EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52014DC0015
COMMUNICATION FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE COUNCIL, THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE AND THE COMMITTEE OF THE REGIONS A policy framework for climate and energy in the period from 2020 to 2030
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030
/* COM/2014/015 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030 /* COM/2014/015 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Okvir podnebne in energetske politike za
obdobje 2020–2030 1. Uvod Odkar je EU leta 2008 sprejela prvi podnebni
in energetski sveženj, je bilo doseženega veliko. Zdaj je EU na dobri poti, da
do leta 2020 doseže zastavljene cilje glede deleža energije iz obnovljivih
virov zmanjšanja in emisij toplogrednih plinov. Poleg tega so bile z energijsko
učinkovitejšimi stavbami, izdelki, industrijskimi procesi in vozili
dosežene znatne izboljšave intenzivnosti rabe energije. Če upoštevamo, da
je evropsko gospodarstvo od leta 1990 realno zraslo za okoli 45 %, so ti
dosežki še toliko bolj pomembni. Cilji 20/20/20 na področju emisij
toplogrednih plinov, energije iz obnovljivih virov in prihrankov energije so
bili ključni dejavniki tega napredka, omogočili pa so tudi ohranjanje
več kot 4,2 milijona zaposlitev v različnih okoljskih industrijah[1], ki so v času
krize beležile stalno rast. Okvir 1: Ključni dosežki veljavnega okvira energetske in podnebne politike Unija si je zastavila tri cilje, ki naj bi jih dosegla do leta 2020: zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (za 20 %), delež energije iz obnovljivih virov (20 %) in izboljšanje energijske učinkovitosti (za 20 %). Veljavna energetska in podnebna politika je omogočila znaten napredek pri približevanju tem ciljem: · emisije toplogrednih plinov so se v letu 2012 zmanjšale za 18 % glede na leto 1990 in naj bi se še naprej zmanjševale, tako da bodo na podlagi sedanjih politik do leta 2020 24 % nižje, leta 2030 pa 32 % nižje kot leta 1990, · delež energije iz obnovljivih virov v končni porabi energije se je do leta 2012 povečal na 13 % in naj bi se v letih 2020 in 2030 povečal na nadaljnjih 21 % oz. 24 %, · EU je ob koncu leta 2012 instalirala približno 44 % svetovnih zmogljivosti za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov (razen hidroelektrarn), · energijska intenzivnost gospodarstva EU se je med letoma 1995 in 2011 zmanjšala za 24 %, v industriji pa je bilo izboljšanje približno 30-odstotno, · intenzivnost emisij CO2 v gospodarstvu EU je med letoma 1995 in 2010 upadla za 28 %. Precejšnje spremembe opažamo tudi od leta 2008
dalje. Med njimi so najočitnejši učinki gospodarske in finančne
krize, ki so vplivali na naložbeno sposobnost držav članic. Cene fosilnih
goriv so še vedno visoke, kar negativno vpliva na trgovinsko bilanco Unije in
stroške energije. Stroški za uvoženo nafto in plin so v letu 2012 znašali
več kot 400 milijard EUR, kar ustreza približno 3,1 % BDP Unije.
Težišče svetovnega povpraševanja po energiji se izrazito preveša h
gospodarstvom v vzponu, zlasti Kitajski in Indiji. Hkrati so gospodinjstva in
industrijski uporabniki vse bolj zaskrbljeni zaradi naraščajočih cen
energije v številnih trgovinskih partnericah Unije in razlik v cenah v teh
državah, zlasti v ZDA. Notranji trg z energijo se razvija, vendar se zaradi
njegove razdrobljenosti pojavljajo tudi nova tveganja. Sistem EU za trgovanje z
emisijami (ETS) ni dovolj dober spodbujevalec naložb v nizkoogljične
tehnologije, kar povečuje verjetnost uvedbe novih nacionalnih politik, ki
ogrožajo zagotavljanje enakih pogojev za vse, kar je bil prvotni cilj ETS.
Tehnologije za pridobivanje energije iz obnovljivih virov se sicer razvijajo in
stroški so se precej znižali, vendar pa hiter razvoj teh virov postavlja
energetski sistem tudi pred nove izzive. Številni izdelki, ki rabijo energijo,
so zdaj bolj učinkoviti, kar potrošnikom omogoča dejanske energijske
in finančne prihranke. Hkrati se je dodatno potrdilo, da so podnebne
spremembe zelo verjetno posledica človekovega delovanja in bo potrebno
znatno in trajno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da se omeji nadaljnje
spreminjanje zemeljskega podnebja[2].
Zato je zdaj čas za razmislek o teh
dogajanjih in okviru politik, ki ga potrebujemo za leto 2030. Odzivi deležnikov
na zeleno knjigo[3]
kažejo, da obstaja potreba po nadaljnjem spodbujanju napredka za prehod na
nizkoogljično gospodarstvo, ki bo zagotavljalo konkurenčno in cenovno
dostopno energijo vsem potrošnikom, ustvarjalo nove priložnosti za rast in
delovna mesta ter omogočilo večjo zanesljivost oskrbe z energijo in
manjšo odvisnost od uvoza za Unijo kot celoto. Potrebujemo ambiciozno zavezo,
da bomo dodatno zmanjšali emisije toplogrednih plinov v skladu s stroškovno
učinkovitim potekom, opisanim v načrtih do leta 2050[4], in to moramo storiti
pravočasno glede na bližajoča se pogajanja o mednarodnem podnebnem
sporazumu. Čim prej moramo zagotoviti regulativno varnost za vlagatelje v
nizkoogljične tehnologije in tako spodbuditi raziskave, razvoj in
inovacije ter okrepiti industrializacijo dobavnih verig za nove tehnologije.
Vse to je treba storiti ob upoštevanju trenutnih gospodarskih in
političnih razmer ter izhajati iz izkušenj, pridobljenih pri izvajanju veljavnega
okvira politik. Glede na navedeno bi moral okvir politik za
leto 2030 temeljiti na polnem doseganju ciljev 20/20/20 in naslednjih
elementih: ·
ambiciozni zavezi za zmanjšanje emisij toplogrednih
plinov v skladu z načrtom za leto 2050. Za uresničitev te zaveze bi
bilo treba uporabiti stroškovno učinkovit pristop, ki bo prilagojen
reševanju izzivov cenovne dostopnosti, zanesljivosti oskrbe in trajnosti ter bo
upošteval trenutne gospodarske in politične razmere, ·
poenostavitvi okvira evropskih politik ob hkratnem
izboljšanju medsebojnega dopolnjevanja in usklajenosti ciljev in instrumentov,
·
znotraj tega okvira EU, zagotavljanju prožnosti za
države članice, da bodo lahko načrtovale prehod k
nizkoogljičnemu gospodarstvu v skladu s svojimi specifičnimi razmerami,
preferencami glede mešanice energijskih virov in potrebami v smislu energetske
varnosti ob čim nižjih stroških, ·
okrepitvi regionalnega sodelovanja med državami
članicami, da bi lahko stroškovno učinkoviteje reševale skupne
energetske in podnebne izzive, ob nadaljnjem poglabljanju integracije trga in
preprečevanju izkrivljanj na trgu, ·
nadaljevanju razvoja obnovljivih virov energije s
politiko, temelječo na stroškovno učinkovitejšem pristopu, ki bo
okrepila evropsko razsežnost ter bo osredotočena na nadaljnjo integracijo
notranjega trga z energijo in neizkrivljajočo konkurenco, ·
jasnem razumevanju dejavnikov, ki vplivajo na
stroške energije, tako da bo politika temeljila na dejstvih in dokazih in bo
jasno, na katere dejavnike je oziroma ni mogoče vplivati prek nacionalnih
politik in politik Unije. Pri določanju ciljev okvira in instrumentov za
njegovo izvajanje morata biti ključni vodili konkurenčnost podjetij
in cenovna dostopnost energije za potrošnike, ·
izboljšanju energetske varnosti in hkratnem
vzpostavljanju nizkoogljičnega in konkurenčnega energetskega sistema
s skupnimi ukrepi, integriranimi trgi, diverzifikacijo uvoza, trajnostnim
razvojem domačih virov energije, naložbami v potrebno infrastrukturo,
energijskimi prihranki za končne uporabnike in podporo raziskavam in
inovacijam, ·
povečanju varnosti za vlagatelje, tako da jim
zdaj pojasnimo, kako se bo okvir politik spremenil po letu 2020 in zagotovimo,
da pred tem datumom ne bodo uveljavljene bistvene spremembe obstoječih
ciljev in instrumentov, ·
pošteni porazdelitvi prizadevanj med države
članice, ki bo odražala njihove specifične razmere in zmogljivosti. V tem sporočilu je predstavljen okvir za
prihodnjo energetsko in podnebno politiko EU. Hkrati sporočilo pomeni
začetek procesa, ki naj bi privedel do skupnega razumevanja, kako bi bilo
te politike smiselno oblikovati v prihodnosti. 2. Glavni elementi okvira Komisija je v zeleni knjigi pozvala k
predložitvi stališč glede najustreznejšega obsega in strukture podnebnih
in energetskih ciljev za leto 2030. Med deležniki je obstajalo široko soglasje,
da je zaželeno določiti novo ciljno raven za zmanjšanje emisij
toplogrednih plinov, glede višine te ravni pa so bila mnenja različna[5]. Prav tako so se mnenja
razhajala glede vprašanja, ali bi bilo smiselno določiti nov cilj glede
deleža energije iz obnovljivih virov in energijske učinkovitosti, da bi do
leta 2030 dosegli dodaten napredek. V oceni učinka, ki je bila objavljena
hkrati s tem okvirom, so analizirane različne ciljne ravni za zmanjšanje
emisij toplogrednih plinov (35 %, 40 % in 45 %). Analiza je potrdila
ugotovitve iz energetskega načrta za leto 2050[6], in sicer, da se
stroški prehoda na nizkoogljično gospodarstvo ne razlikujejo bistveno od
stroškov, ki bodo nastali v vsakem primeru zaradi potrebe po obnovi
starajočega se energetskega sistema, rastočih cen fosilnih goriv in
zagotavljanja skladnosti z veljavno podnebno in energetsko politiko. Kljub temu
se pričakuje, da bodo stroški energetskega sistema do leta 2030 narasli na
okoli 14 % BDP v primerjavi z 12,8 % BDP, kolikor so znašali leta 2010.
