EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 27.6.2018

COM(2018) 492 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o izvajanju Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti

1.Uvod

Namen Direktive 2014/61/EU o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti 1 (direktiva o znižanju stroškov širokopasovnih povezav, v nadaljnjem besedilu: direktiva) je olajšati in spodbuditi postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti z znižanjem stroškov z vrsto usklajenih ukrepov.

Direktivo je bilo treba prenesti v nacionalne zakonodaje držav članic do 1. januarja 2016, da se je lahko začela uporabljati v vseh državah članicah od 1. julija 2016.

Člen 12 direktive zahteva, da Komisija do 1. julija 2018 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o njenem izvajanju, ki vsebuje povzetek učinkov ukrepov in oceno napredka pri doseganju ciljev direktive, vključno s tem, ali in kako bi lahko direktiva dodatno prispevala k uresničitvi bolj ambicioznih ciljev v zvezi s širokopasovnim dostopom, kot so določeni v Digitalni agendi.

Komisija je pregledala izvajanje direktive na podlagi:

·zunanje študije o izvajanju in spremljanju ukrepov iz direktive 2 ;

·poročila organa BEREC o izvajanju direktive 3 ;

·indeksa digitalnega gospodarstva in družbe ter poročila za leto 2018 – poglavja o telekomunikacijah;

·drugih virov podatkov, kot so misije za ugotavljanje dejstev v države članice in analiza nacionalnih zakonodaj, ki jo je izvedla Komisija.

To poročilo je bilo pripravljeno manj kot 2 leti po načrtovanem začetku veljavnosti nacionalnih zakonov o prenosu direktive, ki pa so v številnih državah članicah začeli veljati s precejšnjimi zamudami. Posledično so bili dokazi, uporabljeni kot osnova za ocenjevanje učinkov ukrepov in napredka pri doseganju ciljev direktive, precej omejeni. Poročilo vseeno želi postaviti temelje za določitev osnovnega scenarija, ki se bo lahko uporabil pri ocenjevanju v prihodnosti.

2.Področje uporabe in glavne določbe direktive

Področje uporabe direktive

Da bi se zagotovile kar največje sinergije med omrežji, je direktiva namenjena ne samo operaterjem elektronskih komunikacijskih omrežij, ampak tudi drugim podjetjem, ki zagotavljajo fizično infrastrukturo, primerno za namestitev elementov elektronskih komunikacijskih omrežij, kot so oskrba z električno energijo, plinom in vodo ter odpadna voda, ogrevanje in prevozne storitve 4 .

Področje uporabe direktive zajema „elektronska komunikacijska omrežja visokih hitrosti“, ki pomenijo elektronska komunikacijska omrežja, ki so sposobna zagotavljati storitve širokopasovnega dostopa pri hitrostih najmanj 30 Mb/s 5 . 

Poleg tega se direktiva uporablja samo za „fizično infrastrukturo“ 6 , ki je opredeljena kot „kateri koli element omrežja, ki je namenjen namestitvi drugih elementov omrežja, ne da bi sam postal aktiven element omrežja“.

Glavne določbe

Direktivo sestavljajo štirje stebri in dodatne zahteve za vzpostavitev enotne informacijske točke in organa za reševanje sporov. Te zahteve in zahteve glede določitve kazni se uporabljajo za vse stebre.

Direktiva določa minimalno uskladitev in države članice lahko presežejo minimalne zahteve iz direktive, da bi bolje dosegle njene cilje. Vendar pa morajo države članice, če se odločijo sprejeti take ukrepe, zagotoviti skladnost s pravom Unije, vključno z regulativnim okvirom za elektronske komunikacije.

Steber 1: dostop do obstoječe fizične infrastrukture in preglednost

Steber 1 zahteva, da vsi omrežni operaterji (elektronske komunikacije, energetske službe itd.) pod pravičnimi in razumnimi pogoji zagotovijo dostop do svoje fizične infrastrukture (npr. kanalov, vstopnih jaškov, omaric in drogov) operaterjem, ki nameravajo postaviti širokopasovna omrežja visokih hitrosti. Dostop se lahko zavrne na podlagi objektivnih, preglednih in sorazmernih meril.

