Zadeva C-33/04

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Velikemu vojvodstvu Luksemburg

„Neizpolnitev obveznosti države – Telekomunikacije – Direktiva 97/33/ES – Člen 7(5) – Obveznost neodvisnega usposobljenega organa, da preveri skladnost sistemov stroškovnega računovodstva in objavi izjavo o skladnosti – Direktiva 98/10/ES – Člen 18(1) in (2) – Nepravilna uporaba sprejetih ukrepov, kar zadeva nadzor nacionalnega regulativnega organa glede skladnosti sistema stroškovnega računovodstva in kar zadeva letno objavo izjave o skladnosti – Dopustnost – Pravni interes – Predhodni postopek – Pravice obrambe – Direktive 2002/19/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES – Prehodne določbe – Vzdržanje države članice med obdobjem za prenos direktive, da bi sprejela določbe, ki bi resno ogrozile doseganje cilja te direktive – Referenčne ponudbe medomrežnega povezovanja“

Povzetek sodbe

1.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Predmet spora – Določitev v predhodnem postopku – Sprememba tožbenih predlogov – Dopustnost – Pogoji

(člen 226 ES)

2.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Predmet spora – Določitev v predhodnem postopku – Prilagoditev zaradi spremembe prava Skupnosti – Dopustnost – Pogoji

(člen 226 ES)

3.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Pravica Komisije, da ukrepa – Izvrševanje, ki ni odvisno od obstoja posebnega pravnega interesa – Diskrecijsko izvrševanje

(člen 226 ES)

4.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Predhodni postopek – Predolgo trajanje – Okoliščina, ki vpliva na dopustnost samo v primeru poseganja v pravice obrambe – Dokazno breme

(člen 226 ES)

5.        Približevanje zakonodaj – Telekomunikacijski sektor – Zagotavljanje odprtosti omrežij (ONP) govorne telefonije in vzpostavitev univerzalne storitve telekomunikacij – Direktiva 98/10 – Država članica, ki ni zagotovila, da neodvisni pristojni organ preveri skladnost sistema stroškovnega računovodstva in objavi izjave o skladnosti – Nepravilna uporaba ukrepov za nadzor nad temi sistemi stroškovnega računovodstva – Neizpolnitev obveznosti

(direktive Evropskega parlamenta in Sveta 97/33, člen 7(5), 98/10, člen 18(1) in (2), 2002/21, člen 27, in 2002/22, člen 16)

1.        Predmet tožbe za ugotovitev neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES je opredeljen tudi s predhodnim postopkom iz te določbe, in sicer tako, da mora tožba temeljiti na enakih razlogih in trditvah kot obrazloženo mnenje. Ne glede na to zahteva, po kateri je predmet tožbe, vložene na podlagi člena 226 ES, opredeljen s predhodnim postopkom iz te določbe, ne gre tako daleč, da bi predpostavljala popolno skladnost med očitki, navedenimi v pisnem opominu, izrekom obrazloženega mnenja in predlogi tožbe, kolikor predmet spora ni bil razširjen ali spremenjen.

(Glej točki 36 in 37.)

2.        Obstoj neizpolnitve obveznosti v okviru tožbe na podlagi člena 226 ES je treba presojati glede na zakonodajo Skupnosti, ki je veljala ob koncu roka, ki ga je Komisija določila zadevni državi članici za uskladitev z njenim obrazloženim mnenjem.

Kljub temu je ob spremembi prava Skupnosti, ki se zgodi med predhodnim postopkom, dopustno, da Komisija ugotovi neizpolnitev obveznosti, ki izvirajo iz prvotnega besedila skupnostnega akta, pozneje spremenjenega ali razveljavljenega, in ki so ohranjene z novimi določbami. Po drugi strani se predmet spora ne sme razširiti na obveznosti, ki izhajajo iz novih določb, ki ne najdejo ekvivalenta v zadevnem prvotnem besedilu, sicer to pomeni bistveno kršitev postopka o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti.

(Glej točki 43 in 49.)

3.        V okviru pristojnosti, ki jih ima iz člena 226 ES, Komisiji ni treba dokazati pravnega interesa. Komisija ima namreč nalogo, da po uradni dolžnosti in v splošnem interesu zagotovi, da države članice uporabljajo pravo Skupnosti, in da ugotovi, ob njihovi opustitvi, morebitno neizpolnitev obveznosti, ki iz njega izhajajo.

Med drugim mora Komisija presoditi možnost delovanja proti državi članici, določiti določbe, ki jih naj bi ta kršila, in čas, ko bo začela postopek o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti proti njej, preudarki, na podlagi katerih se tako odloči, pa ne smejo vplivati na dopustnost tožbe. Medtem ko Komisija sama presoja možnost za vložitev in ohranitev tožbe in tožbe o neizpolnitvi obveznosti, mora Sodišče preučiti, ali očitana neizpolnitev obveznosti obstaja ali ne, ne da bi se mu bilo treba izreči o izvajanju diskrecijske pravice Komisije.

(Glej točke od 65 do 67.)

4.        Čeprav je prekomerno trajanje predhodnega postopka res lahko kršitev, zaradi katere bi bila tožba zaradi neizpolnitve obveznosti nedopustna, je tak sklep primeren zgolj takrat, ko je ravnanje Komisije otežilo oporekanje njenim trditvam, ko krši tudi pravice do obrambe in ko zainteresirana država članica predložiti dokaz o taki težavi.

(Glej točko 76.)

5.        Država članica ne izpolni obveznosti iz člena 7(5) Direktive 97/33 o medomrežnem povezovanju v telekomunikacijah glede zagotavljanja univerzalne storitve in medobratovalnosti z uporabo načel zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP) in člena 18(1) in (2) Direktive 98/10 o uporabi sistema zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP) pri govorni telefoniji in o univerzalnih storitvah za telekomunikacije v konkurenčnem okolju, kot so bile ohranjene v veljavi s členom 27 Direktive 2002/21 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva), v zvezi s členom 16 Direktive 2002/22 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, s tem, da ne izpolni obveznosti, da neodvisen usposobljeni organ preveri skladnost sistemov stroškovnega računovodstva in da objavi izjavo o skladnosti za leti 1998 in 1999, v skladu s členom 7(5) Direktive 97/33, in s tem, da v praksi nepravilno uporabi ukrepe o nadzoru nacionalnega regulativnega organa ali drugega usposobljenega organa, ki je neodvisen od telekomunikacijskega podjetja in potrjen od tega regulativnega organa, glede skladnosti sistema stroškovnega računovodstva za leto 2000, v skladu z določbami člena 18(1) in (2) Direktive 98/10.

