(1)

Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila večkrat bistveno spremenjena (5). Ker so potrebne nove spremembe, bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno direktivo prenoviti.

(2)

Komisija je z načrtom za uresničitev podnebnih ciljev (6) predlagala zvišanje ambicij Unije z dvigom ciljne vrednosti emisij toplogrednih plinov (TGP) na vsaj 55 % pod ravnmi iz leta 1990 do leta 2030. To je občutno povečanje v primerjavi s sedanjo ciljno vrednostjo 40 %. Predlog je izpolnitev zaveze iz sporočila o evropskem zelenem dogovoru (7), da bo podan celovit načrt za dvig ciljne vrednosti Unije do leta 2030 za 55 % na odgovoren način. Je tudi v skladu s cilji 21. zasedanja Konference pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), da omejimo globalno zvišanje temperature precej pod 2 oC in si še naprej prizadevamo, da ne bi preseglo 1,5 oC.

(3)

Evropski svet je decembra 2020 podprl zavezujočo ciljno vrednost Unije najmanj 55-odstotnega neto domačega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 v primerjavi z letom 1990 (8). Evropski svet je sklenil, da je treba podnebne ambicije zvišati tako, da bomo pri tem pospešili trajnostno gospodarsko rast, ustvarjali delovna mesta, zagotavljali zdravstvene in okoljske koristi za državljane Unije ter prispevali k dolgoročni konkurenčnosti Unijinega gospodarstva s spodbujanjem inovacij na področju zelenih tehnologij.

(4)

Za izvedbo teh ukrepov je bil v delovnem programu Komisije za leto 2021 (9) napovedan sveženj „Pripravljeni na 55“, da bi do leta 2030 zmanjšali emisije toplogrednih plinov za najmanj 55 % in da bi Evropska unija do leta 2050 postala podnebno nevtralna. Ta sveženj zajema širok nabor področij politik, med njimi energijsko učinkovitost, obnovljive vire energije, rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvo, obdavčitev energije, porazdelitev prizadevanj in trgovanje z emisijami.

(4a)

Sveženj bi moral varovati in ustvarjati delovna mesta v Uniji ter ji omogočiti, da v svetovnem energetskem prehodu postane vodilna pri razvoju in uvajanju čistih tehnologij, zlasti kar zadeva rešitve za energijsko učinkovitost.

(5)

Kot kažejo projekcije, bi se emisije toplogrednih plinov, če bi se sedanje politike v celoti izvajale, do leta 2030 zmanjšale za okrog 45 % v primerjavi z letom 1990, če ne upoštevamo emisij in absorpcije zaradi rabe zemljišč, oziroma okrog 47 %, če upoštevamo rabo zemljišč. V načrtu za uresničitev podnebnih ciljev do leta 2030 je za dosego teh večjih ambicij zato predvidena vrsta potrebnih ukrepov v vseh sektorjih gospodarstva in revizija ključnih zakonodajnih instrumentov.

(6)

Energijska učinkovitost je ključno področje ukrepanja, brez katerega ni mogoče doseči popolnega razogljičenja gospodarstva Unije (10). Potreba po tem, da izkoristimo stroškovno učinkovite priložnosti za prihranke energije, je Unijo pripeljala do sedanje politike energijske učinkovitosti. Decembra 2018 je bila kot del svežnja Čista energija za vse Evropejce vključena krovna ciljna vrednost povečanja energijske učinkovitosti za leto 2030 v višini najmanj 32,5 % (v primerjavi s projekcijami porabe energije v letu 2030).

(7)

Kot je prikazano v oceni učinka, priloženi načrtu za uresničitev podnebnih ciljev, bo treba, če želimo doseči zvišano podnebno ambicijo, izboljšanje energijske učinkovitosti znatno zvišati s sedanje ravni ambicij v višini 32,5 %. Ambicioznejši cilj Unije za leto 2030 glede povečanja energijske učinkovitosti lahko zniža cene energije in odločilno pripomore k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov ob hkratnem pospeševanju in uvajanju elektrifikacije, vodika, e-goriv in drugih tehnologij, potrebnih za zeleni prehod, zlasti v prometnem sektorju. Kljub hitri rasti proizvodnje zelene električne energije je mogoče z večjo energijsko učinkovitostjo zmanjšati potrebo po novih zmogljivostih za proizvodnjo električne energije. Večja energijska učinkovitost je tudi izrednega pomena za zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji, saj zmanjšuje njeno odvisnost od uvoza goriv iz tretjih držav. Energijska učinkovitost je med najvarnejšimi in stroškovno najučinkovitejšimi ukrepi za odpravo te odvisnosti.

(8)

Seštevek nacionalnih prispevkov, ki so jih sporočile države članice v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, ne dosega ravni ambicij Unije v višini 32,5 %. Ti prispevki bi skupaj prinesli zmanjšanje porabe končne energije za 29,4 % in zmanjšanje porabe primarne energije za 29,7 % v primerjavi s projekcijami iz referenčnega scenarija za leto 2030 iz leta 2007. To bi za EU-27 pomenilo skupno vrzel v višini 2,8 odstotnih točk pri porabi primarne energije in 3,1 odstotne točke pri porabi končne energije. Kar zadeva podatke o porabi primarne in končne energije za leto 2020 ter doseganju cilja Unije, jih je treba presojati ob upoštevanju začasnih učinkov ukrepov za zajezitev pandemije COVID-19, sprejetih leta 2020, ki so znatno upočasnili gospodarsko dejavnost in zlasti prevoz. Sporočene ravni porabe primarne in končne energije za leto 2020 je treba skrbno analizirati.

(9)

Možnosti za prihranke energije so v vseh sektorjih še vedno velike, poseben izziv pa je povezan s prometom, ki prispeva več kot 30 % porabe končne energije, in stavbami, saj je energijska učinkovitost stavb v 75 % stavbnega fonda v Uniji slaba. Še en vse pomembnejši sektor je sektor informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), ki prispeva 5–9 % celotne porabe energije na svetu in več kot 2 % vseh emisij. Leta 2018 so podatkovni centri v EU-28 prispevali 2,7 % odjema električne energije (11). V zvezi s tem je v digitalni strategiji Unije (12) poudarjena potreba po energijsko zelo učinkovitih in trajnostnih podatkovnih centrih ter ukrepih za preglednost pri telekomunikacijskih operaterjih glede njihovega okoljskega odtisa. Poleg tega je treba upoštevati morebitno rast povpraševanja po energiji v industriji, ki bi lahko bila posledica njenega razogljičenja, zlasti v energijsko intenzivnih procesih.

(10)

Za višjo raven ambicij je treba močneje spodbujati stroškovno učinkovite ukrepe za energijsko učinkovitost na vseh področjih energetskega sistema in v vseh zadevnih sektorjih, kjer dejavnost vpliva na povpraševanje po energiji, kot so sektorji prometa, vode in kmetijstva. Izboljšanje energijske učinkovitosti vzdolž celotne energetske verige, vključno s proizvodnjo, prenosom, distribucijo in končno porabo energije, bo koristilo okolju, izboljšalo kakovost zraka in javno zdravje, zmanjšalo emisije TGP, izboljšalo energetsko varnost z zmanjšanjem potrebe po uvozu energije, zlasti fosilnih goriv , znižalo stroške energije v gospodinjstvih in podjetjih, pomagalo pri blažitvi energijske revščine in privedlo do povečanja konkurenčnosti, števila delovnih mest ter gospodarske dejavnosti v celotnem gospodarstvu, s tem pa bo izboljšalo kakovost življenja državljanov. To je v skladu z zavezami Unije v okviru energetske unije in svetovne podnebne agende, določene v Pariškem sporazumu iz leta 2015.

(10a)

Izboljšanje energijske učinkovitosti različnih sektorjev, vključno s prometom in stanovanji, lahko spodbudi prenovo mest, zaposlovanje, izboljšanje stavb ter spremembe vzorcev mobilnosti in dostopnosti. Zato je bistveno spodbujati učinkovitejše, bolj trajnostne in cenovno dostopne možnosti.

(11)

Ta direktiva je korak naprej v smeri podnebne nevtralnosti do leta 2050 , v skladu s katero se energijska učinkovitost obravnava kot svoj vir energije. Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je krovno načelo, ki bi ga bilo treba upoštevati v vseh sektorjih, tudi tistih, ki ne spadajo v energetski sistem, in sicer na vseh ravneh, tudi v finančnem sektorju. Rešitve energijske učinkovitosti bi bilo treba upoštevati kot prvo možnost izbire pri odločitvah o politikah, načrtovanju in naložbah – razen če bi to vodilo v povečanje emisij toplogrednih plinov – , pri določanju novih pravil za stran ponudbe in na drugih področjih politike. Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi bilo sicer treba uporabljati brez poseganja v druge zakonske obveznosti, cilje in načela, vendar tudi te obveznosti, cilji in načela ne bi smeli biti ovira za njegovo uporabo ali razlog za izjemo od njegove uporabe. Komisija bi morala zagotoviti, da bosta lahko energijska učinkovitost in odzivanje na strani povpraševanja pod enakimi pogoji konkurirala proizvodnim zmogljivostim. Izboljšati jo je treba vedno, ko je to bolj stroškovno učinkovito kot enakovredne rešitve na strani ponudbe. To bi pomagati izkoristiti številne prednosti, ki jih ima energijska učinkovitost za Unijo, zlasti za državljane in podjetja. Izvajanje ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti bi moralo biti tudi prednostna naloga pri blažitvi energijske revščine.

(12)

Energijsko učinkovitost bi bilo treba priznati za ključni element in prednostni vidik v prihodnjih odločitvah o naložbah v energetsko infrastrukturo Unije. Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi bilo treba uporabljati predvsem ob upoštevanju pristopa sistemske učinkovitosti ter družbenega in zdravstvenega vidika , obenem pa paziti na zanesljivost oskrbe, povezovanje energetskega sistema in prehod na podnebno nevtralnost . Tako bi moralo biti v pomoč pri povečanju učinkovitosti posameznih sektorjev končne porabe in celotnega energetskega sistema. Uporaba tega načela bi morala podpirati tudi naložbe v energijsko učinkovite rešitve, ki prispevajo k okoljskim ciljem iz Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(13)

Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je bilo opredeljeno v Uredbi (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (14) in je v središču strategije o povezovanju energetskega sistema (15). Čeprav načelo temelji na stroškovni učinkovitosti, ima njegova uporaba širše družbene posledice, ki bi jih bilo treba skrbno oceniti z zanesljivimi metodologijami za oceno stroškov in koristi, pri katerih bi upoštevali mnogotere koristi energijske učinkovitosti . Komisija je pripravila posebne smernice o delovanju in uporabi tega načela, v katerih so predlagana posebna orodja in primeri uporabe v različnih sektorjih. Izdala je tudi priporočilo državam članicam, ki izhaja iz zahtev te direktive in poziva h konkretnemu ukrepanju v zvezi z uporabo tega načela. Države članice bi morale priporočilo kar najbolje izkoristiti in se pri izvajanju načela energijske učinkovitosti v praksi ravnati po njem.

(13a)

Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pomeni sprejetje celostnega pristopa, pri katerem se upoštevajo skupna učinkovitost integriranega energetskega sistema, zanesljivost oskrbe in stroškovna učinkovitost in se spodbujajo najučinkovitejše rešitve za podnebno nevtralnost v celotni vrednostni verigi (od proizvodnje energije prek transportnega omrežja do porabe končne energije), tako da se učinkovitost doseže tako pri porabi primarne kot tudi končne energije. Pri tem pristopu naj bi bili pozorni na učinkovitost sistema in dinamično rabo energije, pri čemer se kot rešitve za učinkovitost štejejo viri na strani povpraševanja in prožnost sistema. Načelo pa se lahko uporablja tudi na nižji ravni, tj. ravni sredstev, ko se ugotavlja energijska učinkovitost specifičnih rešitev, ki se prilagodijo tako, da se daje prednost višji učinkovitosti in hkrati stroškovno učinkovitim potem za razogljičenje.

(14)

Da bi načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ učinkovalo, ga morajo vsi nacionalni, regionalni, lokalni in sektorski odločevalci dosledno uporabljati pri vseh zadevnih scenarijih ter odločitvah o politikah, načrtovanju in večjih naložbah (tj. naložbah velikega obsega z vrednostjo nad 50 milijonov EUR na naložbo ali 75 milijonov EUR pri projektih prometne infrastrukture), ki vplivajo na porabo , prenos, distribucijo ali shranjevanje energije ali oskrbo z njo. Za ustrezno uporabo načela so potrebni pravilna metodologija analize stroškov in koristi, vzpostavitev omogočitvenih pogojev za energijsko učinkovite rešitve in ustrezno spremljanje. Analize stroškov in koristi bi se morale vedno opirati na najbolj ažurne informacije o cenah energije in upoštevati scenarije za naraščanje cen, na primer zaradi zmanjševanja števila pravic ETS, da bi se zagotovila spodbuda za uporabo ukrepov za energijsko učinkovitost, in treba bi jih bilo sistematično razvijati, izvajati in javno objaviti. Pri zasledovanju političnih ciljev naj se da prednost rešitvam na strani povpraševanja, kadar so stroškovno učinkovitejše od naložb v infrastrukturo za dobavo energije. Elastičnost na strani povpraševanja lahko prinese širše gospodarske, okoljske in družbene koristi odjemalcem in lokalnim skupnostim , izboljša učinkovitost energetskega sistema in zniža stroške energije, npr. z znižanjem stroškov obratovanja sistema, ki ima za posledico nižje pristojbine za vse odjemalce. Države članice bi morale v svojih prizadevanjih za večjo učinkovitost povezanega energetskega sistema pri uporabi načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ upoštevati morebitne koristi prožnosti na strani povpraševanja in, kjer je ustrezno, razmisliti o prilagajanju odjema na centralizirani in decentralizirani ravni , shranjevanju energije in pametnih rešitvah.

(15)

Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi bilo treba vselej uporabljati sorazmerno, zahteve iz te direktive pa ne bi smele povzročati prekrivanja ali nasprotja med obveznostmi držav članic, kadar uporabo tega načela neposredno zagotavlja druga zakonodaja. To bi lahko veljalo za projekte skupnega interesa s seznama Unije v skladu s  členom 3 Uredbe (EU) 2022/869 Evropskega parlamenta in Sveta  (16), v katerem se uvaja zahteva za upoštevanje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ pri razvoju in oceni teh projektov.

(16)

Pravičen prehod na podnebno nevtralno Unijo do leta 2050 je osrednjega pomena za evropski zeleni dogovor. Energijska revščina je osrednji pojem, ki je konsolidiran v zakonodajnem svežnju z naslovom „Čista energija za vse Evropejce“ in je namenjen lajšanju pravičnega energetskega prehoda. Komisija je v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 in Direktivo (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta (17) podala okvirne smernice o primernih kazalnikih za merjenje energijske revščine in opredelitev pojma „znatno število gospodinjstev z energijsko revščino“ (18). Direktiva (EU) 2019/944 in Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta (19) določata, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe za odpravo energijske revščine povsod, kjer se ugotovi, da obstaja, vključno z ukrepi, ki rešujejo širši kontekst revščine. To je pomembno zlasti glede na vse višje cene energije in inflacijski pritisk, saj bodo za reševanje sistemskih izzivov v energetskem sistemu Unije potrebni tako kratkoročni kot dolgoročni ukrepi.

