—

ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (COM(2016)0109),

—

ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ki je bila na voljo za podpis od 11. maja 2011 v Istanbulu v Turčiji (v nadaljnjem besedilu: Istanbulska konvencija),

—

ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 8, 19, 157, 216 in točke (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe,

—

ob upoštevanju členov 21, 23, 24, 25 in 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah 15. septembra 1995, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih OZN Peking + 5 (2000), Peking + 10 (2005), Peking + 15 (2010) in Peking + 20 (2015),

—

ob upoštevanju določb pravnih instrumentov OZN na področju človekovih pravic, zlasti tistih, ki zadevajo pravice žensk, kot so ustanovna listina OZN, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, mednarodna pakta o državljanskih in političnih pravicah ter o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah, Konvencija o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih ter Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) in njen izbirni protokol, Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Konvencija o statusu beguncev in načelu nevračanja iz leta 1951 ter Konvencija o otrokovih pravicah,

—

ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov, katere podpisnica je EU, vključno s sklepnimi ugotovitvami Odbora Združenih narodov za pravice invalidov iz leta 2015 (UNCRPD), v katerih je bila EU pozvana, naj se pridruži Istanbulski konvenciji, da bi lahko bolje zaščitili invalidne ženske in dekleta pred nasiljem,

—

ob upoštevanju njegovega poročila o izvajanju Konvencije OZN o pravicah invalidov, ki poziva EU, naj pristopi k Istanbulski konvenciji, kar bi pomenilo korak naprej v boju proti nasilju nad invalidnimi ženskami in dekleti,

—

ob upoštevanju Splošne pripombe Odbora OZN za pravice invalidov z dne 26. avgusta 2016 k členu 6 („Invalidne ženske“) Konvencije OZN o pravicah invalidov,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015 (1),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami (2), z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami (3) in z dne 6. februarja 2013 o 57. zasedanju komisije Združenih narodov za položaj žensk o odpravi in preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2014 s priporočili Komisiji o boju proti nasilju nad ženskami (5) in ocene evropske dodane vrednosti,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. novembra 2016 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami (6) ter o boju proti njemu,

—

ob upoštevanju evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020), ki ga je marca 2011 sprejel Svet Evropske unije,

—

ob upoštevanju smernic EU glede nasilja nad ženskami in dekleti ter boja proti vsem oblikam njihove diskriminacije,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 3. decembra 2015 z naslovom Strategic engagement for gender equality 2016-2019 (Strateška prizadevanja za enakost spolov 2016–2019) (SWD(2015)0278),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o opolnomočenju deklic v Evropski uniji z izobraževanjem (7),

—

ob upoštevanju izjave predsedujoče trojice EU (Nizozemske, Slovaške in Malte) z dne 7. decembra 2015,

—

ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (8),

—

ob upoštevanju Direktive 2011/99/EU z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti (9) in Uredbe (EU) št. 606/2013 z dne 12. junija 2013 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah (10),

—

ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ (11) ter Direktive 2011/93/EU z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (12),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu in Direktive 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi, ki opredeljujeta in obsojata nadlegovanje in spolno nadlegovanje,

—

ob upoštevanju načrta Komisije za morebiten pristop EU k Istanbulski konvenciji, objavljenega oktobra 2015,

—

ob upoštevanju tretjega četrtletnega poročila komisarja Sveta Evrope za človekove pravice z dne 16. novembra 2016, kar zadeva opredelitev nasilja na podlagi spola v skladu z Istanbulsko konvencijo,

—

ob upoštevanju skupne izjave predsedstva Sveta, Evropske komisije in Evropskega parlamenta, ki je bila sprejeta 3. februarja 2017 na Malti in v kateri se poziva k hitremu pristopu EU k Istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 14. marca 2017 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji v obdobju 2014–2015 (13) in z dne 10. marca 2015 o napredku pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji leta 2013 (14),

—

ob upoštevanju študije tematskega sektorja Evropskega parlamenta za pravice državljanov in ustavne zadeve iz leta 2016 z naslovom Knowledge and Know-How: The Role of Self-Defence in the Prevention of Violence against Women (Znanje in izkušnje: Vloga samoobrambe pri preprečevanju nasilja nad ženskami), zlasti v zvezi s prispevkom usposabljanja na področju samoobrambe k izvajanju člena 12 Istanbulske konvencije,

—

ob upoštevanju člena 99(5) Poslovnika,

—

ob upoštevanju skupne razprave Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov v skladu s členom 55 Poslovnika,

