2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/130

Poročevalec:

Peter SCHMIDT

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poudarja dejstvo, da je treba z odpravo nepoštenih trgovinskih praks trgovcev z živili na drobno (v tem dokumentu se izraz „trgovci na drobno“ uporablja za sektor velikih trgovcev na drobno) in nekaterih nadnacionalnih podjetij, ki povečujejo tveganje in negotovost za vse udeležence v verigi preskrbe s hrano ter tako ustvarjajo nepotrebne stroške, rešiti vprašanje šibkega položaja najbolj ranljivih akterjev v tej verigi.

1.2

EESO priznava, da zgolj odprava nepoštenih trgovinskih praks ne bi rešila strukturnih tržnih problemov v verigi preskrbe s hrano, kot sta začasna neravnovesja na trgu, ranljiv položaj kmetov itd.

1.3

EESO ponovno izraža pomisleke in priporočila iz svojega prejšnjega mnenja z naslovom Trgovinski odnosi med velikimi trgovci na drobno in dobavitelji živil – trenutno stanje (1). Zlasti znova poziva Komisijo, naj evropsko zakonodajo prilagodi posebnostim različnih strani v živilskem sektorju.

1.4

EESO opozarja, da trg ne deluje, saj se razmere v sistemu brez zadostnih predpisov še naprej slabšajo (2).

1.5

EESO močno podpira resolucijo Evropskega parlamenta z dne 7. junija 2016 (3), v kateri je poudarjeno, da je za odpravljanje nepoštenih trgovinskih praks trgovcev z živili na drobno in nekaterih nadnacionalnih podjetij ter za zagotavljanje pravičnih prodajnih in nakupnih pogojev za evropske kmete in potrošnike nujna okvirna zakonodaja na ravni EU. EESO meni, da je zaradi narave nepoštenih trgovinskih praks potrebna in nujna zakonodaja EU, ki take prakse prepoveduje.

1.6

EESO poziva Komisijo in države članice, naj hitro ukrepajo, da bi preprečile nepoštene trgovinske prakse, in sicer v ta namen vzpostavijo usklajeno mrežo organov, pristojnih za izvajanje, na ravni EU, da bi ustvarili enake konkurenčne pogoje na enotnem trgu.

1.7

EESO pozdravlja oblikovanje vseevropske pobude za verigo preskrbe s hrano in drugih nacionalnih prostovoljnih sistemov, vendar le, če spremljajo učinkovite in zanesljive mehanizme izvajanja na ravni držav članic. Vendar je treba zagotoviti, da lahko sodelujejo vsi deležniki (npr. kmetje in sindikati) ter da se pritožbe lahko vložijo anonimno. Prav tako je treba določiti odvračilne kazni. Poleg tega bi bilo treba takim platformam omogočiti, da se odzivajo samostojno. EESO prav tako predlaga, da se vzpostavi funkcija varuha pravic z regulativnimi pooblastili v okviru mediacije pred sodnim postopkom.

1.8

EESO poziva k prepovedi zlorab, na primer tistih iz točke 3.3 tega mnenja.

1.9

EESO zlasti priporoča, da se dobavitelje, kot so kmetje, plača po ceni, ki ni nižja od stroškov proizvodnje. EESO se tudi zavzema, da bi trgovcem z živili na drobno dejansko prepovedali prodajo po ceni, ki je nižja od lastne cene.

1.10

EESO priporoča spodbujanje in podpiranje alternativnih poslovnih modelov, ki imajo vlogo pri skrajševanju verige preskrbe med proizvajalci živil in končnimi potrošniki, na primer prek politik javnega naročanja držav članic.

1.11

EESO meni, da bi bilo treba okrepiti vlogo in položaj zadrug in organizacij proizvajalcev, s tem pa ponovno vzpostaviti ravnotežje moči, saj predstavljajo primerno in pomembno vrsto dejavnosti, ki kmetom kot lastnikom omogoča, da kolektivno izboljšajo svoj položaj na trgu (tudi ob upoštevanju pogojev enotnega trga EU) in dejavno prispevajo k ponovnemu uravnoteženju pogajalske moči v verigi preskrbe s hrano.

1.12

EESO poziva udeležence v verigi preskrbe s hrano, naj vzpostavijo pravične trgovinske odnose, ki bodo temeljili na dolgoročnih in stabilnih pogodbah, ter med seboj sodelujejo ter si skupaj prizadevajo, da bi izpolnili potrebe in zahteve potrošnikov.

