52013DC0141

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU

Podhranjenost –tragedija, ki jo je mogoče preprečiti

Posledice slabe prehrane so ena od najresnejših tragedij našega časa, ki jih je mogoče preprečiti. Mnogo držav zaostaja pri uresničevanju razvojnega cilja tisočletja (MDG) v zvezi s prepolovitvijo deleža ljudi, ki trpijo lakoto, v katerih ima še vedno eden od šestih otrok premajhno telesno težo. Ti otroci so žrtev začaranega kroga revščine, neustrezne prehrane in bolezni, ki združeni pomenijo najslabši možni začetek življenja, posameznike in družbe pa pahnejo v revščino.

EU je pomemben akter na področju prehranske varnosti – sklepi o financiranju razvoja podeželja, prostorskega načrtovanja, trajnostnega kmetijstva in prehranske varnosti so v obdobju 2006–2011 znašali v povprečju več kot 1 milijardo EUR letno. Posebne pobude, ki so prispevale k večji prehranski varnosti, so vključevale instrument za hrano v višini 1 milijarde EUR, ki je pomagal tistim državam, ki jih je najbolj prizadela kriza zaradi visokih cen hrane v obdobju 2007–2008, ter pobudo za razvojne cilje novega tisočletja v višini 1 milijarde EUR, ki podpira tiste države, ki zaostajajo pri uresničevanju teh ciljev, zlasti MDG 1c za prepolovitev deleža ljudi, ki trpijo lakoto, ter MDG 3 in 4. Poleg tega se EU proti akutni prehranski negotovosti bori s humanitarno in razvojno pomočjo. Vsako leto je za pokritje prehrambnih potreb porabljene med eno tretjino in polovico proračuna EU za humanitarno pomoč.

Komisija je nedavno v okviru dogodka Lakota v svetu leta 2012 v Londonu sprejela politično zavezo, da bo podprla partnerske države pri zmanjševanju števila otrok, mlajših od pet let, ki so zaostali v razvoju, za najmanj 7 milijonov do leta 2025. To sporočilo je odgovor Komisije za uresničitev tega cilja ter splošnega zmanjšanja podhranjenosti mater in otrok.

Za reševanje te težave je potreben večsektorski pristop, ki združuje trajnostno kmetijstvo, razvoj podeželja, prehransko varnost, javno zdravje, vodo in javno higieno, socialno zaščito in izobraževanje. V ta namen si morajo partnerske države priznati to težavo in se zavezati k njenemu reševanju, da bodo ženske in otroci lahko dobili oskrbo in hranila za dostojen začetek življenja. Mednarodna skupnost je odločena, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bi podprla partnerske države v prizadevanjih za izboljšanje prehrane mater in otrok.

Okvir politike EU za razvoj je določen v predlogu Komisije za agendo za spremembe[1] in sklepih Sveta iz maja 2012[2]. Pristop EU k prehranski varnosti in humanitarni podpori pri preskrbi s hrano v tretjih državah je bil še nadalje izpopolnjen v sporočilih o politikah EU na področju prehranske varnosti in humanitarne podpore pri preskrbi s hrano[3] ter poznejših sklepih Sveta iz maja 2010[4]. Ti dokumenti enakovredno obravnavajo vsakega od štirih stebrov prehranske varnosti, tj. razpoložljivost hrane, dostopnost hrane, izboljšano prehrano ter boljše preprečevanje in obvladovanje kriz, in poudarjajo posebne izzive pri doseganju rezultatov glede prehrane v humanitarnih okoliščinah. To sporočilo dopolnjuje in nadgrajuje steber izboljšane prehrane.

Ta okvir politike je bil dopolnjen s sporočilom Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti[5], ki poudarja, da sta prehrana in odpornost v nekaterih okoliščinah močno povezana (zlasti v regiji Sahel in v Afriškem rogu, kjer je odpornost vodilno načelo večpartnerskih pobud AGIR[6] in SHARE[7] v boju proti prehranskim krizam).

Poleg tega je bila v akcijskem načrtu EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju 2012–2015[8] poudarjena močna povezava med MDG 1, 3 in 4 ter vlogo žensk in enakostjo spolov.

Ta dokument politike o prehrani poudarja potrebo po boljšem usklajevanju med humanitarno in razvojno pomočjo za povečanje odpornosti prizadetega prebivalstva. Zahtevala sta ga Svet in Računsko sodišče, določa pa, da so za prehrano v prvi vrsti odgovorne nacionalne vlade ter da imajo kot gonilo sprememb pomembno vlogo ženske in moški v državah v razvoju.

1.           Utemeljitev

Obseg problema

Svetovna zdravstvena organizacija meni, da svetovno zdravje najbolj ogroža slaba prehrana. V mnogih državah v razvoju je to vsako leto temeljni vzrok za vsaj eno tretjino umrljivosti otrok in 20 % umrljivosti mater[9]. Na milijone otrok preživi, vendar odrastejo z zaostankom v razvoju (z nizko višino za njihovo starost in prizadetim duševnim razvojem) in/ali so doživeli več obdobij hujšanja (izguba teže) pred petim letom starosti. Na svetu je približno 165 milijonov otrok ali ena četrtina vseh otrok na svetu prizadetih zaradi zaostanka v razvoju[10], zaradi podhranjenosti[11] pa vsako leto umre 2,6 milijona otrok, mlajših od pet let. Več kot 90 % teh otrok živi v Afriki in Aziji. Poleg tega je približno 52 milijonov (8 %) otrok na svetu, mlajših od pet let, shujšanih, od tega jih je tudi največ v Aziji in Afriki[12].

