EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 22.11.2018

COM(2018) 762 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o izvajanju Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov



Nastajanje, obdelava in čezmejne pošiljke nevarnih odpadkov in drugih odpadkov v državah članicah Evropske unije, 2013-2015;

izvajanje pooblastila za sprejemanje delegiranih aktov

{SWD(2018) 468 final}

Nastajanje, obdelava in pošiljke nevarnih odpadkov in drugih odpadkov v državah članicah EU, 2013–2015:

izvajanje pooblastila za sprejemanje delegiranih aktov

1.Uvod

Evropska unija (v nadaljnjem besedilu: EU) je pogodbenica Baselske konvencije o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov prek meja in njihovega odstranjevanja z dne 22. marca 1989 (v nadaljnjem besedilu: Konvencija). Cilj Konvencije je zaščititi zdravje ljudi in okolje pred škodljivimi učinki nevarnih odpadkov.

Konvencija je v pravo EU prenesena z Uredbo (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov 1 (v nadaljnjem besedilu: Uredba) in se neposredno uporablja v državah članicah. Uredba je bila spremenjena leta 2014 z Uredbo (EU) št. 660/2014 2 .

Vsaka država članica vsako koledarsko leto sekretariatu Konvencije predloži poročilo o izvajanju Konvencije za preteklo koledarsko leto. Kopija poročila (v nadaljnjem besedilu: baselsko poročilo) se skupaj z dodatnimi informacijami v obliki izpolnjenega vprašalnika o izvajanju pošlje tudi Komisiji (v nadaljnjem besedilu: vprašalnik EU) 3 .

Komisija vsake tri leta na podlagi baselskih poročil in vprašalnikov EU pripravi poročilo o izvajanju. To je peto poročilo o izvajanju, ki zajema obdobje 2013–2015. Podrobnosti poročil držav članic so na voljo v priloženem dokumentu služb Komisije.

V Konvenciji se izraza „uvoz“ in „izvoz“ uporabljata za vsako pošiljko v državo pogodbenico Konvencije ali iz nje. Ta izraza se v skladu s pravom EU uporabljata samo za pošiljke v EU kot celoto ali iz nje. V tem dokumentu sta izraza zapisana v navednicah in sta opredeljena v skladu s Konvencijo.

Vse količine so približne in zaokrožene navzgor.

Izvajanje pooblastila za sprejemanje delegiranih aktov

Komisija je na podlagi člena 58 Uredbe pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 58a za spreminjanje prilog k Uredbi. Cilj je odražanje dogovorjenih sprememb seznama odpadkov, sprejetega v skladu s členom 7 Direktive 2008/98/ES, odražanje odločitev v skladu z ustreznimi mednarodnimi konvencijami in sporazumi ter upoštevanje sprememb, dogovorjenih v skladu z Baselsko konvencijo in Sklepom OECD 4 . Člen 58a(2) navaja, da se to pooblastilo prenese na Komisijo za obdobje petih let od 17. julija 2014. Komisija mora pripraviti poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja.

Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 58 je bilo na Komisijo preneseno s spremembo, uvedeno z Uredbo (EU) št. 660/2014, ki se uporablja od 1. januarja 2016. Komisija do zdaj ni izvajala pooblastil, prenesenih nanjo z Uredbo, saj seznam odpadkov, sprejet v skladu s členom 7 Direktive 2008/98/ES, še ni bil spremenjen, prav tako pa tudi niso bile sprejete nobene pomembne in ustrezne odločitve ali dogovorjene spremembe v skladu z ustreznimi mednarodnimi konvencijami in sporazumi, kot sta Baselska konvencija in Sklep OECD, ki bi upravičile sorazmerno izvajanje zadevnih pooblastil. Vendar Komisija pričakuje, da bi take spremembe lahko bile dogovorjene v skladu z Baselsko konvencijo v naslednjih nekaj letih.

2.Poročanje držav članic

V času priprave tega poročila je vseh 28 držav članic EU predložilo odgovore v zvezi z baselskim poročilom in izpolnilo vprašalnik EU za obdobje 2013–2015.

