20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/11

Poročevalka:

Laura GONZÁLEZ DE TXABARRI ETXANI

Soporočevalka:

Dorthe ANDERSEN

1.1

EESO meni, da si morajo Komisija in države članice v trenutnih političnih okoliščinah posebej prizadevati za zagotavljanje in promocijo prostega gibanja delavcev v EU, pri tem pa odpraviti vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva in se izogibati neupravičenim omejitvam za delavce in podjetja, saj gre za temeljne svoboščine iz PDEU in enega najbolj cenjenih dosežkov v procesu povezovanja Evrope. EESO podpira pobude, ki lahko spodbujajo in promovirajo pravično mobilnost delovne sile v EU, kar je navedlo tudi nizozemsko predsedstvo, hkrati pa je promocija mobilnosti tudi cilj Komisije.

1.2

Mobilnost delovne sile lahko delavce, delodajalce in celotno družbo bogati in jim koristi, če se izvaja na podlagi pravičnih pogojev in ponuja pozitivno možnost. Mobilnost delovne sile je eden od temeljev notranjega trga in lahko pomaga ustvariti priložnosti za zaposlovanje ter blaginjo Evropskih državljanov in podjetij. Predstavlja lahko pomemben element za dosego ciljev zaposlovanja in gospodarske rasti EU, saj lahko pripomore k uravnoteženju različnih stopenj zaposlenosti v državah članicah, zagotavlja delovno silo in talent, kjer ju primanjkuje, omogoča lahko učinkovitejšo razporeditev človeških virov, poleg tega pa lahko spodbuja prenos znanja, inovacije in razvoj spretnosti, kar je ob tehnoloških spremembah v svetu nujno. V državah gostiteljicah lahko pomaga tudi blažiti posledice staranja delovne sile.

1.3

Mobilnost delovne sile pa lahko v nekaterih primerih in nekaterih panogah povzroči t. i. beg možganov, ko se iz nekaterih držav, ki imajo visoko stopnjo brezposelnosti, selijo zlasti mladi, da bi našli zaposlitev ali si izboljšali možnosti za delo. Hkrati pozitivnega prispevka prostega gibanja delovne sile ne smemo zmanjševati ali o njem dvomiti zaradi neosnovanega strahu pred raznoraznimi zlorabami.

1.4

Da bi takšne razmere preprečili, EESO poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo gospodarske politike, usmerjene v povečanje rasti in produktivnosti ter ustvarjanje kakovostnih delovnih mest v vseh državah članicah, da bi izboljšali življenjske razmere vseh evropskih državljanov.

1.5

Za pravično mobilnost je treba zagotavljati upoštevanje načel enakega obravnavanja in nediskriminacije na podlagi državljanstva v skladu z evropskim pravnim redom v primeru vseh evropskih mobilnih delavcev, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, za katere veljajo pogoji dela in pravila za določanje plač v državi gostiteljici, pri čemer je treba v celoti spoštovati nacionalne sisteme kolektivnih pogajanj in razmerij med delodajalci in delojemalci.

1.6

EESO poziva Komisijo, naj v posvetovanju s socialnimi partnerji obravnava vsa potrebna vprašanja v zvezi z napotenimi delavci, da bi bilo mogoče obravnavati nezakonite prakse, ki vodijo v socialni damping. Vsak nov ukrep na evropski ravni mora tudi spoštovati nacionalne pristojnosti na področju kolektivnih pogajanj in različne sisteme odnosov med delodajalci in delojemalci.

1.7

EESO meni, da je treba spremljati stanje v zvezi z obmejnimi delavci in o tem zbirati podatke na ravni EU, s čimer bi lahko odpravili morebitne ovire ter zagotovili prosto in pravično mobilnost teh delavcev.

1.8

EESO poziva Komisijo, naj v skladu s svojo namero o odpravi socialnega dampinga in zlorab ne dopusti, da bi do tega prihajalo zaradi drugih pobud na področju notranjega trga (vključno z načrtovanim potnim listom za storitve).