(17)

Uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ bi morala najprej koristiti gospodinjstvom z nizkimi in srednjimi dohodki, ranljivim odjemalcem vključno s končnimi porabniki, ljudem, ki jih je prizadela ali jim grozi energijska revščina in ljudem, ki živijo v socialnih stanovanjih , pa tudi malim, srednjim in mikropodjetjem . Ukrepe energijske učinkovitosti bi bilo treba prednostno uporabljati za izboljšanje položaja teh posameznikov in gospodinjstev ter za blažitev energijske revščine , ne bi pa smeli spodbujati nesorazmernega zviševanja cen stanovanj, mobilnosti ali energije . Zaradi celostnega pristopa k oblikovanju politik ter izvajanju politik in ukrepov morajo države članice zagotoviti, da druge politike in ukrepov ne bodo imeli škodljivega učinka na te posameznike in gospodinjstva.

(18)

Ta direktiva je del širšega okvira politik energijske učinkovitosti, ki obravnava možnosti za energijsko učinkovitost na konkretnih področjih politike, med drugim na področju stavb (Direktiva 2010/31/EU (20)), izdelkov (Direktiva 2009/125/ES, Uredba (EU) 2017/1369 in Uredba (EU) 2020/740 (21)) in mehanizma upravljanja (Uredba (EU) 2018/1999). Te politike so zelo pomembne za doseganje prihrankov energije pri nadomeščanju izdelkov ali gradnji ali obnovi stavb (22).

(19)

Za doseganje ambicioznega cilja povečanja energijske učinkovitosti je treba odpraviti ovire, da bi olajšali naložbe v ukrepe za energijsko učinkovitost. V podprogramu programa LIFE Prehod na čisto energijo bodo finančna sredstva namenjena podpori razvoja evropske dobre prakse pri izvajanju politik energijske učinkovitosti za odpravo vedenjskih, tržnih in regulativnih ovir za energijsko učinkovitost.

(20)

Evropski svet je 23. in 24. oktobra 2014 podprl 27-odstotni cilj za povečanje energijske učinkovitosti na ravni Unije do leta 2030, ki bo pregledan do leta 2020, pri čemer bo upoštevan 30-odstotni cilj na ravni Unije. Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 15. decembra 2015 z naslovom „Evropski energetski uniji naproti“ pozval Komisijo, naj oceni tudi, ali bi bilo mogoče v istem obdobju uresničiti 40-odstotni cilj za povečanje energijske učinkovitosti.

(21)

Po projekcijah bi ciljna vrednost Unije za energijsko učinkovitost za leto 2030 v višini 32,5 % in drugi instrumenti politike iz obstoječega okvira do leta 2030 prinesli okrog 45-odstotno zmanjšanje emisij TGP (23). Za višjo ambicijo 55-odstotnega zmanjšanja emisij TGP do leta 2030 je v oceni učinka načrta za uresničitev podnebnih ciljev do leta 2030 ocenjeno, kakšna raven prizadevanj bi bila potrebna na različnih področjih politike. Ugotovljeno je bilo, da bi glede na izhodiščno vrednost doseganje ciljne vrednosti za emisije TGP na stroškovno učinkovit način pomenilo, da je treba porabo končne energije zmanjšati za najmanj 36–37 %, porabo primarne energije pa za 39–41 %.

(22)

Ciljna vrednost za energijsko učinkovitost je bila prvotno določena in izračunana z uporabo projekcij iz referenčnega scenarija za leto 2030 iz leta 2007 kot izhodiščne vrednosti. Zaradi spremembe v Eurostatovi metodologiji izračuna energijske bilance in izboljšav v poznejših projekcijah na podlagi modeliranja je potrebna sprememba izhodiščne vrednosti. Zato je ob enakem pristopu za določitev ciljne vrednosti, tj. tako, da ga primerjamo s projekcijami prihodnje izhodiščne vrednosti, ciljna vrednost Unije za energijsko učinkovitost za leto 2030 določena v primerjavi s projekcijami iz referenčnega scenarija za leto 2030 iz leta 2020, v katerih so upoštevani nacionalni prispevki iz nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Zaradi te posodobljene ciljne vrednosti bo morala Unija v letu 2030 svojo ambicijo ▌povečati ▌. Novi način izražanja ravni ambicij za ciljne vrednosti Unije ne vpliva na dejansko raven potrebnih prizadevanj ▌.

(23)

Metodologija izračuna porabe končne in primarne energije je sicer skladna z novo Eurostatovo metodologijo, vendar imajo kazalniki, ki se uporabljajo za namen te direktive, drugačen obseg, saj pri ciljni vrednosti za končno energijo izključujejo toploto okolice in vključujejo porabo energije v mednarodnem letalstvu. Uporaba novih kazalnikov pomeni tudi, da so spremembe porabe energije v plavžih zdaj upoštevane samo v porabi primarne energije.

(24)

Potrebo po izboljšanju energijske učinkovitosti Unije bi bilo treba izraziti v porabi primarne in končne energije, ki jo je treba doseči v letu 2030, označevati pa mora dodatno raven prizadevanj, ki je potrebna v primerjavi z že veljavnimi ukrepi ali ukrepi, načrtovanimi v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Po projekcijah v referenčnem scenariju iz leta 2020 je treba v letu 2030 doseči 864 Mtoe porabe končne energije in 1 124 Mtoe porabe primarne energije (brez toplote okolice in z mednarodnim letalstvom). Dodatno zmanjšanje za 14,5 % v letu 2030 prinaša 740 Mtoe oziroma 960 Mtoe . To pomeni, da bi porabo končne energije zmanjšali za 40 % in porabo primarne energije za 42,5 % glede na projekcije iz referenčnega scenarija za leto 2030 iz leta 2007. Države članice nimajo zavezujočih ciljev za uresničitev cilja za leto 2020 glede povečanja energijske učinkovitosti . V zvezi s ciljem za leto 2030 pa bi morali nacionalni prispevki držav članic postati zavezujoči in države članice bi morale svoj prispevek k doseganju ciljne vrednosti Unije za energijsko učinkovitost določiti na podlagi formule iz te direktive. Države članice bi morale imeti proste roke pri določanju svojih nacionalnih ciljev, ki temeljijo na porabi primarne ali končne energije, prihrankih primarne ali končne energije ali energijski intenzivnosti. S to direktivo se spreminja način, na katerega bi morale države članice izražati svoj zavezujoči nacionalni prispevek k  zavezujoči ciljni vrednosti Unije. Zavezujoče prispevke držav članic k ciljni vrednosti Unije je treba izražati v porabi končne in primarne energije, da bi zagotovili usklajenost in spremljanje napredka. Napredek pri doseganju ciljev Unije za leto 2030 je treba redno ocenjevati, kar je določeno v Uredbi (EU) 2018/1999.

(25)

▌Cilj povečanja energijske učinkovitosti bi morali doseči kot rezultat skupnega izvajanja konkretnih lokalnih, regionalnih, nacionalnih in evropskih ukrepov, ki spodbujajo energijsko učinkovitost na različnih področjih. Države članice bi morale določiti nacionalne politike in ukrepe za povečanje energijske učinkovitosti. Komisija bi morala te politike in ukrepe in individualna prizadevanja posamezne države članice oceniti skupaj s podatki o doseženem napredku ter tako presoditi, kakšna je verjetnost izpolnitve splošnega cilja Unije in v kakšnem obsegu individualna prizadevanja zadostujejo za izpolnitev skupnega cilja.

(26)

Javni sektor prispeva okrog 5–10 % skupne porabe končne energije v Uniji. Letni izdatki javnih organov znašajo približno 1,8 bilijona EUR. To pomeni okrog 14 % bruto domačega proizvoda Unije. Zato je javni sektor pomemben dejavnik pri spodbujanju preusmeritve trga k učinkovitejšim izdelkom, stavbam in storitvam ter pri spreminjanju vedenja državljanov in podjetij pri porabi energije. Poleg tega se lahko z manjšo porabo energije na podlagi ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti sprostijo javna sredstva za druge namene. Javni organi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni bi morali biti zgled energijske učinkovitosti.

(27)

Če naj bi bil javni sektor za zgled drugim, bi si moral postaviti lastne cilje za razogljičenje in energijsko učinkovitost. Izboljšave energijske učinkovitosti v javnem sektorju bi morale odražati prizadevanja, ki so potrebna na ravni Unije. ▌Obveznost letnega zmanjšanja porabe energije v javnem sektorju za najmanj 2 % bi morala zagotoviti, da bo javni sektor odigral svojo zgledno vlogo. Državam članicam je še naprej prepuščena popolna prožnost glede izbire ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti, s katerimi bi dosegli zmanjšanje porabe končne energije. Zahteva za letno zmanjšanje porabe končne energije pomeni manjše upravno breme od določitve metod za merjenje prihrankov energije.

(28)

Da bi države članice izpolnile svojo obveznost, bi morale posebno pozornost posvetiti porabi končne energije pri vseh storitvah in v vseh objektih javnih organov. Za določitev obsega naročnikov bi morale države članice uporabiti opredelitev javnih naročnikov iz Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (24). To obveznost je mogoče izpolniti z zmanjšanjem porabe končne energije na katerem koli področju javnega sektorja, vključno s prometom, javnimi zgradbami, zdravstvom, prostorskim načrtovanjem, upravljanjem voda in ravnanjem z odpadno vodo, čiščenjem odplak in odpadne vode, ravnanjem z odpadki, daljinskim ogrevanjem in hlajenjem, distribucijo, dobavo in shranjevanjem energije, javno razsvetljavo in načrtovanjem infrastrukture. Da bi zmanjšale upravno breme za javne organe, bi morale države članice vzpostaviti digitalne platforme ali orodja za zbiranje združenih podatkov o porabi v javnih organih, javnosti omogočiti dostop do teh podatkov in jih sporočiti Komisiji.

(29)

Države članice bi morale dajati zgled tako, da bi zagotavljale, da se bodo vse pogodbe o zagotavljanju prihranka energije , vsi energetski pregledi in vsi sistemi upravljanja z energijo v javnem sektorju izvajali skladno z evropskimi ali mednarodnimi standardi ali da se bodo v tistih delih javnega sektorja, ki porabijo veliko energije, v velikem obsegu uporabljali energijski pregledi. Države članice bi morale poskrbeti za jasne smernice in postopke za uporabo teh instrumentov.

(30)

Javne organe pozivamo, da pridobijo podporo subjektov, kot so agencije za trajnostno energijo, po možnosti s sedežem na lokalni ali regionalni ravni. Organizacija teh agencij navadno odraža posamične potrebe javnih organov v določeni regiji ali javnih organov, ki delujejo na določenem področju javnega sektorja. Centralizirane agencije lahko bolje zadovoljujejo potrebe in delujejo učinkoviteje v drugih ozirih, npr. v manjših ali centraliziranih državah članicah ali glede zapletenih ali medregionalnih vidikov, kot je daljinsko ogrevanje in hlajenje. Agencije za trajnostno energijo lahko opravljajo naloge točk VEM v skladu s členom 21. Te agencije so pogosto pristojne za pripravo lokalnih ali regionalnih načrtov razogljičenja, ki lahko zajemajo še druge ukrepe za razogljičenje, kot je zamenjava ogrevalnih kotlov na fosilna goriva, in za podporo javnim organom pri izvajanju politik v zvezi z energijo. Agencije za trajnostno energijo ali drugi subjekti, ki pomagajo regionalnim in lokalnim upravnim organom, lahko imajo jasne pristojnosti, cilje in vire na področju trajnostne energije. Agencije za trajnostno energijo bi lahko spodbudili, da razmislijo o pobudah v okviru Konvencije županov, v kateri sodelujejo organi lokalne samouprave, ki so se prostovoljno zavezali za izvajanje podnebnih in energetskih ciljev Unije, ter druge obstoječe pobude v ta namen. Načrte razogljičenja bi bilo treba povezati z ozemeljskimi razvojnimi načrti in upoštevati celovito oceno, ki bi jo morale opraviti države članice.

(31)

Države članice bi morale podpirati javne organe pri načrtovanju in uvajanju ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti, tudi na regionalni in lokalni ravni, in sicer z nudenjem finančne in tehnične podpore ter predložitvijo načrtov za odpravo pomanjkanja delavcev in usposobljenih strokovnjakov, potrebnih v vseh fazah zelenega prehoda, kot so obrtniki ter visoko usposobljeni strokovnjaki za zeleno tehnologijo in uporabne znanosti ter inovatorji. Javne organe bi morale spodbujati, da upoštevajo širše koristi, ki presegajo zgolj prihranke energije, na primer višja kakovost zraka in bolj zdravo okolje v zaprtih prostorih ter izboljšanje kakovosti življenja ljudi, zlasti v šolah, vrtcih, domovih za nego, varovanih stanovanjih in bolnišnicah. Države članice bi morale pripraviti smernice za spodbujanje priložnosti za razvijanje sposobnosti in usposabljanje ter spodbujati sodelovanje med javnimi organi, tudi med agencijami. V ta namen bi države članice lahko vzpostavile nacionalne in regionalne strokovne centre za zapletena vprašanja, kot je svetovanje lokalnim ali regionalnim energetskim agencijam glede daljinskega ogrevanja in hlajenja.

(31a)

V času krize preskrbe z energijo in naraščajočih cen energije bi bilo treba državam članicam zagotoviti spodbude, da naložbe v varčevanje z energijo zagotovijo v začetni fazi. V ta namen bi bilo treba državam članicam, ki prenovijo več kot 3 % skupne tlorisne površine svojih stavb v katerem koli letu v obdobju 2024–2026, dati možnost, da presežek prišteje letni stopnji prenove v enem od naslednjih treh let. Država članica, ki prenovi več kot 3 % skupne tlorisne površine svojih stavb po 1. januarju 2027, lahko presežek prišteje letni stopnji prenove v enem od naslednjih dveh let. Ta možnost se ne bi smela uporabljati za namene, ki niso v skladu s splošnimi cilji in ravnjo ambicioznosti te direktive.

(32)

Stavbe in promet so poleg industrije glavni porabniki energije in glavni vir emisij (25) Stavbe prispevajo okrog 40 % skupne porabe energije v Uniji in 36 % toplogrednih plinov iz energije v Uniji (26). V sporočilu Komisije z naslovom Val prenove (27) je obravnavan dvojni izziv energijske učinkovitosti in učinkovite rabe virov ter cenovne dostopnosti v stavbnem sektorju, njegov cilj pa je podvojiti stopnjo prenavljanja. Poudarek v njem je na stavbah z najslabšo učinkovitostjo, energijski revščini in javnih stavbah. Poleg tega so stavbe ključne za doseganje cilja Unije v zvezi z doseganjem podnebne nevtralnosti do leta 2050. Stavbe v lasti javnih organov ter stavbe, ki nudijo storitve v splošnem interesu, na primer izobraževanje (vrtci, šole, univerze), zdravstvo (bolnišnice in domovi za ostarele) in socialne storitve (skupnostni centri za mlade, starejše ali osebe, ki živijo v gospodinjstvih z nizkimi dohodki) ali socialna stanovanja, predstavljajo znaten delež stavbnega fonda in so zelo opazne v javnem življenju. Zato je primerno določiti letno stopnjo prenove stavb v lasti javnih organov in stavb, ki nudijo socialne storitve, na ozemlju države članice, da bi se izboljšala njihova energijska učinkovitost ter da bi se jih spremenilo vsaj v stavbe z ničelno ali skoraj ničelno porabo energije . Države članice pozivamo, da določijo višjo stopnjo prenavljanja, če je to stroškovno učinkovito v okviru prenove njihovega stavbnega fonda, v skladu s svojo dolgoročno strategijo prenove ali nacionalnimi programi prenove. Stopnja prenove ne bi smela posegati v obveznosti v zvezi s skoraj ničenergijskimi stavbami (NZEB) iz Direktive 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta (28). Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo za uporabo manj strogih zahtev za nekatere stavbe, kot so stavbe s posebno arhitekturno ali zgodovinsko vrednostjo. Pri naslednjem pregledu Direktive 2010/31/EU bi morala Komisija oceniti napredek držav članic pri prenovi javnih stavb. Razmisliti bi morala o podaji zakonodajnega predloga o reviziji stopnje prenove, v katerem bi bil upoštevan napredek držav članic, bistven gospodarski ali tehnični razvoj ali po potrebi Unijine zaveze za razogljičenje in ničelno onesnaževanje. Obveznost prenove stavb javnih organov v tej direktivi dopolnjuje navedeno direktivo, v skladu s katero morajo države članice zagotoviti, da se pri večji prenovi obstoječih stavb izboljša njihova energijska učinkovitost in te izpolnjujejo zahteve glede NZEB. Komisija in države članice bi morale poskrbeti za dodatne smernice za temeljito prenovo stavb z zgodovinsko vrednostjo.