V zvezi s podatki o skupnih količinah odpadkov, poslanih med državami članicami, so bila opažena neskladja med količinami, ki so jih sporočile države „uvoznice“ in države „izvoznice“ (preglednice od 2–48 do 2–50). Za kategorijo „vsi prijavljeni odpadki“ so ta neskladja znašala med 2 % (leta 2013) in 12 % (leta 2014). Podobni vzorci so bili opaženi za nevarne odpadke in vse druge prijavljene odpadke. Eno od možnih pojasnil za to neskladje je, da je država članica odpadke, ki jih je poslala iz države ob koncu koledarskega leta, morda štela kot „izvožene“ v zadevnem letu, država članica prejemnica pa jih je štela kot „uvožene“ šele, ko so bili obdelani v teku naslednjega leta. V takem primeru bodo v danem letu „izvožene“ količine po vsej verjetnosti večje od „uvoženih“ količin, obratno stanje pa je mogoče opaziti naslednje leto. Poleg tega nekatere države članice v svoja baselska poročila ne vključujejo dosledno pošiljk prijavljenih odpadkov, ki ne spadajo v področje uporabe Konvencije, saj temu niso zakonsko zavezane. Druga neskladja so morda posledica ročne obdelave podatkov iz papirnih dokumentov, saj popolnoma elektronski sistemi še ne delujejo.

3.Nastajanje nevarnih odpadkov

Države članice v baselskem poročilu zagotovijo informacije o skupnih količinah nastalih nevarnih in „drugih“ odpadkov. Nevarni odpadki so opredeljeni v skladu s seznamom vrst odpadkov in/ali sestavin odpadkov (oznake Y1–Y45 na seznamu kategorij v Konvenciji) ter nekaterih nevarnih lastnosti. Poleg tega so odpadki, ki veljajo za nevarne v skladu z nacionalno zakonodajo, nevarni odpadki tudi, ko se prijavijo sekretariatu Konvencije. V skladu s Konvencijo „drugi odpadki“ pomenijo odpadke, zbrane iz gospodinjstev (oznaka Y46), in ostanke, ki nastanejo pri sežiganju gospodinjskih odpadkov (oznaka Y47). Za take kategorije odpadkov se izvajajo podobne kontrole kot za nevarne odpadke na podlagi Konvencije. Popoln seznam oznak Y iz Konvencije je na voljo v oddelku D delovnega dokumenta.

Med pripravo tega poročila podatki o skupni količini nevarnih odpadkov, nastalih v letu 2015, niso bili popolni, saj 11 držav članic ni predložilo nobenih informacij (preglednica 2-1). Poleg tega pet držav članic ni sporočilo podatkov za leto 2014, pet pa jih ni sporočilo podatkov za leto 2013. Te vrzeli v podatkih so se zapolnile tako, da so se uporabile količine, ocenjene na podlagi podatkov iz preteklih let.

Leta 2015 je v EU-28 nastalo 70 milijonov ton nevarnih odpadkov, leta 2014 71 milijonov, leta 2013 pa 75 milijonov 5 .

Leta 2013 je količina nastalih nevarnih odpadkov na prebivalca v EU-28 znašala 148 kg. Leta 2014 je znašala 141 kg, leta 2015 pa se je zmanjšala na 138 kg (preglednica 2-2). Letno povprečje v obdobju 2013–2015 je bilo 143 kg.

Nemčija je v vsakem letu ustvarila največ nevarnih odpadkov, leta 2013 jih je ustvarila 17 milijonov ton. V času priprave poročila Nemčija ni zagotovila podatkov o nastalih nevarnih odpadkih za leto 2014 ali 2015.

Od držav članic, ki o nastajanju nevarnih odpadkov poročajo z uporabo oznak Y, je Poljska poročala o največ nastalih odpadkih v kategorijah Y46 in Y47, in sicer o 11 milijonih ton leta 2015.

4.Pošiljke odpadkov iz držav članic

V baselskih poročilih za obdobje 2013–2015 je o „izvozu“ nevarnih odpadkov informacije predložilo vseh 28 držav članic.

V obdobju 2013–2015 so države članice iz EU 6 poslale 1,2 milijona ton nevarnih odpadkov, v istem obdobju pa so tretje države v EU poslale 6,2 milijona ton nevarnih odpadkov.

