21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/16

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je treba prehransko varnost postaviti v središče politik Unije kot predpogoj za strategijo globalne stabilnosti.

1.2

V razpravi "hrana ali gorivo" se je Odbor sicer strinjal z EU, da je treba zmanjšati našo odvisnost od uvoza fosilnih goriv, vendar poziva Komisijo, naj prednostno obravnava vprašanja, kot so zanesljiva preskrba s hrano, zaščita zemljišč, konkurenčnost evropskega kmetijstva in raba zemljišč (1), ter pri tem vzpostavi tesno povezavo med zagotavljanjem prehranske varnosti in proizvodnjo bioenergije (2).

1.3

EESO meni, da mora prihodnost Evropske unije temeljiti na socialni, gospodarski in okoljski trajnosti ter da mora biti proizvodnja energije iz obnovljivih virov tesno povezana z doseganjem teh ciljev.

1.4

Odbor se strinja z odločitvijo Komisije, da v direktivi 98/70/ES in 2009/28/ES vključi zavezujoče določbe o spremembi rabe zemljišč, saj se sedanja biogoriva proizvajajo iz kmetijskih rastlin.

1.5

Odbor znova poudarja svoje stališče iz mnenja TEN/502 (3), v katerem nasprotuje odločitvi Komisije, da oceni posredno spremembo rabe zemljišč na podlagi primerjave fosilnih in biogenih energentov, ki se osredotoča le na emisije toplogrednih plinov ter zmanjšuje pomen vprašanj, kot sta zanesljiva preskrba in vpliv fosilnih goriv.

1.6

Odbor podpira predlog Komisije, da se, ob upoštevanju že izvedenih naložb, zmanjša proizvodnja biogoriv, pridobljenih iz kmetijskih kultur, in spodbudijo "napredna" biogoriva, vendar meni, da bi lahko proizvodnja biogoriv druge generacije, pri katerih se uporabljata les in slama, odpravila ponore ogljika in tako zvišala ravni CO2  (4).

1.7

Odbor meni, da bi bila njegova ocena drugačna, če bi se kot surovina za proizvodnjo biogoriv uporabljale tudi mikroalge; čeprav se trenutno še ne uporabljajo v komericalne namene, bi v primerjavi z biogorivi prve generacije zbujale manj pomislekov glede konkurence na področju obdelovalnih površin in vodnih virov.

1.8

Odbor v celoti potrjuje sklepe v zvezi z biogorivi, ki so bili sprejeti na konferenci EESO o prehranski varnosti leta 2011: "proizvodnja biogoriv bi morala biti v skladu s skupnimi načeli ter predmet presoj vplivov na okolje, v katere so tesno vključene lokalne oblasti, da se zagotovi skrbno upoštevanje pravice do hrane".

1.9

Odbor v skladu s to oceno Komisiji priporoča, da na evropski ravni sprejme orodja, kot je kazalnik na ravni izvajalca (operator level indicator), da se na ravni posamezne države članice oceni možen vpliv projektov s področja bioenergije na prehransko varnost.

2.1.1

Energetski sistem na mednarodni ravni trenutno preživlja zelo težke čase, kar je deloma posledica globalne gospodarske krize, zlasti pa geopolitičnega položaja v državah severne Afrike in na Bližnjem vzhodu.

2.1.2

Podatki OECD za leto 2009 kažejo, da se je poraba energije na svetovni ravni znižala za 4,4 %, v ZDA za 5 % in v EU za 5,5 %, medtem ko se je v državah nečlanicah OECD povpraševanje zvišalo za 2 %. K temu je treba dodati jedrsko nesrečo v Fukušimi (Japonska), ki je nekatere države, med drugim Nemčijo, spodbudila k opuščanju uporabe jedrskega goriva za proizvodnjo energije.

2.1.3

Evropa trenutno uvaža 80 % nafte, 60 % zemeljskega plina in 40 % premoga za kritje svojih potreb po energiji, ki naj bi znašale 1 583,3 Mtoe (Nomisma). Delež neobnovljivih virov energije je 91 % (nafta 36,6 %, zemeljski plin 24,5 %, premog 15,7 %, jedrska energija 13,6 %), obnovljivih virov pa 9 % (6,1 % biomasa, bioplin in komunalni odpadki, 1,7 % vodna energija, 0,7 % vetrna energija, 0,3 % geotermalna energija, 0,1 % fotovoltaična in sončna energija).

2.1.4

Evropa je vse bolj odvisna od uvoza energije. Ocenjuje se, da bodo leta 2030 države EU-28 uvažale 84 % zemeljskega plina, 59 % premoga in 94 % nafte, ki jih potrebujejo (Evropski svet za obnovljive vire energije – EREC). Podatki za leto 2009 kažejo, da sektor prometa predstavlja največji delež porabe energije, in sicer 33 %, stanovanjski sektor 26,5 %, industrija 24,2 % in storitve 14 %, medtem ko je kmetijstvo z 2,3 % na zadnjem mestu.