1.9

Delovna inšpekcija mora prevzeti temeljno vlogo pri zagotavljanju pravične mobilnosti. Da bi to omogočili, EESO poziva države članice, naj nacionalnim inšpekcijskim službam in organom za nadzor trga dela dodelijo dovolj pooblastil, osebja in sredstev, hkrati pa podpira izboljšanje evropskih čezmejnih instrumentov za delovno inšpekcijo, vključno z boljšim čezmejnim izvrševanjem kazni.

1.10

EESO podpira poenostavitev pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti in sodelovanje med državami članicami pri njihovem izvajanju ter poudarja, da mora vsakršna sprememba Uredbe (ES) št. 883/2004 (1) ustrezno upoštevati načelo enake obravnave mobilnih delavcev, da ti zaradi selitve v drugo državo članico zaradi dela ne bi izgubili pridobljenih pravic ali ostali brez pravic.

2.1

EESO je raziskovalno mnenje o pravičnejši mobilnosti delovne sile v EU pripravil na zaprosilo nizozemskega predsedstva, ki v sklopu svojih prioritet navaja, da lahko mobilnost delavcev spodbudi gospodarsko rast in zaposlovanje, vendar je treba obravnavati tudi slabosti, da bo mogoče okrepiti javno podporo za prosto gibanje delavcev.

2.2

Prosto gibanje delavcev je ena od temeljnih svoboščin notranjega trga in eden od stebrov procesa evropskega povezovanja, pa tudi eden izmed dosežkov, ki ga evropski državljani najbolj cenijo. Notranji trg, ki je zrasel na podlagi prostega pretoka, je prispeval h gospodarski rasti, zaposlovanju in priložnostim za državljane, delavce in podjetja. Mobilnost delovne sile lahko koristi delavcem, delodajalcem in celotni družbi, če se izvaja pod pravičnimi pogoji. Zato jo je treba spodbujati in v čim večji meri odpraviti ovire zanjo. Nelojalna konkurenca ali diskriminacija delavcev na notranjem trgu nista dopustni.

2.3

Z mobilnostjo delovne sile so lahko povezane tudi številne pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti, da bi zmanjšali njeno tveganost ter delavcem in podjetjem omogočili, da v celoti izkoriščajo priložnosti, ki jih ponuja.

2.4

EU si prizadeva za pravičnejšo mobilnost delovne sile v EU z odstranjevanjem ovir, ki ji stojijo napoti. Evropska komisija je v delovnem programu za leto 2016 napovedala predloge za mobilnost delovne sile, ki bodo obsegali ukrepe „za boj proti zlorabam na podlagi boljšega izvrševanja in usklajevanja sistemov socialnega varstva [, pri] reviziji direktive o napotitvi delavcev (2) pa se [bo osredotočila] na preprečevanje nepoštenih praks, ki povzročajo socialni damping in beg možganov, pri čemer [bo poskrbela], da bo za enako delo na enakem mestu zajamčena enaka plača“; spodbujala naj bi se tudi mobilnost delovne sile v EU.

2.5

To mnenje obravnava različne vidike mobilnosti delovne sile v času, ko se trgi dela še vedno soočajo z visokimi stopnjami brezposelnosti in se zaradi globalizacije, družbenih sprememb in tehnoloških inovacij korenito spreminjajo.

2.6

Po desetletjih zelo majhne mobilnosti znotraj Skupnosti je zaradi širitve EU, krize, ki se je začela leta 2008, in povečanja brezposelnosti mobilnost delavcev narasla. Leta 2014 je bilo v EU približno 15 milijonov mobilnih delavcev v primerjavi z nekaj manj kot 12 milijoni v letu 2006 (3). Istega leta je število mobilnih delavcev v delovno aktivnem obdobju, ki so delali in živeli v drugi državi članici, znašalo 8,3 milijona, kar je 3,4 % celotne delovne sile, poleg tega pa je še 1,6 milijona ljudi živelo v eni, delalo pa v drugi državi (obmejni delavci) (4).

2.7

Vendar je zdaj prosto gibanje državljanov in delavcev v EU zaradi različnih dejavnikov postavljeno pod vprašaj. Za EESO je takšno dogajanje zaskrbljujoče. Omejitve schengenskega prostora (5), ki jih zaradi pritoka beguncev uvajajo nekatere države članice, in izjeme od načela enakega obravnavanja mobilnih delavcev znotraj EU, o katerih je bil med zasedanjem Evropskega sveta 18. in 19. februarja 2016 sklenjen dogovor z Združenim kraljestvom (6), bi lahko negativno vplivale na enega izmed največjih dosežkov v procesu povezovanja Evrope.