(Glej točko 92 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 8. decembra 2005(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Telekomunikacije – Direktiva 97/33/ES – Člen 7(5) – Obveznost neodvisnega usposobljenega organa, da preveri skladnost sistemov stroškovnega računovodstva in objavi izjavo o skladnosti – Direktiva 98/10/ES – Člen 18(1) in (2) – Nepravilna uporaba sprejetih ukrepov, kar zadeva nadzor nacionalnega regulativnega organa glede skladnosti sistema stroškovnega računovodstva in kar zadeva letno objavo izjave o skladnosti – Dopustnost – Pravni interes – Predhodni postopek – Pravice obrambe – Direktive 2002/19/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES – Prehodne določbe – Vzdržanje države članice med obdobjem za prenos direktive, da bi sprejela določbe, ki bi resno ogrozile doseganje cilja te direktive – Referenčne ponudbe medomrežnega povezovanja“

V zadevi C-33/04,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, ki je prispela na Sodišče 29. januarja 2004,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata W. Wils in M. Shotter, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Velikemu vojvodstvu Luksemburg, ki ga zastopata M. Thill in S. Schreiner, zastopnika, ob sodelovanju A. Verheydena in F. Bimonta, odvetnika,

tožena stranka,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, P. Kūris, G. Arestis (poročevalec) in J. Klučka, sodniki,

generalni pravobranilec: F. G. Jacobs,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. marca 2005,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 2. junija 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da:

–        s tem ko ni izpolnilo obveznosti, da neodvisni usposobljen organ preveri skladnost sistemov stroškovnega računovodstva in da objavi izjavo o skladnosti za leti 1998 in 1999, v skladu s členom 7(5) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 97/33/ES z dne 30. junija 1997 o medomrežnem povezovanju v telekomunikacijah glede zagotavljanja univerzalne storitve in medobratovalnosti z uporabo načel zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP), in

–        s tem ko v praksi ni pravilno uporabilo ukrepov, sprejetih za izvedbo določb člena 18(1) in (2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 98/10/ES z dne 26. februarja 1998 o uporabi sistema zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP) pri govorni telefoniji in o univerzalnih storitvah za telekomunikacije v konkurenčnem okolju (UL L 101, str. 24), kar zadeva nadzor nacionalnega regulativnega organa ali drugega usposobljenega organa, ki je neodvisen od telekomunikacijskega podjetja in potrjen s strani tega regulativnega organa glede skladnosti sistema stroškovnega računovodstva, in kar zadeva letno objavo izjave o skladnosti,

Veliko vojvodstvo Luksemburg ni izpolnilo obveznosti iz naštetih določb teh direktiv.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

 Stari regulativni okvir

–       Direktiva 97/33

2        Direktiva 97/33 glede na svoj člen 1 določa regulativni okvir, ki v Skupnosti zagotavlja medomrežno povezovanje telekomunikacijskih omrežij in predvsem medobratovalnost storitev, kot tudi zagotavljanje univerzalne storitve v okolju odprtih in konkurenčnih trgov. V skladu s členom 2 te direktive pomeni „medomrežno povezovanje“ fizično in logično povezovanje javnih komunikacijskih omrežij, ki jih uporablja isto ali drugo podjetje, da omogoči uporabnikom iz enega podjetja komunikacijo z uporabniki iz istega ali drugega podjetja ali dostop do storitev, ki jih zagotavlja drugo podjetje.

3        Člen 7 te direktive, naslovljen „Načela cen medomrežnega povezovanja in sistema stroškovnega računovodstva“, določa:

„1.       Države članice morajo zagotoviti, da se določbe odstavkov od 2 do 6 uporabljajo za podjetja, ki obratujejo javna telekomunikacijska omrežja in/ali telekomunikacijske storitve dostopne javnosti [...], ki so bili sporočeni s strani nacionalnih regulativnih organov kot podjetja s pomembno tržno močjo.

2.       Cene medomrežnega povezovanja spoštujejo načela preglednosti in stroškovne naravnanosti. Podjetje, ki s svojimi napravami zagotavlja medomrežno povezovanje, mora dokazati, da so cene izračunane iz realnih stroškov, vključno iz primerne stopnje donosnosti naložbe. Nacionalni regulativni organi lahko zahtevajo od podjetja, da jim popolnoma utemelji cene medomrežnega povezovanja, in lahko po potrebi zahtevajo prilagoditev cen [...].

3.       Nacionalni regionalni organi zagotovijo, da se objavi [...] referenčno ponudbo medomrežnega povezovanja. Referenčna ponudba medomrežnega povezovanja vsebuje opis ponudb medomrežnega povezovanja, razčlenjenih na komponente v skladu s tržnimi potrebami in ustrezna določila in pogoje, vključno s cenami.

Lahko je določenih več različnih cen, določil in pogojev medomrežnega povezovanja za različne kategorije podjetij, ki so pooblaščena zagotavljati omrežje in storitve, kadar se lahko te razlike objektivno utemeljijo na podlagi vrste zagotovljenega medomrežnega povezovanja in/ali pogojev pridobitve zadevne nacionalne licence. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da te razlike ne vodijo do izkrivljanja konkurence, in predvsem, da podjetje uporablja iste cene ter ustrezna določila in pogoje medomrežnega povezovanja, kot pri zagotavljanju medomrežnega povezovanja za svoje storitve ali storitve hčerinskih podjetij ali družbenikov [...].

Nacionalni regulativni organ lahko določi spremembe referenčne ponudbe medomrežnega povezovanja, če so te utemeljene.

[...]

5.       Komisija pripravi [...] priporočila na področju sistemov stroškovnega računovodstva in ločenega računovodstva na področju medomreženga povezovanja. Nacionalni regulativni organi morajo zagotoviti, da sistemi stroškovnega računovodstva, ki jih uporabljajo zadevna podjetja, ustrezajo izvajanju pogojev tega člena in so podprti z dovolj razčlenjenimi dokumenti, kot so tisti, navedeni v Prilogi V.

Nacionalni regulativni organi morajo zagotoviti, da je na zahtevo na voljo opis sistema stroškovnega računovodstva, ki prikazuje vsaj glavne kategorije, po katerih so stroški razvrščeni v skupine, in pravila, ki se uporabljajo za razporeditev stroškov iz medomrežnega povezovanja. Skladnost s stroškovnim računovodstvom preverja nacionalni regulativni organ ali drug usposobljeni organ, ki je neodvisen od telekomunikacijskega podjetja in potrjen s strani nacionalnih regulativnih organov. Izjava o skladnosti se objavi vsako leto.

[...]“

4        Priloga V k Direktivi 97/33 navaja, kot primer, nekatere elemente, ki so lahko v prej omenjenem sistemu računovodstva, namreč standardno uporabljeni stroški, elementi stroškov, ki so vključeni v ceno medomrežnega povezovanja, stopnje in metode razporeditve stroškov, predvsem obravnavanje povezanih in skupnih stroškov in računovodska pravila.

5        V skladu s členom 23(1), prvi pododstavek, te direktive države sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 31. decembra 1997. O tem takoj obvestijo Komisijo.

6        Komisija je 8. aprila 1998 na podlagi člena 7(5) Direktive 97/33 sprejela priporočilo 98/322/ES o medomrežnem povezovanju na liberaliziranem telekomunikacijskem trgu (Del 2 – ločeno računovodstvo in stroškovno računovodstvo) (UL L 141, str. 6).

–       Direktiva 98/10

7        Direktiva 98/10 glede na člen 1 obravnava usklajevanje pogojev za odprt in učinkovit dostop do javnih fiksnih telefonskih omrežij in javnih fiksnih telefonskih storitev ter njihove uporabe v okolju odprtih in konkurenčnih trgov v skladu z načeli zagotavljanja odprtosti omrežij.