Vendar pa bo precejšen del odhodkov, ki so bili prej namenjeni gorivom,
preusmerjenih na inovativno opremo z visoko dodano vrednostjo, ki bo spodbujala
naložbe v inovativne izdelke in storitve, ustvarjala delovna mesta in rast ter
izboljšala trgovinsko bilanco Unije. Spodbuden gospodarski okvir in ciljno
oblikovana industrijska politika, kot je opredeljena v spremljajočem
sporočilu o industrijskem preporodu[7],
naj bi pomagala industriji in podjetjem izkoristiti te priložnosti. Izkušnje s trenutno veljavnim okvirom, ki
zajema obdobje do leta 2020, kažejo, da evropski in nacionalni cilji sicer
lahko spodbudijo odločno ukrepanje držav članic in rast
nastajajočih industrij, vendar ne zagotavljajo vedno integracije trgov, stroškovne
učinkovitosti in neizkrivljajoče konkurence. Ocena učinka je
pokazala, da je zmanjšanje emisij toplogrednih plinov kot glavni cilj
najcenejša pot do nizkoogljičnega gospodarstva, ki bi sam po sebi moral
spodbuditi večji delež energije iz obnovljivih virov in energijske
prihranke v Uniji. Glede na dokaze in izkušnje, pridobljene pri
izvajanju veljavnih politik, Komisija predlaga, da se kot nosilni steber
energetske in podnebne politike EU do leta 2030 določi nov cilj za
zmanjšanje domačih emisij toplogrednih plinov v višini 40 % glede na
raven iz leta 1990, porazdeljen med sektorje, vključene v ETS, in
sektorje, ki niso vključeni v ETS[8].
Cilj za sektorje, ki niso vključeni v ETS, bi bil porazdeljen po državah
članicah (glej nadaljevanje). Ob tem bi bil določen usklajen krovni
cilj na evropski ravni za delež energije iz obnovljivih virov v višini vsaj 27 %,
pri čemer bi bila državam članicam omogočena prožnost, da
določijo nacionalne cilje. Vprašanje, kako do leta 2030 doseči
optimalne energijske prihranke, bo podrobneje obravnavano v pregledu direktive
o energijski učinkovitosti, ki naj bi bil zaključen pozneje v letu 2014.
Večja prožnost za države članice bo
šla z roko v roki s trdnim evropskim okvirom upravljanja, da bi dosegli cilje
EU na področju energije iz obnovljivih virov in energijskih prihrankov na
tak način, da bo to v skladu z doseganjem nacionalnih in evropskih ciljev
glede emisij toplogrednih plinov kot tudi s širšimi načeli evropske
energetske politike, vključno z delovanjem in nadaljnjo integracijo
notranjega trga z energijo ter vzpostavljanjem konkurenčnega, varnega in
trajnostnega energetskega sistema. 2.1 Cilj glede zmanjšanja emisij
toplogrednih plinov Komisija predlaga, da se kot ciljna raven
zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za domače emisije EU določi 40-odstotno
zmanjšanje do leta 2030 glede na leto 1990. Pri tem je pomembno opozoriti, da
bodo politike in ukrepi, ki jih države članice izvajajo in načrtujejo
v zvezi s svojimi sedanjimi obveznostmi glede zmanjšanja emisij toplogrednih
plinov, tudi po letu 2020 še naprej učinkovale. Če se bodo ti ukrepi
izvajali v celoti in če bodo tudi v celoti uspešni, se pričakuje, da
bo njihov rezultat 32-odstotno zmanjšanje glede na raven emisij leta 1990. To
bo zahtevalo nenehna prizadevanja, hkrati pa je to pokazatelj, da je predlagani
cilj za leto 2030 uresničljiv. Vendar bo pri rednem ocenjevanju treba
upoštevati mednarodno razsežnost in zagotoviti, da bo Unija ostala na poti
stroškovno najučinkovitejšega prehoda k nizkoogljičnemu gospodarstvu. Izpolnitev skupnega cilja na ravni EU mora
biti porazdeljena med ETS in del, ki ga morajo skupaj izpolniti države
članice v sektorjih, ki niso vključeni v ETS. Sektorji,
vključeni v ETS, bi morali do leta 2030 glede na raven iz leta 2005
doseči 43-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, sektorji, ki
niso vključeni v ETS, pa 30-odstotno zmanjšanje. Da bi dosegli
načrtovano zmanjšanje emisij v sektorjih, vključenih v ETS, bo treba
letni faktor, po katerem se znižuje zgornja meja dovoljenih emisij v ETS, po
letu 2020 povišati s sedanjih 1,74 % na 2,2 %. Tudi skupno zmanjšanje, načrtovano za
sektorje, ki niso vključeni v ETS, mora biti ustrezno in pravočasno
porazdeljeno med posamezne države članice. Trenutno se obveznosti
dodeljujejo na podlagi relativnega bogastva, merjenega z BDP na prebivalca. V
skladu s to metodo so obveznosti držav zelo različne, od 20-odstotnega
zmanjšanja do 20-odstotnega povečanja emisij. V analizi, ki je podlaga za
Komisijino oceno učinka, je opredeljena stroškovno učinkovita
porazdelitev prizadevanj med države članice. Analiza potrjuje, da bi bili
stroški in naložbe relativno višji v državah z nižjimi dohodki, stroški za
Unijo kot celoto pa bi bili tako najmanjši možni. To odraža relativno višjo
intenzivnost emisij CO2, nižjo energijsko učinkovitost in
manjše naložbene zmogljivosti navedenih držav. Analiza denimo kaže, da bi
morale države, katerih BDP je nižji od 90 % povprečja EU, v obdobju 2021–2030
vlagati približno 3 milijarde EUR letno več od povprečnega
povečanja v EU v obdobju 2021–2030. Komisija zato meni, da morajo cilji okvira za
leto 2030 glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za posamezne države
upoštevati opisane distribucijske dejavnike, hkrati pa zagotavljati celovitost
notranjega trga, na primer na področju energijske učinkovitosti in
izdelkov, ki rabijo energijo. Zaradi pomena naložb v prihodnosti bodo potrebne
tudi rešitve, ki bodo prispevale k boljšemu financiranju (glej nadaljevanje). Komisija meni, da predlaganje višjega
„pogojnega cilja“ pred mednarodnimi pogajanji ne bi bilo smiselno. Če bi
izid mednarodnih pogajanj upravičeval ambicioznejši cilj za Unijo, bi ta
dodatna prizadevanja lahko uravnotežili tako, da bi omogočili dostop do
mednarodnih posojil. 2.2 Cilj glede deleža energije iz
obnovljivih virov na ravni EU Energija iz obnovljivih virov bo morala tudi v
prihodnje bistveno prispevati k prehodu na bolj konkurenčen, varen in
trajnosten energetski sistem. Brez občutno večjega deleža energije iz
obnovljivih virov ta prehod ne bo mogoč. V obsegu, v katerem se v EU
proizvaja energija iz obnovljivih virov, se lahko tudi zmanjša njen
primanjkljaj v trgovini z energenti in izpostavljenost motnjam oskrbe ter
nihajnosti cen fosilnih goriv. Obnovljivi viri energije imajo tudi potencial za
spodbujanje rasti v inovativnih tehnoloških panogah, ustvarjanje delovnih mest
v nastajajočih sektorjih in zmanjšanje onesnaženosti zraka. Hitro uvajanje energije iz obnovljivih virov
že zdaj pomeni izziv, zlasti za elektroenergetski sistem, ki se mora
prilagoditi vse bolj decentralizirani in spremenljivi proizvodnji (solarna in
vetrna energija). Poleg tega razvoj večine obnovljivih virov energije v EU
podpirajo nacionalne podporne sheme, ki so po eni strani prilagojene nacionalni
in regionalni specifiki, po drugi strani pa lahko zavirajo integracijo trgov in
zmanjšujejo stroškovno učinkovitost. Hitro uvajanje obnovljivih virov
energije poleg tega vpliva na konkurenčnost drugih virov energije, ki bodo
tudi v prihodnosti ključni za energetski sistem EU, in slabi naložbene
spodbude za proizvodno zmogljivost, ki bo potrebna za prehod na bolj
konkurenčen, varen in trajnosten energetski sistem (npr. kot rezervna
zmogljivost za spremenljivo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov). V prihodnosti bo treba prednosti energije iz
obnovljivih virov izkoriščati na čim bolj tržno naravnan način.