1.13

EESO poziva k zaščiti in zajamčeni anonimnosti prijaviteljev nepravilnosti, ki razkrivajo nepoštene trgovinske prakse.

1.14

EESO priporoča uvedbo pravice do skupinskih pritožb.

1.15

EESO predlaga začetek izvajanja vseevropske kampanje za obveščanje in ozaveščanje o vrednosti hrane. To je nujno za zagotovitev dolgoročnih sprememb vedenja potrošnikov.

2.1

Veriga preskrbe s hrano povezuje pomembne in raznolike sektorje evropskega gospodarstva, ki so bistveni za gospodarsko, socialno in okoljsko blaginjo ter za zdravje Evropejcev. Vendar je v zadnjih letih prišlo do premika v pogajalski moči znotraj verige preskrbe, večinoma v korist sektorja trgovine na drobno in nekaterih nadnacionalnih podjetij ter na račun dobaviteljev, zlasti primarnih proizvajalcev.

2.2

Trženje in prodajo živil trenutno obvladuje majhno število podjetij. Številne trgovine z živili v vedno več državah članicah so na primer v večinski lasti treh do petih trgovcev na drobno, katerih skupni tržni delež znaša od 65 do 90 % sodobnih trgovcev na drobno (4), (5).

2.3

Koncentracija pogajalske moči je vodila v zlorabo prevladujočega položaja, zaradi česar šibkejši udeleženci postajajo vse bolj dovzetni za nepoštene trgovinske prakse. S tem se gospodarsko tveganje prenaša s trga naprej po verigi preskrbe in zato posebej negativno vpliva na potrošnike in nekatere udeležence, na primer kmete, delavce in MSP.

2.4

EESO je nepoštene trgovinske prakse že obravnaval v mnenju z naslovom Trgovinski odnosi med velikimi trgovci na drobno in dobavitelji živil – trenutno stanje iz februarja 2013 (6). Od takrat se razmere na področju nepoštenih trgovinskih praks praktično niso izboljšale, prav nasprotno, moč sektorja velikih trgovcev na drobno se je še okrepila in to lahko vodi k zlorabam nekaterih udeležencev, na primer kmetov, delavcev in MSP.

3.1

Nepoštene trgovinske prakse je mogoče širše opredeliti kot prakse, ki močno odstopajo od dobrega poslovnega ravnanja ter so v nasprotju z dobro vero in poštenim ravnanjem (7).

3.2

Nepoštene trgovinske prakse se lahko pojavijo v kateri koli fazi verige preskrbe med različnimi udeleženci na trgu. So pa ob večji koncentraciji moči trgovcev na drobno in nekaterih nadnacionalnih podjetij pogostejše v poznejših fazah verige preskrbe. Če se nepoštene trgovinske prakse pojavijo v zgodnejših fazah verige preskrbe, so pogosto posledica prenosa tveganja, ki izhaja iz nepoštenih trgovinskih praks v poznejših fazah.

3.3

Primeri takih praks so med drugim naslednji (seznam nikakor ni dokončen):

3.4

Nepoštene trgovinske prakse imajo daljnosežne učinke na udeležence, potrošnike in okolje. Vendar so take prakse po svoji naravi dobičkonosne in zato udeležencem, ki jih uporabljajo, omogočajo kratkoročne koristi na račun drugih deležnikov v verigi preskrbe. Dolgoročno morajo udeleženci v verigi preskrbe s hrano imeti vzdržne odnose z dobavitelji in si prizadevati za preprečevanje motenj v verigi preskrbe, da bi bili konkurenčni in še naprej izpolnjevali nenehno spreminjajoče se zahteve potrošnikov.

3.5.1

Učinki nepoštenih trgovinskih praks na udeležence so raznoliki in daljnosežni ter lahko zmanjšajo prihodek dobaviteljev bodisi zaradi znižanja cen bodisi zaradi višjih stroškov, ki nastanejo zaradi teh praks. Po ocenah nepoštene trgovinske prakse dobavitelje stanejo 30–40 milijard EUR (8). Poleg stalnih cenovnih pritiskov, ki so jih deležni dobavitelji, take prakse ustvarjajo negotovost in posledično zavirajo inovacije in naložbe v verigi preskrbe, sposobne in odgovorne dobavitelje pa lahko izrinejo s trga.