Od leta 2001 do leta 2015 se je čezmejna trgovina z nevarnimi odpadki znotraj EU in iz nje povečala za 53 % (preglednica 2-6). Večina tega povečanja je bila med letoma 2001 in 2007, med letoma 2008 in 2015 se je trgovina zmanjšala za 24 %.

V obdobju 2013–2015 je bilo Združeno kraljestvo največji „izvoznik“ vseh prijavljenih odpadkov (z 12 milijoni ton). Prehitelo je Nizozemsko (z 8 milijoni ton), ki je bila največja „izvoznica“ v obdobju 2010–2012 (preglednica 2-9). Leta 2010 je Združeno kraljestvo začelo „izvažati“ odpadke za energetsko predelavo 7 in zdi se, da je v zadevnem obdobju ravno to prispevalo k povečanju skupnega „izvoza“. Francija in Italija sta bili, kot že v obdobju 2010–2012, tudi v obdobju 2013–2015 največji „izvoznici“ nevarnih odpadkov, saj je vsaka od njiju „izvozila“ skupaj 4 milijone ton.

Nevarni odpadki so pomenili 35 % vse količine odpadkov, o katerih so države članice poročale kot „izvoženih“ v obdobju 2013–2015 (tj. nevarni odpadki in drugi prijavljeni odpadki) (preglednica 2-11, preglednica 2-12 in preglednica 2-13). Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Malta in Romunija izstopajo kot „izvoznice“ največjega odstotka nevarnih odpadkov kot deleža skupnega sporočenega „izvoza“ odpadkov, saj so nevarni odpadki za vsako državo pomenili 90 % ali več skupne količine „izvoženih“ odpadkov.

V poročilu o izvajanju za obdobje 2010–2012 je bilo ugotovljeno, da se povečuje količina odpadkov, uvrščenih na podlagi oznak EU ali nacionalnih oznak namesto oznak Y iz Konvencije. Ta trend se nadaljuje: v obdobju 2013–2015 je kategorija „nenevarni odpadki EU ali nacionalni nenevarni odpadki“ (tj. nenevarni odpadki, uvrščeni na podlagi nacionalnih oznak ali oznak EWC), prvič (v letih 2013 in 2014) postala največja kategorija odpadkov (preglednice od 2-14 do 2-16).

V letih 2013 in 2014 je bilo odpadkov, „izvoženih“ brez uvrstitve na podlagi klasifikacije, manj kot 1 % (preglednici 2-15 in 2-16). Leta 2015 je bilo odpadkov, „izvoženih“ brez uvrstitve na podlagi klasifikacije, 2 %, in sicer vsi iz Irske (preglednica 2-14). Z izjemo leta 2015 se je trend od leta 2009 nadaljeval, saj je bilo odpadkov, „izvoženih“ brez uvrstitve na podlagi klasifikacije, manj kot 1 % (preglednica 2-17).

Na podlagi najnovejših razpoložljivih podatkov se približno 92 % nevarnih odpadkov EU obdela v državi porekla (preglednica 2-8). Leta 2015 so štiri države članice „izvozile“ več kot 40 % svojih nevarnih odpadkov 8 :

·Irska – 78 %

·Luksemburg – 84 %

·Malta – 42 %

·Slovenija – 44 %

V obdobju 2013–2015 je bilo približno 75 % nevarnih odpadkov, poslanih iz držav članic, predelanih. Ta količina se v zadnjih letih ni bistveno spreminjala (preglednica 2-18). V obdobju poročanja je bilo približno 22 % nevarnih odpadkov, poslanih iz držav članic, obdelanih v postopkih odstranjevanja, 1,5 % nevarnih odpadkov pa je bilo poslanih v „kombinirano“ obdelavo (tj. kombinacija odstranjevanja in predelave). V nekaterih primerih metoda obdelave manjšega dela nevarnih odpadkov, poslanih iz držav članic, ni bila opredeljena (manj kot 0,1 %).

Leta 2013 je bilo 94 % vseh prijavljenih odpadkov „izvoženih“ iz ene države članice v drugo znotraj EU, v letih 2014 in 2015 pa je njihov delež znašal 92 % (preglednica 2-22). Leta 2013 je bilo manj kot 1 % prijavljenih odpadkov poslanih v države,ki niso članice OECD 9 , v letih 2014 in 2015 pa je ta delež znašal 2,5 %. Leta 2013 je bilo 97 % nevarnih odpadkov „izvoženih“ iz ene države članice v drugo znotraj EU, v letih 2014 in 2015 pa se je ta delež nekoliko zmanjšal, in sicer na 92 % (preglednica 2-23).