8        Člen 17 te direktive, z naslovom „Načela cen“, določa:

„1.       Kljub posebnim določbam iz člena 3 o dostopnem značaju cen in določbam odstavka 6 morajo nacionalni regulativni organi zagotoviti, da so podjetja, ponudniki govorne telefonije, s pomembno tržno močjo ali tista, ki so bila označena v skladu s členom 5 in s pomembno tržno močjo, usklajena z določbami tega člena.

2.       Cene uporabe javnega fiksnega telefonskega omrežja in javnih fiksnih telefonskih storitev spoštujejo osnovna načela stroškovne naravnanosti [...].

3.       Ne glede na člen 7(3) Direktive 97/33/ES o medomrežnem povezovanju so cene dostopa na javno fiksno omrežje in uporaba le-tega neodvisne od vrste aplikacije, ki jo izvajajo uporabniki, razen če potrebujejo storitve ali različne dopolnilne storitve.

4.       Cene dopolnilnih storitev, ki so dodane zagotavljanju priključitve na javno fiksno omrežje in na javne fiksne telefonske storitve, so, skladno s pravom Skupnosti, zadosti nezdružene, ker uporabnik ni obvezan plačati za dopolnilne storitve, ki niso nujne za zahtevano storitev.

5.       Spremembe cen veljajo šele po primernem obdobju, ki ga določi nacionalni regulativni organ, ki sledi javnemu obvestilu.

6.       Ne glede na člen 3 o dostopnih cenah lahko država članica izvaja regulativno moč, ne da bi uporabila odstavke 1, 2, 3, 4 ali 5 tega člena na danem geografskem območju, če je ugotovljeno, da na trgu javnih fiksnih telefonskih storitev konkurenca dejansko deluje.“

9        Člen 18(1) in (2) Direktive 98/10, naslovljen „Načela stroškovnega računovodstva“, določa:

„1.       Države članice morajo zagotoviti, da podjetja spoštujejo načela stroškovne naravnanosti v skladu s členom 17, da so sistemi stroškovnega računovodstva, ki jih uporabljajo podjetja, primerni za namene uporabe člena 17 in da usklajenost teh sistemov nadzoruje usposobljen organ, ki je neodvisen od teh podjetij. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da se izjava o skladnosti objavi vsako leto.

2.       Nacionalni regulativni organi morajo zagotoviti, da je na zahtevo na voljo opis sistema stroškovnega računovodstva, določen v odstavku 1, ki prikazuje vsaj glavne kategorije, po katerih so stroški razvrščeni v skupine, in pravila, ki se uporabljajo za razporeditev stroškov za storitve govorne telefonije. Na zahtevo sporočijo Komisiji podatke o sistemu stroškovnega računovodstva, ki ga uporabljajo zadevna podjetja.“

10      V skladu s členom 32(1), prvi pododstavek, te direktive države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z njo, najpozneje do 30. junija 1998 in o tem takoj obvestijo Komisijo.

 Novi regulativni okvir za komunikacije

11      Evropski parlament in Svet Evropske unije sta 7. marca 2002 sprejela štiri direktive glede novega regulativnega okvira za komunikacije (v nadaljevanju: NRO), in sicer Direktivo 2002/19/ES o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (UL L 108 str. 7), Direktivo 2002/20/ES o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL L 108, str. 21), Direktivo 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva) (UL L 108, str. 33) in Direktivo 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL L 108, str. 51)

12      Člena 26 in 28(1), drugi pododstavek, Direktive 2002/21 razveljavljata zlasti direktivi 97/33 in 98/10, z učinkom od 25. julija 2003.

13      Na podlagi prehodnih ukrepov člen 27, prvi odstavek, Direktive 2002/21 določa, da države članice ohranijo vse obveznosti po nacionalni zakonodaji iz člena 7 Direktive 2002/19/ES in člena 16 Direktive 2002/22/ES, dokler nacionalni regulativni organ ne presodi o teh obveznostih.

14      Člen 18(1), prvi pododstavek, Direktive 2002/19, člen 28(1), prvi pododstavek, Direktive 2002/21 in člen 38(1), prvi pododstavek, Direktive 2002/22 določajo, da države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 24. julija 2003 in da o tem takoj obvestijo Komisijo.

15       V skladu s členom 19 Direktive 2002/19, členom 29 Direktive 2002/21 in členom 39 Direktive 2002/22 začne ta direktiva veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti, to je 24. aprila 2002.

–       Direktiva 2002/19

16      Člen 7 Direktive 2002/19, z naslovom „Pregled prejšnjih obveznosti za dostop in medomrežno povezovanje“, določa:

„1.      Države članice ohranijo vse obveznosti za podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja in/ali storitve v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem, ki so veljale pred datumom začetka veljavnosti te direktive po členih 4, 6, 7, 8, 11, 12 in 14 Direktive 97/33/ES, členu 16 Direktive 98/10/ES ter členih 7 in 8 Direktive 92/44/ES, dokler se te obveznosti ne pregledajo in dokler ni sprejeta odločitev v skladu z odstavkom 3.

[...]

3.      Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi čim prej po začetku veljavnosti te direktive, potem pa v rednih časovnih presledkih, opravijo analizo trga v skladu s členom 16 Direktive 2002/21/ES (Krovna direktiva), da presodijo, ali naj se te obveznosti ohranijo, spremenijo ali odpravijo. Stranke, ki jih zadeva taka sprememba ali preklic obveznosti, je treba o tem obvestiti v primernem roku.“

–       Direktiva 2002/22

17      Člen 16 te direktive, z naslovom „Pregled obveznosti“, določa:

„1.      Države članice ohranijo vse obveznosti v zvezi z:

a)      maloprodajnimi tarifami za zagotavljanje dostopa do javnega telefonskega omrežja in njegovo uporabo, določenimi po členu 17 Direktive 98/10/ES;

b)      izbiro ali predizbiro obratovalca, ki sta določeni po Direktivi 97/33/ES […]

[...]

dokler se ne opravi pregled in sprejme odločitev v skladu s postopkom iz odstavka 3 tega člena.

[...]

3.      Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi čim prej po začetku veljavnosti te direktive, potem pa v rednih časovnih presledkih, opravijo analizo trga […], da presodijo, ali naj se obveznosti v zvezi z maloprodajnimi trgi ohranijo, spremenijo ali odpravijo […].“

 Nacionalna ureditev

18      Člen 16(4) uredbe Velikega vojvodstva z dne 22. decembra 1997 o pogojih razpisne dokumentacije za vzpostavitev in uporabo fiksnega telekomunikacijskega omrežja (Mém. A 1997, str. 3308), člen 22(5) uredbe Velikega vojvodstva z dne 22. decembra 1997 o pogojih razpisne dokumentacije za vzpostavitev in uporabo fiksnega telekomunikacijskega omrežja in telefonskih storitev (Mém. A 1997, str. 3313) in člen 16(3) uredbe Velikega vojvodstva z dne 2. julija 1998 o pogojih razpisne dokumentacije za uporabo telefonskih storitev (Mém. A 1998, str. 976), kot je bila spremenjena z uredbo Velikega vojvodstva z dne 18. aprila 2001 (Mém. A 2001, str. 1114, v nadaljevanju: uredba Velikega vojvodstva z dne 18. aprila 2001), vsebujejo enako določbo:

„Skladnost sistemov nadzoruje in potrjuje usposobljen organ, ki ni odvisen od obratovalca. Potrdilo se mora objaviti letno glede dejavnosti obratovalca.“

 Predhodni postopek

19      Po tem, ko so luksemburške oblasti Komisijo obvestile o zakonu z dne 21. marca 1997 o telekomunikacijah (Mém. A, 1997. str. 761), ki je predvsem ustanovil regulativni telekomunikacijski organ, imenovan „Institut Luxsembourgeois des Télécommunications“ (v nadaljevnaju: ILT), ki je pozneje postal „Institut Luxembourgeois de Régulation“ (v nadaljevanju: ILR), so jo z dopisi 23. januarja in 10. julija 1998 obvestile o treh zgoraj navedenih uredbah Velikega vojvodstva z dne 22. decembra 1997 in 2. julija 1998. Po njihovem mnenju omenjene uredbe določajo predvsem prenos direktiv 97/33 in 98/10.