Posebna pozornost bo namenjena prebivalstvu, ki trpi zaradi podhranjenosti v državah s šibko institucionalno zmogljivostjo, kjer imajo pogoste nesreče ali konflikti uničujoče posledice za najbolj ranljive skupine, na primer v nestabilnih državah.

Podhranjenost drži posameznike in družbo v začaranem krogu revščine. Za otroke, ki odraščajo v revnih gospodinjstvih, je bolj verjetno, da bodo trpeli zaradi podhranjenosti, kar zmanjšuje njihovo sposobnost za učenje in povečuje njihovo dovzetnost za bolezni. To ovira otrokovo zmogljivost, da si pozneje v odraslosti poiščejo delovno mesto in živijo produktivno, s čimer se ohranja generacijska revščina. Podhranjenost je še posebno velika med revnim prebivalstvom na podeželju in žrtvami diskriminacije. Delež otrok, ki so zaostali v razvoju, je 1,5-krat večji na podeželju kot na urbanih območjih[13]. EU se tega zaveda in se zavezuje k podpori malih kmetijskih in podeželskih gospodarstev.

Tudi veliko žensk v državah v razvoju je manjše postave (z zaostankom v razvoju) in/ali z nezadostno težo. Za presuhe velja 10–20 % žensk v podsaharski Afriki in 25–35 % žensk v Južni Aziji. Slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa je najbolj razširjena prehranska težava te skupine, ki je prizadela skoraj polovico vseh žensk[14]. Obdobje od nosečnosti do drugega rojstnega dne otroka, tj. prvih 1 000 dni, je najpomembnejših pri preprečevanju podhranjenosti in njenih posledic v odrasli dobi. Kar polovica vseh primerov otrok z zaostankom v razvoju nastane v maternici, kar opozarja na ključni pomen boljše prehrane žensk in deklet v rodni dobi. Za matere z nezadostno težo, z zaostankom v razvoju in/ali za slabokrvne matere je tveganje, da bodo imele majhne dojenčke, veliko.

Napredek v boju proti zaostanku v razvoju in hujšanju na svetovni ravni je bil počasen. Delež otrok, ki so zaostali v razvoju, se je zmanjšal s 40 % leta 1990 na 26 % leta 2011[15]. Napredek v boju proti hujšanju pa je bil še počasnejši in kaže, da je treba storiti veliko več. Poleg zaostanka v razvoju in hujšanja trpita skoraj dve milijardi ljudi po vsem svetu zaradi pomanjkanja mikrohranil, ki so bistvenega pomena za rast in razvoj posameznikov (npr. vitamina A, joda, železa in cinka)[16].

Vzroki

Vzroki podhranjenosti se razlikujejo glede na okoliščine in od posameznika do posameznika ter so povzeti v konceptualni okvir. Običajno so prisotni na treh ravneh (glej shemo spodaj):

· neposredni vzroki imajo dve razsežnosti: neustrezen vnos hrane (v smislu kakovosti ali količine) in bolezen,

· temeljni vzroki so tesno povezani z revščino in obsegajo tri kategorije: prehranska negotovost v gospodinjstvih, neustrezna nega otrok/žensk in slabe sanitarne razmere/zdravstvene storitve,

· osnovni vzroki so na podnacionalni, nacionalni in mednarodni ravni: od slabega upravljanja do demografske rasti, od konfliktov do podnebnih sprememb; od skromnih naravnih virov do visokih in nestabilnih cen hrane.

Relativni pomen možnih vzrokov je odvisen od posebne dinamike posameznih razmer in skupin prebivalstva. Zato je ključni predpogoj vsakega odziva temeljita analiza. Različni dejavniki podhranjenosti so med seboj povezani in zahtevajo večsektorski odziv.

Posledice

Na ravni posameznika je podhranjenost temeljni vzrok znatne umrljivosti otrok in mater. Odgovorna je za 35 % bolezni, ki jih trpijo otroci, mlajši od pet let[17], dolgoročna podhranjenost (zaostanek v razvoju in/ali pogosto hujšanje in pomanjkanje mikrohranil) pa povzroča uničujočo in nepopravljivo škodo. Pomanjkanje joda in zaostanek v razvoju sta povezana z znatnim zmanjšanjem kognitivnega razvoja[18].

Zaostanek v razvoju ni samo osebna tragedija, ki jo je mogoče preprečiti, ampak ovira tudi ekonomski napredek tako posameznih družin kot narodov. Ekonomski stroški podhranjenosti so bili ocenjeni na 10 % zaslužka posameznikov v celotni življenjski dobi[19] ter na 2–8 % bruto domačega proizvoda (BDP). Podhranjenost prav tako pritiska na preobremenjene zdravstvene sisteme, saj je verjetnost, da podhranjeni posamezniki zbolijo, večja, podhranjenost v otroštvu pa je povezana s kroničnimi in dragimi boleznimi pozneje v življenju.