Steber 2: usklajevanje gradbenih del in preglednost

Steber 2 omogoča vsem omrežnim operaterjem, da uskladijo gradbena dela s ponudniki elektronskih komunikacij. Poleg tega morajo omrežni operaterji, ki izvajajo gradbena dela, ki so v celoti ali delno financirana z javnimi sredstvi, ugoditi vsem razumnim prošnjam za uskladitev gradbenih del.

Steber 3: postopek izdaje dovoljenj

Steber 3 določa, da morajo države članice zagotoviti, da so prek enotne informacijske točke na voljo vse ustrezne informacije o pogojih in postopkih za izdajo dovoljenj za gradbena dela, potrebnih za postavitev komunikacijskih omrežij visokih hitrosti, ter da morajo biti odločitve v zvezi z dovoljenji načeloma sprejete v štirih mesecih.

Steber 4: stavbna fizična infrastruktura

Steber 4 zahteva, da so vse na novo zgrajene stavbe ali stavbe, na katerih so bila opravljena velika prenovitvena dela, opremljene s stavbno fizično infrastrukturo, kot so mali instalacijski kanali, primerno za vzpostavitev omrežij visokih hitrosti, ter zlahka dostopnimi točkami dostopa v primerih večstanovanjskih stavb. Ponudniki javnih komunikacijskih omrežij morajo imeti dostop do točk dostopa in stavbne fizične infrastrukture pod poštenimi in nediskriminatornimi pogoji, če je podvajanje tehnično neizvedljivo ali gospodarsko neučinkovito.

Druge določbe

Države članice morajo imenovati enega ali več organov za zagotavljanje informacij o fizični infrastrukturi, gradbenih delih in dovoljenjih ter enega ali več organov za reševanje sporov med omrežnimi operaterji glede dostopa do infrastrukture, dostopa do informacij in prošenj za uskladitev gradbenih del.

3.Prispevek k ciljem gigabitne družbe

Strateški cilji EU za gigabitno družbo do leta 2025 7 temeljijo na predvidljivih potrebah po povezljivosti evropske digitalne družbe v prihodnjih letih.

Dostop do omrežnih povezav zelo visoke zmogljivosti je potreben za računalništvo v oblaku, več hkratnih uporab in druge napredne aplikacije ter aplikacije pametnih domov, kot tudi za strokovno uporabo v številnih industrijah, pogosto skupaj z mobilnim dostopom (npr. proizvodnja, zdravstvo, energetika, službe za prvi odziv).

Nove aplikacije bodo zahtevale višje hitrosti, pa tudi parametre, povezane z navzgornjo pasovno širino, odpornostjo in napakami ali latenco. Postavitev takšnih visokozmogljivih in visokokakovostnih omrežij, ki bodo morala temeljiti predvsem na optičnih vlaknih, bo zahtevala precejšnje dodatne naložbe.

Direktiva bi s prispevanjem k večji pokritosti z infrastrukturo optičnih vlaken lahko pripomogla k splošni dostopnosti pasovne širine 100 Mbit/s, ki se lahko nadgradi v gigabitno hitrost.

Podobno lahko souporaba infrastrukture in usklajevanje gradbenih del prispevata k postavitvi visokozmogljive hrbtenice in povezav za dostop za spodbujevalce socialno-ekonomskega razvoja, kot so mala in srednje velika podjetja, šole ali bolnišnice, tudi na manj pokritih ali oddaljenih območjih 8 . 

Optična omrežja postajajo zaradi svoje vloge pri vmesnem povezovanju celic omrežja 5G ključna za doseganje zadevnih ciljev glede omrežja 5G do leta 2025.

Dostop do obstoječe fizične infrastrukture v skladu z direktivo bi lahko spodbudil konkurenco na področju infrastrukture iz optičnih vlaken, ki bi vodila k večji kakovosti širokopasovnega omrežja in širši izbiri za potrošnike in podjetja, tudi na bolj gosto naseljenih območjih. Direktiva bi torej lahko tudi spodbudila naložbe v optična vlakna za podporo gostih celic, ki bi pripomogle k pokritosti z omrežjem 5G v vseh mestnih središčih in ob prometnih poteh, ter pospešila razvoj brezžičnih aplikacij 5G, vključno s povezanimi avtomobili in avtomatizirano vožnjo.

