52013DC0286

KAZALO

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Poročilo Komisije o preučitvah na podlagi člena 30(9) in člena 73 Direktive 2010/75/EU o industrijskih emisijah v zvezi z emisijami iz intenzivne živinoreje in kurilnih naprav.......................................................................................................................................... 3

1........... Uvod.............................................................................................................................. 3

2........... Ozadje preučitev – preučitev direktive CPNO v obdobju 2005–2007............................. 4

2.1........ Intenzivna živinoreja........................................................................................................ 4

2.2........ Kurilne naprave z močjo, manjšo od 50 MW.................................................................. 5

2.3........ Kurilne naprave z močjo 50 MW in več.......................................................................... 5

3........... Možnosti, upoštevane v okviru preučitev, ki jih je izvedla Komisija.................................. 6

3.1........ Emisije v okolje, ki nastanejo zaradi intenzivne živinoreje................................................. 6

3.1.1..... Intenzivna govedoreja (člen 73(2)(b)).............................................................................. 6

3.1.2..... Različni pragovi zmogljivosti za rejo različnih vrst perutnine, vključno s posebnim primerom prepelic (člen 73(3)(a))...................................................................................................................................... 8

3.1.3..... Pragovi zmogljivosti za hkratno rejo različnih živalskih vrst v istem obratu („mešane kmetije“) (člen 73(3)(b))    8

3.2........ Emisije v zrak, ki nastajajo pri izgorevanju goriv.............................................................. 9

3.2.1..... Izgorevanje goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo manj kot 50 MW (člen 73(2)(a))         9

3.2.2..... Kurilne naprave z močjo 50 MW ali več (člen 30(9))...................................................... 9

4........... Naslednji koraki........................................................................................................... 10

5........... Sklepna ugotovitev....................................................................................................... 12

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Poročilo Komisije o preučitvah na podlagi člena 30(9) in člena 73 Direktive 2010/75/EU o industrijskih emisijah v zvezi z emisijami iz intenzivne živinoreje in kurilnih naprav

(Besedilo velja za EGP)

1.           Uvod

Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta o industrijskih emisijah[1] (imenovana tudi direktiva IED) je bila po treh letih medinstitucionalnih pogajanj o prvotnem predlogu Komisije[2] sprejeta 24. novembra 2010. Z njo je bilo sedem direktiv, ki so se nanašale na industrijske emisije, prenovljenih v enotno in celovito direktivo.[3] Direktiva IED je začela veljati 6. januarja 2011, države članice pa so jo morale prenesti v dveh letih. V celoti bo začela veljati v prihodnjih letih, ko bo veljavna zakonodaja prenehala veljati in jo bodo nadomestile nove določbe.

Z direktivo IED je zajetih približno 50 000 industrijskih obratov v EU, vključno z energetiko, proizvodnjo in predelavo kovin, nekovinsko industrijo, kemično industrijo, ravnanjem z odpadki in nekaterimi drugimi dejavnostmi, kot sta intenzivna prašičereja in perutninarstvo. Obrati, zajeti z direktivo IED, morajo delovati v skladu z dovoljenji, ki vključujejo pogoje na podlagi najboljše razpoložljive tehnologije (NRT) za preprečevanje, in če to ni izvedljivo, na splošno za zmanjševanje emisij v zrak, vodo in tla ter vpliva na okolje kot celoto. To za številne dejavnosti, ki so glavni vir onesnaževanja, vključuje tudi strožje minimalne sektorske zahteve za vso EU.

V zakonodajnem postopku je bilo precej časa namenjenega področju uporabe Direktive, vendar je v primerjavi z direktivo o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (CPNO) področje uporabe direktive IED na koncu ostalo razmeroma nespremenjeno. Je pa bilo ugotovljeno, da številne dejavnosti zahtevajo dodatno preverjanje, kar zadeva njihove možnosti, da povzročijo onesnaženje, in morebitne ukrepe za reševanje problema takega onesnaženja. Tako sta bili zlasti v člen 30(9) in člen 73 vključeni klavzuli o preučitvi, v tem poročilu pa sta navedeni preučitvi obravnavani:

(i) intenzivna živinoreja – kmetijska dejavnost v EU vpliva na okolje, kar zadeva emisije v tla, vodo in zrak. Natančneje, kmetijstvo prispeva več kot 90 % vseh emisij amonijaka v EU, pri čemer velik delež teh emisij nastane pri vzreji in reji živine. Amonijak prispeva k:

· nastanku „sekundarnih“ trdnih delcev in posledično vplivov na zdravje, ki segajo od manjših učinkov na dihalni sistem do prezgodnje umrljivosti;

· poškodovanju ekosistemov z zakisljevanjem in evtrofikacijo zaradi prevelike količine hranljivega dušika, ki pronica v sladko vodo in povzroča motnje v rastlinskih skupnostih, kar vpliva na izgubo biotske raznovrstnosti.