2.1.5

Cilje, ki si jih je zastavila EU, je mogoče povzeti na naslednji način:

2.2.1

V zadnjih letih so se pri energetskem sistemu, ki temelji na fosilnih gorivih, pokazale številne pomanjkljivosti, zaradi katerih sta prihodnja trajnost tega sistema in zagotavljanje oskrbe dvomljiva in zaradi česar so potrebni zanesljivejši energetski viri v okviru nadzorovanega sistema uvoza energije.

Povpraševanje po energiji še naprej narašča (Mednarodna agencija za energijo – IEA), zato bo prihodnje in neustavljivo izčrpavanje fosilnih goriv ogrozilo sposobnost Evrope, da zadovolji svoje naraščajoče potrebe po energiji. To izčrpavanje je posledica neobnovljive narave navedenih fosilnih goriv; proces preobrazbe traja zelo dolgo, kar ni združljivo z energetskimi potrebami sodobne družbe.

2.2.2

Glavne vrste obnovljive energije so:

To ni nujno celovit pregled, zlasti kar zadeva rezultate znanstvenih raziskav.

2.2.3

Bioenergijo je mogoče opredeliti kot energijo, ki se pridobiva iz biomase, ta pa se glede na agregatno stanje razvršča na naslednji način:

2.2.4

Biomasa je obnovljiv vir, ki je že postal učinkovit vir energije. Pomeni vsak organski material, ki neposredno ali posredno s fotosintezo uporablja sončno energijo. Pridobiva se iz energetskih kultur ali organskih ostankov gozdnih proizvodov ter s tehnološko predelavo kmetijskih proizvodov.

2.2.5

Na svetovni ravni se približno 50 % potencialno razpoložljivih ostankov pridobiva iz gozdarstva, drugih 50 % se zagotavlja iz kmetijstva, pri čemer so zlasti pomembni obrati, ki jih poganja biomasa iz kmetijstva in živinoreje (IEA).

—

Kjotski protokol, ki je začel veljati 21. marca 1994;

—

program Altener za spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije (Odločba Sveta 93/500/EGS);

—

Zelena knjiga o obnovljivih virih energije (1996);

—

bela knjiga, v kateri je določen cilj, da se do leta 2010 12 % energije pridobiva iz obnovljivih virov;

—

Direktiva 2001/77/ES o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije;

—

Direktiva 2003/30/ES o pospeševanju rabe biogoriv;

—

Direktiva 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije;

—

COM(2005) 628 final – Akcijski načrt za biomaso;

—

COM(2006) 34 final – Strategija EU za biogoriva;

—

Zelena knjiga – Evropska strategija za trajnostno, konkurenčno in varno energijo (2006);

—

sveženj podnebje/energija (20-20-20), Evropski svet, 9. marec 2007;

—

Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (besedilo velja za EGP);

—

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu - Časovni načrt obnovljive energije - Obnovljiva energija v 21. stoletju: izgradnja trajnejše prihodnosti. COM(2006) 848 final;

—

Sporočilo Komisije – Podpora električni energiji iz obnovljivih virov energije. SEC (2005) 1571 – COM (2005) 627 final.

3.1.1

Socialno-gospodarski učinki bioenergije so v veliki meri odvisni od njenih stroškov, tj. spodbud in strukturnih pomanjkljivosti, ter koristi, tj. povezanih dejavnosti, učinkov na BDP, znižanja emisij CO2, učinkov na zaposlovanje, znižanja tveganj, povezanih z gorivom, odprave stroškov odstranjevanja odpadkov, proizvodnje gnojil in drugih stranskih proizvodov (Althesys). Poleg tega proizvodnja bioenergije postane konkurenčna, ko cena nafte preseže 70 USD na sodček.

3.1.2

Sedanji sistem proizvodnje biomase v energetske namene vpliva na zemljišča, gospodarstvo, cene in družbo kot celoto. Odbor meni, da bi bilo treba te učinke oceniti, da se odpravijo pomanjkljivosti in izkrivljanja.

3.1.3

Odbor meni, da razvoj bioenergije vpliva na prehransko varnost iz razlogov, ki so tesno povezani s cenami in lokalnimi dejavniki. Glavni neposredni učinek na cene izhaja iz povpraševanja po biogorivih, saj so energetski trgi z vidika vrednosti večji od kmetijskih trgov. Cene energije določajo kmetijske cene energetskih pridelkov, saj povečanje povpraševanja po energiji, povezani s kmetijskimi proizvodi, določa najnižjo ceno sladkorne pese, koruze in oljne repice ter njihovo najvišjo ceno, ki bi, če bi bila presežena, povzročila nekonkurenčnost uporabe kmetijskih rastlin v primerjavi z drugimi viri energije, kot so vetrna, sončna in geotermalna. Poleg tega je treba opozoriti na splošen problem, ko višje cene energije zvišujejo stroške kmetijskih proizvodnih dejavnikov.