20      Z dopisom 9. marca 2000 jih je Komisija opozorila na zahteve skupnostnega regulativnega okvira na področju telekomunikacij in predvsem o načelih stroškovne naravnanosti in preglednosti cen telekomunikacij. V zvezi s tem je želela predvsem podatke glede sistemov stroškovnega računovodstva, zahtevanih v členu 7(5) Direktive 97/33 in členu 18(2) Direktive 98/10, identiteto – v tem primeru usposobljenega organa, določenega v členu 7(5) Direktive 97/33 in členu 18(1) Direktive 98/10 – ter kopijo letne izjave o skladnosti, objavljene za računovodske izkaze iz let 1998 in 1999, če so na voljo.

21      Z dopisom z dne 8. junija 2000 so luksemburške oblasti odgovorile na zgoraj navedeni dopis.

 Direktiva 97/33

22      Komisija je 30. aprila 2001 luksemburški vladi poslala pisni opomin, v katerem je navedla, da Veliko vojvodstvo Luksemburg ni izpolnilo obveznosti iz člena 7(5) Direktive 97/33 glede tega, da nacionalni regulativni organ ali drug neodvisen usposobljen organ preveri usklajenost sistema stroškovnega računovodstva. Dalje po njenem mnenju sporočeni ukrepi niso jasni, kar zadeva letno objavo izjave o skladnosti, in da v nobenem primeru letne objave take izjave ni bilo.

23      Luksemburške oblasti so jo v odgovoru z dne 13. julija 2001 obvestile o uredbi Velikega vojvodstva in navedle, da so določbe te uredbe, ki zadevajo izjavo in objavo skladnosti sistemov stroškovnega računovodstva, začele veljati od 6. maja 2001, prve izjave o skladnosti pa naj bi bile objavljene z letnimi poročili obratovalcev, izdelanimi najprej za računovodsko leto 2000 in najpozneje za računovodsko leto 2001.

24      Komisija je 21. marca 2002, potem ko je preizkusila omenjeno uredbo, poslala obrazloženo mnenje (v nadaljevanju: obrazloženo mnenje z dne 21. marca 2002), v katerem je ugotovila, da Veliko vojvodstvo Luksemburg ni izpolnilo obveznosti iz člena 7(5) Direktive 97/33, kar zadeva po eni strani, da nacionalni regulativni organ ali drug neodvisen usposobljen organ preveri usklajenost sistema stroškovnega računovodstva, in po drugi strani letno objavo izjave o skladnosti za leti 1998 in 1999. Komisija je med drugim to državo članico pozvala, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da se uskladi z omenjenim obrazloženim mnenjem v roku dveh mesecev od njegovega prejema.

25      Luksemburške oblasti so v odgovoru z dne 17. maja 2002 vztrajale pri svojem mnenju, po katerem je obveznost potrditve in objave iz člena 7(5) Direktive 97/33 že bila uresničena z uredbo Velikega vojvodstva z dne 18. aprila 2001. Prav tako so jo v tem dopisu opozorile, da določbe te uredbe nimajo povratnega učinka.

 Direktiva 98/10

26      Komisija je 21. marca 2002 luksemburški vladi poslala pisni opomin, v katerem je navedla, da Veliko vojvodstvo Luksemburg ni izpolnilo obveznosti iz členov 7(5) Direktive 97/33 in 18(1) Direktive 98/10. V njem meni, da ni bil izveden nikakršen nadzor skladnosti sistema stroškovnega računovodstva in ni bila objavljena nobena izjava ali potrdilo o skladnosti za računovodsko leto 2000.

27      Luksemburške oblasti so v odgovoru z dne 28. maja 2002 še enkrat spomnile, da uredba Velikega vojvodstva z dne 18. aprila 2001 določa, da nacionalni regulativni organ ali usposobljeni neodvisni organ nadzira skladnost sistema stroškovnega računovodstva in letno objavo izjave o skladnosti.

28       Ti podatki niso zadovoljili Komisije, saj je ta 11. julija 2003 poslala obrazloženo mnenje (v nadaljevanju: obrazloženo mnenje z dne 11. julija 2003), v katerem je Velikemu vojvodstvu Luksemburg očitala, da v praksi ni pravilno uporabilo ukrepov, ki jih je sprejelo za izvedbo določb iz člena 18(1) in (2) Direktive 98/10, kar zadeva na eni strani, da nacionalni regulativni organ ali drug usposobljen organ, ki je neodvisen od telekomunikacijskega podjetja in ga potrdi nacionalni regulativni organ, nadzoruje usklajenost sistema stroškovnega računovodstva, in po drugi strani kar zadeva letno objavo izjave o skladnosti. Komisija je med drugim to državo članico pozvala, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da se uskladi z omenjenim obrazloženim mnenjem v roku dveh mesecev od njegovega prejema.

29      Luksemburške oblasti so v odgovoru z dne 1. oktobra 2003 vztrajale pri dejstvu, da uredba Velikega vojvodstva z dne 18. aprila 2001 prenaša določbe členov 7(5) Direktive 97/33 in 18(1) in (2) Direktive 98/10. Med drugim so jo obvestile o poročilu o glavnih načelih ločenega računovodstva, ki ga je pripravilo ILR in je bilo objavljeno 6. maja 2002. Te oblasti so zaključile svoj odgovor tako:

„Ob branju nedavnega poročila o dejavnostih poštnih in telekomunikacijskih podjetij (PTP) je regulator ugotovil, da potrdilo, ki ga zahteva uredba, ne obstaja. ILR bo tako poslal pisni opomin podjetju in bo v tem primeru naložil upravne kazni za nespoštovanje pripadajočih uredbenih obveznosti.“

30      Ker Komisija s tem odgovorom in vsebino dopisa z dne 17. maja 2002 ni bila zadovoljna, se je odločila vložiti to tožbo.

31      Sodišče je s sodbo z dne 10. marca 2005, Komisija proti Luksemburgu, (C‑236/04, neobjavljena v ZOdl.) razsodilo, da Veliko vojvodstvo Luksemburg, s tem ko ni sprejelo zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivami 2002/19 do 2002/22, ni izpolnilo obveznosti iz teh direktiv.

