16.2.2016

SL

Uradni list Evropske unije

C 60/13

---

Objava zahtevka v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

(2016/C 60/08)

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper zahtevek.

ENOTNI DOKUMENT

„ZAGORSKI PURAN“

EU št.: HR-PGI-0005-01234 – 27.5.2014

ZOP ( ) ZGO ( X )

1.   Ime

2.   Država članica ali tretja država

Hrvaška

3.   Opis kmetijskega proizvoda ali živila

3.1   Vrsta proizvoda

Skupina 1.1 Sveže meso (in klavnični izdelki)

3.2   Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz točke 1

„Zagorski puran“ je proizvod, ki se pridobiva z zakolom živali (perutnine) avtohtone hrvaške pasme zagorski puran, ki so stare 6 do 8 mesecev in rejene po metodi proste reje (paše) na odprtem.

Proizvod „Zagorski puran“ se na trg daje kot svež ali zamrznjen očiščen trup živali z vratom in drobovino ali sveža ali zamrznjena polovica očiščenega trupa. Za drobovino se štejejo jetra in očiščen želodec, ki se na trg dajejo zraven očiščenega trupa, medtem ko se srce, ledvice in dihalni organi pustijo v očiščenem trupu. Obdelava živali v klavnici za proizvod „Zagorski puran“ se izvaja v obdobju med 1. oktobrom in 30. aprilom.

Puran je kot vrsta živali vpisan v podatkovno bazo FAOSTAT (http://faostat3.fao.org/home), zagorski puran kot pasma pa je vpisan v centralni podatkovni bazi FAO DAD-IS (http://dad.fao.org/) in FABIS (http://efabis.tzv.fal.de/).

Značilnosti proizvoda so naslednje:

—	teža očiščenega trupa samic (pur) znaša do 3,5 kg, samcev (puranov) pa do 5,5 kg,

—	na očiščenem trupu, ki se daje na trg, ne sme biti vidnih poškodb,

—	na očiščenem trupu ne sme biti ostankov perja,

—	koža očiščenega trupa mora biti enakomerne, od bledo do svetlo rumene barve,

—	meso očiščenega trupa je belo-rožnate barve, na krači pa prehaja v temno rožnato,

—	sloj maščobe, ki je vidna na vratni in trebušni odprtini trupa, je rumene barve,

—	na trupu zaradi svoje naravne oblike posebej izstopa grodnica, ki je vidna kot „izboklina“ na sprednjem delu trupa,

—	bolj je izrazita pri samcu kot pri samici,

—	na otip je koža kompaktna in čvrsta; bedra so tesno ob trupu.

Meso proizvoda „Zagorski puran“ se uživa izključno toplotno obdelano. Meso je izrazito sočno zaradi večjega deleža maščobe v mišicah ter ima mehko in žvečljivo konsistenco. Je blagega in prijetnega vonja in okusa, ki sta značilna za toplotno obdelano meso brez nezaželenih tujih primesi. Meso toplotno obdelanih prsi je bele barve, meso stegen pa rjave barve.

Na območju Hrvaškega Zagorja se vzrejajo štiri podvrste zagorskih puranov, ki se uporabljajo za proizvodnjo proizvoda „Zagorski puran“, in sicer bronasti, črni, sivi in svetli tip puranov, ki se med seboj razlikujejo po barvi perja.

Z analizo DNK je bilo ugotovljeno, da so vse podvrste zagorskega purana glede na ovalbumni gen skozi čas ohranile enake genotipske lastnosti, negativni okoljski učinki pa so privedli do manjših razlik med njihovimi fenotipskimi lastnostmi. Z meritvami in primerjavami je bilo ugotovljeno tudi, da med podvrstami zagorskega purana ni razlik v kostno-mišični strukturi in kakovosti mesa.

3.3   Krma (samo za proizvode živalskega izvora) in surovine (samo za predelane proizvode)

Krmljenje zagorskih puranov poteka v dveh fazah v letu vzreje. V prvi fazi do osmega tedna starosti mladičev je možna tradicionalna prehrana in/ali uporaba krmnih mešanic. Tradicionalna prehrana je najpogosteje sestavljena iz mešanice kuhanih jajc, skute, mleka, koruznega drobljenca in zelenih rastlin (koprive, lucerne itn.).

