EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52022IE1057

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Pomen tehnologij za odstranjevanje ogljika za razogljičenje evropske industrije (mnenje na lastno pobudo)

EESC 2022/01057

UL C 486, 21.12.2022, p. 53–58 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, GA, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

21.12.2022   

SL

Uradni list Evropske unije

C 486/53


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Pomen tehnologij za odstranjevanje ogljika za razogljičenje evropske industrije

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 486/08)

Poročevalec:

Andrés BARCELÓ DELGADO

Soporočevalka:

Monika SITÁROVÁ

Sklep plenarne skupščine

18. 1. 2022

Pravna podlaga

člen 52(2) Poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojnost

posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)

Datum sprejetja na seji komisije

24. 6. 2022

Datum sprejetja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2022

Plenarno zasedanje št.

572

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

229/0/7

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) znova izraža trdno podporo zavezam iz zelenega dogovora ter krepitvi strateške avtonomije pri oskrbi z energijo in vodilnega položaja v industriji.

1.2

Posledic sedanje vojne v Ukrajini za razpoložljivost energije in surovin ni mogoče zanemariti in jih je treba spremljati v okviru evropskega semestra.

1.3

Zeleni prehod v predelovalni industriji lahko uspe le, če bo na voljo dovolj ustrezne mešanice energije iz obnovljivih virov za elektrifikacijo in proizvodnjo zelenega vodika. Tehnologije za odvzem ogljika ter zajemanje, shranjevanje in uporaba ogljika bodo industriji pomagali, da postane podnebno nevtralna. Za dosego ciljev zelenega dogovora je treba po vsej Evropi uvajati energijo iz obnovljivih virov.

1.4

Za razogljičenje bo treba (v naslednjih 30-ih letih) korenito preobraziti industrijske dejavnosti. Čeprav mnoge nizkoogljične tehnologije že obstajajo, je njihova raven tehnološke pripravljenosti (1) nizka. Za nadgradnjo in obsežno uvajanje teh prelomnih tehnologij bodo potrebni ambiciozni tehnološki časovni načrti, EU pa mora spodbujati inovacije s sredstvi iz skladov za podnebje in inovacije.

1.5

Razvoj tehnologij ter izobraževanje in preusposabljanje delovne sile so zato bistvenega pomena za zeleni prehod v predelovalni industriji. Zeleni in pravični prehod v industriji, ozaveščanje o njem in njegovo sprejemanje bi bilo treba podpreti s socialnim dialogom na evropski ravni, ravni držav članic in regionalni ravni. Da bo ta prehod uspešen in nihče ne bo prezrt, bodo ključni krepitev zmogljivosti ter projekti za opredelitev glavnih znanj in spretnosti.

1.6

Večja uporaba alternativnih surovin, zlasti trajnostne biomase, lahko prispeva k trajnemu odstranjevanju ogljika iz ozračja. V ta namen je treba spodbujati trajnostno gospodarjenje s produktivnimi (kmetijskimi in gozdarskimi) zemljišči ter uporabo biomase v proizvodih z dolgo življenjsko dobo, ki še povečujejo koristi odvzema ogljika. Poleg tega bi bilo koristno zmanjšati odvisnost EU od uvoženih surovin in virov.

1.7

EESO poziva k ohranitvi konkurenčnosti evropske industrije: EU ima pionirsko vlogo pri zmanjševanju emisij CO2, vendar morajo njenim podnebnim ambicijam slediti tudi drugi akterji. Ker je podnebna kriza globalna, mora diplomacija Evropske unije pospešiti svoja prizadevanja, da bi tretje države resnično prepričala, naj storijo več za boj proti njej. Ne glede na to, kako ambiciozni bodo politični cilji EU, bo ta vse bolj pionir pri razogljičenju industrije – zaradi politične podpore tem prizadevanjem ter praktičnega znanja podjetij in njihovih delavcev o industrijskih zmogljivostih, potrebnih tehnologijah in o tem, kako predvideti spremembe, kar omogoča sprejemanje ustreznih praktičnih ukrepov.

1.8

Z ohranitvijo trdne industrijske baze v EU bomo evropski družbi zagotovili blaginjo, kakovostna delovna mesta in zavezanost boju proti podnebnim spremembam. Da bi evropska industrija ohranila svoj konkurenčni položaj, mora na podlagi ustreznega regulativnega okvira vlagati v raziskave, razvoj in inovacije, obrate ter opremo v Evropi.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Evropska podnebna pravila določajo ambiciozen cilj glede zmanjšanja emisij za leto 2030, hkrati pa so potrdila cilj, da je treba do leta 2050 doseči podnebno nevtralnost. Za uresničitev teh ciljev Evropske unije je treba analizirati vse dejavnosti, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov, in opredeliti poti do ničelnih emisij do približno leta 2050.