2.8

Prosto gibanje delavcev in odprava vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva sta temeljni načeli iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki ju je treba zagotavljati in promovirati. Hkrati ima schengensko območje osrednjo vlogo v procesu evropskega povezovanja in je ključno za ustrezno delovanje gospodarstva znotraj njega. EU ter njene države članice bi morale prednostno in obvezno zagotoviti, da so meje odprte in da se lahko evropski državljani gibajo, živijo in delajo v katerikoli državi članici pod enakimi pogoji.

2.9

Ker to vpliva predvsem na delavce in podjetja, bi se morala Komisija na sektorski in medsektorski ravni posvetovati s socialnimi partnerji o nujnosti pobud na tem področju in njihovi vsebini. Vsak nov ukrep na evropski ravni mora tudi spoštovati nacionalne pristojnosti na področju kolektivnih pogajanj in različne sisteme odnosov med delodajalci in delojemalci.

3.1

Prosto gibanje delavcev urejajo člen 3.2 Pogodbe o Evropski uniji ter členi 4(2)(a), 20, 26 in 45 do 48 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Vključuje prepoved vsakršne diskriminacije med delavci držav članic na podlagi državljanstva v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. Omogoča uresničevanje pravice do mobilnosti in prebivanja ter ekonomskih in socialnih pravic, ki jih v osnovi urejata Direktiva 2004/38/ES o pravici do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic in Direktiva 2014/54/EU (7) o ukrepih za lažje uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja delavcev (8).

3.2

Prosto gibanje delavcev pomeni pravico do neoviranega gibanja in bivanja v eni od držav članic zaradi zaposlitve v skladu z določbami zakonov in drugih predpisov, ki urejajo zaposlovanje državljanov te države. Obsega torej prosto gibanje kot tako in pravico do enakega obravnavanja, med drugim v zvezi z zaposlovanjem, socialnimi storitvami, izobraževanjem in usposabljanjem.

3.3

Mobilnost delovne sile lahko koristi delavcem, delodajalcem in celotni družbi, če se izvaja pod pravičnimi pogoji. Pomeni lahko veliko priložnost za osebni, ekonomski in socialni razvoj državljanov in delavcev, zato jo je treba podpirati.

3.4

Mobilnost pomembno vpliva na zaposljivost in razvoj talentov ter lahko pomaga odpraviti razlike v stopnji zaposlenosti v različnih državah članicah, uravnotežiti pomanjkanje delovne sile, kjer se pojavi, in bolje izkoristiti veščine delavcev. Delavcem prinaša več možnosti za zaposlitev, delodajalcem pa več izbire pri iskanju talentov. V tem smislu lahko ima mobilnost pomembno vlogo pri doseganju ciljev glede zaposlovanja in gospodarske rasti iz strategije Evropa 2020.

3.5

Z mobilnostjo delovne sile je mogoče tudi spodbujati prenos znanja, inovacije in razvoj človeškega kapitala, kar je v času hitrih tehnoloških sprememb in globalizacije bistvenega pomena. V ustreznih pogojih bi morala pravična mobilnost delovne sile spodbujati interakcijo med evropskimi državljani in izboljšati medsebojno razumevanje in sprejemanje ter tako prispevati k bolj tolerantni in vključujoči družbi.

3.6

Ne smemo pozabiti, da so z mobilnostjo delovne sile povezane tudi številne pomanjkljivosti. Evropski državljani, ki delajo v drugi državi članici, so včasih iz različnih razlogov bolj izpostavljeni zlorabam in diskriminaciji na področjih, kot so socialna varnost, pogoji dela in plače, dostop do socialnih prejemkov in izobraževanja, na davčnem področju in drugod. To lahko povzroči izkrivljanje konkurence med podjetji, zlasti v delovno intenzivnih panogah, kot je gradbeništvo, ki ga sestavlja veliko zelo majhnih podjetij. Z mobilnostjo so lahko povezani tudi ločeno družinsko življenje ter težave pri integraciji v drugo državo zaradi jezikovnih, kulturnih in drugih ovir. EESO je pripravil številna mnenja, v katerih je poudaril pomen podpiranja mobilnosti znotraj EU in odprave teh ovir (9).