Z obstoječimi omejitvami na podlagi direktive IED je zajetih približno 20 odstotkov vseh prašičev in 60 odstotkov vse perutnine v EU. Direktiva se ne uporablja za govedorejske kmetije.

(ii) Dejavnosti izgorevanja – izgorevanje goriv v nepremičnih napravah znatno prispeva k emisijam številnih onesnaževal, vključno z žveplovim dioksidom, dušikovimi oksidi in trdnimi delci. Čeprav so z direktivo IED zajete številne večje kurilne naprave, še obstajajo vrzeli, poleg tega z veljavno zakonodajo EU ni zajeto izgorevanje goriv v napravah z nazivno vhodno toplotno močjo, manjšo od 50 MW.

2.           Ozadje preučitev – preučitev direktive CPNO v obdobju 2005–2007

Komisija je v okviru preučitve zakonodaje o industrijskih emisijah, ki je potekala v obdobju 2005–2007 in je privedla do predloga direktive IED, ugotovila, da emisije iz nekaterih dejavnosti znatno prispevajo k onesnaževanju okolja, vendar z zakonodajo EU niso ustrezno nadzorovane. Podrobneje so bili preučeni zlasti nekatere vrste intenzivne živinoreje in izgorevanje goriv v napravah z močjo, manjšo od 50 MW, da bi ugotovili, ali bi bilo treba take dejavnosti vključiti na področje uporabe direktive IED.

Komisija je prav tako znova preučila mejne vrednosti emisij za vso EU, določene v direktivi o velikih kurilnih napravah, in ugotovila, da številne od njih ne zadoščajo za zagotovitev večjega prevzemanja NRT. Zato je v predlog direktive IED vključila spremenjene mejne vrednosti, da bi jih uskladila z ravnmi emisij, povezanimi z NRT, kot so opredeljene v referenčnem dokumentu o NRT (BREF) za velike kurilne naprave, sprejetem leta 2006.[4] Taka uskladitev pa ni bila mogoča za nekatere posebne vrste kurilnih naprav, ki v navedenem referenčnem dokumentu o NRT ali drugih referenčnih dokumentih niso bile zajete ali niso bile zajete ustrezno. Te preučitve so v oddelkih od 2.1 do 2.3 podrobneje opisane v okviru prvotnega predloga direktive IED.

2.1.        Intenzivna živinoreja

Z direktivo CPNO so zajete naslednje vrste živinoreje:

· intenzivno perutninarstvo z več kot 40 000 mesti za perutnino;

· intenzivna prašičereja z več kot 2 000 mesti za prašiče pitance (težje od 30 kg);

· intenzivna prašičereja z več kot 750 mesti za plemenske svinje.

Komisija je izvedla posebni študiji[5],[6], da bi določila stroškovno najučinkovitejše ukrepe za zmanjšanje emisij amonijaka v kmetijskem sektorju. V študijah so bile opredeljene možnosti za razjasnitev in razširitev področja uporabe direktive CPNO, na podlagi katerih je Komisija v predlogu za prenovitev direktive CPNO iz leta 2007 predlagala naslednje:

(i) spremembe pragov za perutninske farme, da bi se upoštevale različne vrste ptic in razlike v njihovem vplivu na okolje, ter

(ii) vključitev pravila na podlagi enakovrednih faktorjev izločanja dušika za ugotavljanje, ali se direktiva CPNO uporablja za farme z različnimi vrstami perutnine ali mešane prašičje in perutninske farme.

Sozakonodajalca sta menila, da sprememb, ki jih je predlagala Komisija, še ne bi smeli vključiti v končno zakonodajno besedilo, temveč bi bilo treba nadalje preučiti, kakšne ukrepe, če sploh, bi bilo treba sprejeti. Take preučitve naj bi bile vseobsegajoče, kar pomeni, da se upoštevajo vsi vplivi takih kmetijskih dejavnosti na okolje.

2.2.        Kurilne naprave z močjo, manjšo od 50 MW

S Prilogo I k direktivi CPNO so zajete kurilne naprave z nazivno vhodno toplotno močjo, večjo od 50 MW. Vendar je bilo v okviru Tematske strategije o onesnaževanju zraka iz leta 2005[7] ocenjeno, da je precejšen tudi prispevek manjših kurilnih naprav k skupnim emisijam ključnih onesnaževal zraka v EU (SO2, NOx in trdni delci).

V okviru pregleda direktive CPNO v obdobju 2005–2007 je bilo zato preučenih več možnosti za zmanjšanje emisij iz kurilnih naprav z močjo med 20 in 50 MW. Ugotovljeno je bilo, da bi na podlagi različnih scenarijev, v katerih se uporabljajo različne omejitve emisij za vso EU, ocenjene koristi za zdravje na podlagi zakonske ureditve emisij iz te skupine obratov odtehtale ekonomske stroške usklajevanja.[8]

Komisija je v skladu s tem v predlogu direktive IED predlagala znižanje praga zmogljivosti v navedeni direktivi, da bi bile zajete vse kurilne naprave z nazivno vhodno toplotno močjo 20 MW ali več. Vendar se sozakonodajalca s tem nista strinjala in sta se vrnila k pragu 50 MW iz direktive CPNO.