 Predlogi strank

32      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        ugotovi, da s tem ko ni izpolnilo obveznosti, da neodvisen usposobljen organ preveri skladnost sistemov stroškovnega računovodstva in da se objavi izjava o skladnosti za leti 1998 in 1999, v skladu s členom 7(5) Direktive 97/33 Veliko vojvodstvo Luksemburg ni izpolnilo obveznosti iz te direktive;

–        ugotovi, da s tem ko v praksi ni pravilno uporabilo ukrepov, kar zadeva nadzor nacionalnega regulativnega organa ali drugega usposobljenega organa, ki je neodvisen od telekomunikacijskega podjetja in potrjen od nacionalnega regulativnega organa glede skladnosti sistema stroškovnega računovodstva, v skladu s členom 18(1) in (2) Direktive 98/10/ES Veliko vojvodstvo Luksemburg ni izpolnilo obveznosti iz te direktive.

33      Luksemburška vlada Sodišču predlaga, naj:

–        zavrne tožbo kot nedopustno;

–        podredno, zavrne tožbo kot neutemeljeno;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

 Tožba

 Dopustnost

34      Luksemburška vlada navaja v odgovoru na tožbo dva razloga za nedopustnost. Prvi izhaja iz tega, da Komisija nima pravnega interesa, drugi pa iz kršitve pravic do obrambe v okviru predhodnega postopka.

35      Preden se odloči o navedenih razlogih za nedopustnost, se je treba opredeliti o predmetu te tožbe.

36      V skladu z ustaljeno sodno prakso je predmet tožbe za ugotovitev neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES opredeljen tudi s predhodnim postopkom iz te določbe, in sicer tako, da mora tožba temeljiti na enakih razlogih in trditvah kot obrazloženo mnenje (glej sodbo z dne 16. junija 2005 v zadevi Komisija proti Italiji, C-456/03, ZOdl., str. I-5335, točka 35, in navedena sodna praksa).

37      Ne glede na to zahteva, po kateri je predmet tožbe, vložene na podlagi člena 226 ES, opredeljen s predhodnim postopkom iz te določbe, ne gre tako daleč, da bi predpostavljala popolno skladnost med očitki, navedenimi v pisnem opominu, izrekom obrazloženega mnenja in predlogi tožbe, kolikor predmet spora ni bil razširjen ali spremenjen (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Italiji, točka 39, in sodbo z dne 14. julija 2005 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑433/03, ZOdl., str. I-6985, točka 28).

38      Kar zadeva Direktivo 97/33, je v obrazloženem mnenju z dne 21. marca 2002 Komisija očitala Velikemu vojvodstvu Luksemburg, da ni izpolnilo obveznosti iz člena 7(5) te direktive za leti 1998 in 1999. Ta očitek je enak prvemu očitku zdaj vložene tožbe.

39      Tako je treba ugotoviti, da neizpolnitev obveznosti iz Direktive 97/33 zadeva kršitev obveznosti, ki jih ima Veliko vojvodstvo Luksemburg iz člena 7(5) te direktive za leti 1998 in 1999.

40      Kar zadeva Direktivo 98/10, je v obrazloženem mnenju z dne 11. julija 2003 Komisija očitala Velikemu vojvodstvu Luksemburg, da ni izpolnilo obveznosti iz člena 18(1) in (2) te direktive, ne da bi določila referenčno obdobje. V omenjenem mnenju je med drugim navedla, da „do zdaj ni bil opravljen nadzor skladnosti.“ Komisija je v tožbi navedla enak očitek, ne da bi omenila obdobje, za katero očita tej državi članici, da ni izpolnila obveznosti iz določb omenjenega člena.

41      Kljub temu je treba natančno pojasniti, da navedba očitkov v obrazloženem mnenju in v tožbi Komisije ne dopušča sklepa, da očitana neizpolnitev obveznosti pokriva celotno obdobje pred letom 1998 – letom začetka veljavnosti Direktive 98/10 –, do 2002 – zadnjega leta, ki je pred obrazloženim mnenjem. Dejansko iz predhodnega postopka in predvsem pisnega opomina z dne 21. marca 2002 jasno izhaja, da očitana neizpolnitev obveznosti v bistvu zadeva leto 2000. V teh okoliščinah in ob neobstoju drugih namigov glede tega naj predmet tožbe o Direktivi 98/10 ne bi bil razširjen bolj, kot je bil opredeljen v pisnem opominu.

 Pomanjkanje pravnega interesa

42      Luksemburška vlada trdi, prvič, da je ta tožba nedopustna, ker na dan poteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 11. julija 2003, očitane neizpolnitve obveznosti ni bilo več, saj Direktiva 98/10 ni več veljala. Kar zadeva Direktivo 97/33, je zakonodajalec Skupnosti sprejel NRO, že preden je bilo 21. marca 2001 obrazloženo mnenje poslano. Dalje se je očitana neizpolnitev obveznosti na dan vložitve te tožbe že končala, ker se je na ta dan rok, določen za prenos NRO, iztekel. Glede sodne prakse, po kateri je, ko se pravo Skupnosti spremeni med predhodnim postopkom, dopustno, da Komisija ugotovi neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz prvotnega besedila skupnostnega akta, pozneje spremenjenega ali razveljavljenega, in ki so ohranjene z novimi določbami (sodba z dne 12. junija 2003 v zadevi Komisija proti Italiji, C 363/00, Recueil, str. I-5767, točka 22), luksemburška vlada trdi, da v tem primeru ni uporabljiva.

43      V zvezi s tem je treba omeniti, da se mora v skladu s sodno prakso obstoj neizpolnitve obveznosti v okviru tožbe na podlagi člena 226 ES presojati glede na zakonodajo Skupnosti, ki je veljala ob koncu roka, ki ga je Komisija določila zadevni državi članici za uskladitev z njenim obrazloženim mnenjem (glej sodbi z dne 10. septembra 1996 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-61/94, Recueil, str. I‑3989, točka 42, in z dne 9. novembra 1999 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑365/97, Recueil, str. I‑7773, točka 32, ter zgoraj navedeno sodbo z dne 12. junija 2003 v zadevi Komisija proti Italiji, točka 21).

44      Kar zadeva Direktivo 97/33, je v obrazloženem mnenju z dne 21. marca 2002 Komisija pozvala Veliko vojvodstvo Luksemburg, naj izpolni obveznosti iz člena 7(5) te direktive, v roku dveh mesecev od prejema tega mnenja, predvsem, naj nacionalni regulativni organ ali drug neodvisen usposobljen organ preveri skladnost sistemov računovodstva in naj se objavi izjava o skladnosti za leti 1998 in 1999.

45      Ker je bila Direktiva 97/33 razveljavljena z Direktivo 2002/21 25. julija 2003, je očitno, da očitki, ki jih je navedla Komisija v okviru tega postopka, zadevajo zakonodajo Skupnosti, ki je še bila v veljavi ob koncu roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 21. marca 2002.

46      Tako trditve, ki jih je v tej zadevi predložila tožena stranka, ne morejo utemeljiti nedopustnosti te tožbe, kolikor zadeva neizpolnitev obveznosti iz člena 7(5) Direktive 97/33, ki jih Veliko vojvodstvo Luksemburg ni preneslo do izteka roka iz omenjenega obrazloženega mnenja.

