Mnenje Evropskega odbora regij – Evropska zdravstvena unija: krepitev odpornosti EU

(2021/C 300/10)

Poročevalec: Roberto CIAMBETTI (IT/ECR), predsednik deželnega sveta, Veneto

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

Splošne ugotovitve – pandemija COVID-19

1.

ugotavlja, da je vprašanje javnega zdravja zaradi pandemije dobilo še večji pomen v agendi regij, mest, držav članic in Evropske unije ter postalo ena od glavnih političnih prednostnih nalog;

2.

zatorej pozdravlja sporočilo o zdravstveni uniji, v katerem se predlaga okrepitev sedanjega okvira EU za zdravstveno varnost iz leta 2013. Ta delno zastareli okvir vključuje sklep o resnih čezmejnih grožnjah za zdravje, ki je olajšal izmenjavo informacij in podprl sprejemanje posebnih nacionalnih ukrepov, ni pa bil kos sedanji pandemiji;

3.

se strinja z Evropsko komisijo, da je potrebnih več javnih naložb v nacionalne zdravstvene sisteme, da se jim zagotovijo finančna in druga sredstva, ki jih potrebujejo za izhod iz sedanje krize, ter da je treba dolgoročno okrepiti njihovo odpornost. Ti cilji bi se morali odražati v priporočilih za posamezne države v okviru evropskega semestra. S pandemijo se je marsikje izkazalo, da je bilo premalo zgodnjega zdravljenja na oddelkih intenzivne in manj intenzivne nege (postelje, oprema, usposobljeni zdravniki in medicinske sestre), pa tudi lokalne zdravstvene in paliativne oskrbe, kar je zlasti v času največjih potreb po oskrbi in negi ustvarilo hude težave za različne zdravstvene sisteme držav članic. Hkrati so v mnogih državah zdravstveni sistemi in zdravstveni delavci pokazali izjemno sposobnost, da hitro preusmerijo svojo dejavnost in se prilagodijo novim razmeram zaradi pandemije COVID-19;

4.

se strinja s predlogom Evropske komisije za razširitev pooblastil za usklajeno odzivanje na ravni EU v okviru Odbora za zdravstveno varnost, kar bodo omogočila ciljno usmerjena priporočila o ukrepih za odzivanje Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC);

5.

opozarja, da pandemijo COVID-19 spremljajo precejšnje omejitve svobode gibanja v Evropski uniji, ki so zlasti prizadele obmejne regije; zato ponovno poziva k oblikovanju pravnega okvira EU, ki bo omogočal učinkovito upravljanje čezmejnih javnih storitev, v skladu s potrebami državljanov, ki živijo na teh območjih (1). Tak okvir bi moral biti osredotočen na nedavno predlagano uredbo EU o resnih čezmejnih grožnjah za zdravje (2);

6.

izraža zadovoljstvo, da sporočilo vsebuje predloge za zdravstvene protiukrepe, vključno s številnimi ukrepi, kot so ustvarjanje zalog na evropski ravni, večja proizvodnja, skupno javno naročanje in boljše ocenjevanje potreb po cepivih, osebni zaščitni opremi, medicinskih pripomočkih, terapevtikih, laboratorijski opremi in opremi za testiranje, ob zagotavljanju skladnosti z načelom subsidiarnosti. Da bi EU povečala svojo odpornost in odpravila pomanjkanje v času krize, hkrati pa zagotovila znanstveno in tehnično pomoč, vključno z usposabljanjem, mora glede medicinske opreme za zdravstveni sektor postati bolj suverena in manj odvisna od tretjih držav, kot navaja evropska strategija za zdravila;

Sodelovanje med ECDC in lokalnimi oblastmi

7.

meni, da je pomembno, da lahko ECDC tudi neposredno sodeluje s posameznimi regijami ali s skupinami regij v državah članicah, da bi lažje analizirali specifične epidemiološke razmere, ki se lahko pojavijo. To sodelovanje bi lahko vključevalo tudi podporo za usposabljanje vseh udeležencev ter olajšalo kroženje informacij in komuniciranje;

8.

poziva Komisijo, naj ponovno vzpostavi evropsko omrežje za izrazito nalezljive bolezni (EuroNHID), sofinancirano mrežo strokovnjakov za obvladovanje zelo nalezljivih bolezni iz nacionalnih ali regionalnih centrov, ustanovljenih za oskrbo teh bolnikov;

9.

meni, da je treba več vlagati v znanstvene raziskave v EU, saj so za prehod na odpornejšo družbo potrebne znatne tehnološke spremembe;

10.