3.1.4

Bioenergija se je pokazala kot možna rešitev, ki lahko ponovno oživi območja, ki so gospodarsko prikrajšana in ne dovolj kmetijsko izkoriščena, zlasti v razvijajočih se sektorjih na različnih stopnjah proizvodnje, spravila, prevoza in predelave. Tudi z gospodarskega vidika in vidika zaposlovanja je mogoče doseči pozitivne učinke: po podatkih iz sporočila Komisije COM(2005) 628 final Akcijski načrt za biomaso naj bi bilo leta 2010 neposredno zaposlenih 300 000 novih delavcev, zlasti na podeželju.

3.1.5

Uporaba pogozdenih površin za energetske namene lahko prek boljšega upravljanja zemljišč ter zaščite pogozdenih površin prispeva k obnovi lokalnih kmetijsko-gozdarskih skupnosti. Poleg tega obstajajo možnosti za povečanje zmogljivosti gozdnih ekosistemov za izvajanje njihovih primarnih nalog, in sicer za proizvodnjo lesne biomase ter zaščito naravne dediščine in rodovitnosti tal.

3.2.1

Odbor izraža obžalovanje, ker, podobno kot se je zgodilo v preteklosti v zvezi z nafto, bogate države, kjer primanjkuje rodovitnih zemljišč za oskrbo prebivalstva, prek svojih multinacionalk ali celo državnih skladov znatno vlagajo v tretje države, da bi izkoriščale zemljišča. Tako obstaja nevarnost, da bo prišlo do prilaščanja zemljišč, kar bi lahko oslabilo strukturo podeželskih skupnosti ter ogrozilo kmetijske in gozdne vire lokalnega prebivalstva. Odbor meni, da ta situacija še zdaleč ni primer trajnostnega razvoja z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika.

3.2.2

Spori na področju rabe zemljišč so občutljiva tema, zlasti v primeru držav v razvoju ali velikih, redko poseljenih držav (npr. Brazilija ali ameriška zvezna država Iowa). Koncept spora na področju rabe zemljišč, čeprav ga je mogoče predvideti, je mogoče ponazoriti s podatkom, da bi s količino koruze, potrebne za proizvodnjo 25 galonov bioetanola, lahko nahranili eno osebo v celem letu (World Watch Institute).

3.2.3

Konflikt na področju rabe zemljišč je povezan z uvozom biogoriv v EU in s preskrbo s hrano v državah v razvoju, zlasti v Afriki in jugovzhodni Aziji, saj obstajajo napetosti v zvezi z lastništvom zemljišč, ker te države nimajo zemljiških knjig in običajnega prava.

3.2.4

Odbor podpira strategijo EU na področju biogoriv (COM(2006) 34 final), zlasti navedbo, da je bistveno, da za proizvodnjo surovin za biogoriva veljajo ustrezni minimalni okoljski standardi, ter poudarja pomisleke glede uporabe zemljišč v prahi zaradi možnega vpliva na biotsko raznovrstnost in tla.

3.3.1

V svetu z vse višjo stopnjo razvoja nenadzorovana uporaba vodnih virov nenehno narašča. Vzroki za to so rast svetovnega prebivalstva in njegovo preseljevanje, spremembe v prehrambenih navadah ter pomen biogoriv. Sedanja strategija za razvoj biogoriv bo nedvomno še zaostrila krizo z vodo, dostop do vode pa bi lahko bil omejevalni dejavnik pri proizvodnji surovin, kot sta koruza in sladkorni trs.

3.3.2

EESO meni, da je v zvezi z gojenjem pridelkov za biogoriva potreben prehod k pridelkom, ki ne potrebujejo namakanja in lahko rastejo tudi na območjih v notranjosti in prikrajšanih območjih, saj je sicer pri proizvodnji enega litra biodizla za namakanje pridelkov in v kemijskem procesu predelave potrebnih 4 000 litrov vode.

3.4.1

Izkrivljena uporaba tal in zlasti kmetijskih površin, pa naj gre za proizvodnjo hrane ali bioenergije, pomeni možna tveganja, kot so:

3.4.2

Vendar Odbor meni, da bi lahko racionalna raba tal v tesni povezavi z dobrimi praksami kmetovanja, ki se uporabljajo v EU, na podlagi pridelkov, povezanih s proizvodnjo različnih vrst bioenergije, dejansko povečala biotsko raznovrstnost ter zmanjšala homogenizacijo pokrajine. Odbor meni, da tukaj za Evropo ni poti nazaj.