(33)

Da bi lahko države članice določile stopnjo prenavljanja, morajo imeti pregled nad stavbami, ki ne dosegajo ravni skoraj ničelne porabe energije. Zato bi morale objaviti in posodabljati evidenco javnih stavb , med drugim tudi socialnih stanovanj, v okviru splošne podatkovne zbirke energijskih izkaznic. Ta evidenca bi morala omogočati tudi zasebnim akterjem, vključno s podjetji za energetske storitve, da predlagajo rešitve za prenovo, ki jih lahko zbere opazovalnica za stavbni fond Unije.

(34)

Leta 2020 več kot polovica svetovnega prebivalstva živi na mestnih območjih. Do leta 2050 naj bi ta delež dosegel 68 % (29). Poleg tega bo treba polovico mestne infrastrukture do leta 2050 šele zgraditi (30). Mesta in mestna območja so središča gospodarske dejavnosti, ustvarjanja znanja, inovacij in novih tehnologij. Vplivajo na kakovost življenja državljanov, ki živijo ali delajo v njih. Države članice bi morale tehnično in finančno podpirati mestne skupnosti. Več občin in drugih javnih organov v državah članicah je že uvedlo celostne pristope k varčevanju in oskrbi z energijo ter trajnostni mobilnosti , na primer z akcijskimi načrti za trajnostno energijo ali načrti za trajnostno mobilnost v mestih , kot so načrti, pripravljeni v okviru pobude Konvencije županov, ter celostne mestne pristope, ki zajemajo več kot le posamezne posege pri stavbah ali načinih prevoza. Potrebna so nadaljnja prizadevanja na področju izboljšanja energijske učinkovitosti mobilnosti v mestih, tako v potniškem kot tovornem prometu, saj porabita približno 40 % vse energije v cestnem prometu. Uredba … [Uredba o TEN-T – COD/2021/420] bi morala znatno prispevati k obravnavanju energijske učinkovitosti v mestnem prometu z doslednim, celostnim in multimodalnim pristopom, in sicer z zahtevo, da se sprejmejo načrti za trajnostno mobilnost v mestih, kot so opredeljeni v navedeni uredbi. Poleg tega bi morale države članice za dosego ciljev te direktive močno spodbujati čim več lokalnih organov, naj sprejmejo načrte za trajnostno mobilnost v mestih, da bi prispevali k zmanjšanju porabe energije in odpravili nepotrebne prevoze, kjer je to mogoče, v skladu z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“.

(35)

Javni naročniki in naročniki, ki oddajajo javna naročila gradenj, blaga ali storitev, bi morali dajati zgled pri nakupu nekaterih izdelkov in storitev ter nakupu in najemanju stavb ter sprejemati energijsko učinkovite odločitve o nakupu, uporabljati pa bi morali tudi načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“, tudi pri tistih javnih naročilih in koncesijah, za katere v Prilogi IV niso določene posebne zahteve. To bi se moralo uporabljati za upravne oddelke, ki so pristojni za celotno ozemlje države članice. Če v posamezni državi članici za določeno področje pristojnosti ni ustreznega upravnega oddelka, ki bi bil pristojen na celotnem ozemlju, bi morala obveznost veljati za tiste upravne oddelke, ki so skupaj pristojni na celotnem ozemlju te države članice. Vendar to ne bi smelo vplivati na določbe direktiv Unije o javnem naročanju. Države članice bi morale odpraviti ovire za javno naročanje v državi članici ali čezmejne ovire, če je mogoče tako zmanjšati stroške, doseči večje koristi notranjega trga z ustvarjanjem poslovnih priložnosti za dobavitelje in ponudnike energetskih storitev.

(36)

Vsi javni subjekti, ki vlagajo javna sredstva preko javnega naročanja, bi morali biti za zgled pri oddaji naročil in koncesij z izbiro izdelkov, storitev, gradbenih del in stavb z največjo energijsko učinkovitostjo, tudi pri tistih naročilih, za katere ne veljajo posebne zahteve iz Direktive 2009/30/ES. V tej zvezi je treba v vseh postopkih oddaje naročila za javna naročila in koncesije z vrednostjo nad mejnimi vrednostmi iz členov 6 in 7 Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta (31), člena 2(1) Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (32), ter členov 3 in 4 Direktive 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta upoštevati energijsko učinkovitost izdelkov, stavb in storitev, ki jih določa zakonodaja Unije ali nacionalna zakonodaja, pri čemer je treba v postopkih oddaje naročila prednostno upoštevati načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“.

(37)

Pomembno je tudi, da države članice spremljajo, kako javni naročniki in naročniki upoštevajo zahteve glede energijske učinkovitosti pri naročanju izdelkov, stavb, gradbenih del in storitev, in sicer tako, da zagotavljajo, da se javnosti omogoči dostop do informacij o učinku uspešnih ponudb na energijsko učinkovitost nad pragovi iz direktiv o javnem naročanju. Tako lahko deležniki in državljani ocenjujejo vlogo javnega sektorja pri preglednem zagotavljanju uveljavljanja načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ v javnem naročanju.

(38)

V evropskem zelenem dogovoru je priznana vloga krožnega gospodarstva pri prispevanju k splošnim ciljem Unije za razogljičenje. Javni sektor bi moral k tem ciljem prispevati z izkoriščanjem svoje kupne moči tako, da, kjer je ustrezno, z ustreznimi orodji za zelena javna naročila izbira okolju prijazne izdelke, stavbe, storitve in gradbena dela ter tako pomembno prispeva k zmanjšanju porabe energije in okoljskim učinkom.

(39)

Pomembno je, da države članice nudijo potrebno podporo javnim organom pri uvajanju zahtev glede energijske učinkovitosti v javno naročanje in ▌pri uporabi zelenih javnih naročil, in sicer tako, da jim nudijo potrebne smernice in metodologije za izvajanje ocen stroškov skozi celoten življenjski cikel ter okoljskih učinkov in stroškov. Dobro zasnovana orodja, zlasti digitalna, naj bi omogočila lažje postopke za oddajo javnega naročila in zmanjšala upravne stroške, zlasti v manjših državah članicah, ki morda nimajo zadostnih zmogljivosti za pripravo razpisov. V zvezi s tem bi morale države članice dejavno spodbujati uporabo digitalnih orodij in sodelovanje med javnimi naročniki, tudi čezmejno, za izmenjavo dobrih praks.

(40)

Glede na to, da stavbe prispevajo emisije toplogrednih plinov pred obdobjem uporabe in po njem, bi morale države članice upoštevati tudi emisije toplogrednih plinov iz stavb skozi celoten življenjski cikel. To spada v okvir prizadevanj za to, da bi v okviru zgledne vloge javnega sektorja namenili več pozornosti učinkovitosti skozi celoten življenjski cikel, vidikom krožnega gospodarstva in okoljskim vidikom . Javno naročanje je lahko torej priložnost za reševanje vprašanja ogljika, vgrajenega v stavbah, skozi njihov življenjski cikel. V zvezi s tem bi morali javni naročniki kot pomembni akterji ukrepati v postopkih za oddajo javnega naročila z nakupom novih stavb, ki rešujejo vprašanje potenciala globalnega segrevanja skozi celoten življenjski cikel.

(41)

S potencialom globalnega segrevanja skozi celoten življenjski cikel se merijo emisije toplogrednih plinov, povezane s stavbami v različnih fazah njihovega življenjskega cikla. Zato se z njim meri skupen prispevek stavbe k emisijam, ki povzročajo podnebne spremembe. To se včasih imenuje „ocena ogljičnega odtisa“ ali „merjenje ogljika v celotni življenjski dobi“. V njem so emisije CO2, vsebovane v gradbenih materialih, povezane s posrednimi in neposrednimi emisijami CO2 v fazi uporabe. Stavbe so pomembna banka materialov, saj več desetletij služijo kot skladišče ogljično intenzivnih virov, zato je pomembno preučiti zasnove, ki omogočajo ponovno uporabo v prihodnosti in recikliranje ob koncu obdobja uporabe v skladu z novim akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo . Države članice bi morale spodbujati krožnost, trajnostnost in prilagodljivost gradbenih materialov, da bi izboljšale trajnostno uspešnost gradbenih proizvodov, ter hkrati zagotoviti, da bi bili z njimi povezani stroški konkurenčni in privlačni, in sicer z uporabo vseh razpoložljivih finančnih instrumentov za zagotovitev spodbud za uporabo krožnih materialov.

(42)

Potencial globalnega segrevanja se izraža kot številčni kazalnik v kgCO2e/m2 (notranje uporabne tlorisne površine) za vsako fazo življenjskega cikla kot enoletno povprečje 50-letnega obdobja iz referenčne študije. Izbira podatkov, opredelitev scenarija in izračuni se izvedejo v skladu s standardom EN 15978. Obseg uporabe elementov stavb in tehnične opreme je določen v kazalniku 1,2 skupnega okvira EU za trajnostne gradnje (Level(s)). Če obstaja nacionalno orodje za izračun ali če se zahteva za razkritja ali pridobitev gradbenega dovoljenja, bi morala biti omogočena uporaba tega orodja za zagotavljanje zahtevanih informacij. Možna bi morala biti tudi uporaba drugih orodij za izračunavanje, če izpolnjujejo minimalna merila iz skupnega okvira EU za trajnostne gradnje.

(43)

Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (33) ureja obrate, ki prispevajo k proizvodnji energije ali uporabljajo energijo v proizvodne namene, informacije o energiji, ki je bila uporabljena ali proizvedena v obratu, pa morajo biti vključene v vloge za integrirano dovoljenje (člen 12(1)(b)). Poleg tega člen 11 navedene direktive določa, da je učinkovita uporaba energije eno od glavnih načel, ki urejajo osnovne obveznosti operaterja, in eno od meril za določanje najboljših razpoložljivih tehnik v skladu s Prilogo III Direktive 2010/75/EU. Na učinkovitost delovanja energetskih sistemov v danem trenutku vplivajo možnosti nemotenega in prožnega dovajanja energije iz različnih virov – z različno vztrajnostjo in različnimi zagonskimi časi – v omrežje. S povečanjem učinkovitosti bo mogoče bolje izkoristiti energijo iz obnovljivih virov.

(44)

Izboljšanje energijske učinkovitosti lahko prispeva k boljšim gospodarskim rezultatom. Države članice in Unija bi si morale prizadevati zmanjšati porabo energije ne glede na stopnjo gospodarske rasti.

(45)

Obveznost prihranka energije, določeno s to direktivo, bi bilo treba povečati in jo uporabljati tudi po letu 2030. To vlagateljem zagotavlja stabilnost, kar bi spodbudilo dolgoročne naložbe in dolgoročne ukrepe za energijsko učinkovitost, kot je temeljita prenova stavb z dolgoročnim ciljem olajšanja stroškovno učinkovite pretvorbe obstoječih stavb v skoraj ničenergijske stavbe.  Temeljite prenove, s katerimi se energijska učinkovitost stavb poveča za vsaj 60 %, se trenutno na letni ravni izvajajo le v 0,2 % stavbnega fonda, pri čemer se energijska učinkovitost le v enem od petih primerov bistveno izboljša. Obveznost prihranka energije ima pomembno vlogo pri spodbujanju rasti, ustvarjanju delovnih mest, konkurenčnosti in blažitvi energijske revščine na lokalni ravni. Morala bi zagotoviti, da bo Unija lahko dosegla svoje energetske in podnebne cilje z ustvarjanjem novih priložnosti, ter pretrgali povezavo med porabo energije in rastjo. Sodelovanje z zasebnim sektorjem je pomembno, da se oceni, pod kakšnimi pogoji bi lahko pritegnili zasebne naložbe v projekte energijske učinkovitosti, ter razvili nove prihodkovne modele za inovacije na področju energijske učinkovitosti.

(46)

Ukrepi za izboljšanje energijske učinkovitosti pozitivno vplivajo tudi na kakovost zraka, saj energijsko učinkovitejše stavbe prispevajo k zmanjšanju povpraševanja po gorivih za ogrevanje, vključno s trdimi gorivi. Ukrepi za energijsko učinkovitost zato prispevajo k izboljšanju kakovosti notranjega in zunanjega zraka ter stroškovno učinkovitemu doseganju ciljev politike Unije glede kakovosti zraka, kot je določeno zlasti z Direktivo (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta (34).

(47)

Države članice morajo v celotnem obdobju obveznosti do leta 2030 doseči skupni prihranek energije pri končni porabi, ki ustreza novemu letnemu prihranku v višini vsaj 0,8 % porabe končne energije do 31. decembra 2023, od 1. januarja 2024 pa vsaj 2 % . To zahtevo bi bilo mogoče izpolniti z novimi ukrepi politike, ki se sprejmejo v obdobju obveznosti od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030, ali z novimi posameznimi ukrepi, ki so rezultat ukrepov politik, sprejetih med ali pred prejšnjim obdobjem, pod pogojem, da se posamezni ukrepi, ki zagotovijo prihranke energije, uvedejo v naslednjem obdobju. Države članice bi morale imeti možnost v ta namen uporabiti sheme obveznosti energijske učinkovitosti ali alternativne ukrepe politike ali oboje.

(48)

V obdobju od leta 2021 do 31. decembra 2023 bi se moralo do Cipra in Malte zahtevati, da dosežeta skupni prihranek energije pri končni porabi, ki je enak novemu prihranku v višini 0,24 % porabe končne energije samo za obdobje od 2021 do 2030. Ta individualna stopnja prihrankov bi se morala nehati uporabljati od 1. januarja 2024.

(49)

Kadar uporabljajo shemo obveznosti, bi morale države članice med operaterji prenosnih in distribucijskih sistemov, distributerji energije, podjetji za maloprodajo energije in distributerji ali podjetji za maloprodajo goriva za prevoz na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril določiti zavezance. Določitev nekaterih kategorij teh dobaviteljev ali trgovcev na drobno ali njihovo izvzetje se ne bi smelo šteti za nezdružljivo z načelom nediskriminacije. Zato se lahko države članice same odločijo, ali bodo te operaterje prenosnih in distribucijskih sistemov, distributerje in prodajalce na drobno ali samo nekatere kategorije dobaviteljev ali prodajalcev na drobno določile kot zavezance. Da bi okrepile moč ranljivih odjemalcev in gospodinjstev z nizkimi dohodki , ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina, in ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih, in jih zaščitile ter da bi ukrepe politike prednostno izvedle pri njih, lahko države članice od zavezancev zahtevajo, da dosežejo prihranke energije pri ranljivih odjemalcih, ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, in ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih. V ta namen lahko države članice določijo tudi ciljne vrednosti za zmanjšanje stroškov energije. Zavezanci bi lahko te ciljne vrednosti dosegli s spodbujanjem uvedbe ukrepov, ki imajo za posledico prihranke energije in finančne prihranke pri računih za energijo, kot je uvedba ukrepov za izolacijo in ogrevanje , ter s podpiranjem pobud skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov in energetskih skupnosti državljanov .  Ti ukrepi so lahko zlasti koristni za ranljive odjemalce, ljudi, ki trpijo energijsko revščino, in ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih, saj običajno živijo v manj energijsko učinkovitih stavbah in imajo zato lahko največ koristi od izboljšanja energijske učinkovitosti.

