Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Potrošniki v krožnem gospodarstvu

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 353/03)

Poročevalec: Carlos TRIAS PINTÓ

Sklep plenarne skupščine	24.1.2019
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	4.7.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	17.7.2019
Plenarno zasedanje št.	545
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	200/4/9

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO poziva k preusmeritvi strategije na evropski, nacionalni in lokalni ravni, ki bo vztrajno spodbujala nove modele krožnosti, ne samo z večjim usklajevanjem vseh akterjev, temveč bo potrošnike postavila v središče javnih politik.

1.2

Z vzpostavitvijo krožnega gospodarstva in zmanjševanjem odvečne potrošnje bomo dosegli intenzivnost in učinkovitost, ki sta potrebni za to, da se okrepi vloga potrošnika pri preseganju sedanjega modela proizvodnje in potrošnje, saj so vsakodnevne potrošniške navade najučinkovitejši način za doseganje sprememb.

1.3

Omogočiti je treba izobraževanje, vseživljenjsko učenje in samoučenje, zagotavljati objektivne informacije o načinih potrošnje in potrošnika voditi v smeri krožnih vzorcev potrošnje. Pri tem EESO opozarja na vlogo lokalnih javnih uprav in potrošniških organizacij.

1.4

Izvajanje teh ukrepov se bo merilo z uporabo kazalnikov učinka, ki temeljijo na cilju trajnostnega razvoja OZN št. 12 (1) in z njim povezanih podciljih, kar naj bi vodilo v novo standardizacijo.

1.5

Glede na to, da ozaveščena potrošnja sega na več področij, bodo preostalih 16 ciljev trajnostnega razvoja in njihovi posamični cilji dopolnjevali ocene učinka, cilj 17 „partnerstva“ pa bo prispeval k ustvarjanju prostora za soustvarjanje in delitev odgovornosti, kar bo omogočilo multiplikatorske učinke in potrebno nadgradljivost.

1.6

Izračunavanje družbenega in okoljskega odtisa proizvodov v različnih vrednostnih verigah bo v okviru digitalne družbe omogočalo, da bodo potrošniki pridobili pomembne informacije pri odločanju za nakup ali uporabo nečesa. EESO vztraja, da je treba uporabljati zanesljive, primerljive in preverljive kazalnike učinka, in poudarja pomen spremljanja tistih, ki so povezani s kemikalijami in ravnanjem z njimi.

1.7

Ukrepi morajo temeljiti na načelu koristnosti za vse in ne smejo biti ukalupljeni, temveč morajo upoštevati posebnosti različnih regij in sektorjev na podlagi metodologije „od spodaj navzgor“, ki vključuje vse zadevne akterje. Te pobude bi morale biti tesno povezane z razvojem lokalnega gospodarstva kot rezultat zavzemanja institucij in večje moči potrošniških organizacij.

1.8

Vodilno vlogo Evrope v različnih modelih krožnega gospodarstva bi moralo spremljati poslovno okolje, ki bi spodbujalo internacionalizacijo blaga in storitev v krožnem gospodarstvu, ob upoštevanju pionirskih izkušenj držav, kot je Južna Koreja (2). Te modele bi morale spremljati posebne smernice za pravičen prehod k okoljsko trajnostnim gospodarstvom in družbam (3), ki bi poleg tega zagotavljale enake pogoje z vidika močno konkurenčnih proizvodov iz tretjih držav.

1.9

Oglaševanje in poslovne prakse imajo ključno vlogo pri odločitvah potrošnikov. Politike družbene odgovornosti podjetij morajo nujno prispevati k preseganju praks, kot sta lažno oglaševanje prijaznosti do okolja (greenwashing) in lažno socialno oglaševanje (socialwashing). V zvezi s tem je nujno treba okrepiti sedanji institucionalni okvir za spremljanje in odobravanje različnih prehodov na krožno gospodarstvo.

1.10

Obdavčitev in odgovorna javna naročila sta učinkoviti orodji za povezovanje modela nagrad z odgovorno proizvodnjo in potrošnjo v okviru postopne standardizacije proizvodov in storitev. Kar zadeva obdavčitev, bi morale države članice razmisliti, kako učinkovito izvajati model nagrad, ki bi bil usmerjen k postopnemu zbliževanju krožne obdavčitve, kar bi prispevalo k evropskemu enotnemu trgu, pri javnih naročilih pa bi morale lokalne javne uprave pripraviti spremljevalne načrte za „trajnostne dobavitelje“, da bi slednji lažje ustrezno prilagodili in razširili svojo proizvodnjo, ki glede na sedanje pogodbene zahteve pogosto ne zadošča.

