Zadeva C‑291/05

Minister voor Vreemdelingenzaken en Integratie

proti

R. N. G. Eind

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Raad van State)

„Prosto gibanje oseb – Delavci – Pravica bivanja družinskega člana, ki je državljan tretje države – Vrnitev delavca migranta v državo članico, katere državljan je – Obveznost države članice izvora delavca, da podeli pravico do prebivanja družinskemu članu – Obstoj te obveznosti v primeru neopravljanja resnične in dejanske dejavnosti s strani tega delavca“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca P. Mengozzija, predstavljeni 5. julija 2007 

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 11. decembra 2007 

Povzetek sodbe

1.     Prosto gibanje oseb – Delavci – Pravica bivanja družinskega člana

(Uredba Sveta št. 1612/68, člen 10)

2.     Prosto gibanje oseb – Delavci – Pravica bivanja družinskega člana – Vrnitev delavca migranta v državo članico njegovega izvora, potem ko je bil zaposlen v drugi državi članici

(Uredba Sveta št. 1612/68, člen 10(1)(a))

1.     V primeru vrnitve delavca Skupnosti v državo članico, katere državljan je, pravo Skupnosti organom te države ne nalaga priznanja državljanu tretje države, ki je družinski član tega delavca, pravice do vstopa in do prebivanja le zato, ker ima v državi članici gostiteljici, kjer je bil delavec zaposlen, ta državljan tretje države veljavno dovoljenje za prebivanje, izdano na podlagi člena 10 Uredbe št. 1612/68 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti.

Pravica do združitve družine na podlagi navedenega člena namreč družinskim članom delavcev migrantov ne daje samostojne pravice do prostega gibanja, ampak je ta določba namenjena predvsem delavcu migrantu, h katerega družini pripada državljan tretje države. Iz navedenega izhaja, da je pravico državljana tretje države, družinskega člana delavca Skupnosti, da se temu pridruži, mogoče uveljavljati samo v državi članici, v kateri ta delavec prebiva.

Poleg tega je v okviru Uredbe št. 1612/68 veljavnost dovoljenja za bivanje, ki so ga državljanu tretje države, družinskemu članu delavca Skupnosti, izdali organi države članice, omejena na ozemlje te države članice.

(Glej točke od 23 do 26 in točko 1 izreka.)

2.     Pravica delavca migranta, da se vrne in prebiva v državi članici, katere državljan je, potem ko je bil zaposlen v drugi državi članici, izhaja iz prava Skupnosti, saj je njeno priznavanje nujno za doseganje polnega učinka določb, ki zagotavljajo pravico do prostega gibanja delavcev, ki jo imajo na podlagi člena 39 ES in določb, sprejetih za izvajanje navedene pravice, kot so te iz Uredbe št. 1612/68 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti. Ta razlaga je podkrepljena z uvedbo statusa državljana Unije, katerega namen je postati temeljni status državljanov držav članic.

V primeru vrnitve delavca v državo članico, katere državljan je, potem, ko je bil zaposlen v drugi državi članici, ima državljan tretje države, njegov družinski član, na podlagi člena 10(1)(a) Uredbe št. 1612/68, z uporabo te določbe po analogiji, pravico do prebivanja v državi, katere državljan je delavec, tudi, če slednji tam ne opravlja nobene resnične in dejanske gospodarske dejavnosti. Dejstvo, da državljan tretje države, družinski član delavca Skupnosti, pred bivanjem v državi članici, kjer je bil delavec zaposlen, ni imel pravice do prebivanja na podlagi nacionalnega prava v državi članici, katere državljan je delavec, ne vpliva na presojo pravice tega državljana, da v slednji prebiva.

