SODBA SODIŠČA

z dne 15. decembra 1995(*)

„Prosto gibanje delavcev – Pravila o konkurenci, ki veljajo za podjetja – Poklicni nogometaši – Športna pravila glede prestopa igralcev, ki novemu klubu nalagajo, da nekdanjemu klubu plačajo nadomestilo – Omejitev števila igralcev državljanov drugih držav članic, ki jih je mogoče uvrstiti na tekmo“

V zadevi C-415/93,

katere predmet je predlog, ki ga je vložilo Cour d'appel de Liège (Belgija), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 Pogodbe EGS v postopku med

Union royale belge des sociétés de football association ASBL

in

Jeanom-Marcom Bosmanom,

med

Royal club liégeois SA

in

Jeanom-Marcom Bosmanom,

SA d'économie mixte sportive de l'union sportive du littoral de Dunkerque,

Union royale belge des sociétés de football association ASBL,

Union des associations européennes de football (UEFA),

ter med

Union des associations européennes de football (UEFA)

in

Jeanom-Marcom Bosmanom,

sprejme predhodno odločbo o razlagi členov 48, 85 in 86 Pogodbe EGS,

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, C. N. Kakouris, D.A.O. Edward in G. Hirsch, predsedniki senatov, G. F. Mancini (poročevalec), J. C. Moitinho de Almeida P. J. G. Kapteyn, C. Gulmann, J. L. Murray,P. Jann in H. Ragnemalm, sodniki,

generalni pravobranilec: C. O. Lenz,

sodni tajnik: R. Grass, in D. Loutherman-Hubeau, glavna administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za Union royale belge des sociétés de football association ASBL G. Vandersanden in J.-P. Hordies, avocats (bruseljska odvetniška zbornica), ter R. Rasir in F. Moïses, avocats (odvetniška zbornica v Liègu),

–        za Union des associations européennes de football (UEFA) I. S. Forrester, QC,

–        za J.-M. Bosmana L. Misson, J.-L. Dupont, M.-A. Lucas in M. Franchimont, avocats (odvetniška zbornica v Liègu),

–        za francosko vlado H. Duchène, sekretarka za zunanje zadeve v pravni službi ministrstva za zunanje zadeve, in C. de Salins, namestnica direktorja v isti službi,

–        za italijansko vlado profesor L. Ferrari Bravo, vodja pravne službe ministrstva za zunanje zadeve, skupaj z D. Del Gaizom, državni pravobranilec,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti F. E. González Díaz, član pravne službe te institucije, G. de Bergues, nacionalni uradnik, odposlan v pravno službo, in Th. Margellos, odvetnik (odvetniška zbornica v Atenah),

na podlagi poročila za obravnavo,

ob upoštevanju ustnih navedb, ki so jih na obravnavi z dne 20. junija 1995 podali Union royale belge des sociétés de football association ASBL, ki jo zastopajo F. Moïses, J.-P. Hordies in G. Vandersanden; Union des associations européennes de football (UEFA), ki jo zastopata I. S. Forrester in E. Jakhian, odvetnik (bruseljska odvetniška zbornica); J.-M. Bosman, ki ga zastopata L. Misson in J.-L. Dupont; danska vlada, ki jo zastopa P. Biering, državni sekretar pri ministrstvu za zunanje zadev, zastopnik; nemška vlada, ki jo zastopa E. Röeder, državni sekretar pri zveznem ministrstvu za gospodarstvo; francoska vlada, ki jo zastopata C. de Salins in P. Martinet, sekretar za zunanje zadeve pri pravni službi ministrstva za zunanje zadeve, zastopnika; italijanska vlada, ki jo zastopa D. Del Gaizom, in Komisija, ki jo zastopajo E. González Díaz, G. de Bergues, in M Wolfcarius iz pravne službe te institucije,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. septembra 1995

izreka naslednjo

Sodbo

1        Cour d'appel de Liège je s sodbo z dne 1. oktobra 1993 , ki je na Sodišče prispela 6. oktobra 1993, slednjemu na podlagi člena 177 Pogodbe EGS predložilo vprašanji za predhodno odločanje glede razlage členov 48, 85 in 86 te pogodbe.

2        Ti vprašanji sta bili vloženi v okviru postopkov med, prvič, Union royale belge des sociétés de football association ASBL (v nadaljevanju: URBSFA) in J.-M. Bosmanom, drugič, med Royal club liégeois SA (v nadaljevanju: RCL) in J.-M. Bosmanom, SA d'économie mixte sportive de l'union sportive du littoral de Dunkerque (v nadaljevanju: klub Dunkerque), URBSFA in Union des associations européennes de football (UEFA) (v nadaljevanju: UEFA) in, tretjič, med UEFO in J.-M. Bosmanom.

 Organizacijska pravila za nogomet

3        Nogomet na ravni zveze, običajno imenovan „nogomet“, poklicni ali amaterski, se izvaja kot organizirani šport v klubih, ki so v vseh državah članicah združeni v nacionalne ali državne nogometne zveze. Le v Združenem kraljestvu je več kot ena (dejansko štiri) nacionalna zveza, in sicer za Anglijo, Wales, Škotsko in Severno Irsko. URBSFA je belgijska nacionalna zveza. Od nacionalne zveze so odvisne tudi druge sekundarne ali podrejene zveze, ki so odgovorne za organizacijo določenih vrst nogometa ali njegovo organizacijo v določenih regijah. Pod okriljem zveze so državna prvenstva, organizirana kot lige, v katerih klubi sodelujejo glede na svojo športno uspešnost.

4        Nacionalne zveze so članice Fédération internationale de football association (v nadaljevanju: FIFA), pravne osebe švicarskega prava, ki organizira nogomet na svetovni ravni. FIFA je razdeljena na kontinentalne konfederacije, katerih pravilnike mora odobriti. Konfederacija, pristojna za Evropo je UEFA, ki je ravno tako pravna oseba švicarskega prava. Njene članice so nacionalne zveze okoli 50 držav, med drugim tudi nacionalne zveze držav članic, ki so se v skladu s statutom UEFE zavezale, da bodo spoštovale njen statut, pravilnike in sklepe.

5        Tekme, ki jih organizira nacionalna zveza, lahko odigrata le kluba, ki sta člana nacionalne zveze ali sekundarnih oziroma podrejenih zvez. Moštvo vsakega kluba sestavljajo igralci, ki so pri nacionalni zvezi registrirani kot igralci tega kluba. Vsak poklicni igralec mora biti kot tak registriran pri nacionalni zvezi in je zabeležen kot sedanji ali nekdanji zaposleni v določenem klubu.

 Prestopna pravila

6        V skladu z Zveznim pravilnikom URBSFE iz leta 1983, ki se je uporabljal med nastankom dejstev v postopku v glavni stvari, je treba razlikovati tri razmerja: pripadnost, ki igralca povezuje z nacionalno zvezo, zaposlitev, ki ga povezuje s klubom, in registracija, ki je obvezen pogoj, da igralec lahko igra na uradnih tekmovanjih. Prestop je opredeljen kot transakcija, s katero igralec, ki pripada zvezi, zamenja klub. Če je prestop začasen, je igralec še naprej član prvotnega kluba, vendar je registriran s pravico do igranja za drugi klub.

7        V skladu z istim pravilnikom se vse pogodbe, ki jih poklicni igralci sklenejo za obdobje od enega do petih let iztečejo 30. junija. Pred iztekom pogodbe, najpozneje pa do 26. aprila, mora klub igralcu ponuditi novo pogodbo, sicer se glede prestopov šteje za amaterskega igralca, zaradi česar zanj velja drug oddelek pravilnika. Igralec lahko tako ponudbo prostovoljno sprejme ali zavrne.

8        Če jo zavrne, se ga uvrsti na listo igralcev, ki so med 1. in 31. majem na voljo drugim klubom za „prisilen“ prestop brez sporazuma z nekdanjim klubom, toda pod pogojem, da novi klub temu klubu plača nadomestilo za usposabljanje. To nadomestilo se izračuna tako, da se celoletni igralčev bruto dohodek pomnoži s koeficientom od 14 do 2, glede na njegovo starost.

9        Obdobje „prostih“ prestopov, do katerih pride na podlagi sporazuma med kluboma in igralcem, zlasti glede višine nadomestila za prestop, ki ga mora novi klub plačati prejšnjemu, se začne 1. junija; za neplačilo so določene sankcije, vključno z izbrisom novega kluba zaradi zadolženosti.

10      Če igralec ne prestopi, mu mora njegov klub ponuditi novo pogodbo za eno sezono pod enakimi pogoji, kot so veljali do 26. aprila. Če igralec podpis te pogodbe zavrne, ga lahko klub do 1. avgusta suspendira, sicer se reamaterizira. Igralec, ki vztrajno zavrača podpis pogodbe s svojim klubom, lahko doseže prestop kot amater brez soglasja svojega kluba, potem ko ni igral dve sezoni.

11      Pravilniki UEFE in FIFE se za igralce ne uporabljajo neposredno, temveč so zajeti v pravilnike nacionalnih zvez, ki jih edine lahko uveljavljajo in edine lahko urejajo odnose med klubi in igralci.

