SPOROČILO KOMISIJE

Navodila o praktični uporabi merila bistvene funkcije iz opredelitve „storitve platforme za izmenjavo videov“ na podlagi direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah

(2020/C 223/02)

I.   UVOD

Cilj direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah (v nadaljnjem besedilu: direktiva o AVMS) (1) je okrepiti varstvo uporabnikov, zlasti mladoletnikov, pred nekaterimi oblikami nezakonite in škodljive avdiovizualne vsebine na spletu. Iz tega razloga je bilo področje uporabe direktive o AVMS razširjeno, da bi se za ponudnike platform za izmenjavo videov določile nekatere obveznosti.

V skladu s členom 28b(1) direktive o AVMS morajo države članice zagotoviti, da ponudniki platform za izmenjavo videov, ki so pod njihovo pristojnostjo, sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo mladoletnikov pred škodljivo vsebino ter vseh uporabnikov pred vsebino, s katero se spodbuja nasilje ali sovraštvo, in vsebino, katere razširjanje pomeni dejanje, ki je kaznivo dejanje po pravu Unije (in sicer javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja (2), kazniva dejanja v zvezi z otroško pornografijo (3) in kazniva dejanja, povezana z rasizmom in ksenofobijo (4)). V skladu s členom 28b(2) za ponudnike platform za izmenjavo videov veljajo tudi nekatere obveznosti v zvezi z avdiovizualnimi komercialnimi sporočili.

V uvodni izjavi 4 Direktive (EU) 2018/1808 je priznano, da se „[s] storitvami platform za izmenjavo videov […] ponujajo avdiovizualne vsebine, do katerih splošna javnost, zlasti mladi, vedno bolj dostopa. To velja tudi za storitve družbenih medijev, ki so postali pomembno sredstvo za izmenjavo informacij ter za zabavo in izobraževanje, med drugim tudi, ker omogočajo dostop do programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki. Te storitve družbenih medijev je treba vključiti v področje uporabe Direktive 2010/13/EU, ker konkurirajo za isto občinstvo in prihodke kot avdiovizualne medijske storitve. Poleg tega je učinek teh storitev precejšen tudi zato, ker uporabnikom omogočajo, da oblikujejo in vplivajo na mnenja drugih uporabnikov. Zaradi varstva mladoletnikov pred škodljivimi vsebinami in vseh državljanov pred spodbujanjem sovraštva, nasilja in terorizma bi morale biti te storitve zajete v Direktivi 2010/13/EU, če zanje velja opredelitev storitve platforme za izmenjavo videov.“

Jasno je torej, da nekatere storitve družbenih medijev spadajo na področje uporabe novih pravil o platformah za izmenjavo videov, kadar izpolnjujejo nekatera merila.

V skladu s členom 1(1)(aa) direktive o AVMS „storitev platforme za izmenjavo videov“ pomeni „storitev, kakor je opredeljena v členih 56 in 57 Pogodbe o delovanju Evropske unije, kadar je glavni namen storitve ali ločljivega dela te storitve ali bistvena funkcija storitve zagotavljanje programov, videov, ki jih ustvarijo uporabniki, ali obojega splošni javnosti, za katere ponudnik platforme za izmenjavo videov nima uredniške odgovornosti, in sicer za obveščanje, zabavo ali izobraževanje preko elektronskih komunikacijskih omrežij v smislu točke (a) člena 2 Direktive 2002/21/ES ter katerih organiziranje določa ponudnik platforme za izmenjavo videov, med drugim s samodejnimi orodji ali algoritmi, zlasti s prikazovanjem, označevanjem in določanjem zaporedja“.

V uvodni izjavi 5 Direktive (EU) 2018/1808 je dodatno pojasnjeno, da „[n]amen Direktive 2010/13/EU sicer ni urejanje storitev družbenih medijev kot takih, vendar bi morala biti storitev družbenega medija zajeta, če je ponudba programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki, bistvena funkcija te storitve. Za ponudbo programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki, bi se lahko štelo, da predstavlja bistveno funkcijo storitve družbenega medija, če avdiovizualna vsebina ni le stranska dejavnost oziroma ne predstavlja le manjšega dela dejavnosti zadevne storitve družbenega medija. Zaradi jasnosti, učinkovitosti in doslednosti izvajanja bi morala Komisija po potrebi in po posvetovanju z odborom za stike izdati navodila o praktični uporabi merila bistvene funkcije opredelitve ‚storitve platforme za izmenjavo videov‘. Ta navodila bi bilo treba pripraviti ob ustreznem upoštevanju ciljev splošnega javnega interesa, ki se dosežejo z ukrepi, ki jih sprejmejo ponudniki platform za izmenjavo videov, in pravice do svobode izražanja“ (5).

