8.10.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 332/36

Poročevalec:

Dumitru FORNEA

Soporočevalka:

Hilde VAN LAERE

1.1

Dodajalna proizvodnja je ena od ključnih omogočitvenih tehnologij, ki bodo oblikovale nov pristop k proizvodnji ter izdelke in tovarne prihodnosti. Digitalna revolucija, skupaj s to revolucijo v izdelavi, bo Evropi omogočila, da proizvodnjo iz regij z nižjimi plačami vrne na domača tla, da bi tukaj spodbudila inovacije in ustvarila trajnostno rast.

1.2

EESO meni, da EU lahko ohrani svoj trenutni položaj enega najpomembnejših svetovnih akterjev v dodajalni proizvodnji, vendar pa je treba v ta namen na evropski in nacionalni ravni izvesti ukrepe, naštete v nadaljevanju.

1.3

Prednost je treba dati naložbam v infrastrukturo IKT, da bodo celotna javnost in podjetja imeli dostop do hitrih internetnih omrežij po najvišjih možnih standardih kakovosti in varnosti.

1.4

Treba je okrepiti in posodobiti evropske zmogljivosti za hrambo in prenos velikih količin digitalnih podatkov ter zagotoviti zaščito teh podatkov v skladu z upravičenimi interesi državljanov in podjetij v EU.

1.5

Institucije EU in vlade držav članic bi morale ljudi pripraviti na izzive digitalne družbe in s tem povezane prelomne tehnologije, kot je dodajalna proizvodnja, in sicer z naložbami v kulturne in izobraževalne programe ter programe usposabljanja, skladne z dinamiko in zahtevami novih profilov delovnih mest, povezanih z novo generacijo proizvodnih sistemov.

1.6

Da bi uresničili ves potencial dodajalne proizvodnje, je treba s finančnimi in davčnimi spodbudami podpreti raziskave in ustvarjalnost v podjetjih ter ustreznih izobraževalnih in znanstvenih institucijah.

1.7

Potrebne so dodatne raziskave, da bi razširili nabor materialov, povečali število načinov uporabe ter izboljšali robustnost, hitrost, produktivnost in zrelost teh tehnologij. V Evropi je treba izvesti ukrepe za doseganje zrelosti proizvodnega procesa, da bi zagotovili naš konkurenčni položaj na svetovnih trgih ter v EU ohranili gospodarske koristi in kakovostna delovna mesta.

1.8

Evropska partnerstva za inovacije morajo racionalizirati prizadevanja za razvoj novih materialov za dodajalno proizvodnjo. Razširjen nabor materialov in večje število dobaviteljev bosta spodbudila konkurenčnejše določanje cen, odprla nove industrijske sektorje ter ustvarila večje količine materialov za dodajalno proizvodnjo in konkurenčnejše dobavne trge.

1.9

EU mora spodbujati naložbe v novo opremo za dodajalno proizvodnjo in bi morala spodbujati razvoj dodajalnih proizvodnih tehnologij v odprtih proizvodnih sistemih, ki so prilagodljivi in zlahka združljivi z drugimi proizvodnimi in dodelavnimi tehnologijami, da bi tako povečali število načinov uporabe in promet.

1.10

Evropski in nacionalni regulativni okviri niso bili zmožni slediti hitremu tempu sprememb v dodajalni proizvodnji, zaradi česar je potrebna posebna ureditev, da bi v prvi vrsti obravnavali standarde in certificiranje, intelektualno lastnino, varstvo potrošnikov, zdravje in varnost pri delu ter okolje.

1.11

Regulativni proces v zvezi z dodajalno proizvodnjo mora temeljiti na interdisciplinarnih in znanstvenih raziskavah učinka teh tehnologij, in sicer ob polnem vključevanju vseh deležnikov.

2.1

Proizvodnja bistveno prispeva h gospodarstvu, zlasti k inovacijam, produktivnosti in kakovostnim delovnim mestom. Vendar pa je evropska industrija v zadnjih dveh desetletjih izgubljala prednost, kar je privedlo do upada zaposlenosti v industriji in dodane vrednosti  (1). Po desetletjih usihanja proizvodnega sektorja (zaradi zunanjega izvajanja dela s poceni delovno silo) so proizvodnja v državah z visokimi plačami in ključna vloga, ki jo imajo domače proizvodne zmogljivosti pri uresničevanju inovacij, ter zmožnost za hitro povečanje proizvodnje novih izdelkov na podlagi naprednih tehnologij spet v središču pozornosti. Inovacije, avtomatizacija in izpopolnjeni postopki so temelj strategij za uspešno industrijo in so se izkazali za bistvene pri ohranjanju vodilnega položaja (2). Z uporabo pravih naprednih proizvodnih tehnologij bi Evropa lahko proizvodnjo iz regij z nižjimi plačami vrnila na domača tla, da bi tukaj spodbudila inovacije in ustvarila trajnostno rast. Le tako bo lahko Evropa dosegla vodilni položaj v novi industrijski revoluciji.