12      UEFA, URBSFA in RCL so pred nacionalnim sodiščem potrdili, da so bile določbe, ki so se uporabljale med nastankom dejstev, za prestope med klubi iz različnih držav članic ali med klubi, ki pripadajo različnim nacionalnim zvezam v eni državi, zajete v dokumentu z naslovom „Načela sodelovanja med zvezami, ki so članice UEFE, in njihovimi klubi“, ki ga je 24. maja 1990 potrdil izvršni odbor UEFE in je začel veljati 1. julija 1990.

13      Ta dokument predpisuje, da lahko igralec po izteku pogodbe sklene novo pogodbo s klubom po svoji izbiri. Ta klub mora o tem nemudoma obvestiti nekdanji klub, ki nato obvesti nacionalno zvezo, ki mora nato izdati mednarodni prestopni certifikat. Vendar je nekdanji klub upravičen do nadomestila za vzgojo in usposabljanje igralca, ki ga ob nesporazumu določi komisija v okviru UEFE s tabelo koeficientov od 12 do 1 glede na starost igralca, s katerimi je treba pomnožiti njegov bruto prihodek, ki ga je prejel zadnje leto, pri čemer je najvišji znesek 5.000.000 CHF.

14      Dokument določa, da poslovni odnosi med kluboma glede poravnave nadomestila za vzgojo in usposabljanje ne vplivajo na dejavnost igralca, ki lahko igra za svoj novi klub. Vendar če novi klub nekdanjemu klubu takoj ne plača omenjenega nadomestila, zadevo prevzame Nadzorna in disciplinska komisija UEFE, ki svojo odločitev sporoči nacionalni zvezi, ki lahko klubu, ki ni izpolnil obveznosti, naloži plačilo kazni.

15      Predložitveno sodišče meni, da v zadevi, ki je predmet postopka v glavni stvari, URBSFA in RCL nista uporabila pravilnika UEFE, ampak pravilnik FIFE.

16      Med nastankom dejstev je zadnjenavedeni pravilnik med drugim določal, da poklicni igralec ne more zapustiti nacionalne zveze, h kateri je pristopil, dokler ga veže pogodba ter pravila njegovega kluba in njegove nacionalne zveze, ne glede na to, kako ostre pogoje imajo. Mednarodni prestop ni bil mogoč, dokler nekdanja nacionalna zveza ni izdala prestopnega certifikata, s katerim priznava, da so bile poravnane vse finančne obveznosti, vključno z morebitnim nadomestilom za prestop.

17      Po nastanku dejstev v postopku v glavni stvari se je UEFA začela pogajati s Komisijo Evropskih skupnosti. Aprila 1991 se je UEFA tej zavezala, da bodo v vse pogodbe s poklicnimi igralci vključene klavzule, ki bodo tem dovoljevale, da ob izteku pogodbe sklenejo novo pogodbo s klubom po svoji izbiri in zanj takoj začnejo igrati. Ustrezne določbe so bile vnesene v „Načela sodelovanja med nacionalnimi zvezami, ki so članice UEFE, in njihovimi klubi“, ki so bila sprejeta decembra 1991 in so začela veljati 1. julija 1992.

18      Aprila 1991 je FIFA sprejela nov pravilnik, ki ureja status in prestope nogometnih igralcev. Ta dokument, ki je bil spremenjen decembra 1991 in decembra 1993, določa, da lahko igralec sklene pogodbo z novim klubom, če se pogodba med njim in njegovim klubom izteče, odpove ali bo veljala v prihodnjih šestih mesecih.

19      Posebna pravila so določena za „neamaterske igralce“, ki so opredeljeni kot igralci, ki so za udeležbo v nogometu ali katero koli dejavnost, povezano z nogometom, prejeli plačilo, ki presega stroške, nastale pri tej dejavnosti, razen če se reamaterizirajo.

20      Ko prestopi neamaterski igralec ali igralec, ki postane neamater v treh letih od svojega prestopa, dobi njegov nekdanji klub nadomestilo za vzgojo in usposabljanje, o katerega višini se morata sporazumeti oba kluba. Ob nestrinjanju spor razrešuje FIFA ali pooblaščena zveza.

21      Ta pravila so bila dopolnjena s pravilnikom UEFE, imenovanim „O določitvi nadomestila za prestop“, ki je bil sprejet junija 1993 in je začel veljati 1. avgusta 1993 ter je nadomestil „Načela sodelovanja med nacionalnimi zvezami, ki so članice UEFE, in njihovimi klubi” iz leta 1991. Ta novi pravilnik ohranja načelo, da poslovni odnosi med kluboma ne vplivajo na športno dejavnost igralca, ki ima pravico igrati za klub, s katerim je podpisal novo pogodbo. Poleg tega določa, da ob nestrinjanju med vpletenimi klubi ustrezna komisija UEFE določi znesek nadomestila za vzgojo in usposabljanje igralca. Za neamaterske igralce se to nadomestilo izračuna na podlagi bruto dohodka igralca v zadnjih 12 mesecih ali fiksnega letnega prihodka, ki mu ga zagotavlja nova pogodba, povišanega za 20 % za tiste igralce, ki so vsaj dvakrat igrali v članski državni reprezentanci svoje države, ki se ob tem pomnoži s faktorjem med 12 in 0 glede na igralčevo starost.

22      Iz dokumentov, ki jih je Sodišču predložila UEFA, je razvidno, da tudi pravila, ki veljajo v drugih državah članicah, vsebujejo določbe, po katerih mora novi klub, kadar igralec prestopi med kluboma iste nacionalne zveze, plačati nekdanjemu klubu nadomestilo za prestop, vzgojo in usposabljanje igralca pod pogoji, ki so zapisani v teh pravilih.

23      V Španiji in Franciji se tako nadomestilo lahko zahteva, samo če je igralec, ki prestopa, mlajši od 25 let oziroma je ravno s svojim nekdanjim klubom podpisal prvo pogodbo kot poklicni igralec. Čeprav v Grčiji novi klub ni izrecno dolžan plačati nobenih nadomestil, pogodba med klubom in igralcem lahko pogojuje njegov odhod iz kluba s plačilom določenega zneska, ki ga po navedbah UEFE najpogosteje plača novi klub.

24      Pravila, ki to urejajo, so lahko zajeta v nacionalno zakonodajo, pravilnike nacionalnih nogometnih zvez ali kolektivne pogodbe.

 Nacionalne klavzule

25      Od šestdesetih let dalje so mnoge nacionalne zveze sprejele pravila (v nadaljevanju: nacionalne klavzule), s katerimi so omejile možnosti zaposlovanja ali nastopanja na tekmah igralcem s tujim državljanstvom. Za uporabo teh klavzul je državljanstvo opredeljeno s sklicevanjem na okoliščino, ali lahko igralec igra za državno moštvo ali reprezentanco.

26      Leta 1978 je UEFA gospodu Davignonu, članu Komisije Evropskih skupnosti, zagotovila, da bo odpravila omejitev števila pogodb, ki jih vsak klub lahko sklene z igralci iz drugih držav članic, in da bo določila, da lahko pri kateri koli tekmi sodelujeta dva igralca, kar ne bo veljalo za igralce, ki v zadevni državi članici prebivajo več kot pet let.

27      Leta 1991 je UEFA po nadaljnjih pogovorih z gospodom Bangemannom, podpredsednikom Komisije, sprejela pravilo imenovano „3 + 2“, ki nacionalnim zvezam dovoljuje omejitev do treh tujih igralcev, ki jih lahko klub uvrsti na katero koli prvoligaško tekmo na državnih prvenstvih, in dva igralca, ki sta neprekinjeno pet let igrala v zadevni državi zveze, od tega tri leta v mladinski ligi. Enaka omejitev velja za klubske tekme, ki jih organizira UEFA.

 Dejansko stanje v zadevah pred nacionalnim sodiščem

28      J.-M. Bosman, poklicni nogometaš z belgijskim državljanstvom, je bil na podlagi pogodbe, ki je potekla 30. junija 1990 in mu je zagotavljala povprečno mesečno plačo v višini 120.000 BEF vključno s premijami, od leta 1988 zaposlen pri RCL, belgijskem prvoligaškem klubu.

29      RCL je J.-M. Bosmanu 21. aprila 1990 ponudil novo pogodbo za eno sezono in mu zmanjšal plačo na 30.000 BEF, kar je minimum, ki ga dovoljuje zvezni pravilnik URBSFE. Bosman je zavrnil podpis te pogodbe in je bil vpisan na prestopno listo. Znesek nadomestila za usposabljanje je bil v skladu z omenjenim pravilnikom določen na 11.743.000 BEF.

30      Ker noben klub ni pokazal zanimanja za prisilni prestop, je J.-M. Bosman navezal stik s francoskim drugoligaškim klubom Dunkerque in se zaposlil za mesečno plačo okoli 100.000 BEF in pristopno premijo okoli 900.000 BEF.