V skladu z uvodno izjavo 5 se v teh navodilih ustrezno upoštevata potreba po zagotovitvi svobode izražanja in doseganje ciljev splošnega interesa (6).

Komisija se je v postopku priprave teh navodil ustrezno posvetovala z odborom za stike, kot se zahteva z uvodno izjavo 5.

II.   KATEGORIJE PLATFORM ZA IZMENJAVO VIDEOV NA PODLAGI DIREKTIVE O AVMS

Na podlagi opredelitve storitev platform za izmenjavo videov iz člena 1(1)(aa) direktive o AVMS se lahko te storitve opredelijo na podlagi naslednjih treh meril:

(1)	storitve, katerih glavni namen je zagotavljanje programov, videov, ki jih ustvarijo uporabniki, ali obojega splošni javnosti;

(2)	širše storitve, ki med drugimi elementi ponujajo ločljivi del, katerega glavni namen je zagotavljanje programov, videov, ki jih ustvarijo uporabniki, ali obojega splošni javnosti;

(3)	storitve, katerih bistvena funkcija je zagotavljanje programov, videov, ki jih ustvarijo uporabniki, ali obojega splošni javnosti.

Navesti je treba, da zgornja merila niso nujno medsebojno izključujoča. Zlasti storitve z ločljivim delom, ki bi lahko pomenile platformo za izmenjavo videov na podlagi merila glavnega namena (kategorija 2), bi lahko istočasno kot celota tudi izpolnjevale pogoje za platformo za izmenjavo videov na podlagi merila bistvene funkcije (kategorija 3).

Glede na navedeno je namen tega dokumenta zagotoviti navodila o praktični uporabi merila bistvene funkcije iz opredelitve „storitve platforme za izmenjavo videov“ na podlagi direktive o AVMS. Ta navodila niso zavezujoča. Kolikor bi lahko razlagala direktivo o AVMS, stališče Komisije ne posega v nobeno razlago, ki jo poda Sodišče Evropske unije.

III.   POMEN AVDIOVIZUALNE VSEBINE ZA DEJAVNOSTI STORITVE

V uvodni izjavi 5 Direktive (EU) 2018/1808 je pojasnjeno, da za to, da bi zagotavljanje avdiovizualne vsebine pomenilo bistveno funkcijo storitve, taka avdiovizualna vsebina ne sme biti „le stranska dejavnost oziroma ne [sme] predstavlja[ti] le manjšega dela“ dejavnosti zadevne storitve. Avdiovizualno vsebino bi bilo treba šteti za stransko dejavnost storitve, kadar je izključno dodatek k osnovni dejavnosti ali funkciji, ki jo zagotavlja zadevna platforma. To bi lahko na primer veljalo za videe, naložene izključno za podporo ekonomskim transakcijam, na primer videe, ki prikazujejo določeno blago ali storitve z namenom morebitne ali dejanske prodaje (to lahko na primer vključuje platforme za e-trgovanje, vključno z videi uporabnikov, ki prikazujejo uporabo izdelka).

Avdiovizualno vsebino je mogoče šteti za „manjši del“ dejavnosti storitve, kadar se na podlagi kvantitativnih in/ali kvalitativnih preudarkov zdi, da je njena vloga v celotni sistematiki storitve nepomembna. S kvantitativnega vidika lahko na primer dejstvo, da platforma gosti precejšnje število videov, kaže na to, da avdiovizualna vsebina ni manjši del storitve. Istočasno lahko videi, ne glede na kvantitativne preudarke, pomenijo nemanjši del storitve platforme, kadar pomembno prispevajo k privlačnosti, funkcionalnosti ali tržnemu uspehu same storitve. O tem je mogoče sklepati na podlagi več elementov, na primer dejstva, da uporabniki dostopajo do številnih videov ali programov ali da platforme vlagajo v avdiovizualno vsebino ali jo postavljajo v ospredje.