V poznejši fazi vzreje, tj. v obdobju do 32. tedna starosti mladičev, je osnova krmljenja zagorskega purana paša na prostem z dodatkom koruze in/ali krmnih mešanic.

3.4   Posebne faze proizvodnje, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju

Živali (perutnina) avtohtone hrvaške pasme zagorski puran, namenjene za zakol in dajanje na trg pod imenom „Zagorski puran“, je treba namestiti, vzrejati in krmiti na opredeljenem geografskem območju iz točke 4.

Faze proizvodnje:

razmnoževanje in vzreja mladičev;

namestitev zagorskih puranov;

krmljenje zagorskih puranov.

3.5   Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn. proizvoda, za katerega se uporablja registrirano ime

—

3.6   Posebna pravila za označevanje proizvoda, za katerega se uporablja registrirano ime

Poleg imena „Zagorski puran“ je treba jasno navesti vsebino pakiranega proizvoda. Za pakirani celi trup puranov (samcev) se v novi vrstici navede „meso purana“, za pakirani celi trup pur (samic) pa se v novi vrstici navede „meso purice“. V primeru pakiranih polovic trupa se ob navedbi „meso purana“ ali „meso purice“ dopiše „polovica“ (polovica trupa) ter „sa iznutricama“ (z drobovino) ali „bez iznutrica“ (brez drobovine).

Pri označevanju proizvoda ob imenu „Zagorski puran“ ni dovoljeno navajati drugih besed, kot so domači, tradicionalni, pravi, avtohtoni, pristni ipd.

4.   Jedrnata opredelitev geografskega območja

Območje Hrvaškega Zagorja zajema celotno območje Krapinsko-zagorske županije, celotno območje Varaždinske županije ter obrobna območja Zagrebške županije, ki mejijo na Krapinsko-zagorsko in Varaždinsko županijo, oz. občine Brdovec, Marija Gorica, Pušća, Dubravica, Luka, Jakovlje, Bistra in Bedenica.

5.   Povezava z geografskim območjem

Proizvod „Zagorski puran“ temelji na slovesu, ki ga je pridobil zaradi kakovosti mesa. Številni ohranjeni zgodovinski zapisi, ki govorijo o slovesu proizvoda „Zagorski puran“, zlasti zapisi o njegovem izvozu, dokazujejo povezavo imena proizvoda, katerega kakovost mesa temelji na metodi proste reje, z geografskim območjem reje v Hrvaškem Zagorju.

Hrvaško Zagorje je v geografskem smislu valovita in gričevnata dolina, bogata z gozdnim rastjem. Ima celinsko podnebje, in sicer vlažni tip podnebja z zmerno toplimi poletji ter deževnimi in hladnimi zimami. Zaradi pretežno gričevnatega terena površine niso primerne za gojenje in intenzivno pridelavo poljščin ter živinorejo, tak teren pa je ugoden za vzrejo zagorskih puranov. Med žiti je najbolj razširjena koruza, ki se uporablja v prehrani zagorskih puranov. Zaradi prevelike gostote prebivalstva na naseljenih območjih in pomanjkanja obdelovalnih površin so kmetijska gospodarstva v Hrvaškem Zagorju bila in ostala razmeroma majhna.

Majhna kmetijska gospodarstva zagorske purane vzrejajo na tradicionalen način po metodi proste reje. Pri tradicionalni reji zagorski purani večino svojega življenja preživijo na prostem, tj. na travnikih, v sadovnjakih in gozdičih, kjer se pasejo in prehranjujejo z žuželkami, kobilicami in deževniki, ki so zanje dodaten vir beljakovin.