Izzivi boja proti podhranjenosti

V boju proti podhranjenosti se je treba spopasti z več izzivi. Ti izzivi kažejo na nujnost:

· povečanja naložb v prehrano na ravni držav (zlasti dolgoročno). To vključuje tudi krepitev nacionalnega vodstva, pravnih okvirov ter upravljanja in strateških zmogljivosti za prehrano, da bi akterje mobilizirali za skupen cilj in skladen večsektorski pristop,

· uskladitve politik, ki vplivajo na prehrano, v različnih ministrstvih in med donatorji. To med drugim pomeni vključitev prehrane kot ključnega cilja v pobude na področju razvoja podeželja, pobude na lokalni ravni ter v politike trajnostnega kmetijstva, ribištva, prehranske varnosti, javnega in reproduktivnega zdravja, vode in javne higiene, socialne zaščite in izobraževanja,

· spodbujanja enakosti spolov in krepitve vloge žensk v vseh sektorjih v zvezi s prehrano[20] na podlagi določitve socialnih dejavnikov podhranjenosti. Vloga žensk v gospodarstvu, družbi, pri reprodukciji in v gospodinjstvu je za prehransko varnost odločilna,

· ker je podhranjenost medgeneracijska težava ter posledica kriznih razmer kot tudi dolgoročnih gibanj, je povečanje skladnosti in usklajevanja prehrane v izrednih razmerah in pri razvojni pomoči bistvenega pomena,

· boljše razumevanje tega, „kaj deluje“ pri prehrani, prek uporabnih raziskav ter natančnega spremljanja in vrednotenja je potrebno za opredelitev učinkovitih politik in ukrepov za prehrano v različnih sektorjih in za povečanje posredovanja. Večja učinkovitost ukrepov, povezanih s prehrano, in ukrepov, ki vplivajo na prehrano, v skladu s splošnimi načeli učinkovitosti pomoči je ključna,

· EU meni, da bi s podporo malih kmetijskih gospodarstev lahko povečali dostop do revnih s podeželja in urbanih območij do hranljivih živil ter izboljšali njihove pogoje za preživetje. To vključuje opredelitev in izkoriščanje možnosti za izboljšanje prehrane v celotni vrednostni verigi, da se povečajo razpoložljivost, dostopnost in vnos hrane, bogate s hranili, za revne,

· v boju proti prehranski negotovosti in podhranjenosti se je treba sklicevati na globalne politične in finančne zaveze, zlasti v zvezi z okvirom za MDG po letu 2015.

2.           Glavna načela in cilji

Glavna načela

Podpora EU je do največje možne mere usklajena s politikami in prednostnimi nalogami partnerjev, v skladu z načeli učinkovitosti pomoči. V boju proti podhranjenosti se morajo partnerske države te težave zavesti in se zavezati k njenemu reševanju. Mednarodna skupnost bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bi podprla partnerske države v njihovih prizadevanjih za izboljšanje prehrane mater in otrok, vendar morajo za to nameniti sredstva tudi vlade same, da se zagotovi trajnostno reševanje podhranjenosti.

EU želi zagotoviti, da bi se humanitarna in razvojna pomoč kar najbolje dopolnjevali in si najbolj optimalni sledili. Zavezanost EU k povečanju odpornosti odpira nove možnosti za prehrano: humanitarni in razvojni akterji bodo sodelovali, da si ustvarijo skupno predstavo o prehranskih razmerah (na podlagi skupnih analiz in operativnih ocen), ki bo osnova za opredelitev skupnih strateških prednostnih nalog pri načrtovanju humanitarne in razvojne pomoči. Pomoč EU, namenjena reševanju podhranjenosti v humanitarnih krizah, še naprej temelji na humanitarnih načelih človečnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti ter na pristopu, ki jasno temelji na potrebah.

Pri obravnavi različnih dejavnikov podhranjenosti mora odziv EU biti večsektorski. Ta pristop priznava, da zgolj z ukrepi, povezanimi s prehrano, ne bo mogoče trajnostno zmanjšati podhranjenosti. Izredno pomembni bodo zlasti ukrepi, ki obravnavajo razvoj podeželja[21], trajnostno kmetijstvo, prehransko varnost, javno zdravje, vodo in javno higieno, socialno zaščito in izobraževanje.

Prednost pri razvojnih ukrepih v zvezi s prehrano bo namenjena ustvarjanju pravih pogojev za optimalno rast v „ključnem obdobju priložnosti“, tj. v prvih „1 000 dneh“ od spočetja do drugega leta starosti. EU bi si morala prizadevati, da prepreči in minimizira kakršen koli nenameren negativen učinek svoje pomoči na prehrano. To je na primer pomembno pri varnosti inovacij in uporabi posebnih prehranskih izdelkov. Nadzorni ukrepi so tudi bistvenega pomena pri zmanjšanju tveganj, kot sta povečanje bolezni, ki se prenašajo s hrano ali vodo, ali delovna obremenjenost žensk v škodo varstva otrok. Poleg tega bo EU zagotovila skladnost in doslednost med politikami, ki vplivajo na prehransko varnost, kot so trgovina, podnebne spremembe, zdravje, okolje, zaposlovanje itd.

EU bo okrepila sodelovanje z institucionalnimi akterji: partnerskimi državami, državami članicami EU in drugimi dvostranskimi donatorji, mednarodnimi organizacijami in globalnimi omrežji (npr. gibanje SUN (Scaling Up Nutrition); humanitarni področni sistem). Poleg tega mora EU razširiti in okrepiti svoje partnerstvo z neinstitucionalnimi akterji. Če je mogoče in primerno, bi morala EU povečati trajnost svojih ukrepov s spodbujanjem njihovega vključevanja v okvire in načrte nacionalnih politik.