3.5.2

Pritisk na kmete in predelovalce hrane ter posledično pritisk na znižanje cen prav tako povzročata zniževanje plač v kmetijskem sektorju in zaposlenih v živilskopredelovalni industriji. V primeru stalne delovne sile tekmovanje za vse nižje cene prav tako vodi k zniževanju plač, da bi dobavitelji ohranili svoje marže.

3.5.3

Mala in srednja podjetja so pogosto najbolj dovzetna za nepoštene trgovinske prakse. V svetovni trgovini z bananami, na primer, kjer se pridelek malih kmetov uporablja za dopolnitev večjih količin s plantaž, za te dobavitelje obstaja tveganje, da bodo prvi, ki bodo izločeni iz prodaje, če se naročilo nenadoma prekliče (9).

3.5.4

Na določenih področjih v pridelavi in predelavi hrane ni več pogodbene svobode. V Nemčiji nedaven razvoj dogodkov kaže, da so bile maloprodajne cene enostransko znižane, brez pogajanj z dobavitelji. V Združenem kraljestvu je mleko v sektorju živil pogosto proizvod, ki se prodaja pod ceno, britanski pridelovalci mleka pa so prisiljeni mleko prodajati po vse nižjih cenah, v nekaterih primerih celo po cenah, nižjih od stroškov proizvodnje. V predelovalni industriji v Španiji je plačevanje po ceni, nižji od stroškov proizvodnje, zakonito, kar resno ogroža oblikovanje cen po celotni verigi.

3.5.5

Sektor svežih pridelkov je zaradi hitre pokvarljivosti pridelkov, ki jih dobavlja evropskemu trgu, posebno dovzeten za nepoštene trgovinske prakse. Kmetje imajo na voljo omejeno časovno obdobje, v katerem morajo prodati svoje pridelke, da bi zagotovili ustrezno trajnost za končno stranko in končnega potrošnika, to pa komercialni kupci za trgovce na drobno in posredniki pogosto zlorabljajo tako, da pri prevzemu blaga zahtevajo odbitke cen, o katerih se ni mogoče pogajati.

3.5.6

V več preiskavah je bilo ugotovljeno, da imajo nekateri operaterji očitno moč kupca, ki vodi v zlorabe z nepoštenimi trgovinskimi praksami (10). Do takih zlorab lahko pride v kateri koli fazi verige preskrbe, prav tako pa so razvidne iz odnosov med kmeti in živilsko industrijo, saj imajo podjetja iz tega sektorja zaradi relativne koncentracije moči prav tako moč kupca (11).

3.5.7

Povečanje prodaje proizvodov „lastne blagovne znamke“ (proizvodov z oznako trgovca ali prave lastne blagovne znamke) trgovcev na drobno tem trgovcem omogoča, da pogosto menjajo dobavitelje, če v času pogodbenega razmerja ali po njem najdejo cenejšega proizvajalca. Vendar proizvodi lastne blagovne znamke sami po sebi niso nepošteni in lahko malim in srednjim podjetjem pomagajo pri vstopu na trg, potrošnikom pa zagotovijo širšo izbiro.

3.5.8

Trgovci na drobno lahko začnejo nelojalno nižati cene, kadar prek vertikalnega povezovanja razširijo določene dejavnosti na drobno še na nabavo in predelavo. To je primer povečevanja pogajalske moči zaradi nenehne koncentracije moči.

3.5.9

Kadar veliki trgovci na drobno in nekatera nadnacionalna podjetja prodajajo po ceni, ki je nižja od stroškov proizvodnje, oziroma prodajajo osnovne kmetijske proizvode, kot so mleko, sir, sadje in zelenjava, pod (nabavno) ceno, ogrožajo dolgoročno vzdržnost kmetijske proizvodnje v Evropski uniji.

3.6.1

Nepoštene trgovinske prakse precej negativno vplivajo na evropske potrošnike. Večji udeleženci pogosto absorbirajo stroške, ki jih povzročajo nepoštene trgovinske prakse, manjša podjetja pa so pod vedno večjim pritiskom in niso zmožna vlagati in inovirati, zato so izključena s trgov visoke vrednosti (12). Zato sta izbira in razpoložljivost za potrošnike manjša, maloprodajne cene pa na koncu višje.