(50)

Države članice bi morale pri zasnovi ukrepov politike za izpolnitev obveznosti prihrankov energije upoštevati podnebne in okoljske standarde in prednostne naloge Unije ter spoštovati načelo „da se ne škoduje bistveno“ v smislu Uredbe (EU) 2020/852 (35). Ne bi smele spodbujati dejavnosti, ki niso okoljsko trajnostne, kot je uporaba ▌fosilnih goriv. Namen obveznosti prihrankov energije je okrepiti odziv na podnebne spremembe s spodbudami za države članice za izvajanje kombinacije trajnostnih in čistih politik, ki bo odporna in bo blažila podnebne spremembe. Zato se lahko pod določenimi pogoji in v določenem obdobju po prenosu te direktive v skladu s Prilogo V prihranki energije zaradi ukrepov v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnih goriv štejejo za upravičene prihranke energije na podlagi obveznosti prihrankov energije. To bo omogočilo prihranke energije uskladiti s cilji evropskega zelenega dogovora, načrta za uresničitev podnebnih ciljev in strategije „val prenove“ ter odražalo potrebo po ukrepih, ki jih je ugotovila Mednarodna agencija za energijo v svojem poročilu o ničelnih neto emisijah (36). Cilj omejitve je spodbuditi države članice, da bi uporabljale javna sredstva samo za trajnostne tehnologije, ki bodo primerne za prihodnost. Pomembno je, da države članice zagotovijo jasen okvir politike in gotovost glede naložb za tržne akterje. Uvedba metodologije izračuna v skladu z obveznostjo prihrankov energije bi morala vsem tržnim akterjem omogočiti, da svoje tehnologije prilagodijo v razumnem roku. Kadar države članice podpirajo uvajanje učinkovitih tehnologij fosilnih goriv ali zgodnje nadomeščanje take tehnologije, npr. s shemami subvencioniranja ali obveznosti energijske učinkovitosti, prihranki energije morda ne bodo več upravičeni v okviru obveznosti prihrankov energije. Medtem ko prihranki energije npr. zaradi spodbujanja soproizvodnje na podlagi zemeljskega plina ne bi bili upravičeni, se ta omejitev ne bi uporabljala za posredno uporabo fosilnih goriv, npr. kadar proizvodnja električne energije vključuje proizvodnjo fosilnih goriv. Še naprej bi morali biti upravičeni ukrepi politike, usmerjeni v spremembe vedenja za zmanjšanje porabe fosilnih goriv, npr. preko informacijskih kampanj in okolju prijazne vožnje. Prihranki energije zaradi ukrepov politike, usmerjenih v prenovo stavb, lahko vsebujejo ukrepe, kot je nadomeščanje ogrevalnih sistemov na fosilna goriva skupaj z izboljšavami ovoja stavb, ki bi morali biti omejeni na tehnologije, ki omogočajo doseganje zahtevanih prihrankov energije v skladu z nacionalnimi gradbenimi predpisi, ki veljajo v državi članici. Kljub temu bi morale države članice spodbujati nadgradnjo ogrevalnih sistemov v okviru celovite energetske prenove v skladu z dolgoročnim ciljem ogljične nevtralnosti, tj. zmanjšanje povpraševanja po ogrevanju in zadovoljevanje preostalega povpraševanja po ogrevanju z brezogljičnim virom energije. Države članice lahko pri obračunavanju prihrankov, potrebnih za dosego deleža obveznosti prihranka energije pri ljudeh, ki jih pesti energijska revščina, upoštevajo svoje podnebne razmere.

(51)

Ukrepi držav članic za izboljšanje energijske učinkovitosti pri prevozu se lahko upoštevajo pri izpolnjevanju obveznosti glede njihovega prihranka energije pri končni porabi. Pri tem gre lahko za namenske politike, ki med drugim spodbujajo učinkovitejša vozila, tudi prevozna sredstva na baterijski pogon, prehod na kolesarjenje, hojo in javni prevoz, ali za načrtovanje mobilnosti in urbanistično načrtovanje, ki zmanjšujeta potrebo po prevozu. Upoštevajo se lahko tudi sheme za spodbujanje uporabe novih, učinkovitejših vozil, ali politike za spodbujanje prehoda na goriva z znižanimi ravnmi emisij toplogrednih plinov , razen ukrepov politike v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnih goriv, ki zmanjšujejo porabo energije na kilometer, če so skladne s pravili o pomembnosti in dodatnosti iz Priloge V k tej direktivi. Ukrepi politike za spodbujanje uvajanja novih vozil na fosilna goriva se ne bi smeli šteti za upravičene ukrepe v okviru obveznosti prihrankov energije.

(52)

Z ukrepi držav članic, sprejetimi na podlagi Uredbe (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (37), s katerimi se preverljivo ter merljivo ali ocenljivo izboljša energijska učinkovitost, lahko države članice stroškovno učinkovito izpolnijo svojo obveznost glede prihranka energije iz te Direktive.

(53)

Države članice bi morale v svojih shemah obveznosti imeti možnost, da zavezancem dovolijo, da prispevajo v nacionalni sklad za energijsko učinkovitost, ki bi se lahko uporabljal za prednostno izvajanje ukrepov politike pri ranljivih odjemalcih, ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, in ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, ali to od njih zahtevajo, namesto da od njih zahtevajo, da dosežejo količino skupnega prihranka končne porabe energije, ki se zahteva na podlagi člena 8(1) te Direktive.

(54)

Države članice in zavezanci bi morali izkoristiti vsa razpoložljiva sredstva in tehnologije, razen v zvezi z uporabo tehnologij neposrednega zgorevanja fosilnih goriv, da bi dosegli zahtevan skupni prihranek končne porabe energije, med drugim s spodbujanjem pametnih in trajnostnih tehnologij pri učinkovitih sistemih za daljinsko ogrevanje in hlajenje, učinkovite infrastrukture za ogrevanje in hlajenje , učinkovitih in pametnih stavb, električnih vozil in industrij ter energijskih pregledov ali enakovrednih sistemov upravljanja, če so prihranki energije, ki se uveljavljajo, skladni z zahtevami iz člena 8 in Priloge V k tej Direktivi. Države članice bi si morale pri oblikovanju in izvajanju alternativnih ukrepov politike prizadevati za veliko mero prožnosti. Države članice bi morale spodbujati ukrepe, s katerimi se dosežejo prihranki energije v  celotnem življenjskem ciklu .

(55)

Dolgoročni ukrepi za energijsko učinkovitost bodo zagotavljali prihranke energije tudi po letu 2020, vendar bi morali za prispevek k cilju povečanja energijske učinkovitosti Unije za leto 2030 ti ukrepi doseči nove prihranke po letu 2020. Po drugi strani pa se prihranki energije, doseženi po 31. decembru 2020, ne bi smeli upoštevati v skupnem prihranku energije pri končni porabi, zahtevanem za obdobje od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020.

(56)

Novi prihranki bi morali biti dodani prihrankom, do katerih bi prišlo v vsakem primeru, tako da slednji ne bi smeli upoštevati pri izpolnjevanju zahteve glede prihrankov energije. Pri izračunu učinka uvedenih ukrepov bi se morali upoštevati le neto prihranki, ki ustrezajo spremembi porabe energije, ki jo je mogoče neposredno pripisati zadevnemu ukrepu za energijsko učinkovitost, ki se izvaja za namen člena 8 te direktive . Za izračun neto prihrankov bi morale države članice določiti izhodiščni scenarij, ki bi ustrezal razvoju razmer v odsotnosti zadevnega ukrepa. Zadevni ukrep politike bi moral biti ocenjen glede na ta izhodiščni scenarij. Države članice bi morale upoštevati minimalne zahteve iz upoštevnega zakonodajnega okvira na ravni Unije in bi morale upoštevati, da se lahko v istem obdobju izvedejo drugi ukrepi politike, ki prav tako lahko vplivajo na količino prihrankov energije, in da zato vseh sprememb, zaznanih od uvedbe določenega ukrepa politike, ki se ocenjuje, ni mogoče pripisati zgolj temu ukrepu politike. Ukrepi zavezanca, udeležene ali pooblaščene strani bi morali dejansko prispevati k doseganju prihrankov energije, ki se uveljavljajo, da se izpolni zahteva glede pomembnosti.

(57)

Pomembno je, da se pri obračunavanju prihrankov energije, če je to ustrezno, upoštevajo vsi koraki v energetski verigi, da bi bil potencial za prihranek energije pri prenosu in distribuciji električne energije večji. V opravljenih študijah in na posvetovanjih z deležniki se je pokazalo veliko možnosti. Toda fizični in gospodarski pogoji se med državami članicami zelo razlikujejo, včasih celo znotraj več držav članic, operaterjev sistemov pa je zelo veliko. Te okoliščine govorijo v prid decentraliziranemu pristopu v skladu z načelom subsidiarnosti. Nacionalni regulativni organi razpolagajo s potrebnim znanjem, pravnimi pristojnostmi in upravno zmogljivostjo za spodbujanje razvoja energijsko učinkovitega omrežja električne energije. Tudi subjekti, kot je Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E) in Evropsko telo za operaterje distribucijskih sistemov (telo EU-DSO), lahko dajo koristen prispevek in bi morali svoje člane podpirati pri uvajanju ukrepov energijske učinkovitosti.

(58)

Podobno velja za zelo veliko število operaterjev sistemov zemeljskega plina. Vloga zemeljskega plina, stopnja dobave in pokritost ozemlja se med državami članicami zelo razlikujejo. V teh primerih so nacionalni regulativni organi najprimernejši za spremljanje in usmerjanje razvoja sistema v smeri večje učinkovitosti, subjekti, kot je Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za plin (ENTSO-G), pa lahko dajo koristen prispevek in bi morali svoje člane podpirati pri uvajanju ukrepov energijske učinkovitosti.

(58a)

Podjetja za energetske storitve so pomembna za razvoj, načrtovanje, gradnjo in organizacijo financiranja projektov, ki varčujejo z energijo, zmanjšujejo stroške energije ter zmanjšujejo stroške delovanja in vzdrževanja v sektorjih, kot so stavbe, industrija in promet.

(59)

Upoštevanje povezave med vodo in energijo je zlasti pomembno za obravnavanje medsebojno odvisne porabe energije in vode ter vse večjega pritiska na oba vira. Učinkovito upravljanje z vodami lahko bistveno prispeva k prihranku energije in zagotovi tako podnebne kot tudi ekonomske in socialne koristi . V vodnem sektorju in sektorju odpadnih voda Unije se porabi 3,5 % električne energije, ta delež pa naj bi se še povečal. Obenem se zaradi uhajanja vode izgubi 24 % vse porabljene vode v Uniji in energetski sektor je s 44 % porabljene vode njen največji porabnik. Temeljito bi bilo treba preučiti potencial za prihranek energije z uporabo pametnih tehnologij in postopkov v vseh industrijskih, rezidentalnih in komercialnih vodnih ciklih in načinih uporabe in ga uporabiti, kadar je stroškovno učinkovit, pri tem pa upoštevati načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Poleg tega bi lahko z naprednimi tehnologijami za namakanje , zbiranje deževnice in ponovno uporabo vode občutno zmanjšali porabo vode v kmetijstvu , stavbah in industriji ter uporabo energije za njeno obdelavo in transport.

(60)

Politike energijske učinkovitosti bi morale biti v skladu s členom 9 Pogodbe vključujoče in zato vsem energijsko revnim porabnikom tudi zagotavljati enak dostop do ukrepov za energetsko učinkovitost. Izboljšave energijske učinkovitosti bi bilo treba prednostno izvajati pri ranljivih odjemalcih in končnih porabnikih, ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, ▌pri gospodinjstvih z nizkimi in srednje visokimi dohodki, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, starejših in ljudeh, ki živijo na podeželskih in oddaljenih območjih ter najbolj oddaljenih regijah . V zvezi s tem bi morali biti posebej pozorni na določene skupine, ki jih bolj ogroža energijska revščina ali ki bi lahko bolj občutile škodljive učinke energijske revščine, kot so ženske, invalidi, starejši, otroci in osebe z manjšinskim rasnim ali etničnim ozadjem. Države članice lahko od zavezancev zahtevajo, da v ukrepe za prihranke energije vključijo socialne cilje, povezane z energijsko revščino, ta možnost pa je že razširjena na alternativne ukrepe politike in nacionalne sklade za energijsko učinkovitost. To bi bilo treba spremeniti v obveznost zaščite in krepitve moči ranljivih odjemalcev in končnih porabnikov ter blažitve energijske revščine, pri čemer bi morali državam članicam dopustiti, da ohranijo popolno prožnost glede vrst ukrepov politike, njihovega obsega, področja uporabe in vsebine. Če shema obveznosti energijske učinkovitosti ne dopušča ukrepov, ki se nanašajo na posamezne porabnike energije, lahko država članica ukrepe za ublažitev energijske revščine sprejme zgolj v okviru alternativnih ukrepov politike. Države članice bi morale v svoji kombinaciji politik zagotoviti, da drugi ukrepi politike ne bodo škodljivo vplivali na ranljive odjemalce, končne uporabnike, ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina in, če je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih. Države članice bi morale čim bolje izkoristiti naložbe javnih sredstev v ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti, tudi finančna sredstva in instrumente na ravni Unije.

(61)

V tej direktivi se uporablja pojem „ranljivi odjemalci“, ki ga morajo v skladu z Direktivo (EU) 2019/944 opredeliti države članice. Poleg tega v skladu z Direktivo 2012/27/EU pojem „končni porabnik“ poleg pojma „končni odjemalec“, pojasnjuje, da imajo pravice do informacij o obračunavanju in porabi tudi porabniki brez sklenjenih individualnih ali neposrednih pogodb z dobaviteljem energije, ki se uporablja za skupne sisteme za ogrevanje, hlajenje ali pripravo sanitarne tople vode v večstanovanjskih stavbah. Pojem „ranljivi odjemalci“ ne zagotavlja nujno, da bodo doseženi končni porabniki. Zato države članice, da bi zagotovile, da bodo ukrepi iz te direktive dosegli vse ranljive posameznike in vsa ranljiva gospodinjstva, v svojo opredelitev pojma „ranljivi odjemalci“ ne bi smele vključiti samo odjemalcev v ožjem pomenu besede, ampak tudi končne porabnike.