Delovanje ETS in prispevek obnovljivih virov energije k zmanjšanju emisij
toplogrednih plinov sta tesno medsebojno povezana in dopolnjujoča se
cilja. Cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 40 % bi moral sam po
sebi spodbuditi večji delež energije iz obnovljivih virov v EU v višini
vsaj 27 %. Komisija zato predlaga, da naj bo to ciljna raven EU za delež
energije iz obnovljivih virov, ki se porabi v EU. Ta cilj bi bil zavezujoč
za EU kot celoto, ne bi pa bil zavezujoč za posamezne države članice,
temveč bi se dosegal z jasnimi zavezami, o katerih bi samostojno
odločale države članice ob upoštevanju potrebe, da EU skupaj doseže
zastavljeni cilj, in veljavnih ciljev, ki jih mora vsaka država članica
izpolniti do leta 2020. Da bi zagotovili, da bo cilj na ravni EU dosežen, se bo
izpolnjevanje teh novih zavez za leto 2030 preverjalo v okviru procesa
upravljanja, opisanega v oddelku 3, po potrebi pa bi se zaveze dopolnile še z
dodatnimi ukrepi in instrumenti EU. Takšen cilj na ravni EU bi spodbujal stalno
vlaganje v energijo iz obnovljivih virov, in tako bi se na primer delež
energije iz obnovljivih virov v sektorju električne energije do leta 2030
povečal s sedanjih 21 % na vsaj 45 %. Za razliko od sedanjega
okvira cilj EU ne bi bil prenesen v nacionalne cilje z zakonodajo EU, kar bi
državam članicam omogočalo večjo prožnost, da svoje cilje glede
zmanjšanja emisij toplogrednih plinov dosežejo na stroškovno najučinkovitejši
način v skladu s svojimi specifičnimi razmerami, mešanicami
energijskih virov in zmogljivostmi za proizvodnjo energije iz obnovljivih
virov. Po mnenju Komisije za obdobje po letu 2020 ni
smiselno določiti novih ciljev glede deleža energije iz obnovljivih virov
ali intenzivnosti emisij toplogrednih plinov v gorivih, ki se uporabljajo v
prometnem sektorju ali katerem koli drugem podsektorju. Presoja, kako bi lahko
kar najbolj zmanjšali emisije zaradi sprememb v rabi zemljišč, je jasno
pokazala, da lahko prva generacija biogoriv le omejeno prispeva k zmanjšanju
emisij CO2 v prometnem sektorju. Komisija je na primer že izrazila
mnenje, da uporaba biogoriv iz poljščin po letu 2020 ne bi smela dobiti
javne podpore[9].
Za reševanje izzivov v prometnem sektorju do leta 2030 in pozneje je potreben
nabor alternativnih obnovljivih goriv in kombinacija ciljno usmerjenih ukrepov
politik, ki izhaja iz bele knjige o prometu. Razvoj politik bi se moral v
okviru bolj celostnega in integriranega pristopa osredotočati na
izboljšanje učinkovitosti prometnega sistema, nadaljnji razvoj in uvajanje
električnih vozil, drugo in tretjo generacijo biogoriv in druge
alternative za trajnostna goriva. To je v skladu s strategijo za alternativna
goriva[10]
in bi moralo biti obravnavano v prihodnjih pregledih in revizijah ustrezne
zakonodaje za obdobje po letu 2020. Ob večji prožnosti za države članice
mora biti večji poudarek namenjen tudi potrebi po dokončanju
notranjega trga z energijo. Različne nacionalne podporne sheme je treba
racionalizirati, da bodo bolj usklajene z notranjim trgom in stroškovno
učinkovitejše ter da bodo vlagateljem zagotavljale večjo pravno
varnost. Izpolnitev evropskega cilja na področju obnovljivih virov
energije bi se zagotavljala z novim okvirom upravljanja, ki bi temeljil na
nacionalnih načrtih za vzpostavitev konkurenčnih, varnih in
trajnostnih energetskih sistemov, ki bi jih pripravile države članice, kot
je opisano v nadaljevanju. Nekatere države članice so si na področju
obnovljivih virov energije že zastavile ambiciozne cilje do leta 2030 in po tem
datumu, ki bodo znatno prispevali k približevanju cilju na ravni EU. Vsaka
država članica bi sprejela jasne zaveze na področju energije iz
obnovljivih virov in opredelila, kako bo te zaveze izpolnila, pri čemer bo
treba zagotoviti skladnost s pravili o konkurenci in državni pomoči, da se
prepreči izkrivljanje trga in zagotovi stroškovna učinkovitost, kot
je opisano v oddelku 2.5 v nadaljevanju. Hkrati bodo morale EU in države članice
dodatno prilagoditi svoje okvire politik, da bodo olajšale preoblikovanje
energetske infrastrukture, in omogočiti več čezmejnih povezav,
zmogljivosti za shranjevanje in pametnih omrežij za uravnavanje povpraševanja,
kar bo omogočilo zanesljivo oskrbo z energijo v sistemu z višjim deležem energije
iz različnih obnovljivih virov. Ta pristop pomeni, da bo treba za obdobje po
letu 2020 bistveno spremeniti direktivo o obnovljivih virih energije, da bo EU
lahko dosegla cilj za leto 2030. Potrebna bo tudi boljša politika na
področju biomase, da bi čim bolj povečali učinkovito
uporabo virov biomase in s tem dosegli visoke in preverljive prihranke
toplogrednih plinov ter omogočili pošteno konkurenco med različnimi
vrstami uporabe virov biomase v gradbeništvu, papirni in celulozni industriji,
biokemični industriji in proizvodnji energije. To bi moralo zajemati tudi
trajnostno uporabo zemljišč, trajnostno upravljanje gozdov v skladu z
gozdarsko strategijo EU[11]
in odpravljanje posrednih učinkov uporabe zemljišč, npr. za
proizvodnjo biogoriv. 2.3 Energijska učinkovitost Boljša energijska učinkovitost bistveno
prispeva k vsem glavnim ciljem podnebne in energetske politike EU: večji
konkurenčnosti, zanesljivosti oskrbe, trajnosti in prehodu k
nizkoogljičnemu gospodarstvu. Glede velikega pomena energijske učinkovitosti
obstaja široko politično soglasje. Cilj EU na področju energijske
učinkovitosti ni zavezujoč, napredek pa se dosega s posebnimi ukrepi
politike na ravni unije in držav članic, med drugim na področju
gospodinjskih aparatov, industrijskih naprav, vozil ter ukrepov na
obstoječih stavbah. Direktiva o energijski učinkovitosti izhaja iz
bolj celostnega pristopa k energijskim prihrankom v EU. Čeprav je rok za
prenos direktive šele junija 2014 (in nekatere države članice direktive še
niso prenesle v nacionalno zakonodajo), sta Svet in Evropski parlament
zahtevala oceno izvajanja do sredine leta 2014. V oceni bo analiziran napredek
pri približevanju cilju za leto 2020. Trenutno se pričakuje, da 20-odstotni
cilj ne bo dosežen. Ko bo ocena zaključena, bo Komisija pretehtala, ali je
treba predlagati spremembe direktive o energijski učinkovitosti. Ta pregled je potreben, da se določijo
natančen cilj v okviru prihodnje politike glede energijskih prihrankov in
ukrepi, potrebni za dosego tega cilja, vendar bo pregled nadgradil analizo, ki
je bila podlaga za to sporočilo ter za določitev ciljev na
področju energije iz obnovljivih virov in zmanjšanja emisij toplogrednih
plinov. Države članice bi morale v svojih načrtih za zmanjšanje
emisij toplogrednih plinov, v katerih bi morale opredeliti tudi nacionalne
ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti, dopolnjevati uvajanje
energije iz obnovljivih virov z energijskimi prihranki. Analiza Komisije kaže,
da bi cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 40 % do leta 2030
zahteval višjo raven energijskih prihrankov v višini približno 25 %. V nekaterih sektorjih, kot sta industrija in
sektor potniških vozil, bo treba le ohraniti raven izboljšanja, doseženo v
zadnjih letih, v sektorjih, kot so stanovanjski sektor, drugi načini
prevoza in električna oprema, pa bo treba občutno pospešiti sedanja
prizadevanja, da bi izkoristili velik še neizkoriščen potencial. Za to
bodo potrebni obsežne naložbe v gradbeni sektor (ki bodo omogočile nižje
stroške poslovanja), okvirni pogoji in informacije, ki bodo potrošnike
spodbujale k uporabi inovativnih izdelkov in storitev, ter ustrezni
finančni instrumenti, ki bodo zagotovili, da bodo od nastalih sprememb
imeli koristi vsi potrošniki energije. EU bo morala tudi v prihodnje dopolnjevati
nacionalna prizadevanja z ambiciozno zastavljenimi standardi na ravni EU glede
energijske učinkovitosti za naprave, opremo in stavbe ter standardi glede
izpustov CO2 za vozila. To bi lahko s pomočjo izkoriščanja
ekonomije obsega na notranjem trgu koristilo proizvajalcem v EU in jim pomagalo
pri ohranjanju tehnološko vodilnega položaja. V okviru pregleda se bo pretehtalo tudi, ali