Komisija meni, da bi morale države članice, vključno z njihovimi nacionalnimi regulativnimi organi, za oceno, ali ima avdiovizualna vsebina bistveno funkcijo, upoštevati zlasti naravo in posebno vlogo, ki jo imajo videi, ki jih ustvarijo uporabniki, in programi v storitvi, ki jo ponuja platforma. Zlasti bi morali nacionalni organi izvesti celovito analizo storitve ter pri tem upoštevati kvalitativne in/ali kvantitativne kazalnike, da bi ugotovili, ali je zagotovljena avdiovizualna vsebina le stranska dejavnost ali manjši del dejavnosti storitve (7).

Pri ocenjevanju določene storitve bi bilo treba posebno pozornost nameniti temu, ali je avdiovizualna vsebina ključna za komercialni uspeh storitve ali njeno umestitev na trg. Vendar pa se zahteva v zvezi z bistveno funkcijo nikakor ne sme razlagati tako, da mora imeti avdiovizualna vsebina, ki je na voljo na platformi, tak ključni komercialni pomen, da brez nje storitev ne bi mogla delovati ali se nadalje zagotavljati na trgu. S tako ozko razlago ne bi bila zagotovljena ustrezna raven varstva uporabnikov in mladoletnikov, ko dostopajo do avdiovizualne vsebine na številnih priljubljenih platformah, kot so nekatere storitve družbenih medijev, ter torej ne bi bila v skladu s ciljem, zastavljenim z direktivo o AVMS (8).

Prav tako storitve, ki se opirajo na avdiovizualno vsebino, ki ni le manjša ali stranska komponenta njihove gospodarske dejavnosti, običajno svoje uporabnike bolj izpostavljajo taki vsebini. Komisija zato meni, da bi morale države članice, vključno z njihovimi nacionalnimi regulativnimi organi, pri uporabi merila bistvene funkcije posebno pozornost nameniti tudi vidiku uporabnikov in zlasti stopnji njihove izpostavljenosti avdiovizualni vsebini, ko dostopajo do zadevnih storitev.

Komisija je v skladu z zgoraj navedenim pristopom opredelila nekatere ustrezne kazalnike, ki bi jih nacionalni organi morali upoštevati pri uporabi merila bistvene funkcije iz opredelitve ponudnika storitve platforme za izmenjavo videov. Za namene predstavitve se lahko ti kazalniki združijo v štiri kategorije: (1) razmerje med avdiovizualno vsebino in glavno gospodarsko dejavnostjo ali dejavnostmi storitve; (2) kvantitativni in kvalitativni pomen avdiovizualne vsebine, ki je na voljo na storitvi; (3) monetizacija avdiovizualne vsebine ali ustvarjanje prihodkov od avdiovizualne vsebine in (4) razpoložljivost orodij, namenjenih izboljšanju prepoznavnosti ali privlačnosti avdiovizualne vsebine.

Ti kazalniki se ne smejo uporabljati kumulativno. Zlasti neobstoj enega ali več kazalnikov ne sme samodejno privesti do sklepa, da storitev ni platforma za izmenjavo videov. Namesto tega bi bilo treba za storitev šteti, da izpolnjuje preskus bistvene funkcije, kadar na podlagi celovite ocene zadostno število analiziranih kazalnikov podpira ugotovitev, da avdiovizualna vsebina, ki jo zagotavlja storitev, ni le stranska dejavnost ali manjši del dejavnosti storitve.

1.   Razmerje med avdiovizualno vsebino in glavno gospodarsko dejavnostjo ali dejavnostmi storitve

Na splošno lahko uporabniki, če ima avdiovizualna vsebina na platformi svojo vrednost, videe in programe uporabljajo kot samostojne elemente storitve platforme, tj. neodvisno od druge osnovne gospodarske dejavnosti. V teh primerih je verjetno, da taka avdiovizualna vsebina ni le stranska dejavnost ali manjši del dejavnosti navedene storitve in da bodo uporabniki v veliki meri izpostavljeni taki vsebini.