EU bi morala okrepiti svoja partnerstva s skupinami civilne družbe, neprofitnimi organizacijami in raziskovalnimi ustanovami, uporabiti njihovo strokovno znanje, prispevati k ustvarjanju ugodnega okolja za sodelovanje/mobilizacijo državljanov in dobremu upravljanju ter podpirati njihove zmogljivosti izvajanja/izvrševanja, če je primerno.

EU bi si morala prizadevati za povečanje sodelovanja z zasebnim sektorjem. Podjetjem želi olajšati sodelovanje v boju proti podhranjenosti ter izkoristiti njihove primerjalne prednosti in strokovno znanje (npr. na področjih nadzora varnosti izdelkov, obogatitve prehrane, uveljavljanja certificiranja in komunikacijskih tehnologij ter ozaveščanja prek socialnega trženja). EU bo zato spodbujala odgovorne poslovne prakse, družbeno odgovornost gospodarskih družb, preudarno politiko in zakonodajno okolje ter izogibanje navzkrižju interesov in neupravičenim prednostim.

Cilji

Cilj politike, določene v tem sporočilu, je izboljšati prehrano mater in otrok, da bi zmanjšali umrljivost, obolevnost ter motnje rasti in razvoja zaradi podhranjenosti. Natančneje gre za uresničitev posebnih ciljev na dveh ravneh:

· zmanjšanje števila otrok, mlajših od pet let, ki so zaostali v razvoju,

· zmanjšanje števila otrok, mlajših od pet let, ki so shujšani.

Prvi cilj je usklajen s prvim globalnim ciljem Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije (WHA), ki je bil sprejet leta 2012, tj. zmanjšanje števila otrok, mlajših od pet let, ki so zaostali v razvoju, za 40 % do leta 2025[22]. To pomeni, da je treba število otrok, ki so zaostali v razvoju, zmanjšati za več kot 70 milijonov do leta 2025. Glede na sedanja gibanja se bo to število zmanjšalo za približno 40 milijonov, kar pa zelo zaostaja za ciljem WHA. V svetu se zaostanek v razvoju zmanjšuje v povprečju za 1,8 % na leto. Za uresničitev cilja WHA do leta 2025 je potrebna 3,9-odstotna stopnja, tj. skupna prizadevanja se morajo znatno povečati, da bi podvojili trenutno stopnjo zmanjševanja. Komisija se je zato zavezala, da bo partnerske države podprla pri zmanjševanju števila otrok, mlajših od pet let, ki so zaostali v razvoju, za najmanj 7 milijonov, kar je veliko več v primerjavi s trenutnimi napovedmi.

Opredelitev zaostanka v razvoju kot posebnega cilja kaže na odločenost EU, da odpravi to ključno oviro za človekov in gospodarski razvoj. Vendar to ne izključuje pomoči za druge oblike neustrezne prehranjenosti, če so te pomembne za javno zdravje in so prednostna naloga vlad partnerskih držav.

Drugi cilj je prav tako usklajen z globalnim ciljem WHA. Komisija bo v okviru svoje splošne strategije prispevala h globalnemu cilju WHA (2012) za zmanjšanje in ohranitev števila shujšanih otrok pod 5 %[23]. Kadar v humanitarnih krizah stopnje umrljivosti ali razširjenosti hujšanja presežejo kritične ravni[24], bi EU morala posredovati, da bi zmanjšala umrljivost zaradi podhranjenosti.

3.           Strateške prednostne naloge

Komisija je ob upoštevanju okoliščin, izzivov in navedenih načel opredelila tri strateške prednostne naloge pri njenem delu na področju prehrane mater in otrok v skladu z zgoraj navedenimi rezultati.

Strateška prednostna naloga 1: Izboljšanje mobilizacije in politične zavezanosti za prehrano

Mobilizacijo in politično zavezanost bo na ravni držav mogoče doseči prek političnega dialoga in ozaveščanja. Pri reševanju podhranjenosti sta najpomembnejša vodstvo in lastna odgovornost držav. EU bi v tesnem sodelovanju z gibanjem SUN morala spodbuditi članice SUN, vključno s partnerskimi državami, h konkretnim vzajemnim zavezam za zmanjšanje podhranjenosti mater in otrok. Komisija in nekatere države članice že delujejo kot usklajevalke donatorjev SUN v številnih državah, da bi podprle nacionalna prizadevanja, mobilizirale sredstva in povečale usklajenost med donatorji in celotno mednarodno podporo.

Na mednarodni ravni bi si morala EU prizadevati za večjo usklajenost in skladnost ter učinkovitejši mednarodni odziv. EU bi morala sodelovati z ustreznimi akterji, zlasti z G8/G20, WHA, Odborom za svetovno prehransko varnost, gibanjem SUN, Stalnim odborom ZN za prehrano, Odborom za podporo pri preskrbi s hrano in humanitarnim področnim sistemom. EU bi na primer morala podpreti boljše usklajevanje za prehrano med različnimi sektorji in z mednarodnimi akterji, vključenimi v odziv v prehrani v humanitarnih krizah, zlasti v mednarodnih organizacijah, ki imajo ugledno vlogo zaradi svojih prispevkov. EU bi prav tako morala podpreti gibanje SUN pri spodbujanju drugih prizadetih držav, naj se mu pridružijo, pri ohranjanju političnih prizadevanj in vodstva na visoki ravni ter pri olajševanju usklajevanja mednarodnih prizadevanj. EU bo usklajevala svoje ukrepe z državami članicami EU, da bi povečala učinkovitost, medsektorsko mobilizacijo in sodelovanje v mednarodnih prizadevanjih. Prizadevala si bo zagotoviti, da bo imela prehrana vidno mesto med cilji razvojne agende po letu 2015. Komisija priznava pomembno vlogo, ki jo ima lahko civilna družba pri spodbujanju držav k sprejetju političnih zavez.