2.2

Dodajalna proizvodnja je postopek združevanja materialov, namenjen izdelavi predmetov na podlagi podatkov 3D-modela, običajno plast na plast, za razliko od proizvodnih metodologij odrezavanja. „Dodajalna proizvodnja“ je uraden standardni izraz v industriji (ASTM F2792), „3D-tiskanje“ pa sopomenka v splošni jezikovni rabi.

2.3

Dodajalna proizvodnja je krovni izraz za nabor tehnologij in postopkov za različne materiale (kovine, polimere, keramiko in druge). Te tehnologije so dosegle raven zrelosti, ki vse bolj omogoča komercialne načine uporabe z dodano vrednostjo. Dodajalna proizvodnja po vsem svetu uživa status ene ključnih omogočitvenih tehnologij, ki bodo oblikovale nov pristop k proizvodnji ter izdelke in tovarne prihodnosti. Že sedaj obstajajo tako imenovani proizvajalni laboratoriji (angl. fab labs), ki so namenjeni storitvam in izdelkom s področja 3D-tiskanja.

2.4

Dodajalna proizvodnja je hitrorastoč sektor. Rast se je v zadnjih štirih letih pospešila, saj vse več organizacij uporablja izdelke in storitve dodajalne proizvodnje. Skupna letna stopnja rasti svetovnih prihodkov, ustvarjenih z vsemi izdelki in storitvami v zadnjih 25 letih, znaša izjemnih 27 %. V letih od 2011 do 2013 je ta stopnja znašala 32,2 %, tako da je v letu 2013 obseg trga dosegel 2,43 milijarde EUR (3). Podjetje Wohlers Associates pričakuje, da bo trg presegel 5,5 milijarde EUR do leta 2016 in 10 milijard EUR do leta 2018. Vendar pa poznavalci panoge dodajalne proizvodnje ocenjujejo, da njena trenutna uveljavljenost na trgu, glede na to, da gre za nastajajočo tehnologijo, predstavlja le del odkritih potencialnih načinov uporabe. Leta 2011 so strokovnjaki ocenili, da trenutna uveljavljenost na trgu znaša manj kot 8 % (kar bi pomenilo, da skupni trg znaša približno 17 milijard EUR) (4). Če bo dodajalna proizvodnja zrasla v tolikšni meri, da bo zajela le 2 % svetovnega proizvodnega trga, je ta potencial 10-krat večji (približno 170 milijard EUR) (5).

2.5

Področje uporabe se je iz izdelovanja prototipov v zgodnjih devetdesetih letih razvilo v proizvodnjo funkcionalnih delov. Glavno gonilo pričakovane rasti je hitra, stroškovno učinkovita in obsežnejša serijska proizvodnja končnih, kompleksnih funkcionalnih izdelkov iz različnih materialov (plastike, kovine ali keramike) namesto izdelave izdelkov v fazi zasnove in prototipov. Dodajalna proizvodnja je zrela za izdelavo prototipov, za proizvodnjo končnih, funkcionalnih izdelkov pa je še vedno v fazi inoviranja. Inovativni izdelki, proizvedeni z dodajalno proizvodnjo, se sicer pojavljajo, vendar niso ekonomsko uspešni, saj za dodajalno proizvodnjo niso na voljo robustni stroji in proizvodni sistemi za množično proizvodnjo.

2.6

Inovativni dodajalni postopki bodo imeli prelomen učinek na zasnovo in izdelavo. Dodajalna proizvodnja lahko poveča vrednost, ki jo trenutni izdelki prinašajo v dobavne verige, lahko pa tudi radikalno vpliva na izdelke, dobavne verige in poslovne modele (6). Evropa mora biti ob začetku industrializacije dodajalne proizvodnje v vodilnem položaju. V okviru evropskih ekosistemov za dodajalno proizvodnjo se pričakuje, da bo rast v prihodnje dosežena z razširitvijo trenutnih dejavnosti (ko se bodo obstoječi akterji z izdelave prototipov preusmerili v proizvodnjo) in z odpiranjem novih dejavnosti v vrednostni verigi.