V zvezi s tem bi morale države članice, vključno z njihovimi nacionalnimi regulativnimi organi, zlasti upoštevati naslednje kazalnike:

—

splošno arhitekturo in zunanjo postavitev platforme. Kadar je platforma usmerjena k delitvi vsebine zaradi informiranja, izobraževanja ali zabave uporabnikov in ne zaradi na primer olajšanja ekonomskih transakcij, se avdiovizualna vsebina verjetno ne bo štela le za stransko dejavnost ali manjši del dejavnosti navedene platforme. V tem okviru bi upoštevni elementi lahko bili splošna struktura in zunanja postavitev storitve, na primer ali njene glavne strani (vključno z vmesnikom za izmenjavo) ali časovnica platforme vključujejo opazne funkcije za izmenjavo videov ali ne (v primerjavi s funkcijami, ki temeljijo zgolj na e-trgovanju), kot so predstavitev ali predlog novih ali priljubljenih videov ali neposrednega razširjanja televizijskih programov, seznam video kategorij, gumb „posnemi video“ ali neposredna povezava z galerijo na telefonu ali računalniku ter vsebino, shranjeno v njej. Če so prisotni taki elementi, avdiovizualna vsebina verjetno ne bo pomenila manjšega ali le stranskega dela storitve;

—

samostojnost avdiovizualne vsebine. Kadar se videi naložijo na platformo ali delijo na platformi kot „samostojni“ elementi in ne z namenom olajšanja ekonomskih transakcij, uporabniki pa si jih ogledajo zaradi njihove informativne, razvedrilne ali izobraževalne vrednosti, bodo bolj verjetno posebnega pomena za dejavnosti navedene platforme. Nasprotno pa je dejstvo, da je platforma zasnovana predvsem kot sredstvo za trženje ali olajšanje trženja blaga ali storitev (razen zagotavljanja avdiovizualne vsebine), znak, da je avdiovizualna funkcija stranski ali manjši del osnovne gospodarske dejavnosti. Če na primer platforma za e-trgovanje prodajalcem dovoljuje, da videe uporabijo zgolj za predstavitev posameznih izdelkov, to kaže, da se platforma ne sme šteti za platformo za izmenjavo videov. V tem okviru lahko nacionalni organi preverijo, ali uporabniki videe nalagajo, delijo in prenašajo kot samostojne elemente in ne za pospeševanje prodaje blaga ali storitev. V takih primerih bodo videi tudi bolj verjetno privedli do precejšnje izpostavljenosti uporabnikov, zato bi bilo mogoče avdiovizualno komponento šteti za več kot le stransko dejavnost ali manjši del dejavnosti platforme;

—

posebne funkcije storitve, prilagojene ali specifične za avdiovizualno vsebino. Dejstvo, da platforma vključuje posebne funkcije, prilagojene ali specifične za avdiovizualno vsebino, je znak posebnega pomena avdiovizualne vsebine v splošni sistematiki storitve. Še posebno pomembni so elementi, kot je funkcija samodejnega predvajanja, zlasti kadar je omogočena kot privzeta, ali funkcija pretakanja v živo. Prav tako bi bilo mogoče upoštevati dejstvo, da platforma omogoča iskanje samo po video vsebini ali filtriranje rezultatov določenega iskanja tako, da pokaže samo videe. Obstoj takih funkcij kaže na to, da avdiovizualna vsebina ni le stranska dejavnost ali manjši del dejavnosti storitve in običajno vodi do večje izpostavljenosti uporabnikov taki vsebini;

—

način, kako se storitev umešča na trg, in tržni segment, ki ga nagovarja. Ustrezna pokazatelja nestranske in nemanjše narave v zvezi s tem bi bilo mogoče izpeljati iz načina, kako se storitev opredeljuje v svoji komunikaciji z javnostjo, in načina, kako trži ali oglašuje svoje storitve uporabnikom v tržnem segmentu, ki ga nagovarja. V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati dejstvo, da se storitev trži kot platforma za izmenjavo videov ali se tako predstavlja v javni komunikaciji ali da se posebej sklicuje na svojo avdiovizualno komponento ali ponudbo.

2.   Kvantitativni in kvalitativni pomen avdiovizualne vsebine za dejavnosti storitve

Komisija načeloma meni, da večja kot sta količina in pomen avdiovizualne vsebine na storitvi, manj verjetno je, da je taka vsebina le stranska dejavnost ali manjši del dejavnosti storitve. V teh primerih bodo storitve bolj verjetno privedle do velike izpostavljenosti uporabnikov avdiovizualni vsebini.