Celinske podnebne razmere v Hrvaškem Zagorju z izrazitimi letnimi časi prav tako ustrezajo življenjskemu ritmu zagorskega purana, kar je razvidno skozi vse faze celoletne reje. Spomladi in poleti, tj. v toplem obdobju leta, so razmere ugodne za razmnoževanje in valjenje mladičev. Temu sledi „topla faza“ reje, v okviru katere so mladiči v zaprtih prostorih, in sicer do okrog njihovega osmega tedna starosti. V obdobju „tople faze“ mladiče krmijo izključno rejci. Sočasno z vzrejo mladičev v zaprtih prostorih se pred koncem „tople faze“ začne tudi t. i. bobanje oz. obdobje, ko se na glavi in vratu mladih puranov pojavijo bradavičasti izrastki (bobice), kar je znak, da postajajo odporni proti boleznim. Rejci bobanje prepoznajo po izkušnjah pri spremljanju vzreje oz. starostne dobe mladičev, saj se po okrog osmih tednih starost mladih puranov ne določa več po koledarju, temveč po navedenih spremembah njihovega videza. Po bobanju se mladiči spustijo na odprto, da se lahko prosto gibajo in pasejo. S tem se začne „hladna faza“ reje, pri kateri so mladiči prepuščeni sami sebi brez vpliva rejcev.

Konec rejne sezone sovpada s prazniki ob koncu koledarskega leta (obdobje božiča in novega leta) in začetkom naslednjega leta, ko se večinoma vsi rejeni purani, razen jat za razplod, obdelajo v klavnicah ter dajo na trg v obliki celega ali polovice očiščenega trupa. Navedeni tradicionalni način reje v celoletnem ciklusu se je ohranil vse do danes.

Zagorski puran se na območju Hrvaškega Zagorja vzreja od druge polovice 16. stoletja. Georg Kodinetz, profesor na inštitutu za vzrejo živali na fakulteti za agronomijo Univerze v Zagrebu, po zapisih beneškega magistrata navaja, „da je prvi puran bil prinesen v Hrvaško Zagorje iz Italije in je bil postrežen na mizi družine Pavlina v kraju Lepoglava ob praznovanju Marijinega vnebovzetja leta 1561, nato pa se je tam tudi začel vzrejati“.

Razcvet proizvodnje proizvoda „Zagorski puran“ je tesno povezan z njegovim izvozom, ki se je začel konec 19. stoletja, najbolj intenziven pa je bil v 30. letih prejšnjega stoletja.

Zagorski puran v primerjavi s hibridnimi purani, ki so za obdelavo v klavnici pripravljeni že po 3 mesecih pitanja, po metodi proste reje raste počasneje, najmanj 6 mesecev, preden je pripravljen na obdelavo v klavnici (Goran Kerep, „Regresijske analize pri opisu rasti puranov“ (Regresijske analize u opisivanju rasta pura), diplomsko delo, 2014).

Zaradi paše na prostem je koža očiščenega trupa proizvoda „Zagorski puran“ bledo rumene do svetlo rumene barve, poleg tega pa so dobro vidni podkožni sloji maščobe, ki so rumene barve. Koža očiščenega trupa hibridne pasme „nicholas“ je blede, svetle barve brez pigmentacije, podkožnih slojev maščobe pa skorajda ni. Z analizo je ugotovljeno, da delež maščobe na prsnem delu mesa pri proizvodu „Zagorski puran“ znaša 10,32 %, pri komercialnem hibridu pa 6,91 % („Analitična poročila“ (Analitička izvješća), Euroinspekt Croatiakontrola, 2014).

Ravno zaradi paše in prostega gibanja na odprtem ter rasti v skladu z naravnim ritmom ima „Zagorski puran“ močnejšo telesno konstitucijo in vsebuje večjo količino maščobnega tkiva, ki je rumenkaste barve. Zaradi bolj izrazitega maščobnega tkiva ima večji delež maščobe v mišicah, zato je tudi toplotno obdelano meso proizvoda „Zagorski puran“ v primerjavi s hibridnimi pasmami purana sočnejše in ima mehkejšo žvečljivo konsistenco („Analitično poročilo živilsko-biotehniške fakultete Univerze v Zagrebu“ (Analitičko izvješće Prehrambeno-biotehnološkog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu), 2015)