31      27. julija 1990 je bila sklenjena tudi pogodba med RCL in klubom Dunkerque o začasnem prestopu J.-M. Bosmana za eno leto, proti plačilu nadomestila v višini 1.200.000 BEF, ki bi jih klub Dunkerque plačal RCL, ko bi Fédération française de football (v nadaljevanju: FFF) od URBSFE dobila prestopni certifikat. S to pogodbo je klub Dunkerque pridobil tudi nepreklicno opcijo za dokončni prestop tega igralca proti plačilu 4.800.000 BEF.

32      Vendar sta bili obe pogodbi, in sicer med klubom Dunkerque in RCL ter med klubom Dunkerque in Bosmanom, sklenjeni pod odložnim pogojem, in sicer da mora FFF URBSFI pred prvo tekmo sezone, ki bi morala biti 2. avgusta 1990, posredovati prestopni certifikat.

33      RCL je imel pomisleke glede plačilne sposobnosti kluba Dunkerque, zato od URBSFE ni zahteval, naj ta FFF pošlje certifikat. Zato nobena pogodba ni začela veljati. RCL je 31. julija 1990 J.-M. Bosmana suspendiral in mu s tem preprečil igranje za vso sezono.

34      J.-M. Bosman je 8. avgusta 1990 proti RCL vložil tožbo pri Tribunal de première instance de Liège. Sočasno je predlagal, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj se, prvič, RCL in URBSFI naloži, naj mu plačujeta predujem 100.000 BEF na mesec, dokler ne bo našel novega delodajalca, drugič, toženim strankam prepove pogojevanje oziroma oviranje njegove zaposliteve, zlasti s prejetjem nakazila določenega denarnega zneska, in tretjič, Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje.

35      Sodišče, pristojno za izdajo začasne odredbe, je s sklepom z dne 9. novembra 1990 odredilo, da morata RCL in URBSFA Bosmanu plačevati predujem 30.000 BEF na mesec, in jima prepovedalo oviranje zaposlitve J.-M. Bosmana. Poleg tega je to sodišče Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje (zadeva C‑340/90) o razlagi člena 48 Pogodbe v zvezi s pravili, ki urejajo prestop poklicnih igralcev (v nadaljevanju: prestopna pravila).

36      Medtem je J.-M. Bosmana oktobra 1990 zaposlil francoski drugoligaški klub Saint-Quentin pod odložnim pogojem, da bo njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno. Vendar pa so mu pogodbo odpovedali ob koncu prve sezone. Februarja 1992 je Bosman podpisal novo pogodbo s francoskim klubom Saint-Denis de la Réunion, ki je bila ravno tako odpovedana. Po iskanju novih ponudb v Belgiji in Franciji je Bosmana končno zaposlil Olympic de Charleroi, belgijski tretjeligaški klub.

37      Predložitveno sodišče meni, da obstajajo tehtni posredni dokazi, ki dopuščajo zaključek, da so Bosmana, čeprav je na podlagi začasne odredbe pridobil „prosti“ status, bojkotirali vsi evropski klubi, ki bi ga lahko zaposlili.

38      Cour d'appel de Liège je 28. maja 1991 razveljavilo to začasno odredbo Tribunal de première instance de Liège, kolikor je bilo z njo Sodišču predloženo vprašanje za predhodno odločanje. Kljub temu je potrdilo odredbo v delu, da morata RCL in URBSFA J.-M. Bosmanu plačevati mesečni predujem, in odredilo, da morata dati RCL in URBSFA J.-M. Bosmana na voljo kateremu koli zainteresiranemu klubu, ne da bi smela za to zahtevati kakršno koli nadomestilo. S sklepom z dne 19. junija 1991 je bila zadeva C-340/90 izbrisana iz vpisnika Sodišča.

39      URBSFA, ki v nasprotju s postopkom za izdajo začasne odredbe s tožbo, vloženo pri Tribunal de première instance, ni bila zajeta, je 3. junija 1991 v tem postopku priglasila intervencijo. J.-M. Bosman je s pripravljalno vlogo z dne 20. avgusta 1991 tožbo razširil na UEFO, da bi ta vstopila v postopek, ki ga je sprožil proti RCL in URBSFI, in je neposredno zoper njo vložil tožbo zaradi njene odgovornosti pri pripravi pravil, zaradi katerih mu je nastala škoda. RCL je 5. decembra 1991 klub Dunkerque pozval, naj vstopi v postopek, zato da si zagotovi intervencijski učinek. 15. oktobra oziroma 27. decembra 1991 sta intervencijo v postopku priglasila še Union nationale des footballeurs professionnels (v nadaljevanju: UNFP) in Vereniging van contractspelers (v nadaljevanju: VVCS), pravna oseba nizozemskega prava.

40      V novih zahtevkih, ki jih je J.-M. Bosman 9. aprila 1992 vložil pri sodišču, je dopolnil svoj prvotni zahtevek proti RCL, vložil novo preventivno tožbo proti URBSFI in razdelal svoje zahtevke zoper UEFO. V teh postopkih je zahteval sprejetje deklaratorne odločitve, da se prestopna pravila in nacionalne klavzule zanj ne uporabljajo in da mu morajo zaradi nedopustnega ravnanja ob njegovem neuspešnem prestopu h klubu Dunkerque RCL, URBSFA in UEFA plačati znesek 11.368.350 BEF za škodo, ki so mu jo povzročili od 1. avgusta 1990 do konca njegove kariere, in znesek 11.743.000 BEF iz naslova izgubljenega dobička od začetka njegove kariere zaradi uporabe prestopnih pravil. Zahteval je tudi, da se Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje.

41      Tribunal de première instance de Liège se je s sodbo z dne 11. junija 1992 izreklo za pristojno za obravnavo tožb. Poleg tega je razsodilo, da so dopustni zahtevki J.‑M. Bosmana proti RCL, URBSFI in UEFI, zlasti za sprejetje deklaratorne odločbe, da se prestopna pravila in nacionalne klavzule zanj ne uporabljajo ter kondamnacijo ravnanja teh treh organizacij. Po drugi strani je Tribunal de première instance zavrnilo poziv RCL, naj kot tretja stranka v postopek vstopi klub Dunkerque, saj ni bilo predloženih nobenih dokazov o njegovi kršitvi pri izpolnjevanju obveznosti. Nazadnje je Tribunal de première instance ob ugotovitvi, da obravnava zahtevkov J.-M. Bosmana proti UEFI in URBSFI obsega tudi vprašanje o združljivosti prestopnih pravil s Pogodbo, Sodišču predložilo vprašanje glede razlage členov 48, 85 in 86 Pogodbe (zadeva C-269/92).

42      URBSFA, RCL in UEFA so se proti tej odločbi pritožili. Ker imajo te pritožbe suspenzivni učinek, je bil postopek pred Sodiščem prekinjen. S sklepom z dne 8. decembra 1993 je bila zadeva C-269/92 dokončno izbrisana zaradi nove sodbe Cour d'appel de Liège, ki je podlaga za ta postopek.

43      Proti UNFP ali VVCS, ki nista ponovno intervenirali v pritožbi, ni bila vložena nobena pritožba.

44      V predložitveni sodbi je Cour d'appel de Liège potrdilo izpodbijano sodbo, saj je razsodilo, da je Tribunal de première instance de Liège pristojno, da so tožbe dopustne in da je obravnava zahtevkov J.-M. Bosmana UEFA in URBSFA obsegala presojo zakonitosti prestopnih pravil. Poleg tega je menilo, da je presoja zakonitosti nacionalnih klavzul potrebna, ker ima predlog J.-M. Bosmana podlago v členu 18 Code judiciaire belge, ki dovoljuje tožbe, „zato da se odstrani velika nevarnost kršitve pravice“, in da je J.-M. Bosman predložil različne objektivne dokaze, ki kažejo na to, da bo dejansko nastala škoda, ki se je boji, in sicer da bodo nacionalne klavzule zavrle njegovo kariero.

45      Predložitveno sodišče je zlasti menilo, da bi lahko člen 48 Pogodbe tako kot člen 30 prepovedoval ne le diskriminacijo, ampak tudi nediskriminatorne ovire za prosto gibanje delavcev, če jih ne bi bilo mogoče utemeljiti z nujnimi zahtevami.

46      Glede člena 85 Pogodbe je menilo, da lahko pravilniki FIFE, UEFE in URBSFE pomenijo sklepe podjetniških združenj, s katerimi omejujejo medsebojno konkurenco pri pridobivanju igralcev. Zneski prestopnih nadomestil so dejansko odvračilni in težijo k zniževanju plač poklicnih športnikov. Poleg tega nacionalne klavzule preprečujejo, da bi lahko igralo več tujih nogometašev, kot to določa kvota. Nazadnje, prizadeta naj bi bila trgovina med državami članicami, zlasti z omejevanjem mobilnosti igralcev.

47      Poleg tega Cour d'appel meni, da ima URBSFA oziroma nogometni klubi skupni prevladujoči položaj v smislu člena 86 Pogodbe, pri čemer lahko omejitve konkurence, izpostavljene v okviru člena 85, pomenijo zlorabo, ki jo prepoveduje omenjeni člen 86.

