EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013DC0139
REPORT FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE COUNCIL AND THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE First Report on the application of Directive 2005/29/EC of the European Parliament and of the Council of 11 May 2005 concerning unfair business-to-consumer commercial practices in the internal market and amending Council Directive 84/450/EEC, Directives 97/7/EC, 98/27/EC and 2002/65/EC of the European Parliament and of the Council and Regulation (EC) No 2006/2004 of the European Parliament and of the Council (‘Unfair Commercial Practices Directive’)
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU Prvo poročilo o uporabi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah)
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU Prvo poročilo o uporabi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah)
/* COM/2013/0139 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU Prvo poročilo o uporabi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) /* COM/2013/0139 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU Prvo poročilo o uporabi Direktive
Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005
o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem
trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega
parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES)
št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta
(Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) 1. UVOD To poročilo[1] zagotavlja prvo oceno uporabe
Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah[2] (v nadaljnjem besedilu:
Direktiva ali Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) v državah članicah
in ocenjuje njene vplive. Poročilo je ena od ključnih pobud, sprejetih
z namenom izvajanja Evropske agende za potrošnike[3]. Za namen tega
poročila so bili v letu 2011 na države članice in mnoge
zainteresirane strani naslovljeni ciljni vprašalniki[4]. To poročilo v zvezi z
uporabo Direktive na področju finančnih storitev in nepremičnin[5] temelji na podatkih, zbranih za
Komisijo, v okviru študije iz obdobja 2011–2012[6]. Direktiva o
nepoštenih poslovnih praksah je bila sprejeta 11. maja 2005. Njen
namen je preprečiti zavajanje potrošnikov in njihovo izpostavljanje
agresivnemu trženju ter zagotoviti, da so vse trditve trgovcev v EU jasne, točne
in utemeljene, tako da lahko potrošniki sprejemajo premišljene in smiselne
odločitve. Njene določbe temeljijo na načelih, njihov namen pa
je jamčiti zadostno prožnost zakonodajnega okvira, da velja tudi za nove
prodajne metode, izdelke in načine trženja. Direktiva je horizontalne narave ter obsega vse spletne in nespletne
transakcije podjetij v razmerju do potrošnikov („B2C“), ki vključujejo
blago in storitve. Splošna cilja
Direktive sta prispevati k dokončnemu oblikovanju notranjega trga z
odstranitvijo ovir, ki so posledica razlik med nacionalnimi zakonodajami o
nepoštenih poslovnih praksah, in zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov. 2. PRENOS DIREKTIVE 2.1. Časovni razpored Države članice so morale objaviti in
sprejeti svoje ukrepe za prenos Direktive do 12. junija 2007, tako da
bi na nacionalni ravni začeli veljati najpozneje do
12. decembra 2007. Vendar so se pri prenosu Direktive pojavile
znatne zamude predvsem zaradi zelo širokega področja uporabe. Zahteva Direktive
po popolni uskladitvi, izražena v „klavzuli o notranjem trgu“[7], je pomenila tudi, da so morale
države članice zaradi usklajevanja izvesti obsežen pregled nacionalne
zakonodaje. Le nekaj držav članic[8] je Direktivo pravočasno
preneslo. Zadnji prenos je potekal konec leta 2009[9], večina nacionalnih
ukrepov pa je bila izvedenih med letoma 2008 in 2009[10]. Komisija je pri Sodišču
vložila tožbo, Sodišče je nato izdalo sodbo zoper dve državi članici[11], drugi postopki pa so bili
zaključeni zaradi naknadne priglasitve ukrepov[12]. 2.2. Pristopi k izvajanju v
državah članicah in značilnosti postopka prenosa Tehnične
odločitve držav članic za izvajanje Direktive o nepoštenih poslovnih
praksah je mogoče razvrstiti v dve glavni kategoriji, kar je večinoma
odvisno od tega, ali je država članica že imela zakonodajo o nepoštenih
poslovnih praksah ali ne. Nekatere države članice so jo vključile v veljavne
zakone: zakone proti nelojalni konkurenci (Nemčija, Avstrija, Danska,
Španija), zakonike o varstvu potrošnikov (Francija, Italija, Bolgarija,
Češka, Malta), civilne zakonike (Nizozemska) ali posebne že veljavne zakone
(Belgija, Finska in Švedska). Druge so sprejele nov ad hoc zakon, ki
Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah skoraj dobesedno prenaša (Združeno
kraljestvo, Portugalska, Romunija, Madžarska, Ciper, Poljska, Slovenija,
Slovaška, Estonija, Irska, Luksemburg, Latvija, Litva in Grčija). 2.3. Člen 4 – klavzula o
notranjem trgu Člen 4
Direktive o nepoštenih poslovnih praksah, znan kot „klavzula o notranjem trgu“,
ureja učinek popolne uskladitve, ki izhaja iz Direktive, in
preprečuje državam članicam, da odstopajo od njenih pravil. To
značilnost je potrdilo Sodišče v zadevi „Total Belgium“ in v drugih zadevah
predhodnega odločanja[13],
v katerih je Sodišče dosledno trdilo, da se „[z] Direktivo […] tako
izvaja popolna uskladitev navedenih pravil na ravni Skupnosti. […] [D]ržave
članice zato niti zaradi doseganja višje ravni varstva potrošnikov ne
smejo sprejeti bolj omejevalnih ukrepov, kot so opredeljeni z Direktivo“. Vidik popolne
uskladitve se je izkazal za najbolj težavnega pri izvajanju Direktive. Klavzula
o notranjem trgu zahteva znatno prilagajanje nacionalnih pravnih sistemov
določbam Direktive. Države članice so morale zlasti izvesti obsežen
pregled svoje nacionalne zakonodaje in razveljaviti vse določbe, ki so
bile nezdružljive z Direktivo. Take določbe so zadevale predvsem prepovedi
določenih poslovnih praks, ki niso bile vključene v Prilogo I k
Direktivi („črni seznam“ praks, prepovedanih v vseh okoliščinah),
zlasti na področju pospeševanja prodaje. Posledica klavzule
o notranjem trgu je velika poenostavitev pravil o zavajajočem oglaševanju
in nepoštenih poslovnih praksah pri transakcijah podjetij v razmerju do
potrošnikov v EU, saj je nadomestila 27 nacionalnih sistemov z enim sklopom
pravil in pri tem ohranila visoko raven varstva potrošnikov. Nujno je bilo
premagati določene pravne ovire, ki jih je povzročila razdrobljena
ureditev nepoštenih poslovnih praks, zaradi katerih so se povečali stroški,
zapletenost in negotovost za podjetja in potrošnike. 2.4. Odstopanja Člen 3(9)
Direktive določa pomembno omejitev glede zahteve Direktive o nepoštenih
poslovnih praksah po popolni uskladitvi, saj je v njem zapisano: „V zvezi s
‚finančnimi storitvami‘ [...] in nepremičninami lahko države
članice postavijo zahteve, ki so bolj omejevalne ali strožje, kakor
zahteve te direktive na področju, ki ga ta približuje.“ Zato za ta dva
sektorja velja minimalna uskladitev. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 9:
„Finančne storitve in nepremičnine terjajo zaradi svoje zapletenosti
in resnih tveganj, ki so z njimi neločljivo povezana, podrobne zahteve,
vključno s pozitivnimi obveznostmi za trgovce.“ Posledično lahko
države članice v teh sektorjih uporabljajo pravila, ki presegajo
določbe Direktive, če so v skladu z drugo zakonodajo EU. Kot je razloženo v
nadaljevanju, je posvetovanje pokazalo, da ni razloga za odpravo te omejitve,
ne v zvezi s finančnimi storitvami in ne v zvezi z nepremičninami. Drugo začasno
odstopanje od načela popolne uskladitve velja za nacionalne določbe,
ki izvajajo direktive, v katerih so klavzule o minimalni uskladitvi. V skladu s
členom 3(5) lahko države članice v obdobju šestih let do
12. junija 2013 še naprej uporabljajo nacionalne določbe[14], ki so bolj omejevalne ali
strožje kakor ta direktiva in izvajajo klavzule o minimalni uskladitvi, ki jih
vsebuje druga zakonodaja EU[15]. Člen 3(6) določa, da morajo države
članice nemudoma uradno obvestiti Komisijo o vseh nacionalnih
določbah, ki se uporabljajo na podlagi člena 3(5). Le pet držav članic trdi, da so ohranile
pravila iz člena 3(5)[16].
Ena država članica[17]
je na primer priglasila določbe v zvezi s televizijskim oglaševanjem za
zaščito mladoletnikov, ki se izvajajo z Direktivo o avdiovizualnih
medijskih storitvah[18].
Druga država članica ni priglasila omejevalnega ukrepa glede prodaje od
vrat do vrat[19].
Obotavljanje pri razveljavitvi nekaterih nacionalnih ukrepov (do
12. junija 2013) je morda razlog, zakaj je le malo držav članic
do zdaj uporabilo člen 3(5). Komisija meni, da se možnost odstopanja ne bi smela
dodatno razširiti. Čeprav je nekaj držav članic opozorilo na potrebo
po taki razširitvi, lahko to potrebo po uporabi nekaterih pravil na nacionalni
ravni izpolni druga zakonodaja EU. 2.5. Razmerje med Direktivo o
nepoštenih poslovnih praksah in sektorsko zakonodajo EU Direktiva je
splošni pravni akt, ki velja za nepoštene poslovne prakse pri transakcijah
podjetij v razmerju do potrošnikov. Zajema vse poslovne prakse podjetij v
razmerju do potrošnikov („B2C“), razen če izrecno določa drugače,
kot v primeru pogojev ustanavljanja ali sistemov izdajanja dovoljenj (glej
člen 3(8)). Kjer sektorska zakonodaja ni v skladu s splošnimi
določbami Direktive, bodo prevladale ustrezne določbe lex
specialis[20].
Pogosto tako neskladje nastane, ker lex specialis vsebuje podrobnejše
zahteve po informacijah pred sklenitvijo pogodbe ali strožja pravila o
načinu predstavitve informacij potrošnikom (glej uvodno izjavo 10
Direktive). Vendar obstoj posebnih pravil EU v danem sektorju ne
izključuje uporabe Direktive: v teh primerih in v zvezi z vsemi vidiki, ki
jih lex specialis ne zajema, Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah
dopolnjuje sektorske določbe in zapolnjuje vrzeli, ki še ostajajo pri
varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami[21]. 2.6. Nadaljnje spremljanje po
prenosu Trenutna analiza
kaže na nepravilnosti v več državah članicah, ki so v nekaj primerih
povezane s ključnimi koncepti Direktive. V zvezi s tem so službe Komisije
izvedle obsežen pregled prenosa in trenutno sodelujejo pri strukturiranem
dialogu z zadevnimi državami članicami. 3. UPORABA DIREKTIVE 3.1. Enotna uporaba 3.1.1. Vloga in sodna praksa
Sodišča Vloga Sodišča
pri zagotavljanju, da se zakonodaja EU razlaga in uporablja na enak način
v vseh državah, je bila ključna v zvezi z Direktivo o nepoštenih poslovnih
praksah. Njegove sodbe so se izkazale za zelo dragocene pri razjasnjevanju
splošnih zadev v zvezi z razmerjem med Direktivo in nacionalno zakonodajo ter
posebnih vprašanj, povezanih z razumevanjem nekaterih bistvenih določb.