3.6.2

Nepreglednost označb škodi potrošnikom, ki ne morejo sprejemati ozaveščenih odločitev o nakupu, čeprav so večkrat izrazili željo po prednostni izbiri zdravih, okolju prijaznih in kakovostnih kmetijsko-živilskih proizvodov, ki so povezani z njihovim lokalnim območjem. Ta nepreglednost negativno vpliva na raven zaupanja potrošnikov, kar še poglablja krizo v kmetijskem sektorju.

3.6.3

Zaradi cenovnih pritiskov so predelovalci hrane prisiljeni predelovati hrano čim ceneje, kar lahko vpliva na kakovost hrane, ki je na voljo potrošnikom. Podjetja zaradi zniževanja stroškov včasih uporabijo cenejše surovine, kar vpliva na kakovost in vrednost živil – primer je uporaba transmaščobnih kislin, ki v številnih proizvodih nadomestijo bolj zdrava olja in maščobe iz Evrope.

3.7.1

Priznati je treba, da nepoštene trgovinske prakse vplivajo na okolje. Spodbujajo namreč prekomerno proizvodnjo, da se dobavitelji zavarujejo pred negotovostjo. Taka prekomerna proizvodnja lahko povzroči, da se zavrže hrana in da se po nepotrebnem izčrpavajo viri, vključno z zemljišči, vodo, kmetijskimi kemikalijami in gorivom (13), (14).

4.1

Komisija je pripravila poročilo (15), v katerem je ocenila obstoj in učinkovitost nacionalnih okvirov, vzpostavljenih za izvajanje ukrepov za zoperstavljanje nepoštenim trgovinskim praksam, ter vlogo prostovoljne vseevropske pobude za verigo preskrbe s hrano in njenih prostovoljnih nacionalnih platform.

4.2

V poročilu Komisije iz leta 2016 je poudarjeno dejstvo, da je za spopadanje z nepoštenimi trgovinskimi praksami velika večina držav članic že uvedla regulativne ukrepe in sisteme izvajanja v javnem interesu. Nekatere države članice so naredile korak dlje kot druge, vendar številne še vedno niso zmožne odpraviti ozračja strahu, ki ga doživljajo žrtve nepoštenih trgovinskih praks. Glede na to, da je mogoče nepoštene trgovinske prakse učinkovito odpravljati z različnimi pristopi, je Komisija sklenila, da na tej stopnji posebna zakonodaja na ravni EU ne bi prinesla dodane vrednosti.

4.3

Pobuda za verigo preskrbe s hrano (16) je skupna pobuda osmih združenj na ravni Evropske unije, ki predstavljajo industrijo hrane in pijač, proizvajalce proizvodov z blagovnimi znamkami, sektor trgovcev na drobno, mala in srednja podjetja ter trgovce s kmetijskimi proizvodi. Pobuda se je začela izvajati v okviru foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano (17), da bi deležnikom pomagala pri spopadanju z nepoštenimi trgovinskimi praksami.

4.4

V poročilu je bilo ugotovljeno, da je pobuda za verigo preskrbe s hrano okrepila ozaveščenost o nepoštenih trgovinskih praksah in da je lahko hitrejša in cenejša alternativa sodnim postopkom. Prav tako lahko prispeva k reševanju čezmejnih težav. Komisija poleg tega opozarja na področja, na katerih bi bilo mogoče pobudo še izboljšati, na primer z bolj nepristransko strukturo upravljanja in z omogočanjem posameznikom, da vložijo zaupne pritožbe.

5.1

Stališče EESO o poročilu Evropske komisije je skladno z resolucijo Evropskega parlamenta o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano, ki je bila sprejeta 7. junija 2016 z močno medstrankarsko podporo (18). Parlament je poudaril potrebo po okvirni zakonodaji na ravni EU in pozval Komisijo, naj predloži predloge za spopadanje z nepoštenimi trgovinskimi praksami v verigi preskrbe s hrano, da bi kmetom zagotovili pravičen zaslužek, potrošnikom pa široko izbiro. Parlament je prav tako poudaril dejstvo, da pobude za verigo preskrbe s hrano in drugih nacionalnih in prostovoljnih sistemov na ravni EU ne bi smeli spodbujati kot alternativno možnost, temveč kot mehanizme, „ki bi dopolnjevali učinkovite in stroge mehanizme izvrševanja na ravni držav članic, s katerimi bi zagotavljali anonimnost pritožb ter naložitev odvračilnih kazni, usklajevali pa bi se na ravni EU“ (19).