Ob priznavanju pomembnosti emisij iz teh naprav je bila v člen 73(2)(a) direktive IED vključena zahteva, naj Komisija preuči potrebo po določitvi najprimernejšega nadzora nad emisijami iz kurilnih naprav z močjo, manjšo od 50 MW. Te preučitve naj bi bile glede na ugotovljene vplive takih dejavnosti na kakovost zraka najbolj osredotočene na emisije v zrak.

2.3.        Kurilne naprave z močjo 50 MW in več

Mejne vrednosti emisij za žveplov dioksid, dušikove okside in prah za kurilne naprave z nazivno vhodno toplotno močjo 50 MW ali več, določene na podlagi direktive o velikih kurilnih napravah, so „minimalni standardi“ in ne vplivajo na zahteve iz direktive CPNO. Zlasti uporaba NRT lahko privede do strožjih omejitev vrednosti emisij, vključenih v dovoljenja. Kljub temu je bilo med pregledom direktive CPNO v obdobju 2005–2007 ugotovljeno, da so se navedene mejne vrednosti pogosto uporabljale kot „privzete“ ravni za določanje pogojev v dovoljenju, čeprav so bile v številnih primerih veliko višje od ravni emisij, povezanih z NRT. Zanašanje na mejne vrednosti iz direktive o velikih kurilnih napravah zato ni moglo zagotoviti uporabe NRT, kar je povzročilo zaostanek pri prevzemanju NRT v tem sektorju. Glede na to, da velike kurilne naprave oddajajo precejšnje količine SO2, NOx in prahu, je to imelo resne vplive na okolje in zdravje, ki bi jih bilo mogoče bistveno zmanjšati, če bi se NRT v celoti uvedle.[9]

V direktivi IED so mejne vrednosti emisij za vso EU usklajene z ravnmi NRT iz referenčnega dokumenta o NRT za velike kurilne naprave, pri čemer je bilo pojasnjeno, da so te mejne vrednosti „minimalne“ zahteve. Vendar za nekatere vrste velikih kurilnih naprav v referenčnih dokumentih o NRT ravni emisij, povezane z NRT, niso bile opredeljene. Posledično za zadevne vrste (navedene spodaj ter v členu 30(8) in (9) direktive IED) v Prilogi V k direktivi IED niso bile opredeljene minimalne mejne vrednosti emisij za vso EU ali pa so se ohranile mejne vrednosti iz direktive o velikih kurilnih napravah:

(a) dizelski motorji;

(b) kotli za predelavo v sklopu obratov za proizvodnjo papirne kaše iz lesa ali drugih vlaknatih materialov;

(c) kurilne naprave, ki obratujejo v sklopu rafinerij, v katerih se samostojno ali z drugimi gorivi za lastne potrebe kot gorivo uporabljajo ostanki destilacij in pretvorb surove nafte;

(d) kurilne naprave, ki kot gorivo uporabljajo pline, ki niso zemeljski plin;

(e) kurilne naprave v kemičnih obratih, ki kot nekomercialno gorivo za lastne potrebe uporabljajo tekoče ostanke proizvodnje.

(f) Za te vrste naprav se v členu 30(9) direktive IED zahteva, naj Komisija na podlagi NRT preuči potrebo po določitvi mejnih vrednosti emisij za vso EU ali spremembi mejnih vrednosti emisij iz Priloge V.

3.           Možnosti, upoštevane v okviru preučitev, ki jih je izvedla Komisija

Komisija je od sprejetja direktive IED dokončala zahtevane preučitve, pri čemer se je oprla na nove informacije, pa tudi na podatke, zbrane v okviru prvotnega pregleda direktive CPNO. Prav tako je preučila stanje v zvezi z velikimi kurilnimi napravami iz člena 30(9). Rezultati tega dela so povzeti spodaj.

3.1.        Emisije v okolje, ki nastanejo zaradi intenzivne živinoreje

3.1.1.     Intenzivna govedoreja (člen 73(2)(b))

Komisija je ugotovila, da se v EU trenutno redi približno 90 milijonov glav goveda. V tem številu je zajeta reja krav molznic (27 %), telic (7 %) in goveda/druge živine (66 %). Govedo je prisotno na številnih gospodarstvih, in sicer na približno 3,5 milijona kmetijah, ki glede na velikost segajo od velikih centraliziranih kmetij do malih kmetij z eno samo kravo. Govedoreja, ki vključuje vse vidike reje krav, vključno s krmljenjem in ravnanjem z gnojem, trenutno na leto povzroči emisije približno 1 500 kt amonijaka (41 % celotnih emisij EU) in 7 000 kt metana (2 % celotnih emisij EU) v zrak. Govedoreja je tudi pomemben dejavnik onesnaževanja podzemnih in površinskih voda z nitrati, pri čemer je EU ukrepe za zmanjšanje takega onesnaženja sprejela na podlagi direktive o nitratih[10].