Komisija v postopkih pred Sodiščem deluje kot amicus curiae. Od leta 2009
je Sodišče odločilo o več predlogih za sprejetje predhodne
odločbe, pri tem pa je potrdilo zlasti zahtevo Direktive po popolni
uskladitvi in dejstvo, da države članice ne morejo ohraniti nacionalnih
pravil, ki presegajo njene določbe. V zvezi s tem je
Sodišče razsodilo, da naslednje nacionalne določbe niso združljive z
Direktivo: – Splošna
prepoved vezanih ponudb: ·
združeni zadevi C-261/07 in C-299/07 (Total
Belgium, 23. april 2009) sta obravnavali podjetje za gorivo, ki je
ponujalo brezplačne storitve pri okvarah ob vsakem nakupu goriva, in
podjetje, ki je objavljalo revijo s promocijskim bonom za trgovino s spodnjim
perilom; ·
zadeva C-522/08 (Telekomunikacja Polska,
11. marec 2010) je obravnavala telekomunikacijsko podjetje, ki je
pogojevalo sklenitev pogodbe o zagotavljanju širokopasovnega dostopa do
interneta s sklenitvijo pogodbe za telefonske storitve. – Splošna
prepoved poslovnih praks, pri katerih je sodelovanje potrošnikov v nagradnem
razpisu ali nagradni igri odvisno od nakupa blaga ali storitev: ·
zadeva C-304/08 (Plus
Warenhandelsgesellschaft, 14. januar 2010) je obravnavala promocijsko
kampanjo podjetja, v kateri je povabilo potrošnike, naj kupijo proizvode, da bi
tako zbrali določeno število dodatnih točk, s katerimi lahko
sodelujejo v žrebanjih nacionalne loterije. – Splošna
prepoved prodaje z nagradami, katere namen ni le varstvo potrošnikov, ampak
tudi uresničevanje drugih ciljev: ·
zadeva C-540/08 (Mediaprint,
9. november 2010) je obravnavala dnevnik, ki je organiziral nagradno
igro, v kateri so potrošniki lahko sodelovali s kuponom iz časopisa. V tej
zadevi je avstrijska vlada trdila, da nacionalna določba ni spadala na
področje uporabe Direktive, saj je bil njen cilj zlasti ohranjanje
pluralizma medijev v Avstriji. – Splošna
prepoved napovedi cenovnih znižanj v obdobju pred razprodajami, če zadevna
določba ščiti ekonomski interes potrošnikov: ·
zadeva C-288/10 (Wamo,
30. junij 2011) je obravnavala družbo, ki je nekaterim svojim kupcem
poslala povabilo na zasebno prodajo, organizirano dva tedna pred obdobjem
razprodaj; ·
zadeva C-126/11 (Inno,
15. december 2011) je obravnavala družbo, ki je ponujala kartico
zvestobe, ki je strankam omogočala ugodnosti več promocijskih
dejavnosti, vključno z znižanjem cen v obdobju pred razprodajami. Treba je
omeniti, da je v tej zadevi Sodišče razsodilo, da nacionalno pravilo ne
spada na področje uporabe Direktive, če je njegov edini cilj varstvo
konkurence, kot je trdilo predložitveno sodišče[22]. – Prepoved objave razprodaj blaga brez
pridobitve predhodnega dovoljenja pristojnega lokalnega upravnega organa: ·
zadeva C-206/11 (Köck,
17. januar 2013) je obravnavala podjetnika v Avstriji, ki je v
časopisu napovedal „popolno razprodajo“ blaga v svojem trgovskem lokalu,
vendar ni pridobil dovoljenja upravnega organa, kot zahteva nacionalna
zakonodaja. Sodišče je razsodilo, da poslovne prakse, ki ni navedena v
Prilogi I k Direktivi, ni mogoče prepovedati iz edinega razloga, da
ta praksa ni bila predmet predhodnega dovoljenja pristojnega organa, ne da bi
se preučila nepoštenost te prakse po merilih, določenih v
členih 5 do 9 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. V
zadevi C-122/10 (Ving Sverige, 12. maj 2011) je Sodišče
pojasnilo pojem „vabila k nakupu“, kot je opredeljen v členu 2(i)
Direktive. Menilo je na primer, da vabilo k nakupu obstaja takoj, ko obstaja
ustno ali vidno napotilo na izdelek in ceno brez takojšne razpoložljivosti
dejanskega nakupnega „mehanizma“. Sodišče je tudi izjavilo, da Direktiva
ne izključuje uporabe začetnih cen, če tako zagotovljene
informacije izpolnjujejo zahteve Direktive in se pri tem upoštevajo
okoliščine dejanskega primera. V zadevi je obravnavalo potovalno agencijo,
ki ponuja počitniška potovanja in je v dnevniku objavila tržno
komunikacijo z omejenimi informacijami o oglaševanem potovanju. V tej zadevi je
Sodišče sledilo pristopu služb Komisije v smernicah, ki zagovarjajo široko
razumevanje vabila k nakupu[23]. V
zadevi C-559/11 (Pelckmans Turnhout NV, 4. oktober 2012) je
Sodišče pojasnilo, da nacionalna določba, katere cilj ni varstvo
potrošnikov, ne spada na področje Direktive. Zadeva je obravnavala
združljivost belgijske določbe, ki trgovcu prepoveduje, da ima trgovski
lokal odprt sedem dni v tednu, in torej zahteva dan tedenskega počitka po
izbiri trgovca, z Direktivo. Sodišče je menilo, da je cilj take
določbe le zaščita interesov delavcev in zaposlenih v distribucijskem
sektorju in ne varstvo potrošnikov. V
zadevi C-428/11 (Purely Creative e.a., 18. oktober 2012) je bilo
Sodišče prvič pozvano, naj pojasni določbo v Prilogi I k
Direktivi, zlasti točko 31, ki podjetnikom prepoveduje, da ustvarijo
potrošnikom vtis, da so že dobili nagrado, ko zahtevanje nagrade vključuje
plačilo s strani potrošnika ali izpostavljanje potrošnika stroškom. V
Angliji je več podjetij distribuiralo sporočila s prilogami,
vključno s srečkami s premazom, ki so bila vložena v časopise in
revije ter so prejemnike obveščala, da so dobili nagrado. Dobitnik je
moral poklicati komercialno številko, poslati besedilno sporočilo ali se
prijaviti po pošti, da bi dobil nagrado. Sodišče je menilo, da so take
prakse prepovedane tudi, če je strošek, naložen potrošniku, minimalen (kot
v primeru znamke) v primerjavi z vrednostjo nagrade in tudi če
plačilo stroška trgovcu ne zagotavlja nobene koristi. Pred Sodiščem
trenutno tečejo še trije postopki predhodnega odločanja: ·
zadeva C-435/11 (CHS Tour Services) obravnava
razumevanje člena 5 Direktive, zlasti, ali Direktiva o nepoštenih
poslovnih praksah zahteva ločen preizkus izpolnjevanja zahtev poklicne
skrbnosti (iz člena 5(2)(a) Direktive) pri ocenjevanju zavajajočih
dejanj ali opustitev v dejanskem primeru; ·
zadeva C-265/12 (Citroën Belux NV) v zvezi z
združljivostjo z Direktivo (zlasti členom 3(9)) belgijske
določbe, ki podjetnikom prepoveduje vezane ponudbe, ko je vsaj en del
finančna storitev; ·
zadeva C-281/12 (Trento Sviluppo Centrale
Adriatica), v kateri predložitveno sodišče sprašuje, ali Direktiva o
nepoštenih poslovnih praksah za ugotavljanje kršitve zahteva, da se poleg
ugotovitve zavajajočega vedenja izvede tudi ločena ocena bistvenega izkrivljanja
ekonomskega obnašanja potrošnikov. 3.1.2. Pobude Komisije Komisija že od
začetka postopka prenosa sprejema ukrepe, s katerimi pomaga nacionalnim
organom in sodiščem doseči enotno izvajanje in dosledno izvrševanje
Direktive. To je izredno zahteven cilj na področju, za katerega so
značilne znatne razlike v nacionalni politiki, slogu in metodah
izvrševanja. 3.1.3. Smernice Direktive o
nepoštenih poslovnih praksah Decembra 2009
so službe Komisije izdale smernice za uporabo Direktive[24], da bi se doseglo enotno
razumevanje in uskladitev praks. Ta dokument, dostopen v 22 uradnih
jezikih EU, je pomagal pojasniti nekatere ključne koncepte in
določbe, ki veljajo za težavne. Vključuje praktične primere,
kako Direktiva deluje. Kljub dejstvu, da dokument ni formalni pravni vir (ni
zavezujoč), se zelo pogosto uporablja tudi v okviru postopkov pred
Sodiščem[25],
uporabljajo pa ga tudi nacionalna sodišča in organi pri oceni posameznih
zadev. Smernice so bile oblikovane kot razvijajoč se dokument, ki se bo
redno posodabljal z razvojem znanja o nepoštenih poslovnih praksah. 3.1.4. Pravna zbirka podatkov v zvezi
z Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah Komisija je julija 2011
vzpostavila spletno pravno zbirko podatkov (v nadaljnjem besedilu: „zbirka
podatkov v zvezi z Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah“)[26]. Ta zbirka podatkov se je
začela razvijati leta 2008 skupaj s smernicami v podporo enotni
uporabi in ustreznemu/učinkovitemu izvrševanju Direktive. Pravna zbirka
podatkov je zelo obsežna in javnosti omogoča uporabniku prijazen dostop do
zakonov in sodne prakse držav članic, povezanih z Direktivo, ter do
drugega uporabnega gradiva, kot je vsako relevantno akademsko delo. Trenutno
vsebuje približno 330 pravnih člankov, 400 zadev[27] in 25 drugih gradiv (kot so
študije ali smernice, ki so jih sprejeli nacionalni izvršilni organi).
Informacije, vključene v zbirko podatkov, so razvrščene v oddelke in
jih je mogoče filtrirati glede na sklicevanje na določene člene
Direktive, ključne besede, sodno prakso in pravno literaturo. Vsi oddelki
so med seboj povezani in tudi omogočajo primerjavo med različnimi
državami članicami. Oddelki z državami vedno vključujejo pregled
nacionalnega sistema izvrševanja. Komisija še vedno
razvija zbirko podatkov v zvezi z Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, ki
jo je treba redno posodabljati z novo sodno prakso, pravnimi članki in
drugim gradivom. Ideja je, da se sčasoma ustvari nova zbirka podatkov o zakonodaji
o varstvu potrošnikov z združitvijo zbirke podatkov v zvezi z Direktivo o
nepoštenih poslovnih praksah in zbirke podatkov o zakonodaji o varstvu
potrošnikov EU („Zbirka zakonodaje EU o varstvu potrošnikov“ (EU Consumer
Law Compendium)[28].
Službe Komisije trenutno ocenjujejo razpoložljive možnosti za zagotavljanje
učinkovite povezave med zbirko podatkov v zvezi z Direktivo o nepoštenih
poslovnih praksah in portalom evropskega e-pravosodja[29]. 3.2. Področje uporabe
Direktive Direktiva ima zelo
široko področje uporabe, kot je določeno v opredelitvi poslovnih
praks (podjetij v razmerju do potrošnikov) v členu 2(d): „vsako
dejanje, opustitev, ravnanje, razlaga ali tržne komunikacije, vključno z
oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca, neposredno povezano s promocijo,
prodajo ali dobavo izdelka potrošnikov.“ Izdelek je opisan kot „vsako blago ali
storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi“[30]. Direktiva se uporablja za
praktično vse transakcije podjetij v razmerju do potrošnikov („B2C“) v
vseh sektorjih. Poleg tega se ne uporablja le na stopnji oglaševanja in trženja
v zvezi s transakcijo, ampak tudi „[…] med in po poslovni transakciji v zvezi z
nekim izdelkom“[31].
Vendar pa zadeva le zaščito ekonomskih interesov potrošnikov v zvezi z
ukrepi, katerih cilj ali posledica je uvrstitev poslovne prakse med nepoštene,
in izključuje druge interese, kot so zdravje in varnost ter okolje. Države
članice lahko razširijo področje uporabe Direktive o nepoštenih
poslovnih praksah tudi na druge vrste razmerij ali pa jih urejajo v skladu z
drugo zakonodajo EU. Prav tako lahko ugotavljajo vpliv nepoštenih praks na
veljavnost, sklenitev ali učinek pogodb, saj Direktiva o nepoštenih
poslovnih praksah ne usklajuje pogodbenega prava[32]. 3.2.1. Potreba po razširitvi področja
uporabe Direktive prek transakcij podjetij v razmerju do potrošnikov Razširitev področja
uporabe Direktive prek transakcij podjetij v razmerju do potrošnikov („B2C“) je
bila obravnavana zlasti v zvezi s tremi vrstami situacij. S področja uporabe
Direktive so izvzete transakcije med podjetji („B2B“), transakcije med
potrošniki („C2C“) in situacije, ko potrošniki prodajo ali dobavijo izdelek
trgovcu („C2B“). Čeprav lahko države članice same urejajo ta
razmerja, se jih je večina odločila za izvajanje Direktive o
nepoštenih poslovnih praksah v okviru izvirnega področja uporabe. Transakcije med podjetji Le štiri države
članice trenutno z nekaj spremembami uporabljajo Direktivo o nepoštenih
poslovnih praksah tudi za razmerja med podjetji („B2B“)[33]. O razširitvi področja
uporabe Direktive o nepoštenih poslovnih praksah na razmerja med podjetji („B2B“)
na ravni EU so nekatere zainteresirane strani že razpravljale v
preteklosti, zlasti z namenom reševanja težav v zvezi s praksami
zavajajočih podjetij za imeniške storitve, ki vplivajo predvsem na mala
podjetja in neodvisne strokovnjake. Take prakse trenutno prepoveduje
Direktiva 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju. Komisija
je v svojem nedavnem sporočilu o splošnem delovanju Direktive o
zavajajočem in primerjalnem oglaševanju sklenila, da bi bilo treba
okrepiti razpoložljiva sredstva za čezmejno izvrševanje in pregledati
trenutni pravni okvir za boljše spopadanje s takimi praksami[34]. Potrošniki v razmerju do podjetij Nacionalni
izvršilni organi[35]
so opozorili na primere, v katerih so bili potrošniki žrtve nepoštenih
poslovnih praks pri prodaji izdelkov trgovcem. Poročali so o primerih, ko
so potrošniki trgovcem na primer prodali svoje starine in nakit (predvsem zlat)
in so jih zavedle trditve trgovcev v zvezi z lastnostmi in/ali vrednostjo
predmetov. Le nekaj držav članic[36]
bi želelo, da se področje uporabe Direktive razširi, medtem ko preostale
razširitve ne podpirajo. Ena država članica[37], ki uporablja Direktivo v
okviru izvirnega področja uporabe, je predlagala razširjen pristop k
razumevanju Direktive[38]
namesto spremembe pravnih aktov na ravni EU. Razmerja med potrošniki Posledica hitrega
razvoja spletnih platform je vprašanje, ali bi bilo treba okrepiti varstvo v
zvezi s transakcijami med potrošniki („C2C“). Izkušnje iz izvrševanja kažejo,
da so glavni problem v resnici trgovci, ki se izdajajo za potrošnike in
skrivajo svoje resnične kvalifikacije / tržni namen. Take prakse
so prepovedane že v Direktivi, v kateri točka 22 iz Priloge I
prepoveduje prakso „[l]ažno zatrjevati ali dajati vtis, da trgovec ne deluje za
namene v okviru svoje trgovske, poslovne, obrtne dejavnosti ali svobodne
poklicne dejavnosti, ali se lažno predstavljati za kupca“[39]. Preprečevanje takih
praks je zato bolj vprašanje izvrševanja kot pa vrzel v Direktivi o nepoštenih
poslovnih praksah. Rezultati
posvetovanja torej kažejo, da velika večina držav članic in
zainteresiranih strani[40]
ne podpira razširitve področja uporabe Direktive na transakcije med
podjetji („B2B“), med potrošnikom in podjetjem („C2B“) ali med potrošniki
(„C2C“). Komisija meni, da trenutno ni razloga za tako razširitev. Čeprav
bo posebno vprašanje zavajajočih podjetij za imeniške storitve v okviru razmerij
med podjetji („B2B“) obravnavano v trenutnem pregledu Direktive o zavajajočem
in primerjalnem oglaševanju, lahko države članice glede drugih vrst
razmerij same urejajo zadevno področje in tako obravnavajo nacionalne posebnosti
in potrebe. 3.2.2. Pospeševanje prodaje O vprašanju pospeševanja prodaje se je
začelo razpravljati[41]
po umaknitvi predloga Komisije za uredbo o pospeševanju prodaje[42] leta 2006, ker države
članice niso dosegle dogovora o njem. Predlog je vseboval številne zahteve
po informacijah, ki so bile oblikovane za zagotavljanje, da so tržne
komunikacije v zvezi s pospeševanjem prodaje transparentne in da bi
zainteresirani prejemniki iz njih lahko pridobili vse relevantne informacije. Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah
zagotavlja varstvo pred nepoštenimi praksami na področju pospeševanja
prodaje. Člen 6(1)(d) preprečuje trgovcem zavajanje potrošnikov
„glede cene ali načina izračunavanja cene ali obstoja določene
cenovne prednosti.“ Prepovedi iz Priloge I ciljajo na prakse pospeševanja
prodaje, kot so „bait advertising“ (oglaševanje z vabo) (točka 5),
posebne ponudbe (točka 7), promocije nagrad (točka 19),
nagradne igre (točka 31) in uporaba besede „zastonj“
(točka 20). V zadevi „Total Belgium“[43] je Sodišče zlasti
potrdilo, da zaradi zahteve Direktive po popolni uskladitvi države članice
ne morejo obdržati nacionalnih pravil o pospeševanju prodaje, ki presegajo
določbe Direktive. Nekaj držav članic in zainteresiranih
strani je trdilo, da lahko nenadna razveljavitev določenih nacionalnih
pravil o pospeševanju prodaje negativno vpliva na varstvo potrošnikov pred zavajajočim
pospeševanjem prodaje na nacionalni ravni[44].
Njihovo stališče je, da bi bila nekatera obstoječa strožja nacionalna
pravila (kot tista, ki so povezana z referenčno ceno za izračun, ali
je določen najavljen popust točen ali ne) večje vrednosti za
potrošnike in izvršilne organe, čeprav so sedaj pravno nezdružljiva z
Direktivo[45]. Povratne informacije s posvetovanja kažejo, da
bi nekatere države članice in zainteresirane strani podprle zakonodajne
spremembe na tem področju v obliki nadaljnjega urejanja[46] ali z izvzetjem pospeševanja
prodaje s področja Direktive o nepoštenih poslovnih praksah[47]. Preostale države članice
izrecno zavračajo možnost nadaljnjega urejanja tega področja,
nekatere druge[48]
pa bi si želele več navodil Komisije glede vsebine. Od drugih zainteresiranih
strani le dva predstavnika podjetij[49],
Evropska organizacija za varstvo potrošnikov (BEUC), ena nacionalna potrošniška
organizacija[50]
in en evropski potrošniški center[51]
pozivajo k nadaljnjem urejanju ter poudarjajo, da odsotnost podrobnih pravil
ustvarja pravno negotovost, medtem ko danska trgovinska zbornica podpira
izvzetje pospeševanja prodaje s področja uporabe Direktive, da bi države
članice imele več manevrskega prostora na nacionalni ravni. Komisija meni, da
se večina pomislekov držav članic in zainteresiranih strani lahko odpravi
z ukrepi, katerih cilj je povečanje pravne varnosti in enotne uporabe
Direktive na tem področju. En način, kako doseči ta cilj, je
nadaljnji razvoj smernic. Vendar bo Komisija
še naprej podrobno spremljala uporabo Direktive na tem področju in
obravnavala zakonodajne ukrepe v prihodnosti, če bodo potrebni. 3.3. Bistvene določbe
Direktive V tem delu poročila so opisane bistvene
določbe Direktive (zlasti členi 5 do 9 in Priloga I)
ter glavna vprašanja, ki so se pojavila v zvezi z njihovo uporabo v državah
članicah. 3.3.1. Pojem poklicne skrbnosti Člen 5(2)
je „splošna klavzula“ Direktive o nepoštenih poslovnih praksah, saj na splošno
prepoveduje nepoštene poslovne prakse. Določa dve kumulativni merili za
ocenjevanje, kdaj bi bilo treba poslovno prakso obravnavati kot nepošteno: ·
če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in ·
če bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala
ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika. Poklicna skrbnost
pomeni „raven strokovnega znanja in skrbi, za katero se razumno pričakuje,
da jo trgovec upošteva v razmerju do potrošnikov in ki je sorazmerna s pošteno
tržno prakso in/ali splošnim načelom dobre vere na področju
dejavnosti trgovca“. Ta pojem zajema načela, ki so že bila ustaljena v
zakonodaji držav članic, kot so „poštena tržna praksa“ in „dobra vera“,
pri tem pa so pomembnejše normativne vrednote, ki posebej veljajo na danem
področju poslovne dejavnosti. Koncept poklicne skrbnosti
je bil pravilno prenesen v večini držav članic. Zdi se, da so namesto
tega nekatere države članice ohranile pojma „dobra praksa“ ali „dobra
tržna praksa“[52].
