drugi del: kršitev načela enakega obravnavanja glede na prakso odločanja Komisije

– Tretji del: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja glede višine glob, naloženih drugima udeležencema zadevnega omejevalnega sporazuma

Peti tožbeni razlog: predolg upravni postopek

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

– Trajanje upravnega postopka

– Vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe

– Raven znižanja globe

Sklepna ugotovitev glede globe

Stroški

---

* Jezik postopka: nizozemščina.