1.11

EESO spodbuja tudi prostovoljno označevanje kot začasno rešitev pred uvedbo obveznega označevanja, ki bi temeljilo na neodvisnih in preverjenih shemah okoljske odličnosti. Znak EU za okolje (4) bi s promocijo in razširitvijo na še več proizvodov postal vodilna blagovna znamka za trajnostno izbiro v Evropi.

1.12

EESO poudarja, da je treba nujno izboljšati okoljsko primerno zasnovo in sistematično preverjati zahteve glede življenjske dobe, popravil, kemičnih sestavin itd., pri čemer je treba upoštevati tudi socialna merila in hkrati spodbujati mreže lokalne potrošnje in prakse potrošnika-proizvajalca.

2.   Uvod in ozadje

2.1

Trajnostna rast in konkurenčnost morata upoštevati tudi kakovost, kar pomeni neizkoriščanje delovne sile in okolja, pravične življenjske pogoje glede na vire našega planeta in model, ki uravnoveša gospodarski napredek, okoljske probleme in vključevanje v družbo (5).

2.2

Krožno gospodarstvo mora biti model ravnanja človeka, ki je združljivo s pravili delovanja narave ter ohranja in obnavlja naravni kapital.

2.3

Do zdaj je nastalo že več študij, predlogov in mnenj o prehodu z linearnega gospodarstva na krožno gospodarstvo, pri čemer se je osredotočalo v glavnem na proizvodnjo, vloga potrošnika, ki je ključni akter pri spopadanju z izzivi krožnega gospodarstva, pa skorajda ni bila obravnavana.

2.4

Kot prvo obstaja močna vrzel med trditvami in ravnanjem potrošnikov, ki se sicer zelo zavedajo družbenih in okoljskih izzivov (6), hkrati pa njihove vzorce obnašanja zaznamujejo nizkocenovne ponudbe, pri čemer ceni proizvoda ali storitve (ki ne zajema učinka negativnih zunanjih dejavnikov) pogosto namenjajo večji pomen kot kakovosti.

2.5

Odstotek se zmanjša, ko ni več govora o dojemanju in pričakovanjih, temveč o dejanjih in zavezah. Tako se pokaže nasprotje med dostopnim in trajnostnim, pri čemer imata informiranost in izobrazba ključno vlogo pri boljši vključenosti potrošnikov v ta proces.

2.6

Ravnanje potrošnikov je bilo izrecno omenjeno v okviru svežnja o krožnem gospodarstvu, kar je EESO podprl v svojih mnenjih (7).

2.7

Evropski odbor regij se je v svojem mnenju (8) o akcijskem načrtu EU za krožno gospodarstvo osredotočil na ravnanje potrošnikov in družbene trende ter poudaril bistveno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti, da se okrepijo ukrepi na področju izobraževanja, usposabljanja in poklicnih kvalifikacij in s tem izboljša razumevanje trajnostne potrošnje, ohranjanje virov, preprečevanje nastajanja odpadkov ter odgovornost proizvajalcev v fazah zasnove in trženja.

2.8

EESO poudarja, da lahko tudi nekatere inovativne oblike potrošnje podpirajo razvoj krožnega gospodarstva: delitev proizvodov ali infrastrukture (sodelovalno gospodarstvo), uporaba storitev namesto proizvodov, uporaba informacijskih ali digitalnih platform itd.

3.   Krožno gospodarstvo v politikah EU

3.1

Pravi izziv za politike EU za krožno gospodarstvo – poleg regulativnih in proizvodnih vidikov – je mobilizirati ljudi, tj. potrošnike pri njihovih vsakodnevnih izbirah in navadah. Glede na multiplikatorski učinek dejanj posameznikov, ki vodijo v dejanske spremembe, je treba v celoti vključiti potrošnike.

3.2

V sporočilu Zaprtje zanke: akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (9) se ugotavlja, da lahko izbire milijonov potrošnikov podprejo ali ovirajo krožno gospodarstvo.