V zvezi s tem je Komisija trenutno v stiku z zadevnimi državami članicami zaradi
zagotovitve, da ti koncepti ne bodo vodili v bolj omejevalno razumevanje, kot
ga zahteva Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah. Nekateri
nacionalni izvršilni organi so zastavili vprašanje, ali je treba dokazati, da
je ravnanje kršilo „poklicno skrbnost“, da se kaznuje trgovca za kršitev
členov 6 do 9 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Komisija
meni, da to ni potrebno in da zavajajoče dejanje, opustitev ali agresivna
praksa samodejno kršijo poklicno skrbnost. V nasprotju s tem se člen 5
lahko uporablja kot samostojna določba, kot „varnostna mreža“, da se
zagotovi kaznovanje vsake nepoštene prakse, ki je ne obravnavajo drugi deli
Direktive[53]. V postopku o
nedavnem predlogu za sprejetje predhodne odločbe[54] se še čaka na mnenje
Sodišča, ali je potrebno ločeno preverjanje izpolnjevanja zahteve poklicne
skrbnosti pri ocenjevanju nepoštenih poslovnih praks (členi 6 do 9
Direktive o nepoštenih poslovnih praksah). 3.3.2. Varstvo ranljivih potrošnikov Člen 5(3)
zagotavlja posebno varstvo potrošnikov, ki so zaradi telesne ali duševne hibe,
starosti ali lahkovernosti še posebej ranljivi, če zadevna poslovna praksa
vpliva na njihovo ekonomsko obnašanje na način, ki ga trgovec lahko razumno
predvidi. Otroke, posebno skupino
ranljivih potrošnikov, dodatno ščiti Priloga I, ki v
točki 28 posebej prepoveduje prakso „[v] oglaševanje vključiti
neposredno nagovarjanje otrok k nakupu ali k prigovarjanju staršev ali drugih
odraslih, da jim kupijo izdelke, ki se oglašajo“. Povratne informacije s posvetovanja ne kažejo na pomembne težave v
zvezi z ranljivimi potrošniki. Združeno kraljestvo ne poziva k reviziji, vendar
trdi, da bi bilo ob morebitnem pregledu Direktive dobro dodati določbe, ki
bi pred agresivnimi praksami posebej varovale tudi starejše. Danska izpostavlja
dejstvo, da agresivne prakse pogosto ciljajo na otroke na področju
spletnih iger. Le dve državi članici podpirata nadaljnje urejanje za
izboljšanje pogodbenega varstva otrok, kar pa ni vprašanje, ki ga lahko
obravnava Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah[55]. Izkušnje in zbrani
podatki kažejo, da bi si bilo treba še naprej prizadevati za okrepitev
izvrševanja Direktive o nepoštenih poslovnih praksah v zvezi z ranljivimi
potrošniki, kot so starejše osebe, otroci/najstniki in druge skupine
državljanov, ki se znajdejo v položaju šibkosti[56]. „Čistka“[57], ki so jo nacionalni izvršilni
organi leta 2008 izvedli v okviru Uredbe SVP, je na primer pokazala,
da so bili ciljna skupina več kot polovice preiskovanih spletnih mest
najstniki in otroci. Po 18 mesecih preiskave na nacionalni ravni je bilo 70 %
navedenih spletnih mest ustrezno spremenjenih ali ukinjenih. Rezultat prve faze
čistke na področju digitalnih vsebin iz leta 2012 je razkril, da
so mladoletniki še vedno tarča spletnih strani, za katere se zdi, da ne
upoštevajo pravil o varstvu potrošnikov. Prav tako te spletne strani mladoletnike
pogosto z zavajanjem vabijo k nakupu izdelkov v zvezi z dozdevno
brezplačnimi igrami[58]. 3.3.3. Člen 6 o zavajajočih
dejanjih Na podlagi
člena 6 Direktive zavajajoče dejanje nastane, če poslovna praksa
vsebuje zavajajoče informacije ali jih zavajajoče predstavlja in tako
povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik
sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Ta člen
je skupaj s členom 7 o zavajajočih opustitvah najpogosteje
uporabljena določba za namene nacionalnega izvrševanja. Povratne
informacije s posvetovanja kažejo, da se države članice do sedaj še niso
srečale s posebnimi težavami pri uporabi člena 6. Najpogosteje
prijavljene prakse, ki so jih omenile zainteresirane strani, ki so se odzvale
na posvetovanje, vključujejo neresnične informacije o glavnih
lastnostih in/ali ceni izdelka ali storitve na prodaj na področju spletnih
in telekomunikacijskih storitev (npr. hitrost prenosa pri širokopasovnem
dostopu do interneta), finančnih storitev (npr. potrošniški kredit,
življenjsko zavarovanje), turizma (npr. storitve nastanitve, vključno s
provizijami kreditnih kartic v hotelih, časovni zakupi in povezani
izdelki), letalskega prevoza in elektronskega poslovanja. Nedavni primer uporabe člena 6(1)(g) (ki
trgovcem prepoveduje zavajanje potrošnikov v zvezi z njihovimi pravicami iz
druge zakonodaje) je zanimiv zlasti zato, ker zadeva prakso, ki ima vpliv na
celo EU. Nacionalni izvršilni organ je denarno kaznoval vodilni subjekt na trgu
na področju elektronske opreme, ker je potrošnikom ponujal plačljivo
trgovsko garancijo, ki je vsebovala storitve, do katerih so že po zakonu zastonj
upravičeni[59]. Varstvo, ki ga zagotavlja člen 6, je
obsežno in nanj se je sklicevalo na primer tudi pri politično
občutljivih vprašanjih glede trgovine, kot v primeru izdelkov, uvoženih z
ozemelj, katerih nacionalna suverenost je sporna, in pri katerih obstaja tveganje,
da bi potrošnike zavedlo dejansko geografsko ali tržno poreklo izdelka ob morebitnem
kršenju člena 6(1)(b). Eno vprašanje, ki ga vneto izpostavljajo
industrijska združenja[60],
zadeva ustreznost člena 6(2) in člena 6(2)(a) za kaznovanje
„posnemovalne embalaže“. „Posnemovalna embalaža“ pomeni prakso oblikovanja
embalaže za izdelek (ali njegove „trgovske preobleke“ ali „oprave“), ki mu daje
splošen „videz in občutek“ znane konkurenčne znamke. Posnemovalna
embalaža se razlikuje od ponarejanja, saj običajno ne vključuje kopiranja
znamk. Težava se pojavlja v državah članicah, kjer se zdi, da sredstva
proti nelojalni konkurenci niso zadovoljiva, in konkurenti menijo, da je pravne
postopke mogoče začeti na podlagi Direktive o nepoštenih poslovnih
praksah. Službe Komisije so to težavo že obravnavale v smernicah iz
leta 2009. Komisija bo podpirala strožje izvršilne ukrepe na tem
področju, kadar koli zadevne prakse zavajajo potrošnike. 3.3.4. Člen 7(4) – Poslovne
ponudbe in zahteve po informacijah o ceni Trgovci se lahko odločijo, ali bodo ceno vključili v svoje
oglaševanje. Vendar so po Direktivi o nepoštenih poslovnih praksah vse tržne
komunikacije, ki navajajo ceno, „vabilo k nakupu“[61]: glede teh Direktiva s
členom 7(4) zavezuje trgovce, da izpolnjujejo številne posebne
zahteve po informacijah. Vabilo k nakupu je
v resnici ključni trenutek v odločanju potrošnika in običajen
način oglaševanja ter ponujanja izdelkov in storitev potrošnikom, tudi v
svetu spleta. Je neposredna in takojšnja oblika promocije izdelka, saj sproži
bolj nagel odziv potrošnikov in jih zato izpostavi večjim tveganjem. Cilj
določbe v členu 7(4) je torej zagotoviti, da trgovci v vseh
poslovnih ponudbah potrošnikom obenem na razumljiv in nedvoumen način
navedejo dovolj podatkov ter jih ne zavajajo z izpustom pomembnih informacij.
Te zahteve zajemajo: glavne značilnosti izdelka, geografski naslov
trgovca, skupno ceno, plačilne pogoje, pogoje dostave, izpolnitve in
obravnavanja pritožb ter obstoj odstopne pravice ali pravice do preklica, kjer je
to primerno. Te zahteve bi bilo treba razlagati v povezavi z zahtevami po
informacijah iz Direktive o pravicah potrošnikov[62] in člena 5 Direktive
o elektronskem poslovanju[63]. Službe Komisije v
smernicah zagovarjajo široko razumevanje vabila k nakupu s prožno in sorazmerno
uporabo zahtev po informacijah. Vendar vztrajajo, da nakupni „mehanizem“ (npr. možnost
za pristop k spletni rezervaciji) ni potreben za uporabo zahtev po informacijah[64]. Sodišče je v postopku predhodnega odločanja[65] upoštevalo ta pristop in
potrdilo, „da gre za vabilo k nakupu, če informacija [...] zadostuje za
to, da lahko potrošnik sprejme odločitev o poslu, ne da bi bilo potrebno,
da tržna komunikacija vsebuje tudi dejansko možnost za nakup ali da se pojavi
poleg take možnosti ali sočasno z njo“. V spor sta bila vpletena švedski
varuh pravic potrošnikov in potovalna agencija (Ving), ki po vsej Švedski, tudi
prek interneta, prodaja počitniška potovanja. Kot odgovor na vprašanje,
ali je potovalna agencija Ving navedla glavne značilnosti izdelka v obsegu,
ki ustreza sredstvu in izdelku, je Sodišče razsodilo, da mora nacionalno
sodišče predložiti konkretno oceno, vendar „je zahteva glede navedbe
značilnosti izdelka lahko izpolnjena z ustnim ali vidnim napotilom na
izdelek“, in da se lahko pod določenimi pogoji uporabi napotilo na spletno
mesto trgovca za zagotavljanje določenih informacij o glavnih
značilnostih izdelka. Člen 7(4)(c)
Direktive o nepoštenih poslovnih praksah posebej zahteva, da morajo trgovci
navesti (končno) ceno, vključno z vsemi ustreznimi davki, ali če
je ceno nemogoče razumno izračunati vnaprej, način, na katerega
se cena izračuna. V zadevi Ving Sverige je Sodišče razsodilo, da
vključitev „začetne cene“ v vabilo k nakupu samo po sebi ne pomeni
kršitve Direktive o nepoštenih poslovnih praksah, če ob upoštevanju vseh
dejstev in okoliščin posameznega primera, vključno z naravo in značilnostmi
izdelka in uporabljenim sredstvom tržne komunikacije, taka „začetna cena“[66] potrošniku omogoča, da
sprejme odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Uredba o
zračnih prevozih[67]
iz leta 2008 je dopolnila Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah s
številnimi določbami za zagotavljanje, da je cena letalskih kart pregledna
med kupovanjem vozovnic in pri oglaševanju. Zlasti določa da je
„[k]ončna cena letalske prevoznine in tarife [...] vedno navedena in
označuje ceno, ki se plača, z vsemi davki, prispevki, dodatnimi
dajatvami in pristojbinami, ki so neizogibni in predvidljivi v času
objave“. Nedavno sprejeta direktiva o pravicah potrošnikov[68] vključuje določbe o oblikovanju
cen in prispevkih, ki veljajo tudi za sektor letalskega prevoza. Čeprav
obstaja splošno soglasje, da bi morala oglaševana cena od začetka[69] vključevati vse
pristojbine in prispevke, povratne informacije več zainteresiranih strani[70] kažejo, da se zahteve po cenah
pogosto zanemarjajo v vabilih k nakupu. Leta 2007 se je prva čistka, organizirana
v okviru Uredbe SVP, osredotočala na spletna mesta, ki so prodajala
letalske vozovnice. Organi 15 držav članic in Norveške so preiskali 386 spletnih
mest, od katerih jih je 145 vsebovalo nepravilnosti. Tri glavne opažene težave
so bile zavajajoče navajanje cen, pomanjkanje informacij o
razpoložljivosti ponudb in nepravilnosti v zvezi s predstavitvijo pogodbenih
pogojev. V nedavni študiji
o preglednosti cen v sektorju letalskega prevoza („Price Transparency in the
air transport sector“)[71]
je bilo ugotovljeno, da mnogi letalski prevozniki navajajo cene, ki ne
vključujejo davkov, pristojbin in prispevkov, medtem ko jih veliko dodaja
prispevke, ki so dejansko neizogibni (npr. brezplačen način plačila
le, če je uporabljena kreditna kartica letalskega prevoznika), in jih
navaja kot „neobvezne“. Težava ima škodljive posledice zlasti na stopnji, ko
potrošniki primerjajo cene, da sprejmejo premišljeno odločitev[72]. Organi v vsaj dveh državah članicah so
nedavno sprejeli izvršilne ukrepe proti številnim letalskim družbam, da jim
preprečijo predstavljanje cen potrošnikom, ki so razdeljene v dele („delno
oblikovanje cen“), ali razkrivanje polne cene šele na koncu postopka nakupa
vozovnic („postopno oblikovanje cen“). Preiskave so se osredotočale na
dodatne dajatve kreditnih in debetnih kartic: posledično se je v Združenem
kraljestvu[73]
12 letalskih prevoznikov strinjalo z vključitvijo dodatnih dajatev
debetnih kartic v skupno ceno in zagotovitvijo, da je dodatne dajatve pri
plačilu s kreditno kartico enostavno najti pri kupovanju vozovnic na
spletu, v Italiji pa je bilo šest letalskih družb kaznovanih in je soglašalo s
tem, da takšne prispevke vključijo v oglaševano ceno do konca
leta 2012[74]. Razpoložljivi
dokazi kažejo, da ponavljajoča se uporaba nezadostnih informacij o cenah v
vabilih k nakupu ni odvisna od vrzeli v trenutnem zakonodajnem okviru na
ravni EU[75],
ki bo kmalu še strožji: očitno je tudi, da se nacionalni organi
srečujejo s težavami pri odzivanju na take kršitve, kadar ima trgovec sedež
zunaj njihovega območja pristojnosti, kar velja tudi za druge nepoštene
prakse. Izboljšave na tem področju bi bile mogoče, če bi
Komisija imela pomembnejšo vlogo pri podpiranju okrepljenih nacionalnih
izvršilnih ukrepov in pri spodbujanju tesnejšega sodelovanja pri čezmejnem
izvrševanju[76].