ugotavlja, da je na čezmejnih območjih treba vzpostaviti podatkovne zbirke čezmejnega območja, ki bi bile skupne sosednjim državam in regijam ter zajemale medicinske zaloge in sredstva za osebno zaščito, ki so na voljo;

11.

podpira zavezo Komisije, da v sodelovanju z državami članicami in regijami oblikuje skupno splošno podatkovno zbirko na področju zdravja, ki bi omogočila celovito upravljanje in spremljanje skupnih problemov. Upoštevati je namreč treba, da se pandemije ne ustavijo na mejah in da je naša družba globalizirana: posamezna območja niso izolirana in ne morejo se izogniti stikom z ostalim svetom, načinov prenašanja patogenov pa ni mogoče predvideti, temveč se lahko ugotovijo šele naknadno;

Konferenca o prihodnosti Evrope

12.

meni, da je konferenca o prihodnosti Evrope primerna platforma za razpravo o prihodnjem razvoju vloge EU na zdravstvenem področju in za njeno spodbujanje, da bo EU lahko izpolnila pričakovanja državljanov in izboljšala učinkovitost evropskih zdravstvenih sistemov. Okrepljeno evropsko sodelovanje je treba razviti ob spoštovanju načela subsidiarnosti in dejstva, da so države članice v prvi vrsti pristojne tako za zdravstveno in socialno varstvo ter javno zdravje kot tudi za pripravljenost na krize in krizno upravljanje;

13.

ugotavlja, da zdravstvena politika sicer ostaja predvsem v pristojnosti držav članic, vendar je treba v okviru razprave o prihodnosti Evrope kljub temu začeti razmislek o tem, kako izboljšati usklajevanje na področju zdravja in kako okrepiti odziv EU na resne čezmejne grožnje za zdravje. Pri tem je treba upoštevati različne strukture v zdravstvu na podnacionalni ravni ter različne pristojnosti zdravstvenih organov v posameznih državah članicah. To izboljšanje bi lahko državam članicam EU med drugim omogočilo, da skupaj priznajo izredne razmere glede javnega zdravja na makroregionalni ravni ali na ravni Unije. Prav tako bi se lahko s tem povečale tudi zmogljivosti rescEU, vključno z zmogljivostmi za ustvarjanje zalog in oblikovanje ekip za nujno medicinsko pomoč;

14.

ker imajo v številnih državah članicah lokalne in regionalne oblasti pomembne odgovornosti in pristojnosti na področju javnega zdravja, meni, da bi moral biti OR kot skupščina predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti v EU močno zastopan v vseh razpravah na ravni EU v zvezi s pristojnostmi na področju zdravja, tudi v okviru konference o prihodnosti Evrope;

15.

izraža željo, da bi bil tesno vključen v delo svetovnega vrha o zdravju leta 2021 v Italiji. EU bo namreč omogočil usmerjati mednarodni razmislek o tem, kako okrepiti zdravstveno varnost v svetu v času pandemij;

Vloga lokalnih in regionalnih oblasti

16.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti v prvih vrstah pri soočanju s pandemijo COVID-19. V številnih državah članicah izvajajo pomembne ukrepe in so odgovorne za varovanje zdravja državljanov, zaposlovanje velikega deleža delovne sile v zdravstvu, kratkoročno in dolgoročno financiranje in upravljanje zdravstvenih sistemov in ustanov za oskrbo ter oblikovanje in izvajanje zdravstvenih politik ter preventivnih dejavnosti in dejavnosti za spodbujanje zdravja. Zato so pri tem bistvene oblike regionalne avtonomije, ki omogočajo hitro spremembo obstoječe organizacijske strukture in s tem naglo odzivanje na izredne razmere;

17.

poudarja, da bi lahko regija, ki ima možnost neposrednega komuniciranja z EU, v kratkem času našla najboljše rešitve za reševanje izrednih razmer in bolje izkoristila sredstva, ki najbolj ustrezajo njenim potrebam, saj se regionalne razmere v posameznih državah pogosto razlikujejo in potrebe različnih regij morda ne sovpadajo;

18.

obžaluje, da sporočilo ne omenja posebej regionalne in lokalne ravni kot ključnih elementov zdravstvene politike in zgolj navaja vlogo obmejnih regij pri čezmejnem sodelovanju na področju zdravja;

19.

poleg tega meni, da je potrebno večje usklajevanje med vsemi ravnmi upravljanja, s katerim bi preprečili, da bi sicer bistvena avtonomija posameznih lokalnih območij ali regij povzročila neenakosti pri zdravljenju pacientov;

20.