2.2

Predelovalna industrija ustvari 20 % (2) emisij v Evropi. Ogljično intenzivni sektorji v Evropi so industrija železa in jekla, cementa, kemijska in petrokemična industrija, industrija celuloze in papirja, gnojil, stekla, keramike, rafinerije nafte in industrija neželeznih kovin (predvsem aluminija). Emisije toplogrednih plinov teh industrijskih sektorjev vključujejo ogljikov dioksid (CO2) iz porabe energije, neenergetske rabe fosilnih goriv in virov nefosilnih goriv ter pline, ki niso CO2.

2.3

Zeleni prehod predelovalne industrije je bistvenega pomena za izvajanje evropskih podnebnih pravil. Povezan bo s tehnološkimi spremembami in posledično spremembami delovnih metod, znanj in spretnosti ter kompetenc v industriji. Potrebni pa bodo tudi ukrepi na strani ponudbe za spodbujanje uporabe nizkoogljičnih proizvodov in novih poslovnih modelov (industrijska simbioza, krožnost, prilagajanje odjema).

3.   Predelovalna industrija na poti k podnebni nevtralnosti

3.1

To mnenje na lastno pobudo se osredotoča na industrijske sektorje v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami (ETS), zato ne obravnava energetskih podjetij, prometa in stavb.

3.2

Poleg razogljičenja mora vsak industrijski sektor nujno izboljšati tudi svojo energijsko učinkovitost. To sicer ne bo dovolj za razogljičenje evropske industrije, kljub temu pa lahko močno zmanjša emisije iz porabe energije. Nujno bo s fosilnih goriv preiti na tehnologije brez emisij toplogrednih plinov, večinoma na obnovljive vire energije. Za ta energetski prehod s fosilnih goriv na tehnologije brez emisij so odgovorni javne službe in organi.

3.3

V zvezi z izzivom razogljičenja bi lahko industrijske sektorje razvrstili na naslednji način:

sektorji, v katerih je treba korenito spremeniti proizvodni proces: jeklo (integrirana proizvodnja), gnojila in kemijska industrija;

sektorji, v katerih je treba spremeniti nosilca energije v proizvodnem procesu: jeklo (elektroobločna peč), steklo, keramika, papir itd.;

sektorji, v katerih je težko zmanjšati emisije, kot je sektor cementa, ki mora zajeti in shraniti (ali uporabiti) CO2, ki se sprošča med proizvodnim procesom, da bi postal podnebno nevtralen;

sektorji, ki lahko tehnologije zajemanja in uporabe ogljika izkoristijo za razvoj proizvodov z visoko dodano vrednostjo, kot so rafinerije nafte ter kemijska in petrokemična industrija.

3.4

Visoko učinkovita industrijska soproizvodnja (3) bo zagotovo prispevala k večji energijski učinkovitosti, vendar ne more razogljičiti industrije. Druga možnost za splošno povečanje energijske učinkovitosti bi bila uporaba toplote z nizko entalpijo iz industrijskih virov za daljinsko ogrevanje, ki bi se lahko upoštevala pri prehodu na popolno razogljičenje.

3.5

Tehnologije za odvzem ogljika iz ozračja odstranijo že izpuščen CO2 in tako ustvarjajo „negativne“ emisije. Tehnologije, povezane z zajemanjem in shranjevanjem ogljika, kot sta bioenergija z zajemanjem in shranjevanjem ogljika (Bioenergy with carbon capture and storage, BECCS) ter neposredno zajemanje in shranjevanje ogljika iz zraka (Direct Air Carbon Capture and Sequestration, DACCS), so pomemben del tehnologij za ustvarjanje negativnih emisij. Vendar so te tehnologije kljub svojemu potencialu za blažitev podnebnih sprememb trenutno šele v predstavitveni fazi. Druge tehnologije za odvzem ogljika vključujejo dejavnosti, ki povečujejo naravne ponore CO2, kot sta pogozdovanje in ponovno pogozdovanje, in se v tem mnenju ne obravnavajo.