48      Cour d'appel je zavrnilo predloge UEFE, naj Sodišče vpraša, ali bi bil odgovor na vprašanje, zastavljeno glede prestopov, drugačen, če bi pravila igralcem dovoljevala, da bi lahko neovirano igrali za svoj novi klub, čeprav ta nekdanjemu klubu ni plačal nadomestila za prestop. Glede tega je posebej opozorilo, da je prav zaradi zagroženih kazni za klube, ki ne plačajo nadomestila za prestop, igralčeva možnost za igranje pri novem klubu odvisna od poslovnih odnosov med klubi.

49      Glede na navedeno se je Cour d'appel de Liège odločilo, da prekine odločanje in da Sodišču v predhodno odločanje predloži ti vprašanji:

„Ali je treba člene 48, 85 in 86 Rimske pogodbe z dne 25. marca 1957 razlagati tako, da:

–        nogometnemu klubu prepovedujejo, da zahteva in prejme vsoto denarja, kadar enega od njegovih igralcev, ki se mu je pogodba iztekla, zaposli nov klub;

–        nacionalnim in mednarodnim športnim zvezam ali federacijam prepovedujejo, da v svoja pravila vnesejo določbe, ki omejujejo nastop tujih igralcev, državljanov Evropske skupnosti, na tekmovanjih, ki jih organizirajo?“

50      URBSFA je 3. junija 1994 pri belgijskem Cour de Cassation vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala, naj se za RCL, UEFO in klub Dunkerque izda skupna sodba. Z dopisom z dne 6. oktobra 1994 je generalni državni tožilec pri belgijskem Cour de cassation obvestil Sodišče, da zahteva za varstvo zakonitosti v tem primeru nima suspenzivnega učinka.

51      S sodbo z dne 30. marca 1995 je belgijsko Cour de cassation zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in razsodilo, da za predlog, naj se izda skupna sodba, zaradi te zavrnitve ni več interesa. Cour de cassation je prepis te sodbe posredovalo Sodišču.

 Predlog za ukrepe procesnega vodstva

52      V dopisu, ki je bil vložen v sodnem tajništvu Sodišča 16. novembra 1995, je UEFA Sodišče prosila, naj na podlagi člena 60 Poslovnika odredi ukrepe procesnega vodstva za dopolnitev informacij o vlogi, ki jo imajo nadomestila za prestop pri financiranju majhnih ali srednje velikih nogometnih klubov, mehanizmih razdeljevanja prihodkov znotraj obstoječih struktur v nogometu, in o obstoju oziroma neobstoju alternativnih mehanizmov, če bo sistem prestopnih nadomestil prenehal obstajati.

53      Potem ko se je generalni pravobranilec ponovno opredelil, je Sodišče presodilo, da je treba ta predlog zavrniti. Vložen je bil namreč, ko se je v skladu s členom 59(2) Poslovnika ustni postopek končal. Iz sodne prakse Sodišča (glej sodbo z dne 16. junija 1971 v zadevi Prelle proti Komisiji, 77/70, Recueil, str. 561, točka 7) pa izhaja, da je mogoče takemu predlogu ugoditi, le če se nanaša na odločilna dejstva in če jih stranka ni mogla navajati pred zaključkom ustnega postopka.

54      V tem primeru je dovolj poudariti, da bi UEFA svoj predlog lahko vložila, preden se je končal ustni postopek. Poleg tega se lahko cilj ohranjanja ravnovesja pri financah in tekmovalni zmožnosti, zlasti pa zagotavljanja financiranja malih klubov, doseže z drugimi sredstvi, kot je prerazdelitev dela prihodkov od nogometa, kar je v svojih pisnih stališčih poudaril zlasti J.‑M. Bosman.

 Pristojnost Sodišča za odgovor na vprašanji za predhodno odločanje

55      URBSFA, UEFA in nekatere vlade, ki so predložile svoja stališča, ter med pisnim postopkom Komisija so iz različnih razlogov ugovarjale, da Sodišče ni pristojno za odgovor na obe vprašanji ali del njiju, ki ju je predložilo nacionalno sodišče.

56      Prvič, UEFA in URBSFA sta zatrjevali, da so zadeve v postopku v glavni stvari procesno prirejene in namenjene temu, da se Sodišče v okviru predhodnega odločanja opredeli do vprašanj, ki objektivno nista potrebni za rešitev teh zadev. Dejansko naj pravilnik UEFE pri neuspelem prestopu J.‑M. Bosmana h klubu Dunkerque ne bi bil uporabljen, poleg tega pa tudi če bi se uporabil, ta prestop ne bi bil pogojen s plačilom nadomestila za prestop in bi tako do njega lahko prišlo. Zato naj razlaga prava Skupnosti, ki jo zahteva nacionalno sodišče, ne bi imela nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom sporov v postopkih v glavni stvari in naj zato Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso ne bi bilo pristojno za odgovor na vprašanji.

57      Drugič, URBSFA, UEFA, danska, francoska in italijanska vlada ter, v svojih pisnih stališčih, Komisija so navajale, da vprašanja, ki se nanašajo na nacionalne klavzule, nimajo nobene zveze s spori, ki se nanašajo samo na uporabo prestopnih pravil. Zavrtje kariernega napredovanja, ki naj bi bilo po mnenju J.‑M. Bosmana posledica teh klavzul, naj bi bilo hipotetično in naj ne bi utemeljevalo, da Sodišče v zvezi z njimi razlaga Pogodbo.

58      Tretjič, URBSFA in UEFA sta na obravnavi poudarili, da v skladu s sodbo belgijskega Cour de cassation z dne 30. marca 1995 Cour d'appel de Liège ni sprejelo kot dopustne zahtevkov J.‑M. Bosmana za sprejetje deklaratorne odločbe, da se nacionalne klavzule iz pravilnika URBSFE zanj ne uporabljajo. V teh okoliščinah se zadeve v postopku v glavni stvari ne nanašajo na uporabo nacionalnih klavzul in Sodišče ne sme odgovoriti na vprašanja, ki se nanje nanašajo. Francoska vlada meni enako, vendar pod pogojem, da se preveri obseg sodbe Cour de cassation.

59      Glede tega je treba opozoriti, da je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči po členu 177 Pogodbe samo nacionalno sodišče, ki mu je predložen spor in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, tisto, ki glede na posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi za izdajo sodbe in upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato mora Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, o njih načeloma odločiti (glej zlasti sodbo z dne 5. oktobra 1995 v zadevi Aprile, C-125/94, Recueil, str. I-2919, točki 16 in 17).

60      Kljub temu je Sodišče presodilo, da mora, zato da preizkusi svojo pristojnost, obravnavati pogoje, v katerih mu je nacionalno sodišče zadevo predložilo. Sodelovanje, ki mora biti vodilo v postopku predhodnega odločanja, od nacionalnega sodišča zahteva upoštevanje funkcije, zaupane Sodišču, in sicer prispevek k sojenju v državah članicah, in upoštevanje, da ne predloži zahtev po posvetovalnih mnenjih o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih (glej zlasti sodbo z dne 16. julija 1992 v zadevi Meilicke, C-83/91, Recueil str. I-4871, točka 25).

61      Zaradi tega je Sodišče odločilo, da ne more odločiti o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je zastavilo nacionalno sodišče, če se očitno pokaže, da razlaga ali presoja veljavnosti skupnostnega pravila, ki jo zahteva nacionalno sodišče, nima nobene zveze z dejstvi ali predmetom spora v postopku v glavni stvari (glej zlasti sodbo z dne 26. oktobra 1995 v zadevi Furlanis costruzioni generali, C-143/94, Recueil str. I-3653, točka 12) ali če je problem hipotetičen in Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih dejavnikov, ki so potrebni za to, da se odgovori na zastavljena vprašanja lahko uporabijo (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Meilicke, točka 32).

62      V tej zadevi je treba najprej ugotoviti, da spori v postopku v glavni stvari, vzeti kot celota, niso hipotetični in da je nacionalno sodišče Sodišču natančno navedlo njihov pravni in dejanski okvir ter razloge, zaradi katerih je menilo, da je za njegovo razsojo potrebna odločitev o zastavljenih vprašanjih.

63      Dalje, pravilnik UEFE je, čeprav, kot to trdita URBSFA in UEFA, pri neuspelem prestopu J.‑M. Bosmana h klubu Dunkerque ni bil uporabljen, še vedno predmet preventivnih tožb J.‑M. Bosmana proti URBSFI in UEFI (glej točko 40 zgoraj). Poleg tega pa bi razlago Sodišča glede združljivosti sistema prestopov, ki ga ureja pravilnik UEFE, predložitveno sodišče lahko uporabilo.

64      Glede nacionalnih klavzul se izkaže, da so bili zahtevki, ki so bili s tem v zvezi vloženi v okviru postopkov v glavni stvari, dopustni na podlagi nacionalne postopkovne določbe, ki dopušča vložitev tožbe, čeprav deklaratorne, zato da se odstrani velika nevarnost kršitve pravice. Kot je iz sodbe razvidno, je predložitveno sodišče ugotovilo, da bi lahko uporaba nacionalnih klavzul dejansko zavrla kariero J.‑M. Bosmana, s tem ko bi mu zmanjšala možnosti, da bi ga klub iz druge države članice zaposlil ali uvrstil na tekmovanje. Predložitveno sodišče je na tej podlagi zaključilo, da zahtevki J.‑M. Bosmana za sprejetje deklaratorne odločbe, da se nacionalne klavzule zanj ne uporabljajo, izpolnjujejo zahteve te določbe.