poudarja, da je treba vzpostaviti javno-zasebno mrežo odličnosti, ki bo v primeru izrednih razmer večjih razsežnosti v javnem zdravju povezala referenčne bolnišnice, specializirane za preučevanje in zdravljenje nalezljivih bolezni, ki se lahko prenašajo po zraku, s stiki ali vektorsko;

Izkušnje, pridobljene med pandemijo

21.

ugotavlja, da so bili zdravstveni sistemi držav članic zelo različno pripravljeni na krizo. V nekaterih primerih na soočenje s tako veliko krizo niso bili pripravljeni zaradi nezadostne porabe za javno zdravje in pomanjkanja zdravstvenega osebja, v drugih pa so pokazali večjo odpornost. To kaže, da bi morala biti Evropska komisija sposobna v tesnem sodelovanju s posameznimi državami članicami redno ocenjevati pripravljenost na epidemije;

22.

v zvezi s tem pozdravlja predlog Evropske komisije – ki ima usklajevalno vlogo –, da se organizirajo stresni testi zdravstvenih sistemov držav članic in s tem zagotovi delovanje načrta Unije za pripravljenost in odzivanje; meni, da bi morali ti stresni testi v celoti vključevati regije in mesta v zadevnih državah članicah glede na njihove pristojnosti;

23.

se zavzema za stalni razvoj digitalnih platform in aplikacij, tudi platforme za spremljanje, vzpostavljene v skladu s členom 14 uredbe o resnih čezmejnih grožnjah za zdravje, in poziva k vključitvi lokalnih in regionalnih oblasti v pripravo, preverjanje in stresno testiranje predlaganih zavezujočih načrtov za pripravljenost in odzivanje na zdravstvene krize, ki jih je treba pripraviti na nacionalni ravni in na ravni EU;

24.

priporoča, da predlagane dejavnosti predvidevanja in strožje zahteve glede poročanja v zvezi z zdravstvenimi podatki in uspešnostjo zdravstvenega varstva poleg nacionalne razsežnosti vsebujejo tudi regionalno;

25.

ugotavlja, da so lokalne in regionalne zdravstvene in socialne službe ter vmesne strukture imele ključno vlogo pri podpiranju bolnišnic, saj so omogočile, da je bilo le omejeno število bolnišničnih ustanov določenih za bolnišnice za COVID-19 in so se lahko sprejemale osebe ali prebolevniki z negativnim testom, ki so morali dokončati zdravljenje; poudarja, da je treba okrepiti lokalni sistem zdravstvenega varstva, v okviru katerega bo poskrbljeno za zdravljenje bolnikov pred prihodom v bolnišnico in po odpustu. Evropska komisija in OR bi morala oba imeti pomembno vlogo pri razširjanju dobre prakse na tem področju;

26.

ugotavlja, da je pandemija prizadela zlasti najranljivejše dele družbe (starejše, bolne, otroke in mlade), pri čemer je ponekod poudarila krhkost globalnega socialno-ekonomskega sistema in ranljivost v zvezi s tehnologijo (pametno delo, izobraževanje na daljavo itd.); poudarja, da ti sektorji zato potrebujejo bolj ciljno usmerjeno podporo, tudi podporo EU;

27.

meni, da je treba po pandemiji okrepiti zmogljivosti za usklajevanje. Pri tem je treba na lokalni ravni spodbujati trajnostni način življenja, s polno osredotočenostjo na državljane, in sicer je treba oblikovati okvir pametnih spodbud in predpisov, s katerimi bo mogoče spodbuditi in nagraditi državljansko ravnanje za skupno dobro;

28.

poziva, da se cepiva in zdravila za COVID-19 kupijo s skupnimi javnimi naročili na ravni EU in da se ta naročila izvajajo bolj rutinsko, da se prepreči tekmovanje med državami članicami; zavzema se tudi za to, da se jih uporabi za zagotavljanje pravičnega in cenovno ugodnega dostopa do drugih pomembnih zdravil in medicinskih pripomočkov, zlasti ko gre za nove inovativne antibiotike, nova cepiva in kurativna zdravila ter zdravila za redke bolezni;

Naložbe v zdravstvene sisteme

29.

poudarja, da glede naložb v zdravstvene sisteme sporočilo omenja podporo državam članicam pri izboljšanju odpornosti, dostopnosti in učinkovitosti njihovih zdravstvenih sistemov, kar je povezano z evropskim semestrom, pregledom socialnih kazalnikov, mehanizmom za okrevanje in odpornost ter nacionalnimi načrti; trdi, da je treba zagotoviti in/ali okrepiti vključenost lokalnih in regionalnih oblasti v vse te instrumente in procese v skladu z načelom subsidiarnosti;