2.7

Dodajalna proizvodnja po vsem svetu uživa status ključne omogočitvene tehnologije za inovacije pri izdelkih in v dobavni verigi. Vse bolj se splošno uveljavlja in je deležna znatne državne finančne podpore z namenom povečati njeno stopnjo zrelosti (npr. v ZDA, na Kitajskem in v Singapurju). EU je z zgodovinskega vidika v dobrem položaju, vendar bo, če ne bodo sprejeti nobeni ukrepi, ta položaj izgubila in zaostala v boju za nove trge.

3.1.1

Na ravni tovarn bo dodajalna proizvodnja oblikovala nove pristope k proizvodnji in tovarni prihodnosti:

3.1.2

Na ravni izdelka bo dodajalna proizvodnja postala temelj za inoviranje:

3.1.3

Na ravni podjetij bo dodajalna proizvodnja privedla do prelomnih poslovnih modelov:

—

Mednarodni načrti za dodajalno proizvodnjo (9), (10), (11), (12), (13) poudarjajo potrebo po znatnih tehnoloških preskokih na tem področju kot ključni dejavnik za uresničitev predvidene dodane vrednosti dodajalne proizvodnje in njeno sprejetje. Današnje dodajalne tehnologije so bile razvite za izdelavo prototipov; stroji še niso pripravljeni za obsežno proizvodnjo. Podjetja, ki se ukvarjajo z dodajalno proizvodnjo, se soočajo s tehnološkimi ovirami pri preoblikovanju dodajalne proizvodnje v tehnologijo za serijsko proizvodnjo. Zasnove strojev za dodajalno proizvodnjo so še iz prototipne faze in uvedenih je bilo premalo inovacij (notranjost današnjih strojev je skoraj enaka, kot je bila pred 10–15 leti). Da bi panoga lahko dosegla višjo stopnjo, so potrebne prelomne inovacije pri samih strojih (14).

—

Da bi pospešili razvoj, je treba podjetjem in raziskovalcem, ki se ukvarjajo z dodajalno proizvodnjo, omogočiti dostop do odprtih platform (tako pri strojni kot programski opremi), da bi premostili omejitve komercialnih strojev, ki so „črne škatle“.

—

Povečanje zmogljivosti (stroškovna učinkovitost, robustnost in zanesljivost) bi trenutni potencial dodajalne proizvodnje razširilo na obsežnejšo proizvodnjo za številne načine uporabe. Premiki v tehnoloških omejitvah in združevanje z drugimi postopki (hibridna proizvodnja) bodo omogočili prebojne načine uporabe (15). Razširitev dodajalne proizvodnje znotraj proizvodne industrije zahteva njeno vključevanje v okolje in nadzorne sisteme v tovarni.

—

Poleg teh strateških raziskav je treba oblikovati tudi nove, prelomne koncepte proizvodnih sistemov ter pri tem temeljito ponovno premisliti o načinu izdelave izdelkov na podlagi trenutnih dodajalnih tehnologij in o načinu integracije teh sistemov v okolje tovarne. To pomeni, da prihodnja dodajalna proizvodnja ne bo več temeljila na šaržnih strojih za dodajalno proizvodnjo, nameščenih en poleg drugega v proizvodni hali; potrebe na področju načinov uporabe zahtevajo koncept sistemov za neprekinjeno dodajalno proizvodnjo, ki temelji na verigi različnih proizvodnih korakov. Ti koncepti so že znani kot „AM machine 2.0“ in bodo gonilo prihodnjega razvoja strojev za dodajalno proizvodnjo.

—

Tisti, ki nadzorujejo distribucijske kanale, ohranjajo prevladujoč položaj, npr. proizvajalci strojev v svoje pogodbe o vzdrževanju in garancijske listine vključujejo obveznost uporabe posebnih dragih surovin, ki jih pogosto dobavljajo le oni sami, ali uporabljajo poslovni model „priklenitve potrošnika“, kjer so ti praktično odvisni od proizvajalca. Zaradi nadzora distribucijskih kanalov skupaj s še vedno omejenimi količinami (16) je za proizvajalce materialov vlaganje znatnih sredstev v razvoj novih materialov manj privlačno.