je kot merilo za določitev cilja za leto 2030 bolj smiselno izbrati
izboljšanje energijske intenzivnosti v gospodarstvu in gospodarskih sektorjih
ali absolutne energijske prihranke ali morda kombinacijo obojega. 2.4 Prenova sistema za trgovanje
z emisijami Komisija je leta 2012 objavila poročilo o
delovanju trga z emisijami, v katerem je predlagala več možnosti za
rešitev problema nakopičenega presežka kuponov. Presežek je nastal zaradi
upada gospodarske aktivnosti med krizo, preprostega dostopa do mednarodnih
posojil in v manjši meri součinkovanja z drugimi podnebnimi in
energetskimi politikami. Leta 2012 je Komisija predlagala tudi, da bi se ji
dodelila pristojnost, da bi lahko določila odlog prodaje 900 milijonov
emisijskih kuponov na dražbi na leto 2019/2020. Evropski parlament in Svet sta
o tem predlogu dosegla soglasje decembra 2013. Čeprav je to pomemben korak naprej, se bo
strukturni presežek ohranjal v trgovalnem obdobju še precej po letu 2020
(četrta faza), če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi za prenovo sistema
ETS, to pa bo po pričakovanjih še naprej slabilo vlogo ETS kot tehnološko
nevtralnega, stroškovno učinkovitega vseevropskega sistema za spodbujanje
nizkoogljičnih naložb. Deležniki so si bili v odzivih na zeleno knjigo
Komisije zelo enotni, da bi moral ETS ostati osrednji instrument za
uresničitev prehoda k nizkoogljičnemu gospodarstvu. Da bi ETS lahko
učinkovito spodbujal nizkoogljične naložbe ob kar najnižjih stroških
za družbo, je potrebna čim prejšnja odločitev, da se ETS ponovno
vzpostavi kot bolj stabilen instrument. Komisija meni, da bi bil najboljši
način, da se to doseže, vzpostavitev rezerve za stabilnost trga ob
začetku četrte faze trgovanja, tj. leta 2021. Ustrezen zakonodajni
predlog je predložen vzporedno s tem sporočilom[12]. Rezerva za stabilnost
trga bi zagotovila samodejno prilagajanje ponudbe kuponov, ki se prodajajo na
dražbi, bodisi navzdol ali navzgor, na podlagi vnaprej določenega sklopa
pravil, kar bi izboljšalo odpornost trga na pretrese in povečalo njegovo
stabilnost. Sistem ne bi omogočal nobene diskrecije pri uravnavanju
ponudbe. Rezerva bi zagotavljala tudi prožno orodje za povečanje ponudbe
kuponov v primeru nenadnega in začasnega povečanja povpraševanja ter
tako omejila učinke na industrijo in sektorje, pri katerih obstaja
tveganje selitve virov CO2. Rezerva za stabilnost trga bi začela
delovati šele leta 2021, zato so potrebne posebne določbe za ravnanje v
primeru potencialno izjemno visoke ponudbe, do katere bi lahko prišlo leta 2020
zaradi vračanja kuponov ob koncu tretjega trgovalnega obdobja, katerih
dražba je bila odložena na poznejši čas, kot tudi zaradi drugih
učinkov, povezanih s prehodom na novo trgovalno obdobje. 2.5 Zagotavljanje konkurence na
integriranih trgih Dokončanje notranjega trga z energijo,
tako z električno energijo kot plinom, ostaja za Komisijo ena od najbolj
nujnih prednostnih nalog. Konkurenčen in integriran notranji trg z
energijo zagotavlja potrebno okolje in daje ustrezne stroškovne signale za
doseganje ciljev energetske politike na stroškovno učinkovit način. Komisija je nedavno sprejela smernice o
državnem posredovanju na trgih z električno energijo, da bi čim bolj
omejila učinke izkrivljanja[13].
Treba je posodobiti tudi smernice o državni pomoči za področje
energetike in okolja, tako da bodo spodbujale bolj tržno naravnane pristope, ki
bodo odražali razvoj stroškovne strukture tehnologij za proizvodnjo energije in
vse večjo stroškovno konkurenčnost na notranjem trgu. Zato bi bilo
treba subvencije za dozorele tehnologije za proizvodnjo energije, vključno
z energijo iz obnovljivih virov, v obdobju 2020–2030 postopoma povsem ukiniti.
Še vedno pa bi bile dovoljene subvencije za nove in nedozorele tehnologije z
znatnim potencialom, da stroškovno učinkovito prispevajo k
načrtovanemu obsegu energije iz obnovljivih virov. Komisija se trenutno
posvetuje o reviziji smernic o državni pomoči za področje okolja in
energetike za obdobje do leta 2020[14]. Notranji trg z energijo je v zadnjih letih
prispeval k omejevanju rasti veleprodajnih cen energije (zlasti
električne) v primerjavi z višjimi osnovnimi stroški fosilnih goriv. Tudi
naraščajoč obseg električne energije, proizvedene v vetrnih in
solarnih elektrarnah, povzroča pritisk navzdol na veleprodajne cene,
zlasti v regijah z visokim deležem teh obnovljivih virov energije, hkrati pa
prispeva k višjim cenam na maloprodajnem trgu, saj se stroški podpornih shem
prenesejo na potrošnike. Poleg tega je za segment maloprodaje v večini
držav članic še vedno značilna visoka stopnja koncentracije trga in
regulacije cen, kar dejansko omejuje konkurenco in izbiro za potrošnike. Tudi
distribucija plina in električne energije sta naravni monopol, zato je
treba koncesije dodeljevati na nediskriminatoren in konkurenčen
način. Močna konkurenca na notranjem trgu z
energijo bo bistvenega pomena za napredek pri izpolnjevanju ciljev energetske
politike Unije do leta 2030, saj bo zagotavljala ključna orodja za
omejevanje cen energije za podjetja in gospodinjstva. V celoti integriran in
konkurenčen trg z energijo bi lahko do leta 2030 omogočil stroškovne
prihranke v višini od 40 do 70 milijard EUR v primerjavi s trenutno ravnjo. Da
bi lahko potrošniki v celoti izkoristili prednosti dereguliranih trgov z
energijo, morajo maloprodajni trgi električne energije in plina postati
bolj dinamični in konkurenčni. Potrošniki morajo imeti nadzor nad
podatki o porabi in možnost, da prosto izberejo ponudnike energetskih storitev
ali da proizvajajo lastno trajnostno energijo. Komisija bo tudi v prihodnje
spremljala koncentracijo na malo- in veleprodajnih trgih z električno
energijo in plinom ter zagotavljala učinkovit nadzor na področju
protimonopolne politike in združitev. Okvir 2: Spremembe v tehtanem povprečju maloprodajnih cen električne energije za gospodinjstva in industrijske odjemalce v EU v obdobju 2008–2012 Cene električne energije in plina (vključno z davki in dajatvami) za industrijske odjemalce so se v obdobju 2008–2012 povečale za 3,3 % oziroma 15 %, cene za gospodinjstva pa za 13,6 % oziroma 18%. Vir: Eurostat. Pri gospodinjstvih vključuje davke; pri industriji ne vključuje DDV in drugih vračljivih davkov; ne vključuje drugih olajšav za industrijo (podatki niso na voljo). Davki in dajatve predstavljajo približno 30 % končne cene električne energije za gospodinjstva (26 % več kot leta 2008) in 18 % končne cene za industrijske odjemalce. Komponenta davkov in dajatev v stroških industrije za električno energijo se je v obdobju, zajetim s tehtanim povprečjem EU, povečala za 127 %. (Celoviti podatki po državah članicah niso na voljo, vendar se v nekaterih državah članicah uporabljajo znatne davčne olajšave). Osnovni stroški energije so ostali razmeroma stabilni in znašajo približno polovico celotnih stroškov za električno energijo za gospodinjstva in industrijske odjemalce, preostali del stroškov za električno energijo pa predstavljajo stroški omrežja. Različne komponente stroškov za električno energijo se po državah članicah precej razlikujejo, kar pomeni izziv za notranji trg z energijo. Tako je na primer leta 2012 delež davkov in dajatev v stroških električne energije za gospodinjstva znašal od 5 % do 56 %. 2.6 Konkurenčna in cenovno
dostopna energija za vse potrošnike Energija je pomembna za konkurenčnost
gospodarstev držav članic, saj vpliva na proizvodne stroške industrije in
storitvenega sektorja ter kupno moč gospodinjstev. V zadnjih letih se je
razlika v ceni energije med EU in številnimi pomembnimi gospodarskimi partnericami
povečala. Razpoložljivost plina iz skrilavca v ZDA je tam znatno znižala
cene zemeljskega plina in tudi električne energije, proizvedene z njegovo
uporabo. Razkoraki v cenah z državami, kot sta Kitajska in Koreja se ne
povečujejo, vendar pa imajo zadevne države primerjalno gledano še vedno
nekatere prednosti. Zaradi takšnih razlik v cenah se lahko zmanjšajo