(Glej točki 32 in 45 ter točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 11. decembra 2007(*)

„Prosto gibanje oseb – Delavci – Pravica bivanja družinskega člana, ki je državljan tretje države – Vrnitev delavca migranta v državo članico, katere državljan je – Obveznost države članice izvora delavca, da podeli pravico do prebivanja družinskemu članu – Obstoj te obveznosti pri neopravljanju resnične in dejanske dejavnosti s strani tega delavca“

V zadevi C‑291/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Raad van State (Nizozemska) z odločbo z dne 13. julija 2005, ki je prispela na Sodišče 20. julija 2005, v postopku

Minister voor Vreemdelingenzaken en Integratie

proti

R. N. G. Eind,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas, K. Lenaerts in G. Arestis, predsedniki senata, J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec), sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, K. Schiemann, J. Makarczyk in A. Borg Barthet, sodniki,

generalni pravobranilec: P. Mengozzi,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. septembra 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–       za Minister voor Vreemdelingenzaken en Integratie A. van Leeuwen, odvetnik,

–       za R. Eind R. Ketwaru, odvetnik,

–       za nizozemsko vlado H. G. Sevenster in C. Wissels in M. de Grave, zastopniki,

–       za češko vlado T. Boček, zastopnik,

–       za dansko vlado A. Jacobsen, zastopnik,

–       za nemško vlado M. Lumma in C. Schulze-Bahr, zastopnika,

–       za grško vlado K. Georgiadis, K. Boskovitsin in Z. Chatzipavlou, zastopniki,

–       za vlado Združenega kraljestva E. O’Neill, zastopnica, skupaj s S. Moore, barrister,

–       za Komisijo Evropskih skupnosti G. Rozet in M. van Beek, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 5. julija 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1       Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 18 Pogodbe ES, Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2), kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta št. 2434/92 (EGS) z dne 27. julija 1992 (UL L 245, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št.1612/68), in Direktive Sveta 90/364/EGS z dne 28. junija 1990 o pravici do prebivanja (UL L 180, str. 26).

2       Ta predlog je bil vložen v okviru spora med R. N. G. Eind, surinamsko državljanko, in Minister voor Vreemdelingenzaken en Integratie (minister za vprašanja, ki se nanašajo na tujce in integracijo) v zvezi z odločitvijo Staatssecretaris van Justitie (državni sekretar za pravosodje, v nadaljevanju: državni sekretar), s katero ji je bilo zavrnjeno dovoljenje za prebivanje.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3       Člen 10 Uredbe št. 1612/68 določa:

„1.      Pravico, da se pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, imajo ne glede na njihovo državljanstvo naslednje osebe:

a)      njegov zakonec in njuni potomci, ki so stari manj kot 21 let ali so vzdrževani družinski člani;

[…]“

4       Besedilo člena 1 Direktive 90/364 se glasi:

„1.      Države članice priznajo pravico do prebivanja državljanom držav članic, ki te pravice ne uživajo po drugih določbah zakonodaje Skupnosti, in njihovim družinskim članom, kakor je opredeljeno v odstavku 2, pod pogojem, da imajo sami in njihovi družinski člani zdravstveno zavarovanje, ki pokriva vsa tveganja v državi članici gostiteljici, in da imajo zadostna sredstva, ki zagotavljajo, da v času prebivanja ne obremenjujejo sistema socialne pomoči države članice gostiteljice.

[…]

2.      Poleg imetnika pravice do prebivanja imajo naslednje osebe, ne glede na njihovo državljanstvo, pravico naseliti se v drugi državi članici:

a)      njegov zakonec in vzdrževani potomci;

[…]“

 Nacionalna ureditev

5       Člen 1 zakona o tujcih (Vreemdelingenwet) z dne 23. novembra 2000 (Staatsblad 2000, št. 495) določa, da je treba za „državljane Skupnosti“ šteti:

„1.      državljane držav članic Evropske unije, ki lahko na podlagi Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti vstopijo na ozemlje druge države članice in tam prebivajo;

2.      družinske člane oseb, navedenih v odstavku 1, ki so državljani tretje države in lahko na podlagi odločbe, sprejete za uveljavitev Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, vstopijo na ozemlje države članice in tam prebivajo [...]“

6       V skladu s členom 1(h) zakona o tujcih „začasno dovoljenje za prebivanje“ pomeni vizum za prebivanje, daljše od treh mesecev, za katerega tujec osebno zaprosi na diplomatskem ali konzularnem predstavništvu Kraljevine Nizozemske v državi izvora ali državi stalnega bivališča [...] in ki ga izda navedeno predstavništvo.