Direktiva bi tudi lahko imela pomembno vlogo v zvezi z internetom stvari, saj je njen namen spodbuditi sodelovanje med možnimi uporabniki interneta stvari, kot so prometni sistemi, energetske in vodne službe, ter telekomunikacijskimi operaterji, ki bi lahko zagotovili povezljivost.

To bi lahko pospešilo razvoj aplikacij za pametna mesta, pametnih mrež in merjenja ter pametnih prometnih sistemov in tako utrlo pot prihodnjim inovacijam.

4.Prenos in izvajanje direktive

Države članice so morale v skladu s členom 13 sprejeti in objaviti ukrepe za prenos direktive do 1. januarja 2016 ter jih začeti uporabljati od 1. julija 2016.

Komisija je po sprejetju direktive organizirala več dogodkov za države članice in deležnike ter bila pogosto v stiku z nacionalnimi organi z namenom ozaveščanja in zagotavljanja smernic o zahtevah v zvezi s prenosom.

Vseeno so vse države članice razen Italije sprejele ukrepe za prenos z zamudo, zaradi česar je Komisija 23. marca 2016 preostalim 27 državam članicam poslala uradne opomine. Komisija je nato 30. septembra 2016 19 državam članicam poslala obrazložena mnenja, v katerih jih je pozvala, naj sprejmejo ukrepe za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti. Medtem so vse države članice razen Belgije priglasile popoln prenos direktive v nacionalno zakonodajo.

Ker se direktiva nanaša na medsektorske pristojnosti in ne nalaga obveznosti samo za telekomunikacijski sektor, temveč zadeva tudi javne gospodarske službe, gradbene zakone, upravne zakone itd., je bil prenos pogosto zapleten in je zahteval prilagoditev različnih ukrepov (tudi na regionalni in lokalni ravni) v državah članicah.

Ker direktiva temelji na najboljših praksah v nekaterih državah članicah, ki so bile prenesene na raven EU, so mnoge države članice že imele ustrezno nacionalno zakonodajo, ki je v nekaterih primerih ali pogledih precej presegala zahteve direktive.

Direktiva vključuje številne možnosti za države članice, da izvzamejo določeno infrastrukturo ali stavbe iz obveznosti direktive (npr. iz obveznosti glede preglednosti), če so takšne izjeme ustrezno utemeljene.

Te izjeme je v večjem obsegu uporabilo le nekaj držav članic. Večina jih sploh ni uporabila ali pa jih je vključila v sekundarno zakonodajo, ki še ni bila sprejeta.

Direktiva vključuje tudi številne neobvezne določbe, ki jih lahko države članice prenesejo po lastni presoji. V nadaljevanju je podan pregled, kako so države članice uporabile te neobvezne določbe:

·Več držav članic, tj. Bolgarija, Ciper, Danska, Estonija, Nemčija, Finska, Luksemburg, Slovenija in Španija, je uveljavilo vzajemno pravico, v skladu s katero se lahko zaprosi za dostop do infrastrukture operaterjev elektronskih komunikacijskih omrežij za namestitev infrastrukture, ki ni telekomunikacijska (člen 3(1)).

·Obveznosti, ki zahtevajo, da organi javnega sektorja, ki imajo zaradi svojih nalog v elektronski obliki shranjene osnovne informacije o obstoječi fizični infrastrukturi omrežnega operaterja, te informacije dajo na voljo prek enotne informacijske točke, obstajajo na primer v Avstriji, Bolgariji, na Cipru, v Češki republiki, Grčiji, na Finskem, v Litvi, na Poljskem, Portugalskem in Slovaškem (člen 4(2)).

·Pravila o porazdelitvi stroškov usklajevanja gradbenih del so bila določena na primer v Avstriji, na Portugalskem in v Franciji (člen 5(2)).

·Elektronska oddaja prošenj za dovoljenja prek enotne informacijske točke je možna v Bolgariji, na Cipru, Danskem, v Estoniji, Latviji, Litvi, Luksemburgu in na Malti (člen 7(2)).

·Portugalska in Italija sta uvedli oznake za stavbe, ki so pripravljene za širokopasovni dostop, Španija ter Nemčija pa razmišljata o njihovi uvedbi. V Franciji je določen standard za navedbo območij z optičnim omrežjem (člen 8(3)).