Komisija je pri preučitvi upoštevala nadzorne ukrepe, ki bi jih bilo mogoče najbolj stroškovno učinkovito uporabiti za zmanjšanje emisij, pa tudi regulativne/zakonodajne možnosti za izvajanje zadevnih ukrepov. V zvezi z nadzornimi ukrepi je raziskala, katere vrste tehnik trenutno obstajajo v EU, pri čemer se je oprla na veljavno zakonodajo držav članic, s katero je bila na nacionalni ravni opredeljena najboljša razpoložljiva tehnologija za zmanjšanje emisij amonijaka. To vključuje ukrepe v zvezi z zagotavljanjem uporabe dobre kmetijske prakse pri splošnem upravljanju kmetij, uporabo strategij krmljenja, zasnovo hlevov, skladiščenjem in obdelavo gnoja in gnojnice ter trošenjem gnoja in gnojnice po zemljiščih.

Komisija je v zvezi z izvajanjem politike ocenila več možnosti, ki bi jih bilo mogoče v EU uporabiti za zmanjšanje emisij iz govedoreje v zrak, vključno z naslednjim:

· sodelovanjem z državami članicami in kmetijskim sektorjem, da bi razvili ali nadgradili neobvezne sheme, namenjene sprejetju ukrepov za omejitev emisij;

· vključitvijo govedorejskih kmetij na področje uporabe direktive IED;

· oblikovanjem posebne zakonodaje, posebej namenjene emisijam iz intenzivne govedoreje;

· ukrepi navzkrižne skladnosti na podlagi skupne kmetijske politike EU ter

· spremembami preostale zakonodaje, na primer Direktive Sveta 91/676/EGS o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov.

Upoštevati je treba, da se NRT v okviru nadzornih ukrepov ne nanaša samo na možnost izvajanja direktive IED, temveč se raziskuje tudi, kako bi bilo mogoče NRT uporabiti v okviru vseh preučenih možnosti.

Oblikovani so bili trije različni scenariji na podlagi majhnega, srednjega in velikega prizadevanja za uporabo NRT za zmanjšanje emisij amonijaka. Na tej podlagi bi bilo mogoče emisije amonijaka zmanjšati za od 109 do 188 kt/leto v primerjavi z osnovnim scenarijem za mlečne kmetije z več kot 50 glavami goveda. Pri drugih vrstah govedorejskih kmetij z več kot 50 glavami goveda bi bilo mogoče emisije zmanjšati za od 59 do 108 kt/leto. Preučitev upravnih stroškov in stroškov usklajevanja kaže, da za vse velikosti kmetij koristi uporabe NRT odtehtajo stroške za kmete. Vendar je opozorjeno, da se z večanjem kmetije koristi povečujejo hitreje od stroškov, razmerje med koristmi in stroški pa je v primerjavi z drugimi govedorejskimi kmetijami izrazitejše v mlečnem sektorju. Če bi se za vse take kmetije uporabljala celotna ureditev izdajanja dovoljenj iz direktive IED, bi se poleg tega za približno 12 % vseh mlečnih kmetij in 23 % drugih govedorejskih kmetij zahtevalo dovoljenje, na podlagi tega pa bi več kot 400 000 kmetij prvič spadalo na področje uporabe direktive IED. Večina govedorejskih obratov bi tako še vedno ostala zunaj področja uporabe ureditve izdajanja dovoljenj iz direktive IED, posledično pa se emisije iz govedoreje v EU večinoma ne bi zmanjšale.

3.1.2.     Različni pragovi zmogljivosti za rejo različnih vrst perutnine, vključno s posebnim primerom prepelic (člen 73(3)(a))

Komisija je preučila tri mogoče pristope k razlikovanju pragov zmogljivosti za rejo različnih vrst perutnine:

(1) glave velike živine (GVŽ) – GVŽ se uporablja za primerjavo ali združevanje števila živali različnih vrst ali kategorij na podlagi prehranskih potreb živali, pri čemer 1 GVŽ ustreza kravi, ki tehta 600 kg in proizvede 3 000 litrov mleka na leto;

(2) enakovredni faktorji izločanja dušika – primerjava na podlagi povprečne letne količine izločenega dušika na žival ter

(3) živalska enakovrednost – ponderiran pristop na podlagi faktorjev izločanja dušika in fosforja ter drugih spremenljivk, ki se trenutno uporablja v eni državi članici.