Zlatko Janječić v svoji dizertaciji citira znanstveno delo Rajka Latinovića (1987), ki puranje meso razvršča v štiri kategorije, in sicer I. (prsa), II. (bedra), III. (perutnice) in IV. (hrbet). Zlatko Janječić na podlagi navedene klasifikacije in lastnih raziskav ugotavlja, da ima „Zagorski puran“ največji odstotek mesa v II., III. in IV. kategoriji, hibridi pasme „nicholas“ in „jonson“ pa imajo največji odstotek mesa v I. kategoriji. Delež prsi v trupu proizvoda „Zagorski puran“ v povprečju znaša 31,52 %, pri hibridni pasmi „nicholas“ pa 37,58 %. Meso I. kategorije (prsa) je pri razvrščanju najbolj cenjeno, ker pa se „Zagorski puran“ tradicionalno pripravlja cel kot pečenka, ne glede na velikost trupa, razkosavanje in razvrščanje nimata komercialnega pomena za proizvod „Zagorski puran“, medtem ko so hibridni purani izbrani za komercialno industrijsko proizvodnjo s poudarkom na velikosti trupa (Zlatko Janječić, „Fenotipske in genotipske lastnosti zagorskih puranov“ (Fenotipske i genotipske odlike Zagorskih purana), dizertacija, 2002).

V literaturi se ime proizvoda „Zagorski puran“ prvič omenja v začetku 20. stoletja. Čeprav je bil zagorski puran leta 2000 uvrščen na seznam FAO kot priznana pasma, se je ohranilo ime „Zagorski puran“, ki se še danes uporablja v vsakdanjem govoru (Dokumentacija Zadruge PZ Puran zagorskih brega, Krapina, 2004–2014). V brošurah z recepti in strokovnih revijah se za jedi iz puranjega mesa najpogosteje uporablja ime „Zagorski puran“ (brošura Gastroturizam, 2011 in revija Meso št. 6, 2009).

„Zagorski puran“ je bil na trgu vedno priznan kot specialiteta, meso posebne kakovosti ter je bil povezan z območjem Hrvaškega Zagorja in načinom proste reje na odprtem. Sklicevanja na sloves in kakovost proizvoda „Zagorski puran“ potrjujejo naslednje navedbe.

Georg Kodinetz v svojih zapisih o izvozu navaja: „Po izjavi izvoznikov so najboljše blago purani in pure z območja Hrvaškega Zagorja z imenom ‚Zagorski purani‘“ (Kodinetz, „Prispevek k opredelitvi pasme in razvoja zagorskega purana (‚Meleagris gallopavo‘)“ (Beitrag zur Kenntnis der Rasse und der Entwicklung des Zagorianer Truthuhnes (Meleagris gallopavo)) v C. Kronacher, Zeitschrift für Tierzüchtung und Züchtungsbiologie (revija za rejo živali in vzrejno biologijo), Berlin, 1940).

Slovenska časopisa Slovenec in Domoljub sta poročala: „Kot posebna specialiteta je na Hrvaškem znan ‚zagorski puran‘, ki ga zelo dobro poznajo na vseh svetovnih trgih. Izvažali so ga v Anglijo, Švico, Nemčijo, Italijo, Belgijo, da, celo v Francijo, ki ima sama odlične purane in niso čutili nikakega pomanjkanja puranov, pač pa so vedeli ceniti kakovost hrvaškega purana“ (Slovenec, Gospodarstvo, 1941, Domoljub, „Kaj je novega?“, 1941).

Na prepoznavnost imena „Zagorski puran“ in povezanost proizvoda z geografskim območjem kažejo tudi rezultati ankete iz leta 2010. Ko so bili vprašani zaprošeni, naj izberejo trditev, ki najbolj ustreza proizvodu „Zagorski puran“, jih je največ (90 %) odgovorilo, da je to zdravo in kakovostno meso. Na vprašanje, katere hrvaške regije povezujejo s puranom, je 61 % vprašanih odgovorilo, da ga povezujejo s Hrvaškim Zagorjem. Na vprašanje, ali so slišali za „Zagorski puran“, je 87 % vprašanih odgovorilo pritrdilno (Anketa Valicon, Žnidar in dr., 2011).

Sklic na objavo specifikacije proizvoda

(drugi pododstavek člena 6(1) te uredbe)

http://www.mps.hr/UserDocsImages/HRANA/PURANI/Izmijenjena%20Specifikacija%20proizvoda%20ZAGORSKI%20PURAN.pdf

---

(1)  UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

---