7       Člen 14(1)(a) zakona o tujcih ministra za pravosodje pooblašča, da sprejme, zavrne ali ne preizkusi prošnje za pridobitev dovoljenja za prebivanje za določen čas. V skladu z odstavkom 2 istega člena ima dovoljenje za prebivanje za določen čas omejitve, ki imajo določeno zvezo z namenom, za katerega je bilo prebivanje dovoljeno.

8       Člen 16(1)(a) zakona o tujcih določa, da se prošnja za pridobitev dovoljenja za prebivanje za določen čas lahko zavrne, če tujec nima veljavnega začasnega dovoljenja za prebivanje, ki je bilo izdano za isti namen, za katerega je bila vložena prošnja za pridobitev dovoljenja za prebivanje.

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

9       R. N. G. Eind, nizozemski državljan, se je februarja leta 2000 preselil v Združeno kraljestvo, kjer se je zaposlil. Pozneje se mu je pridružila še hči Rachel, rojena leta 1989, ki je prispela neposredno iz Surinama.

10     Iz predložitvene odločbe izhaja, da so organi Združenega kraljestva 4. junija 2001 R. R. L. Eindu sporočili, da ima pravico do prebivanja tej državi članici na podlagi Uredbe št. 1612/68. Z dopisom z istega dne je bila tudi njegova hči obveščena, da kot družinska članica delavca Skupnosti, uživa enako pravico. R. R. L. Eindu je bilo zato izdano dovoljenje za prebivanje z veljavnostjo od 6. junija 2001 do 6. junija 2006.

11     R. R. L. Eind in njegova hči sta 17. oktobra 2001 vstopila na Nizozemsko. R. N. G. Eind se je prijavila pri pristojnem policijskem organu v Amsterdamu in zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi člena 14 zakona o tujcih.

12     R. R. L. Eind je pred upravno komisijo, zadolženo za obravnavo te vloge, izjavil, da prejema denarno socialno pomoč, odkar se je vrnil na Nizozemsko, ter da zaradi bolezni ni ne opravljal ne iskal dela. Potrdil pa je tudi, da je bil na razgovoru pri Banenmarkt (zavod za zaposlovanje) v zvezi s ponovno vključitvijo na trg dela in da pričakuje vabilo na naslednji razgovor. Iz spisa prav tako izhaja, da R. R. L. Eind na Nizozemskem uživa pravice iz zdravstvenega zavarovanja.

13     Državni sekretar je 2. januarja 2002 z odločbo zavrnil prošnjo, ki jo je vložila R. N. G. Eind, zato ker ni imela začasnega dovoljenja za prebivanje. V tej odločbi je bilo poleg tega pojasnjeno, da zainteresirani stranki ne more biti podeljeno nikakršno dovoljenje za prebivanje kot družinski članici državljana Skupnosti. Čeprav je njen oče prebival v drugi državi članici in ne v Kraljevini Nizozemski, pa po vrnitvi v to državo ni opravljal resničnega in dejanskega dela in ni ekonomsko nedejaven državljan v smislu Pogodbe ES. V teh okoliščinah R. R. L. Einda ni več mogoče šteti za državljana Skupnosti v smislu zakona o tujcih.

14     Državni sekretar je z odločbo z dne 5. julija 2002 zavrnil ugovor, ki ga je zoper navedeno odločbo vložila R. N. G. Eind. Vendar je Rechtbank te ’s-Gravenhage (okrajno sodišče v Haagu) 20. oktobra 2004 s sklicevanjem na sodbi Sodišča z dne 7. julija 1992 v zadevi Singh (C-370/90, Recueil, str. I-4265) in z dne 26. februarja 1991 v zadevi Antonissen (C-292/89, Recueil, str. I-745) razveljavilo odločbo državnega sekretarja z dne 5. julija 2002 ter zadevo vrnilo Minister voor Vreemdelingenzaken en Integratie v novo odločanje glede pritožbe.