proizvodnja in stopnje naložb ter spremenijo vzorci trgovanja na svetovni
ravni, razen če jih ne izravnajo izboljšanja na področju energijske
učinkovitosti. Tveganje je še zlasti veliko za panoge, pri
katerih je delež stroškov energije visok in ki so izpostavljene mednarodni
konkurenci. Hkrati pa so v EU operativni energijski stroški proizvodnje nizki,
če jih primerjamo s končno proizvodnjo in dodano vrednostjo. Temu je
tako predvsem zaradi nizke energijske intenzivnosti industrijske proizvodnje in
usmerjenosti v proizvode z višjo dodano vrednostjo. Predelovalne panoge so se
na dvige cen energije odzvale s trajnimi izboljšanji energijske intenzivnosti
ter tako ohranile sorazmerno ugoden položaj. Vendar pa od leta 2005 dalje
prihaja do prestrukturiranja v smeri sektorjev z nižjimi stroški energije. Kar
zadeva relativni položaj ZDA in EU zaenkrat še ni prišlo do večje
spremembe v trgovinski bilanci med EU in ZDA ali pomembnih sprememb v celotni
strukturi predelovalnih panog, čeprav so ZDA izboljšale svojo trgovinsko
bilanco na področju energije. To ne pomeni, da se učinki zaradi vse
večjega razkoraka v cenah energije morda ne bodo pojavili, zlasti ker se
izboljševanje energijske učinkovitosti lahko upočasni. Analiza cen in stroškov energije (objavljena
skupaj s tem sporočilom)[15]
kaže, da so bili učinki na relativno konkurenčnost EU, ki jih je
mogoče neposredno pripisati višjim cenam energije in ceni emisijskih
kuponov v okviru ETS, zelo majhni, in sicer zaradi izboljševanja energijske
učinkovitosti. Vendar se to razlikuje od sektorja do sektorja, poleg tega
pa so posredni učinki, na primer povečanja stroškov električne
energije, vplivali na intenzivne porabnike električne energije, kot so
proizvajalci aluminija. Uspešne so bile tudi obstoječe politike za
preprečevanje selitev virov CO2,
na primer dodelitev brezplačnih pravic v okviru ETS. V vseh scenarijih za
prihodnost se predvidevajo pritiski v smeri rasti stroškov energije v EU, tudi
zaradi potrebe po nadomestitvi dotrajane infrastrukture, gibanj v smeri
povečanja cen fosilnih goriv, izvajanja obstoječe podnebne in
energetske politike ter morebitnih učinkov višje cene emisijskih kuponov. Zaradi tega bi bilo preudarno za tiste panoge,
v katerih je tveganje selitve virov CO2
največje, ohraniti obstoječ okvir politike do konca trgovanja v
tretji fazi. Zato namerava Komisija predložiti ustreznemu regulativnemu odboru
predlog sklepa o pregledu seznama v zvezi s selitvami emisij CO2, ki bi ohranil sedanja merila in
obstoječe predpostavke. To bi zagotovilo stalnost pri sestavi seznama.
Če druga pomembna gospodarstva ne bodo izvedla primerljivih prizadevanj,
bodo za zagotovitev konkurenčnosti energijsko intenzivnih panog v Evropi
podobne politike (vključno z izboljšanim sistemom brezplačne
dodelitve kuponov z boljšo usmerjenostjo) potrebne tudi po letu 2020.
Komisija bo še naprej spremljala izvajanje obstoječih pravil o selitvah
emisij CO2 in druge ustrezne ukrepe
za izvajanje tega okvira, da bi se upoštevalo splošne gospodarske razmere in
napredek, dosežen pri mednarodnih pogajanjih o podnebju. 2.7 Spodbujanje zanesljivosti
oskrbe z energijo Zanesljivost oskrbe z energijo pomeni
zagotavljanje stalne in zadostne dobave energije iz vseh virov vsem porabnikom.
V zvezi s fosilnimi gorivi Mednarodna agencija za energijo predvideva, da se bo
odvisnost EU od uvožene nafte s sedanjih približno 80 % do leta 2035
povečala na več kot 90 %. Podobno naj bi se odvisnost od uvoza
plina povečala s 60 % na več kot 80 %. Zaradi rasti
povpraševanja po energiji v svetovnem merilu in nezadostne konkurence na trgih
z energijo EU cene primarnih proizvodov ostajajo visoke. Leta 2012 je
Evrope uvozila nafto in plin v vrednosti več kot 400 milijard EUR,
kar predstavlja približno 3,1 % BDP EU, medtem ko je bil v obdobju 1990–2011
ta znesek v povprečju 180 milijard EUR. To povečuje
ranljivost EU za šoke v zvezi z oskrbo z energijo in njenimi cenami. Politike za izboljšanje zanesljivosti oskrbe
Unije morajo upoštevati tristranski pristop. Najprej je zaradi zmanjševanja
proizvodnje nafte in plina v EU nujno potrebno nadaljnje izkoriščanje
trajnostnih domačih virov energije. Prispevki lahko izvirajo iz
obnovljivih virov energije, domačih rezerv konvencionalnih in
nekonvencionalnih fosilnih goriv (predvsem zemeljskega plina) ter jedrskih
elektrarn, in sicer v skladu s preferencami držav članic glede njihove
mešanice energijskih virov in ob spoštovanju integriranega trga brez
izkrivljanja konkurence. Kadar se uporabljajo domači viri, bi bilo treba
spoštovati okvir obstoječe zakonodaje Unije in mednarodne obveznosti, ki
so bile na primer sprejete v okviru skupine G20 za postopno odpravo subvencij
za fosilna goriva. Komisija je pripravila okvir, ki je priložen temu
sporočilu, za varno in okolju neškodljivo izkoriščanje plina iz
skrilavca[16].
Kot drugo morajo države članice delovati
skupaj s ciljem diverzifikacije držav dobaviteljic in poti za uvožena fosilna
goriva. Konkurenco na trgih z energijo je treba okrepiti tudi z večjo
liberalizacijo, vzpostavitvijo notranjega trga z energijo, tudi z razvojem
infrastrukture za prenos energije, vključno s čezmejnimi
povezovalnimi vodi, ki so lahko pri zagotavljanju
zanesljivosti oskrbe učinkovitejši od podpore domačim proizvodnim
zmogljivostim. Zaradi projektov skupnega interesa,
dogovorjenih v okviru uredbe o energetski infrastrukturi, bi morala večina
držav članic v skladu z odločitvijo iz leta 2002 za povezovalne
vode doseči delež 10 % glede na obstoječe proizvodne
zmogljivosti. Tretjič, potrebna so večja
prizadevanja za stroškovno učinkovito izboljšanje energijske intenzivnosti
gospodarstva in za ustvarjanje prihrankov energije z izboljšanjem energijske
učinkovitosti stavb, izdelkov in postopkov. Pregled politik v zvezi s
prihranki energije v letu 2014 bo zagotovil več jasnosti za prihodnje
ukrepe in cilje na tem področju. 3. Evropsko upravljanje okvira
za leto 2030 3.1 Nacionalni načrti za
konkurenčno, zanesljivo in trajnostno oskrbo z energijo Medtem ko države članice potrebujejo
prožnost, da lahko izberejo politike, ki so najustreznejše glede na njihovo
nacionalno mešanico energijskih virov in preferenc, mora biti ta prožnost
združljiva z nadaljnjim povezovanjem trga, večjo konkurenco ter doseganjem
podnebnih in energetskih ciljev na ravni Unije. Komisija meni, da bi bilo treba za obdobje po
letu 2020 poenostavitvi in racionalizirati sedanje ločene postopke za
poročanje na področju obnovljivih virov energije, energijske
učinkovitosti in zmanjšanja emisij toplogrednih plinov ter oblikovati z
državami članicami usklajen postopek upravljanja. Izpolnjevanje ustreznih
ciljev bi zagotovili s kombinacijo ukrepov na ravni Unije in nacionalnih
ukrepov, opisanih v nacionalnih načrtih držav članic za konkurenčno,
zanesljivo in trajnostno oskrbo z energijo, ki bi: –
zagotovili izpolnitev ciljev politike EU na
področju podnebja in energije, –
zagotovili večjo usklajenost pristopov držav
članic, –
spodbujali nadaljnje povezovanje trga in
konkurenco, –
zagotoviti varnost vlagateljem za obdobje po letu 2020. Ti načrti bi morali določiti jasen
pristop k doseganju nacionalnih ciljev za emisije toplogrednih plinov v
sektorjih, ki niso vključeni v ETS, obnovljive vire energije, prihranke
energije, energetsko varnost, raziskave in inovacije ter druge pomembne izbire,
kot so jedrska energija, plin iz skrilavca ter zajemanje in shranjevanje
ogljikovega dioksida. Izrecni cilj bi moral biti ustvariti večjo varnost
za vlagatelje in večjo preglednost, izboljšati skladnost, usklajevanje in
nadzor na ravni EU, vključno z oceno takšnih načrtov ob upoštevanju
podnebnih in energetskih ciljev na ravni Unije, ter napredek pri doseganju
ciljev notranjega trga z energijo in smernic o državni pomoči. Obstajati
bi morala jasna struktura upravljanja z iterativnim postopkom, ki ga vodi
Komisija, da se oceni načrte držav članic glede na ta skupna
vprašanja in po potrebi oblikuje priporočila. Za izvajanje tega postopka je mogoče