65      Sodišče v okviru tega postopka ne more dvomiti o tej presoji. Čeprav so tožbe v postopku v glavni stvari deklaratorne in s tem, da zasledujejo odstranitev velike nevarnosti kršitve pravice, nujno temeljijo na predvidevanjih, ki so po naravi negotova, pa jih nacionalno pravo, kot ga razlaga predložitveno sodišče, dopušča. V teh okoliščinah vprašanja, ki jih je predložilo to sodišče, pomenijo objektivno potrebo za razsojo v sporih, ki so bili pred tem sodiščem pravilno sproženi.

66      Končno, iz sodbe Cour de cassation z dne 30. marca 1995 ne izhaja, da nacionalne klavzule ne bi imele zveze z spori v postopku v glavni stvari. Cour de cassation je samo razsodilo, da pritožba URBSFE zoper sodbo predložitvenega sodišča temelji na njeni napačni razlagi. V svoji pritožbi je URBSFA dejansko zatrjevala, da je omenjeno sodišče ocenilo za dopusten zahtevek J.‑M. Bosmana za sprejetje deklaratorne odločbe, da se za nacionalne klavzule zanj ne uporabljajo. Iz sodbe Cour de cassation pa izhaja, da je zahtevek J.‑M. Bosmana, kot to navaja Cour d'appel, zasledoval odstranitev ovir za njegovo kariero, ki ne bi izhajale iz uporabe nacionalnih klavzul iz pravilnika URBSFA, ki so se nanašale na nebelgijske državljane, temveč iz podobnih klavzul v pravilih UEFE in drugih nacionalnih zvez članic te konfederacije, ki bi lahko zanj kot igralca z belgijskim državljanstvom veljale.

67      Glede na navedeno je Sodišče pristojno za odgovor na vprašanja Cour d'appel de Liège.

 Razlaga člena 48 Pogodbe glede prestopnih pravil

68      V prvem vprašanju predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 48 Pogodbe nasprotuje uporabi pravil športnih združenj, ki določajo, da poklicnega nogometaša državljana države članice po izteku pogodbe, ki jo ima sklenjeno s klubom, klub iz druge države članice lahko zaposli, samo če nekdanjemu klubu plača nadomestilo za prestop, vzgojo ali usposabljanje.

 Uporaba člena 48 za pravila športnih združenj

69      Naprej je treba obravnavati določene trditve glede uporabe te določbe za pravila športnih združenj.

70      URBSFA je navedla, da je mogoče za podjetja šteti samo večje evropske klube, medtem ko lahko klubi, kot je RCL, opravljajo gospodarsko dejavnost v zanemarljivi meri. Poleg tega vprašanje nacionalnega sodišča v zvezi s prestopnimi pravili ne zadeva odnosov med igralci in klubi, temveč zadeva poslovne odnose med klubi in posledice prostovoljnega pristopa k športni federaciji. Člen 48 Pogodbe se zato ne more uporabiti v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari.

71      UEFA je zlasti zatrjevala, da so organi Skupnosti vedno spoštovali avtonomijo športa, da je izjemno težko ločiti ekonomske in športne vidike nogometa in da lahko zaradi odločitve Sodišča glede položaja poklicnih igralcev postane vprašljiva organizacija nogometa v celoti. Iz tega razloga naj bi bila glede na posebnost športa, čeprav je treba za poklicne igralce uporabiti člen 48 Pogodbe, potrebna določena fleksibilnost.

72      Nemška vlada je najprej poudarila, da šport, kakršen je nogomet, v večini primerov ni gospodarska dejavnost. Dalje je trdila, da imata šport in kultura podobnosti in opozorila, da mora Skupnost na podlagi člena 128(1) Pogodbe ES spoštovati nacionalno in regionalno kulturno raznolikost držav članic. Nazadnje je, sklicujoč se na svobodo združevanja in avtonomijo, ki jo po nacionalnem pravu uživajo športne federacije, zaključila, da mora biti glede na načelo subsidiarnosti kot splošno načelo poseg organov oblasti in zlasti organov Skupnosti na tem področju omejen le na najnujnejše.

73      V odgovor na te trditve je treba navesti, da je ob upoštevanju ciljev Skupnosti šport predmet prava Skupnosti, kolikor pomeni gospodarsko dejavnost v smislu člena 2 Pogodbe (glej sodbo z dne 12. decembra 1974 v zadevi Walrave, 36/74, Recueil, str. 1405, točka 4). To pa velja za dejavnost poklicnih ali polpoklicnih igralcev nogometa, če imajo plačano zaposlitev ali opravljajo plačane storitve (glej sodbo z dne 14. julija 1976 v zadevi Donà, 13/76, Recueil, str. 1333, točka 12).

74      Vsekakor je treba pripomniti, da za uporabo skupnostnih določb o prostem gibanju delavcev ni potrebno, da je delodajalec podjetje, ampak se zahteva le, da obstaja delovno razmerje ali namen po vzpostavitvi takega razmerja.

75      Uporaba člena 48 Pogodbe ni izključena zato, ker prestopna pravila urejajo poslovne odnose med klubi in ne delovnih razmerij med klubi in igralci. Dejstvo, da morajo klubi ob zaposlitvi igralca iz drugega kluba plačati nadomestila, vpliva na možnosti igralcev pri iskanju zaposlitve in na pogoje, pod katerimi je zaposlitev ponujena.

76      Glede težavnosti ločevanja ekonomskih in športnih vidikov nogometa je Sodišče odločilo (zgoraj navedena sodba Donà, točki 14 in 15), da skupnostne določbe o prostem gibanju oseb in storitev ne nasprotujejo pravilom ali praksam, ki jih utemeljujejo neekonomski razlogi, ki se nanašajo na posebno naravo ali okvir določenih tekem. Vendar je Sodišče poudarilo, da mora taka omejitev področja uporabe zadevnih določb ostati omejena na svoj pravi cilj. Zato se nanjo ni mogoče sklicevati, da se s področja uporabe Pogodbe izključi vsakršna športna dejavnost.

77      Glede na mogoče posledice te sodbe na organizacijo nogometa v celoti, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav je treba praktične posledice vsake sodne odločbe skrbno pretehtati, tega ni mogoče storiti do te mere, da bi se izničila objektivnost prava in se ogrozila njegova uporaba zaradi posledic, ki bi jih sodna odločba lahko imela. Največ kar je mogoče, se lahko take posledice upoštevajo pri odločitvi, ali je treba glede na okoliščine primera izjemoma časovno omejiti učinke sodbe (glej zlasti sodbo z dne 16. julija 1992 v zadevi Legros in drugi, C‑163/90, Recueil, str. I-4625, točka 30).

78      Trditev glede domnevnih podobnosti med športom in kulturo ni mogoče sprejeti, ker se vprašanje nacionalnega sodišča ne nanaša na pogoje izvrševanja pristojnosti Skupnosti, ki so omejene, kot so to pristojnosti na podlagi člena 128(1), temveč na obseg prostega gibanja, ki ga delavcem zagotavlja člen 48, in pomeni temeljno svoboščino v sistemu Skupnosti (glej zlasti sodbo z dne 31. marca 1993 v zadevi Kraus, C-19/92, Recueil, str. I-1663, točka 16).

79      Glede trditve, ki se nanaša na svobodo združevanja, je treba priznati, da je to načelo, ki je določeno v členu 11 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in izhaja iz skupne ustavne tradicije držav članic, temeljna pravica, ki jo pravni red Skupnosti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, ki jo potrjujeta tudi preambula Enotnega evropskega akta in člen F(2) Pogodbe o Evropski uniji, varuje.

80      Vendar ni mogoče zavzeti stališča, da so pravila športnih združenj, na katere se sklicuje nacionalno sodišče, potrebna za to, da omenjenim združenjem, klubom ali igralcem zagotavljajo izvrševanja te svoboščine oziroma da so neizogibna posledica tega izvrševanja.

81      Končno načelo subsidiarnosti, kot ga razlaga nemška vlada, in sicer da mora biti poseg organov oblasti in zlasti organov Skupnosti na tem področju omejen le na najnujnejše, ne more imeti za posledico, da avtonomija, ki jo imajo zasebna združenja za sprejetje športnih pravil, omejuje izvrševanje pravic, ki jih posameznikom daje Pogodba.

82      Ob tem, da se bili zavrnjeni ugovori glede uporabe člena 48 Pogodbe za športne dejavnosti, kot so dejavnosti poklicnih nogometašev, je treba, kot je Sodišče razsodilo v zgoraj navedeni sodbi Walrave, točka 17, poudariti, da ta člen ne ureja samo ravnanja organov oblasti, temveč se razširja na drugačna pravila, ki kolektivno urejajo plačano zaposlitev.