3.4.3

S tega vidika bi se bilo treba osredotočiti na biogoriva druge generacije, čeprav – glede na to, da so primerna za intenzivno in industrijsko obdelavo – bi bila vloga kmetov omejena zgolj na dostavo surovin brez kakršnega koli jamstva za finančno nadomestilo. Odbor meni, da je treba ponovno uravnotežiti vlogo kmetov v zvezi s proizvodnjo in trženjem energetskih pridelkov, da se spodbudijo organizacije proizvajalcev v celotni oskrbovalni verigi, pri čemer bi lahko slednji imeli odločilno vlogo v pogajanjih o uravnoteženih pogodbah s sektorji, ki sledijo v proizvodni verigi.

3.5.1

V primeru obsežnega gojenja energetskih pridelkov na kopnem je potrebno trajnostno upravljanje gozdov in kmetijskih površin. Proizvodnja biomase za energetske namene lahko pozitivno vpliva na okolje samo, če bo izvedena na ustrezen način. Opuščanje podeželskih območij je na primer spodbudilo destabilizirajoče naravne dejavnike. Zemljišče, ki ni vzdrževano s pozitivnimi človeškimi dejavnostmi, je izpostavljeno višjim tveganjem zemeljskih plazov, dezertifikacije in požara.

3.5.2

Odbor meni, da je treba za spodbujanje celovitega razvoja bioenergije na terenu razviti model porazdeljene proizvodnje in kratkih energetskih verig, ki bo vključeval manjše obrate za predelavo lokalno proizvedene biomase ter tako zagotovil koristi v smislu vplivov na okolje in resnično možnost neposrednega vključevanja kmetov v proizvodno verigo (kot posameznikov ali skupin).

3.5.3

Odbor podpira smernice dobre prakse, ki jih je treba uporabljati za različne energetske pridelke in ki jih je predložila Evropska agencija za okolje, vključno z:

3.5.4

Odbor meni, da lahko razvoj energetsko usmerjenega kmetijstva ob ustreznem upravljanju prispeva k stalni človeški prisotnosti na zemljišču, s čimer se zagotovi upravljanje in izkoriščanje zemljišča kot vira, zlasti kar zadeva gozdne vire.

3.5.5

Poleg tega se lahko v kmetijskem sektorju proizvodnja bioenergije na nadzorovan način prepleta s proizvodnjo kmetijskih proizvodov, kar prispeva k diverzifikaciji tržnih poti, lažjemu prehodu na vse bolj konkurenčen kmetijski sektor ter k zagotavljanju nespornih rešitev v zvezi z uporabo kmetijskih proizvodov v novih državah članicah.

3.6.1

Za preučevanje okoljskih vplivov bioenergije se uporabljajo zelo različne metode. Odbor želi poudariti zlasti naslednji:

3.6.2

Pri presoji vplivov na okolje se lahko uporabijo ocene življenjskega cikla za določitev in količinsko opredelitev dejanskih ali možnih okoljskih in energetskih obremenitev v različnih fazah cikla proizvodnje in potrošnje bioenergije. Ta tehnika omogoča primerjavo okoljskega profila različnih oblik bioenergije s profilom fosilnih goriv, ki opravljajo podobne naloge.

3.6.3

Odbor meni, da je stališče držav globalnega partnerstva za bioenergijo, vključno z ZDA in Kitajsko, ki so podpisale mednarodni sporazum o nadzoru uporabe biogoriv ter njihovega vpliva na okolje in prehrambeno ravnovesje, v skladu z zgoraj navedenimi načeli. Vsaka država lahko izmeri okoljsko trajnost bioenergije s pomočjo 24 neobveznih meril in kazalnikov.

3.6.4

V skladu s tem Odbor meni, da je treba pri uporabi odvečnih zemljišč za proizvodnjo surovin za bioenergijo ne samo določiti s tem povezane okoljske, gospodarske in socialne omejitve, temveč z dejavnikom posredne spremembe rabe zemljišč (indirect land-use change) tudi ugotoviti, ali bi zemljišče, ki se izkorišča za energetske pridelke, lahko povzročilo zvišanje emisij CO2.

3.6.5

Odbor se strinja z odločitvijo Komisije, da spremlja tveganja, povezana z biogorivi v prometnem sektorju (Direktiva 28/2009), da omeji delež biogoriv in biotekočin, ki se pridobivajo iz poljščin, v skladu s stopnjo zrelosti različnih tehnologij, ter da spodbuja proizvodnjo bioenergije iz proizvodov, ki ne ustvarjajo dodatnega povpraševanja po zemljiščih, kot je sežiganje komunalnih odpadkov.

3.6.6

Odbor meni, da uporaba biogoriv prve generacije ne bi smela ovirati EU pri naložbah v raziskave novih virov čiste energije (5).