47      Kar zadeva Direktivo 98/10, je v obrazloženem mnenju z dne 11. julija 2003 Komisija pozvala Veliko vojvodstvo Luksemburg, naj v roku dveh mesecev od prejema tega mnenja izpolni obveznosti iz določb člena 18(1) in (2) te direktive in, predvsem tiste, ki se nanašajo po eni strani na to, da nacionalni regulativni organ ali drug usposobljen organ, ki je neodvisen od telekomunikacijskega podjetja in potrjen od nacionalnega regulativnega organa, nadzoruje usklajenost sistema stroškovnega računovodstva, in po drugi strani na letno objavo izjave o skladnosti. Kot je bilo navedeno v točki 41 te sodbe, se očitana neizpolnitev obveznosti nanaša na leto 2000.

48      Očitno je, da neizpolnitev obveznosti iz Direktive 98/10 ne zadeva določb, ki veljajo ob koncu roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 11. julija 2003. Dejansko je bila ta direktiva razveljavljena z Direktivo 2002/21 25. julija 2003, torej štirinajst dni po tem, ko je Komisija poslala to obrazloženo mnenje. Ta razveljavitev se je tako zgodila med rokom dveh mesecev, danim Velikemu vojvodstvu Luksemburg za izpolnitev obveznosti iz člena 18(1) in (2) te direktive.

49      Kljub temu je treba poudariti, da v skladu s sodno prakso velja, da čeprav tožbeni predlogi niso bili v bistvu razširjeni dlje, kot so neizpolnitve obveznosti, očitane v pisnem opominu in v izreku obrazloženega mnenja, velja, da je ob spremembi prava Skupnosti, ki se zgodi med predhodnim postopkom, dopustno, da Komisija ugotovi neizpolnitev obveznosti, ki izvirajo iz prvotnega besedila skupnostnega akta, pozneje spremenjenega ali razveljavljenega, in ki so ohranjene z novimi določbami. Po drugi strani se predmet spora ne sme razširiti na obveznosti, ki izhajajo iz novih določb, ki ne najdejo ekvivalenta v zadevnem prvotnem besedilu, sicer to pomeni bistveno kršitev postopka o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti (glej zgoraj navedeno sodbo z dne 12. junija 2003 v zadevi Komisija proti Italiji, točka 22).

50      Ker se je NRO sprejel med predhodnim postopkom, je treba preizkusiti, ali so bile obveznosti glede spoštovanja sistema stroškovnega računovodstva in letne objave izjave o skladnosti iz člena 18(1) in (2) Direktive 98/10, ki je bila razveljavljena, ohranjene z upoštevnimi določbami NRO.

51      V zvezi s tem je treba spomniti, da je glede na člena 26 in 28(1), drugi pododstavek, Direktive 2002/21 Direktiva 98/10 razveljavljena od 25. julija 2003. Ne glede na to v skladu s členom 27 Direktive 2002/21 države članice ohranijo vse obveznosti po nacionalni zakonodaji določene v členih 7 Direktive 2002/19/ES in 16 Direktive 2002/22/ES, dokler nacionalni regulativni organ ne presodi o teh obveznostih.

52      Člen 7(1) Direktive 2002/19 določa, da države članice ohranijo vse obveznosti, ki so veljale prej, predvsem po členu 16 Direktive 98/10 o posebni odprtosti omrežij.

53       Člen 16(1) Direktive 2002/22 določa, da države članice ohranijo vse obveznosti v zvezi z maloprodajnimi tarifami za zagotavljanje dostopa do javnega telefonskega omrežja in njegovo uporabo, določenimi po členu 17 Direktive 98/10/ES. Zadnji omenjeni člen zadeva načelo stroškovne naravnanosti tarif.

54       Sledi, da člen 18(1) in (2) Direktive 98/10 o načelih stroškovnega računovodstva, predmet drugega predloga v okviru te tožbe, ni uradno določen z zgoraj navedenimi določbami NRO.

55      Kljub temu ostaja, da neobstoj napotila, v tej zadevi, na člen 18 Direktive 98/10 v členu 16 Direktive 2002/22 ni tak, da se države članice lahko izognejo njihovim obveznostim iz omenjenega člena 18.

56      V zvezi s tem je treba poudariti, da dejansko iz Direktive 2002/22 ne izhaja, da je zakonodajalec Skupnosti želel, na podlagi prehodnih določb, obdržati v veljavi le obveznosti iz člena 17 Direktive 98/10 glede stroškovne naravnanosti cen in ne tistih, ki se nanašajo na sistem stroškovnega računovodstva.

57      Nasprotno in kot izhaja iz izrecnega napotila na člen 17 Direktive 98/10 v njenem členu 18, morajo biti obveznosti, ki izhajajo iz teh dveh členov, upoštevane skupaj, saj je načelo stroškovne naravnanosti cen tesno povezano s sistemom računovodstva istih stroškov.

58      Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da se mora obveznosti, ki jih imajo države članice iz člena 18(1) in (2) Direktive 98/10, šteti, kot da so bile ohranjene v veljavi z upoštevnimi določbami NRO.

59      V zvezi s tem je Veliko vojvodstvo Luksemburg na obravnavi navedlo, da prehodna ureditev, predvidena z NRO, zadeva obveznosti, ki izhajajo iz nacionalnih obveznosti in ne iz spornih določb Direktive 98/10. Glede na te okoliščine je ta država članica menila, da naj ob neobstoju nacionalnih ukrepov, ki bi prenesli obveznosti člena 18(1) in (2) za zadevno leto, namreč leto 2000, prehodne določbe, določene v NRO, ne bi bile upoštevne za presojo drugega predloga te tožbe.

60      Te trditve ni mogoče sprejeti. Priznavajoč, da za leto 2000 ni preneslo člena 18(1) in (2) Direktive 98/10, Veliko vojvodstvo Luksemburg ne more navesti svoje neizpolnitve obveznosti iz starega regulativnega okvira na področju telekomunikacij, zato da bi se izmaknilo istim obveznostim iz naslova prehodnih ukrepov, določenih z NRO.

61      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se navedbe očitka glede določb člena 18(1) in (2) Direktiva 98/10 v obrazloženem mnenju in v drugem predlogu te tožbe ne more šteti, kot da bi želela razširiti predmet spora na obveznosti, ki izvirajo iz določb te Direktive, a niso ohranjene v veljavi z NRO.

62      Dalje, kar zadeva navedene določbe Direktive, predmet spora ni bil tako razširjen, da bi vplival na zakonitost tega postopka o neizpolnitvi obveznosti.

63      Sledi, da mora biti tožba tudi razglašena za dopustno, kolikor to določa neizpolnitev obveznosti Velikega vojvodstva Luksemburg iz določb člena 18(1) in (2) Direktive 98/10.

64      Drugič, ta država članica navaja, da naj bi bila očitana neizpolnitev obveznosti v bistvu zgolj formalna neizpolnitev, na podlagi katere želi Komisija njeno načelno obsodbo. Dalje naj bi z vložitvijo tožbe v zgoraj navedeni zadevi Komisija proti Luksemburgu postala ohranitev te tožbe odvečna, kar naj bi kazalo na to, da naj bi bilo vedenje Komisije v tej zadevi motivirano zgolj z njeno željo, pridobiti načelno obsodbo Sodišča zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je dejansko skoraj končana.