Direktiva določa, da morajo države članice imenovati enega ali več neodvisnih organov za reševanje sporov in enega ali več organov za opravljanje funkcij enotne informacijske točke.

Naloge organa za reševanje sporov so bile v večini držav članic dodeljene, v celoti ali deloma, nacionalnemu regulativnemu organu (NRO), odgovornemu za reševanje sporov v skladu z regulativnim okvirom za elektronske komunikacije, v dveh državah članicah pa so bile dodeljene drugima organoma.

Naloge enotne informacijske točke so bile v 14 državah članicah dodeljene, v celoti ali deloma, NRO. V 10 državah članicah so bili za izvajanje funkcij enotne informacijske točke imenovani drugi organi, v večini primerov ministrstva.

Slika 1 – Naloge, ki jih določa direktiva, dodeljene NRO v EU

Vir: BEREC.

5.Učinek in napredek

Ker je bilo to poročilo pripravljeno manj kot dve leti po roku za začetek uporabe direktive in ker je večina držav članic prenesla direktivo z zamudo, se je ta začela uporabljati v praksi šele nedavno in izkušnje so zaenkrat omejene.

Vseeno pa dokazi iz držav članic, ki so predhodno uporabile določbe, podobne tem iz direktive, in iz podjetij, ki so bila vključena v medsektorsko sodelovanje, potrjujejo, da bi koristi lahko bile znatne, vključno z razširitvijo širokopasovnega dostopa visokih zmogljivosti na manj pokrita območja, če jim bodo druge države članice sledile 9 . 

Odgovori na anketo, izvedeno za študijo, ki podpira to poročilo, kažejo, da operaterji elektronskih komunikacijskih omrežij menijo, da se je od začetka uporabe direktive izboljšal dostop do fizične infrastrukture (vključno s stavbno) in povezanih informacij. Vendar pa še vedno obstajajo možnosti za izboljšave, saj so operaterji navedli, da je bilo le malo napredka doseženega pri podpori usklajevanja gradbenih del, olajšanju postopka oddaje prošenj za dovoljenja za gradbena dela ali olajšanju dostopa do stavb za namestitev stavbne infrastrukture.

Slika 2: Zadovoljstvo operaterjev elektronskih komunikacij z lažjim dostopom do obstoječe infrastrukture in možnostmi postavitve v primerjavi z zaznano spremembo lahkosti dostopa in postavitve od začetka uporabe direktive

Vir: WIK/VVA na podlagi odgovorov telekomunikacijskih operaterjev v spletni anketi, opravljeni avgusta 2017.

Te rezultate je treba upoštevati kot izhodiščne, saj je bila anketa opravljena samo leto dni po skrajnem roku za začetek uporabe direktive. Razlogi za nezadovoljstvo so lahko različni tudi glede na interese strani.

Posamezne zadeve so podrobneje predstavljene v oddelkih v nadaljevanju na podlagi študije, ki je bila izvedena za to poročilo.

Steber 1: dostop do obstoječe fizične infrastrukture in preglednost (člena 3 in 4)

Podatki o uporabi dostopa do obstoječe fizične infrastrukture kažejo, da je bila uporaba do zdaj omejena v nekaterih državah članicah (Nemčija, Irska in Španija), v nekaterih pa je uporaba takšnega dostopa dobro razvita (Francija, Italija in Portugalska). V slednjih treh državah je povpraševanje obstajalo že pred začetkom izvajanja direktive.

Slika 3: Prošnje za dostop do drogov in kanalov v km na leto 2015-H1 2017

Vir: WIK-Consult/VVA na podlagi ankete med telekomunikacijskimi operaterji (razen Francije, kjer so bile vir javne gospodarske službe).

Vseeno pa se pojavlja vse večji interes za dostop do fizične infrastrukture v nekaterih državah članicah, kjer je bilo prej nizko povpraševanje. To zadeva Avstrijo, Belgijo, Nemčijo, Irsko, Švedsko in Španijo.

Operaterji menijo, da je direktiva olajšala dostop do fizične infrastrukture in da so skupni stroški postavitve omrežja z uporabo fizične infrastrukture tretje stranke veliko ali nekoliko manjši kot stroški postavitve lastne.