Sedem držav članic (Avstrija, Francija, Irska, Nemčija, Nizozemska, Slovenija in Švedska) je za obdobje 2013–2015 zagotovilo informacije o količinah odpadkov, zbranih iz gospodinjstev (oznaka Y46), ki so bili nato „izvoženi“ za odstranjevanje (preglednica 2-39). Švedska je edina poročala o „izvozu“ odpadkov, zbranih iz gospodinjstev, za odlaganje na zemljo (npr. na odlagališča) 10 , in sicer je v obdobju 2013–2015 znotraj EU poslala skupaj 3 000 ton.

Osem držav članic (Avstrija, Češka, Finska, Irska, Italija, Nemčija, Nizozemska in Združeno kraljestvo) je za obdobje 2013–2015 poročalo o „izvozu“ odpadkov, zbranih iz gospodinjstev, za energetsko predelavo 11 (preglednica 2-40). Razen Avstrije, Francije in Nemčije, ki so odpadke pošiljale znotraj EU in tudi državam, ki niso članice OECD, so vse druge države članice odpadke „izvažale“ za energetsko predelavo izključno znotraj EU. Združeno kraljestvo je bilo daleč največji „izvoznik“ odpadkov, zbranih iz gospodinjstev, za energetsko predelavo, saj je v obdobju treh let poslalo 7 milijonov ton.

16 držav članic (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Danska, Finska, Francija, Hrvaška, Irska, Luksemburg, Malta, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Slovaška in Združeno kraljestvo) je poročalo o „izvozu“ odpadkov, zbranih iz gospodinjstev, za „drugo“ predelavo (tj. ne za predelavo R1), vse izključno znotraj EU (preglednica 2-40). Tudi v zvezi s tem je bilo Združeno kraljestvo v obdobju 2013–2015 s 352 000 tonami največji „izvoznik“.

5.Pošiljke odpadkov v države članice

V obdobju poročanja 2013–2015 so vse države članice v svojih letnih baselskih poročilih zagotovile informacije o „uvozu“ odpadkov 12 .

Leta 2013 so v države članice druge države članice in tretje države poslale 19 milijonov ton prijavljenih odpadkov, od tega je bilo 9 milijonov ton nevarnih odpadkov (preglednica 230). Ta količina se je leta 2014 povečala na 25 milijonov ton, od tega je bilo 7 milijonov ton nevarnih odpadkov, in leta 2015 na 24 milijonov ton, od tega je bilo 10 milijonov ton nevarnih odpadkov (preglednica 2-29 in preglednica 2-28).

To povečanje „uvoza“ pomeni nadaljevanje trenda: od leta 2001 se je količina vseh prijavljenih odpadkov, poslanih v države članice, povečala za 222 %, in sicer za 41 % med obdobjema 20102012 in 2013–2015 (preglednica 2-35). Med letoma 2001 in 2015 se je količina nevarnih odpadkov, poslanih v države članice (preglednica 2-36), povečala za skoraj enak delež, in sicer za 225 %, kar je skladno s povečanjem „uvoza“ vseh prijavljenih odpadkov.

Nemčija je bila tudi v obdobju 2013–2015 največja „uvoznica“ vseh prijavljenih odpadkov, saj je bilo vanjo poslanih 19 milijonov ton (preglednice od 2-28 do 2-30). Nizozemska je bila s 13 milijoni ton v obdobju treh let druga največja „uvoznica“ in je prehitela Francijo (drugo največjo „uvoznico“ v obdobju 2010–2012), ki je bila z 11 milijoni ton tretja. Te države imajo velike potrebe po surovinah za sežigalnice, to pa prispeva k njihovi skupni količini „uvoženih odpadkov“. V obdobju 2013–2015 je tudi Nemčija „uvažala“ najnevarnejše odpadke (8 milijonov ton), Francija (7 milijonov ton) pa je teh odpadkov „uvozila“ več kot Nizozemska (3 milijone ton).