15     Minister voor Vreemdelingenzaken en Integratie je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Raad van State, ki je, ker zakonodaja Skupnosti ne daje jasnega odgovora glede spora, o to katerem odloča, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      a)     Ali dejstvo, da država članica gostiteljica šteje državljana tretje države za družinskega člana delavca v smislu člena 10 Uredbe [...] št. 1612/68 […] in da veljavnost dovoljenja za prebivanje, ki ga je odobrila ta država članica, še ni poteklo, povzroči, da država članica, katere državljan je delavec, zaradi tega državljanu tretje države ne more zavrniti pravice do vstopa in do prebivanja, če se ta delavec vrne?

b)      Ali negativen odgovor na prvo vprašanje pomeni, da ima ta država članica pravico, da lahko ob prihodu državljana tretje države na njeno ozemlje sama presodi, ali so izpolnjeni pogoji za vstop in prebivanje, ki temeljijo na nacionalnem pravu, oziroma ali mora država članica najprej preveriti, ali ima navedeni državljan tretje države kot družinski član delavca še pravice, ki izhajajo iz prava Skupnosti?

2.      Ali je za odgovor na vprašanji iz točk 1(a) in 1(b) pomembno, da navedeni državljan tretje države pred bivanjem v državi članici gostiteljici ni imel pravice do prebivanja na podlagi nacionalnega prava v državi članici, katere državljan je delavec?

3.      a)     Ali ima državljan tretje države, ki je družinski član delavca (očeta), ki se vrne iz države članice gostiteljice v državo, katere državljan je, da si tu poišče delo, pravico do prebivanja v tej državi članici, če ima država članica, katere državljan je delavec (oče), pravico, da presodi, ali so še izpolnjeni pogoji prava Skupnosti za izdajo dovoljenja za prebivanje družinskemu članu, in če je odgovor pritrdilen, za koliko časa?

b)      Ali ta pravica obstaja tudi, če oče v tej državi članici ne opravlja nobenega resničnega in dejanskega dela ter ga ni mogoče ali ga ni več mogoče šteti […] za iskalca zaposlitve v smislu Direktive […] 90/364/CEE […], [ob upoštevanju] tudi okoliščine, da prejema oče denarno socialno pomoč na podlagi svojega nizozemskega državljanstva?

4.      Kakšen pomen je treba za odgovor na zgornja vprašanja dati okoliščini, da je [navedeni] državljan tretje države družinski član državljana Unije, ki je uveljavil pravico, ki mu je priznana na podlagi člena 18 [ES], in ki se je vrnil v državo članico, katere državljan je?“

 Uvodne ugotovitve

16     Vlada Združenega kraljestva je v pisnih stališčih in na obravnavi navedla, da je bilo dovoljenje za prebivanje, ki ga je R. N. G. Eind pridobila v tej državi, izdano na podlagi nacionalnega prava in ne na temelju člena 10 Uredbe št. 1612/68. Ta vlada je pojasnila, da tako dovoljenje za prebivanje ne kaže obveznosti, izhajajoče iz prava Skupnosti, ampak bolj politično odločitev, sprejeto ob upoštevanju nacionalne ureditve.

17     Iz predložitvene odločbe nasprotno izhaja, da so z dopisom z dne 4. junija 2001 oblasti Združenega kraljestva R. N. G. Eind obvestile, da ima kot družinska članica delavca Skupnosti pravico do prebivanja v tej državi na podlagi Uredbe št. 1612/68.

18     V zvezi s tem je treba opozoriti, da v okviru postopka sodelovanja, določenega v členu 234 ES, ni dolžnost Sodišča, ampak nacionalnega sodišča, da ugotovi dejstva, ki so pripeljala do spora, in da iz tega izpelje posledice za odločitev, ki jo je dolžno izreči (glej zlasti sodbi z dne 16. septembra 1999 v zadevi WWF in drugi, C-435/97, Recueil, str. I-5613, točka 32, in z dne 23. oktobra 2001 v zadevi Tridon, C-510/99, Recueil, str. I-7777, točka 28).

19     Zato je treba na vprašanja, ki jih je zastavilo predložitveno sodišče, odgovoriti na podlagi predpostavke, iz katere je izhajalo predložitveno sodišče, in sicer da je R. N. G. Eind prebivala v Združenem kraljestvu na podlagi člena 10 Uredbe št. 1612/68.