Nizka uporaba v nekaterih državah, kot sta Nemčija in Švedska, je morda povezana tudi z dejstvom, da so občine in javne gospodarske službe v številnih primerih zagotavljale komunikacijsko infrastrukturo zelo visoke zmogljivosti in so se zato odločile, da možnim konkurenčnim podjetjem ne zagotovijo dostopa do fizične infrastrukture, ampak namesto tega predlagajo druge možnosti, kot so neuporabljena optična vlakna ali dostop z bitnim tokom.

V zvezi s preglednostjo je bilo posebej visoko število prošenj za informacije o obstoječi fizični infrastrukturi na Portugalskem in precej veliko število v Avstriji, Italiji, Nemčiji in Franciji.

Slika 4: Ocenjeno število prošenj za informacije o obstoječi infrastrukturi na leto na podlagi podatkov operaterjev za leto 2016 in poročila organa BEREC za leto 2017

Vir: WIK/VVA na podlagi podatkov ankete, opravljene med operaterji telekomunikacijskih omrežij za leto 2016 za Francijo, Italijo in Portugalsko, ter poročila organa BEREC BoR (17) 245 za Avstrijo, Nemčijo in Švedsko.

Številni deležniki so menili, da so se pogoji za dostop do informacij o obstoječi infrastrukturi izboljšali po začetku izvajanja direktive, drugi pa so navedli, da v nekaterih državah članicah enotna informacijska točka ni dejansko delovala ali pa je bila vzpostavljena le v okrnjenem obsegu.

Uporaba dostopa do infrastrukture je največja v državah članicah z učinkovitim zagotavljanjem informacij in dobro razvitimi pravili ali priporočili o določanju cen in/ali pogodbenih pogojih. Posebni dejavniki, ki so prispevali k uspešnim rezultatom v teh državah, vključujejo razvoj celovite enotne informacijske točke, pravil (v obliki zakonodaje, smernic ali reševanja sporov) o določanju cen za dostop, referenčnih ponudb in pravil, ki omogočajo reguliranim javnih gospodarskim službam, da imajo vsaj delno korist od dobička, ustvarjenega z zagotavljanjem dostopa.

Uporaba dostopa do infrastrukture v drugih državah članicah bi se torej lahko povečala, ko bodo bolj jasno določeni pogodbeni pogoji in pravila za določanje cen. K večji uporabi lahko prispevajo tudi popolnoma razvite enotne informacijske točke v državah članicah, kjer temu še ni tako.

Steber 2: usklajevanje gradbenih del in preglednost (člena 5 in 6)

Na splošno se zdi, da so NRO in deležniki posvetili manj pozornosti usklajevanju gradbenih del kot pa dostopu do obstoječe infrastrukture v skladu z direktivo.

O številu sporazumov za usklajevanje gradbenih del so bile na voljo zelo omejene informacije, o obsegu omrežja, ki ga zajemajo te prošnje, pa sploh ni bilo informacij. Glede na podatke, ki so bili na voljo, je bilo precej dejavnosti na področju usklajevanja gradbenih del (več kot 200 prijavljenih podanih ali prejetih prošenj na državo v letu 2016) v Belgiji, Sloveniji in Italiji, nekaj pa tudi v Španiji, na Portugalskem, v Avstriji in Franciji. V skoraj vseh navedenih primerih so bile prošnje predložene tudi v letu 2015, torej pred datumom začetka veljavnosti direktive. Po sprejemu direktive ni bilo vidnega trenda povečevanja usklajevanja gradbenih del.

Ponudniki elektronskih komunikacij menijo, da so skupni stroški postavitve omrežij z uskladitvijo gradbenih del manjši kot pri samostojni postavitvi. Vendar pa so prihranki domnevno manjši kot prihranki, ki bi lahko bili ustvarjeni s souporabo fizične infrastrukture.

Proaktiven pristop v primeru preglednosti pri skupni postavitvi je zavzelo manj držav kot v primeru informacij o obstoječi infrastrukturi. Operaterji so izrazili zaskrbljenost glede pomanjkljive preglednosti in neobstoja enotne informacijske točke, ki lahko vplivata na stopnjo skupnih postavitev.