Količino in pomen avdiovizualne vsebine je mogoče oceniti na podlagi kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov. Države članice, vključno z njihovimi nacionalnimi regulativnimi organi, bi morale zlasti upoštevati naslednje kazalnike:

—

količino avdiovizualne vsebine, ki je na voljo na platformi. Če platforma vključuje veliko količino videov, avdiovizualna funkcija storitve verjetno ne bo le stranska dejavnost ali manjši del dejavnosti storitve. Ta ocena bi morala temeljiti na ustreznih in zanesljivih dokazih. Če so ustrezni podatki na voljo, lahko nacionalni organi omejijo to oceno v kvantitativnem smislu, tako da upoštevajo na primer število ali delež videov, prisotnih na platformi, v primerjavi z drugo vrsto razpoložljive vsebine. Nacionalni organi se spodbujajo, naj take podatke ali elemente zbirajo ali preverjajo samostojno ali iz virov, neodvisnih od zadevnega ponudnika storitve. Če natančni podatki niso na voljo, lahko nacionalni organi uporabijo ustrezne kvalitativne dokaze, kot so vzorčna analiza delov platforme v časovnem presledku ali ankete pri uporabnikih/deležnikih;

—

uporabo avdiovizualne vsebine na platformi. dejstvo, da uporabniki platforme obsežno uporabljajo videe, ki so na voljo na navedeni platformi, je znak, da je avdiovizualna vsebina posebnega pomena za storitev. Kot je bilo pojasnjeno v zvezi s prejšnjim kazalnikom, se nacionalni organi spodbujajo, naj se v svoji analizi opirajo samo na ustrezne in zanesljive dokaze. Na primer, kadar so ustrezni podatki na voljo, lahko nacionalni organi uporabijo take kvantitativne podatke, kot so število klikov, delitev in všečkov v zvezi z videi. Kjer je to mogoče, lahko nacionalni organi tudi ustrezno primerjajo uporabo avdiovizualne vsebine in drugih vrst vsebine na platformi. Nacionalni organi se tudi spodbujajo, naj take podatke ali elemente zbirajo ali preverjajo samostojno ali iz virov, neodvisnih od zadevnega ponudnika storitve. Če natančni podatki niso na voljo, lahko nacionalni organi uporabijo ustrezne kvalitativne dokaze, kot so vzorčna analiza delov platforme v časovnem presledku ali ankete pri uporabnikih/deležnikih;

—

doseg avdiovizualne vsebine. Priljubljeni videi, čeprav omejeni po številu, lahko dosežejo številne uporabnike, zlasti z delitvijo in po priporočilih. Če je na platformi prisotna priljubljena video vsebina, katere cilj je obveščanje, izobraževanje ali zabava uporabnikov, je to znak, da taka vsebina ni le stranska ali manjša. V teh primerih se avdiovizualna funkcija verjetno ne bo štela za le stransko dejavnost ali manjši del dejavnosti storitve. V skladu z uvodno izjavo 5 in potrebo po ustreznem upoštevanju splošnega javnega interesa, ki ga je treba doseči z novimi pravili, bi bilo mogoče v tem okviru posebno pozornost nameniti ciljnemu občinstvu platforme in zlasti temu, ali je platforma ciljno usmerjena na mladoletnike oziroma, tudi če ni izrecno usmerjena na mladoletnike, ali jo mladoletniki redno uporabljajo in ne izvaja nobenih ukrepov za odvrnitev take uporabe. Natančneje, v teh primerih so lahko številni (ranljivi) uporabniki izpostavljeni avdiovizualni vsebini, ki je na voljo na platformi, čeprav je sorazmerna količina take vsebine na platformi omejena. Pri oceni bi bilo torej treba upoštevati stopnjo tveganja izpostavljenosti mladoletnikov avdiovizualni vsebini na storitvi.

3.   Monetizacija avdiovizualne vsebine ali ustvarjanje prihodkov od avdiovizualne vsebine

Dejstvo, da platforme monetizirajo avdiovizualno vsebino ali ustvarjajo prihodke od nje, običajno kaže na to, da taka vsebina ni le stranska dejavnost ali manjši del njihovih dejavnosti. To je običajno tudi znak komercialnega pomena take vsebine za storitev (9). V praksi bodo te storitve uporabnike bolj verjetno v veliki meri izpostavile taki vsebini, da bi povečale posledične prihodke ali druge s tem povezane koristi.