Ti pristopi so se obravnavali za spremembo pragov za perutninske farme, za katere se uporablja direktiva IED. Ker obstaja jasna okoljska enakovrednost med prašičjimi farmami z 2 000 mesti in farmami pitovnih piščancev s 40 000 mesti, so bili pragovi za druge vrste perutnine izračunani na podlagi praga za farmo pitovnih piščancev s 40 000 mesti. Z uporabo vseh treh pristopov se pokažejo precejšnje razlike v pragovih, ki jih je za različne vrste perutnine mogoče določiti na podlagi direktive IED. Pragovi za ptice, ki so običajno manjše od pitovnih piščancev, bi se lahko znatno zvišali in bi za prepelice znašali do 85 000–320 000 mest. Pragovi za ptice, ki so običajno večje od pitovnih piščancev, bi se znižali, prag za farme pur bi na primer znašal od 9 200 do 21 000 mest, odvisno od uporabljenega pristopa.

Glede na naravo različnih perutninskih farm v EU je z uporabo vseh treh metod izračuna jasno, da bi se s spremembo pragov vedno povečalo neto število perutninskih, zajetih v direktivo IED. Izračuni stroškov in koristi takih sprememb kažejo, da bi bilo vključenih od 900 do 3 200 obratov. Čeprav bi v vseh primerih okoljske koristi zmanjšanja količin amonijaka znatno odtehtale stroške usklajevanja, bi to privedlo do omejenega zmanjšanja emisij amonijaka, in sicer od 4 do 35 kt/leto. Ocenjuje se, da naj bi neto letne koristi znašale od 30 milijonov EUR do 1 milijarde EUR. Poleg tega bi dodatne koristi zaradi zmanjšanja emisij prahu in vonjav prinesla uporaba NRT.

3.1.3.     Pragovi zmogljivosti za hkratno rejo različnih živalskih vrst v istem obratu („mešane kmetije“) (člen 73(3)(b))

Preučitev na podlagi člena 73(3)(b) direktive IED v zvezi z mešanimi kmetijami kaže podobnosti s preučitvijo na podlagi člena 73(3)(a) v zvezi z različnimi pragovi zmogljivosti za rejo različnih vrst perutnine, saj so tudi tukaj trije glavni pristopi, opredeljeni za ponderiranje emisij za izpeljavo pragov, glave velike živine, enakovredni faktorji izločanja dušika in živalska enakovrednost. Preučitev, ki jo je izvedla Komisija, je pokazala, da več držav članic že zakonsko ureja mešane kmetije z uporabo enega od teh pristopov. Komisija je okvirna zmanjšanja emisij s kmetij izpeljala iz uporabe NRT, ocene stroškov in koristi z uporabo pravila za mešane kmetije na podlagi Priloge I k direktivi IED ter ocene skupnega števila kmetij, na katere bi to lahko vplivalo, v EU. Rezultati kažejo, da bi vključitev mešanih kmetij v direktivo IED privedla do zmanjšanja emisij za približno 1–20 kt/leto. Poleg tega bi stroške usklajevanja znatno odtehtale koristi zmanjšanja količin amonijaka, pa tudi druge dosežene okoljske koristi, vključno z zmanjšanjem emisij metana ter izpustov prahu in vonjav. Neto letne koristi naj bi po ocenah znašale od 5 do 540 milijonov EUR. Take spremembe bi verjetno zadevale od 600 do 1 800 kmetij.

Preučen je bil tudi točen način izračuna zadevnih pragov za mešane kmetije. Jasno je, da bi bilo treba za tak pristop k delu pojasniti točen način ponderiranja okoljskih vplivov prašičev in perutnine ali ga celo vključiti v samo zakonodajo, da bi se omogočila doslednost pri izračunih na ravni posamezne države članice.

3.2.        Emisije v zrak, ki nastajajo pri izgorevanju goriv

3.2.1.     Izgorevanje goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo manj kot 50 MW (člen 73(2)(a))

Komisija je na podlagi dela, opravljenega med pregledom direktive CPNO, zbrala dodatne informacije o številu, zmogljivosti, porabi goriva in emisijah iz kurilnih naprav z močjo med 1 in 50 MW. Z zapolnitvijo preostalih vrzeli v podatkih na podlagi ekstrapolacije je bilo mogoče zbrati dovolj popoln niz podatkov za oceno morebitnih možnosti nadzora, čeprav se priznava omejenost nekaterih podatkov.

Iz niza podatkov je razvidno, da kurilne naprave z močjo med 1 in 50 MW obratujejo v različnih sektorjih in se uporabljajo med drugim za ogrevanje in proizvodnjo elektrike, pa tudi za proizvodnjo energije v najrazličnejših industrijskih dejavnostih.

Potrjeno je bilo, da številne države članice te obrate delno že zakonsko urejajo, s preučitvijo veljavne zakonodaje v državah članicah pa je bilo mogoče ugotoviti, kje bi bile lahko okoljske koristi na podlagi uvedbe minimalnih omejitev emisij v vsej EU največje.