3.3

„Ker so soočeni z obilico oznak ali okoljskih trditev, imajo potrošniki v EU pogosto težave pri razlikovanju med izdelki in zaupanju razpoložljivim informacijam. Ni nujno, da zelene trditve vedno izpolnijo pravne zahteve za zanesljivost, natančnost in jasnost.“

3.4

„Cena je ključni dejavnik, ki vpliva na odločitev o nakupu, tako v vrednostni verigi kot za končnega potrošnika. Države članice se zato spodbuja, da zagotovijo spodbude in uporabijo ekonomske instrumente, kot je obdavčitev, da se zagotovi, da cene izdelkov bolje odražajo okoljske stroške. Dejavniki, povezani z garancijami, kot je zakonsko predpisana veljavnost garancije in obrnjeno dokazno breme, […] lahko zaščitijo pred pomanjkljivimi izdelki ter prispevajo k trajnosti in popravljivosti izdelkov.“

3.5

Čeprav so zajeti številni ključni parametri trajnosti, ni upoštevana raznolikost interakcij, ki se pojavljajo v različnih vrednostnih verigah, s čimer je potrošnik potisnjen v vlogo sekundarnega udeleženca.

4.   Trenutno stanje v politikah EU

4.1

Evropa že ima regulativni okvir za spodbujanje odgovornega javnega naročanja (10), ki je zaradi svojega potenciala (11) eno od gonil krožnega gospodarstva. V zvezi z izvajanjem pa je veliko problemov, zaradi česar je treba bolj pojasniti, kateri proizvodi in storitve se obravnavajo kot krožni.

4.2

Potrebna bo standardizacija na svetovni ravni na podlagi novih meril, saj je za večstransko in globalizirano gospodarstvo potreben skupni jezik, pri čemer se bo terminologija sproti spreminjala, saj bodo najboljše prakse iz različnih vrednostnih verig vplivale na prehod.

4.3

Z akcijskim načrtom Evropske komisije za vzdržne finance in uredbo o novi taksonomiji trajnostnih dejavnosti (12), ki sta popolnoma v skladu s smernicami OZN, bo uvedena nova skupina kazalnikov o socialnih in okoljskih učinkih.

4.4

Z viri Evropske komisije, ki so zdaj okrepljeni in združeni v okviru InvestEU, je predviden znaten premik naložb k dejavnostim, ki prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in preprečevanju izčrpavanja naravnih virov, pri čemer je treba poudariti obnovo stanovanjskih stavb in uporabo geotermalne energije (13), kar je oboje povezano z odločitvami potrošnikov.

4.5

Novi dogovor za potrošnike bo ne glede na svoje pomanjkljivosti prispeval k izboljšanju zaupanja potrošnikov (14). Po mnenju EESO (15) je izboljšanje okvira za izvajanje potrošniške zakonodaje ključ za uravnotežen razvoj krožnosti.

4.6

Poudariti je treba tudi skupno pobudo Evropske komisije in EESO glede vzpostavitve evropske platforme deležnikov za krožno gospodarstvo (16), t. i. mreže mrež, ki zagotavlja možnost obravnave posebnih izzivov in izmenjavo rešitev in primerov najboljše prakse. Pomembno vlogo imata tudi forum trgovcev na drobno (REAP) (17) in platforma EU o izgubah hrane in živilskih odpadkih (18).

5.   Prihodnje zaveze Evropske komisije

5.1

Komisija bo pri svojem delu na področju okoljsko primerne zasnove posebej upoštevala nekaj sorazmernih zahtev glede trajnosti, informacij o souporabi in popravilu ter razpoložljivosti nadomestnih delov. Ocenila bo tudi dodajanje informacij o trajnosti na energijske nalepke.

5.2

V revidiranih zakonodajnih predlogih o odpadkih Komisija predlaga nova pravila, ki bodo spodbudila ponovno uporabo.

5.3

Komisija bo izboljšala uporabo garancij za proizvode, preučila možnosti za izboljšave in se lotila preprečevanja neresničnih okoljskih trditev.

5.4

Komisija bo pripravila tudi neodvisen program testiranja v okviru programa Obzorje Evropa kot naslednji ukrep v zvezi s prezgodnjim zastaranjem (19).

5.5

Komisija bo izboljšala izvajanje zelenih javnih naročil s poudarkom na vključevanju krožnega gospodarstva v nova ali revidirana merila.

6.   Ali resnično prehajamo na krožno gospodarstvo?

6.1

Trajnost je proces, v katerem „bodo vlade, podjetja, delavci, državljani in potrošniki vplivali na gospodarstvo, okolje in družbo z odgovornim vedenjem, ukrepi in odločitvami“ (20).

6.2

Po mnenju EESO se institucije EU pri krožnem gospodarstvu osredotočajo na okolje in proizvodnjo, družbi in potrošnikom pa skoraj ne namenjajo pozornosti, zaradi česar obstaja tveganje prehoda na še eno linearno gospodarstvo.