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Vprašanje 1(a)

20     Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali pri vrnitvi delavca Skupnosti v državo članico, katere državljan je, pravo Skupnosti organom te države nalaga priznanje državljanu tretje države, ki je družinski član tega delavca, pravice do vstopa in do prebivanja le zato, ker ima v državi članici, kjer je bil delavec zaposlen, ta državljan tretje države veljavno dovoljenje za prebivanje, izdano na podlagi člena 10 Uredbe št. 1612/68.

21     Glede tega je treba poudariti, da imajo v skladu s členom 10(1)(a) Uredbe št. 1612/68 zakonec in potomci – ki so stari manj kot 21 let ali so vzdrževani družinski člani – državljana države članice, zaposlenega na ozemlju druge države članice, pravico, da se v tej državi pridružijo delavcu, ne glede na njihovo državljanstvo.

22     Zlasti iz pete uvodne izjave Uredbe št. 1612/68 izhaja, da je njen namen odstranitev ovir za mobilnost delavcev, „predvsem v zvezi s pravico delavca, da se mu pridruži družina, in v zvezi s pogoji za integracijo teh družin v državo gostiteljico“.

23     Pravica do združitve družine na podlagi člena 10 Uredbe št. 1612/68 družinskim članom delavcev migrantov ne daje samostojne pravice do prostega gibanja, ampak je ta določba namenjena predvsem delavcu migrantu, h katerega družini pripada državljan tretje države (glej v okviru člena 11 Uredbe št. 1612/68 sodbo z dne 30. marca 2006 v zadevi Mattern in Cikotic, C-10/05, ZOdl. str. I-3145, točka 25).

24     Iz navedenega izhaja, da je pravico državljana tretje države, družinskega člana delavca Skupnosti, da se temu pridruži, mogoče uveljavljati samo v državi članici, v kateri prebiva ta delavec.

25     V okviru Uredbe št. 1612/68 je veljavnost dovoljenja za bivanje, ki so ga državljanu tretje države, družinskemu članu delavca Skupnosti, izdali organi države članice, omejena na ozemlje te države članice.

26     Glede na navedeno je treba na vprašanje 1(a) odgovoriti, da pri vrnitvi delavca Skupnosti v državo članico, katere državljan je, pravo Skupnosti organom te države ne nalaga priznanja državljanu tretje države, ki je družinski član tega delavca, pravice do vstopa in do prebivanja le zato, ker ima v državi članici, kjer je bil delavec zaposlen, državljan tretje države veljavno dovoljenje za prebivanje, izdano na podlagi člena 10 Uredbe št. 1612/68.

 Vprašanje 2 in vprašanje 3(b)

27     S tema vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali ima pri vrnitvi delavca v državo članico, katere državljan je, potem ko je bil zaposlen v drugi državi članici, državljan tretje države, družinski član tega delavca, na podlagi prava Skupnosti pravico do prebivanja v državi članici, katere državljan je delavec, tudi če le-ta tam ne opravlja nobene resnične in dejanske gospodarske dejavnosti. Predložitveno sodišče tudi sprašuje, ali dejstvo, da državljan tretje države pred bivanjem v državi članici gostiteljici, v kateri je bil delavec zaposlen, ni imel pravice do prebivanja na podlagi nacionalnega prava v državi članici, katere državljan je delavec, lahko vpliva na pravico do prebivanja navedenega državljana.

28     Najprej je treba opozoriti, da pravica državljanov države članice, da prebivajo na ozemlju druge države članice, ne da bi tam opravljali delo kot zaposlene ali samozaposlene osebe, ni brezpogojna. V skladu s členom 18(1) ES se pravica bivanja na ozemlju držav članic vsem državljanom Unije prizna le ob upoštevanju omejitev ter pogojev, določenih s Pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev (glej v tem smislu sodbi z dne 7. septembra 2004 v zadevi Trojani, C‑456/02, ZOdl., str. I-7573, točki 31 in 32, ter in z dne 19. oktobra 2004 v zadevi Zhu in Chen, C-200/02, ZOdl., str. I-9925, točka 26).