Za izboljšanje upravljanja prehrane tako na nacionalni kot mednarodni ravni se bo EU oprla na svojo vlogo v gibanju SUN, in zlasti na vpliv „vodilne skupine“ SUN. Ta skupina združuje voditelje držav, predsednike razvojnih agencij, vključno s komisarjem EU za razvoj, voditelje agencij ZN, ključne predstavnike civilne družbe in zasebni sektor.

Strateška prednostna naloga 2: Okrepitev ukrepov na ravni držav

Za okrepitev ukrepov na ravni držav in izboljšanje rezultatov glede prehrane je treba izboljšati uporabo obstoječih sredstev in pridobiti dodatna finančna sredstva. EU bi morala povečati svoj finančni prispevek za prehrano in spodbujati razvoj programov, ugodnih za prehrano. Pri drugih vladah bi se morala aktivno zavzeti za to strategijo.

Na področju razvoja je zunanja pomoč EU usklajena s prednostnimi nalogami in politikami partnerskih držav, da bi jih podprla pri izvajanju nacionalnih načrtov.

(a) Krepitev človeških in institucionalnih/sistemskih zmogljivosti

EU bi morala spodbujati razvoj okvirnih nacionalnih politik, ugodnih za prehrano mater in otrok (tj. vključitev ciljev glede prehrane, načrtov, kazalnikov in proračunskih posledic). Podprla bo:

· razvoj vladnih strategij in akcijskih načrtov (vključno z oceno stroškov)[25] za prehrano,

· mehanizme za izboljšanje usklajevanja med sektorji ter humanitarnimi in razvojnimi akterji za olajšanje izmenjave informacij, dialoga, skupnega načrtovanja, sodelovanja in delitve dela,

· razvoj strateških zmogljivosti in zmogljivosti upravljanja znotraj zadevnih organov (npr. vladnih služb in struktur za usklajevanje humanitarne pomoči),

· krepitev tehničnih zmogljivosti humanitarnih in razvojnih akterjev v zvezi s prehrano na področju razvoja podeželja, trajnostnega kmetijstva, prehranske varnosti, javnega zdravja, vode in javne higiene, socialne zaščite in izobraževanja.

(b) Okrepitev ukrepov, posebej prilagojenih za prehrano, v okviru humanitarne in razvojne pomoči

EU bi morala povečati naložbe v ukrepe z dokazano učinkovitostjo v vseh državah, ki so hudo prizadete zaradi podhranjenosti. Ti so pogosto razvrščeni v tri skupine: 1) komunikacija za spremembo vedenja (npr. spodbujanje dojenja in ustreznega dodatnega hranjenja), 2) zagotavljanje mikrohranil ter ukrepi za odvajanje glist (npr. dodatki železa ali okrepitev z železom) in (3) ukrepi dodatnega/nadomestnega in terapevtskega hranjenja. Slednjemu bo namenjena posebna pozornost na območjih, kjer hujšanje ogroža javno zdravje (vključno v humanitarnih krizah). Kategorije in seznami ukrepov, povezanih s prehrano, katerih delovanje je ustrezno dokazano, da bodo obsežno izvedeni v državah z visoko stopnjo podhranjenosti, bodo posodobljeni, ko bodo na voljo novi dokazi. Poleg tega bi EU morala podpreti ukrepe z dokazano učinkovitostjo v posebnih okoliščinah. Ti bodo vključevali številne ukrepe za posebne okoliščine, kot sta povečanje raznolikosti prehrane prek večjega dostopa gospodinjstev do hranljivih živil ali denarna nakazila za izboljšanje prehrane otrok in mater.

Preprečevanje in boj proti podhranjenosti žensk v rodni dobi je bistvenega pomena za zmanjšanje podhranjenosti mater in otrok.

(c) Okrepitev ukrepov, ki vplivajo na prehrano, v okviru humanitarne in razvojne pomoči

· Ti ukrepi običajno obravnavajo temeljne in osnovne vzroke podhranjenosti (npr. program za vodo/javno higieno, ki izboljša sanitetne razmere in zmanjša obremenitev žensk z olajšanim dostopom do vode, ukrep za prehransko varnost, posebej namenjen povečanju raznolikosti vnosa hrane, spodbujanje prostega dostopa do zdravstvenega varstva za posameznike z visokim tveganjem hujšanja v humanitarni krizi). V ta namen je treba prehrano upoštevati v različnih sektorskih pristopih in usmerjati njihovo izvajanje, da bi izboljšali rezultate glede prehrane. To se lahko doseže s:

· sistematičnim upoštevanjem prehrane pri analizi okoliščin in pri odločanju o sektorskih strategijah, ukrepih in ciljnih merilih. K prehrani lahko naključno ali načrtno prispeva veliko sektorjev. Med najučinkovitejšimi so verjetno: prehranska varnost (vključno z malimi kmetijskimi gospodarstvi, ukrepi za izboljšanje življenjskih pogojev na podeželju in socialnimi transferji), zdravje, socialna zaščita, voda/javna higiena in izobraževanje,

· vključitvijo kazalnikov, povezanih s prehrano, v okvir spremljanja,

· vključitvijo ukrepov, ki krepijo ekonomsko moč gospodinjstev in žensk, za ohranitev njihove zmožnosti, da skrbijo za majhne otroke.