5.2

Komisija meni, da prostovoljna pobuda za verigo preskrbe s hrano še ne deluje dovolj dolgo, da bi lahko ocenili, kako uspešna je. Vendar EESO ugotavlja, da pobuda za verigo preskrbe s hrano ni bila učinkovita pri zmanjševanju nepoštenih trgovinskih praks in zlorab moči kupca, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

5.2.1

Vodilni položaj sektorja trgovcev na drobno v pobudi za verigo preskrbe s hrano je močan odvračilni dejavnik za katerega koli kmeta, da bi uspešno deloval v okviru platforme, saj med temi deležniki vlada nezaupanje. Pobuda za verigo preskrbe s hrano tako dobaviteljem ne zagotavlja anonimnosti, ki je potrebna, da bi presegli ozračje strahu. Pobuda za verigo preskrbe s hrano poleg tega ne more proaktivno preiskovati verig preskrbe in je tako odvisna od pritožb udeležencev, zato dokazno breme nosijo žrtve nepoštenih trgovinskih praks.

5.2.2

Komisija meni, da pobuda za verigo preskrbe s hrano omogoča samoregulacijo nepoštenih trgovinskih praks. Ker pa ni finančnih sankcij, uporaba sicer donosnih nepoštenih trgovinskih praks kupcev ne odvrača od nakupa. Za podjetje Tesco PLC je bilo nedavno ugotovljeno, da pri poslovanju s svojimi dobavitelji uporablja nepoštene trgovinske prakse, čeprav je član pobude za verigo preskrbe s hrano. Tesco je bil v skladu z britansko zakonodajo sicer kaznovan z nefinančno kaznijo (arbiter za kodeks ravnanja pri dobavi živil), pobuda za verigo preskrbe s hrano pa mu ni naložila nobene kazni. Edino odvračilno sredstvo pobude je možnost, da kršiteljem odvzame članstvo, česar pa v primeru Tesco PLC še ni storila. To je jasen primer, kako pobuda za verigo preskrbe s hrano ne preprečuje nepoštenih trgovinskih praks.

5.2.3

EESO prav tako ugotavlja, da med člani pobude za verigo preskrbe s hrano ni kmetov in sindikatov. Nekatere organizacije se pobudi ali njenim ustreznicam na nacionalni ravni nikoli niso priključile, finski centralni sindikat kmetijskih proizvajalcev in lastnikov gozdov (MTK), ustanovni član nacionalne platforme, ki izvaja pobudo za verigo preskrbe s hrano na Finskem, pa je iz nje izstopil z obrazložitvijo, da ni učinkovita, saj zato, ker ne omogoča anonimnosti, povečuje tveganje za kmete.

6.1

Dvajset držav članic je sprejelo zakonodajne določbe in regulativne pobude, vendar je njihov uspeh še vedno omejen (20). Petnajst jih je v zadnjih petih letih uvedlo meritve, ki so pokazale veliko razširjenost nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe. Vendar med različnimi ravnmi urejanja še vedno obstajajo velike razlike, številni izvajalci na nacionalni ravni pa ne morejo nalagati finančnih sankcij ali sprejemati anonimnih pritožb.

6.2

Kodeks ravnanja pri dobavi živil (21) (Groceries Supply Code of Practice – GSCOP), ki se uporablja v Združenem kraljestvu, velja za enega najbolj naprednih zakonodajnih ukrepov za preprečevanje nepoštenih trgovinskih praks (22). Pred njim je obstajal prostovoljni kodeks ravnanja, vendar se je zaradi pomanjkanja urejanja izkazal za neučinkovitega pri preprečevanju nepoštenih trgovinskih praks. Kodeks ureja arbiter za kodeks ravnanja pri dobavi živil, ki je pooblaščen za sprejemanje anonimnih pritožb glede nepoštenih trgovinskih praks, sprožitev preiskav po uradni dolžnosti, javno objavo zlorab s strani teh podjetij ter nalaganje finančnih kazni za kršitev kodeksa ravnanja pri dobavi živil v višini do 1 % letnega prometa zadevnega podjetja. Vendar pa lahko arbiter za kodeks ravnanja pri dobavi živil kljub svojim dosežkom ureja le odnose med trgovci na drobno in njihovimi neposrednimi dobavitelji (ki imajo večinoma sedež v Združenem kraljestvu). To predstavlja moralno tveganje, saj trgovci na drobno in njihovi neposredni dobavitelji z nepoštenimi trgovinskimi praksami prenašajo tveganje na posredne dobavitelje.