Izsledki posvetovanja potrjujejo, da ni potrebe po urejevalnih ukrepih na tej
stopnji[77]. 3.3.5. Člena 8 in 9 –
Agresivne prakse Novost na ravni EU je, da Direktiva usklajuje
koncept agresivnih poslovnih praks. Te prakse obravnavata člena 8 in
9 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah in preprečujeta trgovcem, da bi
sprejemali prodajne tehnike, ki zmanjšujejo svobodo izbire potrošnikov in tako
izkrivljajo njihovo ekonomsko obnašanje. Agresivne prakse v smislu Direktive so tiste,
ki uporabljajo nadlegovanje, prisilo, vključno z uporabo sile, ali
nedopustno vplivanje. Lahko vključujejo ravnanje na stopnji trženja in
tudi prakse, ki nastanejo med ali po transakciji. Agresivne prakse zadevajo ravnanje, ki ga že
zajema druga zakonodaja v državah članicah, vključno s pogodbenim in
kazenskim pravom. V tem pogledu je Direktiva zagotovila dodatno raven varstva,
ki ga je mogoče aktivirati z javnimi sredstvi za izvrševanje, vendar pri
tem ni treba nujno začeti kazenskopravnega ali civilnopravnega postopka. V zvezi s tem je zlasti relevantno ravnanje iz
člena 9(c), (d) in (e). Člen 9(c) prepoveduje prakse, ki
nedopustno vplivajo na potrošnike, kot so izkoriščanje določenega
nesrečnega dogodka ali okoliščin s strani trgovca, česar se
trgovec zaveda, z namenom vplivati na potrošnikovo odločitev glede
izdelka. Člen 9(d) preprečuje trgovcem vsiljevanje nesorazmernih
nepogodbenih ovir, ki škodijo potrošnikom, ko želijo uveljavljati pogodbene
pravice, vključno s pravico do razdora pogodbe, izbire drugega izdelka ali
drugega trgovca. Člen 9(e) zajema vsako grožnjo s protipravnim
ravnanjem. Člen 9(d) je zelo uporaben zlasti na
področju telekomunikacij in energije v zvezi z nepogodbenimi ovirami pri
izbiri drugega izdelka ali trgovca. Poročalo se je o primerih, ko so na
primer telekomunikacijski operaterji nedopustno odlagali prehod potrošnikov k
drugim ponudnikom[78],
ali pa so ponudniki energetskih storitev potrošnikom oteževali uveljavljanje
pravice do odstopa od pogodbe[79]. Agresivne prakse, o katerih so poročale države
članice in zainteresirane strani v odzivu na posvetovanje, so prisotne
zlasti pri prodaji od vrat do vrat in drugih prodajah zunaj poslovnih
prostorov. Evropski potrošniški centri, ki obravnavajo številne pritožbe
posameznikov, se pogosto srečujejo z agresivnimi praksami v sektorju
časovnega zakupa (počitniški klubi in podobne prakse[80]) in v manjšem obsegu pri
prodaji potrošniškega blaga zunaj poslovnih prostorov (npr. pohištva,
elektronskih aparatov, izdelkov za zdravje in živil). Splošna pravila iz členov 8 in 9 o
agresivnih praksah dopolnjuje osem posebnih agresivnih praks, opisanih v
„črnem seznamu“, ki so prepovedane v vseh okoliščinah[81]. 3.3.6. Priloga I – „Črni
seznam“ prepovedanih praks Priloga I k
Direktivi o nepoštenih poslovnih praksah vsebuje seznam poslovnih praks, ki
veljajo za nepoštene v vseh okoliščinah in so zato prepovedane. Seznam je
bil sestavljen, da se preprečijo prakse, ki glede na izkušnje veljajo za
nepoštene, in da se izvršilnim organom, trgovcem, tržnim strokovnjakom in
potrošnikom omogoči prepoznavanje takih praks, s tem pa okrepi pravna
varnost. Kot je opredeljeno
v uvodni izjavi 17 Direktive, so to edine poslovne prakse, ki lahko
veljajo za nepoštene, ne da bi bila potrebna ocena posameznih primerov na
podlagi določb iz členov 5 do 9. Povedano drugače: če
se lahko dokaže, da je trgovec dejansko uporabil tako poslovno prakso,
nacionalnim izvršilnim organom ni treba uporabiti preskusa bistvenega
izkrivljanja (tj. proučiti vpliva prakse na ekonomsko obnašanje povprečnega
potrošnika), da ukrepajo in preprečijo ali kaznujejo prakso. Izvajanje
Direktive kaže, da se je črni seznam izkazal za uporabno orodje v rokah
izvršilnih organov. Med najbolj
uporabljenimi določbami črnega seznama so: Točka 5
o „bait advertising“ (oglaševanju z vabo) in točka 6 o „bait and
switch“ (praksi oglaševanja z vabo zaradi promocije drugega izdelka), ki
trgovcem prepovedujeta uporabo še posebej privlačnih ponudb za izdelke in
storitve, da bi potrošnike privabili na svoje spletno mesto, v trgovski lokal
ali da bi jim prodali drug izdelek. Ta določba se na primer uporablja v
sektorju letalskega prevoza, da se podjetjem prepreči oglaševanje pogojev,
ki jih lahko jamčijo le nerazumljivo majhnemu številu potrošnikov glede na
obseg oglaševanja. Točka 10
prepoveduje predstavljanje pravic, ki potrošnikom pripadajo po zakonu, kot
posebnosti trgovčeve ponudbe. Ta prepoved pomaga zlasti pri spopadanju s
primeri, v katerih trgovci predstavljajo pravno garancijo zaradi neskladnosti blaga
ali storitev s pogodbo kot dodano vrednost svojega izdelka. Točka 20,
ki trgovcem prepoveduje, da izdelek označijo kot „zastonj“, ko to ni res.
Ta določba se uporablja v zvezi s prakso, o kateri se pogosto poroča
in katere cilj so predvsem ranljivi potrošniki (najstniki), na spletnih mestih,
ki ponujajo melodije zvonjenja za mobilne telefone kot „zastonj“, potrošniki pa
v resnici sklenejo plačljivo naročnino[82]. Službe Komisije so uporabo te
določbe za vezane ponudbe (npr. „kupite enega, drugega dobite
brezplačno“) pojasnile v smernicah. Točka 17,
tj. „[l]ažno zatrjevati, da lahko izdelek pozdravi bolezni, pomanjkljivosti ali
okvare“, se uporablja skupaj s členom 6 Direktive o nepoštenih
poslovnih praksah, da se preprečijo nepoštene prakse, na primer na
področju kozmetičnih izdelkov. Točka 31
prepoveduje „[u]stvariti lažen vtis, da je potrošnik tudi
brez nakupa že dobil, bo dobil [...] nagrado ali drugo ugodnost, čeprav v
resnici [...] nagrada [...] ne obstaja ali dejanje, na podlagi katerega je
mogoče zahtevati nagrado [...], vključuje plačilo s strani
potrošnika ali izpostavljanje potrošnika stroškom“. Uporablja se za
prepoved praks, vključno z neposrednimi goljufijami, ki potrošnike zvabijo,
da plačajo znatne zneske za nagrado, ki ne obstaja ali katere vrednost je
manjša od plačanega zneska. Izvršilni organi so razpravljali o tem, kako
razumeti „plačilo s strani potrošnika ali izpostavljanje potrošnika
stroškom“, in zlasti, ali bi zahteva, da potrošnik pokliče po standardni
lokalni tarifi ali kupi poštno znamko, da zahteva nagrado, kršila Direktivo.
Sodišče je pojasnilo to zadevo in izključilo možnost, da se
potrošnikom naloži tudi minimalen strošek (kot v primeru znamke)[83]. Ena poslovna zveza[84], ki predstavlja različne
operaterje večstopenjskih tržnih sistemov, meni, da je uskladitev pravil
glede piramidnih sistemov, ki jo zagotavlja točka 14 iz Priloge I,
ustrezna in se je izkazala za zelo koristno, saj je omogočila vzpostavitev
enega poslovnega modela, ki bi lahko veljal v EU nekako na način „vse
na enem mestu“. Drugo glavno združenje prodajalcev od vrat do vrat[85] trdi podobno in meni, da je
veljavni pravni okvir popoln. Podjetje, dejavno na področju prodaje od
vrat do vrat, je v svojih stikih s službami Komisije predlagalo, da v zvezi s piramidnimi
sistemi ne bi smelo biti razlikovanja med potrošniki in strokovnjaki ter da bi
bilo treba države članice spodbujati, da nacionalne zakone, v katere prenesejo
Prilogo I (točko 14) k Direktivi o nepoštenih poslovnih praksah,
mutatis mutandis uporabijo za promocijske piramidne sisteme med
podjetji. Komisija meni, da trenutno ni potrebe po nadaljnji uskladitvi
piramidnih sistemov[86]. Ob upoštevanju izkušenj izvršilnih organov in
povratnih informacij s posvetovanja na tej stopnji ni potrebe po spremembi
črnega seznama. Ni bilo ugotovljenih novih praks, ki jih Direktiva ne
zajema. Vendar je pomembno zagotoviti, da se merila in koncepti iz
Priloge I razumejo na enoten način, kar se lahko doseže z okrepitvijo
pomena smernic in zbirke podatkov v zvezi z Direktivo o nepoštenih poslovnih
praksah. 3.4. UPORABA DIREKTIVE V
DOLOČENIH SEKTORJIH IN PRI DOLOČENIH POSLOVNIH PRAKSAH 3.4.1. Okoljske trditve Izraza „okoljske
trditve“ ali „zelene trditve“ se nanašata na prakso namigovanja ali drugačnega
ustvarjanja vtisa (v tržni komunikaciji, pri trženju ali oglaševanju), da sta
izdelek ali storitev okolju prijazna (tj. imata pozitiven vpliv na okolje) ali
da manj škodujeta okolju kot konkurenčno blago ali storitve. Vedno večja
uporaba okoljskih trditev kot tržno in oglaševalsko orodje odraža večjo
skrb za okolje med prebivalstvom. Take trditve se lahko nanašajo na način,
kako so izdelki proizvedeni, pakirani, distribuirani, uporabljeni, porabljeni
in/ali odstranjeni. Poleg vidikov, ki
jih zajema posebna zakonodaja EU (npr. oznaki „bio“ ali „eko“)[87], je Direktiva o nepoštenih
poslovnih praksah glavni pravni akt horizontalne zakonodaje za ocenjevanje
okoljskih trditev in ugotavljanje, ali je trditev zavajajoča v okviru
svoje vsebine ali načina, kako je predstavljena potrošnikom[88]. Na podlagi
člena 6(1)(a) in (b) Direktive nacionalni organi izvedejo oceno
zadevne prakse za vsak posamezni primer, vsebino okoljske trditve ter njen
vpliv na odločitev povprečnega potrošnika o nakupu. Kot so službe Komisije
pojasnile v smernicah[89],
je uporabo določb Direktive za okoljske trditve mogoče povzeti v dveh
glavnih načelih: ·
na podlagi splošnih določb Direktive morajo biti
trgovci pri predstavljanju zelenih trditev predvsem natančni, točni
in nedvoumni; ·
trgovci morajo imeti znanstvene dokaze za
utemeljitev svojih trditev in jih biti pripravljeni razumljivo predstaviti,
če se njihova trditev izpodbija. Priloga I k
Direktivi se poleg tega nanaša na številne prakse, ki se zlasti uporabljajo pri
okoljskih trditvah in so prepovedane, ne glede na to, kakšen vpliv imajo na
potrošnikovo obnašanje. Zadevajo neodobreno uporabo znakov (točka 2),
lažno potrditev ali odobritev s strani javnega ali zasebnega organa
(točka 4), lažno trditev, da je trgovec podpisnik kodeksa ravnanja
(točka 1) ali da je kodeks ravnanja odobrila javna ali zasebna
organizacija (točka 3). Nadaljnje urejanje
okoljskih trditev se lahko doseže le z revizijo Direktive o nepoštenih
poslovnih praksah ali sprejetjem druge (posebne) zakonodaje EU. Kljub temu
da bi nekatere države članice[90]
morda zanimalo sprejetje bolj posebnih pravil glede okoljskih trditev na
nacionalni ravni, večina soglaša, da načina reševanja tega vedno
pomembnejšega vidika oglaševanja v EU ne bi smela ovirati razdrobljenost.
Izsledki posvetovanja kažejo, da so države članice in zainteresirane
strani na splošno zadovoljne s sedanjim zakonodajnim okvirom in menijo, da
orodja, ki jih zagotavljajo Direktiva in smernice služb Komisije zadostujejo za
oceno okoljskih trditev. Le nekaj držav članic[91] bi si želelo nadaljnje
urejanje tega sektorja na podlagi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Vendar so številne
zainteresirane strani omenile, da se kljub trenutnemu pravnemu varovalnemu
mehanizmu zelene trditve še vedno ne uporabljajo odgovorno in so pogosto zelo
splošne, nejasne in slabo opredeljene[92].
Združenja za varstvo potrošnikov[93]
trdijo, da je poleg tega težko preverjati resničnost teh trditev, zlasti
na področju energije, kozmetike, avtomobilov in detergentov. Verodostojna in odgovorna uporaba zelenih trditev v oglaševanju je zelo
pomembna, saj lahko vpliva na izbiro potrošnikov in tako prispeva k razvoju
bolj trajnostnega gospodarstva v skladu s strategijo Evropa 2020 in
Evropsko agendo za potrošnike. Komisija meni, da je mogoče ugotovljene težave glede uporabe
zelenih trditev uspešneje reševati z ukrepi v zvezi z izvrševanjem in razvojem
najboljših praks kot pa z zakonodajnimi spremembami Direktive o nepoštenih
poslovnih praksah. Zato bo podpirala ustrezno in dosledno izvrševanje, na
primer z razvojem smernic o tej temi, kot je bilo napovedano v Evropski agendi
za potrošnike[94]. Vendar Komisija v okviru trenutnega razvoja akcijskega načrta za
trajnostno porabo in proizvodnjo[95]
ocenjuje, kako lahko nadaljnji razvoj trenutnih znanstvenih standardov prispeva
k preverljivosti zelenih trditev. Zlasti se osredotoča na možnosti, ki bi
dovoljevale razvoj „okoljskega odtisa“ izdelkov (tj. skupnih oblik/standardov,
ki bi dovoljevali primerjavo med izdelki z enakimi funkcijami). Na podlagi tega
se bodo obravnavali ustrezni ukrepi. Na Evropski konferenci o varstvu pravic potrošnikov
29. maja 2012 se je podrobno razpravljalo o okoljskih trditvah,
zbrani pa so bili tudi podatki o stanju na različnih trgih EU in o
napredovanju na tem področju[96]. 3.4.2. Ocenjevalna orodja za stranke
in spletna mesta za primerjavo cen Med ugodnostmi, ki
jih razvoj spletnega trga v EU lahko ponudi potrošnikom, so cenovni prihranki
in izbira. Spletni iskalniki, spletna mesta za primerjavo cen in izdelkov,
ocene potrošnikov in družbeni mediji so orodja, ki postajajo sestavni del potrošniškega
vedenja in poslovnih modelov[97].
V letu 2010 so štirje od petih spletnih potrošnikov v EU (81 %) uporabili
spletno mesto za primerjavo cen[98].