—

ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0266/2017),

A.

ker je enakost spolov temeljna vrednota EU; ker sta pravici do enakega obravnavanja in nediskriminacije temeljni pravici, zapisani v Pogodbah in Listini o temeljnih pravicah, ter bi se morali v celoti spoštovati, spodbujati in uporabljati v zakonodaji, praksi, sodni praksi in v vsakdanjem življenju; ker enakost moških in žensk po indeksu o enakosti spolov doslej v nobeni državi EU ni v celoti dosežena; ker je nasilje na podlagi spola sočasno vzrok in posledica neenakosti med ženskami in moškimi;

B.

ker so suženjstvo in sodobne oblike trgovine z ljudmi, ki večinoma prizadenejo ženske, še vedno prisotne v EU;

C.

ker morajo države članice priznati, da pojav nasilja pomeni, da družba ne opravlja svoje najpomembnejše dolžnosti zaščite in da preostanejo le še reaktivni ukrepi, kot sta izplačilo odškodnine žrtvam in preganjanje storilcev kaznivih dejanj;

D.

ker mora EU v sodelovanju z državami članicami sprejeti potrebne ukrepe za spodbujanje in varovanje pravice vseh žensk in deklet do življenja brez telesnega in psihološkega nasilja, tako v javnem kot zasebnem življenju;

E.

ker se nasilja na podlagi spola ne bi smelo jemati zlahka ali ga obravnavati kot vprašanje, ki se ga lahko odloži in obravnava pozneje, saj samo v EU vpliva na več kot 250 milijonov žensk in deklet, ker ima hude posledice za družbo, povečuje strah in polarizacijo ter prispeva k stresu in duševnim boleznim, saj ogroža varnost polovice prebivalstva; Evropski inštitut za enakost spolov ocenjuje, da stroški za družbo zaradi spolnega nasilja v EU znašajo 226 milijard EUR letno;

F.

ker sta v EU še vedno splošno razširjena nasilje nad ženskami (15) ter fizično in psihično nasilje na podlagi spola, ki ju je treba razumeti kot skrajno obliko diskriminacije in kršitev človekovih pravic, ki prizadene ženske na vseh ravneh družbe, ne glede na starost, izobrazbo, dohodek, socialni položaj ter državo izvora ali stalno prebivališče, in je bistvena ovira za enakost med ženskami in moškimi, tudi gospodarsko in politično; ker so potrebni nadaljnji ukrepi za spodbujanje žensk, ki so bile žrtve nasilja, da poročajo o svojih izkušnjah in zaprosijo za pomoč, ter za to, da se jim zagotovi ustrezna podpora v skladu z njihovimi potrebami in da so obveščene o svojih pravicah in jim je tako zagotovljen dostop do pravnega varstva, da se storilci kazensko preganjajo;

G.

ker poročilo Agencije Evropske unije za temeljne pravice z naslovom Violence against women: an EU-wide survey (Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava), ki je bilo objavljeno marca 2014, kaže, da je bila tretjina vseh žensk v Evropi vsaj enkrat v odraslem življenju žrtev telesnega ali spolnega nasilja, 20 % jih je bilo izpostavljenih spletnemu nadlegovanju, vsaka dvajseta je bila posiljena, več kot desetina pa je bila žrtev spolnega nasilja z uporabo sile;

H.

ker je vsak deseta ženska izpostavljena spolnemu nadlegovanju ali zalezovanju s pomočjo novih tehnologij in da je 75 % žensk na vodilnih položajih izpostavljenih spolnemu nadlegovanju; ker to jasno kaze, da nobena ženska in nobeno dekle, neodvisno od starosti in socialnega položaja, ni varno pred spolnim nasiljem;

I.

ker je treba sprejeti ukrepe za obravnavanje pojava spletnega nasilja na podlagi spola, vključno z ustrahovanjem in nadlegovanjem, zlasti med mladimi ženskami in dekleti ter lezbijkami, geji, biseksualci, transseksualci in interseksualci;

J.

ker državljani in rezidenti v Uniji ne uživajo enakega varstva pred nasiljem na podlagi spola, ker ni evropske strategije in pravnega akta in zaradi različnih konceptov in zakonodaje v posameznih državah članicah, denimo pri opredelitvi kaznivih dejanj in področju uporabe zakonodaje, zato so pred nasiljem manj zaščiteni; ker obstajajo tudi razlike v glede informacij, razpoložljivosti in dostopnosti zatočišč in podpornih storitev in pravic;