6.3

Preiskave, podobne preiskavi komisije Združenega kraljestva za konkurenco, so bile opravljene tudi v Španiji (23), na Finskem (24), v Franciji (25) ter Italiji (26) in Nemčiji, vse pa so pokazale veliko razširjenost nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano.

6.4

Številni evropski udeleženci poslujejo v več državah članicah, zato lahko izberejo najugodnejšo pravno ureditev, s tem pa spodkopavajo zakonodajo na ravni držav članic. Neusklajena zakonodaja na ravni EU je ustvarila neenake konkurenčne pogoje na enotnem trgu. Poleg tega v primerih, ko zakonodaja ureja le odnose med neposrednimi dobavitelji in trgovci na drobno, posredniške organizacije, prek katerih trgovci na drobno nakupujejo živila, zmanjšajo učinkovitost take zakonodaje; to velja za Združeno kraljestvo in je še dodaten razlog za sprejetje zakonodaje na evropski ravni.

6.5

Tuji dobavitelji trgovcem na drobno v EU običajno dobavljajo posredno prek uvoznikov in drugih posrednikov. Ozaveščenost o obstoju takih organov (27) je zato na nizki ravni, tisti, ki so z njihovim obstojem seznanjeni, pa nimajo dostopa do večine organov za izvajanje, da bi si prizadevali za odpravo škode, povzročene z nepoštenimi trgovinskimi praksami.

7.1

EESO ob upoštevanju navedenih pripomb poziva, naj se za preprečevanje nepoštenih trgovinskih praks oblikuje evropska mreža nacionalnih organov, pristojnih za izvajanje. Zaradi narave nepoštenih trgovinskih praks je potrebna in upravičena zakonodaja na ravni EU, ki take prakse prepoveduje, da bi zaščitili vse dobavitelje živil, ne glede na njihov sedež, vključno z dobavitelji v tretjih državah. Da bi bilo to mogoče, morajo imeti organi, pristojni za izvajanje, ki so vključeni v mrežo, naslednje pristojnosti:

7.2

Cilj vseh držav članic bi morala biti vzpostavitev nacionalnih organov, pristojnih za izvajanje, da bi obravnavali pritožbe, povezane z nepoštenimi trgovinskimi praksami. Ti organi bi morali biti zasnovani z navedenimi pristojnostmi kot minimalnim standardom.

7.3

Zakonodajni ukrepi za preprečevanje nepoštenih trgovinskih praks so lahko in bi morali biti stroškovno učinkoviti.

7.4

Evropski parlament v svoji resoluciji poziva Komisijo tudi, naj zagotovi učinkovite mehanizme za izvajanje, na primer oblikovanje in usklajevanje „mreže nacionalnih organov, vzajemno priznanih na ravni EU“ (28).

7.5

Britanski institut za mednarodno in primerjalno pravo (British Institute od International and Comparative Law – BIICL) je priporočil, naj EU sprejme direktivo za vzpostavitev skupnih ciljev za organe za izvajanje v državah članicah z namenom preprečevanja nepoštenih trgovinskih praks in vključi pravila za usklajevanje teh organov na evropski ravni (29).

8.1

Pogodbe s fiksnimi ali minimalnimi zagotovljenimi cenami, ki temeljijo na pravičnih pogajanjih med kupci in dobavitelji, slednjim ponujajo večjo raven varnosti kot prodaja pridelkov na odprtem trgu. Čeprav te vrste pogodb dobaviteljem zagotavljajo fiksne cene, bi lahko to prakso še okrepili, če bi bila količina proizvodov fiksna ali bi imela minimalna jamstva. Trenutno lahko kupci naročene količine naknadno spremenijo ali zavrnejo pridelke, ko se povpraševanje spremeni, do česar včasih pride v zadnjem trenutku, kar povzroči nepredvidene stroške, da se živila ponovno tržijo, ponovno embalirajo ali zavržejo.