Vendar lahko takšna orodja okrepijo zaupanje potrošnikov le, če
zagotavljajo informacije v jasni, pregledni in točni obliki. Direktiva vsebuje
različne določbe, ki se lahko uporabljajo za spletna mesta za
primerjavo cen in ocenjevalna orodja za stranke. ·
Člena 6 in 7 preprečujeta trgovcem uporabo
spletnih mest za primerjavo cen za navajanje zavajajočih trditev, ki
izpuščajo bistvene informacije, med drugim o ceni in/ali razpoložljivosti
izdelkov in storitev. ·
Točka 18 Priloge I v vseh
okoliščinah prepoveduje prakso: „[p]osredovati vsebinsko netočne
informacije o tržnih pogojih ali o možnosti, da se izdelek najde, z namenom
napeljati potrošnika k nakupu izdelka pod pogoji, ki so manj ugodni kot
običajni tržni pogoji“. ·
Direktiva tudi zahteva, da mora biti jasno razvidno,
ali je spletno mesto za primerjavo cen neodvisno oziroma ali ga upravlja ali
(posredno ali neposredno) sponzorira trgovec (glej člen 6(1)(c) in
(f) ter člen 7). V zvezi s tem je „[l]ažno zatrjevati ali dajati
vtis, da trgovec ne deluje za namene v okviru svoje trgovske, poslovne, obrtne
dejavnosti ali svobodne poklicne dejavnosti, ali se lažno predstavljati za
kupca“ prepovedano v vseh okoliščinah s točko 22 Priloge I
k Direktivi. Dokazi, ki so na
voljo Komisiji, kažejo, da potrošniki kljub tako obsežnemu zakonodajnemu okviru
s težavo primerjajo ceno in kakovost različnega blaga v ponudbi in da
težave, s katerimi se srečujejo, spodkopavajo njihovo zaupanje v spletna mesta
za primerjavo cen. Različne
zainteresirane strani[99]
so opozorile na težave s spletnimi mesti za primerjavo cen, zlasti v zvezi s
preglednostjo in nepopolnostjo danih informacij. Evropska organizacija za
varstvo potrošnikov (BEUC) izpostavlja, da je vprašanje zlasti resno v sektorju
letalskega prevoza. Ena država članica[100]
potrjuje, da spletna mesta za primerjavo cen pogosto navajajo nepopolne
informacije o cenah, zato je vsaka primerjava nepoštena. Iz delovnega
dokumenta služb Komisije „Bringing E-commerce Benefits to Consumers“ (Zagotavljanje
koristi elektronskega poslovanja potrošnikom) izhaja, da so informacije, ki jih
potrošnikom zagotovijo informacijski posredniki, kot so spletna mesta za
primerjavo cen, pogosto nepopolne ter včasih zavajajoče in nepravilne,
zlasti v zvezi s ceno, s tem, ali je trgovec na drobno plačal uvrstitev
izdelka na seznam, z merili za uvrstitev ponudb ali s stroški dobave. Izkušnje pri
izvrševanju potrjujejo, da ena izmed glavnih težav izhaja iz tega, da spletna mesta
za primerjavo cen ne razkrijejo jasno identitete trgovca, ki upravlja s
stranjo, in/ali, če trgovci na drobno plačajo za prikaz svojih
izdelkov in storitev (tj. ali spletno stran sponzorirajo ali ne). Zdi se, da
prikrito oglaševanje ne vpliva le na spletna mesta za primerjavo cen,
temveč na ocenjevalna orodja za stranke na splošno. Spletna mesta z
ocenami uporabnikov so bila večkrat tarča kritik, da so ocene, ki naj
bi temeljile na nepristranskem mnenju potrošnika, v resnici prikrito
oglaševanje[101]. V eni državi članici je na primer preiskava o
tem, kako potrošniki primerjajo cene na energetskem trgu na drobno, ugotovila,
da so številna spletna mesta napeljala potrošnike k mišljenju, da so spletna mesta
za primerjavo cen, čeprav to niso bila[102].
V drugi zadevi so sodišča države članice denarno kaznovala podjetje,
ki je upravljalo spletna mesta za rezervacijo hotelov, in sedem njenih
hčerinskih družb, ker so kršile pravila o nepoštenih poslovnih praksah.
Spletna mesta so trdila, da zagotavljajo primerjavo med najboljšimi ponudbami
in razpoložljivostjo, vendar so namesto tega usmerile rezervacije k „partnerskim
hotelom“ v škodo „nepartnerskih hotelov“[103]. Opažene težave s
spletnimi mesti za primerjavo cen in ocenjevalnimi orodji za stranke zahtevajo odločen
odziv izvršilnih organov. Komisija bo proučila, kako lahko v skladu s
pogodbama dejavneje prispeva k spodbujanju skladne uporabe Direktive, zlasti
kar zadeva nepoštene prakse s čezmejno razsežnostjo, na primer nekatere
spletne prakse, ki izvršilnim organom povzročajo skupne težave. Kot je
Komisija omenila v sporočilu o elektronskem poslovanju januarja 2012,
bo obravnavala tudi vprašanje preglednosti in zanesljivosti orodij za
primerjavo, in sicer z neposrednima dialogom z zainteresiranimi stranmi, ki bi
sčasoma lahko vodil v razvoj kodeksa dobrega ravnanja in/ali smernic za
celo EU[104]. Kot je omenjeno v
delovnemu dokumentu služb Komisije „Bringing e-commerce benefits to consumers“
(Zagotavljanje koristi elektronskega poslovanja potrošnikom), se zdi, da je
prevladujoč dejavnik pri spletnem nakupovanju cena, sledijo pa mu
občutek prihranka časa, možnost enostavnega primerjanja cen, prožnost
naročanja vsak trenutek dneva/tedna in večja izbira na spletu. Cene
in druge ključne informacije bi morale biti navedene vnaprej na jasen in
preprost način, da ne bi zavajale potrošnikov. Dejstvo, da potrošniki zelo
pogosto uporabljajo taka spletišča z namenom sprejemanja premišljenih odločitev,
povečuje splošno škodo, ki jo utrpijo. Pri uporabi
Direktive v EU bi bilo treba v prihodnosti posebno pozornost nameniti vedno
večji vpletenosti družbenih omrežij v spletno oglaševanje. Na podlagi
spletnih oglaševalskih modelov tretje generacije (tj. „elektronsko
poslovanje 3.0“) družabna omrežja vedno pogosteje postajajo platforme, v
katera podjetja vlagajo, da privabijo stranke. Poleg tega, kar se
pričakuje od tradicionalnejših oblik spletnega oglaševanja (npr. spletnih mest
podjetij), lahko družbeni mediji, kjer potrošniki s prijatelji in družino
delijo, kar jim je všeč, trgovcem zagotovijo „mrežni učinek“ njihovega
spletnega oglaševanja in dragocen vpogled v vedenje potrošnikov / v njihove
preference. Izvršilne ukrepe bi bilo zato treba osredotočati na
zagotavljanje, da novi oglaševalski modeli ostanejo skladni z Direktivo, zlasti
v zvezi s „prikritim oglaševanjem“ in informacijami o izdelku. 3.4.3. Člen 3(9) – Uporaba
Direktive na področju finančnih storitev in nepremičnin Kot je omenjeno v
oddelku 2.4 tega poročila, se na podlagi člena 3(9)[105] Direktive o nepoštenih
poslovnih praksah uporablja minimalna uskladitev na področju
finančnih storitev in nepremičnin[106].
V skladu s členom 18 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah
Komisija predloži poročilo o uporabi Direktive v teh sektorjih in razmisli
zlasti o tem, ali bi bilo treba ohraniti izvzetje iz popolne uskladitve iz člena 3(9). Za ta namen je
Komisija pripravila študijo o uporabi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah
na področju finančnih storitev in nepremičnin[107]. Študija je bila izvedena v
letu 2011 do začetka leta 2012 in temelji na obširnem
posvetovanju držav članic in zainteresiranih strani[108]. Dokazi, ki jih je
zbrala študija, kažejo, da se izjema iz člena 3(9) široko uporablja. Povedano
drugače, večina držav članic je ohranila ali sprejela zakonodajo
na področju finančnih storitev in nepremičnin, ki presega
standarde iz Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Večina
teh dodatnih pravil vsebuje obveznosti glede informacij pred sklenitvijo
pogodbe in ob sklenitvi pogodbe v določenih sektorjih[109]. Poleg tega številne
prepovedi zadevajo predvsem prakse prodaje od vrat do vrat in pospeševanja
prodaje[110],
prakse, ki izkoriščajo določene ranljivosti[111], ali preprečevanje
nasprotja interesov[112].
V Avstriji je na primer prepovedana prodaja hipotekarnih kreditov od vrat do
vrat, v Italiji pa je prepovedana vezava pogodbene obveznosti obveznega
avtomobilskega zavarovanja z drugimi zavarovalniškimi storitvami. Na Danskem je
prepovedana vezava več nepremičninskih storitev. V zvezi s tem je
treba omeniti, da vprašanje, ali država članica lahko prepove vezavo,
če je vsaj eden od vpletenih izdelkov/storitev finančne narave, trenutno
obravnava Sodišče v zadevi C-265/12 (Citroën Belux NV). V tej zadevi bo moralo
Sodišče pojasniti zlasti področje uporabe izjeme iz
člena 3(9). Najpogosteje opažene nepoštene prakse v zvezi s
finančnimi storitvami in nepremičninami (v smislu Direktive o
nepoštenih poslovnih praksah) zadevajo pomanjkanje bistvenih informacij v fazi
oglaševanja in zavajajoče opise izdelkov. V zvezi s finančnimi storitvami so bile med
opaženimi praksami pomanjkanje informacij pri oglaševanju letnih obrestnih mer
in stroškov kredita, ponudbe zavajajočih ugodnih kreditnih pogodb z nizko
obrestno mero in pomanjkanje ustreznih informacij o pravnih obveznostih v zvezi
s sklenitvijo pogodbe[113].
V zvezi z nepremičninami so bile opažene prakse: napačen opis
značilnosti nepremičnine, pomanjkanje preglednosti v zvezi s ceno
nepremičnine in zadevnimi davki, „bait advertising“ (oglaševanje z vabo),
agresivne prakse nepremičninskih agentov, kot je siljenje potrošnikov k
sklenitvi ekskluzivne pogodbe z agentom pri poskusu prodaje svojih
nepremičnin. Komisija je prejela številne pritožbe, pisma
državljanov, parlamentarna vprašanja in peticije o težavah v zvezi z nakupom
nepremičnin na Cipru, v Bolgariji in Španiji. Trgovci z
nepremičninami na Cipru in v Bolgariji izvajajo zavajajoče
oglaševanje z različnimi napačnimi opisi značilnosti
nepremičnin in zlasti ne razkrijejo, da za prodane nepremičnine še
vedno veljajo hipoteke za sedanje in prihodnje bančne kredite, sklenjene z
izvajalci. Komisija je trenutno v stiku s ciprskimi in bolgarskimi organi v
zvezi s temi zadevami, da najdejo rešitev za opažene težave. V Španiji so
težave le v omejenem obsegu povezane z zavajajočim oglaševanjem / nepoštenimi
praksami v smislu Direktive in zadevajo predvsem odnose med potrošniki in
lokalnimi organi, kot so nepravilnosti pri izdaji gradbenih dovoljenj ali
vsiljevanje stroškov urbanizacije za razvoj novih projektov tujim prebivalcem. Kljub obsežnim
nacionalnim pravilom je zanimivo opaziti, da so bile v vsaj polovici primerov,
ki so bili ocenjeni v državah članicah glede nepoštenih praks na
področju finančnih storitev in nepremičnin, kot pravna podlaga
uporabljene določbe Direktive (zavajajoča dejanja, opustitev
zagotavljanja informacij, agresivne prakse, včasih skupaj s praksami s črnega
seznama). Pri drugi polovici primerov so bila za pravno podlago uporabljena natančneje
predpisana nacionalna pravila[114]. V zavarovalniškem sektorju se je na primer uporabljala
točka 27 Priloge I v primerih, ko so zavarovalnice
zavračale plačilo odškodninskih zahtevkov potrošnikov iz zavarovalne
police, tako da so od njih zahtevale predložitev dokumentov, ki jih ni bilo
mogoče razumno šteti za relevantne za dopustnost zahtevka. V teh primerih
ponudniki sistematično niso odgovarjali na zadevno dopisovanje, da bi
potrošnike odvrnili od uveljavljanja njihovih pogodbenih pravic[115]. Izsledki preiskave
na področju finančnih storitev in nepremičnin kažejo, da ne bi
bilo primerno odpraviti izjeme iz člena 3(9) Direktive[116]. Glavni
razlogi so: višje finančno tveganje v zvezi s finančnimi storitvami
in nepremičninami (v primerjavi z drugim blagom in storitvami); večja
neizkušenost potrošnikov na teh področjih (skupaj s pomanjkanjem
preglednosti, zlasti finančnih poslov); posebne ranljivosti v obeh
sektorjih, zaradi katerih so potrošniki dovzetni za prakse pospeševanja prodaje
in pritiske; izkušnje pristojnih finančnih izvršilnih organov z
nacionalnim sistemom ter delovanje in stabilnost finančnih trgov kot
takih. Izvršilni
organi in druge zainteresirane strani, ki so se odzvale na posvetovanje[117], so prišli do podobnega
sklepa. Velika večina organizacij s področja finančnih storitev
in nepremičnin, ki so se odzvale, meni, da je zelo ali precej pomembna
ohranitev izjeme iz člena 3(9) Direktive o nepoštenih poslovnih
praksah. 4. IZVRŠEVANJE 4.1. Izvrševanje v državah
članicah Direktiva o
nepoštenih poslovnih praksah ne usklajuje izvršilnih sistemov. Na podlagi
člena 11 Direktive lahko države članice izberejo izvršilne
mehanizme, ki najbolj ustrezajo njihovi pravni tradiciji, če zagotovijo
ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nepoštenih poslovnih
praks. Na podlagi člena 13 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah
države članice prav tako same določijo vrsto kazni, ki naj se
uporabljajo, vendar morajo biti „učinkovite, sorazmerne in
odvračilne“. Vloga Komisije v
splošnem izvrševanju Direktive je ključna, ker mora zagotoviti, da se
Direktiva ustrezno in učinkovito uporablja v vseh državah članicah. Države
članice so vzpostavile veliko različnih izvršilnih sistemov. V
nekaterih državah je izvrševanje zlasti v domeni javnih organov, kot so varuh
pravic potrošnikov (npr. na Danskem, Švedskem in Finskem), organi, pristojni za
potrošnike ali konkurenco (npr. v Italiji, Irski, na Nizozemskem, v Romuniji in
Združenem kraljestvu), in za to pristojni oddelki ministrstev (npr. na Portugalskem
in v Belgiji). Druge države članice imajo zasebne izvršilne sisteme, ki
jih vodijo konkurenti (npr. Avstrija in Nemčija). Vendar večina
sistemov združuje elemente javnega in zasebnega izvrševanja. Kazni so lahko
sodne prepovedi, odškodnine, upravne kazni in kazenske sankcije, v večini
držav članic pa kombinacija vseh teh[118]. Države
članice in zainteresirane strani menijo, da je na nacionalni ravni
izvrševanje Direktive v državah članicah na splošno ustrezno in
učinkovito. Vendar lahko po navedbah nekaterih ustrezno izvrševanje na
nacionalni ravni ovirajo pomanjkanje sredstev nacionalnih izvršilnih organov,
zapletenost/dolgotrajnost izvršilnih postopkov in nezadosten odvračilen vpliv
kazni. Ena država članica[119]
in različna združenja za varstvo potrošnikov[120] zahtevajo strožje kazni[121] in v nekaterih primerih
kolektivno odškodnino. Več držav