Zlasti porazdelitev stroškov v okviru skupne postavitve je lahko vir nezadovoljstva in sporov. V tem kontekstu se prakse med državami in celo znotraj posameznih držav razlikujejo in vključujejo vse od zaračunavanja dodatnih stroškov do enake porazdelitve stroškov. Enako porazdeljeni stroški lahko sicer dajo operaterjem elektronskih komunikacij občutek, da krijejo nesorazmeren delež stroškov v primerjavi z javnimi gospodarskimi službami, dodatni stroški pa lahko med javnimi gospodarskimi službami, ki hkrati tudi zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve, vzbudijo pomisleke, da so konkurenci primorani ponuditi pogoje, ki lahko škodijo njihovemu poslovanju.

Celovita vzpostavitev enotne informacijske točke, določitev posebnih postopkov za usklajevanje gradbenih del in priprava pravil (bodisi za komercialne namene ali na reguliran način) o porazdelitvi stroškov bi lahko povečale zanimanje za skupno postavljanje. Nekateri od teh ukrepov so bili sprejeti, na primer v Belgiji, Italiji in na Portugalskem, kjer so skupne postavitve pogoste.

Steber 3: postopek izdaje dovoljenj (člen 7)

Dostopnost informacij o dovoljenjih in postopkih izdaje dovoljenj se zaenkrat še ni izboljšala. Zdi se, da tudi tam, kjer so vzpostavljene enotne informacijske točke v zvezi s prošnjami za dovoljenja, operaterji o njih ne vedo ali pa imajo pomisleke o njihovi učinkovitosti. Časovni okviri za prošnje za dovoljenja niso bili uveljavljeni v vseh državah članicah in samo nekatere države članice so omogočile elektronske prošnje za dovoljenja.

Glede na dostopne podatke so bila dovoljenja za gradbena dela v povprečju obravnavana v 4 mesecih. Vendar pa so operaterji v nekaterih državah članicah opozorili na znatne razlike glede časa obravnave dovoljenj med posameznimi zadevnimi lokalnimi oblastmi. Operaterji v Nemčiji so izpostavili več kot šestmesečne zamude v nekaterih primerih, razlike v času obravnav pa so bile ugotovljene tudi v Španiji in Italiji.

Slika 5: Povprečni čas (v tednih), potreben za pridobitev dovoljenja za gradbena dela (na podlagi ankete med operaterji)

Vir: WIK/VVA na podlagi ankete med operaterji.

Steber 4: stavbna fizična infrastruktura (člena 8 in 9)

Učinkovito izvajanje določb o stavbni infrastrukturi se zdi povezano z opredelitvijo standardov, ki določajo, kaj je mišljeno s stavbno infrastrukturo, primerno za visoke hitrosti, in povezano točko dostopa, ter mehanizmi za spremljanje in uveljavljanje skladnosti s temi standardi.

Na primer v Franciji, na Portugalskem in v Španiji obvezni standardi določajo, kako mora biti infrastruktura nameščena in kje se mora nahajati točka dostopa. V teh državah je bila infrastruktura, pripravljena za širokopasovni dostop, postavljena v razmeroma velikem obsegu, pri čemer navedeni standardi prispevajo k visokim stopnjam postavitve omrežja FTTH/B na Portugalskem in v Španiji 10 .

Večina deležnikov meni, da so oznake za stavbe, pripravljene za širokopasovni dostop, dober način podpiranja postavitve in uvedbe omrežij visokih hitrosti, vendar pa so bile te oznake uvedene v le nekaj državah članicah. Poleg tega je še prezgodaj za oceno uporabe oznak za stavbe, pripravljene za širokopasovni dostop, saj so bile te uvedene šele nedavno.

Deležniki v zvezi z dostopom do stavbne fizične infrastrukture niso opazili večjih sprememb od začetka izvajanja direktive, saj so določbe bodisi že obstajale ali pa so bile prenesene šele nedavno. Določena izboljšanja so bila opažena v Španiji in Italiji, in sicer v zvezi z zmanjšanjem števila primerov, kjer je lastnik stavbe zavrnil dostop. Vseeno pa so operaterji v nekaterih državah članicah imeli težave pri pridobivanju dovoljenja za dostop do stanovanjskih stavb (od lastnikov stavb), da bi namestili in nadgradili stavbno infrastrukturo za širokopasovni dostop visokih hitrosti.