V predhodni oceni kurilnih naprav z močjo 1–50 MW so bile preučene naslednje možnosti nadzora:

1. zakonsko se uredijo kot nova dejavnost v Prilogi I k direktivi IED, za katero se uporabljajo omejitve emisij v zrak, ki veljajo za vso EU (ocenjeni sta bili dve različni ravni prizadevanj);

2. zakonsko se uredijo brez popolne ureditve izdajanja dovoljenj, vendar tako, da se zanje uporabljajo omejitve emisij v zrak, ki veljajo za vso EU.

Razlikovalo se je med tremi kategorijami glede na nazivno vhodno toplotno moč naprav: 1–5 MW, 5–20 MW in 20–50 MW.

Preučevala se je tudi možnost uporabe proizvodnih standardov za nove, serijske naprave v skupini z najmanjšo zmogljivostjo, vendar njenih vplivov ni bilo mogoče v celoti oceniti.

V predhodni oceni so se upoštevale v denarju izražene koristi za okolje in zdravje, pa tudi gospodarski učinki v smislu stroškov usklajevanja in upravnih stroškov. Pokazalo se je, da po skoraj vseh scenarijih koristi znatno presegajo stroške, kar dokazuje morebitne prednosti zakonske ureditve teh naprav na ravni EU. Upravne stroške – čeprav so na splošno precej nižji od dejanskih stroškov usklajevanja – je mogoče omejiti z izbiro ureditve, ki ne vključuje vseh zahtev za izdajo dovoljenja, zlasti za razrede z manjšo zmogljivostjo, ki se že uporablja za nekatere manjše naprave na podlagi direktive IED.

3.2.2.     Kurilne naprave z močjo 50 MW ali več (člen 30(9))

Trenutno z izmenjavo informacij na podlagi člena 13(3) direktive IED poteka revizija več referenčnih dokumentov o NRT. Na podlagi tega bodo pripravljeni zaključki o NRT[11], v katerih bodo opredeljene NRT in s tem povezane ravni emisij. Vse vrste kurilnih naprav iz člena 30(9) bodo zajete z enim od naslednjih zaključkov o NRT: celuloza in papir, rafinerije nafte in plina, proizvodnja velikih količin organskih kemikalij in velike kurilne naprave.

Z direktivo IED se je znatno okrepila vloga zaključkov o NRT pri določitvi pogojev za izdajo dovoljenj, zlasti mejnih vrednosti emisij. V členu 15(3) se zahteva, da je treba za določitev mejnih vrednosti praviloma uporabljati ravni NRT, medtem ko člen 15(4) določa možnost odstopanja od tega pravila, čeprav samo v posebnih primerih, če je to upravičeno na podlagi ocene stroškov in koristi. Vendar mejne vrednosti emisij v dovoljenju za kurilne naprave, ki se jim odobrijo taka odstopanja, ne smejo presegati mejnih vrednosti iz Priloge V k direktivi IED.

Z direktivo IED je prav tako pojasnjeno, da se mejne vrednosti za vso EU uporabljajo kot „minimalne“ zahteve. Kot je predvideno v členu 73, je določitev mejnih vrednosti za vso EU za posamezne vrste naprav „zaščitna mreža“ za zagotovitev, da ni odobrenih pretiranih odstopanj od ravni za NRT. Komisija vseeno meni, da je treba državam članicam omogočiti, da v celoti upoštevajo prihajajoče zaključke o NRT, tako da posodobijo dovoljenja, še preden odločijo, da je za nekatere vrste naprav potrebna taka zaščitna mreža. Za določene vrste kurilnih naprav iz člena 30(9), za katere ni zaključkov o NRT, kaj šele informacij o njihovem morebitnem upoštevanju, na tej stopnji ni mogoče oceniti dodatnih koristi, ki bi jih prinesle nove ali spremenjene mejne vrednosti emisij za vso EU.

Ko bodo za te naprave sprejeti zaključki o NRT, bo lahko Komisija na podlagi poročil držav članic o njihovem upoštevanju v skladu s členom 72 opredelila potrebo po dodatnih določbah o minimalni zaščiti. Komisija bo o tem poročala Evropskemu parlamentu in Svetu na podlagi člena 73(1).

4.           Naslednji koraki

Komisija je pri tehtanju morebitnih ukrepov, ki bi jih bilo treba sprejeti na podlagi preučitev, ustrezno upoštevala njihove stroške in koristi. Priznati je treba tudi povezave z drugimi pobudami, zlasti:

(i) predlogom Komisije za reformo skupne kmetijske politike[12], ki omogoča podporo ukrepom blažitve za omejitev emisij v zrak v kmetijstvu in gozdarstvu iz ključnih dejavnosti, kot sta živinoreja in uporaba gnojil;

(ii) nedavno revizijo Göteborškega protokola o zmanjšanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h konvenciji UNECE o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja, ki vključuje revidirane zgornje meje za letne emisije amonijaka za leto 2020, pa tudi klavzulo o ponovnem pregledu za prihodnje ukrepe omejevanja emisij amonijaka iz kmetijskega sektorja, ter

(iii) pregledom politike EU o kakovosti zraka, ki naj bi ga Komisija izvedla v letu 2013 in v okviru katerega bo preučena stroškovna učinkovitost različnih možnosti nadaljnjega nadzora za zmanjšanje vplivov onesnaževanja zraka na zdravje in okolje, vključno zaradi kmetijstva in izgorevanja.