Izziv za prihodnje tehnologije za odvzem ogljika v predelovalni industriji je najti ravnovesje med zajemanjem in shranjevanjem ogljika kot eno od možnosti za blažitev podnebnih sprememb ter drugimi tehnologijami za zmanjševanje in odstranjevanje ogljika. Zmanjševanje in odvzem emisij toplogrednih plinov morata biti v skladu s Pariškim sporazumom in evropskimi podnebnimi pravili. Z zajemanjem in shranjevanjem ogljika lahko EU z ustreznim tempom napreduje pri odvzemu toplogrednih plinov, toda dolgoročno preprečevanje shranjevanja ogljika mora ostati cilj.

3.6

Zdi se, da je vodik, proizveden z uporabo energije iz obnovljivih virov (zeleni vodik), medsektorska rešitev za procese razogljičenja. Na Švedskem na primer se izvaja projekt za odpravo emisij toplogrednih plinov iz proizvodnje jekla z uporabo obnovljivega vodika. Na Finskem poteka projekt, v okviru katerega bodo predstavljeni načini za proizvodnjo modrega in pozneje zelenega vodika ter zajemanje CO2 in njegovo trajno shranjevanje v Baltskem morju.

4.   Predelovalna industrija na poti k razogljičenju

4.1

Med vsemi evropskimi industrijskimi sektorji se osredotočamo na tiste, ki imajo velik potencial za izboljšanje in učinek na zmanjšanje emisij CO2 v Evropi, v predelovalni industriji pa na tiste, ki morajo za razogljičenje premagati več izzivov. V tem mnenju so tako v ospredju jeklarska, cementna, kemijska in petrokemična industrija, rafinerije nafte, industrija celuloze in papirja, industrija gnojil ter steklarska in keramična industrija.

4.2

Pred opisom tehnologij, ki bi lahko prispevale k zmanjšanju in odvzemu emisij ogljikovega dioksida, je treba razmisliti o zamenjavi virov energije, pridobljenih iz fosilnih goriv, z drugimi viri, ki ne povzročajo emisij, in drugimi obnovljivimi viri. Ti viri so lahko vetrna, fotovoltaična, termosolarna, vodna in geotermalna energija ter biomasa in biogoriva.

4.3

Nekateri industrijski sektorji bi morali v svoje procese vključiti obstoječe ali nove tehnologije, da bi dosegli ničelne emisije toplogrednih plinov in napredovali v smeri podnebno nevtralne družbe. Potreben bo en sam ali pa več korakov, kar je odvisno od posameznega sektorja in njegovih trenutnih emisij toplogrednih plinov.

4.4

Ta prvi korak bi se lahko zdel „zgolj“ sprememba v delu postopka, ki se nanaša na proizvodnjo/dobavo energije. V številnih drugih primerih bodo morda potrebne nadaljnje raziskave in razvoj, na primer za prilagoditev sedanjih gorilnikov na zemeljski plin vodiku ali za uporabo toplotnih črpalk. Poleg tega bi bilo treba obravnavati tudi pomisleke glede medsebojnega vpliva vodika in materialov ali proizvodov.

4.5

Jeklarska industrija:

Izziv za tradicionalno jeklarsko industrijo (integrirana proizvodnja, ki zahteva zmanjšanje železove rude) je že privedel do uvedbe več novih tehnoloških pristopov; ti se zdaj osredotočajo na nadomestitev plavžev z elektroobločnimi pečmi, ki se polnijo z neposredno reduciranim železom, proizvedenim z uporabo zelenega vodika. Druge že raziskane alternative temeljijo na tehnologijah zajemanja in shranjevanja ogljika, vendar z njimi ni mogoče doseči cilja glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Pri elektrolizi železove rude bi lahko nastalo do 87 % manj emisij CO2 kot pri sedanji integrirani proizvodnji (če je oskrba z električno energijo v celoti dekarbonizirana). Cilj zmanjšanja z vodikovo plazmo so bile ničelne emisije CO2. Dejansko bi lahko proizvodnja jekla z vodikom ustvarila do 95 % manj CO2 kot sedanja integrirana proizvodnja (če se uporablja popolnoma razogljičena električna energija), vendar bi to zaradi izgube energije med proizvodnjo vodika povečalo porabo energije v industriji.

Jeklo, proizvedeno v elektroobločnih pečeh, povzroča le 14 % emisij toplogrednih plinov iz integrirane proizvodnje, glavni izziv pa je, da se zemeljski plin, ki se uporablja v pečeh za vroče valjanje, zamenja z zelenim vodikom ali indukcijsko električno energijo.