(62)

V Uniji je približno 34 milijonov gospodinjstev, ki v letu 2019 niso mogla zadostno ogrevati svojega doma (38). V evropskem zelenem dogovoru se socialni razsežnosti prehoda daje prednost, saj je zavezan načelu „nihče ni zapostavljen“. Zeleni prehod, vključno s čistim prehodom, vpliva na ženske drugače kot na moške in lahko še posebej prizadene nekatere prikrajšane skupine, med njimi invalide. Ukrepi za energijsko učinkovitost bi zato morali imeti osrednjo vlogo v vsaki stroškovno učinkoviti strategiji za odpravo energijske revščine in zmanjšanje ranljivosti porabnikov ter dopolnjujejo socialne politike na ravni držav članic. Da bi ukrepi za energijsko učinkovitost trajnostno zmanjšali energijsko revščino najemnikov, bi bilo treba upoštevati stroškovno učinkovitost teh ukrepov ter njihovo cenovno dostopnost za lastnike nepremičnin in najemnike, na ravni držav članic pa bi bilo treba zagotoviti ustrezno finančno in tehnično podporo za te ukrepe. Države članice bi morale pri ugotavljanju in blažitvi energijske revščine podpirati regionalno in lokalno raven.  Med te ukrepe spada tudi ugotavljanje in zadovoljevanje posebnih potreb določenih skupin, ki jih ogroža energijska revščina ali so bolj občutljive za njene učinke. Da bi zaščitile ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljive odjemalce in, če je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih, bi morale države članice spodbujati zavezance k izvajanju ukrepov, kot so prenova stavb, vključno s socialnimi stanovanji, zamenjava gospodinjskih aparatov, finančna podpora in spodbude za ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti skladno z nacionalnimi shemami financiranja in podpore ali energijski pregledi. Države članice bi morale od zavezancev zahtevati, da sodelujejo z regionalnimi in lokalnimi organi ter da skupaj s socialnimi službami in organizacijami civilne družbe (kot so potrošniške organizacije, socialne nevladne organizacije in stanovanjska združenja) vzpostavijo platformo za sodelovanje, namenjeno zmanjševanju energijske revščine.  V skladu s cilji Pariškega sporazuma se mora stavbni fond Unije dolgoročno spremeniti v skoraj ničenergijske stavbe. Zdajšnje stopnje prenove stavb ne zadoščajo in v stavbah, v katerih bivajo državljani z nizkimi dohodki, ki živijo v energijski revščini, je zato najteže uvesti spremembe. Ukrepi, ki jih ta direktiva določa glede obveznosti prihranka energije, shem obveznosti energijske učinkovitosti in alternativnih ukrepov politike, so zato še posebej pomembni.

(63)

Da se izkoristijo možnosti prihranka energije v nekaterih segmentih trga, v katerih se energijski pregledi na splošno ne ponujajo komercialno (kot so mala in srednja podjetja (MSP)), bi morale države članice razviti programe, s katerimi bi spodbudile in podprle izvajanje energijskih pregledov v MSP ter izvajanje priporočil iz omenjenih energijskih pregledov, na primer z vzpostavitvijo podpornih sistemov, kot so centri za energijske preglede za MSP in mikropodjetja, ki bi krili stroške energijskih pregledov . Ti centri bi lahko imeli sedež na univerzah ter vodili osrednjo podatkovno zbirko za zbiranje in sporočanje rezultatov pregledov. Energijski pregledi bi morali biti obvezni in redni za velika podjetja, ker se lahko tako doseže velik prihranek energije. Pri energijskih pregledih bi bilo treba upoštevati ustrezne evropske ali mednarodne standarde, npr. EN ISO 50001 (sistemi upravljanja z energijo) , EN ISO 50005 (sistemi upravljanja z energijo), EN 16247-1 (energijski pregledi), ISO 50002 (energijski pregledi) ali – kadar zajemajo energetski pregled – EN ISO 14000 (sistemi upravljanja z okoljem) in tako zagotoviti njihovo skladnost z določbami iz Priloge VI k tej direktivi, saj take določbe ne presegajo zahtev navedenih ustreznih standardov. Trenutno je v pripravi poseben evropski standard za energijske preglede. Energijski pregledi se lahko izvajajo samostojno ali v okviru širšega sistema okoljskega upravljanja ali pogodbenega zagotavljanja prihranka energije. V vseh takih primerih bi morali ti sistemi izpolnjevati minimalne zahteve iz Priloge VI. Poleg tega bi se lahko za združljive z energijskimi pregledi šteli posebni mehanizmi in sheme za spremljanje emisij in porabe goriva s strani nekaterih prevoznikov, npr. na podlagi prava Unije sistem EU za trgovanje z emisijami, tudi v sistemih upravljanja z energijo, če izpolnjujejo minimalne zahteve iz Priloge VI.

(63a)

Države članice bi morale poskrbeti, da morajo podjetja obvezno izvajati priporočila energijskih pregledov. Dejstvo, da priporočil energijskih pregledov ni treba izvajati, je glavni razlog, zakaj podjetja teh priporočil ne upoštevajo dovolj.

(64)

Merilo za opredelitev uporabe sistemov upravljanja z energijo in energijskih pregledov bi morala biti povprečna poraba podjetja, da bi bili ti mehanizmi občutljivejši za ugotavljanje ustreznih priložnosti za stroškovno učinkovite prihranke energije. Podjetja, ki ne dosegajo pragov porabe, opredeljenih za sisteme upravljanja z energijo in energijske preglede, bi bilo treba spodbujati k opravljanju energijskih pregledov in izvajanju priporočil na podlagi teh pregledov ter jim pri tem nuditi tehnično podporo .

(65)

Kadar energijske preglede izvajajo notranji strokovnjaki, ti zaradi zagotavljanja potrebne neodvisnosti ne bi smeli biti neposredno vključeni v pregledovano dejavnost.

(66)

Še en pomemben sektor, ki je deležen vse večje pozornosti, so informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). V letu 2018 je poraba energije podatkovnih centrov v EU znašala 76,8 TWh. Do leta 2030 naj bi se povečala na 98,5 TWh, kar pomeni 28-odstotno povečanje. To povečanje v absolutnem smislu je mogoče izraziti tudi relativno: v EU so podatkovni centri leta 2018 prispevali 2,7 % odjema električne energije, do leta 2030 pa bo, če se bo razvoj nadaljeval po sedanji krivulji, odjem dosegel 3,21 % (39). Že digitalna strategija Evrope je poudarila potrebo po energijsko zelo učinkovitih in trajnostnih podatkovnih centrih ter pozvala k ukrepom za preglednost pri telekomunikacijskih operaterjih glede njihovega okoljskega odtisa. Države članice bi morale za spodbujanje trajnostnega razvoja v sektorju IKT, predvsem podatkovnih centrov, zbirati in objavljati podatke, ki se nanašajo na energijsko učinkovitost, vodni odtis in prožnost na strani povpraševanja podatkovnih centrov , na podlagi skupne predloge Unije . Države članice bi morale zbirati in objavljati samo podatke o podatkovnih centrih z  zmogljivostjo nameščene opreme IKT vsaj 100 kW , pri katerih bi bilo mogoče z ustrezno zasnovo novih oziroma s posegi za učinkovitost starih obratov doseči občutno zmanjšanje porabe energije in vode , povečanje sistemske učinkovitosti, ki spodbuja razogljičenje omrežja, ali uporabo odpadne toplote v bližnjih objektih in ogrevalnih omrežjih. Na podlagi tako zbranih podatkov in ob upoštevanju že obstoječih pobud v tem sektorju bi bilo treba določiti kazalnike trajnostnosti podatkovnega centra. Da bi se olajšalo razkrivanje informacij, bi morala Komisija po posvetovanju z ustreznimi deležniki in ob upoštevanju obstoječih standardiziranih metrik pripraviti smernice o spremljanju in objavljanju informacij o energijski učinkovitosti podatkovnih centrov. Nujno je potreben usklajen pristop med vsemi državami članicami, da ne bi uporabljale različnih sistemov poročanja in ključnih kazalnikov uspešnosti.

(67)

S kazalniki trajnostnosti podatkovnega centra bi bilo treba meriti štiri osnovne razsežnosti trajnostnega podatkovnega centra: kako učinkovito uporablja energijo, koliko te energije izvira iz obnovljivih virov energije, uporaba odpadne toplote, ki jo proizvaja, učinkovitost hlajenja, učinkovitost uporabe ogljika in uporaba sladke vode. Kazalniki trajnostnosti podatkovnega centra bi morali ozaveščati operaterje omrežij, lastnike in operaterje podatkovnih centrov, proizvajalce opreme, razvijalce programske opreme in storitev, uporabnike storitev podatkovnih centrov na vseh ravneh ter subjekte in organizacije, ki uvajajo, uporabljajo ali nabavljajo storitve računalništva v oblaku in storitve podatkovnih centrov. Morali bi ustvarjati tudi zavest o dejanskih izboljšavah po prizadevanjih in ukrepih za večjo trajnostnost v novih ali obstoječih podatkovnih centrih. Uporabljati bi jih bilo treba tudi kot osnovo za pregledno načrtovanje in odločanje na podlagi dokazov. Uporaba kazalnikov trajnostnosti podatkovnega centra bi morala biti za države članice obvezna . Uporaba kazalnikov trajnostnosti podatkovnega centra bi morala biti za države članice neobvezna. Komisija bi morala oceniti učinkovitost podatkovnih centrov na podlagi informacij, ki jih sporočijo države članice.

(67a)

Komisija bi morala v skladu z Uredbo (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta  (40) vzpostaviti sektorska partnerstva za energijsko učinkovitost, tako da na vključujoč in reprezentativen način poveže ključne deležnike, tudi nevladne organizacije in socialne partnerje, v sektorjih, kot so IKT, promet ter finančni in gradbeni sektor.

(68)

Z nudenjem pomoči porabnikom pri zmanjševanju njihove porabe energije, ki bi ga bilo mogoče doseči z manjšo potrebo stavb po energiji in večjo učinkovitostjo naprav, pa tudi z razpoložljivostjo prevoznih sredstev z nizko porabo energije, ki so povezani z mrežo javnega prevoza , storitvami skupne mobilnosti in kolesarsko infrastrukturo, bi morali doseči nižje izdatke za porabnike. Države članice bi morale razmisliti tudi o izboljšanju povezljivosti na podeželskih in oddaljenih območjih.

(69)

Ključno je, da se vse državljane Unije ozavešča, kakšne so koristi večje energijske učinkovitosti in se jim zagotovi točne informacije o tem, kako jo je mogoče doseči. Poleg tega bi morali biti državljani vseh starosti vključeni v energetski prehod preko evropskega podnebnega pakta in konference o prihodnosti Evrope. Večja energijska učinkovitost je tudi izrednega pomena za zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji, saj zmanjšuje njeno odvisnost od uvoza goriv iz tretjih držav.

(70)

Stroški in koristi vseh sprejetih ukrepov za energijsko učinkovitost, vključno z amortizacijskimi obdobji, bi morali biti popolnoma pregledni za porabnike.

(71)

Države članice bi morale pri izvajanju te direktive in pri sprejemanju drugih ukrepov na področju energijske učinkovitosti posebno pozornost nameniti sinergiji ukrepov za energijsko učinkovitost in učinkovite porabe naravnih virov, skladno z načeli krožnega gospodarstva.

(72)

Države članice bi si morale z uporabo novih poslovnih modelov in tehnologij prizadevati za spodbujanje in zagotavljanje lažjih pogojev za uveljavitev ukrepov za energijsko učinkovitost, tudi z inovativnimi energetskimi storitvami za velike in male odjemalce.

(73)

Treba je zagotoviti pogoste in boljše povratne informacije o porabi energije, kadar je to tehnično izvedljivo in stroškovno učinkovito glede na že nameščene merilne naprave. Ta direktiva pojasnjuje, da je odgovor na to, ali je individualno merjenje stroškovno učinkovito, odvisen od tega, ali so zadevni stroški sorazmerni z morebitnimi prihranki energije. Pri oceni, ali je individualno merjenje stroškovno učinkovito, bi lahko upoštevali učinek drugih konkretnih in načrtovanih ukrepov v zadevni stavbi, na primer prihodnjo prenovo. Države članice bi morale v mejah tehnične izvedljivosti, finančne sprejemljivosti in sorazmerno z morebitnimi prihranki energije zagotoviti, da imajo končni odjemalci zemeljskega plina, ogrevanja in tople sanitarne vode na voljo individualne števce po konkurenčnih cenah, ki natančno prikazujejo dejansko količino porabljene energije in informacije o dejanskem času njene porabe.

(74)

Ta direktiva tudi pojasni, da bi morale pravice, povezane z obračunom in informacijami o obračunu ali porabi, veljajo za porabnike ogrevanja, hlajenja ali sanitarne tople vode, dobavljene iz centralnega vira, tudi kadar ti nimajo neposrednega individualnega pogodbenega razmerja z dobaviteljem energije.

(75)

Da bi dosegli preglednost pri obračunavanju individualne porabe toplotne energije in tako olajšali izvajanje individualnega merjenja, bi morale države članice zagotoviti obstoj preglednih in javno dostopnih nacionalnih pravil o delitvi stroškov ogrevanja, hlajenja in porabe sanitarne tople vode v večstanovanjskih in večnamenskih stavbah. Poleg preglednosti bi države članice lahko preučile možnost sprejetja ukrepov za krepitev konkurence pri zagotavljanju storitev individualnega merjenja, s čimer bi pomagale zagotoviti, da so vsi stroški, ki jih nosijo končni porabniki, razumni.

(76)

Omogočeno bi moralo biti daljinsko odčitavanje novo nameščenih toplotnih števcev in delilnikov stroškov ogrevanja, da se zagotovi stroškovno učinkovito in pogosto zagotavljanje informacij o porabi ter da se zagotovijo informacije, kot so natančni podatki o temperaturah in faznih obremenitvah . Vsi podatki bi morali biti za končnega odjemalca energije zlahka dostopni, tako da jih je mogoče tudi deliti. Števci in posamični števci bi morali prikazovati porabo energije v dostopni in uporabniku prijazni obliki. Določbe te direktive, ki se nanašajo na merjenje za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo, na individualno merjenje ter delitev stroškov za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo, na zahteve v zvezi z daljinskim odčitavanjem, na informacije o obračunu in porabi za ogrevanje in hlajenje ter sanitarno toplo vodo, na stroške dostopa do informacij o merjenju in obračunu ter porabi za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo ter na minimalne zahteve za informacije o obračunu in porabi ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode naj bi se uporabljale le za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo, ki se dobavljajo iz centralnega vira. Države članice se lahko same odločijo, ali bodo tehnologije mimoidočega odčitavanja obravnavale kot tehnologije z daljinskim odčitavanjem ali ne. Pri napravah z daljinskim odčitavanjem dostop do individualnih stanovanj ali enot za potrebe odčitavanja ni potreben.

(77)

Države članice bi morale upoštevati, da je za uspešno uvajanje novih tehnologij za merjenje porabe energije potrebnih več naložb v izobraževanje ter znanja in spretnosti tako porabnikov kot dobaviteljev energije.

(78)

Pomemben vir informacij za odjemalce o njihovi porabi energije so informacije o obračunu in letni obračuni. Iz podatkov o porabi in stroških lahko porabniki razberejo tudi druge informacije, na podlagi katerih lahko svoje trenutne pogoje primerjajo z drugimi ponudbami ter se odločijo za uporabo mehanizmov za upravljanje pritožb in alternativnega reševanja sporov. Toda glede na to, da so spori v zvezi z obračuni zelo pogost razlog za pritožbe porabnikov ter dejavnik, ki prispeva k stalnemu nezadovoljstvu porabnikov in nesodelovanja porabnikov z njihovimi ponudniki energije, je treba obračune poenostaviti in jih narediti jasnejše in razumljivejše ter zagotoviti, da ločeni instrumenti, kot so informacije o obračunu, informacijska orodja in letni obračuni, vsebujejo vse informacije, ki jih porabniki potrebujejo za uravnavanje svoje porabe energije, primerjavo ponudb in zamenjavo dobaviteljev.

(79)

Pri oblikovanju ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti bi morale države članice ustrezno upoštevati potrebo po zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega trga in doslednega izvajanja pravnega reda v skladu s PDEU.