Komisija bo tako na podlagi rezultatov preučitev, zajetih s tem poročilom, sprejela naslednje ukrepe.

Ukrep 1 – Emisije iz govedoreje in pragovi zmogljivosti za intenzivno živinorejo, zajeti v direktivo IED

Rezultati, zbrani na podlagi preučitve nadzora nad emisijami iz intenzivne govedoreje, so jasno pokazali koristi sprejetja ukrepov za zmanjšanje emisij amonijaka v tem sektorju. Vendar je jasno, da emisij iz sektorja govedoreje ne smemo obravnavati ločeno od drugih vrst živalskih farm. Komisija zato priznava, da so največja zmanjšanja emisij povezana z ravnanjem z gnojem, in meni, da bi bilo mogoče z dodatno poglobljeno preučitvijo možnosti za zmanjšanje emisij zaradi trošenja gnoja za vse vrste kmetij opredeliti dejavnike, ki zagotavljajo najboljše razmerje med stroški in koristmi pri zmanjševanju emisij, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti morebitnim upravnim stroškom in stroškom usklajevanja za kmetijski sektor ter potrebni sorazmernosti takih stroškov z morebitnimi koristmi. Taka študija bo izvedena v letu 2013, poleg ukrepov na ravni EU pa bo preučeno tudi, kako se lahko posamezne države članice lotijo zmanjšanja emisij na nacionalni ravni, da bi se uskladile tudi s preostalo zakonodajo EU, kot je direktiva o nacionalnih zgornjih mejah emisij[13]. V okviru tega se bodo upoštevale informacije o tehnikah trošenja gnoja in gnojnice po zemljiščih iz referenčnega dokumenta o NRT za intenzivno perutninarstvo in prašičerejo, vključene pa bodo tudi dodatne koristi zmanjšanja drugih emisij poleg amonijaka.

Rezultati preučitve, ki jo je izvedla Komisija, tudi kažejo, da je določitev različnih pragov zmogljivosti za različne vrste perutnine in mešane kmetije glede na njihov vpliv na okolje sicer lahko koristna v smislu okoljskega rezultata, da pa je možnost za zmanjšanje emisij zelo omejena. Taka ugotovitev potrjuje prvotno preučitev, ki jo je Komisija izvedla na podlagi direktive CPNO. Vseeno pa bi glede na nedavno sprejetje direktive IED nadaljnja sprememba zadevnih opisov dejavnosti v Prilogi I kmete pahnila v negotovost, dokler bi potekala pogajanja o izidu rednega zakonodajnega postopka. Komisija zato meni, da bi morali veljavni pragovi za perutninske farme, ki spadajo na področje uporabe direktive IED, ostati nespremenjeni.

Ukrep 2 – izgorevanje goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo manj kot 50 MW

Preučitev, ki jo je izvedla Komisija, je potrdila, da je emisije ključnih onesnaževal zraka iz kurilnih naprav, manjših od 50 MW, na ravni EU mogoče nadzorovati in bistveno zmanjšati tako, da koristi za okolje in zdravje odtehtajo stroške usklajevanja za izvajalce. Pazljivost je potrebna pri presoji morebitnih možnosti regulativnega pristopa, da bi se izognili previsokim upravnim stroškom, ki bi jih morda povzročila široka ureditev dovoljenj za manjše naprave, hkrati pa je treba upoštevati morebitne dodatne koristi. Glede na ugotovljeno precejšnjo negotovost sta potrebni nadaljnja razjasnitev in primerjava učinkov izbranih možnosti, preden bo mogoče dejansko sklepati o njihovih prednostih.

Zato bo v okviru preučitve politike onesnaževanja zraka izvedena še bolj poglobljena presoja najobetavnejših možnosti za nadzor nad emisijami iz kurilnih naprav z močjo med 1 in 50 MW.

Ukrep 3 – kurilne naprave z močjo 50 MW ali več

Komisija meni, da bi bilo prezgodaj, če bi v direktivi IED za velike kurilne naprave iz člena 30(9) določili ali spremenili mejne vrednosti emisij za vso EU. Najprej je predvideno, da bo Komisija do konca leta 2014 sprejela zaključke o NRT, v katerih bodo zajete te naprave. Države članice bodo nato imele na voljo štiri leta, da znova obravnavajo in po potrebi posodobijo dovoljenja ter tako zagotovijo pravilno izvajanje NRT.