Leta 2015 je bilo 81 % nevarnih odpadkov, poslanih v države članice, vključenih v postopek predelave, 19 % pa v postopek odstranjevanja (preglednica 2-31). V obdobju poročanja je bilo 78 % „uvoženih“ nevarnih odpadkov vključenih v postopek predelave, 22 % pa v postopek odstranjevanja. Manj kot 0,1 % nevarnih odpadkov je bilo poslanih v „kombinirano“ obdelavo (tj. kombinacija odstranjevanja in predelave) ali pa so bili glede na poročila „uvoženi“ za nespecificirano obdelavo. Delež nevarnih odpadkov, „uvoženih“ za odstranjevanje, je večji kot leta 2001, ko je znašal 11 %. Vendar se je delež odpadkov, „uvoženih“ za odstranjevanje, v zadnjih obdobjih poročanja nekoliko zmanjšal, in sicer s 25 % v obdobju 2007–2009 na 24 % v obdobju 2010–2012 in na 22 % v obdobju 2013–2015.

Nemčija je v obdobju 2013–2015 „uvozila“ največji delež nevarnih odpadkov za odstranjevanje, in sicer 46 %. Razlog je verjetno ta, da ima več obratov za varno odstranjevanje nevarnih odpadkov kot druge države članice EU. Francija je v obdobju 20132015 „uvozila“ največji delež nevarnih odpadkov za predelavo, in sicer 32 %. Nemčija je bila z 29 % na drugem mestu. Razlog je spet verjetno ta, da imata državi ustrezne obrate za obdelavo.

Tako kot v obdobju 2010–2012 so tudi v obdobju 2013–2015 skoraj vsi nevarni in drugi prijavljeni odpadki, poslani v države članice, prišli iz drugih držav EU ali držav Efte (preglednica 2-35). Skupaj so ti odpadki pomenili 98 % leta 2013, 99 % leta 2014 in 98 % leta 2015. Ta delež ostaja nespremenljiv od leta 2001, razlikuje se le za odstotno točko. Države EU in države Efte pa so v obdobju 2013–2015 v države članice poslale skoraj vse nevarne odpadke. V letih 2013 in 2014 so jih poslale 97 %, leta 2015 pa 96 %.

Od leta 2001 se je količina nevarnih odpadkov, poslanih iz držav, ki niso članice OECD, povečala za skoraj devetkrat 13 ; vendar ta količina glede na njen delež v skupni količini nevarnih odpadkov, poslanih v EU, ostaja majhna in se je od leta 2001 z 1 % povečala le na 2 % (preglednica 2-36).

6.Nezakonite pošiljke, inšpekcijski pregledi in izvršilni ukrepi

Države članice o nezakonitih pošiljkah poročajo v vprašalniku EU. Razen Latvije, Luksemburga in Malte je 25 držav članic poročalo o nezakonitih pošiljkah.

28 držav članic je zagotovilo informacije o številu preverjanj po naključnem izboru, opravljenih v zvezi s pošiljkami odpadkov ali povezanimi postopki predelave in odstranjevanja, toda le 11 držav članic je vsako leto odgovore oblikovalo v skladu z obliko vprašalnika EU, ki zahteva število opravljenih pregledov in število ugotovljenih nezakonitih pošiljk. Poleg tega podrobnosti o izvršilnih ukrepih, vzpostavljenih za preprečevanje nezakonitih pošiljk odpadkov, niso zagotovile vse države članice EU. Zaradi takega nedoslednega poročanja so podatki nekakovostni, to pa pomeni, da so mogoči le previdni zaključki.

Nekatere države članice so na to vprašanje odgovarjale bolj podrobno kot druge, saj so si različno razlagale pojem „preverjanje po naključnem izboru“. Na primer, nekatere so zagotovile podrobnosti o osamljenih primerih fizičnega pregleda, druge pa so zagotovile tudi informacije o upravnih pregledih. Pomembno je, da ni mogoče vedno ugotoviti, katera opredelitev je bila uporabljena – tudi v primeru držav članic, ki so poročale v zahtevani obliki –, saj to ni jasno navedeno.