K.

ker je nasilje nad ženskami povezano z neenakomerno porazdelitvijo moči med ženskami in moškim, s seksizmom in spolnimi stereotipi, ki so pripeljali do nadvlade moških, diskriminacije žensk in preprečevanja njihovega celovitega razvoja;

L.

ker nasilje nad ženskami prispeva k ohranitvi neenakosti med spoloma z oviranjem dostopa žrtev do zaposlitve, kar negativno vpliva na njihovo finančno neodvisnost in gospodarstvo na splošno;

M.

ker je ekonomska odvisnost od storilca pomemben dejavnik, zaradi katerega ženske ne prijavijo nasilja na podlagi spola;

N.

ker skrajna revščina zvišuje tveganje nasilja in drugih oblik izkoriščanja, ki ovirajo polno udeležbo žensk na vseh področjih življenja in dosego enakosti spolov;

O.

ker je treba storiti več za olajšanje in spodbujanje sodelovanja žensk v politiki, gospodarstvu in družbi za povečanje njihove prepoznavnosti na vodilnih mestih, da bi se lahko borili proti objektivizaciji in kulturi nasilja na podlagi spola;

P.

ker je v Istanbulski konvenciji določeno, da je treba zagotoviti izvajanje vseh določb te konvencije, zlasti ukrepov za varstvo pravic žrtev brez diskriminacije zaradi biološkega ali socialnega spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega porekla, pripadnosti narodni skupnosti, premoženja, rojstva, spolne usmerjenosti, spolne identitete, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, zakonskega stanu, statusa migranta ali begunca ali drugega statusa.

Q.

ker pri invalidnih ženskah obstaja 1,5-krat do 10-krat večja verjetnost, da bodo žrtve nasilja na podlagi spola, in ker te ženske zaradi svojega odvisnega položaja še težje prijavijo nasilje; ker invalidne ženske in dekleta niso homogena skupina, temveč ji pripadajo ženske z različnim statusom in v različnih položajih ter ženske z različnimi vrstami invalidnosti, kot so telesne, psihosocialne, intelektualne ali senzorične okvare, ki so lahko povezane s funkcijskimi omejitvami ali ne; ker Konvencija OZN o pravicah invalidov zahteva, da države pogodbenice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da ženske polno in enakopravno uživajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine;

R.

ker so nekatere skupine žensk in deklet, kot so migrantke, begunke in prosilke za azil, invalidke, lezbijke, biseksualke, transseksualke in interseksualke in romske ženske izpostavljene nevarnosti večkratne diskriminacije, in so zato v zvezi z nasiljem zaradi seksizma, povezanega z rasizmom, ksenofobijo, homofobijo, transfobijo in interseksfobijo ter glede diskriminacije na podlagi starosti, invalidnosti, narodnosti ali vere bolj ranljive; ker se ženske v Evropi soočajo s presečnimi in številnimi oblikami diskriminacije, ki jim preprečujejo dostop do pravnega varstva, podpore in storitev zaščite ter uživanje svojih temeljnih pravic; ker bi morala biti ženskam pri izvajanju zaščitnih ukrepov odobrena specialistična podpora;

S.

ker se nasilje nad ženskami, tudi v družini, prepogosto obravnava kot del zasebnosti in se preveč zlahka dopušča; ker to nasilje dejansko pomeni sistemsko kršitev temeljnih pravic in hudo kaznivo dejanje, ki ga je treba kot tako kaznovati; ker je treba odpraviti nekaznovanje z zagotovitvijo, da se storilci preganjajo in ustrezno obsodijo ter da so ženske in dekleta, ko si preživele nasilje, deležne podpore in priznanja v okviru pravosodnega sistema, da bi prekinili začarani krog molka in osamljenosti tistih, ki so žrtve nasilja, neodvisno od njihovega geografskega porekla in družbenega razreda;

T.

ker med državami članicami obstajajo precejšnje kulturne razlike, kar zadeva pripravljenost žensk, da prijavijo posilstvo ali spolni napad, pri čemer uradni statistični podatki kažejo večjo pripravljenost kot dejanske številke o posilstvih in spolnih napadih v določeni državi;

U.

ker so v večini primerov umorov žensk storilci njihovi zakonci, nekdanji zakonci, partnerji ali nekdanji partnerji, ki se ne sprijaznijo z razpadom njihove zakonske zveze ali razmerja;

V.