6.3

S celostnega pristopa bi morala proaktivna vloga potrošnika preseči zgolj asimetrično vključenost potrošnika, ki je obravnavan kot mestni akter, ki reciklira gospodinjske odpadke, moral pa bi imeti možnost sodelovanja v celotnem postopku kroženja.

6.4

Dobra novica je, da imamo na voljo ustrezna orodja za krožno gospodarstvo: 17 ciljev trajnostnega razvoja in njihove podcilje ter zavezujoče protokole COP 21 (21) za blažitev podnebnih sprememb, ki nam zagotavljajo zelo obetaven univerzalni okvir.

6.5

EESO poudarja, da bo ta prehod učinkovitejši in bolje usklajen s ciljem trajnostnega razvoja 12 (odgovorna poraba in proizvodnja), če bosta ponudba in povpraševanje bolje povezana in bo krožno gospodarstvo zasidrano v posamezni regiji.

7.   Predlogi EESO za večjo vlogo potrošnikov v modelih krožnega gospodarstva

7.1

Odgovorne raziskave in inovacije v okviru programa Obzorje Evropa: olajšati uravnoteženo sodelovanje vseh akterjev, zlasti potrošnikov in njihovih predstavnikov.

7.2

Okoljsko primerna zasnova in ekološke inovacije: na podlagi merila okoljske soodgovornosti se bo aktivno sodelovanje potrošnikov okrepilo s praksami ustvarjanja skupne vrednosti, ki se jim lahko podeli uradni znak kakovosti.

7.3

Spodbujanje potrošnikov k sodelovanju pri načrtovanju politik družbene odgovornosti podjetij, in sicer prek testiranja proizvodov in pilotnih storitev, da se jih skupno potrdi, preden vstopijo na trg.

7.4

Zbiranje dobrih krožnih praks, v kar bodo vključeni tudi potrošniki. Razširjanje praks z največjim multiplikatorskim učinkom.

7.5

Spodbujanje prostovoljnega označevanja z informacijami o zmanjšanju emisij, ohranjanju biotske raznovrstnosti, učinkoviti rabi virov ali neuporabi sestavnih delov z velikim vplivom na okolje, s ciljem, da bi to postalo obvezno. Uporaba nalepk z oceno življenjske dobe proizvoda, ki je povezana z možnostjo pridobitve nadomestnih delov in popravila. Ob upoštevanju pritiska potrošnikov spodbujanje podaljšanja garancijske dobe na podlagi uradnih priznanj, z davčnimi ukrepi in v okviru javnih naročil.

7.6

V okviru novega dogovora za potrošnike bodo vzpostavljeni mehanizmi za pravna sredstva za potrošnike, ki so kupili blago in proizvode, izdelane na podlagi praks prezgodnje zastarelosti.

7.7

Spremljanje uporabe zelo kratkoročnih materialov, kot je plastika za enkratno uporabo (22), in embalaže proizvodov (23). Okrepitev nadzora nad kemikalijami na podlagi celostnega pristopa, da bi preprečili kontraproduktivne prakse recikliranja.

7.8

Dostopne, čitljive in resnične informacije za potrošnike o okoljskem odtisu. Spremljanje in po potrebi objavljanje slabih praks v javnosti, ki se nanašajo na trditve brez zadostnih dokazov.

7.9

Informacijske kampanje za potrošnike – s posebnim poudarkom na mladih – v zvezi s trajnostnimi ekonomskimi modeli proizvodnje in potrošnje, vključno z različnimi strategijami „dregljajev“, ob upoštevanju kulturnih in idiosinkratičnih dejavnikov (24).

7.10

Učni načrti (neprekinjeno od vrtca naprej), v katerih se sistematično opozarja na življenjski krog proizvodov (proizvodnja delov, modularnost, trajnost, popravljivost, ponovna uporaba in energijska učinkovitost), z visoko praktično komponento.

7.11

Izboljšanje možnosti zaposlovanja, povezanih s ponovno uporabo, popravilom in recikliranjem z visoko dodano vrednostjo (recikliranje z dodajanjem vrednosti) v okviru strategije za enotni digitalni trg (25).

7.12

Pristojni organi morajo na ustrezni ravni zagotoviti zadostno infrastrukturo in vire za ločeno zbiranje odpadkov povsod, kjer nastajajo.

7.13

Priznavanje občin, šol, univerz in drugih institucij, ki v ukrepe krožnega gospodarstva vključujejo protokole o udeležbi potrošnikov v obliki modelov „od spodaj navzgor“.