29     Med temi omejitvami in pogoji iz člena 1(1), prvi pododstavek, Direktive 90/364 izhaja, da lahko države članice od ekonomsko nedejavnih državljanov Unije, ki želijo uveljaviti pravico do prebivanja na njihovem ozemlju, da imajo sami in njihovi družinski člani zdravstveno zavarovanje, ki pokriva vsa tveganja v državi članici gostiteljici, in da imajo zadostna sredstva, ki zagotavljajo, da med prebivanjem ne obremenjujejo sistema socialne pomoči te države.

30     Pravica do prebivanja, ki jo na podlagi člena 1(2) Direktive 90/364 uživajo družinski člani ekonomsko nedejavnega državljana Unije, je vezana na pravico, ki jo ima državljan Unije na podlagi prava Skupnosti.

31     Ker je R. R. L. Eind nizozemski državljan, mu v zadevi, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, njegove pravice do bivanja na ozemlju Kraljevine Nizozemske ni mogoče odreči niti pogojevati.

32     Kot je generalni pravobranilec ugotovil v točkah od 101 do 106 sklepnih predlogov, pravica delavca migranta, da se vrne in prebiva v državi članici, katere državljan je, potem ko je bil bil zaposlen v drugi državi članici, izhaja iz prava Skupnosti, saj je njeno priznavanje nujno za doseganje polnega učinka določb, ki zagotavljajo pravico do prostega gibanja delavcev, ki jo imajo na podlagi člena 39 ES in določb, sprejetih za izvajanje navedene pravice, kot so te iz Uredbe št. 1612/68. Ta razlaga je podkrepljena z uvedbo statusa državljana Unije, katerega namen je postati temeljni status državljanov držav članic.

33     Nizozemska in danska vlada sta v pisnih stališčih trdili, da možnost, da ob vrnitvi v državo članico izvora ne bi bilo mogoče nadaljevati skupnega družinskega življenja, omogočenega v državi članici gostiteljici, ni dejavnik, ki bi lahko državljana Skupnosti odvrnil od odločitve, da se preseli v to državo članico zaradi zaposlitve. Nizozemska vlada je v zvezi s tem predvsem poudarila dejstvo, da R. R. L. Einda od uveljavljanja te svoboščine in torej od selitve v Združeno kraljestvo ne bi mogla odvrniti možnost, da njegova hči ne bi mogla prebivati z njim ob njegovi vrnitvi v državo izvora, ker R. N. G. Eind v času njegove selitve ni imela pravice do prebivanja na Nizozemskem.

34     Tega pristopa ni mogoče sprejeti.

35     Državljan države članice bi težko sprejel odločitev, da zapusti državo, katere državljan je, zaradi zaposlitve na ozemlju druge države članice, če ne bi bil prepričan, da se bo kasneje lahko vrnil v državo članico izvora, ne glede na opravljanje gospodarske dejavnosti v tej državi.

36     Ta odvračilni učinek naj bi za istega državljana prav tako nastal glede na preprost vidik, da ob vrnitvi v državo izvora ne bi mogel nadaljevati skupnega življenja z najtesnejšimi družinskimi člani, ki bi se morda začelo – s sklenitvijo zakonske zveze ali z združitvijo družine – v državi članici gostiteljici.

37     Ovire za združitev družine torej lahko ogrožajo pravico do prostega gibanja, ki jo imajo državljani držav članic na podlagi prava Skupnosti, s tem ko vrnitve delavca Skupnosti v državo članico, katere državljan je, ni mogoče šteti za popolnoma notranji položaj.

38     Iz tega izhaja, da ima v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, R. N. G. Eind pravico, da se pridruži očetu R. R. L. Eindu na Nizozemskem, čeprav ta ekonomsko ni dejaven državljan.

39     Za to pravico veljajo pogoji, določeni v členu 10(1)(a) Uredbe št. 1612/68, ki se uporablja po analogiji.

40     Tako oseba, ki je v položaju R. N. G. Eind, lahko uživa navedeno pravico, če ni dopolnila starosti 21 let ali je očetov vzdrževani družinski član.