predvideti tri korake. Korak 1: Komisija
bi pripravila podrobne smernice o delovanju novega postopka upravljanja in
zlasti vsebini nacionalnih načrtov. Pomembno bo določiti obseg in cilje
načrtov ter okvirne pogoje za njihovo delovanje. Vsebina bi morala
zajemati vidike, pomembne za konkurenčen, zanesljiv in trajnosten
energetski sistem, ter pokazati njihov prispevek k izpolnjevanju podnebnih in
energetskih ciljev na ravni EU. Zlasti bi bilo v načrtih opisano, kako
namerava država članica doseči potrebna zmanjšanja emisij
toplogrednih plinov ter navedena količina obnovljivih virov energije in
prihranki energije, ki jih država članica namerava doseči v letu 2030,
ob upoštevanju obstoječe zakonodaje in politik Unije. Poleg tega bi morale
biti v načrtih opisane politike, ki vplivajo na nacionalne mešanice
energijskih virov, kot so nove jedrske zmogljivosti, širša uporaba tehnologij
za zajemanje in skladiščenje ogljikovega dioksida, prehod na goriva z
manjšimi emisijami ogljikovega dioksida, razvijanje oskrbe z domačo
energijo, infrastrukturni načrti, kot so novi povezovalni vodi, nacionalni
davčni sistemi in sheme pomoči z neposrednim ali posrednim
učinkom ter uvedba pametnih omrežij itd. Korak 2: priprava
načrtov držav članic v okviru iterativnega postopka. Posvetovanje s sosednjimi državami bi moral
biti ključni element pri pripravi načrtov. Spodbujati bi bilo treba
regionalne pristope (na primer na osnovi regionalnih skupin za električno
energijo), saj bodo ti prispevali k nadaljnjemu povezovanju trga s skupnimi
odločitvami o obnovljivih virih energije, izravnalnih trgih, ustreznosti
proizvodnje in gradnji povezovalnih vodov. Sodelovanje med državami
članicami bo tudi izboljšalo stroškovno učinkovitost naložb in
okrepilo stabilnost omrežja. Korak 3: ocena
načrtov držav članic in obveznosti. V tretjem koraku bi Komisija izvedla pregled
nacionalnih načrtov, da se oceni, ali ukrepi in zaveze posameznih držav
članic zadostujejo za doseganje podnebnih in energetskih ciljev na ravni
Unije. V primeru, da bi bil načrt ocenjen kot nezadosten, bi se z
zadevnimi državami članicami izvedel poglobljen iterativni postopek z
namenom okrepitve vsebine načrta. Na splošno Komisija meni, da bi morali biti
nacionalni načrti za pravočasno zagotovitev okvira za ukrepe držav
članic v obdobju 2020–2030 in spodbuditev naložbe operativni že precej
pred letom 2020. V obdobju do leta 2030 bi bilo treba predvideti tudi vsaj eno
posodobitev nacionalnih načrtov, da bi se upoštevale spreminjajoče se
okoliščine, seveda ob spoštovanju upravičenih pričakovanj
vlagateljev. Čeprav bodo med tem postopkom upravljanja
in nacionalnimi politikami, sporočenimi v okviru evropskega semestra,
obstajale jasne povezave in dopolnjevanja, Komisija meni, da bi bilo treba ta
dva postopka, četudi se dopolnjujeta, zaradi različnega in posebnega
značaja energetskega in podnebnega področja ter različne
periodičnosti obeh postopkov upravljati ločeno. Če predvideni
kooperativni pristop ne bo učinkovit, bo treba morda pozneje strukturo
upravljanja določiti v zakonodaji. Komisija bo pripravila svoje predloge
za takšno strukturo upravljanja ob upoštevanju stališč Evropskega
parlamenta, držav članic in deležnikov. 3.2 Kazalniki in cilji za
konkurenčno, zanesljivo in trajnostno oskrbo z energijo Medtem ko bodo višji deleži obnovljivih virov
energije in učinkovitejši energetski sistem prispevali h konkurenčnosti
in zanesljivosti oskrbe z energijo (ter imeli tudi pozitiven učinek na
emisije toplogrednih plinov in onesnaževal), sami po sebi ne zadostujejo za
zagotovitev zadostnega napredka pri doseganju vseh vidikov teh ciljev do leta 2030.
Za oceno napredka v daljšem obdobju in zbiranje podatkov za prihodnje ukrepe
politike je potrebno sistematično spremljanje s ključnimi kazalniki.
Ti kazalniki bi vključevali: ·
razlike v cenah energije med EU in pomembnimi
trgovinskimi partnericami, ki bodo temeljile na poročilu o cenah energije
in stroških; ·
spremljanje diverzifikacije uvoza energije in
deleža domačih virov energije v porabi energije v obdobju do leta 2030; ·
gradnjo pametnih omrežij in povezovalnih vodov med
državami članicami, še posebej med tistimi, ki so najbolj oddaljene od
doseganja že dogovorjenih ciljev za države članice v zvezi z
zagotovitvijo ravni povezovalnih vodov za električno energijo, ki je enaka
ali presega 10 % njihove obstoječe proizvodne zmogljivosti; ·
povezovanje trgov z energijo znotraj EU na podlagi
liberalizacije trgov plina in električne energije, ki je že bila
določena v zakonodaji EU; ·
konkurenco in tržno koncentracijo na trgih z
energijo na nacionalni ravni in v regijah z uspešnim povezovanjem na
veleprodajni ravni; ·
tehnološke inovacije (izdatki za raziskave in
inovacije, patenti na ravni EU, konkurenčni položaj na področju
tehnologije v primerjavi s tretjimi državami). Komisija bo o teh kazalnikih periodično
poročala in po potrebi predlagala spremljevalne ukrepe. 4. Ključne dopolnilne politike 4.1 Promet Z belo knjigo o prometu[17] je bil določen
cilj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v prometnem sektorju za 60 %
do leta 2050 v primerjavi z letom 1990 in za približno 20 % do leta 2030 v
primerjavi z emisijami v letu 2008. Emisije toplogrednih plinov so se v obdobju
1990–2007 povečale za 33 %, ampak so se od takrat zmanjšale, in sicer
zaradi visokih cen nafte, povečanja učinkovitosti osebnih vozil in
počasnejše rasti na področju mobilnosti. Ta trend se bo predvidoma
nadaljeval do leta 2020, po letu 2020 pa bodo za izpolnitev ciljev iz bele
knjige potrebna večja prizadevanja. Nadaljnje zmanjšanje emisij na področju
prometa bo zahtevalo postopno preoblikovanje celotnega prometnega sistema v
smeri boljšega povezovanja med načini prevoza, večjo uporabo
necestnih možnosti, boljše upravljanje prometnih tokov z inteligentnimi
prometnimi sistemi ter obsežne inovacije in uvajanje novih pogonskih ter
navigacijskih tehnologij in alternativnih goriv. To bo treba podpreti s sodobno
in celovito zasnovo infrastrukture in bolj preudarnim oblikovanjem cen za
uporabo infrastrukture. Države članice bi morale proučiti tudi, kako
bi lahko za podporo zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v prometnem sektorju
v skladu s predlogom Komisije o obdavčitvi energentov[18] uporabile
obdavčenje goriva in vozil. Na mednarodni ravni bi morala EU dejavno
sodelovati v Mednarodni organizaciji za civilno letalstvo s ciljem, da se do
leta 2016 v letalskem sektorju na svetovni ravni vzpostavi na trgu
temelječi mehanizem, ki bo deloval od leta 2020 dalje. Glede emisij v
pomorstvu bo Komisija izvajala svojo strategijo za vključevanje tega
sektorja v politike EU za zmanjševanje toplogrednih plinov[19] in si skupaj z
Mednarodno pomorsko organizacijo prizadevala oblikovati svetovni pristop za
doseganje potrebnega zmanjšanja emisij z najustreznejšimi ukrepi. 4.2 Kmetijstvo in raba
zemljišč Kmetijstvo, sprememba rabe zemljišč in
gozdarstvo so sektorji, ki izpolnjujejo mnoge cilje, na primer zagotavljanje
hrane, krme, surovin in energije, izboljševanje kakovosti okolja ter
prispevanje k blaženju in prilagajanju podnebnim spremembam. Ti sektorji skupaj na eni strani proizvajajo
emisije toplogrednih plinov, na drugi strani pa jih odstranjujejo iz atmosfere. Emisije na primer povezujemo z živinorejo in
uporabo gnojil, medtem ko lahko upravljanje z mokrišči ali
kmetijsko-gozdarski ukrepi odstranijo CO2 iz
atmosfere. Trenutno so te emisije in
njihovo odstranjevanje obravnavni v različnih delih podnebne politike EU. Emisije iz kmetijstva, razen emisij CO2,
ureja odločba o porazdelitvi prizadevanj, medtem ko so emisije CO2 in njihovo odstranjevanje na
področju rabe zemljišč in gozdarstva izključeni iz cilja
domačega zmanjšanja emisij EU, vendar vključeni v mednarodnih
obveznostih. Da se zagotovi stroškovno učinkovit
prispevek vseh sektorjev k prizadevanjem za blaženje podnebnih sprememb, bi
bilo treba kmetijstvo, rabo zemljišč, spremembe rabe zemljišč in