Države članice, vključno z njihovimi nacionalnimi regulativnimi organi, bi morale zlasti upoštevati naslednje kazalnike:

—

vključitev komercialnih sporočil v avdiovizualno vsebino ali okoli nje (kot so oglasi „pre-rolls“, „mid-rolls“ ali „post-rolls“ (10)). Ta kazalnik bi bilo treba razumeti tako, da vključuje tako komercialna sporočila, ki jih nadzoruje storitev, kot tudi prodajo oglasnega prostora tretjim osebam, kot so oglaševalci. V tem okviru so politike, ki jih izvajajo storitve in so namenjene zagotovitvi primernosti avdiovizualne vsebine, okoli katere ali v okviru katere bodo prikazana komercialna sporočila o posamezni blagovni znamki tretje osebe, dodatni elementi, ki jih je treba upoštevati;

—

dostop do avdiovizualne vsebine le proti plačilu. Dejstvo, da platforma dostop do avdiovizualne vsebine pogojuje s plačilom, kot je naročnina ali plačilo za ogled, dokazuje, da storitev ustvarja prihodke od take vsebine. Uporaba takih sistemov plačevanja je pomembna ne glede na to, ali sistem monetizacije upravlja neposredno storitev ali pa ga upravljajo nalagalci/ustvarjalci;

—

sponzorske pogodbe med blagovnimi znamkami in nalagalci. Sponzorske pogodbe ali pogodbe o promocijskem umeščanju izdelkov med različnimi vrstami blagovnih znamk izdelkov in storitev tretjih oseb ter nalagalci (ustvarjalci avdiovizualne vsebine) postajajo običajen način monetizacije avdiovizualne vsebine, saj vse več blagovnih znamk sklepa pogodbe s priljubljenimi ustvarjalci ali vplivneži, ki zberejo veliko število ogledov. V nekaterih primerih storitve izrecno spodbujajo ali podpirajo take pogodbe, na primer z organiziranjem dogodkov za blagovne znamke tretjih oseb in ustvarjalce ali s ponujanjem logistične podpore. Čeprav storitve platform za izmenjavo videov morda niso neposredno vključene v te pogodbe, pa imajo posredno koristi od priljubljenosti navedenih ustvarjalcev in števila ogledov, ki jih pritegnejo. Obstoj teh dogovorov je torej kazalnik (posredne) monetizacije avdiovizualne vsebine na platformi;

—

sledenje dejavnostim uporabnikov platforme. Dejstvo, da platforma sledi interakciji uporabnikov z avdiovizualno vsebino, ki je na voljo na storitvi, za različne trženjske/komercialne namene, kot so ciljno vedenjsko oglaševanje ali sporazumi o souporabi podatkov, bi bilo treba prav tako šteti za sredstvo posredne monetizacije.

4.   Razpoložljivost orodij, namenjenih izboljšanju prepoznavnosti ali privlačnosti avdiovizualne vsebine (11)

Dejstvo, da so v posamezni storitvi prisotna posebna orodja, namenjena izboljšanju prepoznavnosti ali privlačnosti avdiovizualne vsebine, običajno kaže na to, da taka vsebina ni le stranska dejavnost ali manjši del njenih dejavnosti. Taka orodja običajno tudi vodijo do večje izpostavljenosti uporabnikov avdiovizualni vsebini.

Države članice, vključno z njihovimi nacionalnimi regulativnimi organi, bi morale zlasti upoštevati naslednje kazalnike:

—

posebne funkcije ali ukrepe, ki spodbujajo k ogledu avdiovizualne vsebine. Dejstvo, da uporabniški vmesnik vključuje posebne funkcije, ki spodbujajo k ogledu avdiovizualne vsebine, kaže na pomen take vsebine tako za uporabnike kot tudi za dejavnosti platforme. Na primer, dejstvo, da platforma predlaga ali prikazuje videe na glavni strani ali da se videi predlagajo ali prikazujejo na časovnici platforme brez posebne zahteve ali vnosa uporabnika, je pomemben element, ki ga je treba upoštevati. Nacionalni organi bi tudi lahko upoštevali, ali storitev avdiovizualno vsebino oglašuje ali postavlja v ospredje v rezultatih uporabnikovih iskanj in torej ali je mogoče šteti, da se avdiovizualna vsebina dejavno ponuja uporabnikom;