41     Take ugotovitve ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da R. N. G. Eind pred svojim bivanjem v državi članici gostiteljici, kjer je bil njen oče zaposlen, ni imela pravice do prebivanja na podlagi nacionalnega prava v državi članici, katere državljan je R. R. L. Eind.

42     V nasprotju s tem, kar trdijo nizozemska, danska in nemška vlada, nezmožnost sklicevanja na to pravico nima vpliva na priznanje pravice vstopa in prebivanja za otroka, ki je družinski član delavca Skupnosti, v državi članici, katere državljan je delavec.

43     Prvič, zahteva po tej pravici ne izhaja, izrecno ali z nakazovanjem, iz nobene določbe prava Skupnosti v zvezi s pravico do prebivanja v Skupnosti za državljane tretjih držav, ki so družinski člani delavcev Skupnosti. Vendar se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Skupnostne ureditve sekundarnega prava na področju gibanja in prebivanja ne sme razlagati ozko (glede Uredbe št. 1612/68 glej zlasti sodbi z dne 13. februarja 1985 v zadevi Diatta, 267/83, Recueil, str. 567, točki 16 in 17, ter z dne 17. septembra 2002 v zadevi Baumbast in R, C‑413/99, Recueil, str. I-7091, točka 74).

44     Drugič, ta zahteva bi bila v nasprotju s ciljem zakonodajalca Skupnosti, ki je priznal, kako pomembno je zagotavljanje varstva družinskega življenja državljanov držav članic za odstranjevanje ovir pri uresničevanju temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo (sodba z dne 11. julija 2002 v zadevi Carpenter, C-60/00, Recueil, str. I-6279, točka 38, in zgoraj navedena sodba MRAX, točka 53).

45     Glede na vse navedeno je treba na drugo vprašanje in na tretje vprašanje, točka (b), odgovoriti, da ima pri vrnitvi delavca v državo članico, katere državljan je, potem ko je bil zaposlen v drugi državi članici, državljan tretje države, družinski član tega delavca, na podlagi člena 10(1)(a) Uredbe št. 1612/68, z uporabo te določbe po analogiji, pravico do prebivanja v državi članici, katere državljan je delavec, tudi če le-ta tam ne opravlja nobene resnične in dejanske gospodarske dejavnosti. Dejstvo, da državljan tretje države, ki je družinski član delavca Skupnosti, pred bivanjem v državi članici, kjer je bil delavec zaposlen, ni imel pravice do prebivanja na podlagi nacionalnega prava v državi članici, katere državljan je delavec, ne vpliva na presojo pravice tega državljana, da v tej prebiva.

 Vprašanje 1(b), vprašanje 3(a) in četrto vprašanje

46     Upoštevajoč odgovor na vprašanja 1(a), 2 in 3(b) ni treba odgovoriti na druga vprašanja, ki jih je zastavilo predložitveno sodišče.

 Stroški

47     Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1)      Pri vrnitvi delavca Skupnosti v državo članico, katere državljan je, pravo Skupnosti organom te države ne nalaga priznanja državljanu tretje države, ki je družinski član tega delavca, pravice do vstopa in prebivanja le zato, ker ima v državi članici gostiteljici, kjer je bil delavec zaposlen, ta državljan tretje države veljavno dovoljenje za prebivanje, izdano na podlagi člena 10 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti, kot je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2434/92 z dne 27. julija 1992.

2)      Pri vrnitvi delavca v državo članico, katere državljan je, potem ko je bil zaposlen v drugi državi članici, ima državljan tretje države, ki je njegov družinski član, na podlagi člena 10(1)(a) Uredbe št. 1612/68, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 2434/92, z uporabo te določbe po analogiji, pravico do prebivanja v državi, katere državljan je delavec, tudi če le-ta tam ne opravlja nobene resnične in dejanske gospodarske dejavnosti. Dejstvo, da državljan tretje države, ki je družinski član delavca Skupnosti, pred bivanjem v državi članici, kjer je bil delavec zaposlen, ni imel pravice do prebivanja na podlagi nacionalnega prava v državi članici, katere državljan je delavec, ne vpliva na presojo pravice tega državljana, da v tej prebiva.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nizozemščina.