gozdarstvo vključiti v cilj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do
leta 2030. Opravljena bo nadaljnja analiza, katere namen bo ocena možnosti za
blaženje podnebnih sprememb in najprimernejši pristop politike, ki bi lahko na
primer obsegal uporabo prihodnjega sklepa o porazdelitvi prizadevanj za
trgovanje z emisijami toplogrednih plinov, ki niso vključene v ETS, ali
jasno ločen steber ali kombinacijo obojega. Spremljajoči ukrepi
politik bi poleg tega morali temeljiti na izkušnjah iz prizadevanj za okolju
prijaznejšo skupno kmetijsko politiko in zagotoviti skladnost z ostalimi politikami
Unije. 4.3 Zajemanje in shranjevanje
ogljikovega dioksida (CCS) Emisije toplogrednih plinov iz energijsko in
ogljično intenzivnih panog EU se morajo znatno znižati, da bi bile
združljive z dolgoročnim ciljem EU glede toplogrednih plinov. Zaradi
doseganja teoretičnih omejitev učinkovitosti in neizogibnih s
postopki povezanih emisij v nekaterih sektorjih je morda CCS edina
razpoložljiva možnost za obsežno zmanjšanje neposrednih emisij iz industrijskih
procesov, ki bo dolgoročno gledano potrebno. V naslednjem desetletju bodo
torej ključnega pomena večja prizadevanja na področju raziskav
in razvoja ter tržni predstavitveni projekti CCS, da bi se lahko njihova
uporaba do leta 2030 razširila. Potrebno bo vzpostaviti podporni okvir EU s
stalno in okrepljeno uporabo prihodkov iz dražb. V energetskem sektorju bi bila lahko CCS
ključna tehnologija za na fosilnih gorivih temelječo proizvodnjo, ki
lahko zagotovi zmogljivosti za pasovno energijo in izravnavo v
elektroenergetskem sistemu z vse večjimi deleži različnih obnovljivih
virov energije. Države članice s fosilnimi rezervami in/ali visokim
deležem fosilnih goriv v svoji mešanici energijskih virov bi morale podpirati
CCS v fazi pred komercialno uporabo, da bi se znižali stroški te tehnologije in
do sredine naslednjega desetletja omogočila komercialna raba. To mora
vključevati razvoj ustreznega shranjevanja CO2 in prometno
infrastrukturo, ki bi se lahko financirala tudi iz sredstev EU, na primer v
okviru instrumenta za povezovanje Evrope in njegovega morebitnega naslednika. 4.4 Inovacije in financiranje V skladu z okvirom za leto 2020 so se naložbe
v raziskave in razvoj v Uniji v okviru strateškega načrta za energetsko
tehnologijo (v nadaljnjem besedilu: načrt SET), ki se razvija v enoten in
celovit načrt za usmerjanje prihodnjih naložb, povečale s 3,2 na 5,4
milijarde EUR letno. Za obdobje 2014–2020 je Unija povečala naložbe v
raziskave in razvoj na področju energije in podnebja ter bo v okviru
novega programa Unije za raziskave in inovacije Obzorje 2020 namenila
okoli 6 milijard EUR za energijsko učinkovitost in zanesljive, čiste
in nizkoogljične tehnologije ter pametna mesta in skupnosti. Več
sredstev bo na voljo tudi za finančne instrumente, javno-zasebna
partnerstva in projekte MSP. Kljub temu bo
morala EU okrepiti prizadevanja na področju politike raziskav in inovacij
v podporo okviru za podnebje in energijo po letu 2020. Že sedaj bi morali
začeti razmišljati o najboljšem načinu za to in o prednostnih
nalogah, in sicer ob upoštevanju napredka v okviru sedanjega načrta SET.
Poseben poudarek bi moral biti na hitrejšem zmanjševanju stroškov in tržnem
uvajanju nizkoogljičnih tehnologij (obnovljivi viri, energijska
učinkovitost in nizkoogljični industrijski postopki v več
sektorjih). To bi moralo biti osredotočeno na povečanje naložb v
večje predstavitvene projekte, spodbujanje povpraševanja po inovativnih
tehnologijah ter zagotavljanje ustreznih regulativnih okvirov na enotnem trgu.
Glede na dokaze se bodo z dozorevanjem novih energijskih tehnologij stroški po
pričakovanjih zmanjšali za 30 do 80 %. Navedene
dejavnosti bi lahko vključevale uporabo prihodkov, ustvarjenih v okviru
ETS, za financiranje nizkoogljičnih predstavitvenih projektov, na primer
na področju obnovljivih virov energije in energijske učinkovitosti,
ter spodbujanje večjih zasebnih naložb prek Evropske investicijske banke.
Načrti za nizkoogljično gospodarstvo, razčlenjeni po panogah, so
pokazali jasno potrebo po razvoju in obsežnih predstavitvah inovativnih
nizkoogljičnih industrijskih postopkov ter novih nizkoogljičnih
proizvodov z visoko dodano vrednostjo. V skladu s politikami Unije na
področju inovacij in industrije se bo zato preučil koncept
razširjenega sistema NER300 kot sredstva za usmerjanje prihodkov iz ETS v
predstavitve inovativnih nizkoogljičnih tehnologij v industriji in
proizvodnji energije. Delež prihodkov iz dražb bi se lahko uporabljal tudi za
spodbujanje nadaljnjih ukrepov za zmanjšanje toplogrednih plinov, na primer
spodbujanje konvergence in doslednosti nacionalnih sistemov spodbud za
obnovljive vire energije, ali za povečanje števila povezovalnih vodov in
uvajanje pametnih omrežij, predvsem z usmeritvijo na tiste države članice,
ki imajo manjše zmogljivosti za naložbe. Jasno je, da imajo države članice na
voljo številne možnosti v okviru novo dogovorjenih programov Unije za
spodbujanje obnovljivih virov energije in za izboljšanje minimalnih ravni
energijske učinkovitosti. Financiranje EU v obdobju 2014–2020 je na voljo
prek evropskih strukturnih in investicijskih skladov, v okviru katerih je bilo
najmanj 23 milijard EUR rezerviranih za tematski cilj „Prehod na gospodarstvo z
nizkimi emisijami ogljika“. To pomeni znatno povečanje podpore EU za
široko uporabo obnovljivih virov energije, energijsko učinkovitost, mestni
promet z nizkimi emisijami ogljika in pametna omrežja v EU. Veliko več
pozornosti bi bilo treba nameniti oblikovanju in uvajanju novih (ali
dokapitalizacijski obstoječih) finančnih instrumentov, ki bodo
okrepili zaupanje vlagateljev, tako da se bo lahko javno financiranje učinkoviteje
uporabljalo za povečanje naložb zasebnega kapitala. Treba pa je tudi začeti razmišljati o
instrumentih, ki bodo potrebni za obdobje po letu 2020 za obravnavo vprašanj,
povezanih s podnebjem in energijo, vključno z različnimi stroškovnimi
posledicami za države članice, ki so opisane v oddelku 2.1. Prav tako bo
pomembno razviti finančni inženiring in olajšati dostop do financiranja za
MSP. Takšni instrumenti bi morali tudi pooblastiti regionalne in lokalne organe
za vlaganje v nizkoogljične možnosti in njihovo izkoriščanje, kot
trenutno velja za pobudo Unije za pametna mesta, ki bo podpirala mesta in
regije pri sprejemanju ambicioznih in pionirskih ukrepov za zmanjšanje emisij
toplogrednih plinov za 40 % leta 2020 s trajnostno rabo in proizvodnjo
energije[20].
5. Mednarodno okolje Novi okvir za leto 2030 mora upoštevati
trenutne mednarodne razmere in pričakovan razvoj dogodkov. Na
področju energije prihaja do daljnosežnih sprememb. Jasno je, da se bo v
obdobju do leta 2030 povpraševanje po energiji v svetovnem merilu
povečalo, zlasti v Aziji, s čimer naj bi se
močno povečal uvoz ogljikovodikov v države, kot sta na primer
Kitajska in Indija. Pričakuje se, da bosta večje povpraševanje po
energiji delno pokrila razvoj novih virov, ki ga bo omogočil tehnološki
napredek (odprto morje, izboljšanje tehnik predelave, nekonvencionalni viri),
ter z njim povezana geografska razpršitev proizvodnje in trgovinskih poti
(zlasti za utekočinjen zemeljski plin). Ti dogodki
močno vplivajo na trgovinske tokove z energijo in cene energije ter bodo
imeli posledice za EU zaradi njene velike odvisnosti od uvoza. Hkrati
globalizacija tokov z energijo in večja raznolikost mednarodnih akterjev
ustvarjata priložnost za oblikovanje novega pristopa k na pravilih
temelječem upravljanju z energijo na svetovni ravni. Prizadevanja mednarodnih partnerjev Unije za
zmanjšanje emisij toplogrednih plinov so mešana. Uporaba načela „od spodaj
navzgor“ v postopku sprejemanja zavez v okviru konferenc v Københavnu in
Cancunu je bila znaten, čeprav nezadosten, korak v smeri bolj
vključujočega režima, v okviru katerega so se Kitajska, Indija,
Brazilija, ZDA, EU in več kot 100 držav (ki predstavljajo več kot 80 %
svetovnih emisij) skupaj zavezale k izvajanju določenih podnebnih politik.