članic in zainteresiranih strani potrjuje, da tako stanje vpliva tudi na
učinkovito izvrševanje zakonodaje na čezmejni ravni. Posvetovanje je
razkrilo, da je v primeru čezmejnih nepoštenih poslovnih praks
zagotavljanje hitrega in učinkovitega odziva za izvršilne organe velik izziv
zaradi omejitev, ki jih predstavljajo meje pristojnosti. Poleg tega so
razpoložljiva sredstva omejena. Statistika iz poročila o uporabi
Uredbe SVP iz leta 2012[122]
kaže, da je bilo daleč največ prošenj za medsebojno pomoč vloženih
na podlagi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah kot individualnega
zakonodajnega akta. V obdobju od leta 2007 do leta 2010 je bilo izvedenih
1343 ukrepov SVP, od tega jih je bilo 654 (48,7 %) povezanih s
kršitvami Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Preostale prošnje so bile
povezane s kršitvami 14 drugih direktiv (npr. Direktive 1999/44/ES o
nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij) in
ene uredbe. Izvršilni organi že od začetka delovanja mreže poleg
dvostranskega sodelovanja izvajajo letne preiskave, imenovane „čistke“
(„sweeps“), ki jih usklajuje Komisija. Pri „čistki“ izvršilni organi
istočasno pregledajo vzorec spletnih mest v danem sektorju, če so te v
skladu z zakonodajo o varstvu potrošnikov EU, in na drugi stopnji po
potrebi sprejmejo ustrezne izvršilne ukrepe. Do sedaj je bilo izvedenih pet
„čistk“, ki so pomagale izboljšati skladnost v ciljnih sektorjih (spletna mesta
za prodajo letalskih vozovnic, melodij zvonjenja za mobilne telefone,
elektronskega blaga, vstopnic za športne in kulturne dogodke ter potrošniških
kreditov). Organi so pregledali približno 2 200 spletnih strani iz
različnih sektorjev. Posledica izvršilnih ukrepov nacionalnih organov je
bila, da je bilo v povprečju 80 % spletnih strani, ki so kršile
zakonodajo o varstvu potrošnikov, ustrezno spremenjenih. Rezultat prve stopnje
„čistke“ na področju digitalnih vsebin iz leta 2012 potrjuje stopnjo
neskladnosti, ki je podobna stopnji iz predhodnih „čistk“. Nacionalni
organi trenutno izvajajo nadaljnje izvršilne ukrepe, s katerimi zadevnim
podjetjem omogočajo, da pojasnijo svoje stališče ali ustrezno
spremenijo svojo spletno stran[123]. Čeprav konsolidirani podatki o številu
sprejetih sklepov in izrečenih kazni nacionalnih izvršilnih organov niso
na voljo, se lahko predstavijo naslednji reprezentativni primeri: od
začetka veljavnosti Direktive do sredine leta 2011 je italijanski
organ za konkurenco izdal več kot 700 sklepov in izrekel upravne kazni v
vrednosti 91 milijonov EUR; francoski generalni direktorat za
konkurenco, varstvo potrošnikov in preprečevanje goljufij je izdal 1 251 poročil[124] in naložil ustrezne denarne
kazni v vrednosti približno 1,7 milijona EUR[125]; latvijski center za varstvo
pravic potrošnikov je sprejel 154 zavezujočih sklepov in naložil denarne
kazni v vrednosti 159 400 EUR; finski varuh pravic potrošnikov je
začel 8 sodnih postopkov; irska nacionalna agencija za varstvo potrošnikov
je 14 podjetjem izdala, 116 obvestil o skladnosti, 2 akta o prepovedi in podala
2 predloga za kazenski pregon; slovaški organ za pregled trgovine je izdal
46 upravnih sklepov in izrekel denarne kazni v vrednosti 151 800 EUR;
na Švedskem pa je bilo izdanih 18 sodnih sklepov in 52 sodnih prepovedi. Izvršilni organi morajo še okrepiti svoja prizadevanja,
da se zajamči visoka raven varstva potrošnikov, zlasti na čezmejni
ravni, vendar tudi v nacionalnem okviru. Ta sklepna ugotovitev temelji na
izkušnjah Komisije pri sodelovanju z nacionalnimi organi, povratnih
informacijah evropskih potrošniških centrov[126]
in drugih zainteresiranih strani ter drugih razpoložljivih virih (zlasti
poročilih o uporabi Uredbe SVP[127]). 4.2. Samourejanje Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah zagovarja
načelo, da lahko samourejanje podpira pravosodno in upravno izvrševanje ter
pojasnjuje vlogo, ki jo tvorci kodeksov lahko imajo pri izvrševanju[128]. Kot kažejo izkušnje nekaterih pravnih sistemov[129], lahko samourejevalna telesa
prispevajo k izboljšanju skladnosti s pravnimi standardi in zmanjšanju bremena
javnih izvršilnih organov. Države članice se lahko zanašajo na
samourejevalne oblike reševanja sporov, da se izboljša raven varstva
potrošnikov ter doseže čim večja skladnost z zakonodajo in
najboljšimi tržnimi praksami. Vendar pa Direktiva potrjuje dejstvo, da
samourejanje ne more nadomestiti pravosodnih ali upravnih sredstev izvrševanja.
Poleg tega Direktiva utrjuje učinkovitost kodeksov ravnanja, ki zahtevajo
od držav članic, da izvršujejo samourejevalna pravila proti trgovcem, ki
so se zavezali, da jih bodo spoštovali[130]. 5. PREGLED KORISTI DIREKTIVE Izkušnje iz prvih let izvajanja Direktive
kažejo, da je pomagala izboljšati varstvo potrošnikov v državah članicah
in obenem zaščitila zakonita podjetja pred konkurenti, ki se ne držijo
pravil. Uporabljajo jo nacionalni organi za varstvo
potrošnikov za zmanjševanje obsega številnih nepoštenih poslovnih praks in njihovo
kaznovanje[131].
Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah je edini veljaven splošni pravni akt EU
za ocenjevanje okoljskih trditev ali agresivnih praks. Njena pravila, ki temeljijo na načelih,
so se izkazala za zlasti učinkovita pri omogočanju nacionalnim
organom, da prilagodijo svoje ocene hitremu razvoju izdelkov, storitev in
prodajnih metod. „Črni seznam“ je nacionalnim organom zagotovil
učinkovito orodje za spopadanje s pogostimi nepoštenimi praksami, kot so
„bait advertising“ (oglaševanje z vabo)[132],
lažne brezplačne ponudbe, prikrito oglaševanje in neposredno nagovarjanje
otrok. Določbe s „črnega seznama“ se uporabljajo tudi pri spopadanju
z nepoštenimi praksami na področju finančnih storitev in
nepremičnin. Ta pravni okvir je zelo primeren tudi za
ocenjevanje poštenosti novih spletnih praks, ki se razvijajo vzporedno z
razvojem oglaševalskih tehnik. Zagotovi lahko hiter odziv izvršilnih organov na
zlorabe, ki se zgodijo s pomočjo novih pogosto uporabljenih orodij, kot so
spletna mesta za primerjavo cen in kolektivne rezervacije, ali v zvezi z na
primer vse večjo vpletenostjo oglaševanja v družabnih omrežjih. Na čezmejni ravni je približno polovica
ukrepov v okviru mreže SVP (prošnje za pridobitev informacij, opozorila in
prošnje za izvrševanje) zadevala kršitve Direktive o nepoštenih poslovnih
praksah[133].
Poleg tega je mreža SVP izvedla več skupnih nadzornih preiskav („čistk“)
na podlagi določb Direktive o nepoštenih poslovnih praksah ( tj.
„čistk“ spletnih mest, ki prodajajo letalske vozovnice, spletnih storitev za
mobilne telefone in spletnih mest, ki prodajajo potrošniško elektronsko blago)[134]. Podatki o sodelovanju z nacionalnimi
izvršilnimi organi in elementih izvajanja, zbrani v zbirki podatkov v zvezi z Direktivo
o nepoštenih poslovnih praksah, razkrivajo, da se pravila večinoma razumejo
na enoten način. K temu so prispevala pojasnila, ki sta jih zagotovila
Sodišče in Komisija. Direktiva je z nadomestitvijo razdrobljenih predpisov
držav članic o nepoštenih poslovnih praksah z enim svežnjem pravil
prispevala k odstranitvi ovir za čezmejno trgovanje in poenostavila
urejevalno okolje. Strategija Evropa 2020 poziva, da „morajo
[državljani] imeti možnost, da v polni meri sodelujejo na enotnem trgu“, za to
pa je „treba izboljšati njihove možnosti in zaupanje pri čezmejnem
kupovanju blaga in storitev“. Zdi se, da visoka raven varstva potrošnikov, ki
jo določa Direktiva, pomaga pri krepitvi zaupanja potrošnikov. Nedavni podatki
razkrivajo, da več potrošnikov sedaj zanimajo čezmejni nakupi (52 %,
+ 19) in so pripravljeni za njih zapraviti več denarja (18 %,
+ 5) kot v letu 2006, ko Direktiva še ni bila prenesena v zakonodajo držav
članic[135].
Kljub temu je treba priznati, da rast spletnega čezmejnega nakupovanja
zelo zaostaja za rastjo spletnega nakupovanja v domači državi, zato je očitno
treba nadalje ukrepati[136].
V ta namen se je sedaj treba osredotočiti na pravilno in dosledno uporabo
Direktive kot predpogoj, da bodo državljani in podjetja EU popolnoma izkoristili
možnosti enotnega trga. Komisija je ugotovila, da so trgovina na
drobno (vključno z elektronskim poslovanjem), prometni sektor, digitalno
gospodarstvo in energetika/trajnost ključna področja, ki imajo
največjo možnost za rast enotnega trga[137].
Direktiva ima v tem okviru ključno vlogo. Za krepitev izvrševanja Direktive o nepoštenih
poslovnih praksah bi bila zato potrebna nadaljnja prizadevanja. Sredstva držav
članic so omejena in treba bi bilo izboljšati odvračilni učinek kazni.
Okrepiti bi bilo treba tudi sodelovanje v čezmejnih primerih s področja
uporabe Uredbe SVP. Zaradi potrebe po pospešitvi izvrševanja na
čezmejni in nacionalni ravni mora Komisija prevzeti vidnejšo vlogo,
pri tem pa sodelovati z državami članicami in jih podpirati pri uporabi
Direktive v EU. V zvezi s tem bo Komisija proučila, kako lahko v skladu s Pogodbama
dejavneje prispeva k spodbujanju dosledne uporabe Direktive, zlasti kar zadeva
nepoštene prakse s čezmejno razsežnostjo, na primer nekatere spletne
prakse, ki izvršilnim organom povzročajo enake težave. 6. SKLEPNE UGOTOVITVE Kot je bilo navedeno v sporočilu o
uporabi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah, ki spremlja to poročilo,
se ne zdi ustrezno, da bi se Direktiva na tej stopnji spremenila. Ta ugotovitev
odseva rezultate posvetovanja in predhodnih ugotovitev iz izkušenj pri izvrševanju
v državah članicah, ki so znatne, vendar še vedno časovno preveč
omejene za tako obsežen zakonodajni akt. Pomisleki nekaterih zainteresiranih strani v
zvezi z uporabo Direktive o nepoštenih poslovnih praksah glede nekaterih posebnih
oblik nepoštenih poslovnih praks se lahko obravnavajo s pobudami za izboljšanje
izvrševanja v državah članicah. V zvezi s tem bo treba, kot je opisano v sporočilu,
nadaljnja prizadevanja osredotočiti na ključna tematska
področja, kjer se škoda in izgubljene priložnosti za potrošnike
najpogosteje ponavljajo ter kjer je možnost za rast enotnega trga
največja. [1] To poročilo spremlja Sporočilo Komisije
Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o
uporabi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah „Doseganje visoke stopnje
varstva potrošnikov – Vzpostavljanje zaupanja v notranji trg“). V skladu s
členom 18 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah mora Komisija
poročati o uporabi te direktive v povezavi z določenimi vprašanji,
kot so finančne storitve in nepremičnine, in črnim seznamom
praks, ki so prepovedane v vseh okoliščinah, ter o obsegu nadaljnje
uskladitve in poenostavitve. Kot določa uvodna izjava 24 Direktive o
nepoštenih poslovnih praksah, se uporabo Direktive oceni z namenom, da se
zagotovita odstranitev ovir na notranjem trgu in doseganje visoke ravni varstva
potrošnikov. [2] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z
dne 11. maja 2005
o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do
potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS,
direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES
ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta. [3] Glej Evropsko agendo za potrošnike, ukrep 3
(modernizacija pravnega reda o varstvu potrošnikov). [4] V okviru posvetovanja je bilo prejetih 25 odgovorov
držav članic (Luksemburg in Malta nista predložila odgovora), 2 odgovora
Islandije in Norveške ter 76 odgovorov zainteresiranih strani, vključno z
20 evropskimi potrošniškimi centri, 9 združenji potrošnikov in 47 poslovnimi
zainteresiranimi stranmi (med njimi so bili trgovinske zbornice, poslovne
krovne organizacije/zveze in samourejevalni organi). [5] To poročilo na podlagi člena 18 Direktive
zagotavlja oceno delovanja člena 3(9) glede uporabe Direktive o
nepoštenih poslovnih praksah na področju finančnih storitev in
nepremičnin. [6] Glej Študijo o uporabi Direktive o nepoštenih poslovnih
praksah na področju finančnih storitev in nepremičnin (Study on the application of the Unfair Commercial Practices Directive
to financial services and immovable property), ki jo je za GD Pravosodje Evropske komisije leta 2012 opravil Civic Consulting in je na voljo na spletni strani:
http://ec.europa.eu/justice/consumer-marketing/document. [7] Glej člen 4 Direktive. [8] Belgija, Irska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija so
Direktivo prenesle do 12. junija 2007. [9] Španija. [10] Tudi tri države EGP, tj. Islandija, Lihtenštajn in
Norveška, so sprejele zakonodajo za njeno izvajanje. [11] Glej zadevi: C-321/08 – Komisija Evropskih skupnosti proti
Kraljevini Španiji z dne 23. aprila 2009, in C-282/08 – Komisija
Evropskih skupnosti proti Velikemu vojvodstvu Luksemburg z dne 5. februarja 2009. [12] Dostop do seznama nacionalnih ukrepov za prenos je
mogoč v zbirki podatkov nepoštenih poslovnih praks: https://webgate.ec.europa.eu/ucp/
ali na spletni strani: http://ec.europa.eu/justice/consumer-marketing/unfair-trade/unfair-practices/index_en.htm. [13] Združeni zadevi C-261/07 in C-299/07 VTAB-VAB NV proti
Total Belgium in Galatea BVBA proti Sanoma Magazines Belgium NV, sodba z dne 23. aprila 2009;
zadeva C-304/08 Zentrale zur Bekämpfung unlauteren Wettbewerbs eV proti
Plus Warenhandelsgesellshaft mbH, sodba z dne 14. januarja 2010;
zadeva C-288/10 Wamo BVBA proti JBC NV in Modemakers Fashion NV,
sklep z dne 30 junija 2011; zadeva C-126/11 Inno NV proti
Unizo in drugi, sklep z dne 15. decembra 2011. [14] Na področju, približanem s to direktivo. [15] Primeri direktiv s klavzulami o minimalni uskladitvi na
področju, ki ga približuje Direktiva 2005/29/ES, so:
Direktiva 98/6/ES o varstvu potrošnikov pri označevanju cen