—

orodja, ki so na voljo v videih ali okoli njih in so zasnovana, da pritegnejo uporabnike in spodbudijo njihovo interakcijo. Prisotnost orodij ali sistemov, kot so filtri, možnosti delitve, klepeti v živo, posebej povezani z avdiovizualno vsebino, ali skupni ogledi, so znak pripravljenosti storitve, da spodbudi ukvarjanje uporabnikov z videi in programi ter pritegne njihovo pozornost v zvezi z njimi. Namen uporabe takih orodij in sistemov je omogočiti, izboljšati ali okrepiti avdiovizualne izkušnje uporabnikov na platformi in priljubljenost avdiovizualne vsebine. Zato je to mogoče šteti za znak posebnega pomena take vsebine za dejavnost ali dejavnosti storitve. Ta kazalnik vključuje tudi vsak razvoj ali naložbo storitev v inovativne, bolj poglobljene in interaktivne načine delitve in uporabe avdiovizualne vsebine. Zlasti dejstvo, da storitev podpira posebno aplikacijo za „pametno TV“, bi bilo mogoče šteti za znak, da ne samo omogoča uporabo avdiovizualne vsebine, ampak to tudi dejavno spodbuja;

—

orodja ali sisteme, ki uporabnikom omogočajo, da izberejo avdiovizualno vsebino, ki jo želijo imeti ponujeno. Nekatere storitve uporabnikom ponujajo možnost, da si prilagodijo svojo avdiovizualno ponudbo tako, da navedejo, kaj jih zanima, ali da se izrecno izključijo iz nekaterih vrst vsebine. To se običajno stori z vprašalniki, vzorci ali podobnimi sredstvi. Ta orodja ali sistemi so uporabnikom ponujeni, da bi se ohranila njihova pozornost in ukvarjanje z avdiovizualno vsebino ter so torej znak posebnega pomena avdiovizualne funkcije za dejavnosti storitve;

—

orodja ali sisteme za spremljanje uspešnosti in upravljanje vsebine, naložene na platformo. Storitve lahko privlačnost svoje avdiovizualne vsebine povečajo tudi tako, da nalagalcem ponudijo orodja ali sisteme za spremljanje in upravljanje uspešnosti vsebine, naložene na storitev. S tem nalagalcem omogočijo boljše razumevanje preferenc njihovih gledalcev, zaradi česar se lahko na platformi ponuja privlačnejša vsebina. Prisotnost takih orodij bi torej bilo treba šteti za znak posebnega pomena avdiovizualne vsebine za dejavnosti storitve.

IV.   POSTOPKOVNE OPOMBE

O tem, ali je zagotavljanje avdiovizualne vsebine bistvena funkcija storitve (za namene člena 1(1)(aa) direktive o AVMS), odloči država članica, pod pristojnost katere spada taka storitev v skladu s členom 28a direktive o AVMS.

Nacionalni organ bi moral pri oceni, ali storitev izpolnjuje merilo bistvene funkcije, obravnavati vsak primer posebej in upoštevati posebnosti zadevne storitve.

Nacionalni organi bi morali ponudnike storitev obvestiti o oceni, ki poteka, in pravnih posledicah, da bi jih obravnavali kot ponudnika platforme za izmenjavo videov v skladu z direktivo o AVMS, da bi pridobili potrebne informacije za namene stalnega ocenjevanja.

Vendar to nacionalnim organom ne bi smelo preprečevati, da za podporo svoji oceni sodelujejo s svojimi regulativnimi kolegi v drugih državah članicah. To sodelovanje bi lahko bilo zaželeno zlasti, da se zberejo ustrezni podatki ali informacije ter omejijo tveganja različnih razlag zgornjih kazalnikov s strani nacionalnih regulativnih organov. Ustrezni forum za olajšanje takega sodelovanja je skupina evropskih regulatorjev za avdiovizualne medijske storitve (ERGA).