Strateška prednostna naloga 3: Znanje o prehrani (krepitev strokovnega znanja in zbirke znanja)

Ta strateška prednostna naloga ima dve razsežnosti: krepitev zbirke informacij za odločanje in zagotavljanje tehničnega strokovnega znanja/pomoči.

(a) Informacije za odločanje

EU priznava ključno vlogo, ki jo imajo ustrezne in zanesljive informacije pri odločanju. Zato bo vlagala v uporabne raziskave in podpirala informacijske sisteme.

· Uporabne raziskave

EU bi morala vlagati v raziskave, da bi povečala zbirko dokazov o uspešnosti in učinkovitosti različnih ukrepov glede na okoliščine. V končni fazi bi to lahko bila podlaga za razvoj politike, načrtovanje ukrepov in povečanje odzivnih možnosti v različnih ključnih sektorjih (npr. zdravje, voda/javno zdravje, trajnostno kmetijstvo, prehranska varnost).

Kljub močnim teoretičnim razlogom za pozitivne učinke ukrepov prehranske varnosti na prehrano, za to obstajajo redki empirični dokazi in jih je treba čim prej zbrati. EU ima kot ena največjih donatorjev na področju prehranske varnosti in humanitarne podpore pri preskrbi s hrano na svetu posebno in pomembno primerjalno prednost ter tudi odgovornost, da se ta vrzel zapolni. Podpirala bo operativne raziskave, ki bodo izboljšale zbirko dokazov s primerjavo uspešnosti različnih strategij prehranske varnosti in podpore pri preskrbi s hrano.

Za ukrepe z dokazano učinkovitostjo (na splošno ali glede na okoliščine) bi EU morala podpreti raziskave za opredelitev izvedljivih mehanizmov izvajanja, da bi od manjših ukrepov prešli na ukrepe na ravni države.

· Informacijski sistemi

EU bi morala podpirati informacijske sisteme, zlasti v državah, ki jih ogrožajo krize, da bi:

– okrepili kakovost in pomen zbirke informacij za odločanje,

– olajšali razširjanje in uporabo informacij za odločanje,

– povečali institucionalizacijo in trajnost teh sistemov,

– izboljšali usklajevanje različnih pobud in sistemov, ki omogočajo informacije o prehrani in/ali informacije, povezane s prehrano.

(b) Tehnično strokovno znanje in pomoč za izgradnjo zmogljivosti

Komisija bo poleg finančnih sredstev zagotovila tudi tehnično strokovno znanje in pomoč pri izvajanju tega sporočila v okviru akcijskih načrtov in strategij posameznih držav, povezanih s prehrano. To zadeva delegacije EU, morebitne urade ECHO ter ustrezne službe vlad in partnerje, kjer je to izvedljivo.

4.           Odgovornost za rezultate

Komisija bo sledila svojim finančnim naložbam in spremljala rezultate ukrepov, povezanih s prehrano, in ukrepov, ki vplivajo na prehrano. To ne bo omogočilo samo analize učinkovitosti uporabe sredstev, temveč tudi analizo gibanj: koliko se porabi, kje in s kakšnim namenom.

Komisija si bo s poročanjem prizadevala okrepiti svojo odgovornost v razmerju do evropskih državljanov, partnerskih držav, držav članic EU, partnerskih agencij in upravičencev.

(a) Spremljanje/merjenje rezultatov

Komisija bo razvila sistem za merjenje rezultatov svojih ukrepov glede prehrane, s posebnim poudarkom na zmanjšanju zaostanka v razvoju. Ta cilj je velik premik od preprostega merjenja vloženih sredstev in dobljenih rezultatov. Komisija si je postavila cilj, da objektivno oceni, v kolikšni meri njena prizadevanja prispevajo k želenemu zmanjšanju zaostanka v razvoju. Prizadevala si bo za vzpostavitev skupnega sistema spremljanja prehrane med razvojnimi partnerji in državami. Komisija bo še naprej poročala o rezultatih svojih ukrepov v boju proti podhranjenosti v humanitarnih krizah.

(b) Sledenje sredstev

EU bi morala okrepiti sistem sledenja naložb v prehrano, da bi dobila natančnejše podatke o zadevnih izdatkih za ukrepe, povezane s prehrano, in ukrepe, ki vplivajo na prehrano. Boljše sledenje je bistveni element okrepljenega okvira odgovornosti za prehrano. EU bo prispevala tudi k vzpostavitvi skupnega sistema razvojih partnerjev in držav pod okriljem gibanja SUN za sledenje finančnih sredstev. Proučena bo uporaba prehranskega označevalca, poleg sistema oznak DAC Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Sistem z označevalcem bi lahko izboljšal natančnost poročanja in doslednost donatorjev, s čimer bi lahko bolje razumeli porabljena sredstva za prehrano na svetovni ravni in povečali odgovornost na vseh ravneh. Natančnost bi prav tako lahko izboljšali zaradi uporabe meril, ki temeljijo na ciljih in pričakovanih rezultatih posameznih ukrepov. Informacije bodo dostopne javnosti in bodo pregledane, da bi se v primeru morebitnih pristranskosti ali vrzeli lahko ustrezno ukrepalo.