potrošnikom ponujenih proizvodov, Direktiva 97/7/ES o varstvu potrošnikov
glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo, Direktiva 85/577/EGS za
varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov,
Direktiva 94/47/ES o varstvu potrošnikov v zvezi z nekaterimi vidiki
pogodb o nakupu pravice do uporabe nepremičnin na podlagi časovnega
zakupa ter Direktiva 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih
počitnicah in izletih. [16] Danska, Finska, Irska, Latvija in Švedska. [17] Dne 10. marca 2008 je Danska priglasila
določbe v zvezi s televizijskim oglaševanjem v členu 21 sklepa
št. 1368 z dne 15. decembra 2005 o oglaševanju in
sponzoriranju na radiu in televiziji. Te določbe, ki med drugim zadevajo
tudi značilnosti oglaševanega izdelka, ceno in raven potrebnih sposobnosti
za uporabo izdelka, so trdno zasidrane v danskem pravu in namenjajo posebno
pozornost zaščiti mladoletnikov ter izvajajo Direktivo o „televiziji brez
meja“ (Direktiva Sveta 89/552/EGS, zdaj Direktiva 2010/13/EU o
avdiovizualnih medijskih storitvah). [18] Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih
predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev
(Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah). [19] Belgija ni priglasila svojih nacionalnih pravil, ki
prepovedujejo prodajo od vrat do vrat za izdelke, katerih vrednost presega
250 EUR. Skladnost takšnih ukrepov bo presojalo Sodišče EU v okviru
tekočega postopka proti Belgiji. [20] Člen 3(4) Direktive pojasnjuje:„V primeru nasprotja
med določbami te direktive in drugimi pravili Skupnosti, ki urejajo
posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, prevladajo slednja in se uporabljajo
za te posebne vidike.“ [21] Glej smernice str. 18–19. Na primer uredba o
zračnih prevozih (Uredba (ES) št. 1008/2008 Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za
opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti) vsebuje posebne določbe o
informacijah o cenah, ki morajo biti na voljo javnosti. V skladu s členom 23
Uredbe morajo letalski prevozniki poleg končne cene, ki mora
vključevati vse davke, prispevke, dodatne dajatve in pristojbine,
zagotoviti tudi razčlenitev končne cene. Zato bodo ob upoštevanju
informacij pred sklenitvijo pogodbe glede cen za letalske prevoznine veljale te
bolj posebne določbe. Določbe Direktive se upoštevajo pri prepovedi
poslovnih praks, ki bi utegnile zavajati povprečnega potrošnika (kot sta
„bait advertising“ (oglaševanje z vabo) in trženje letalskih prevoznin), ter
praks, ki pomenijo agresivno vedenje (kot so težavne in nesorazmerne
nepogodbene ovire, vsiljene potrošnikom, ki želijo uveljavljati pogodbeno
pravico do razdora pogodbe). [22] „[…] une disposition nationale telle que celle en cause au
principal n’est pas susceptible de relever du champ d’application de la
directive sur les pratiques commerciales déloyales si elle se limite seulement,
comme le considère la juridiction de renvoi, à réglementer les relations
concurrentielles entre commerçants et ne poursuit pas des finalités tenant à la
protection des consommateurs.“ (zadeva C-126/11, Inno, uvodna
izjava 29). [23] Glej tudi oddelek 3.3.4. o vabilu k nakupu in
zahtevah po informacijah o ceni. [24] Smernice za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o
nepoštenih poslovnih praksah (SEC(2009) 1666, delovni dokument služb
Komisije)z dne 3. decembra 2009 – http://wcmcom-ec-europa-eu-wip.wcm3vue.cec.eu.int:8080/justice/consumer-marketing/unfair-trade/unfair-practices/index_en.htm. [25] Glej na primer sklepne predloge
generalnega pravobranilca v zadevi C-122/10 Konsumentombudsmannen KO proti Ving
Sverige AB, točki 30 in 40 ter opombo št. 13. [26] Glej https://webgate.ec.europa.eu/ucp/public/ Ta zbirka podatkov temelji na Sklepu
št. 1926/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 18. decembra 2006 o uvedbi programa ukrepov Skupnosti na
področju potrošniške politike (2007–2013), ukrep 9:
Pravne in tehnične ekspertize, vključno s študijami, za spremljanje
in ocenjevanje prenosa, izvajanja in izvrševanja zakonodaje o varstvu
potrošnikov s strani držav članic, predvsem Direktive 2005/29/ES. To
vključuje tudi razvijanje in vzdrževanje javno dostopnih in uporabniku
prijaznih podatkovnih baz, ki se nanašajo na izvajanje zakonodaje Skupnosti o
varstvu potrošnikov. [27] Zbirka podatkov trenutno (od maja 2012) vsebuje
povzetke 158 upravnih odločb in 202 sodnih odločb
(vključno s 63 odločbami nacionalnih vrhovnih sodišč). [28] http://www.eu-consumer-law.org/index.html [29] https://e-justice.europa.eu/home.do [30] Glej člen 2(c) Direktive. [31] Glej člen 3(1) Direktive. [32] Glej člen 3(2) Direktive. [33] Te so Nemčija, Avstrija, Francija in Švedska. Vendar
se za razmerja med podjetji v Nemčiji uporablja le Priloga I k
Direktivi („črni seznam“), v Franciji pa izključno člen 6
in Priloga I (omejena na del z zavajajočimi praksami). [34] Glej Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu,
Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Zaščita podjetij
pred praksami zavajajočega trženja in zagotavljanje učinkovitega
uveljavljanja, Pregled Direktive 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem
oglaševanju z dne 27. novembra 2012 (COM(2012) 702 final). [35] The Office of Fair Trading (Urad za pošteno trgovino) v
Združenem kraljestvu. [36] Estonija, Irska, Latvija in Romunija. [37] Združeno kraljestvo. [38] Npr. s pojasnitvijo v smernicah služb Komisije. [39] Glej člen 6(1)(c) in (f) Direktive. [40] Nekatere države članice (npr. Italija in Francija)
ter zainteresirane strani trdijo, da bi razširitev področja uporabe
Direktive podprle le zaradi reševanja zelo specifičnih težav, kot so
dejavnosti zavajajočih podjetij za imeniške storitve. Romunija meni, da bi
razširitev področja uporabe Direktive o nepoštenih poslovnih praksah na
razmerja med podjetji ustvarila enotnejši pristop k poslovnim praksam, ki so
usmerjene na podjetja in potrošnike. Nizozemska bi področje uporabe Direktive
o nepoštenih poslovnih praksah razširila v obsegu, ki je potreben za
zaščito podjetij pred „ponarejenimi računi“. Nemčija, Avstrija
in Švedska, ki že v celoti uporabljajo določbe Direktive tudi za transakcije
med podjetji, stremijo k temu, da bi imela podjetja enako raven varstva kot
potrošniki v EU. [41] Glej na primer vprašanja EP E-5539/08, E-010017/2010,
E-1704/2011. [42] COM(2001) 546 final z dne 2. oktobra 2001,
spremenjen predlog COM(2002) 585 final z dne 25. oktobra 2002. [43] Glej tudi zadeve C-304/08 Plus Warenhandelsgesellschaft
(predhodna odločba – Nemčija) z dne 14. januarja 2010;
C-540/08 Mediaprint Zeitungs (predhodna odločba – Avstrija)z dne
9. novembra 2010; C-522/08 Telekomunikacja Polska (predhodna
odločba – Poljska) z dne 11. marca 2010. [44] Nekateri nacionalni izvršilni organi menijo, da bi
odsotnost takih podrobnih pravil ustvarila pravno negotovost in preveč
otežila izvrševanje ali ga napravila neučinkovitega (glede na Direktivo o
nepoštenih poslovnih praksah je treba za vsak posamezen primer dokazati, da je
promocijska prodaja zavajajoča). [45] Šest držav članic (Belgija, Danska, Finska, Francija,
Irska, Latvija) je že (deloma) prilagodilo svojo zakonodajo v zvezi s
pospeševanjem prodaje, da je skladna z Direktivo in sodno prakso Sodišča.
Trenutno ima 13 držav članic še vedno bolj omejevalna pravila kot
Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah v zvezi z znižanjem cen (Belgija, Bolgarija,
Estonija, Finska, Francija, Latvija, Poljska, Portugalska in Španija) ali s
komercialnimi nagradnimi igrami (Avstrija, Danska, Finska, Francija,
Nemčija in Luksemburg). Podobna pravila veljajo na Islandiji in Norveškem. [46] Francija, Nemčija, Irska, Latvija in Španija. [47] Belgija, Danska, Španija (in Norveška). [48] Slovaška, Poljska, Bolgarija, Nizozemska, Združeno
kraljestvo. [49] European Brand Association (evropsko združenje za znamke)
in zvezna gospodarska zbornica v Avstriji. [50] CLCV: Consommation Logement Cadre de Vie, Francija. [51] Irski evropski potrošniški center. [52] Npr. Poljska, Danska in Švedska. [53] Primer tega je mogoče najti v zadevi, v kateri je
nacionalni izvršilni organ menil, da je praksa prekinitve oskrbe z vodo brez
predhodnega obvestila kršila zahtevo poklicne skrbnosti. Ob upoštevanju
pomembnosti storitve oskrbe z vodo je organ menil, da se je od trgovca
pričakovala višja raven poklicne skrbnosti in da bi moral sprejeti posebne
ukrepe pred prekinitvijo oskrbe z vodo. (Italijanski organ za konkurenco
(AGCM), sklep z dne 12. marca 2009 PS 166 – Acea Distacco
fornitura d’acqua.) [54] Zadeva C 435/11 CHS Tour Services. [55] Danska in Nizozemska se sklicujeta na varstvo ranljivih
potrošnikov s pomočjo urejanja, vendar ne predlagata posebnih
rešitev/možnosti. [56] Kot je opisano v Evropski agendi za potrošnike, je treba
zagotoviti, da so ranljivi potrošniki varni pred tveganji, ki nastanejo zaradi
posledic gospodarske krize, staranja prebivalstva, večje zapletenosti
digitalnih trgov in težav, s katerimi se lahko nekateri potrošniki
srečujejo v digitalnem okolju. [57] Glej oddelek 4 tega poročila o izvrševanju. [58] Cilj „čistke“, izvedene leta 2008, so bila
spletna mesta, ki so prodajala melodije zvonjenja, slike ozadja in druge
storitve za mobilne telefone. Od več kot 500 pregledanih spletnih
mest je 301 spletno mesto resno kršilo zakonodajo o varstvu potrošnikov EU.
Ciljna skupina več kot polovice spletnih mest so bili najstniki in otroci.
Tri glavne opažene težave so bile: nejasno oblikovanje cen, pomanjkljivost
informacij in zavajajoče oglaševanje (zlasti varljivo oglaševanje melodij
zvonjenja kot „zastonj“, ko potrošnik v resnici sklene plačljivo
naročnino). Za rezultate prve faze čistke na področju digitalnih
vsebin iz leta 2012 glej spletno stran: http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/sweep/digital_content/index_en.htm. [59] Sklep italijanskega protimonopolnega organa (AGCM) PS7256
– Comet-Apple Prodotti in Garanzia Provvedimento n. 23193 z dne
27. decembra 2011 – Preiskovano podjetje je ponudilo trgovsko
garancijo, ki je vključevala storitve, do katerih so potrošniki že
upravičeni po Direktivi 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega
blaga in z njim povezanih garancij (tj. 2 leti zakonske garancije v razmerju do
prodajalca zaradi pomanjkanja skladnosti). Komisija je podprla prizadevanja
združenj za varstvo potrošnikov z obravnavanjem te zadeve v okviru
mreže SVP nacionalnih izvršilnih organov in v dopisu (dopis podpredsednice
Evropske komisije Redingove z dne 21. septembra 2012) vsem
ministrom EU, ki nadzorujejo varstvo potrošnikov, da se zagotovi usklajen
pristop izvrševanja, če se pojavi ponavljajoča težava v
različnih državah članicah. [60] AIM (The European Brands Association – evropsko združenje
za znamke). [61] Glej člen 2(i) Direktive o nepoštenih poslovnih
praksah. [62] Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive
Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in
Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in
Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta. [63] Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske
družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o
elektronskem poslovanju). [64] Glavni začetni pomislek zainteresiranih strani med
fazo prenosa Direktive je bil, da bi bila posledica strogega pristopa (v smislu
kontrolnega seznama) pri uporabi teh zahtev nesorazmerno breme za trgovce in
oglaševalce. Ker je vabilo k nakupu nov koncept, ni bilo jasno, na primer, v
kakšen obsegu bi navajanje „glavnih značilnosti“ ustrezalo sredstvu, ki se
uporablja za oglaševanje, in zadevnim izdelkom (glej člen 7(4)(a)).
Svetovna zveza oglaševalcev je zato podpirala omejevanje uporabe zahtev po
informacijah le, ko je skupaj z vabilom k nakupu potrošniku na voljo tudi
nakupni „mehanizem“. [65] V zadevi C-122/10, Konsumentombudsmannen proti Ving
Sverige AB, z dne 12. maja 2011. [66] Najnižja cena, po kateri se lahko kupi oglaševani izdelek
ali skupina izdelkov, čeprav je oglaševani izdelek ali skupina izdelkov
hkrati na voljo po cenah, ki niso navedene (npr. vozovnice do Pariza na voljo
„od 100 EUR“). [67] Glej zlasti člen 23 Uredbe (ES)
št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne
24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih
prevozov v Skupnosti (prenovitev). [68] Glej zlasti člen 5(1)(c) ter člena 19
in 22 Direktive o pravicah potrošnikov. [69] Od trenutka, ko trgovec poda „vabilo k nakupu“ v smislu
člena 7(4) Direktive. [70] O težavah v zvezi s ceno je poročalo 8 združenj
potrošnikov, 11 evropskih potrošniških centrov in 10 poslovnih
organizacij. [71] Študija Steer Davies Gleava (iz leta 2011), ki jo je
naročil GD za mobilnost in promet, o preglednosti cen v sektorju
letalskega prevoza („Price Transparency in the air transport sector“) je
ocenila skladnost spletnih mest z zahtevami po informacijah iz petih dokumentov
zakonodaje EU, vključno z Direktivo 2005/29 o nepoštenih
poslovnih praksah. Izsledki študije kažejo, da bi bilo bolje okrepiti pomen
veljavne zakonodaje, kot pa jo spremeniti. [72] Študija Urada za pošteno trgovino o oglaševanju cen
(„Advertising of Prices“) je proučevala, ali način, na katerega so
cene predstavljene potrošnikom, vpliva na njihovo odločanje in blaginjo.
Njeni izsledki so pokazali, da „postopno oblikovanje cen“ (tudi delno
oblikovanje cen), pri katerem potrošniki vnaprej vidijo le del celotne cene in
dodatni stroški postopoma nastajajo pri nakupnem postopku, pomeni največjo
povprečno izgubo blaginje, ki je dosegla do 15 % vloženih sredstev.