3.7

Zaradi še vedno slabih gospodarskih obetov, visoke stopnje brezposelnosti in nezadostnih zaposlitvenih možnosti v nekaterih državah članicah EU nekateri delavci, zlasti mladi, iščejo zaposlitev ali boljše plačne in delovne pogoje v drugih državah. To je lahko pozitivno, saj lahko mladi delajo v drugi državi in si tako pridobijo izkušnje ter razvijajo svoje veščine, namesto da bi v državi izvora ostali brezposelni, ob povratku pa bodo pridobljene izkušnje koristile njihovi državi. Po drugi strani lahko takšna mobilnost v državah izvora povzroči problem „bega možganov“ in poslabša posledice staranja prebivalstva.

3.8

Prav tako lahko visoka stopnja mobilnosti povzroči pomembne izzive in napetosti na trgu dela namembnih držav, zlasti če gospodarske razmere ne zagotavljajo ustrezne stopnje rasti in ustvarjanja delovnih mest za preprečevanje naraščanja brezposelnosti.

3.9

Nujen pogoj za to, da bi čim bolj povečali prednosti, ki jih ima mobilnost delovne sile v EU, hkrati pa zmanjšali njena tveganja ter delavcem in podjetjem omogočili, da v celoti izkoristijo priložnosti, ki jih mobilnost ponuja, je spodbujanje gospodarske politike, usmerjene k povečanju rasti, produktivnosti in ustvarjanja delovnih mest, ki bi omogočila boljše življenjske pogoje v vseh državah.

3.10

Zaradi javnega mnenja v nekaterih državah, da lahko mobilnost delovne sile prinese socialni in plačni damping, ter neutemeljenega prepričanja, da mobilni delavci izrabljajo javne in socialne storitve, t. i. socialnega turizma, se povečuje sovražna nastrojenost do mobilnosti delovne sile. Na to je mogoče odgovoriti z različnimi študijami, ki niso našle dokazov, da se ljudje za delovno mobilnost odločajo predvsem zaradi socialnih prejemkov, ki so v nekaterih državah članicah višji kot v državah izvora. To potrjuje ugotovitev, da mobilni delavci znotraj Unije te prejemke manj koristijo kot domači delavci. Kadar mobilni delavci bolj intenzivno koristijo nekatere prejemke, je to posledica njihovih posebnih socialno-ekonomskih razmer (10). Študije kažejo, da je povezava med mobilnostjo in socialnimi prejemki minimalna, veliko pomembnejša dejavnika pa sta stopnja brezposelnosti v državi in raven plač (11).

4.1.1

Prav tako je treba odpraviti administrativne, institucionalne in jezikovne prepreke, ki še naprej ovirajo mobilnost delovne sile. V ta namen je treba v sodelovanju z mrežo EURES in mrežo javnih zavodov za zaposlovanje Unije sprejeti konkretne ukrepe, kot sta nudenje informacij in svetovanje mobilnim delavcem, v skladu s predlogi iz prejšnjih mnenj EESO (12) pa ukrepe za izboljšanje jezikovnih kompetenc, priznavanje poklicnih kvalifikacij ipd.

4.1.2

Poleg tega je treba pravično mobilnost delovne sile podpreti z ukrepi za zagotavljanje rasti in ustvarjanje delovnih mest v vseh državah EU, da se razlike med njimi ne bi še poglobile in da bi lahko koristila vsem.

4.1.3

Le v teh pogojih se lahko zagotovi pravična mobilnost delovne sile, ki jo razumemo kot pozitivno možnost za delavce in ne kot prisilno izbiro.