5.           Pot naprej – povzetek ukrepov, ki bi jih morala sprejeti EU

EU je z osredotočanjem na prehrano mater in otrok naredila korak naprej in prevzela vodilno vlogo v boju proti svetovni lakoti in prehranski negotovosti. To sporočilo prikazuje, kako je na področju prehrane mogoče doseči boljše rezultate:

1.           EU bi morala podpreti države pri njihovih prizadevanjih v boju proti podhranjenosti in njenih najbolj škodljivih oblikah, zaostanku v razvoju in hujšanju. Prehrana je v prvi vrsti odgovornost partnerskih držav, ki se jih spodbudi k razvoju strategij in akcijskih načrtov (vključno z oceno stroškov), ki bi morali vključevati nacionalne naložbe. Razvojna pomoč EU bi morala biti usklajena s politikami in prednostnimi nalogami partnerjev, v skladu z načeli učinkovitosti pomoči. Poleg tega bo EU zagotovila skladnost svojih politik, ki vplivajo na prehransko varnost.

2.           Prvih 1 000 dni je najpomembnejših pri preprečevanju podhranjenosti in njenih posledic. EU bi si zato morala prizadevati za izboljšanje prehrane mater in otrok. Poleg tega bi kot prednostno skupino bilo treba ciljno obravnavati dekleta in ženske v rodni dobi.

3.           Humanitarni odziv v krizah se bo osredotočil na najbolj ranljive, ki trpijo ali bi lahko trpeli zaradi akutne podhranjenosti. EU bi se v skladu z načeli odpornosti še naprej morala boriti proti kronični podhranjenosti v takih okoliščinah.

4.           Treba je povečati naložbe v prehrano, da bi izboljšali rezultate glede prehrane v razvojnih in humanitarnih okoliščinah, Komisija pa bo za te naložbe oblikovala okvir odgovornosti. Razvila bo orodje za sledenje naložb v prehrano in metodologijo za merjenje učinka in rezultatov prizadevanj v boju proti podhranjenosti ter ju dala na razpolago ostalim akterjem. Komisija se je zavezala, da bo partnerske države podprla pri zmanjševanju števila otrok, mlajših od pet let, ki so zaostali v razvoju, za najmanj 7 milijonov ter da bo razvila okvir odgovornosti za merjenje in sledenje napredka, doseženega do leta 2025.

5.           Pri reševanju vprašanja prehrane je potreben večsektorski pristop. EU bi morala spodbujati pristop, ki priznava, da je treba uskladiti politike na področju razvoja podeželja, trajnostnega kmetijstva, javnega zdravja, vode in javne higiene, socialne zaščite in izobraževanja, da bi izboljšali prehransko varnost in učinkovito vplivali na prehranjenost žensk in otrok. Opravljen bo sistematičen pregled stanja prehranjenosti držav, da bi EU lahko zagotovila, da bodo vprašanja prehrane vključena v ustrezne sektorske pristope ter da bodo doseženi boljši rezultati humanitarnih in razvojnih ukrepov v zvezi s prehrano.

6.           Pri reševanju vprašanja prehrane je potrebno tesno sodelovanje med humanitarnimi in razvojnimi akterji. EU je zavezana h krepitvi teh povezav, na primer v okviru skupnih analiz ranljivosti in operativnega načrtovanja, da bi okrepili odpornost najbolj ranljivih skupin prebivalstva.

7.           EU bi morala vlagati v raziskave, da bi povečala zbirko dokazov o uspešnosti in učinkovitosti različnih ukrepov, povezanih s prehrano. Prav tako bo podprla informacijske sisteme in vzpostavitev tehničnega strokovnega znanja in zmogljivosti na področju prehrane.

8.           Sodelovanje podjetij je bistvenega pomena v boju proti podhranjenosti in EU bi si morala prizadevati za pospeševanje takega sodelovanja z zasebnim sektorjem, ki spodbuja odgovorne poslovne prakse.

9.           EU bi morala spodbujati vprašanje prehrane na mednarodnih forumih, kot so G8/G20, WHA, Odbor za svetovno prehransko varnost, in še naprej sodelovati v ključnih pobudah, kot so gibanje SUN, Stalni odbor za prehrano, Odbor za podporo pri preskrbi s hrano, pobuda Zero Hunger Challenge, mednarodna konferenca o prehrani (International Conference in Nutrition – ICN2) in humanitarni področni sistem. EU bi si morala tudi prizadevati, da bo prehrana imela vidno mesto v razvojni agendi po letu 2015, in se bo še naprej zavzemala za boljše upravljanje prehrane na mednarodni ravni.

10.         Gibanje SUN je pomembno pripomoglo k ozaveščanju mednarodne skupnosti o prehrani. Komisija bo še naprej spodbujala dejavnosti gibanja in njegova prizadevanja za zmanjšanje podhranjenosti na ravni držav. Komisija bo spodbujala druge prizadete države in donatorske države, naj se gibanju pridružijo.

To sporočilo dopolnjuje delovni dokument služb Komisije o podhranjenosti v izrednih razmerah, ki opisuje osnovna načela humanitarnega odziva na težave s prehrano ter dobro prakso.

Evropski parlament in Svet sta pozvana, da izrazita svoja stališča o ukrepih, ki jih predlaga Komisija.

Priloga 1: Glosar

O prehranski varnosti govorimo takrat, kadar imajo vsi ljudje ves čas fizični in ekonomski dostop do zadostne količine varnih in hranljivih živil za zadovoljitev svojih prehranskih potreb in želja za aktivno in zdravo življenje.