Nacionalni regulativni organi so pozvani, naj skupino ERGA ustrezno sproti obveščajo, kadar ocenjujejo, ali nekatere storitve izpolnjujejo merilo bistvene funkcije in torej pomenijo storitev platforme za izmenjavo videov. Nacionalni regulativni organi bi skupino ERGA zlasti morali obvestiti o predhodnih ugotovitvah, pa tudi o razlogovanju, na katerem temelji njihova ocena. V tem okviru bi morala skupina ERGA Komisijo opozoriti na kakršne koli pomembne ali vztrajne nedoslednosti v pristopih nacionalnih regulativnih organov. Komisija bo odbor za stike iz direktive o AVMS obveščala o takem razvoju dogodkov.

---

(1)  V teh navodilih sklicevanja na direktivo o AVMS pomenijo sklicevanja na Direktivo 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, 15.4.2010, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/1808 (UL L 303, 28.11.2018, str. 69).

(2)  Kot je določeno v členu 5 Direktive (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o boju proti terorizmu in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ ter o spremembi Sklepa Sveta 2005/671/PNZ (UL L 88, 31.3.2017, str. 6).

(3)  Kot so določena v členu 5(4) Direktive 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (UL L 335, 17.12.2011, str. 1).

(4)  Kot so določena v členu 1 Okvirnega Sklepa Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi (UL L 328, 6.12.2008, str. 55).

(5)  V zvezi s tem je pomembna tudi uvodna izjava 6 Direktive (EU) 2018/1808, s katero so iz obsega opredelitve storitve platforme za izmenjavo videov izključene „negospodarske dejavnosti, kot so zagotavljanje avdiovizualne vsebine na zasebnih spletnih mestih in nepridobitne interesne skupnosti“.

(6)  V skladu z uvodno izjavo 51 Direktive (EU) 2018/1808 bi bilo treba pri sprejemanju ustreznih ukrepov za varstvo uporabnikov in mladoletnikov previdno najti ravnovesje med veljavnimi temeljnimi pravicami, vključno s svobodo izražanja.

(7)  Ta pristop je tudi v skladu z uvodno izjavo 4 Direktive (EU) 2018/1808, v kateri je pojasnjeno, da bi bilo treba storitve družbenih medijev vključiti v področje uporabe Direktive, kadar konkurirajo za isto občinstvo in prihodke kot avdiovizualne medijske storitve.

(8)  Uvodna izjava 4 direktive o AVMS se nanaša na storitve družbenih medijev, ki „so postali pomembno sredstvo za izmenjavo informacij ter za zabavo in izobraževanje, med drugim tudi, ker omogočajo dostop do programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki“ ter imajo „[precejšen] učinek […], ker uporabnikom omogočajo, da oblikujejo in vplivajo na mnenja drugih uporabnikov“.

(9)  Pojem monetizacije avdiovizualne vsebine zajema neposredne prihodke in posredne koristi, ki jih pridobi storitev. Tudi v primerih, v katerih storitev prihodkov ne prejme neposredno, ima lahko posredno koristi od avdiovizualne vsebine, ki jo naložijo in monetizirajo uporabniki. Na splošno bo vidik monetizacije vsebine njene ustvarjalce spodbudil k ustvarjanju kakovostnejše vsebine, da bi dosegli oglede in s tem ustvarili prihodke. Nazadnje je za to mogoče pričakovati, da bo imelo pozitiven učinek na priljubljenost in uspeh storitve.

(10)  Ti izrazi se nanašajo na video oglase, ki se vrtijo pred vsebino, ki jo spremljajo, med njo oziroma po njej.

(11)  V skladu z opredelitvijo platform za izmenjavo videov iz člena 1(1)(aa) direktive o AVMS se za namen te kategorije kazalnikov predpostavlja, da ta orodja niso taka, da je z njimi zadevni platformi dodeljena stopnja dejanskega nadzora nad avdiovizualno vsebino, podobnega neki vrsti „uredniške odgovornosti“, ki je element, zaradi katerega bi bila opredeljena kot ponudnik medijskih storitev in ne kot storitev platforme za izmenjavo videov (ali je to tako, morajo v vsakem posameznem primeru oceniti zadevni nacionalni regulativni organi). Navodila tudi ne posegajo v člene 12, 13 in 14 Direktive 2000/31/ES, kot so dodatno pojasnjeni v uvodni izjavi 48 Direktive (EU) 2018/1808, niti v člen 28b direktive o AVMS.