(80)

Soproizvodnja z visokim izkoristkom ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje imata v Uniji velik potencial za prihranek primarne energije. Države članice bi morale izvesti celovito oceno možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje. Te ocene bi morale temeljiti na izhodiščnem scenariju, ki vodi do nacionalnega sektorja ogrevanja in hlajenja, ki temelji na energiji iz obnovljivih virov, in sicer v časovnem okviru, ki sovpada z doseganjem cilja podnebne nevtralnosti, in biti usklajene s celovitimi nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti in dolgoročnimi strategijami prenove. Nove elektrarne in obstoječi obrati, ki so obsežno prenovljeni ali katerih dovoljenje je posodobljeno, bi morali biti opremljeni z napravami za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, da bi tako ponovno uporabili odvečno toploto, ki nastane pri proizvodnji električne energije, vendar le, če je analiza stroškov in koristi ugodna. Podobno bi morali biti drugi objekti z znatnim letnim vnosom energije opremljeni s tehničnimi rešitvami za uporabo odpadne toplote iz objekta, če analiza stroškov in koristi pokaže presežek koristi glede na stroške. Ta odvečna toplota bi lahko bila prek omrežij za daljinsko ogrevanje poslana na območja, kjer je potrebna. Merila za energetsko dovoljenje bodo na splošno potrebna v primerih, kadar so potrebna tudi dovoljenja na podlagi Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (41) ter dovoljenja na podlagi Direktive (EU) 2019/944.

(80a)

Države članice bi morale pri ocenjevanju možnosti za učinkovito ogrevanje in hlajenje upoštevati širše okoljske, zdravstvene in varnostne vidike. Ker so toplotne črpalke nepogrešljive za doseganje energijske učinkovitosti pri ogrevanju in hlajenju, bi bilo treba v celoti preučiti in odpraviti vse morebitne vplive hladilnih sredstev na okolje.

(81)

Morda je ustrezno, da se elektrarne, ki naj bi uporabljale geološko shranjevanje, dovoljeno v skladu z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (42), nahajajo v krajih, kjer ponovna uporaba odvečne toplote v soproizvodnji z visokim izkoristkom ali z dobavljanjem omrežju za daljinsko ogrevanje ali hlajenje ni stroškovno učinkovita. Države članice bi zato morale imeti možnost, da te obrate oprostijo obveznosti izvedbe analize stroškov in koristi za namestitev opreme, ki jim omogoča ponovno uporabo odvečne toplote z uporabo naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom. Prav tako bi moralo biti mogoče, da se tudi elektrarne, ki se uporabljajo ob obremenitvenih konicah, in obrate za rezervno proizvodnjo električne energije, ki v petletnem obdobju obratujejo manj kot 1500 obratovalnih ur na leto kot tekoče povprečje, izvzame od zahteve, da zagotavljajo tudi toploto.

(82)

Ustrezno je, da države članice spodbujajo uvedbo ukrepov in postopkov, s katerimi bi promovirali obrate za soproizvodnjo s skupno nazivno vhodno toplotno močjo pod 5 MW, da bi tako spodbudili porazdeljeno pridobivanje energije.

(83)

Države članice bi morale za uporabo nacionalnih celovitih ocen spodbujati ocene možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom , proizvodnjo električne energije iz odvečne toplote za samooskrbo ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje na regionalni in lokalni ravni. Države članice bi morale sprejeti ukrepe za spodbujanje in omogočanje lažjega izkoriščanja ugotovljenih stroškovno učinkovitih možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje.

(84)

Zahteve za učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje bi morale biti usklajene z dolgoročnimi cilji podnebne politike, podnebnimi in okoljskimi standardi in prednostnimi nalogami Unije ter bi morale spoštovati načelo „da se ne škoduje bistveno“ v smislu Uredbe (EU) 2020/85. Cilj vseh sistemov daljinskega ogrevanja in hlajenja bi morala biti izboljšana zmožnost interakcije z drugimi deli energetskega sistema, da bi dosegli čim boljšo izrabo energije in preprečili tratenje energije, in sicer z izkoriščanjem vseh možnosti stavb za shranjevanje hladu ali toplote vključno z odvečno toploto iz pomožnih prostorov in bližnjih podatkovnih centrov. Zato bi moral učinkovit sistem daljinskega ogrevanja in hlajenja zagotoviti povečanje primarne energijske učinkovitosti ter postopno vključevanje energije iz obnovljivih virov in odpadne toplote , kot je opredeljena v Direktivi (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta  (43), ali hladu. Zato se s to direktivo postopoma uvajajo strožje zahteve za ogrevanje in hlajenje, ki bi se morale uporabljati v posebej določenih obdobjih, trajno pa od 1. januarja 2050.

(85)

Soproizvodnja z visokim izkoristkom je opredeljena na podlagi prihranka energije, nastalega pri soproizvodnji namesto pri ločeni proizvodnji toplote in električne energije. Zahteve za soproizvodnjo z visokim izkoristkom bi morale biti usklajene z dolgoročnimi cilji politike. Opredelitev pojmov soproizvodnje in soproizvodnje z visokim izkoristkom, ki se uporablja v zakonodaji Unije, ne bi smela vplivati na uporabo drugačne opredelitve pojmov v nacionalni zakonodaji za namene, ki niso določeni v zadevni zakonodaji Unije. Da bi dosegli čim večji prihranek energije in izkoristili res vse priložnosti zanj, bi bilo treba največjo pozornost nameniti pogojem delovanja naprav za soproizvodnjo.

(86)

Da bi zagotovili preglednost za končnega odjemalca in mu omogočili izbiro med električno energijo iz soproizvodnje in električno energijo, proizvedeno z drugimi tehnikami, bi moral biti izvor električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom zajamčen na podlagi harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov. Sistemi potrdil o izvoru sami po sebi ne pomenijo pravice do ugodnosti iz nacionalnih podpornih mehanizmov. Pomembno je, da so za vse oblike električne energije, proizvedene s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, na voljo potrdila o izvoru. Potrdila o izvoru bi bilo treba razlikovati od tržnih certifikatov.

(87)

V skladu z načelom „najprej pomisli na male“ bi bilo treba upoštevati posebno strukturo sektorja soproizvodnje ter sektorja daljinskega ogrevanja in hlajenja, v katerih deluje veliko malih in srednje velikih proizvajalcev, še zlasti pri pregledu upravnih postopkov za pridobitev gradbenih dovoljenj za naprave za soproizvodnjo ali s tem povezana omrežja.

(88)

Večina podjetij v Uniji so MSP. Predstavljajo izredno velik potencial prihranka energije za Unijo. Da bi MSP lažje sprejemala ukrepe za energijsko učinkovitost, bi morale države članice vzpostaviti ugoden okvir za zagotavljanje tehnične pomoči in ciljnih informacij tem podjetjem.

(89)

Države članice bi morale na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih meril določiti pravila, ki urejajo kritje in delitev stroškov za priključitev na omrežje in ojačitev omrežja, ter za tehnične prilagoditve, ki so potrebne za vključitev novih proizvajalcev električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, ter pri tem upoštevati smernice in kodekse, pripravljene v skladu z Uredbo (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta (44) ter Uredbo (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (45). Proizvajalcem električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom bi moralo biti dovoljeno, da objavijo javni razpis za dela, povezana s priključitvijo na omrežje. Olajšati bi bilo treba dostop do omrežja za električno energijo iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, zlasti za naprave za malo soproizvodnjo in mikrosoproizvodnjo. Države članice lahko v skladu s členom 99(2) Direktive (EU) 2019/944 in členom 3(2) Direktive 2009/73/ES podjetjem, ki delujejo v elektroenergetskem in plinskem sektorju, naložijo obveznosti javnih storitev, tudi v zvezi z energijsko učinkovitostjo.

(90)

Potrebne so določbe o izstavljanju računov, enotni kontaktni točki, mehanizmu alternativnega reševanja sporov, energijski revščini in osnovnih pogodbenih pravicah, da bi jih, kjer je primerno, uskladili z ustreznimi določbami za električno energijo v skladu z Direktivo (EU) 2019/944 ter tako okrepili varstvo potrošnikov in končnim odjemalcem omogočili, da imajo neposreden dostop do podrobnih, jasnih in aktualnih informacij o svoji električni energiji, ogrevanju, hlajenju ali porabi sanitarne vode in da uravnavajo svojo porabo energije , da bo ta zanje popolnoma pregledna .

(91)

Večje varstvo porabnikov bi moralo biti zagotovljeno z razpoložljivostjo učinkovitih neodvisnih mehanizmov alternativnega reševanja sporov za vse porabnike, kot sta varuh pravic porabnikov energije, organ za porabnike ali regulativni organ. Zato bi morale države članice uvesti hitre in učinkovite postopke za obravnavanje pritožb.

(92)

Priznati in dejavno podpirati bi bilo treba prispevek skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov v skladu z Direktivo (EU) 2018/2001 ▌in energetskih skupnosti državljanov v skladu z Direktivo (EU) 2019/944 pri doseganju ciljev evropskega zelenega dogovora in načrta za uresničitev podnebnih ciljev do leta 2030. Zato bi morale države članice upoštevati in spodbujati vlogo skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov in energetskih skupnosti državljanov. Te skupnosti lahko državam članicam pomagajo , da na lokalni ravni izvajajo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“, in sicer s pospeševanjem energijske učinkovitosti na lokalni ravni ali ravni gospodinjstev , pa tudi v javnih stavbah v sodelovanju z lokalnimi organi . Prek vlaganja v energijo iz obnovljivih virov lahko krepijo moč odjemalcev in jih vključujejo ter nekaterim skupinam gospodinjskih odjemalcev, tudi v podeželskih , odmaknjenih in najbolj oddaljenih regijah, s takimi ukrepi omogočajo sodelovanje v projektih in posegih energijske učinkovitosti. Energetske skupnosti imajo pomembno vlogo tudi pri izobraževanju in ozaveščanju državljanov o dejavnostih, s katerimi lahko prihranijo energijo. Če to ustrezno podpirajo države članice, energetske skupnosti lahko pomagajo v boju proti energijski revščini z omogočanjem lažje izvedbe projektov energijske učinkovitosti, zmanjšanja porabe energije in zniževanja tarif za dobavo. Države članice bi morale odpraviti nepotrebne ovire, da bi poskrbele, da je oblikovanje energetskih skupnosti zanimivo. Javne uprave na vseh ravneh bi morale biti ustrezno usposobljene na tem področju.

(92a)

Dolgoročne spremembe vedenja pri porabi energije je mogoče doseči z opolnomočenjem državljanov. Energetske skupnosti lahko prispevajo k dolgoročnemu prihranku energije, zlasti med gospodinjstvi, ter k bolj trajnostnim naložbam državljanov in malih podjetij. Države članice bi morale državljanom omogočiti take ukrepe s podpiranjem energetskih projektov in organizacij skupnosti.

(93)

Priznati bi bilo treba prispevek točk VEM ali podobnih struktur kot mehanizmov, ki lahko številnim ciljnim skupinam, tudi državljanom, MSP in javnim organom, omogočijo zasnovo in izvedbo projektov in ukrepov v zvezi s prehodom na čisto energijo. Prispevek točk VEM je lahko zelo pomemben za najranljivejše odjemalce, tudi za ženske v vsej raznolikosti in starše samohranilce, saj bi lahko bile enostavneje zasnovan, zanesljiv in dostopen vir informacij o izboljšavah energijske učinkovitosti. Ta prispevek lahko zajema tehnično, upravno in finančno svetovanje in pomoč, omogočanje lažjega opravljanja potrebnih upravnih postopkov ali dostopa do finančnih trgov, usmerjanje v nacionalnem in evropskem pravnem okviru, vključno s pravili in merili javnega naročanja, in taksonomijo EU.

(94)

Komisija bi morala pregledati učinek svojih ukrepov v podporo razvoju platform ali forumov, v okviru katerih med drugim evropski organi za socialni dialog spodbujajo programe usposabljanja o energijski učinkovitosti, ter po potrebi uvesti dodatne ukrepe. Spodbujati bi morala tudi socialne partnerje v razpravah o energijski učinkovitosti, zlasti za ranljive odjemalce in končne porabnike, tudi v tistih o energijski revščini.

(95)

Pravičen prehod na podnebno nevtralno Unijo do leta 2050 je osrednjega pomena za evropski zeleni dogovor. Evropski steber socialnih pravic, ki so ga 17. novembra 2017 skupaj razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija, uvršča energijo med osnovne storitve, do katerih ima pravico dostopati vsakdo. Socialno ogroženi morajo biti deležni pomoči pri dostopu do teh storitev (46) , še posebej zaradi inflacijskega pritiska in znatnega povišanja cen energije .

(96)

Zagotoviti je treba, da bodo ljudje, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivi odjemalci in, kjer je ustrezno, ljudje, ki živijo v socialnih stanovanjih, zaščiteni in da bodo v ta namen lahko dejavno sodelovali pri posegih in ukrepih za izboljšanje energijske učinkovitosti ter z njimi povezanih ukrepih za varstvo ali informiranje potrošnikov, ki jih izvajajo države članice. Razviti bi bilo treba ciljno usmerjene kampanje ozaveščanja, ki bi prikazale koristi energijske učinkovitosti in nudile informacije o finančni podpori, ki je na voljo.

(97)

Javna finančna sredstva, ki so na razpolago na nacionalni ravni in ravni Unije, bi bilo treba strateško vlagati v ukrepe izboljšanja energijske učinkovitosti, zlasti v korist ranljivih odjemalcev, ljudi, ki jih je prizadela energijska revščina, in tistih, ki živijo v socialnih stanovanjih. Države članice bi morale izkoristiti finančne prispevke, ki bi jih lahko dobile iz socialnega sklada za podnebje (47) in prihodke od pravic iz sistema EU za trgovanje z emisijami. Ti prihodki bodo državam članicam pomagali prednostno izpolnjevati obveznost izvajanja ukrepov za energijski učinkovitost in ukrepov politike v okviru obveznosti prihrankov energije pri ranljivih odjemalcih in ljudeh, ki jih je prizadela energijska revščina, med katerimi so lahko tudi ljudje, ki živijo v podeželskih in oddaljenih regijah.

(98)

Nacionalne sheme financiranja bi bilo treba dopolniti s primernimi shemami boljše informacijske, tehnične in upravne pomoči ter z lažjim dostopom do financiranja, ki bo zlasti ljudem, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivim odjemalcem in, kjer je ustrezno, ljudem, ki živijo v socialnih stanovanjih, omogočil najboljšo uporabo razpoložljivih finančnih sredstev.

(99)

Države članice bi morale krepiti moč vseh ljudi in enako varovati vse ne glede na spol, starost, invalidnost, rasni ali etnični izvor, spolno usmerjenost, vero ali prepričanje ter zagotoviti ustrezno zaščito tistim, ki jih je najbolj prizadela ali jih najbolj ogroža energijska revščina, ali tistim, ki so najbolj izpostavljeni škodljivim učinkom energijske revščine. Poleg tega bi morale države članice zagotoviti, da ukrepi za energijsko učinkovitost ne bodo zaostrili obstoječih neenakosti, zlasti glede energijske revščine.

(100)

Države članice bi morale zagotoviti, da nacionalni regulativni organi za energetiko sprejmejo celosten pristop, ki vključuje možne prihranke v sektorjih dobave energije in končne porabe. Brez poseganja v zanesljivost oskrbe z energijo, povezovanje trgov in vnaprejšnje naložbe v odobalna omrežja, potrebne za uvedbo izkoriščanja odobalne energije iz obnovljivih virov, bi morali nacionalni regulativni organi na področju energetike zagotoviti, da se bo v postopkih načrtovanja in odločanja uporabljalo načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ ter da bodo omrežnine in pravila za delovanje omrežja spodbujala izboljšave na področju energijske učinkovitosti. Države članice bi morale zagotoviti tudi, da bodo operaterji prenosnih in distribucijskih sistemov upoštevali načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“. To bi operaterjem prenosnih in distribucijskih sistemov pomagalo upoštevati boljše rešitve energijske učinkovitosti in dodatne stroške nabave virov na strani povpraševanja ter okoljske in družbeno-gospodarske učinke različnih naložb v omrežje in načrtov obratovanja. Za tak pristop je potreben premik od ozkega gledanja na gospodarsko učinkovitost k čim večji socialni dobrobiti. Načelo „energijska učinkovitost na prvem mestu“ je treba uporabljati zlasti v zvezi s scenarijem gradnje za širitev energetske infrastrukture, pri katerem bi bilo mogoče rešitve na strani povpraševanja upoštevati kot izvedljive možnosti in jih je treba primerno oceniti, ter bi moralo postati neločljiva sestavina ocene projektov načrtovanja omrežja. Njegovo uporabo bi morali pregledati nacionalni regulativni organi.