4.2.1

Za napotene delavce velja drugačna pravna ureditev, saj ne uveljavljajo svoje pravice do prostega gibanja, temveč je delodajalec tisti, ki z začasno napotitvijo delavcev v drugo državo koristi svobodno opravljanje storitev. Koristi imata oba, podjetnik in delavec, saj jima ni treba spreminjati kraja dela, navedenega v pogodbi, in lahko prispevke za socialno varnost še naprej plačujeta v državi izvora.

4.2.2

Pravno ureditev, ki velja za napotene delavce, določata Direktiva 96/71/ES (13) in njena izvedbena direktiva 2014/67/EU (14), sprejeta maja 2014.

4.2.3

Čeprav ni uradnih statistik o plačah napotenih delavcev, je iz poročila, ki ga je naročila Evropska komisija (15), razvidno, da so v gradbeništvu in prevozništvu njihove plače lahko za do 50 % nižje od plač, ki jih prejemajo domači delavci. Te razlike je mogoče pojasniti z nepravilno uporabo minimalnih plač in drugimi razlogi: napoteni delavci so na običajni plačni lestvici na primer pogosto uvrščeni v nižji razred. Razlike obstajajo tudi v drugih proizvodnih panogah, vendar so manjše in se razlikujejo od države do države. Izpostaviti je treba, da so viri informacij raznoliki: delovne inšpekcije, poročila sindikatov in organizacij delodajalcev, mediji (16).

4.2.4

Tudi Sodišče Evropske unije je obravnavalo vprašanje plače, ki se uporablja za napotene delavce, ter s svojo sodno prakso sprožilo velika nesoglasja. Zato je Komisija predlagala Direktivo 2014/67/EU (17) za okrepitev boja proti goljufijam in zlorabi napotitve delavcev. Države članice imajo za prenos izvedbene direktive čas do 18. junija 2016. EESO je že ugotovil, da ta direktiva ne zadovoljuje njegovih zahtev (18), čeprav predstavlja korak v smeri krepitve socialne razsežnosti notranjega trga.

4.2.5

Komisija je v okviru svežnja o mobilnosti delovne sile napovedala ciljno revizijo direktive o napotitvi delavcev, da bi „[preprečila nepoštene prakse], ki povzročajo socialni damping in beg možganov, pri čemer [bo poskrbela], da bo za enako delo na enakem delovnem mestu zajamčena enaka plača“ (19). Svoj zakonodajni predlog za revizijo direktive (20) je objavila 8. marca, in sicer pred predstavitvijo svežnja o mobilnosti delovne sile in iztekom roka za prenos izvedbene direktive. EESO bo vsa vprašanja v zvezi s tem obravnaval v posebnem mnenju o predlogu Komisije.

4.2.6

EESO se ne glede na vse z zanimanjem seznanja z namero Evropske komisije, da odpravi socialni damping. Odbor ponavlja svoje stališče iz mnenja SOC/460, v katerem je opozoril, „da je treba zagotoviti zaščito napotenih delavcev, spoštovati različne modele trga dela v državah članicah ter preprečevati socialni damping in nepošteno konkurenco“. Zdaj in tudi v prihodnje je pomembno najti pravo ravnovesje med potrebo po promociji svobode izvajanja storitev in potrebo po varstvu pravic napotenih delavcev. EESO bo to vprašanje še obravnaval.

4.2.7

EESO poziva Komisijo, naj v skladu s svojo namero o odpravi socialnega dampinga in zlorab ne dopusti, da bi do tega prihajalo zaradi drugih pobud na področju notranjega trga (vključno z načrtovanim potnim listom za storitve).

4.4.1

EESO meni, da mora nacionalna delovna inšpekcija imeti ključno vlogo v boju proti fiktivnim podjetjem, prenizkim plačam in neprijavljenemu delu, tako da zagotavlja spoštovanje in uresničevanje pravic mobilnih in napotenih delavcev ter preprečuje zlorabe. S tem bo mogoče preprečiti tudi izkrivljanje konkurence med podjetji.

4.4.2

Nekatere države ne izvajajo nadzora, ker nimajo ustreznega inšpektorata za delo, zadostnih pooblastil, ustreznega znanja ali potrebnih sredstev, kar omogoča zlorabe. Inšpektorati za delo in drugi organi za nadzor trga dela so lahko učinkoviti le takrat, ko imajo na voljo dovolj finančnih sredstev in ustrezno usposobljenega osebja. V tem smislu so potrebni evropski predpisi, vključno z boljšim čezmejnim izvrševanjem kazni, in podpora za države članice, ki bi imele težave pri vzpostavljanju takšnih struktur.