65      Te trditve ni mogoče sprejeti. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da v okviru pristojnosti, ki jih ima iz člena 226 ES, Komisiji ni treba dokazati pravnega interesa. Dejansko ima Komisija nalogo, da po uradni dolžnosti in v splošnem interesu zagotovi, da države članice uporabljajo pravo Skupnosti, in da ugotovi, ob njihovi opustitvi, morebitno neizpolnitev obveznosti, ki iz njega izhajajo (glej sodbi z dne 1. februarja 2001 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑333/99, Recueil, str. I-1025, točka 23, in z dne 2. junija 2005 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑394/02, ZOdl., str. I-4713, točki 14 in 15, in navedena sodna praksa).

66      Med drugim mora Komisija presoditi možnost delovanja proti državi članici, določiti določbe, ki jih naj bi ta kršila, in čas, ko bo začela postopek o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti proti njej, na podlagi katerih se tako odloči, pa ne smejo vplivati na dopustnost tožbe (sodbi z dne 1. junija 1994 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-317/92, Recueil, str. I-2039, točka 4; z dne 18. junija 1998 v zadevi Komisija proti Italiji, C-35/96, Recueil, str. I-3851, točka 27, in zgoraj navedena sodba Komisija proti Franciji, točka 24).

67      Na koncu je treba opozoriti, da mora, medtem ko Komisija sama presoja možnost za vložitev in ohranitev tožbe in tožbe o neizpolnitvi obveznosti, Sodišče preučiti, ali očitana neizpolnitev obveznosti obstaja ali ne, ne da bi mu se bilo treba izreči o izvajanju diskrecijske pravice s strani Komisije (glej sodbo z dne 13. junija 2002 v zadevi Komisija proti Španiji, C‑474/99, Recueil, str. I-5293, točka 25).

68      Iz navedenega tako izhaja, da je treba zavrniti prvi razlog za nedopustnost, ki izhaja iz pomanjkanja pravnega interesa Komisije.

 Kršitev pravic do obrambe v okviru predhodnega postopka

69      Luksemburška vlada trdi, prvič, da je Komisija prvič navedla prehodne določbe NRO v svoji tožbi, vloženi na tej stopnji, in da njene določbe pomenijo nov pravni temelj očitanih neizpolnitev obveznosti. Dejansko po eni strani obstaja očitna razlika med starim regulativnim okvirom in NRO in po drugi strani prehodne določbe ne izvirajo iz starega regulativnega okvira in naj bi se tako v vseh primerih uporabljale zgolj za naložitev novih obveznosti obratovalcem, drugačnih od obstoječih. Dalje bi zadevne določbe morale biti navedene med predhodnim postopkom, da bi to dopustilo tej vladi, da predstavi stališča v rokih in oblikah, določenih s pisnimi opomini in obrazloženimi mnenji. Komisija naj bi, s tem ko ni spoštovala minimalnih zahtev, nezakonito razširila predmet spora na nove pravne elemente, ob kršitvi pravic do obrambe, zaradi česar mora biti tožba v celoti razglašena za nedopustno.

70      Opozoriti je treba, da je cilj predhodnega postopka dati zadevni državi članici možnost izpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz prava Skupnosti, ali da koristno izrabi svoja sredstva za obrambo proti očitkom, ki jih je oblikovala Komisija. Zakonitost takega postopka pomeni osnovno jamstvo, ki ga zahteva Pogodba ES, da bi se zagotovilo varovanje pravic zadevne države članice. Zgolj takrat, ko je to jamstvo spoštovano, lahko kontradiktorni postopek pred Sodiščem le-temu dopušča, da presodi, ali ta država dejansko ni izpolnila obveznosti, katere kršitev zatrjuje Komisija (glej sodbo z dne 5. junija 2003 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑145/01, Recueil, str. I-5581, točka 17, in navedena sodna praksa).

71      Če so trditve luksemburške vlade upoštevne glede spoštovanja pravic do obrambe, bi morale neizpolnitve obveznosti, ki jih očita Komisija, najti podlago v določbah NRO, ki nalagajo nove obveznosti državam članicam. Vendar v tem primeru očitno ni tako.

72      Dejansko je treba ugotoviti, da se kar zadeva določbe člena 7(5) Direktive 97/33 očitana neizpolnitev nanaša na leti 1998 in 1999, torej po sprejetju NRO.

73      Glede določb člena 18(1) in (2) Direktive 98/10 je treba opozoriti, da se z razveljavitvijo te direktive 25. julija 2003 Veliko vojvodstvo Luksemburg ne izogne obveznostim, ki jih mora izpolniti na podlagi zgoraj navedenih določb, kot je bilo že navedeno v točkah od 55 do 61 te sodbe.

74      Drugič, luksemburška vlada navaja, da Komisija ni delovala pravočasno, da bi se ugotovilo, da Veliko vojvodstvo Luksemburg ni izpolnilo obveznosti prenosa Direktiv 97/33 in 98/10, preden so bile določbe razveljavljene z NRO, in da ni navedla obstoja okoliščin, ki bi ji preprečevale pravočasno začeti predhodno fazo.

75      Omenjena vlada tako v bistvu oporeka prekomernemu trajanju predhodne faze, ki naj bi vplivala na njene pravice do obrambe.

76      Čeprav je prekomerno trajanje predhodnega postopka res lahko kršitev, zaradi katere bi bila tožba zaradi neizpolnitve obveznosti nedopustna, iz sodne prakse izhaja, da je tak sklep primeren zgolj takrat, ko je ravnanje Komisije otežilo oporekanje njenim trditvam, ko krši tudi pravice do obrambe in ko zainteresirana država članica predložiti dokaz o taki težavi (glej sodbo z dne 12. maja 2005 v zadevi Komisija proti Belgiji, C‑287/03, ZOdl., str. I-3761, točka 14, in navedena sodna praksa).

77      V tej zadevi je treba ugotoviti, da Veliko vojvodstvo Luksemburg ni navedlo nobene določene trditve, s katero bi lahko dokazalo, da je prekomerno trajanje predhodne faze in predvsem obdobje, ki je preteklo med njenimi odgovori na obrazložena mnenja in vložitvijo tožbe pred Sodiščem, vplivalo na izvrševanje njenih pravic do obrambe. Dejansko je v svojem odgovoru v obrambo luksemburška vlada oporekala možnosti, ki jo ima Komisija za vložitev in ohranitev tožbe o neizpolnitvi obveznosti.

78      Glede na zgoraj povedano je treba prav tako zavrniti drugi razlog za nedopustnost, ki izhaja iz kršitve pravice do obrambe v okviru predhodnega postopka, in tako ugotoviti, da je tožba Komisije dopustna.

 Temelj

79      Komisija očita Velikemu vojvodstvu Luksemburg, da ni izpolnilo obveznosti iz členov 7(5) Direktive 97/33 in 18(1) in (2) Direktive 98/10.