83      Sodišče je zavzelo stališče, da bi bila odprava ovir za prosto gibanje oseb med državami članicami ogrožena, če bi odpravo ovir, ki izvirajo od države, nevtralizirale ovire, ki so rezultat pravne avtonomije, ki jo izvajajo združenja in organizacije, ki niso osebe javnega prava (glej zgoraj navedeno sodbo Walrave, točka 18).

84      Poleg tega je menilo, da so pogoji za zaposlitev različno urejeni v državah članicah, in sicer z zakonodajo, predpisi ter s pogodbami in drugimi akti, ki jih sklenejo ali sprejmejo osebe zasebnega prava. Zato bi lahko uporaba člena 48 Pogodbe, če bi bil njegov predmet omejen na akte organov oblasti, privedla do neenakosti (glej zgoraj navedeno sodbo Walrave, točka 19). To tveganje je toliko očitnejše v primeru, kot je zadevni v postopku v glavni stvari, saj kot je bilo poudarjeno v točki 24 te sodbe, prestopna pravila izdajajo subjekti, ki so v državah članicah različni, ali so izdana na načine, ki se v teh državah razlikujejo.

85      UEFA ugovarja, da s tako razlago člen 48 Pogodbe v končni fazi postane bolj omejujoč za posameznike kot za države članice, saj se lahko samo te sklicujejo na omejitve, ki jih utemeljujejo razlogi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja.

86      Ta trditev pa se opira na napačno premiso. Nič namreč ne nasprotuje temu, da se na utemeljitve iz razlogov javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja sklicujejo posamezniki. Javnopravna ali zasebnopravna narava obravnavane ureditve v ničemer ne vpliva na obseg ali vsebino omenjenih utemeljitev.

87      Zato je treba ugotoviti, da se člen 48 Pogodbe uporablja za pravila športnih združenj, kot so URBSFA, FIFA ali UEFA, ki določajo pogoje, pod katerimi lahko športniki opravljajo plačano zaposlitev.

 Ali je položaj, ki ga opisuje nacionalno sodišče, notranja zadeva

88      UEFA meni, da se spori pred nacionalnim sodiščem nanašajo na notranjo zadevo Belgije, za katero se člen 48 Pogodbe ne uporablja. Dejansko naj bi zadevali belgijskega igralca, čigar prestop naj ne bi uspel zaradi ravnanja belgijskega kluba in belgijske zveze.

89      Res je, da iz ustaljene sodne prakse (glej zlasti sodbe z dne 28. marca 1979 v zadevi Saunders, 175/78, Recueil, str. 1129, točka 11; z dne 28. junija 1984 v zadevi Moser, 180/83, Recueil, str. 2539, točka 15; z dne 28. januarja 1992 v zadevi Steen, C-332/90, Recueil, str. I-341, točka 9, in zgoraj navedeno sodbo Kraus, točka 15) izhaja, da določbe Pogodbe o prostem gibanju delavcev, zlasti člena 48, ni mogoče uporabiti v popolnoma notranjih situacijah države članice, torej če ni nobene navezne okoliščine na katero koli situacijo, ki jo predvideva pravo Skupnosti.

90      Vendar iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo predložitveno sodišče, izhaja, da je J.‑M. Bosman sklenil pogodbo o zaposlitvi s klubom iz druge države članice, zato da bi opravljal plačano zaposlitev na ozemlju te države članice. Kot je ta pravilno poudaril, je s tem sprejel ponujeno delovno mesto v smislu člena 48(3)(a).

91      Ker zadevna situacija v postopku v glavni stvari ni popolnoma notranja, je treba trditev UEFE zavrniti.

 Obstoj ovire prostemu gibanju delavcev

92      Preučiti je torej treba, ali prestopna pravila pomenijo oviro prostemu gibanju delavcev, ki jo prepoveduje člen 48 Pogodbe.

93      Kot je Sodišče večkrat odločilo, je prosto gibanje delavcev eno od temeljnih načel Skupnosti, pri čemer imajo določbe Pogodbe, ki zagotavljajo to svoboščino, po koncu prehodnega obdobja neposredni učinek.

94      Sodišče je tudi presodilo, da je namen skupka določb Pogodbe glede prostega gibanja oseb državljanom Skupnosti olajšati opravljanje kakršnih koli poklicnih dejavnosti na ozemlju Skupnosti, pri čemer te določbe nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko te državljane postavljali v manj ugoden položaj, ko želijo opravljati gospodarsko dejavnost na ozemlju druge države članice (glej sodbi z dne 7. julija 1988 v zadevi Stanton, 143/87, Recueil, str. 3877, točka 13, in z dne 7. julija 1992 v zadevi Singh, C-370/90, Recueil, str. I-4265, točka 16).

95      V tem kontekstu imajo državljani držav članic zlasti pravico, ki jo pridobijo neposredno na podlagi Pogodbe, in sicer da zapustijo svojo državo izvora, da gredo na ozemlje druge države članice in tam prebivajo zaradi opravljanja gospodarske dejavnosti (glej, zlasti sodbo z dne 5. februarja 1991 v zadevi Roux, C-363/89, Recueil, str. I-273, točka 9, in zgoraj navedeno sodbo Singh, točka 17).

96      Določbe, ki preprečujejo ali odvračajo državljana države članice, da bi zapustil svojo državo izvora, da bi izvrševal svojo pravico do prostega gibanja, zato pomenijo ovire tej svoboščini, tudi če se uporabljajo ne glede na državljanstvo zadevnih delavcev (glej tudi sodbo z dne 7. marca 1991 v zadevi Masgio, C-10/90, Recueil, str. I-1119, točki 18 in 19).

97      Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 27. septembra 1988 v zadevi Daily Mail in General Trust, 81/87, Recueil, str. 5483, točka 16) navedlo, da čeprav je namen določb Pogodbe o svobodi ustanavljanja predvsem zagotavljanje nacionalne obravnave v državi članici gostiteljici, pa te ravno tako nasprotujejo, da bi država izvora svojim državljanom ali družbam, ustanovljenim v skladu z njeno zakonodajo, ki so zajeti z opredelitvijo iz člena 58, ovirala ustanavljanje podjetij v drugi državi članici. Pravice, ki jih zagotavljajo člen 52 in naslednji Pogodbe, bi izgubile pomen, če bi država članica izvora podjetjem lahko prepovedala, da zapustijo njeno ozemlje z namenom, da ustanovijo podjetje v drugi državi članici. Enaki preudarki veljajo glede člena 48 Pogodbe, kar zadeva pravila, ki ovirajo prosto gibanje državljanov države članice, ki bi želeli v drugi državi članici opravljati plačano zaposlitev.

98      Res je, da se prestopna pravila, ki so obravnavana v sporih v postopku v glavni stvari, uporabljajo za prestope igralcev med klubi, ki pripadajo različnim nacionalnim zvezam znotraj iste države članice, in da podobna pravila urejajo prestope med klubi, ki pripadajo isti nacionalni zvezi.

99      Vendar, kot so navedli J.‑M. Bosman, danska vlada in generalni pravobranilec v točkah 209 in 210 sklepnih predlogov, ta pravila lahko omejujejo prosto gibanje igralcev, ki želijo opravljati dejavnost v drugi državi članici, s tem ko jih ovirajo ali odvračajo od tega, da bi zapustili svoje klube celo po izteku njihove pogodbe o zaposlitvi, ki jih veže na te klube.

100    Omenjena pravila pomenijo oviro prostemu gibanju delavcev, ker določajo, da poklicni nogometaš ne sme opravljati dejavnosti za novi klub iz druge države članice, če ta klub nekdanjemu ni plačal nadomestila za prestop, o katerem se kluba dogovorita ali se določi v skladu z pravilnikom športne zveze.

101    Kot pravilno poudarja nacionalno sodišče, na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da so prestopna pravila UEFE, sprejeta leta 1990, določila, da poslovni odnosi med dvema kluboma ne vplivajo na igralčevo dejavnost, ki lahko svobodno igra za svoj novi klub. Novi klub ostaja zavezan za plačilo zadevnega nadomestila, sicer mu grozi kazen, vključno z izbrisom zaradi dolgov, kar enako učinkovito preprečuje, da bi klub iz druge države članice zaposlil igralca brez plačila omenjenega nadomestila.

102    Tudi sodna praksa Sodišča, na katero sta se sklicevali URBSFA in UEFA, ki izključuje uporabo člena 30 Pogodbe za ukrepe, ki omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, če se uporabljajo za vse zadevne subjekte, ki opravljajo dejavnost na nacionalnem ozemlju, in če pravno in dejansko enako prizadenejo prodajo nacionalnih proizvodov in proizvodov iz drugih držav članic, teh ugotovitev ne izpodbija (glej sodbo z dne 24. novembra 1993 v zadevi Keck in Mithouard, C-267/91 in C-268/91, Recueil, str. I-6097, točka 16).