Z zajemanjem in uporabo ogljika (z uporabo odpadnih plinov iz plavžev) se lahko emisije zmanjšajo za do 65 %, če se postopek uporablja v celoti (zmanjšanje CO2 je odvisno tudi od celotnega življenjskega cikla nastalih kemičnih izdelkov). Nekaj postopkov je v naprednejši fazi razvoja – predstavitveni objekt Steelanol (trenutno v gradnji – raven tehnološke pripravljenosti 9) uporablja odpadni plin za proizvodnjo bioetanola, projekt Carbon2Chem (raven tehnološke pripravljenosti 7–8) pa je namenjen uporabi odpadnega plina kot surovine za kemikalije.

4.6

Proizvodnja cementa:

Samo 37 % emisij v cementni industriji izvira iz goriv, preostalih 63 % emisij pa je posledica kemične reakcije surovine (emisije iz proizvodnih procesov). Uporaba goriv iz obnovljivih virov (biomase ali vodika) bo zato zmanjšala emisije za največ 35 %. Trenutno se preskušajo tehnologije, ki bi lahko v prihodnje omogočile zajemanje in upravljanje ali shranjevanje CO2 (metoda z amini in kalcijeva zanka). Še ena možnost za zmanjšanje emisij je razvoj tako imenovanega nizkoklinkerskega cementa, katerega trenutna raven tehnološke pripravljenosti je 5–7. Ta cement povzroča do 30 % manj emisij kot čisti portlandski cement.

4.7

Kemijska industrija:

V kemijski industriji je cilj elektrifikacije proizvodnih procesov, kot je elektrifikacija peči za parni kreking, zmanjšati emisije CO2 na peč za 90 %. Kemijski sektor pomembno prispeva k obnovitvi trajnostnih ogljičnih ciklov. Kemični proizvodi so orjaški zbiralnik ogljika, ki lahko veže ogljik za obdobje 10–40 let. Količina ogljika, vsebovanega v kemičnih proizvodih, je danes primerljiva s skupnimi emisijami, ki v kemijski industriji nastanejo pri proizvodnji teh izdelkov. Čeprav večina tega ogljika konča v ozračju, ko se proizvodi ob koncu uporabe sežgejo, je uvedba ambiciozne strategije za krožno gospodarstvo predpogoj za trajnostne in na podnebne spremembe odporne ogljične cikle z ohranjanjem ogljika „v zanki“. Kemijski sektor lahko prispeva k zmanjšanju emisij v drugih sektorjih z absorbiranjem ogljika in njegovim shranjevanjem v proizvodih.

4.8

Industrija celuloze in papirja:

V industriji celuloze in papirja naj bi procesne izboljšave, vključno s prehodom na industrijo 4.0, skupaj z naložbami v najsodobnejše proizvodne tehnologije do leta 2050 privedle do zmanjšanja CO2 za 7 milijonov ton. Ta industrija lahko z izkoriščanjem zmogljivosti za soproizvodnjo toplote in električne energije v svojih obratih sodeluje na energetskem trgu z uporabo presežkov nestalnih obnovljivih virov energije. Tako dosežen prispevek k razogljičenju bi lahko znašal celo 2 milijona ton. Nadaljnje pretvorba industrijskih naprav za uporabo virov energije z nizkimi ali ničelnimi emisijami ogljika naj bi omogočila zmanjšanje emisij za 8 milijonov ton CO2. Poleg nekaterih prebojnih konceptov, opredeljenih v projektu Two Team (4), kot je tehnologija globokih evtektičnih topil, ki se trenutno razvija, bi lahko z drugimi inovativnimi in prelomnimi rešitvami k zmanjšanju emisij prispevali še približno 5 milijonov ton CO2.

4.9

Rafinerije nafte:

Rafinerije nafte lahko prispevajo k energetskemu in podnebnemu prehodu gospodarstva EU na dva načina: i) z bistvenim zmanjšanjem ogljikovega odtisa svojega proizvodnega procesa in ii) s postopno zamenjavo goriv in drugih proizvodov fosilnega izvora z gorivi in drugimi proizvodi, ki temeljijo na biogenem ali recikliranem ogljiku. Postopno nadomeščanje energije iz fosilnih virov z bioenergijo bo skupaj s tehnologijami za zajemanje, uporabo in shranjevanje ogljika privedlo celo do negativnih emisij toplogrednih plinov. Neto emisije toplogrednih plinov, ki nastanejo med uporabo goriv in drugih rafinerijskih proizvodov, je mogoče korenito zmanjšati s postopno zamenjavo surovin, tj. zamenjavo surove nafte s trajnostno biomaso in recikliranim CO2. Tako pridobljena goriva bodo ob izgorevanju v ozračje izpustila nič ali zelo malo neto CO2, kar bo prispevalo k razogljičenju prometa, zlasti pri tistih načinih prevoza, ki jih je težje elektrificirati. Na teh področjih potekajo naložbe in novi projekti. Tri od približno 80 večjih rafinerij v EU so bile na primer spremenjene v biorafinerije in so surovo nafto v celoti nadomestile s trajnostno biomaso (5). Za to strategijo podnebnega prehoda so potrebna manjša finančna sredstva kot za druge rešitve, saj je mogoče rafinerije same in logistični sistem za distribucijo proizvodov v veliki meri prilagoditi in ponovno uporabiti.

4.10

Industrija gnojil:

Industrija gnojil zdaj preučuje možnost nadomestitve zemeljskega plina kot surovine z zelenim vodikom. Po vsej EU se razvija več pilotnih projektov (6). Ko bo zeleni vodik na voljo in bodo njegovi stroški pokriti, bo industrija napredovala v smeri popolnega razogljičenja.

4.11

Če povzamemo: predelovalna industrija ima potencial za razogljičenje z energijsko učinkovitostjo, optimizacijo postopkov in prehodom na energijo iz obnovljivih virov. Za dosego cilja ogljične nevtralnosti do leta 2050 bodo potrebne naložbe v raziskave, razvoj in inovacije. Tehnologije za zajemanje, uporabo in shranjevanje ogljika so pomembne tudi za predelovalne sektorje, npr. za cementno industrijo in sektorje, kjer je vir energije biomasa.

5.   Znanja in spretnosti ter kompetence v predelovalni industriji v prihodnosti

5.1

Novi industrijski procesi bodo nedvomno zahtevali nove delovne metode. Industrijski sektorji in delavci bodo morali prilagoditi svoje metode dela in se pri tem osredotočiti na zmanjševanje emisij CO2 od prvih faz proizvodnih procesov naprej.

5.2

Zeleni prehod predelovalne industrije bo na številne načine spremenil proizvodnjo, saj se bodo v celoti uvedle nove proizvodne tehnologije in izkoristila digitalizacija. Za pravičen prehod, pri katerem nihče ne bo zapostavljen, bodo potrebni nova znanja in spretnosti, izpopolnjevanje ter preusposabljanje. Posebno pozornost je treba nameniti spodbujanju državljanov in delavcev, MSP, socialnih podjetij in regionalnih strokovnjakov v EU, da tam, kjer živijo, proaktivno sodelujejo pri neizogibnih spremembah.

5.3

EU mora zagotoviti, da znanje o novih tehnologijah in načinih njihovega izvajanja v sedanjih sektorjih doseže delavce v industriji. Javne oblasti in podjetja si morajo v okviru socialnega dialoga prizadevati tudi za mobilizacijo znanja in spretnosti, ki so že na voljo, da bi uresničili cilje glede razogljičenja.

5.4

Za številne sektorje bo ključna splošna uporaba zelenega vodika v industriji. Poleg tega bo uvajanje tehnologij za odvzem ogljika vplivalo na znanja in spretnosti ter kompetence v predelovalni industriji in v veliki meri tudi v dobavni verigi.

6.   Ukrepi in okvirni pogoji EU

6.1

Pravni okvir EU in nacionalni predpisi morajo prispevati k razogljičenju industrije. Upoštevati bi bilo treba, da bodo med državami članicami in regijami v Evropi velik razlike glede možnosti oziroma virov, ki jih bo treba vložiti v prehod.

6.2

Sklad za pravični prehod, namenjen podpori regijam, ki so močno odvisne od ogljično intenzivne industrije, je pozitiven prvi korak. Vendar je njegovo področje uporabe preozko, saj je omejeno na regije, ki so močno odvisne od premoga, lignita, šote, naftnega skrilavca in ogljično intenzivne industrije. EESO tako kot Evropski parlament predlaga, naj se proračun za Sklad za pravični prehod močno poveča, da se podprejo še drugi sektorji, ki jih bo prizadelo razogljičenje industrije. Dodatna proračunska sredstva bi bilo treba nameniti prehodom z enega delovnega mesta na drugo, odpiranju alternativnih, kakovostnih delovnih mest v istih regijah in ustreznemu usposabljanju, preusposabljanju ter izpopolnjevanju delavcev.