Države članice, ki še niso določile pravil ali reševale sporov v zvezi z dostopom do stavbne infrastrukture, lahko gradijo na izkušnjah Francije, Portugalske in Španije, ki kažejo, da lahko določitev tehničnih standardov glede točk dostopa, skupaj s pravili o pogojih za dostop do stavbne infrastrukture, pomaga zagotoviti večjo gotovost in povečati uporabo dostopa do stavbne infrastrukture.

Postopek za reševanje sporov

Med letom 2015 in prvo polovico leta 2017 je bilo prijavljenih 40 sporov, ki so bili posredovani organu za reševanje sporov iz direktive ali iz prejšnje ureditve, kjer je bilo ustrezno. Od začetka uporabe direktive se je povečalo število sporov in samo v prvi polovici leta 2017 je bilo prijavljenih 23 sporov, posredovanih organu za reševanje sporov. Velika večina sporov je zadevala dostop do obstoječe infrastrukture (83 % leta 2017) ali informacij o obstoječi fizični infrastrukturi (14 %).

Slika 6: Število sporov

Vir: WIK-Consult/VVA na podlagi vprašalnikov NRO – 24 anketirancev.

Večina držav članic je določila zakonodajne roke za reševanje sporov v skladu z roki, določenimi v direktivi. V nekaterih primerih so določile celo krajše roke 11 . Vendar pa so bili v številnih primerih roki prekoračeni zaradi notranjih (npr. kompleksnost reševanja ključnih vprašanj, kot je določanje cen) ali zunanjih razlogov (npr. uporaba mediacije, prizadevanja za usklajevanje) in nekateri operaterji menijo, da so postopki reševanja sporov dejansko lahko prispevali k dodatnim zamudam.

V številnih državah članicah so NRO začeli pripravljati pravila ali smernice za reševanje sporov (npr. postopek, ki mu NRO običajno sledi pri reševanju sporov), kar lahko poveča pravno varnost ter zmanjša potrebna prizadevanja in čas za reševanje sporov.

6.Priporočeni ukrepi

Učinkovito in pravočasno izvajanje direktive je ključnega pomena ne samo za zagotovitev doseganja njenih ciljev, ampak tudi za doseganje strateških ciljev gigabitne družbe, skupaj z drugimi ukrepi, ki jih je predvidela Komisija za podporo postavitve širokopasovnega omrežja, kot je nabor orodij za širokopasovni dostop na podeželju 12 .

Dosedanje izkušnje kažejo, da bi bilo treba sprejeti naslednje ukrepe za kar najbolj učinkovito izvajanje direktive in olajšanje doseganja njenih ciljev:

1.Zagotoviti preglednost, kar je predpogoj za souporabo fizične infrastrukture in skupno postavitev

Za ta namen bi bilo treba v vseh državah članicah vzpostaviti enotne informacijske točke, ki bodo ustrezno opremljene za učinkovito izvajanje svojih nalog. V zvezi z obstoječo infrastrukturo je mogoče enotne informacijske točke dodatno izboljšati s kartiranjem ter vključitvijo podatkov o razpoložljivosti in zmogljivosti. V primeru skupnih postavitev bi morale države članice razmisliti o proaktivnem pristopu, ki bi zahteval, da zadevni javni (in, če je ustrezno, zasebni) akterji vnaprej priglasijo načrte postavitve in povabijo zainteresirane strani, da se odzovejo. Nacionalni in regionalni kompetenčni uradi za širokopasovne povezave 13 bi lahko bili dodaten vir informacij, usklajevanja in izmenjave najboljših praks.

2.Izboljšati regulativno varnost v zvezi s pogoji, vključno s cenami in porazdelitvijo stroškov

NRO ali drugi organi bi to lahko dosegli s pripravo smernic, ki določajo, katera metodologija se bo uporabila za reševanje sporov, kako bodo porazdeljeni stroški souporabe infrastrukture ali skupne postavitve in v kolikšni meri so regulirane javne gospodarske službe upravičene do prihranka stroškov ali dobičkov, ki izhajajo iz sodelovanja.

3.Zagotoviti večjo splošno učinkovitost postopkov izdaje dovoljenj

Najprej je ključno, da so informacije o dovoljenjih na voljo na enem mestu na enotnih informacijskih točkah. Kot drugo morajo ustrezni organi strogo uveljavljati roke za izdajo dovoljenj. Kot tretje pa bi morale države članice preučiti možnost elektronske oddaje prošenj za dovoljenja prek enotnih informacijskih točk.