4.4.3

V povezavi s tem bi lahko z boljšimi evropskimi instrumenti za čezmejno inšpekcijo, predlaganimi v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 14. januarja 2014 (21), izboljšali odkrivanje in preprečevanje socialnega dampinga, zlasti z odkrivanjem fiktivnih podjetij.

4.4.4

To bi bilo docela skladno s pred kratkim ustanovljeno platformo EU za boj proti neprijavljenemu delu.

4.5.1

EESO podpira poenostavitev pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti in sodelovanje med državami članicami pri njihovem izvajanju ter poudarja, da mora vsakršna sprememba Uredbe št. 883/2004 ustrezno upoštevati načelo enake obravnave mobilnih delavcev, da ti zaradi selitve v drugo državo članico zaradi dela ne bi izgubili pridobljenih pravic ali ostali brez pravic.

4.5.2

Zagotavljanje prenosljivosti socialnih pravic mobilnih delavcev, ki odidejo na delo v drugo državo, in tistih, ki se po delu v tujini vrnejo v državo izvora, je prav tako ključen vidik pravične mobilnosti.

4.5.3

Za lažje prosto gibanje oseb in spodbujanje mobilnosti delovne sile si EU prizadeva za koordiniranje sistemov socialne varnosti, katerega namen je urejanje razmerij med nacionalnimi sistemi brez spreminjanja vsebine nacionalnih pravil.

4.5.4

V okviru izvajanja pogodb so bila sprejeta pravila o koordinaciji sistemov socialne varnosti. med drugim Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 (osnovna uredba) in Uredba (EGS) št. 574/72 (izvedbena uredba), ki sta ju nadomestili Uredba (ES) št. 883/2004 (osnovna) in Uredba (ES) št. 987/2009 (22) (izvedbena). Trenutno je v teku pregled Uredbe (ES) št. 883/2004.

4.5.5

EESO namerava pripraviti podrobno poročilo, takoj ko mu bo Komisija posredovala predlog spremembe Uredbe št. 883/2004. Kot je že zapisal v enem izmed predhodnih mnenj, se mora zakonodajni okvir prilagajati spremenljivim razmeram na področju dela, novim oblikam zaposlovanja in zlasti novim oblikam mobilnosti (23).

4.5.6

EESO meni, da so načela enake obravnave, seštevanja dob, izplačevanja dajatev v tujino in določitve veljavne zakonodaje (načelo enotnosti) temeljna za prosto gibanje delovne sile ter bi jih bilo treba zagotoviti pri vsakršni prihodnji spremembi Uredbe št. 883/2004.

4.5.7

V zvezi s prostim gibanjem iskalcev zaposlitve v drugih državah EESO poudarja izjavo komisarke Marianne Thyssen z dne 13. novembra 2015 v Dublinu: „Menimo, da je treba zlasti glede na velike razlike v stopnjah brezposelnosti med državami članicami zagotoviti tudi pravico iskalcev zaposlitve do prostega gibanja, vendar je bistveno, da ne na račun sistema socialne varnosti države gostiteljice. S tem želimo osebam, ki ostanejo brez službe, omogočiti, da svoje nadomestilo za brezposelnost prenesejo v drugo državo, kjer utegnejo lažje najti službo. To je danes že možno za obdobje treh mesecev.“ Komisija želi to obdobje podaljšati na šest mesecev.

4.5.8

Zaradi zapletenosti Uredbe (ES) št. 883/2004 sta potrebna tesno sodelovanje nacionalnih organov, da bi zagotovili, da razlike med nacionalnimi predpisi ne ovirajo prostega gibanja, kot tudi čim večja jasnost informacij, da bodo upravičenci do prejemkov in podjetja poznali svoje pravice in dolžnosti. Okrepiti je treba tudi uporabo elektronskih sredstev in sodelovanje med državami članicami, da bi se zmanjšale zahteve glede obveščanja, ki jih imajo delavci in podjetja.