Komisija je že sprejela ukrepe za izboljšanje doslednosti poročanja držav članic v zvezi s tem. V skladu s spremembo, uvedeno z Uredbo (EU) št. 660/2014, je bil neopredeljen pojem „preverjanje po naključnem izboru“ nadomeščen s pojmom „inšpekcijski nadzor“, ki je zdaj v Uredbi opredeljen. Ker je ta sprememba začela veljati s 1. januarjem 2016, se pričakuje, da bo v naslednjem obdobju poročanja poročanje držav članic o inšpekcijskih nadzorih doslednejše.

V obdobju 2013–2015 so države članice poročale o skupaj 2 800 nezakonitih pošiljkah odpadkov, kar pomeni povečanje v primerjavi z 2 500 primeri v obdobju 2010–2012 14 . Povečalo se je tudi skupno število sporočenih pregledov, in sicer s ~450 000 v obdobju 2010–2012 na ~600 000 v obdobju 2013–2015, kar lahko pojasni večje število odkritih nezakonitih pošiljk.

V obdobju 2013–2015 je o največ nezakonitih pošiljkah poročala Belgija, in sicer o skupaj 644 primerih, kar pomeni 23 % vseh primerov, o katerih so države v EU-28 poročale med letoma 2013 in 2015. Nizozemska je poročala o drugem največjem številu, in sicer o 493 primerih (18 %), sledilo ji je Združeno kraljestvo s 385 primeri (14 %). To so bile tudi tri države članice, ki so poročale o največ preverjanjih po naključnem izboru pošiljk odpadkov, kar je tudi možen razlog za odkritje večjega števila nezakonitih pošiljk. Razlog, zakaj sta Nizozemska in Združeno kraljestvo poročala o velikem številu primerov, je morda, kot izhaja iz poročila mreže IMPEL o izvršilnih ukrepih za leti 2014 in 2015, dejstvo, da državi nista neobalni državi ter lahko pošiljke preverjata na podlagi podatkov ladijskih prevoznikov in podatkov carine 15 .

V poročilu mreže IMPEL je bilo ugotovljeno, da je bilo v 31 sodelujočih državah (EU-28 ter Norveški, Srbiji in Švici) opravljenih 4 787 upravnih in 12 396 fizičnih pregledov prevozov. Od tega je bilo 28,7 % (približno 4 930) inšpekcijskih nadzorov pošiljk odpadkov, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je 815 pošiljk nezakonitih. Nasprotno pa so države članice za leti 2014 in 2015 Komisiji poročale o približno 2 000 nezakonitih pošiljkah. Prevladuje mnenje, da podatki mreže IMPEL podajajo „sliko trenutnega stanja“ ciljne dejavnosti v sodelujočih državah in ne natančnega stanja izvršilne dejavnosti znotraj EU.

Poudariti je treba, da če Latvija, Luksemburg in Malta niso poročali o nezakonitih pošiljkah, to še ne pomeni, da v teh državah članicah nezakonitih pošiljk ni bilo. Bolj verjetno je, da so države inšpekcijske nadzore opravljale redko ali pa ciljno neusmerjeno.

13 držav članic (Avstrija, Belgija, Češka, Estonija, Francija, Hrvaška, Italija, Latvija, Malta, Nemčija, Poljska, Slovaška in Slovenija) je zagotovilo podrobnosti o kaznih, ki jih po nacionalni zakonodaji lahko naložijo osebam, ki odpadke pošiljajo nezakonito. 12 držav je sporočilo podrobnosti o finančnih kaznih (razen Nemčije). O najvišji možni finančni kazni je poročala Češka, ki lahko fizičnim in tudi pravnim osebam naloži kazni do višine 2 milijonov EUR. Estonija, Latvija in Slovenija imajo za pravne osebe predvidene višje kazni kot za fizične osebe, Malta pa ima predvideno višjo najnižjo kazen za večkratne kršilce – čeprav najvišja kazen ostaja enaka.

Sedem držav članic (Belgija, Finska, Francija, Italija, Malta, Nemčija in Poljska) je zagotovilo informacije o zapornih kaznih, ki jih je mogoče izreči po nacionalni zakonodaji. Najdaljšo kazen – deset let zapora za hudo okoljsko škodo – je navedla Nemčija. Zdi se, da je najobičajnejša dveletna zaporna kazen, saj so Finska, Francija, Italija in Malta vse navedle tako kazen.