ker pri nasilju na podlagi spola žrtev pogosto pozna storilca in je v številnih primerih od njega odvisna, zaradi česar je strah pred prijavo nasilja še večji;

W.

ker so spolni stereotipi in seksizem, vključno s sovražnim govorom, ki so povsod po svetu prisotni na spletu in zunaj njega, ter v javni in zasebni sferi, temeljni vzrok za vse oblike nasilja nad ženskami;

X.

ker izpostavljenost fizičnemu, spolnemu ali psihološkemu nasilju in zlorabam močno vpliva na žrtve in ima lahko resne posledice za žrtve in povzroči fizično, spolno, čustveno ali psihološko ter ekonomsko škodo; ker te posledico občutijo tudi družine in sorodniki ter družba kot celota; ker ni nujno, da so otroci neposredno izpostavljeni nasilju, da bi se šteli za žrtve, saj je to, da so priča nasilju v družini, prav tako travmatično;

Y.

ker je v členu 3 Istanbulske konvencije „nasilje zaradi spola“ jasno opredeljeno kot „nasilje, ki je usmerjeno proti ženski, ker je ženska, ali nesorazmerno prizadene ženske“, „spol“ pa na podlagi te konvencije pomeni „družbeno oblikovane vloge, vedenje, dejavnosti in lastnosti, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške“,

Z.

ker morajo države članice vzpostaviti dovolj ustreznih institucij, da bi se ženske počutile varne in bi lahko prijavile nasilje na podlagi spola, da bi se zmanjšalo ocenjeno število neprijavljenih primerov;

AA.

ker lahko samo z mešanico politik, ki združujejo zakonodajne in nezakonodajne ukrepe, med drugim z infrastrukturnimi, pravnimi, sodnimi, kulturnimi, izobraževalnimi, socialnimi in zdravstvenimi ukrepi, ter ukrepi za olajšanje dostopa žrtev do namestitve in zaposlitve, vključno z zagotavljanjem pribežališč za žrtve in enakopravno udeležbo žensk na vseh družbenih področjih, občutno zmanjšamo nasilje nad ženskami in nasilje na podlagi spola ter njune posledice; ker civilna družba in zlasti ženske organizacije zelo pomembno prispevajo k preprečevanju vseh oblik nasilja in boju proti njim, njihovo delo pa bi bilo treba priznati, spodbujati in podpirati, da bi ga lahko čim bolje opravljale;

AB.

ker je izobraževanje in usposabljanje deklic in žensk pomembna evropska vrednota, temeljna človekova pravica in bistven sestavni del opolnomočenja deklic in žensk na družbeni, kulturni in poklicni ravni, pa tudi bistven del polnega uživanja vseh drugih družbenih, gospodarskih, kulturnih in političnih pravic in torej posledično preprečevanja nasilja nad ženskami in dekleti;

AC.

ker lahko samo država zagotovi brezplačno in obvezno splošno izobraževanje, ki je pogoj za zagotavljanje enakih možnosti za oba spola;

AD.

ker je v Istanbulski konvenciji poudarjen pomen spremembe miselnosti in odnosa, da se preneha neprekinjeno nasilje na podlagi spola; ker je zato potrebna vzgoja na vseh ravneh in za vse starosti o enakosti žensk in moških, o odpravi stereotipnih vlog spolov ter o spoštovanju osebne integritete; ker je usposabljanje na področju samoobrambe učinkovito orodje za zmanjševanje viktimizacije in njenih negativnih učinkov, ker odpravlja stereotipe ter krepi pravice žensk in deklet;

AE.

ker bi pristop vseh držav članic k Istanbulski konvenciji bistveno prispeval k razvoju celovite politike in spodbujanju mednarodnega sodelovanja v boju proti vsem oblikam nasilja nad ženskami;

AF.

ker si mora EU prizadevati za okrepitev boja proti nasilju na podlagi spola v svojem sosedstvu in po svetu, vključno z uporabo spolnega nasilja kot vojnega orožja, in ker je to del svetovnih prizadevanj za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja;

AG.

ker je Istanbulska konvencija mešani sporazum, ki omogoča pristop EU vzporedno s pristopom držav članic;

AH.

ker so to konvencijo podpisale vse države članice EU, ratificiralo pa jo je le štirinajst; ker morajo kljub pristopu EU k tej konvenciji konvencijo ratificirati tudi države članice;

AI.

ker ratifikacija Istanbulske konvencije zahteva njegovo pravilno izvrševanje in učinkovito izvajanje ter zagotovitev ustreznih finančnih in človeških virov;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.