4.Razviti standarde za stavbno fizično infrastrukturo in jasna pravila o dostopu do nje

Države članice, ki tega še niso storile, bi lahko razmislile o določitvi standardov za označevanje stavbne infrastrukture in povezanega širokopasovnega dostopa. Sprejeti bi bilo treba proaktivne ukrepe (sprejmejo jih lahko na primer NRO) za zagotovitev, da so določena jasna pravila glede pogojev in cene dostopa do stavbne infrastrukture.

5.Spodbuditi boljše sodelovanje med regulativnimi organi

Usklajevanje med regionalnimi in lokalnimi oblastmi in sektorskimi regulativnimi organi je posebej pomembno za usklajevanje gradbenih del ali dostopa do komunalne infrastrukture. BEREC, ACER in druge sektorske regulativne skupine na ravni EU bi lahko tudi razmislile o pripravi smernic o najboljših praksah pogodbenih pogojev in pristopov za določanje cen/porazdelitev stroškov 14 .

6.Zagotoviti učinkovito zbiranje podatkov o ključnih kazalnikih uspešnosti

Da bi omogočili stalno spremljanje in prihodnje ocenjevanje izvajanja direktive, bi morali NRO in/ali organi za reševanje sporov zbirati podatke o obsegu dostopa do fizične infrastrukture v skladu z direktivo ter deležih omrežij visokih hitrosti, postavljenih s skupno postavitvijo. Države članice bi morale od lokalnih oblasti zbrati podatke o časovnih okvirih za izdajo dovoljenj in številu stavb, ki so potrjene kot postavljene s stavbno infrastrukturo, primerno za visoke hitrosti.

(1)

UL L 155, 23.5.2014, str. 1.

(2)

Study SMART 2015/0066, performed by a consortium led by WIK Consult, final report available here .

(3)

BoR (17) 245: http://berec.europa.eu/eng/document_register/subject_matter/berec/reports/7534-berec-report-on-the-implementation-of-the-broadband-cost-reduction-directive

(4)

Člen 2(1) direktive.

(5)

Člen 2(3) direktive.

(6)

Člen 2(2) direktive.

(7)

 Cilji gigabitne družbe do leta 2025 so: 1) gigabitna povezljivost za vsa glavna gonila socialno-ekonomskega razvoja, kot so šole, prometna vozlišča in glavni izvajalci javnih storitev ter digitalno intenzivna podjetja; 2) neprekinjena pokritost z omrežji 5G na vseh mestnih območjih in vseh večjih prizemnih prometnih poteh; 3) dostop do internetne povezljivosti z navzdolnjo hitrostjo vsaj 100 Mb/s, ki se lahko nadgradi v gigabitno hitrost, za vsa evropska gospodinjstva. https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/policies/improving-connectivity-and-access

(8)

Na primer z dostopom do obstoječih drogov, da bi se olajšala postavitev na podeželju.

(9)

Glej študijo SMART 2015/0066. Na primer ponovna uporaba infrastrukture javnih gospodarskih služb je omogočila družbi Open Fiber v Italiji, da je prihranila do 50 % stroškov v začetni fazi postavitve omrežja optika do doma (FTTH). Družba Open Fiber ima naložbeni načrt, ki zajema 6 700 oddaljenih občin, opredeljenih kot „nedelovanje trga“.

(10)

Študija o pokritosti s širokopasovnim omrežjem v Evropi za leto 2016 kaže, da je bilo junija 2016 omrežje FTTH na voljo 86 % gospodinjstev na Portugalskem in 63 % gospodinjstev v Španiji. Pokritost se je od takrat še nadalje širila.

(11)

Npr. Hrvaška, Madžarska, Italija in Poljska so določile dvomesečni rok za reševanje sporov, povezanih s členom 3.

(12)

  https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/news/european-commission-joins-forces-help-bringing-more-broadband-rural-areas

(13)

  https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/broadband-competence-offices

(14)

Organ BEREC je v zvezi s tem že začel pripravljati poročilo o določanju cen dostopa do infrastrukture in gradbenih del.