Podatki niso dovolj zanesljivi, da bi bilo mogoče sklepati, ali višje denarne in daljše zaporne kazni storilce odvračajo od nezakonitega pošiljanja odpadkov. Zanimivo je, da je Belgija poročala o največjem skupnem številu nezakonitih pošiljk, čeprav ima drugo in tretjo najvišjo denarno kazen (do 500 000 EUR v Flandriji in do 1 000 000 EUR v Valoniji) ter lahko izreče tudi zaporne kazni.

7.Splošne ugotovitve

Poročanje in kakovost podatkov

Za obdobje poročanja 2013–2015 je vseh 28 držav članic predložilo odgovore na baselsko poročilo in vprašalnik EU.

Največ neskladij v podatkih o skupnih količinah odpadkov, poslanih med državami članicami, je bilo opaženih v količinah, sporočenih kot „izvoženih“ in „uvoženih“. Za vse prijavljene odpadke je bilo poročanje najmanj točno leta 2014, ko je bila „uvožena“ količina za 12 % večja od „izvožene“ količine, za nevarne odpadke pa je bilo poročanje najmanj točno leta 2015, ko je bila „uvožena“ količina za 19 % večja od „izvožene“.

Pošiljke odpadkov

Največ nevarnih odpadkov se obdela v državi porekla, saj 23 držav članic „izvozi“ manj kot 25 % svojih nevarnih odpadkov. Leta 2015 so bili Irska, Luksemburg, Malta in Slovenija največji „izvozniki“ nevarnih odpadkov, saj so izvozili več kot 40 % svojih nevarnih odpadkov.

V obdobju 2013–2015 so države članice iz EU poslale 1,2 milijona ton nevarnih odpadkov, v istem obdobju pa so tretje države v EU poslale 6,2 milijona ton nevarnih odpadkov (preglednica 2-41) 16 . EU torej ostaja neto „uvoznica“ nevarnih odpadkov, saj je prejela 5 milijonov ton nevarnih odpadkov več, kot jih je poslala. Ker je EU v triletnem obdobju poročanja ustvarila 216 milijonov ton nevarnih odpadkov, je torej manj kot 1 % nastalih nevarnih odpadkov „izvozila“.

Švedska je bila edina država članica, ki je poročala o „izvozu“ odpadkov z oznako Y46 znotraj EU za postopek odstranjevanja D1 (npr. odlaganje na odlagališča), saj je v obdobju 2013–2015 poslala skupaj 3 000 ton teh odpadkov. Avstrija, Češka, Finska, Irska, Italija, Nemčija, Nizozemska in Združeno kraljestvo so vsi poročali o „izvozu“ odpadkov, zbranih iz gospodinjstev, za energetsko predelavo (uporaba kot gorivo), pri čemer je bilo Združeno kraljestvo daleč največji izvoznik, saj je v obdobju 2013–2015 znotraj EU poslalo 7 milijonov ton.

Delež nevarnih odpadkov, poslanih iz držav članic za namene predelave, je od leta 2001 ostal bolj ali manj nespremenjen in je v obdobju 2013–2015 znašal približno 75 %. Delež nevarnih odpadkov, poslanih za odstranjevanje, pa se je s 16 % leta 2001 povečal na 24 % leta 2015. To pa ustreza le 2 % vseh nastalih nevarnih odpadkov (kot je navedeno zgoraj, se večina nevarnih odpadkov obdela v državi porekla).

Zdi se, da EU kot celota ni nič bližje samozadostnosti na področju obdelave bodisi vseh prijavljenih odpadkov bodisi nevarnih odpadkov, kot je bila leta 2001. Čeprav sta se deleža obeh vrst odpadkov, poslanih znotraj EU, v zadnjih 15 letih spreminjala, sta bila leta 2015 nekoliko manjša kot leta 2001 (92 % v primerjavi s 93 % za vse prijavljene odpadke in 91 % v primerjavi s 95 % za nevarne odpadke).