Toda na splošno je ukrepanje v zvezi s podnebjem razdrobljeno in prilagojeno
posebnim gospodarskim razmeram. Osemintrideset razvitih držav, vključno z
EU, državami članicami in Islandijo, je sprejelo pravno zavezujoče
obveznosti glede emisij za drugo obdobje v okviru Kjotskega protokola, katerih
skupna višina pomeni povprečno zmanjšanje najmanj 18 % pod raven iz
leta 1990. To je sicer odstotek več kot v prvem ciljnem obdobju, vendar
Japonska, Nova Zelandija in Ruska federacija niso sprejele novih obveznosti. Okvir 3: Mednarodni napredek pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov Leta 2012 so se svetovne emisije ogljikovega dioksida povečale za 1,1 %, kar je sicer manj od letnega povprečnega povečanja v zadnjem desetletju v višini 2,9 %. Glavni povzročitelji emisij CO2 so zdaj Kitajska (29 % svetovnih emisij), Združene države (16 %), EU (11 %), Indija (6 %), Ruska federacija (5 %) in Japonska (3,8 %). Od leta 1990 so se emisije CO2 iz Kitajske močno povečale, in sicer za približno 290 %, od leta 2005 pa za približno 70 %. Količina emisij na prebivalca je zdaj primerljiva s tistimi v EU in znaša približno 7 ton. Leta 2012 so se emisije CO2 v ZDA zmanjšale za 4 %, od leta 2005 pa so se zmanjšale za več kot 12 %. Vendar pa je količina emisij na prebivalca veliko višja in je leta 2012 znašala 16,4 ton. Znatno zmanjšanje emisij je v veliki meri posledica izkoriščanja domačega plina iz skrilavca, ki je pri proizvodnji energije nadomestil premog. V Indiji so se emisije povečale za 6,8 % v letu 2012, za 53 % od leta 2005 do leta 2012 in za 200 % od leta 1990, vendar je količina emisij na prebivalca še vedno precej manjša kot v EU, in sicer manj kot 2 toni. Japonske emisije so v obdobju 2005–2012 ostale nespremenjene, toda od leta 1990 so se povečale in še naprej rastejo. Japonska je nedavno znatno skrčila svoje načrte za zmanjšanje toplogrednih plinov do leta 2020 v okviru pregleda energetske politike po jedrski nesreči v Fukishimi. Enako velja tudi za Avstralijo in Kanado. Kitajska je zdaj skupaj z EU največja
vlagateljica v obnovljive vire energije in je začela z vrsto regionalnih
sistemov trgovanja z emisijami, ki zajemajo pomembne gospodarske regije, z
namenom oblikovanja nacionalnega sistema, pri čemer je prednostna skrb
lokalno onesnaževanje zraka in energetska varnost. ZDA so zmanjšale emisije
toplogrednih plinov v skladu s svojim ciljem, da jih bodo do leta 2020
zmanjšale za 17 % v primerjavi z letom 2005, kar jim je uspelo z
nadomestitvijo premoga s plinom in z okrepitvijo standardov CO2 za
avtomobile, večjo uporabo obnovljivih virov energije in aktivnim zasebnim
sektorjem, ki zelo veliko vlaga v nove tehnologije in inovacije. Brazilija je
dosegla napredek pri zaustavljanju obsežnega krčenja gozdov. Ker je EU
trenutno v svetovnem merilu vodilna sila na področju nizkoogljičnih
tehnologij, imajo druga velika in hitro rastoča gospodarstva strateški
interes za konkuriranje na teh novih trgih. Obnovitev
ambicij na področju podnebja in energije bo Evropi omogočila, da na
teh hitro rastočih svetovnih trgih ohrani prednost prvega. Na splošno je razkorak med načrtovanimi
ukrepi za blaženje in tem, kar je potrebno za omejitev povečanja svetovne
temperature na manj kot 2°C[21],
še vedno znaten. Zato so pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi
podnebja (UNFCCC) leta 2011 sprožile postopek, namenjen sklenitvi novega
mednarodnega sporazuma v Parizu decembra 2015, ki bi veljal za vse pogodbenice
in zajemal obdobje po letu 2020. Pogodbenice bi morale biti pripravljene na
predložitev svojih prispevkov do prvega četrtletja leta 2015, da se omogoči
ustrezen čas za razpravo in vrednotenje glede na dogovorjeni cilj, tj.
omejitev zvišanja svetovne temperature na manj kot 2°C. Unija bi morala biti pripravljena, da prevzame svojo vlogo in sprejme
nadaljnje ambiciozne ukrepe za zmanjšanje svojih emisij toplogrednih plinov ter
spodbujanje obnovljivih virov energije in energijske učinkovitosti. To je
v našem lastnem interesu, pri čemer bi morali k tovrstnemu ukrepanju
pozvati tudi naše mednarodne partnerice, da bi se vključile v svetovni
izziv boja proti podnebnim spremembam. Povečanje mednarodnega ukrepanja bi
poleg tega pripomoglo k ohranjanju dolgoročne konkurenčnosti
industrijske baze Unije. 6. Naslednji
koraki Po mnenju Komisije bi morali ključni
elementi novega okvira za podnebje in energijo za leto 2030
vključevati naslednje: cilj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na
ravni EU, ki je enakomerno porazdeljeno med državami članicami v obliki
zavezujočih nacionalnih ciljev, prenovo sistema za trgovanje z emisijami,
cilj na ravni EU za delež energije iz obnovljivih virov in nov evropski
postopek upravljanja za podnebno in energetsko politiko, ki bo temeljil na
načrtih držav članic za zagotovitev konkurenčne, zanesljive in
trajnostne oskrbe z energijo. Energijska učinkovitost bo še naprej imela
pomembno vlogo pri doseganju ciljev Unije na področju podnebja in
energije, kar bo predmet pregleda, ki naj bi se končal proti koncu
leta 2014. Komisija poziva Svet in Evropski parlament,
naj se do konca leta 2014 dogovorita, da bi se morala EU do začetka leta 2015
v okviru pogajanj, ki se bodo končala v Parizu decembra 2015, zavezati k
zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za 40 %. Unija bi morala biti
pripravljena tudi pozitivno prispevati k vrhu, ki ga bo septembra 2014 gostil
generalni sekretar ZN. Poleg tega Komisija Svet in Evropski parlament
poziva, da na ravni EU sprejmeta cilj za delež obnovljivih virov energije, ki
se bo v EU uporabljal do leta 2030, v višini najmanj 27 %, kar bi
zagotovili prek jasnih zavez, ki bi jih določile države članice same,
podprti pa bi bili z okrepljenimi mehanizmi izvajanja in kazalniki na ravni EU. Komisija Svet in Evropski parlament poziva
tudi, naj podpreta pristop Komisije za prihodnjo podnebno in energetsko
politiko ter njen predlog za vzpostavitev poenostavljenega, vendar
učinkovitega sistema upravljanja za doseganje podnebnih in energetskih
ciljev. [1] Podatki Eurostata o sektorju okoljskega blaga in
storitev. [2] Climate Change 2013: The Physical Science Basis; Delovna
skupina I v okviru IPCC; povzetek za oblikovalce politik, oktober 2013. [3] COM(2013) 169, Zelena knjiga „Okvir podnebne in
energetske politike do 2030“. [4] COM(2011) 885, Energetski načrt za leto 2050; COM(2011) 112,
Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami
ogljika do leta 2050. [5] http://ec.europa.eu/energy/consultations/20130702_green_paper_2030_en.htm.
[6] COM(2011) 885. [7] COM(2014) 14. [8] V ETS je vključenih 11 000 fiksnih naprav, ki
proizvajajo električno energijo in so veliki porabniki energije. [9] COM(2012) 595. [10] COM(2013) 17. [11] COM(2013) 659. [12] COM(2014) 20. [13] C(2013) 7243. [14] http://ec.europa.eu/competition/consultations/2013_state_aid_environment/index_en.html
[15] COM(2014) 21, SWD(2014) 19, SWD(2014) 20. [16] COM(2014) 23, C(2014) 267. [17] COM(2011) 144. [18] COM(2011) 169. [19] COM(2013) 479. [20] http://setis.ec.europa.eu/set-plan-implementation/technology-roadmaps/european-initiative-smart-cities
[21] Okoljski program Združenih narodov (UNEP): poročilo o
premostitvi emisijske vrzeli (The Emissions Gap Report) iz leta 2013.