103    Dovolj je namreč poudariti, da čeprav se obravnavana pravila uporabljajo za prestope igralcev med klubi, ki pripadajo različnim nacionalnim zvezam znotraj iste države članice, in da podobna pravila urejajo prestope med klubi, ki pripadajo isti nacionalni zvezi, vseeno neposredno pogojujejo dostop igralcev do trga dela v drugih državah članicah in zato lahko ovirajo prosto gibanje delavcev. Zaradi tega jih ni mogoče enačiti s predpisi, ki se nanašajo na načine prodaje blaga, za katere je bilo v sodbi Keck in Mithouard razsojeno, da ne spadajo na področje uporabe člena 30 Pogodbe (glej glede svobodnega opravljanja storitev tudi sodbo z dne 10. maja 1995 v zadevi Alpine Investments, C-384/93, Recueil, str. I-1141, točke od 36 do 38).

104    Prestopna pravila torej pomenijo ovire za prosto gibanje delavcev, ki jih načeloma prepoveduje člen 48 Pogodbe. Drugače bi bilo lahko samo, če bi ta pravila zasledovala legitimen cilj, ki je združljiv s Pogodbo in ga utemeljujejo nujni razlogi v javnem interesu. Tudi če bi bilo to podano, bi morala biti omenjena pravila primerna za uresničenje zastavljenega cilja in ne bi smela prekoračiti okvirov, ki so potrebni za njegovo doseganje (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Kraus, točka 32, in sodbo z dne 30. novembra 1995 v zadevi Gebhard, C-55/94, Recueil, str. I-4165, točka 37).

 Utemeljitve

105    Najprej, URBSFA, UEFA ter francoska in italijanska vlada so navajale, da prestopna pravila utemeljuje skrb za ohranjanje finančnega ravnovesja in ravnovesja tekmovalne zmožnosti med klubi in za podporo iskanju talentov ter usposabljanje mladih igralcev.

106    Ob tem, da ima šport, zlasti nogomet, v Skupnosti precejšen družbeni pomen, je treba priznati, da so cilji zagotavljanja ohranitve ravnovesja med klubi z ohranjanjem določenih stopenj enakih možnosti in negotovosti glede rezultatov ter spodbujanja zaposlovanja in usposabljanja mladih igralcev legitimni.

107    Glede prvega od teh ciljev je J.‑M. Bosman upravičeno poudaril, da uporaba prestopnih pravil ni primerno sredstvo za zagotavljanje finančnega ravnovesja in ravnovesja tekmovalne zmožnosti v nogometu. Ta pravila niti ne morejo preprečiti, da si bogatejši klubi ne bi zagotovili najboljših igralcev, niti da razpoložljivi finančni viri ne bi bili odločilni faktor v tekmovalnem športu, zaradi česar se ravnovesje med klubi znatno spremeni.

108    Glede drugega cilja je treba priznati, da je videz pridobitve nadomestil za prestop, vzgojo ali usposabljanje dejansko tak, da nogometne klube spodbuja k iskanju talentov in zagotavljanju usposabljanja mladih igralcev.

109    Ker pa so ta nadomestila, zato ker je nemogoče z gotovostjo predvideti športno prihodnost mladih igralcev in ker pozneje samo omejeno število teh igra poklicno, pogojna in negotova in v nobenem primeru nimajo povezave s stroški, ki jih nosijo klubi, ki usposabljajo tako bodoče poklicne igralce kot tudi tiste, ki to ne bodo nikoli postali. V teh okoliščinah videz pridobitve takih nadomestil ne more biti odločilen pri spodbujanju iskanja in usposabljanju mladih igralcev niti ne primeren način financiranja teh dejavnosti, zlasti pri manjših klubih.

110    Poleg tega se lahko enaki cilji vsaj enako učinkovito dosežejo z drugimi sredstvi, ki ne ovirajo prostega gibanja delavcev, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 226 in naslednjih sklepnih predlogov.

111    Zatrjevano je bilo tudi to, da so prestopna pravila potrebna za ohranitev svetovne organizacije nogometa.

112    Glede tega je treba poudariti, da se ta postopek nanaša na uporabo teh pravil znotraj Skupnosti in ne zadeva odnosov med nacionalnimi zvezami držav članic in tretjimi državami. Poleg tega uporaba različnih pravil za prestope med klubi, ki pripadajo nacionalnim zvezam Skupnosti, in prestope med temi klubi in tistimi, ki so člani nacionalnih zvez tretjih držav, malo verjetno pomeni posebno težavo. Kot je razvidno iz točk 22 in 23 zgoraj, so pravila, ki so do zdaj urejala prestope v okviru nacionalnih zvez določene države članice, drugačna od tistih, ki se uporabljajo na mednarodni ravni.

113    Trditve, da so ta pravila potrebna za nadomestitev stroškov, ki so jih klubi imeli s plačilom nadomestil ob zaposlitvi svojih igralcev, ni mogoče sprejeti, saj teži k utemeljitvi ohranjanja ovir prostemu gibanju delavcev zgolj iz razloga, ker so bile včasih te ovire dovoljene.

114    Odgovor na prvo vprašanje je torej, da člen 48 Pogodbe nasprotuje uporabi pravil športnih združenj, v skladu s katerimi poklicnega nogometaša, ki je državljan države članice, po izteku pogodbe s klubom ne more zaposliti klub druge države članice, razen če ta klub nekdanjemu klubu plača nadomestilo za prestop, vzgojo ali usposabljanje.

 Razlaga člena 48 Pogodbe glede nacionalnih klavzul

115    Z drugim vprašanjem nacionalno sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 48 Pogodbe nasprotuje uporabi pravil športnih združenj, v skladu s katerimi lahko nogometni klubi na ligaške tekme oziroma tekme prvenstva, ki jih organizirajo ta združenja, uvrstijo le omejeno število poklicnih igralcev, ki so državljani drugih držav članic.

 Ovira svobodnemu gibanju delavcev

116    Kot je Sodišče ugotovilo v točki 87 zgoraj, se člen 48 Pogodbe nanaša na pravila športnih združenj, ki določajo pogoje, pod katerimi lahko poklicni športniki opravljajo plačano zaposlitev. Treba je torej preizkusiti, ali nacionalne klavzule pomenijo oviro prostemu gibanju delavcev, ki jo prepoveduje člen 48.

117    Člen 48(2) izrecno določa, da prosto gibanje delavcev vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.

118    To določbo je uveljavil zlasti člen 4 Uredbe Sveta (EGS), št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2), v skladu s katerim se zakoni ali drugi predpisi držav članic, ki z določenim številom ali z odstotki omejujejo zaposlovanje tujih državljanov v podjetju, panogi, regiji ali na državni ravni, ne smejo uporabljati za državljane drugih držav članic.

119    Isto načelo nasprotuje, da klavzule, vključene v pravilnike športnih združenj, omejujejo pravico državljanov drugih držav članic, da kot poklicni igralci nastopajo na nogometnih tekmah (glej zgoraj navedeno sodbo Donà, točka 19).

120    Glede tega je neupoštevno dejstvo, da te klavzule ne zadevajo zaposlitve teh igralcev, ki ni omejena, ampak omejujejo možnost, da bi klubi te igralce uvrstili na uradno tekmovanje. Kolikor je udeležba na takih tekmah bistveni namen dejavnosti poklicnega igralca, je očitno, da pravilo, ki to udeležbo omejuje, omejuje tudi možnosti zaposlitve zadevnega igralca.

 Utemeljitve

121    S tem ko je bila ugotovljena ovira, je treba preizkusiti, ali je ta ovira glede na člen 48 Pogodbe upravičena.

122    URBSFA, UEFA ter nemška, francoska in italijanska vlada zatrjujejo, da nacionalne klavzule utemeljujejo neekonomski razlogi in zadevajo le šport kot tak.

123    Prvič, te klavzule naj bi bile namenjene ohranitvi tradicionalne vezi med vsakim klubom in njegovo državo, ki naj bi bila zelo pomembna, saj javnosti omogoča identifikacijo z njenim najljubšim moštvom in zagotavlja, da klubi, ki sodelujejo na mednarodnih tekmovanjih dejansko predstavljajo svoje države.

124    Drugič, te klavzule naj bi bile potrebne pri ustvarjanju zadostnih virov nacionalnih igralcev, zato da lahko nacionalna moštva na tekmo uvrstijo visoko kakovostne igralce za vse položaje v moštvu.

125    Tretjič, prispevale naj bi k ohranitvi ravnovesja med klubi z onemogočanjem, da bi si najbogatejši klubi zagotovili najboljše igralce.

126    UEFA poudarja, da je bilo pravilo „3 + 2“ pripravljeno v sodelovanju s Komisijo in da ga je treba redno ponovno preučiti glede na razvoj Skupnostne politike.

127    Glede tega je treba opozoriti, da je Sodišče v točkah 14 in 15 zgoraj navedene sodbe Donà odločilo, da določbe Pogodbe o prostem gibanju oseb ne nasprotujejo pravilom ali praksam, ki tujim igralcem ne dovoljujejo nastopa na določenih tekmah, in sicer iz neekonomskih razlogov, ki se nanašajo na posebno naravo ali okvir teh tekem in zadevajo le šport kot tak, kakršne so npr. tekme med nacionalnimi moštvi različnih držav. Vendar je Sodišče poudarilo, da mora taka omejitev področja uporabe zadevnih določb ostati omejena na svoj pravi cilj.