Nezakonite pošiljke odpadkov

V obdobju 2013–2015 so države članice poročale o 2 800 nezakonitih pošiljkah odpadkov, kar je 12-odstotno povečanje v primerjavi z 2 500 sporočenimi primeri v obdobju 2010–2012. Vendar se trend vsakoletnega povečanja v obdobju 2010–2012 ni nadaljeval, saj je število nezakonitih pošiljk leta 2013 upadlo na 800 ter se v letih 2014 in 2015 ustalilo pri številu 1 000. Za primerjavo, v poročilu mreže IMPEL je bilo ugotovljeno, da je bilo med letoma 2014 in 2015 815 nezakonitih pošiljk odpadkov.

Podatki, ki so jih države članice sporočile o številu preverjanj po naključnem izboru, so se močno razlikovali. Odgovori so vsebovali različne ravni podrobnosti in različne razlage pojma „preverjanje po naključnem izboru“. Na splošno je zanimivo tudi, da se je povečalo skupno število sporočenih pregledov, in sicer s ~450 000 v obdobju 2010–2012 na ~600 000 v obdobju 2013–2015, kar lahko pojasni večje število odkritih nezakonitih pošiljk.

12 držav članic je sporočilo podrobnosti o finančnih kaznih, ki jih je mogoče naložiti osebam, ki odpadke pošiljajo nezakonito. Sedem držav je sporočilo podrobnosti o zapornih kaznih. Iz odgovorov drugih držav članic je mogoče razbrati, da prav tako uporabljajo te odvračilne ukrepe, vendar v svojih odgovorih niso sporočile nobenih podrobnosti. Podatki zato niso dovolj zanesljivi, da bi bilo mogoče sklepati, ali višje denarne in daljše zaporne kazni storilce odvračajo od nezakonitega pošiljanja odpadkov.

8.Naslednji ukrepi 

Člen 60(2a) Uredbe določa, da mora Komisija do 31. decembra 2020 opraviti pregled Uredbe. Komisija se je med pripravo tega poročila že začela pripravljati na oceno Uredbe, kar je prvi korak v postopku pregleda. Namen ocene bo preveriti, ali je Uredba dosegla svoje cilje na podlagi petih meril, in sicer uspešnosti, učinkovitosti, skladnosti, ustreznosti in dodane vrednosti EU, ter opredeliti spoznanja, pridobljena med izvajanjem.

(1) UL L 190, 12.7.2006, str. 1.

(2) UL L 189, 27.6.2014, str. 135.

(3) Člen 51(1) in (2) Uredbe (ES) št. 1013/2006.

(4) Sklep Sveta OECD C(2001) 107/final.

(5) Pretekli podatki niso bili obravnavani ali vključeni v delovni dokument, saj je Eurostat ugotovil neskladja v podatkih o nastajanju odpadkov, sporočenih v baselskih poročilih pred letom 2013.

(6) Samo v države OECD.

(7) Postopek predelave R1

(8)      Manjše države morda nimajo dovolj obratov za domačo obdelavo nevarnih odpadkov.

(9)      V tem poročilu je sklic na države OECD sklic na države, za katere velja Sklep OECD (tj. Sklep OECD C(2001) 107/final). Podobno je sklic na države, ki niso članice OECD, sklic na države, za katere zadevni Sklep ne velja.

(10) Postopek odstranjevanja D1: Odlaganje v zemljo ali na zemljo (npr. odlagališče itd.)

(11) Postopek predelave R1: Uporaba odpadkov kot goriva za pridobivanje energije

(12) Malta za leto 2015 ni poročala o „uvozu“ nevarnih ali drugih odpadkov.

(13) Podatki o pošiljkah za države članice, ki so pristopile k Evropski uniji po letu 2004, so bili zbrani iz poročil, predloženih Baselski konvenciji.

(14) Mogoče je tudi, da so bili nekateri primeri sporočeni dvakrat, tj. da sta o njih poročali namembna država in tudi država odpreme.

(15) IMPEL – TFS Enforcement Actions (2016), Project Report (2014-2015), Enforcement of the European Waste Shipment Regulation (Izvršilni ukrepi IMPEL – TFS (2016), Projektno poročilo (2014–2015), Izvrševanje evropske uredbe o pošiljkah podatkov), https://www.impel.eu/wp-content/uploads/2016/10/IMPEL-Enforcement-Actions-2014-15-FINAL-report.pdf.

(16) Nevarni odpadki se niso „izvažali“ v države, ki niso članice OECD.