(101)

Na voljo bi moralo biti dovolj zanesljivih strokovnjakov s področja energijske učinkovitosti, da se zagotovi učinkovito in pravočasno izvajanje te direktive, na primer pri izpolnjevanju zahtev o energijskih pregledih in izvajanju shem obveznosti energijske učinkovitosti. Zato bi morale države članice uvesti sisteme potrjevanja in/ali enakovrednih kvalifikacij in primernega usposabljanja za ponudnike energetskih storitev, energijske preglede in druge ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji, izvajalci usposabljanja in drugimi ustreznimi deležniki. Te sheme bi bilo treba oceniti vsaka štiri leta od decembra 2024 in jih po potrebi posodobiti, da bi zagotovili potrebno raven usposobljenosti za ponudnike energetskih storitev, energijske pregledovalce, energetske upravljavce in inštalaterje elementov stavb .

(102)

Nadaljevati je treba razvoj trga za energetske storitve ter tako zagotoviti povpraševanje po energetskih storitvah in njihovo ponudbo. Preglednost, ki se lahko na primer zagotovi s seznami potrjenih ponudnikov energetskih storitev in razpoložljivimi vzorci pogodb, izmenjavo dobre prakse in smernicami, veliko prispeva k uvajanju energetskih storitev in pogodbenega zagotavljanja prihranka energije, lahko pa pripomore tudi k spodbujanju povpraševanja in večjemu zaupanju v ponudnike energetskih storitev. V pogodbi o zagotavljanju prihranka energije se koristnik energetskih storitev izogne stroškom naložbe tako, da naložbo, ki jo je v celoti ali delno izvedla tretja oseba, poplača z delom finančne vrednosti prihranka energije. To lahko pomaga pritegniti zasebni kapital, ki je ključnega pomena za pospešitev obnove stavb v Uniji, lahko prinese na trg strokovno znanje in ustvari inovativne poslovne modele. Zato bi bilo treba za nestanovanjske zgradbe in javne stanovanjske stavbe z uporabno tlorisno površino nad 500 m2 ter stavbe, ki nudijo socialne storitve, obvezno oceniti izvedljivost uporabe pogodbenega zagotavljanja prihranka energije pri prenovi. To je korak naprej pri krepitvi zaupanja v podjetja za energetske storitve, s katerim se utira pot do večjega števila takih projektov v prihodnosti.

(103)

Glede na ambiciozne cilje pri prenovi v naslednjem desetletju v zvezi s sporočilom komisije z naslovom Val prenove je treba okrepiti vlogo neodvisnih tržnih posrednikov, vključno s točkami VEM ali podobnimi mehanizmi za podporo, da bi spodbudili razvoj trga na strani povpraševanja in ponudbe ter spodbujali pogodbeno zagotavljanje prihranka energije pri prenovi zasebnih in javnih stavb. Ključno vlogo v tem smislu bi lahko imele lokalne energetske agencije, ki bi prepoznavale morebitne posrednike ali točke VEM in pomagale pri njihovem ustanavljanju. Ta direktiva bi morala prispevati k večji razpoložljivosti proizvodov, storitev in svetovanja na trgu Unije in lokalnih trgih, med drugim s spodbujanjem potenciala podjetnic, da zapolnijo vrzeli na trgu in poiščejo inovativne načine za povečanje energijske učinkovitosti.

(104)

Pogodbeno zagotavljanje prihranka energije se v več državah članicah še vedno srečuje z znatnimi ovirami, saj še vedno obstajajo regulativne in neregulativne ovire. Zato je treba odpraviti nejasnosti v nacionalnih zakonodajnih okvirih, pomanjkanje strokovnega znanja, zlasti glede razpisnih postopkov, ter konkurenco med posojili in nepovratnimi sredstvi.

(105)

Države članice bi morale še naprej podpirati javni sektor pri uvajanju pogodbenega zagotavljanja prihranka energije z zagotavljanjem vzorčnih pogodb, v katerih bi bili upoštevani razpoložljivi evropski ali mednarodni standardi, smernice za razpisne postopke ter Smernice za statistično obravnavo pogodbenega zagotavljanja prihranka energije (48), ki sta jih maja 2018 objavila Eurostat in Evropska investicijska banka glede obravnave pogodbenega zagotavljanja prihranka energije v računih države in v katerih so možnosti za odpravo preostalih regulativnih ovir za te pogodbe v državah članicah.

(106)

Države članice so sprejele ukrepe za ugotovitev in odpravo regulativnih in neregulativnih ovir. Vseeno si je treba bolj prizadevati, da bi odpravili regulativne in neregulativne ovire pri uporabi pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in financiranju s strani tretje osebe, ki pomaga pri doseganju prihrankov energije. Te ovire vključujejo računovodska pravila in prakse, ki preprečujejo, da bi bili kapitalske naložbe in letni finančni prihranki, ki izhajajo iz ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti, v računovodskih izkazih ustrezno izraženi za celotno življenjsko dobo naložbe.

(107)

Države članice so izkoristile nacionalne akcijske načrte za energijsko učinkovitost za leti 2014 in 2017 za poročanje o napredku pri odpravljanju regulativnih in neregulativnih ovir za energijsko učinkovitost glede razdelitve spodbud med lastniki in najemniki ali med lastniki stavbe ali stavbnih enot. Toda še naprej bi morale delovati v tej smeri in izkoriščati možnosti za energijsko učinkovitost v zvezi z Eurostatovimi statističnimi podatki iz leta 2016, zlasti glede na dejstvo, da več kot četrtina Evropejcev živi v stanovanjih in da je več kot tretjina Evropejcev najemnikov.

(108)

Države članice ter regionalne in lokalne oblasti bi bilo treba spodbujati, da v celoti izkoristijo evropska sredstva, ki so na voljo v večletnem finančnem okviru in instrumentu „Next Generation EU“, vključno z mehanizmom za okrevanje in odpornost, kohezijskih skladih, Skladu za razvoj podeželja in Skladu za pravični prehod, ter finančne instrumente in tehnično pomoč, ki je na razpolago v programu InvestEU, za spodbujanje zasebnih in javnih naložb v ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti. Naložbe v energijsko učinkovitost lahko prispevajo h gospodarski rasti, zaposlovanju, inovacijam in zmanjšanju energijske revščine v gospodinjstvih, zaradi česar pozitivno vplivajo na ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter zeleni prehod. Med področji, ki bi lahko bila financirana, so ukrepi za energijsko učinkovitost javnih stavb in stanovanj ter usposabljanje, preusposabljanje in izpopolnjevanje strokovnjakov, še posebej na delovnih mestih v zvezi s prenovo stavb za spodbujanje zaposlovanja v sektorju energijske učinkovitosti. Komisija bo zagotovila sinergije med različnimi instrumenti financiranja, zlasti skladi z deljenim upravljanjem in z neposrednim upravljanjem (kot sta programa s centralnim upravljanjem Obzorje Evropa ali LIFE) ter med nepovratnimi sredstvi, posojili in tehnično pomočjo, da bi pri njih dosegli čim večji učinek finančnega vzvodja na zasebno financiranje in vpliv na doseganje ciljev politike energijske učinkovitosti.

(109)

Države članice bi morale spodbujati uporabo finančnih mehanizmov za doseganje ciljev te direktive. Taki finančni mehanizmi bi lahko vključevali finančne prispevke in globe zaradi neizpolnjevanja nekaterih določb te direktive; sredstva za energijsko učinkovitost na podlagi člena 10(3) Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (49); sredstva za energijsko učinkovitost iz evropskih skladov in programov ter posebnih evropskih finančnih instrumentov, kot je evropski sklad za energijsko učinkovitost. Države članice bi si morale prizadevati za oblikovanje platform, katerih namen bi bil združevanje malih in srednjih projektov, da bi oblikovale skupine projektov, primernih za financiranje.

(110)

Finančni mehanizmi bi, če je ustrezno, lahko temeljili na sredstvih za energijsko učinkovitost iz projektnih obveznic Unije; sredstvih za energijsko učinkovitost iz Evropske investicijske banke in drugih evropskih finančnih institucij, zlasti Evropske banke za obnovo in razvoj ter Razvojne banke Sveta Evrope; sredstvih finančnih institucij; nacionalnih sredstvih, tudi z oblikovanjem regulativnih in fiskalnih okvirov, ki spodbujajo izvajanje pobud in programov za energijsko učinkovitost; prihodkih od dodeljenih letnih emisij v skladu z Odločbo št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta (50).

(111)

Finančni mehanizmi bi lahko zlasti uporabili te prispevke, sredstva in prihodke za omogočanje in spodbujanje naložb zasebnega kapitala, zlasti s pritegnitvijo institucionalnih vlagateljev, za odobritev financiranja pa uporabljajo merila, ki zagotavljajo uresničevanje tako okoljskih kot socialnih ciljev; uporabili inovativne finančne mehanizme (npr. jamstva za posojilo za zasebni kapital, jamstva za posojilo za spodbujanje pogodbenega zagotavljanja prihranka energije, nepovratna sredstva, subvencionirana posojila, posebne kreditne linije in sisteme financiranja s strani tretje osebe), ki zmanjšujejo tveganja pri projektih za energijsko učinkovitost ter omogočajo stroškovno učinkovite prenove tudi gospodinjstvom z nizkimi in srednje visokimi prihodki; bili povezani s programi ali agencijami, ki bodo zbirali in ocenjevali kakovost projektov varčevanja z energijo, zagotavljali tehnično pomoč ter spodbujali trg energetskih storitev in pomagali ustvarjati povpraševanje porabnikov po teh storitvah.

(112)

Finančni mehanizmi bi lahko tudi zagotavljali ustrezna sredstva za podporo programom usposabljanja in potrjevanja, s katerimi se izboljšuje in priznava znanje na področju energijske učinkovitosti; zagotavljali sredstva za raziskave, predstavitev in hitrejše uvajanje tehnologij za proizvodnjo energije na mali in mikro ravni ter za optimizirano povezovanje teh generatorjev v omrežje; bili povezani s programi ukrepov za spodbujanje energijske učinkovitosti v vseh gospodinjstvih, da bi preprečili energijsko revščino in lastnike spodbudili, da z ustreznimi prilagoditvami kar najbolj povečajo energijsko učinkovitost svojih nepremičnin, ki jih oddajajo; zagotavljali ustrezne vire v podporo socialnemu dialogu in določanju standardov, katerih namen je boljša energijska učinkovitost ter dobri delovni pogoji in zdravje in varnost pri delu.

(113)

Za doseganje cilja za boljšo energijsko učinkovitost stavb javnih organov bi bilo treba uporabiti razpoložljive programe financiranja, finančne instrumente Unije in inovativne mehanizme financiranja. Države članice lahko za razvoj takih mehanizmov na prostovoljni podlagi in ob upoštevanju nacionalnih proračunskih pravil uporabijo prihodke od dodeljenih letnih emisij v skladu z Odločbo št. 406/2009/ES. Komisija in države članice bi morale regionalnim in lokalnim upravam posredovati ustrezne informacije o takih programih. Na primer, pobuda Konvencije županov bi lahko bila eno od orodij za posredovanje ustreznih informacij.

(114)

Pri uresničevanju cilja povečanja energijske učinkovitosti za 20 % bi Komisija morala spremljati učinek ustreznih ukrepov na Direktivo 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema Unije za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, da se ohranijo spodbude v okviru sistema za trgovanje z emisijami, ki nagrajujejo naložbe v dejavnosti z nizkimi emisijami ogljika ter sektorje, vključene v sistem trgovanja z emisijami, pripravljajo na novosti, ki bodo potrebne v prihodnosti. Spremljati bo morala učinek na industrijske sektorje, ki so izpostavljeni znatnemu tveganju selitve virov CO2, kot je določeno v Sklepu Komisije 2014/746/EU (51), da bi tako zagotovila, da ta direktiva spodbuja razvoj teh sektorjev in ga ne ovira.

(115)

Ukrepe držav članic bi bilo treba podpreti z dobro zasnovanimi in učinkovitimi finančnimi instrumenti Unije v okviru programa InvestEU in s financiranjem iz Evropske investicijske banke (EIB) in Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), ki bi morali podpirati naložbe v energijsko učinkovitost vzdolž celotne energetske verige in temeljiti na celoviti analizi stroškov in koristi na podlagi modela diferenciranih diskontnih stopenj. Finančna podpora bi morala biti usmerjena v stroškovno učinkovite metode za povečanje energijske učinkovitosti, s katerimi bi zmanjšali porabo energije. EIB in EBRD bi morala skupaj z nacionalnimi spodbujevalnimi bankami oblikovati, pripraviti in financirati programe in projekte, prilagojene sektorju energijske učinkovitosti, tudi za energijsko revna gospodinjstva.

(116)

Medsektorsko pravo daje trdno podlago za varstvo porabnikov pri širokem naboru sedanjih energetskih storitev in se bo verjetno še razvijalo. Kljub temu bi bilo treba jasno določiti nekatere osnovne pogodbene pravice odjemalcev. Porabnikom bi morale biti na voljo jasne in nedvoumne informacije o njihovih pravicah, povezanih z energetskim sektorjem.

(117)

Večje varstvo porabnikov je zagotovljeno z razpoložljivostjo učinkovitih neodvisnih izvensodnih pravnih sredstev za mehanizme za reševanje sporov za vse porabnike, kot sta varuh pravic porabnikov energije, organ za porabnike ali regulativni organ. Zato bi morale države članice uvesti hitre in učinkovite postopke za obravnavanje pritožb.

(118)

Za oceno uspešnosti te direktive bi bilo treba uvesti zahtevo za izvedbo splošnega pregleda te direktive in predložitev poročila Evropskemu parlamentu in Svetu do 28. februarja 2027. Ta pregled bi moral omogočati potrebne prilagoditve in upoštevati razvoj v gospodarstvu in na področju inovacij.

(119)

Lokalni in regionalni organi bi morali imeti vodilno vlogo pri pripravi in oblikovanju, izvedbi in oceni ukrepov, določenih v tej Direktivi, da bi lahko primerno upoštevali posebne značilnosti lastnega podnebja, kulture in družbe.

(119a)

Glede na posebnosti najbolj oddaljenih regij, kot jih priznava člen 349 PDEU, zlasti kar zadeva energetske povezave, proizvodnjo, dobavo in porabo energije ter povečano tveganje energijske revščine, bi bilo treba pri pripravi, izvajanju in ocenjevanju ukrepov iz te direktive posebno pozornost nameniti najbolj oddaljenim regijam in njihovim prebivalcem.