Če bi se na podlagi poročil držav članic o izvajanju direktive IED izkazalo, da je prevzemanje NRT za zadevne naprave v zaostanku, bo Komisija o tem poročala v okviru triletnega poročila Evropskemu parlamentu in Svetu, ki je predvideno v členu 73(1), ter po potrebi zahtevala uvedbo ali posodobitev minimalnih zahtev za vso EU.

5.           Sklepna ugotovitev

Preučitve, ki jih je Komisija izvedla na podlagi člena 73(2)(a) in (b) ter 73(3), so pokazale morebitne koristi za okolje, ki bi jih bilo mogoče doseči bodisi s spremembo veljavne zakonodaje EU bodisi z razvojem novih instrumentov za zmanjšanje emisij iz kmetijstva in izgorevanja.

Komisija v zvezi z intenzivno živinorejo še ne namerava predlagati sprememb Priloge I k direktivi IED za dejavnosti iz točke 6.6 (intenzivno perutninarstvo in/ali prašičereja) ali vključiti govedorejskih farm, saj bi take spremembe prinesle precej omejene koristi za okolje, hkrati pa bi lahko številnim kmetijam povzročile precejšnje upravne stroške in stroške usklajevanja. Je pa jasno, da trošenje gnoja povzroča precejšnje emisije, zato bi bilo treba izvesti dodatne študije, da bi ugotovili, ali in kako bi bilo treba emisije amonijaka nadzorovati na ravni EU, zlasti s spremembami direktive o nacionalnih zgornjih mejah emisij, katere pregled naj bi bil končan v letu 2013, in sicer v okviru širšega pregleda Tematske strategije o onesnaževanju zraka in z njo povezane zakonodaje.

Pri izgorevanju goriv v napravah z nazivno vhodno toplotno močjo, manjšo od 50 MW, so se pokazale jasne možnosti za stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij v zrak, naslednji korak pa bo nadaljnja preučitev možnosti za morebitne regulativne ukrepe v presoji vplivov, izvedeni v podporo trenutnemu pregledu tematske strategije o onesnaževanju zraka.

Komisija v zvezi z velikimi kurilnimi napravami iz člena 30(9) direktive IED meni, da na tej stopnji ni potrebe po spremembi veljavnih ali določitvi novih mejnih vrednosti emisij za vso EU, saj se bodo zadevni zaključki o NRT še naprej objavljali in vključevali v obratovalna dovoljenja za naprave, saj se ta nenehno posodabljajo.

[1]               UL L 334, 17.12.2010, str. 17.

[2]               COM(2007) 844 final

[3]               Direktiva 2008/1/ES o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (CPNO), Direktiva 1999/13/ES o emisijah topil, Direktiva 2000/76/ES o sežiganju odpadkov, Direktiva 2001/80/ES o velikih kurilnih napravah ter direktive 78/176/EGS, 82/883/EGS in 92/112/EGS v zvezi z industrijo titanovega dioksida.

[4]               UL C 253, 19.10.2006, str. 5.

[5]               Measures in agriculture to reduce ammonia emission (Ukrepi v kmetijstvu za zmanjšanje emisij amonijaka), končno poročilo Komisiji, IIASA, junij 2007.

[6]               Impact assessment of a possible modification of the IPPC Directive as regards intensive livestock rearing (part of a project on integrated measures in agriculture to reduce ammonia emissions carried out by the consortium Alterra, Wageningen UR, EuroCare, University of Bonn and A&F) (Presoja vplivov morebitne spremembe direktive CPNO v zvezi z intenzivno živinorejo (v okviru projekta celovitih ukrepov v kmetijstvu za zmanjšanje emisij amonijaka, ki ga je izvedel konzorcij družb Alterra, Wageningen UR, EuroCare, Univerze v Bonnu in družbe A&F)), junij 2007.

[7]               COM(2005) 446 final

[8]               Assessment of the benefits and costs of the potential application of the IPPC Directive (96/61/EC) to industrial combustion installations with 20-50 MW rated thermal input (Ocena koristi in stroškov morebitne uporabe direktive CPNO (96/61/ES) za industrijske kurilne naprave z nazivno vhodno toplotno močjo 20–50 MW), poročilo za Evropsko komisijo, AEA Technology, oktober 2007.

[9]               Evaluation of the costs and benefits of the implementation of the IPPC Directive on Large Combustion Plant (Ocena stroškov in koristi izvajanja direktive CPNO za velike kurilne naprave), AEA Technology, julij 2007.

[10]             Direktiva Sveta 91/676/EGS o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov.

[11]             „Zaključki o NRT“ pomeni dokument, ki vsebuje dele referenčnega dokumenta BAT, ki vsebuje zaključke o najboljših razpoložljivih tehnologijah, njihov opis, informacije za oceno njihove ustreznosti, ravni emisij, povezane z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami, z njimi povezano spremljanje, z njimi povezane vrednosti porabe in po potrebi zadevne ukrepe za sanacijo lokacije.

[12]             COM(2011) 627 final/2

[13]             Direktiva 2001/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (UL L 309, 27.11.2001, str. 22).