128    V tem primeru nacionalne klavzule ne zadevajo določenih tekem med reprezentancami držav, ampak se nanašajo na vse uradne tekme med klubi in s tem tudi na bistvo dejavnosti poklicnih igralcev.

129    V takih okoliščinah nacionalnih klavzul ni mogoče šteti za skladne s členom 48 Pogodbe, sicer bi bil temu členu odvzet njegov praktični učinek in bi temeljna pravica prostega dostopa do zaposlitve, ki jo Pogodba individualno daje vsem delavcem Skupnosti, postala mrtva črka na papirju (glede zadnje točke glej sodbo z dne 15. oktobra 1987 v zadevi Heylens, 222/86, Recueil, str. 4097, točka 14).

130    Nobena od trditev športnih združenj in vlad, ki so predložili svoja stališča, ne spreminja te ugotovitve.

131    Prvič, treba je poudariti, da vezi med nogometnim klubom in državo članico, v kateri je ustanovljen, ni mogoče šteti kot lastno športni dejavnosti bolj kot vez med klubom in njegovim krajem, mestom, ali regijo, oziroma v primeru Združenega kraljestva z ozemljem vsake od štirih federacij. Čeprav na državnih prvenstvih igrajo klubi iz različnih regij, mest ali krajev, ne obstaja pravilo, ki bi omejevalo pravico klubov, da na take tekme uvrstijo igralce iz drugih regij, mest, ali krajev.

132    Poleg tega na mednarodnih tekmah lahko nastopajo le klubi, ki so v svojih državah članicah dosegli določene športne uspehe, ne da bi pri tem imelo poseben pomen državljanstvo njihovih igralcev.

133    Drugič, treba je pripomniti, da čeprav morajo biti nacionalna moštva sestavljena iz igralcev, ki so državljani ustrezne države, ni nujno, da morajo biti ti igralci registrirani za igranje za klube te države.

134    Poleg tega, čeprav prosto gibanje delavcev, s katerim se trg dela države članice odpre za državljane drugih držav članic, zmanjša možnosti zaposlitve za delavce na ozemlju države, katere državljani so, pa obenem tem delavcem odpre nove možnosti zaposlitve v drugih državah članicah. To očitno velja tudi za poklicne nogometaše.

135    Tretjič, kar zadeva ravnovesje tekmovalne zmožnosti, je treba pripomniti, da nacionalne klavzule, ki naj bi najbogatejšim klubom preprečevale zaposlitev najboljših tujih igralcev, niso primerne za doseganje tega cilja, saj ni pravil, ki bi omejevala možnost, da bi taki klubi zaposlovali najboljše domače igralce, s čimer je to ravnovesje enako spodkopano.

136    Nazadnje je treba glede trditve o sodelovanju Komisije pri pripravi pravila „3 + 2“ poudariti, da Komisija razen v primeru, ko so ji take pristojnosti izrecno dodeljene, ni pristojna za dajanje zagotovil glede združljivosti določenega ravnanja s Pogodbo (glej tudi sodbo z dne 27. maja 1981 v zadevi Essevi in Salengo, 142/80 in 143/80, Recueil, str. 1413, točka 16). V nobenem primeru pa nima pooblastila za odobritev ravnanj, ki so v nasprotju s Pogodbo.

137    Iz navedenega sledi, da člen 48 Pogodbe nasprotuje uporabi pravil športnih združenj, v skladu s katerimi lahko klubi na tekmovanja, ki jih organizirajo ta združenja, uvrstijo le omejeno število poklicnih igralcev iz drugih držav članic.

 Razlaga členov 85 in 86 Pogodbe

138    Ker sta obe vrsti pravil iz vprašanj za prehodno odločanje v nasprotju s členom 48, ni treba odločiti glede razlage členov 85 in 86 Pogodbe.

 Časovni učinki te sodbe

139    UEFA in URBSFA sta v pisnih in ustnih stališčih Sodišče opozorili na morebitne resne posledice sodbe na organizacijo nogometa v celoti, če bi Sodišče presodilo, da prestopna pravila in nacionalne klavzule niso združljivi s Pogodbo.

140    J.‑M. Bosman je ob navedbi, da taka rešitev ni neizogibna, predlagal, da bi lahko Sodišče omejilo časovne učinke svoje sodbe glede prestopnih pravil.

141    V skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga pravila prava Skupnosti, ki mu jo Sodišče da pri izvrševanju pristojnosti, ki jo ima na podlagi člena 177 Pogodbe, razjasni, in če je potrebno, opredeli pomen in področje uporabe tega pravila, kot ga je treba ali bi ga bilo treba razumeti in uporabljati od tedaj, ko je začelo veljati. Iz tega izhaja, da sodišča smejo in morajo tako razlagano pravilo uporabiti tudi za pravna razmerja, ki nastajajo ali so nastala pred izdajo sodbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi za razlago, če so pogoji za vložitev tožbe glede uporabe navedenega pravila pri pristojnih sodiščih izpolnjeni (glej zlasti sodbo z dne 2. februarja 1988 v zadevi Blaizot, 24/86, Recueil, str. 379, točka 27).

142    Le izjemoma sme Sodišče z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je lastno pravnemu redu Skupnosti, zaključiti, da vsem zadevnim osebam omeji možnost sklicevanja na določbo, ki jo je razlagalo, zato da postanejo vprašljiva pravna razmerja, nastala v dobri veri. Tako omejitev lahko dovoli le Sodišče v isti sodbi, s katero odloči o zahtevani razlagi (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Blaizot, točka 28, in Legros in drugi, točka 30).

143    V tej zadevi so posebnosti pravil športnih združenj o prestopih igralcev med klubi iz različnih držav članic in okoliščina, da so se enaka oziroma podobna pravila uporabljala tako za prestope med klubi, ki so člani iste nacionalne zveze, kot za prestope med klubi, ki so člani različnih nacionalnih zvez v okviru ene države članice, lahko privedla do negotovosti glede združljivosti teh pravil s pravom Skupnosti.

144    V takih okoliščinah prevladujoči razlogi pravne varnosti nasprotujejo temu, da bi bila vprašljiva pravna razmerja, katerih učinki so se v preteklosti že začeli. Kljub temu je treba izvzeti osebe, ki so pravočasno zahtevale varstvo svojih pravic. Nazadnje je treba pojasniti, da je omejitev učinkov te razlage mogoča samo za nadomestila za prestop, vzgojo in usposabljanje, ki so do dneva izdaje te sodbe že plačana ali so še dolgovana zaradi izpolnitve obveznosti, ki je nastala pred tem datumom.

145    Zato je treba razsoditi, da se na neposredni učinek člena 48 Pogodbe ni mogoče sklicevati kot na podlago za kondikcijske zahtevke v zvezi z nadomestili za prestop, vzgojo ali usposabljanje, ki so do dneva izdaje te sodbe že plačana ali ali so še dolgovana zaradi izpolnitve obveznosti, ki je nastala pred tem datumom, razen kadar je bila pred tem datumom vložena zahteva za sodno varstvo ali vložena druga zahteva, ki jo nacionalno pravo, ki se uporabi, enači s tako zahtevo.

146    Po drugi strani, kar zadeva nacionalne klavzule, ni podlage za časovno omejitev učinkov te sodbe. Glede na zgoraj navedeni sodbi Walrave in Donà zadevne osebe niso mogle razumno zavzeti stališča, da je diskriminacija, ki je posledica teh klavzul, združljiva s členom 48 Pogodbe.

 Stroški

147    Stroški, ki so jih priglasile danska, nemška, francoska in italijanska vlada ter Komisija Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanji, ki ju je Cour d'appel de Liège postavilo s sodbo z dne 1. oktobra 1999, razsodilo:

1)      Člen 48 Pogodbe EGS nasprotuje uporabi pravil športnih združenj, v skladu s katerimi poklicnega nogometaša, ki je državljan države članice, po izteku pogodbe s klubom ne more zaposliti klub druge države članice, razen če ta klub nekdanjemu klubu plača nadomestilo za prestop, vzgojo ali usposabljanje.

2)      Člen 48 Pogodbe EGS nasprotuje uporabi pravil športnih združenj, v skladu s katerimi lahko klubi na tekmovanja, ki jih organizirajo ta združenja, uvrstijo le omejeno število poklicnih igralcev iz drugih držav članic.

3)      Na neposredni učinek člena 48 Pogodbe EGS se ni mogoče sklicevati kot na podlago za kondikcijske zahtevke v zvezi z nadomestili za prestop, vzgojo ali usposabljanje, ki so do dneva izdaje te sodbe že plačana ali so še dolgovana zaradi izpolnitve obveznosti, ki je nastala pred tem datumom, razen kadar je bila pred tem datumom vložena zahteva za sodno varstvo ali vložena druga zahteva, ki jo nacionalno pravo, ki se uporabi, enači s tako zahtevo.

Gulmann Murray Jann Ragnemalm

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. decembra 1995.

R. Grass G. C. Rodríguez Iglesias

* Jezik postopka: francoščina.