80               Luksemburška vlada navaja, prvič, da bi uporaba sodbe z dne 18. decembra 1997 v zadevi Inter-Environnement Wallonie (C-129/96, Recueil, str. I-7411) v tem primeru dovoljevala zavrnitev očitkov Komisije. Dejansko naj bi bil prenos obveznosti iz Direktiv 97/33 in 98/10 tak, da bi resno ogrozil uporabo NRO, ob upoštevanju razlik med tema diraktivama na eni strani ter NRO na drugi.

81      Ta trditev temelji na napačni predpostavki. Dejansko zadevajo očitki, ki jih navaja Komisija v okviru te zadeve, obdobje pred dnevom sprejetja NRO in ne po njem, namreč 24. aprilu 2002. Dejansko Komisija očita Velikemu vojvodstvu Luksemburg, da ni izpolnilo obveznosti, po eni strani, iz člena 7(5) Direktive 97/33 za leti 1998 in 1999 in, po drugi strani, iz člena 18(1) in (2) Direktive 98/10 za leto 2000.

82      Glede na to spoštovanje obveznosti te države članice, ki ji je naloženo glede na prej navedene določbe, nima nobenega vpliva na prenos NRO, saj se ta očitno nanaša na obdobje, ki je precej oddaljeno obdobju v tej zadevi. Tako se ni mogoče sklicevati na zgoraj navedeno sodno prakso, da bi se zavrglo očitke Komisije.

83      Luksemburška vlada je navedla, da naj se Komisija ne bi pravilno oprla na prehodne določbe NRO, da bi dokazala, da je na dan izteka rokov iz njenih obrazloženih mnenj Veliko vojvodstvo Luksemburg moralo izpolniti obveznosti, naložene z Direktivama 97/33 in 98/10.

84      Te trditve ni mogoče sprejeti. Dejansko je treba, kar zadeva Direktivo 97/33, opozoriti, da domnevna neizpolnitev obveznosti nima podlage v predhodnih določbah NRO, vendar v določbah te direktive, ki zadeva obdobje pred sprejetjem NRO.

85      Glede neizpolnitve obveznosti iz Direktive 98/10 je treba opozoriti, da ima podlago v določbah te direktive, ki so bile, kot je bilo navedeno v točkah od 55 do 61 te sodbe, ohranjene v veljavi z upoštevnimi določbami NRO.

86      V teh okoliščinah naj ne bi mogla nobena trditev, s katero bi se oporekalo utemeljenosti te tožbe, izhajati iz prehodnih določb NRO, v okoliščinah tega primera.

87      Nazadnje luksemburška vlada trdi, da Komisija ni dokazala, da Veliko vojvodstvo Luksemburg ni izpolnilo obveznosti, da preveri skladnost sistema stroškovnega računovodstva in objave potrdil o skladnosti, določenih z Direktivama 97/33 in 98/10. Dejansko naj bi ILT in ILR potrdila referenčne ponudbe medomreženga povezovanja (v nadaljevanju: RPMP) EPT za vsako leto od leta 1998. Ta odobritev naj bi vsebovala predvsem potrditev ILT in ILR, da EPT spoštuje obveznosti stroškovne naravnanosti. Ker iz tega izhaja, da je bil RPMP EPT redno predmet odobritve in rednih objav, vključno z letoma 1998 in 1999, naj Komisija ne bi mogla očitati luksemburškim oblastem, da niso izpolnile obveznosti iz členov 7(5) Direktive 97/33 in 18(1) in (2) Direktive 98/10.

88      Te trditve prav tako ni mogoče sprejeti. Treba je poudariti, da spoštovanje načel preglednosti in stroškovne naravnanosti cen ne pomeni samo po sebi spoštovanja sistema stroškovnega računovodstva in ločenega računovodstva na področju medomrežnega povezovanja. Dalje očitek omenjene vlade, če ga štejemo za utemeljenega, ne dopušča sklepa, da so bile obveznosti preverbe in objave, kot jih zahtevajo prej navedene določbe, spoštovane v tem primeru.

89      Iz tega sledi, da v okviru te zadeve luksemburška vlada ni predložila nobene trditve, ki bi dovoljevala zavrnitev ugotovitve Komisije, po kateri ta ni izpolnila obveznosti iz člena 7(5) Direktive 97/33 za leti 1998 in 1999 in člena 18(1) in (2) Direktive 98/10 za leto 2000.

90      Dalje je ob predpostavki, da je uredba Velikega vojvodstva z dne 18. aprila 2001 prenesla te direktive v luksemburško pravo, treba spomniti, da je v bilo v dopisih, naslovljenih na Komisijo, glede uredbe izrecno omenjeno, da ta nima povratnega učinka, medtem ko očitki Komisije zadevajo obdobja, ki so pred dnevom njenega sprejetja.

91      Upoštevajoč vse navedeno je treba to tožbo sprejeti.

92      Ugotoviti je treba, da s tem ko ni izpolnilo obveznosti, da neodvisen usposobljen organ preveri skladnost sistemov stroškovnega računovodstva in da objavi izjavo o skladnosti za leti 1998 in 1999, v skladu s členom 7(5) Direktive 97/33/ES, in s tem ko v praksi ni pravilno uporabilo ukrepov o nadzoru nacionalnega regulativnega organa ali drugega usposobljenega organa, ki je neodvisen od telekomunikacijskega podjetja in potrjen od tega regulativnega organa, glede skladnosti sistema stroškovnega računovodstva za leto 2000, v skladu z določbami člena 18(1) in (2) Direktive 98/10, kot so bile ohranjene v veljavi s členom 27 Direktive 2002/21, branega v povezavi s členom 16 Direktive 2002/22, Veliko vojvodstvo Luksemburg ni izpolnilo obveznosti iz teh določb.

 Stroški

93      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V tej zadevi Veliko vojvodstvo Luksemburg ni uspelo s tožbenimi razlogi. Kljub temu velja, da Komisija ni oblikovala predlogov glede stroškov. Pod temi okoliščinami Sodišče presoja, da je treba vsaki stranki naložiti, da nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1)      S tem ko ni izpolnilo obveznosti, da neodvisen usposobljeni organ preveri skladnost sistemov stroškovnega računovodstva in da objavi izjavo o skladnosti za leti 1998 in 1999, v skladu s členom 7(5) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 97/33/ES z dne 30. junija 1997 o medomrežnem povezovanju v telekomunikacijah glede zagotavljanja univerzalne storitve in medobratovalnosti z uporabo načel zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP), in s tem ko v praksi ni pravilno uporabilo ukrepov o nadzoru nacionalnega regulativnega organa ali drugega usposobljenega organa, ki je neodvisen od telekomunikacijskega podjetja in potrjen od tega regulativnega organa, glede skladnosti sistema stroškovnega računovodstva za leto 2000, v skladu z določbami člena 18(1) in (2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 98/10/ES z dne 26. februarja 1998 o uporabi sistema zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP) pri govorni telefoniji in o univerzalnih storitvah za telekomunikacije v konkurenčnem okolju, kot so bile ohranjene v veljavi s členom 27 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva), branega v povezavi s členom 16 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/22/ES z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah), Veliko vojvodstvo Luksemburg ni izpolnilo obveznosti iz teh določb.

2)      Komisija Evropskih skupnosti in Veliko vojvodstvo Luksemburg nosita svoje stroške.

Podpisi

---

* Jezik postopka: francoščina.