6.3

Za zeleni prehod v industriji bo potreben dostop do velikih količin ogljično nevtralne energije in surovin po plačljivih, stabilnih in konkurenčnih cenah. Evropa bo potrebovala znatne naložbe, tudi v energetsko infrastrukturo, da bo zadostila potrebam industrije po velikih količinah energije iz obnovljivih virov.

6.4

Regulativni okvir EU mora usmerjati njeno gospodarstvo, da bo do leta 2050 doseglo cilj neto podnebne nevtralnosti, in sicer z ustvarjanjem pogojev za sprostitev ogromnih finančnih, tehnoloških in intelektualnih virov za naložbe v nizkoogljične tehnologije, vključno s tehnologijami za odvzem ogljika, ki jih je treba hitro uvesti.

6.5

Potrebne so redne spodbude za pospeševanje zajemanja ogljika v predelovalni industriji, tako na evropski ravni – s sredstvi iz sklada za inovacije – kot v vseh državah članicah; pri tem je treba paziti, da ne bi razpadel enotni trg, ki je eden od temeljev EU. Nujne bodo dodatne pobude EU za privabljanje in mobilizacijo zasebnih naložb.

6.6

Na evropski ravni je treba oblikovati strateška zavezništva, da bi pospešili razvoj te industrije in EU omogočili, da prevzame vodilno vlogo na tem področju. V ta namen bi lahko prilagodili sedanja pravila o državni pomoči.

6.7

Posebno pozornost je treba nameniti dejavnostim na področju raziskav in razvoja, z dialogom o tem na evropski ravni; prednostni način za usmerjanje teh dejavnosti mora biti sklad za inovacije.

6.8

S politikami javnega naročanja bi bilo treba spodbujati trge za zelene proizvode, na katerih proizvajalci zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov v primerjavi z „rjavimi“ proizvodi.

6.9

Ugotovljena zamuda pri obravnavanju podnebnih izzivov in časovni pritisk pomenita, da morajo poročanje in priporočila za vse države članice v okviru evropskega semestra vključevati nekatere ključne kazalnike uspešnosti, ki bodo pomagali doseči potrebno razogljičenje industrije.

6.10

V poročilu o strateškem predvidevanju bi bilo treba redno pregledovati napredek, najobetavnejše scenarije/možnosti in šibke točke v poskusih, da bi uresničili podnebne cilje. To je še toliko pomembnejše, ker lahko zagotovi smernice za nujne in zelo tvegane naložbe, pa tudi za razumno združevanje virov, tako vertikalno kot horizontalno.

6.11

Vrsta signalov opozarja na neenake konkurenčne pogoje in nevarnost selitve ogljika v tretje države, kar ovira prehod na brezogljično gospodarstvo. To znova kaže na pomen uvedbe preverjanja konkurenčnosti kot orodja za filtriranje in usmerjanje tveganj.

6.12

Izmerjena so jasna razhajanja v koncentraciji emisij po državah članicah, emisijah na prebivalca, gospodarskih sektorjih in regijah. Zaradi časovnega pritiska je treba dati prednost doseganju čim hitrejših in čim boljših rezultatov, ki bodo omogočili postopno razogljičenje. Zato bi se bilo treba močno osredotočiti na metalurgijo, mineralne materiale, kemikalije in industrijo goriv iz obnovljivih virov.

Inovacije v zgodnji fazi ter želja po njihovi uporabi in prodaji se razlikujejo glede na velikost podjetij, pri čemer imajo zelo velike skupine prednost pri prvem, mala in srednja podjetja pa pri drugem. Zato bi bilo treba z ustvarjanjem ugodnega poslovnega okolja spodbujati in olajšati tako medsektorski kot vertikalni prenos znanja.

V Bruslju, 21. septembra 2022

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG


(1)  Ravni tehnološke pripravljenosti so različne točke na lestvici, ki se uporablja za merjenje napredka ali zrelosti tehnologije.

(2)  Evropska agencija za okolje.

(3)  Soproizvodnja toplote in električne energije.

(4)  https://www.cepi.org/two-team-project-report/

(5)  Rafineriji v Geli in Benetkah (eni.com) ter rafinerija La Mède (TotalEnergies.com).

(6)  Podjetje Fertiberia je v Puertollanu v Španiji odprlo tovarno gnojil z „ničelnim učinkom“.


Top