30.

kot strateško prednostno nalogo opredeljuje spodbujanje osnovnih storitev oskrbe na daljavo, ki jih izvajajo povezane skupine strokovnjakov za zdravljenje in spremljanje bolnikov s kroničnimi boleznimi in multimorbidnostjo, ki živijo doma; poudarja, da bi lahko s telemedicino dom postopoma postal kraj zdravljenja. To bi omogočilo očitne ekonomsko-socialne prihranke in veliko učinkovitost zdravljenja in preventive ter okrevanja;

31.

meni, da bi se lahko države članice uskladile, da bi zdravstveni delavci, ki opravljajo enakovredno delo, imeli podobne pogodbene pogoje in prejemke. Tako bi – ob enakih poklicnih pogojih – preprečili nastanek privilegiranih območij, ki so privlačnejša za zdravstvene delavce, in prikrajšanih območij, ki imajo velike težave pri zaposlovanju zdravstvenih delavcev;

32.

meni, da so pravična plača in dodatki za zdravstvene delavce, ki so najbolj izpostavljeni, bistveni za ohranjanje odpornosti zdravstvenih sistemov. Omogočajo priznati strokovnost zdravstvenih delavcev in so način, da se nagradi njihova nesebičnost, ki je dokazala svojo vrednost pri ohranjanju odpornosti zdravstvenih sistemov med pandemijo v različnih državah članicah;

33.

meni, da lahko delavci, ki opravljajo vmesne dejavnosti med zgolj pomočjo pri osebni negi in dejavnostmi, ki zahtevajo medicinske kvalifikacije, prispevajo h kritju potreb ustanov za oskrbo in k zagotavljanju potrebne prožnosti pri izvajanju socialnih in zdravstvenih storitev;

34.

meni, da morajo države članice stalno ocenjevati infrastrukturo in usposobljenost osebja, da bosta lahko na voljo celotnemu prebivalstvu v primeru sistemskih izrednih razmer (npr. za jemanje brisov in cepljenje);

Strategija za cepivo

35.

države članice poziva, naj lokalne in regionalne oblasti vključijo v kampanjo cepljenja proti koronavirusu SARS-CoV-2, da bi lahko prispevale k pravočasni uvedbi in distribuciji cepiv ter državljanom zagotovile jasne informacije o dejstvih, povezanih s cepivi, s čimer bi prispevali k boju proti dezinformacijam;

36.

podpira izmenjavo dobrih praks med lokalnimi in regionalnimi oblastmi v EU v zvezi z odpravljanjem nezaupanja v cepljenje in razumevanjem razlogov za pomisleke glede cepljenja med zdravstvenimi delavci in delavci v socialnem varstvu;

37.

je trdno prepričan, da je bila odločitev, da se Evropski uniji dovoli nabava cepiv v imenu držav članic, pravilna; trdi, da bi morala EU za izboljšanje razpoložljivosti cepiv, zdravil in druge medicinske opreme poskusiti čim bolj zmanjšati svojo odvisnost od tretjih držav in njihove proizvodnje. Poleg tega meni, da bi morala podjetja, ki so pri razvoju cepiv uporabila javna sredstva, svoje patente deliti z drugimi podjetji, da bi se povečale proizvodne zmogljivosti v Evropi;

38.

meni, da bi se morala strategija cepljenja razvijati glede na napredovanje cepljenja prebivalstva: najprej se usmeri v ogrožene skupine in izvajalce osnovnih storitev, kot so zdravstveni delavci in delavci v socialnem varstvu, nato pa se razširi na širše skupine, pri čemer se upošteva tudi zmanjšanje družbenih in gospodarskih omejitev na določenem območju;

39.

podpira oblikovanje organizacijskega modela, ki bo omogočil cepljenje čim večjega števila ljudi v čim krajšem času, z uporabo vseh odmerkov v posameznih vialah;

Strategija za boj proti dezinformacijam na področju zdravja

40.

poziva k sprejetju ukrepov za spremljanje in boj proti dezinformacijam na področju zdravja, ki bodo usklajeni med vsemi državami članicami. Ker so lokalne in regionalne oblasti v večini držav članic tiste, ki se najbolj neposredno soočajo z zdravstvenimi izzivi, so te oblasti tudi najbolj neposredno prizadete zaradi pogosto namernega širjenja dezinformacij o zdravju. Lokalne in regionalne oblasti morajo nujno dobiti enotno in usklajeno podporo, da bi se lahko učinkovito spopadle s tem problemom.

---

(1)  COTER-VII/005.

(2)  COM(2020) 727 final.