8.2

Nekateri dobavitelji za Evropsko unijo so pričeli zaposlovati agente, ki delujejo kot tretje osebe, da pregledajo pridelke ob njihovi dostavi na namemben kraj, da bi uvoznikom preprečili samovoljne zavrnitve proizvodov. Do takih zavrnitev prihaja, ko se spremenita predvidena povpraševanje in ponudba, zaradi česar se poveča tveganje za kupce v poznejših fazah verige preskrbe. Na to vprašanje vpliva sezonskost, saj so, ko je ponudba velika, cene pa nizke, dobavitelji bolj izpostavljeni tveganju zavrnitev kot v obdobju, ko je ponudba omejena. Čeprav uporaba agentov, ki delujejo kot tretje strani, zagotovo zmanjša pogostost takih zavrnitev za izvoznike, so te storitve dodaten strošek za dobavitelje, kar dodatno omejuje njihovo zmogljivost za naložbe in inovacije pri poslovanju. Poleg tega si mali dobavitelji na splošno ne morejo privoščiti take pomoči, zato jim ta praksa ne koristi.

9.1

Znani so številni primeri alternativnih verig preskrbe s pravičnejšimi praksami trgovanja, kjer je vzpostavljeno pravičnejše ravnovesje distribucije ali prerazporeditve. Na področju zadrug so bili oblikovani določeni obetavni pristopi, vendar jih vse bolj ogroža vse večja moč poslovnih skupin in multinacionalk.

9.2

Za večjo pravičnost v evropski verigi preskrbe s hrano je potrebna kombinacija ukrepov za obvladovanje moči, ki jo imajo velika podjetja v verigi preskrbe, s katerimi bi preprečili nepoštene trgovinske prakse, in ukrepov za krepitev izravnalnih moči s spodbujanjem razvoja zadrug in alternativnih poti za distribucijo hrane.

9.3

Zadruge in združenja kmetov v Evropi in v tujini so omogočila dobaviteljem, da združijo proizvedene količine, da bi povečali svojo prodajno moč, vstopili na prevladujoče trge in v pogajanjih dosegli višje cene. Taki poslovni modeli malim dobaviteljem omogočajo večji nadzor nad proizvodnjo in trženjem njihovih proizvodov ter so alternativa velikim pridelovalcem. Evropski parlament je pozval Komisijo, naj spodbuja poslovne modele, da bi povečala njihovo pogajalsko moč ter njihov položaj v verigi preskrbe s hrano (30). Pri spodbujanju sodelovanja med proizvajalci in zadrugami se je treba bolj osredotočiti na sektorje in regije (31).

9.4

Programi kmetijstva, ki ga podpira skupnost, in drugi modeli sodelovanja med kmeti in potrošniki slednjim omogočajo, da neposredno prispevajo k proizvodnji hrane, ki jo uživajo. Nedavni podatki kažejo, da v Evropi trenutno deluje 2 776 takih programov kmetijstva, ki ga podpira skupnost, v okviru katerih hrano prejema 472 055 potrošnikov (32). Kratke verige preskrbe prav tako koristijo večjim modelom shem zabojčkov proizvodov, ko se pridelki dostavijo neposredno gospodinjstvom potrošnikov ali centraliziranim mestom za prevzem.

9.5

Neposredna prodaja kmetijsko-živilskih proizvodov, na primer na kmečkih tržnicah, ima za kmete dve prednosti: proizvajalci niso podvrženi zlorabam in lahko izkoristijo prednosti večje avtonomije in višjih prihodkov, potrošniki pa imajo dostop do svežih, pristnih in trajnostnih proizvodov z jasnim poreklom. Ena od študij (33) je pokazala, da kmetje za svoje pridelke z uporabo teh verig preskrbe prejmejo dosti višje prihodke, kot če bi pridelke dali na tradicionalne trge. Take pobude bi morali dodatno spodbujati z javnimi sredstvi, na primer s plačili iz drugega stebra SKP, saj ustvarjajo rast in delovna mesta ter se odzivajo na potrebe potrošnikov.

9.6

Države članice bi morale razviti načine za izboljšanje položaja kmetov in lokalnih živilskih podjetij prek neposrednega stika z javnimi organi pri izvajanju novih direktiv o javnem naročanju, s čimer bi presegli zgolj logiko najvišjega popusta.

9.7

Poleg tega bi bilo treba začeti vseevropsko kampanjo za informiranje in osveščanje o pomenu živil. Izkazalo se je, da sta večje zavedanje potrošnikov o pomenu proizvodnje živil in višje vrednotenje živil vse bolj potrebna in lahko pripomoreta k pravičnejšim trgovinskim praksam.