Humanitarna kriza je dogodek ali niz dogodkov, ki ogroža zdravje, varnost ali dobro počutje skupnosti ali druge večje skupine ljudi. Humanitarna kriza ima lahko naraven vzrok ali jo povzroči človek, začne se lahko naenkrat ali nastaja počasi, traja lahko krajše obdobje ali pa je dolgotrajna.

Neustrezna prehranjenost je fizično stanje, povezano z uporabo hranil v telesu. Obstajata dve vrsti neustrezne prehranjenosti: podhranjenost in prenahranjenost.

Pomanjkanje mikrohranil je oblika podhranjenosti z vitamini in minerali. Pomanjkanje železa, joda, vitamina A in cinka je med 10 glavnimi vzroki za smrt zaradi bolezni v državah v razvoju.

Nutricionizem je znanost o tem, kako hranila in druge snovi v živilih delujejo in součinkujejo na zdravje.

Podhranjenost vključuje: i) slabši znotrajmaternični razvoj s posledično nizko porodno težo; ii) zaostanek v razvoju; iii) hujšanje in prehranski edem; ter iv) pomanjkanje temeljnih mikrohranil.

Nezadostna teža vključuje otroke z nizko težo glede na višino (hujšanje) ali nizko višino glede na starost (zaostanek v razvoju).

Hujšanje nastane zaradi nedavne hitre izgube teže ali zaradi nezmožnosti za pridobitev teže v kratkem časovnem obdobju. Zanj je značilna nizka telesna teža v primerjavi z višino.

Zaostanek v razvoju opisuje kronično podhranjenost, za katero je značilna nizka višina v primerjavi s starostjo. Ker se odnos med višino in starostjo pokaže v daljšem časovnem obdobju, je ta kazalnik koristnejši za dolgoročno načrtovanje in razvoj politike.

[1]               COM(2011) 637.

[2]               Dok. 9369/12.

[3]               COM(2010) 127 in COM(2010) 126.

[4]               Dok. 9597/10.

[5]               COM(2012) 586.

[6]               Globalno zavezništvo za pobudo na področju odpornosti (Alliance Globale pour l’Initiative Résilience).

[7]               Podpora odpornosti v Afriškem rogu (Supporting the Horn of Africa’s Resilience).

[8]               SEC(2010) 265.

[9]               Black R. E. et al., Podhranjenost mater in otrok: globalna in regionalna izpostavljenost ter posledice za zdravje (Maternal and child undernutrition: global and regional exposures and health consequences), The Lancet, 2008.

[10]             UNICEF, SZO, Svetovna banka, Stopnje in gibanja neustrezne prehranjenosti otrok (Levels & Trends in Child Malnutrition), 2012 (podatki za leto 2011).

[11]             UNICEF, Stopnje in gibanja umrljivosti otrok (Levels and trends in child mortality), 2011.

[12]             UNICEF, SZO, Svetovna banka, Stopnje in gibanja neustrezne prehranjenosti otrok (Levels & Trends in Child Malnutrition), 2012 (podatki za leto 2011).

[13]             Prav tam.

[14]             De Benoist B. et al., Svetovna razširjenost slabokrvnosti 1993–2005: podatkovna zbirka SZO o slabokrvnosti v svetu (Worldwide Prevalence of Anemia 1993-2005: WHO Global Database on Anaemia), SZO ter centri za obvladovanje in preprečevanje bolezni, 2008.

[15]             Prav tam.

[16]             SZO, WFP, UNICEF, Preprečevanje in nadzor pomanjkanja mikrohranil v prebivalstvu, ki ga prizadenejo izredne razmere: večkratni vitaminski in mineralni dodatki za nosečnice in doječe matere ter za otroke, stare od 6 do 59 mesecev (Preventing and controlling micronutrient deficiencies in populations affected by an emergency - Multiple vitamin and mineral supplements for pregnant and lactating women, and for children aged 6 to 59 months), 2007.

[17]             Black R. E. et al., Podhranjenost mater in otrok: globalna in regionalna izpostavljenost ter posledice za zdravje (Maternal and child undernutrition: global and regional exposures and health consequences), The Lancet, 2008.

[18]             S. Grantham-McGregor et al., Razvojni potencial otrok v državah v razvoju v prvih petih letih (Development potential in the first 5 years for children in developing countries), The Lancet, 2007.

[19]             Svetovna banka, Prevrednotenje prehrane v osrednji element razvoja: strategija za obsežne ukrepe (Repositioning Nutrition as Central to Development - A Strategy for Large-Scale Action), 2006.

[20]             Vključno z ozaveščanjem žensk in upoštevanjem vprašanj reproduktivnega zdravja, če je primerno.

[21]             Del rešitve so lahko močne politike na lokalni ravni za razvoj podeželja z večsektorskim pristopom.

[22]             SZO, 65. zasedanje Generalne skupščine SZO, A65/11, 2012.

[23]             SZO, 65. zasedanje Generalne skupščine SZO, A65/11, 2012.

[24]             Umrljivost otrok, mlajših od pet let > 2/10 000/dan; GAM (akutna globalna neustrezna prehranjenost) > 15 % ali GAM > 10 % z oteževalnimi dejavniki (delovni dokument služb Komisije o reševanju podhranjenosti v izrednih razmerah).

[25]             Vključno z nacionalnimi naložbami.