7.14

Razvoj in širjenje izkušenj na področju novih gospodarskih modelov, po možnosti v povezavi s sodelovalnim gospodarstvom in funkcionalnim gospodarstvom znotraj posamezne regije kot zaščitenih označb porekla in oznako „krožne“ občine.

7.15

Krepitev vloge združenj potrošnikov v krožnem gospodarstvu s tehnično pomočjo in ad hoc viri.

7.16

Objava in razširjanje najboljših poslovnih praks v krožnem gospodarstvu, ki jih natančno spremljajo potrošniške organizacije.

7.17

Spodbujanje lokalnih potrošniških mrež, proizvajanja-odjemanja in sistema „sam svoj mojster“.

---

(1)  https://www.undp.org/content/undp/en/home/sustainable-development-goals/goal-12-responsible-consumption-and-production.html

(2)  Na forumu civilne družbe v Seulu aprila 2018 v zvezi s trgovinskim sporazumom med EU in Južno Korejo je bila glavna tema razprav o konvencijah MOD krožno gospodarstvo.

(3)  Smernice za pravičen prehod v okoljsko vzdržne družbe in gospodarstva za vse, MOD.

(4)  Odbor EU za znak za okolje zdaj v skladu z metodologijo življenjskega kroga proizvoda vključuje nova merila in kazalnike krožnosti v zvezi z uporabo in odstranjevanjem proizvodov.

(5)  Glej mnenje EESO Do Sibiua in naprej (UL C 228, 5.7.2019, str. 37).

(6)  Posebna raziskava Eurobarometer, september/oktober 2017: za 94 % Evropejcev je varstvo okolja zelo ali precej pomembno in zaskrbljeni so predvsem zaradi vse večje količine odpadkov. 87 % jih meni, da ima lahko potrošnik zelo ali precej pomembno vlogo.

(7)  Glej UL C 230, 14.7.2015, str. 99; UL C 264, 20.7.2016, str. 98; UL C 389, 21.10.2016, str. 80; UL C 345, 13.10.2017, str. 102; UL C 283, 10.8.2018, str. 61 in UL C 367, 10.10.2018, str. 97.

(8)  UL C 88, 21.3.2017, str. 83.

(9)  COM(2015) 614 final.

(10)  Glej direktive 2014/23/EU, 2014/24/EU in 2014/25/EU.

(11)  Evropska javna nabava znaša 15 % BDP.

(12)  COM(2018) 353 final, sprejet marca 2019.

(13)  Sozakonodajalca sta marca 2019 sprejela taksonomijo trajnostnih dejavnosti.

(14)  Razočarajočemu dogovoru odbora Evropskega parlamenta IMCO o proizvodih z napako (februar 2018) je sledil bolj pozitiven dogovor, ki naj bi zagotavljal večjo zaščito potrošnikov pri spletnem nakupovanju in pripravljenost sankcioniranja v odgovor na dvojne standarde kakovosti hrane (april 2018).

(15)  UL C 440, 6.12.2018, str. 66.

(16)  https://circulareconomy.europa.eu/platform/

(17)  http://ec.europa.eu/environment/industry/retail/about.htm

(18)  https://webgate.ec.europa.eu/flwp/

(19)  Projekt „Prompt“ v okviru programa Obzorje 2020 preskuša prezgodnje zastaranje in bo prispeval predloge za podaljšanje življenjske dobe proizvoda, vključno s popravilom. Konzorcij sestavljajo potrošniške organizacije, kot so ANEC, BEUC, ICRT, Test Achats, UFC Que Choisir, OCU, Stiftung Warentest, Consumentenbond, raziskovalni inštituti (TU Delft, Fraunhofer IZM) in organizacije, ki se ukvarjajo s popravili (RUSZ, Ifixit).

(20)  Mnenje EESO Prisluhniti državljanom Evrope za trajnostno prihodnost (do Sibiua in naprej) (UL C 228, 5.7.2019, str. 37).

(21)  https://unfccc.int/process-and-meetings/the-paris-agreement/the-paris-agreement

(22)  UL C 62, 15.2.2019, str. 207.

(23)  Ta je pogosto pretirana in neustrezna, saj nanjo vplivajo strategije trženja.

(24)  Na primer, v južni Evropi ni dobrodošla praksa pakiranja ostankov hrane v restavraciji za domov.

(25)  Glej končno poročilo ICT for Work: Digital Skills in the Workplace (IKT za delo: digitalne kompetence na delovnem mestu).