(120)

Glede na tehnološki napredek in naraščajoči delež obnovljivih virov energije v sektorju proizvodnje električne energije bi bilo treba prilagoditi privzeti koeficient za prihranke električne energije v kWh, da bi odražal spremembe v faktorju primarne energije (PEF) za električno energijo in druge nosilce energije. Izračuni, ki odražajo mešanico virov energije v PEF za električno energijo, temeljijo na letnih povprečnih vrednostih. Za jedrsko električno energijo in toploto se uporablja računovodska metoda „fizične vsebnosti energije“, za proizvodnjo električne energije in toplote iz fosilnih goriv in biomase pa se uporablja „tehnična metoda pretvorbe učinkovitosti“. Za negorljivo energijo iz obnovljivih virov je metoda neposredno enakovredna na podlagi pristopa „skupne primarne energije“. Za izračun deleža primarne energije za električno energijo v soproizvodnji se uporablja metoda, določena v Prilogi II k tej direktivi. Namesto marginalnega tržnega položaja se uporabi povprečni tržni položaj. Predpostavi se, da je učinkovitost pretvorbe 100-odstotna za negorljive obnovljive vire, 10-odstotna za geotermalne elektrarne in 33-odstotna za jedrske elektrarne. Skupna učinkovitost soproizvodnje se izračuna na podlagi najnovejših podatkov Eurostata. Kar zadeva sistemske meje, je PEF enak 1 za vse vire energije. Vrednost PEF se nanaša na leto 2018 in temelji na podatkih, interpoliranih iz najnovejše različice referenčnega scenarija PRIMES za leti 2015 in 2020 ter prilagojenih s podatki Eurostata do leta 2016. V analizo so vključene države članice in Norveška. Podatkovna zbirka za Norveško temelji na podatkih ENTSO-E.

(121)

Prihranki energije, ki izhajajo iz izvajanja prava Unije, se ne bi smeli uveljavljati, razen če izhajajo iz ukrepa, ki presega minimum, ki se zahteva z zadevnim pravnim aktom Unije, in sicer z določitvijo bolj ambicioznih zahtev glede energijske učinkovitosti na ravni držav članic ali okrepljenim izvajanjem ukrepa. Stavbe imajo velik potencial za nadaljnje povečanje energijske učinkovitosti, prenova stavb pa zaradi ekonomije obsega bistveno in dolgoročno prispeva k večjim prihrankom energije. Zato je treba pojasniti, da se lahko uveljavljajo vsi prihranki energije, ki izhajajo iz ukrepov za spodbujanje prenove obstoječih stavb, če presegajo prihranke, do katerih bi prišlo ob odsotnosti ukrepa politike, in če država članica dokaže, da je zavezanec, udeležena ali pooblaščena stran dejansko prispevala k doseganju prihrankov energije, ki se uveljavljajo.

(122)

V skladu s strategijo za energetsko unijo in načeli dobrega upravljanja bi bilo treba dati večji pomen pravilom glede spremljanja in preverjanja, ki veljajo za izvajanje sistemov obveznosti energijske učinkovitosti ali alternativnih ukrepov politike, pa tudi zahtevi za preverjanje statistično reprezentativnega vzorca ukrepov. V tej direktivi bi bilo treba statistično pomemben delež in reprezentativni vzorec ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti razumeti kot zahtevo, da se podskupina statistične populacije zadevnih ukrepov za prihranke energije vzpostavi tako, da bo natančno odražala celotno populacijo vseh ukrepov za prihranke energije in tako omogočala ustrezno zanesljive zaključke glede zaupanja v celotno skupino ukrepov.

(123)

Energija, ki se na ali v stavbah proizvaja s tehnologijami za energijo iz obnovljivih virov, prispeva k temu, da se porabi manj energije, pridobljene iz fosilnih goriv. Zmanjšanje porabe energije in uporaba energije iz obnovljivih virov v stavbnem sektorju sta pomembna ukrepa za zmanjšanje energetske odvisnosti Unije in emisij toplogrednih plinov, zlasti z vidika ambicioznih podnebnih in energetskih ciljev za leto 2030 in tudi globalne zaveze, sprejete v okviru Pariškega sporazuma. Za namene obveznosti svojega skupnega prihranka energije lahko države članice upoštevajo prihranek energije, ki je nastal zaradi ukrepov politike za spodbujanje tehnologij pridobivanja energije iz obnovljivih virov, da bi tako izpolnile zanje veljavne zahteve glede prihranka energije v skladu z metodologijo izračuna iz te direktive. Prihranki energije iz ukrepov politike za uporabo neposrednega zgorevanja fosilnega goriva se ne bi smeli upoštevati.

(124)

Zaradi nekaterih sprememb, ki se uvajajo s to direktivo, bodo morda pozneje potrebne spremembe Uredbe (EU) 2018/1999, da bi zagotovili skladnost med njima. Nove določbe, zlasti tiste v zvezi z določanjem zavezujočih nacionalnih okvirnih prispevkov, krivulj in mejnikov, mehanizmov za zapolnitev vrzeli in obveznosti poročanja, bi bilo treba racionalizirati in prenesti v navedeno uredbo, ko se bo spreminjala. Nekatere določbe Uredbe (EU) 2018/1999 bo morda treba tudi ponovno oceniti glede na spremembe, predlagane v tej direktivi. Dodatne zahteve glede poročanja in spremljanja ne bi smele povzročiti nastanka novih vzporednih sistemov poročanja, temveč bi zanje veljal obstoječi okvir spremljanja in poročanja iz Uredbe (EU) 2018/1999.

(125)

Komisija bi morala za spodbujanje praktičnega izvajanja te direktive na nacionalni, regionalni in lokalni ravni še naprej podpirati izmenjavo izkušenj o praksah, primerjalnih analizah, dejavnostih mreženja in inovativnih praksah na spletni platformi.

(126)

Ker ciljev te direktive, in sicer doseganja ciljev povečanja energijske učinkovitosti Unije in postavljanja temelja za nadaljnje izboljšanje energijske učinkovitosti ter za podnebno nevtralnost, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(127)

Da se omogoči prilagoditev tehničnemu napredku in spremembam pri porazdelitvi energetskih virov, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte o pregledu harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov, določenih na podlagi te Direktive, ter o vrednostih, metodah izračuna, privzetem koeficientu primarne energije in zahtevah iz prilog k tej direktivi.

(128)

Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se to posvetovanje izvede v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (52). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(129)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (53).

(130)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki so bile v primerjavi s predhodno direktivo vsebinsko spremenjene. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz navedene predhodne direktive.

(131)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos direktiv iz Priloge XV, del B, v nacionalno zakonodajo –

1.

C1252023SL16610120220913SL0016.000116621661P9_TC1-COD(2021)0275Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 13. septembra 2022 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2022/… Evropskega parlamenta in Sveta o enotnih postopkih kontrol cestnega prevoza nevarnega blaga (kodificirano besedilo)(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2022/1999.)C1252023SL17110120220913SL0020.000117121711P9_TC1-COD(2021)0343Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 13. septembra 2022 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2022/… Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2014/59/EU v zvezi z bonitetno obravnavo globalnih sistemsko pomembnih institucij s strategijo reševanja z več vstopnimi točkami in metodami za posredni vpis instrumentov, primernih za izpolnjevanje minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2022/2036.)C1252023SL29310120220913SL0023.000129322931P9_TC1-COD(2022)0035Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 13. septembra 2022 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2022/… Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) 2019/833 o določitvi ukrepov za ohranjanje in izvrševanje, ki se uporabljajo na upravnem območju Organizacije za ribištvo severozahodnega Atlantika(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2022/2037.)C1252023SL29410120220913SL0024.000129422941P9_TC1-COD(2021)0103Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 13. septembra 2022 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2022/… Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi ohranitvenih in upravljalnih ukrepov, ki se uporabljajo na območju Konvencije o ribištvu v zahodnem in osrednjem delu Tihega oceana, in spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 520/2007(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2022/2056.)C1252023SL39710120220914SL0026.000139723971P9_TC1-COD(2020)0310Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 14. septembra 2022 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2022/… Evropskega parlamenta in Sveta o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2022/2041.)C1252023SL46210120220915SL0028.000146224621P9_TC1-COD(2022)0281Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 15. septembra 2022 z namenom sprejetja Sklepa (EU) 2022/… Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju izredne makrofinančne pomoči Ukrajini z okrepitvijo skupnega sklada za rezervacije z jamstvi držav članic in posebnimi rezervacijami za nekatere finančne obveznosti v zvezi z Ukrajino, za katere je zagotovljeno jamstvo na podlagi Sklepa št. 466/2014/EU, ter o spremembi Sklepa (EU) 2022/1201(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Sklepu (EU) 2022/1628.)

pri čemer je CEU korekcijski faktor , ki ga Komisija določi po tem, ko države članice poročajo o cilju , Cilj je raven posebne nacionalne ambicije in FECB2030 PECB2030 referenčni scenarij iz leta 2020, ki se uporablja kot izhodišče za leto 2030.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

(a)

Proizvodnja električne energije iz soproizvodnje je enaka skupni letni proizvodnji električne energije naprave, merjeni pri izhodnih sponkah glavnih generatorjev, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(b)

Pri napravah za soproizvodnjo s celotnim letnim izkoristkom pod vrednostjo iz točke (a)(i) (naprave za soproizvodnjo tipov (b), (d), (e), (f), (g) in (h) iz dela II) ali s celotnim letnim izkoristkom pod vrednostjo iz točke (a)(ii) (naprave za soproizvodnjo tipov (a) in (c) iz dela II II) se električna energija iz soproizvodnje izračuna po naslednji formuli:

ECHP=HCHP*C

pri čemer:

ECHP pomeni količino električne energije iz soproizvodnje;

C pomeni razmerje med električno energijo in toploto;

HCHP pomeni količino koristne toplote iz soproizvodnje (izračunane v ta namen kot skupna proizvodnja toplote minus katera koli toplota, proizvedena v ločenih kotlih ali z odvzemom sveže pare iz parnega generatorja, nameščenega pred turbino).

Izračun električne energije iz soproizvodnje mora temeljiti na dejanskem razmerju med električno energijo in toploto. Če dejansko razmerje med električno energijo in toploto naprave za soproizvodnjo ni znano, se lahko za naprave tipov (a), (b), (c), (d) in (e) iz dela II, zlasti za statistične namene, uporabijo naslednje privzete vrednosti, če je izračunana električna energija iz soproizvodnje manjša ali enaka skupni proizvodnji električne energije iz naprave:

Če države članice za razmerja med električno energijo in toploto za naprave tipov (f), (g) (h), (i), (j) in (k) iz dela II uvedejo privzete vrednosti, se te vrednosti objavijo in sporočijo Komisiji.

(c)

Če se delež energijske vsebnosti vložka goriva v postopku soproizvodnje ponovno pridobi v kemikalijah in se reciklira, se lahko ta delež odšteje od vložka goriva pred izračunom celotnega izkoristka iz točk (a) in (b).

(d)

Države članice lahko določijo razmerje med električno energijo in toploto kot razmerje med električno energijo in koristno toploto pri obratovanju soproizvodnje z nižjo zmogljivostjo ter pri tem uporabijo obratovalne podatke določene naprave.

(e)

Države članice lahko za izračun po točkah (a) in (b) uporabijo druga poročevalna obdobja kot eno leto.

(a)

Plinska turbina s kombiniranim ciklom z rekuperacijo toplote

(b)

Protitlačna parna turbina

(c)

Odjemno kondenzacijska parna turbina

(d)

Plinska turbina z rekuperacijo toplote

(e)

Motor z notranjim zgorevanjem

(f)

Mikroturbine

(g)

Stirlingovi motorji

(h)

Gorivne celice

(i)

Parni motorji

(j)

Motorji z organskim Rankinovim ciklom

(k)

Katera koli druga vrsta tehnologije ali njihova kombinacija, ki spada pod opredelitev pojma iz točke (32) člena 2.

—

energija, proizvedena v napravah za soproizvodnjo, zagotovi najmanj 10-odstotni prihranek primarne energije, izračunan v skladu s točko (b), v primerjavi z referenčnimi vrednostmi za ločeno proizvodnjo toplote in električne energije;

—

energija iz naprav za malo soproizvodnjo in mikrosoproizvodnjo, ki zagotavlja prihranek primarne energije, se lahko šteje za soproizvodnjo z visokim izkoristkom;

—

neposredne emisije ogljikovega dioksida iz soproizvodnje, pri kateri se kurijo fosilna goriva, so manjše od 270g CO2 na 1 kWh izhodne energije iz celotne proizvodnje (vključno z ogrevanjem/hlajenjem, električno in mehansko energijo).

—

Pri gradnji ali obsežni prenovi naprave za soproizvodnjo države članice zagotovijo, da v obstoječih virih toplote v primerjavi s povprečno letno porabo v preteklih treh koledarskih letih polnega obratovanja pred prenovo ni povečanja uporabe fosilnih goriv razen zemeljskega plina in da novi viri v tem sistemu ne uporabljajo fosilnih goriv razen zemeljskega plina.

(d)

Države članice lahko za izračun v skladu s točkama (b) in (c) te priloge uporabijo druga poročevalna obdobja kot eno leto.

(e)

Pri napravah za mikrosoproizvodnjo lahko izračun prihrankov primarne energije temelji na potrjenih vrednostih.

(i)

pri napravah za soproizvodnjo temelji primerjava z ločeno proizvodnjo električne energije na načelu primerjanja istih kategorij goriva;

(ii)

vsaka naprava za soproizvodnjo se primerja z najboljšo razpoložljivo in ekonomsko upravičeno tehnologijo za ločeno proizvodnjo toplote in električne energije na trgu v letu izdelave naprave za soproizvodnjo;

(iii)

referenčne vrednosti izkoristka za naprave za soproizvodnjo, ki so starejše od 10 let, se določijo na podlagi referenčnih vrednosti za naprave, ki so stare 10 let;

(iv)

referenčne vrednosti izkoristka za ločeno proizvodnjo električne energije in proizvodnjo toplote odražajo podnebne razlike med državami članicami.

(a)

če je izdelek zajet v delegiranem aktu, sprejetem v skladu z Uredbo (EU) 2017/1369 ali izvedbeno direktivo Komisije, povezano z njo, kupujejo le izdelke, ki izpolnjujejo merilo iz člena 7(2) navedene uredbe;

(b)

kadar je izdelek, ki ga točka (a) ne zajema, zajet v izvedbenem ukrepu v okviru Direktive 2009/125/ES, sprejetem po začetku veljavnosti te direktive, kupijo le izdelke, ki izpolnjujejo merila energijske učinkovitosti iz navedenega izvedbenega ukrepa;

(c)

kadar za izdelek ali storitev veljajo merila Unije za zelena javna naročila, pomembna za energijsko učinkovitost izdelka ali storitve, si prizadevajo kupovati samo izdelke in storitve, ki upoštevajo vsaj tehnične specifikacije, določene na „osnovni“ ravni v upoštevnih merilih Unije za zelena javna naročila, med drugim tudi za podatkovne centre, strežniške prostore in storitve v oblaku, merila Unije za zelena javna naročila za cestno razsvetljavo in semaforje ter merila Unije za zelena javna naročila za računalnike, monitorje, tablične računalnike in pametne telefone;

(d)

kupujejo le pnevmatike, ki izpolnjujejo merilo najvišjega razreda glede na izkoristek goriva, kakor je opredeljeno v Uredbi (EU) 2020/740 Evropskega parlamenta in Sveta (73). Ta zahteva javnim organom ne preprečuje, da bi kupili pnevmatike najvišjega razreda glede na oprijem na mokri podlagi ali zunanji kotalni hrup, kadar je to utemeljeno zaradi varnosti ali javnega zdravja;

(e)

v svojih razpisih za naročila storitev zahtevajo, da ponudniki storitev pri izvajanju zadevnih storitev uporabljajo le izdelke, ki izpolnjujejo zahteve iz točk (a), (b) in (d). Ta zahteva se uporablja samo za nove izdelke, ki jih ponudniki storitev delno ali v celoti kupijo za zagotavljanje zadevne storitve;

(f)

kupujejo le stavbe ali sklepajo nove najemne pogodbe samo za tiste stavbe, ki izpolnjujejo vsaj minimalne zahteve glede e energijske učinkovitosti iz člena 4(1) Direktive 2010/31/EU, razen kadar je namen nakupa stavbe naslednji:

1.

Zavezanci, udeležene ali pooblaščene strani ali javni organi izvajalci lahko uporabijo naslednje metode za izračun prihranka energije:

2.

3.

4.