—

Zaradi omejenega števila virov oskrbe z materiali so cene za surovine previsoke, večja pa so tudi tveganja v zvezi z jamstvom dobave za končne uporabnike. Ta tržni mehanizem ovira potencial dodajalnih tehnologij.

—

Trenutno ta trg, ki doživlja rast v dvomestnih številkah, ustvarja gospodarske priložnosti in privlači več proizvajalcev materialov. Treba je podpirati in spodbujati razvoj materialov. Pomembno je razširiti nabor materialov in izboljšati njihove lastnosti. Povečanje števila dobaviteljev bo spodbudilo konkurenčnejše določanje cen, zaradi česar bo privlačneje ne meniti se za garancijo stroja, ter bo ustvarilo večje količine in konkurenčnejše trge materialov.

—

Razširjen nabor materialov bo odprl nove industrijske sektorje in ustvaril povpraševanje po večjih količinah materialov za dodajalno proizvodnjo.

3.2.4

Glavne tehnične ovire – glavne ovire za obsežen preboj v sektorjih, kot so vesoljski, avtomobilski ali zdravstveni ali sektor potrošniškega blaga, so v glavnem povezane s povečevanjem produktivnosti in jih je mogoče povzeti tako:

3.2.5

Strateške raziskave so potrebne za:

3.2.6

Tveganje bega tehnologije iz Evrope:

3.3

Učinek dodajalne proizvodnje na pravna vprašanja (17):

—

Uporaba dodajalnih tehnologij bo neposredno vplivala na tradicionalne proizvodne modele, zlasti na notranjo organizacijo delavnic. Dodajalna proizvodnja bo olajšala vzpostavitev manjših tovarn zelo blizu uporabnikom, kjer obstaja povpraševanje, kar bo ustvarilo nova delovna mesta, česar pa še ni mogoče izmeriti, saj so se tovrstne tehnologije v industriji začele uporabljati šele nedavno.

—

Resničen učinek na zaposlovanje je zelo težko opredeliti, saj niso bile izvedene nobene študije in ker je zelo verjetno, da bo prišlo do zlivanja dejanskih delovnih mest in prihodnjih upravljavcev na področju dodajalne proizvodnje.

—

Delovna mesta na področju dodajalnih tehnologij bodo zahtevala nova znanja in spretnosti, saj bodo morali biti upravljavci strojev vešči rokovanja s programsko opremo, potrebno za določen postopek, inženirji pa bodo morali znati načrtovati dele z novimi sistemi: topološka optimizacija, preoblikovanje itd.

—

Z uporabo dodajalnih tehnologij bodo morale izobraževalne ustanove in ustanove za usposabljanje ohraniti in razviti zaposljivost delavcev. Učni načrti v evropskih šolah trenutno večinoma ne obravnavajo dodajalne proizvodnje, enako pa velja za usposabljanje po zaključku izobraževanja. Številni programi usposabljanja zgolj opisujejo tehnologije in njihove morebitne zmogljivosti, niso pa namenjeni temu, da bi študentom pomagali pridobiti dejanske spretnosti. Lokalne vlade bi morale vključiti dodajalno proizvodnjo v učne načrte, vsaj za poklicno usposabljanje. Mik 3D-tiskanja, ki v kratkem času zaobjame celoten proces inoviranja (zamisel, načrt, delo z računalnikom, robotika in izdelava končnega fizičnega izdelka), bi lahko izkoristili za učinkovito usposabljanje v šolskem izobraževanju, pri katerem bi pozornost učencev usmerili v tehnologijo in proizvodnjo.

—

Zaželeno je, da se vsakršna ponudba za usposabljanje oblikuje na podlagi sodelovanja med industrijo, lokalnimi organi, izobraževalnimi ustanovami in organizacijami delavcev ter da temelji na dejanskih potrebah podjetij, ki delujejo v tem sektorju.

—

kemičnih tveganj zaradi hlapljivih smol, ki se uporabljajo pri dodajalni proizvodnji delov iz polimerov, ter hlapljivih kovinskih ali nekovinskih aditivov v kovinskih praških,

—

kemično-fizikalnih tveganj zaradi uporabe praškov, zlasti kadar ti vsebujejo nanodelce,

—

tveganja eksplozij zaradi uporabe praškov,

—

posebnih tveganj zaradi uporabe laserskih virov, elektronskih snopov itd.