Urad za pošteno trgovino (2010), „Advertising of Prices“ (Oglaševanje
cen), http://www.oft.gov.uk/OFTwork/markets-work/advertising-prices/. [73] Sklicevanje na zadevo CRE-E/27017 (julij 2012):
Airline payment surcharges (dodatne dajatve letalskih prevoznikov pri
plačilu) – http://www.oft.gov.uk/OFTwork/consumer-enforcement/consumer-enforcement-completed/card-surcharges/. [74] Glej Provvedimenti Autorita Garante per la Concorrenza ed
il Mercato (leti 2011 in 2012) PS/4261, PS/5530, PS/3773, PS/892, PS/6147,
PS/5667, PS/7430, PS/3771, PS/7505, PS/7493 in
PS/7383 – http://www.agcm.it/consumatore.html. [75] V sklepnih ugotovitvah Sporočila o izvajanju
Direktive o varstvu potrošnikov pri označevanju cen potrošnikom ponujenih
proizvodov, ki jih je Komisija sprejela leta 2006, je navedeno, da
Direktiva v nobeni državi članici ni povzročila večjih težav pri
prenosu in da je Direktiva na splošno prispevala k večjemu varstvu
potrošnikov. Nedavno posvetovanje je bilo med državami članicami izvedeno
spomladi leta 2012 kot pomoč Komisiji pri oceni splošne
učinkovitosti Direktive v sedanjosti. Izsledki so pokazali, da države
članice: (i) ne poznajo čezmejnih težav v zvezi z izvajanjem Direktive
(ki nima pomembne čezmejne razsežnosti); (ii) v veliki meri uporabljajo
odstopanja iz Direktive (tj. izvzetje storitev, prodaje na dražbi, prodaje
umetniških del in starin ter začasno odstopanje od uporabe Direktive za
mala podjetja); (iii) podpirajo minimalno uskladitev na tem področju
(več kot 10 držav članic je vpeljalo ali ohranilo nacionalna pravila,
ki zagotavljajo višjo raven varstva potrošnikov glede navajanja cen). Velika
večina držav članic je odgovorila, da izvaja redne in
sistematične preglede na trgu in ima učinkovite sankcije (v obliki
denarnih kazen) za kršitev te Direktive na nacionalni ravni. V zvezi s tem je
morda potrebna nadaljnja preiskava. [76] Francija in Italija na primer sta v okviru delovnih
dialogov s Komisijo poročali, da so države članice zahteve za
sodelovanje pri vprašanjih oblikovanja cen zavrnile vsaj enkrat (na primer
Irska v sektorju letalskih prevozov), ker so menile, da zadevne prakse ne
morejo škoditi „kolektivnemu interesu potrošnikov“, kot zahteva
Uredba SVP. [77] Le šest držav članic (Belgija, Finska, Irska, Litva,
Romunija in Nizozemska) poleg Islandije in Norveške podpira nadaljnje urejanje
na področju zahtev po cenah, vendar iz različnih razlogov (npr. da se
pojasni, kdaj je informacija o ceni „bistvena“, in da se zagotovi, da je cena
na enoto omenjena pri oglaševanju). [78] Italija, AGCM, 2009, PS1270 – Vodafone – Ostacoli alla
migrazione e retention ingannevole, Provvedimento n. 19756. [79] Italija, AGCM, 2008, PS91 – Enel Energia – Richiesta
cambio fornitore, Provvedimento n. 18829. [80] Iz razpoložljivih podatkov služb Komisije izhaja, da so potrošniki
izpostavljeni različnim oblikam pritiska, da bi sklenili pogodbo. [81] Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah, Priloga I,
točke 24–31. [82] V „čistki“ iz leta 2008, katere cilj so bila
spletna mesta, ki so prodajala melodije zvonjenja, slike ozadja in druge
storitve za mobilne telefone, je od več kot 500 pregledanih spletnih mest
301 spletno mesto resno kršilo zakonodajo o varstvu potrošnikov EU,
vključno s točko 20 iz Priloge I. Glej odstavek 3.3.2.
o ranljivih potrošnikih. [83] Zadeva C-428/11 Purely Creative e.a. – glej
oddelek 3.1.1. tega poročila. [84] SELDIA, The European Direct Selling Association. [85] DSE, Direct Selling Europe. [86] Združenja za varstvo potrošnikov ali druge zainteresirane
strani niso imeli pomislekov v zvezi s točko 14 iz Priloge I. [87] Uredba Sveta (ES) št. 834/2007 z dne
28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških
proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91 (UL L 189,
20.7.2007, str. 1–23). Druga primera posebne zakonodaje sta
Direktiva 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne
19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov,
povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku
ter Uredba (ES) št. 1222/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne
25. novembra 2009 o označevanju pnevmatik glede na izkoristek
goriva in druge bistvene parametre. [88] Kot je navedeno v uvodni izjavi 10 Direktive, ta
dejansko „[z]agotavlja varstvo potrošnikov, v kolikor ni na voljo posebne
sektorske zakonodaje na ravni Skupnosti, in prepoveduje trgovcem, da ustvarijo
lažen vtis o naravi izdelkov“. [89] Smernice za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o
nepoštenih poslovnih praksah (SEC(2009)) 1666, delovni dokument služb
Komisije) z dne 3. decembra 2009. [90] To bi zanimalo npr. Francijo. [91] Belgija, Francija, Litva, Portugalska in Slovenija. [92] Npr. med najpogosteje uporabljenimi izrazi so: „okolju
prijazen, biorazgradljiv, ogljično nevtralen, zelen, trajnosten, naraven,
energetsko učinkovit, nestrupen, nizkoogljičen, brez onesnaževal,
čist, brez emisij, etičen in pošten“. [93] Npr. Evropska organizacija za varstvo potrošnikov (BEUC). [94] Organ za standarde oglaševanja (The Advertising Standard
Authority – ASA) v Združenem kraljestvu je na primer prejel in temeljito preučil
številne pritožbe, tudi glede okoljskih trditev. Glej tudi oddelek 4 o
izvrševanju. [95] Evropska komisija je 16. julija 2008 predstavila
akcijski načrt za trajnostno
porabo in proizvodnjo ter trajnostno industrijsko politiko. Dne
11. januarja 2012 je začela javno posvetovanje o „doseganju bolj
trajnostne porabe in proizvodnje“ („Delivering more Sustainable Consumption and
Production“). Več informacij je na voljo na: http://ec.europa.eu/environment/eussd/escp_en.htm [96] Na Evropski konferenci o varstvu pravic potrošnikov
29. maja 2012 je Evropska komisija organizirala delavnico o lažni
prijaznosti do okolja („greenwashing“) in zavajajočih okoljskih trditvah.
Delavnica je bila prvi korak v postopku, ki bo prispeval k razmisleku o
okoljskih trditvah na ravni EU. Več informacij je na voljo na http://www.european-consumer-summit.eu/ [97] Glej delovni dokument služb Komisije „Bringing e-commerce
benefits to consumers“ (Zagotavljanje koristi elektronskega poslovanja potrošnikom),
spremni dokument k Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu,
Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, „Skladen okvir za
okrepitev zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in drugih
spletnih storitev“, Bruselj 11. januarja 2012 (SEC(2011)
1640 final), str. 19. Kupci uporabljajo različne
raziskovalne tehnike za premišljene odločitve o nakupu, preden kupijo
blago na spletu. V prvih treh korakih raziskovanja 31 % kupcev obišče
spletna mesta prodajalcev, 30 % jih uporabi spletni iskalnik, 27 %
jih uporabi spletno mesto za primerjavo cen, 24 % jih obišče spletno
tržišče, 24 % pa jih prebere ocene strank. [98] Glej delovni dokument služb Komisije „Bringing e-commerce
benefits to consumers“ (Zagotavljanje koristi elektronskega poslovanja potrošnikom),
Bruselj 11. januarja 2012 (SEC(2011) 1640
final), str. 20. V nasprotju z določbami iz
člena 5 Direktive o elektronskem poslovanju veliko spletnih mest za
primerjavo cen (53 %) ne zagotovi popolnega naslova, na katerem ponudnik
posluje, glej str. 22. [99] 5 združenj potrošnikov, 7 poslovnih organizacij in 4
evropski potrošniški centri. [100] Nizozemska. [101] Glej delovni dokument služb Komisije „Knowledge Enhancing
Aspects of Consumer Empowerment 2012–2014“ (Ozaveščenost potrošnikov z
vidika krepitve znanja) z dne 19. julija 2012, SWD (2012) 235 final. [102] Urad za pošteno trgovino v Združenem kraljestvu, številka
zadeve: CRE-E-26547, 26555, 26759, 26760, 26761, januar 2011, http://www.oft.gov.uk/OFTwork/consumer-enforcement/consumer-enforcement-completed/heating-oil/. [103] Tribunal de Commerce, 4. oktober 2011, Synhorcat
et autres / Expedia et autres. [104] Glej sporočilo o elektronskem poslovanju
(stran 10). [105] Člen 3(9) Direktive o nepoštenih poslovnih
praksah: „V zvezi s ‚finančnimi storitvami‘, kakor so opredeljene v
Direktivi 2002/65/ES, in nepremičninami lahko države članice
postavijo zahteve, ki so bolj omejevalne ali strožje, kakor zahteve te
direktive na področju, ki ga ta približuje.“ [106] Na primer Direktiva 2007/64/ES na področju
plačilnih storitev in Direktiva 2008/48/ES na področju
potrošniškega kredita vzpostavljata popolnoma usklajena pravila. [107] Glej Študijo o uporabi Direktive o nepoštenih poslovnih
praksah na področju finančnih storitev in nepremičnin (Study on the application of the Unfair Commercial Practices Directive
to financial services and immovable property), ki jo je za GD Pravosodje Evropske komisije leta 2012 opravil Civic Consulting in je na voljo na spletni strani:
http://ec.europa.eu/justice/consumer-marketing/document.. [108] Organizacije, kot so nacionalni izvršilni organi,
nacionalne potrošniške organizacije in varuhi človekovih pravic ter
nekateri akademiki in zainteresirane strani na ravni EU, kot so Združenje
evropskih bank (EBF), Evropska zveza za zavarovanja in pozavarovanja (CEA) in
Evropska organizacija za varstvo potrošnikov (BEUC). [109] Npr. glede finančnih storitev: posebne zahteve po
informacijah v bančnem sektorju (kot je dodelitev zavarovalnega kredita
tretji osebi v Nemčiji ali oglas za menjalniške storitve v Španiji) ter v
zvezi z investicijskimi storitvami, zavarovanjem in finančnimi posredniki.
Glede nepremičnin: zahteve po informacijah v zvezi z nakupom
nepremičnine, samo transakcijo, nepremičninskim agentom in gradbenimi
naročili. [110] Npr. prepoved dejavnosti „cold calling“ (ko prodajalec
stopi v stik s potrošnikom prek telefona), nezaželene elektronske pošte,
prodaje hipotekarnih kreditov od vrat do vrat in zadržanja denarja brez
pravnega razloga s strani nepremičninskega agenta v Avstriji, prepoved prodaje
denarnih kreditov od vrat do vrat na Nizozemskem ter prepoved vezanih ponudb v
Belgiji in Franciji. [111] Npr. prepoved oderuških kreditov v večini držav
članic, prepoved oglaševanja, da se posojilo lahko dodeli brez pisnega
potrdila o potrošnikovem finančnem položaju v Franciji, ali prepoved izdaje
bančnih kartic mladoletnikom brez predhodnega soglasja zakonitega
zastopnika v Avstriji. [112] Npr. na Danskem prepoved bankam, da financirajo nakupe
delnic svojih strank, ki jih je banka izdala sama, v Franciji pa prepoved
bankam, da svojim strankam preprečijo uporabo drugega ponudnika kreditnega
zavarovanja (kot tistega, ki ga zagotovi banka sama), ko je stopnja ponujene
garancije podobna. [113] Treba bi bilo omeniti, da krediti, povezani z
nepremičninami, niso zajeti v Direktivi 2008/48/ES o potrošniških
kreditnih pogodbah in da je Komisija 31. marca 2011 sprejela predlog
direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kreditnih pogodbah za stanovanjske
nepremičnine. [114] Glej Študijo o uporabi Direktive o nepoštenih poslovnih
praksah na področju finančnih storitev in nepremičnin (Study on the application of the Unfair Commercial Practices Directive
to financial services and immovable property), ki jo je za GD Pravosodje Evropske komisije leta 2012 opravil Civic Consulting in je na voljo na spletni strani:
http://ec.europa.eu/justice/consumer-marketing/document. [115] O tem se je poročalo na Portugalskem, glej študijo o
uporabi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah pri finančnih storitvah
in nepremičninah v EU, 2012. [116] Študija navaja, da možnost sprejetja ali ohranitve strožjih
določb od določb Direktive omogoča državam članicam
prožnost, ki jo potrebujejo za spopadanje z novimi (nepoštenimi) poslovnimi
praksami, ki se odzivajo na posebnosti nacionalne zakonodaje na področju
finančnih storitev in nepremičnin, črtanje člena 3(9) pa
bi škodilo dobro delujočim sistemom izvrševanja in tako zmanjšalo raven
varstva potrošnikov. [117] Med tistimi, ki so se odzvali, so tudi Evropska
organizacija za varstvo potrošnikov (BEUC) in nekatera nacionalna združenja za
varstvo potrošnikov. Ena od ugotovitev študije je, da se običajno
uporabljajo posebne nacionalne obveznosti za informacije, ne glede na to, ali
bi lahko zavajale potrošnika, ter jih zato organi, sodišča, podjetja in
potrošniki lažje upoštevajo. Pogosto tudi spadajo pod drug izvršilni sistem. V
skladu s tem je študija pokazala naklonjenost do veljavnih pravil v tistih
državah članicah, ki so že določale obveznosti glede informacij. To
velja za sektor finančnih storitev in za sektor nepremičnin. [118] Več podrobnosti in primerov izvršilnih sistemov in
kazni v državah članicah je na voljo v dokumentu „enforcement fiche“ v
oddelkih posameznih držav v zbirki podatkov v zvezi z Direktivo o nepoštenih
poslovnih praksah na https://webgate.ec.europa.eu/ucp/public/. [119] Belgija. [120] BEUC, Citizens Advice (Združeno kraljestvo), CLCV
(Consommation, Logement, Cadre de Vie - FR), Which (Združeno kraljestvo). [121] Za izboljšanje tega vidika je Italija na primer nedavno za desetkrat
zvišala najvišjo kazen za kršitve Direktive, in sicer s 500 000 EUR
na 5 milijonov EUR. [122] Uredba SVP vzpostavlja okvir sodelovanja, ki povezuje
izvršilne organe v državah članicah in tako oblikuje mrežo po vsej EU
(mreža SVP). Ta okvir omogoča izvršilnim organom tesno sodelovanje,
da hitro in učinkovito preprečijo poslovne prakse, ki kršijo nacionalne
zakonodaje o varstvu potrošnikov, ko imajo trgovci sedež v drugi državi kot
potrošniki. Mreža združuje izvršilne organe za varstvo potrošnikov vseh držav
članic (pa tudi Norveške in Islandije). Glej Poročilo Komisije
Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi Uredbe (ES) št. 2006/2004
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju
med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov
(„Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov“), COM(2012)
100 final z dne 12. marca 2012, dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0336:FIN:SL:PDF [123] Glej http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/sweep/digital_content/index_en.htm
za rezultate prve faze „čistke“ na področju digitalnih vsebin iz leta 2012. [124] „Procès verbaux“. [125] V Franciji je generalni direktorat za konkurenco, varstvo
potrošnikov in preprečevanje goljufij izdal 1 195 poročil o
zavajajočih praksah, za katere so denarne kazni v vrednosti
73 828 EUR naložila sodišča, denarne kazni v vrednosti 1 649 451 EUR
pa generalni direktorat za konkurenco, varstvo potrošnikov in
preprečevanje goljufij sam. Poleg tega je ta organ izdal 56 poročil o
agresivnih praksah, za katere so sodišča naložila denarne kazni v
vrednosti 15 000 EUR. [126] Evropski potrošniški centri v Belgiji, na Češkem,
Portugalskem in v Združenem kraljestvu so opozorili na težave pri izvrševanju v
čezmejnih primerih (predlagali so izboljšanje sodelovanja med nacionalnimi
organi ali pa opozorili, da nacionalna sodišča čezmejnih primerov ne
obravnavajo ustrezno). Evropski potrošniški centri v Estoniji, na Finskem, v
Irski, Latviji, na Poljskem in Švedskem menijo, da trenutne nacionalne
izvršilne pristojnosti, kazni in odškodnine niso ustrezne. [127] Glej na primer drugo dvoletno poročilo Komisije
Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi Uredbe (ES) št. 2006/2004
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju
med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu
potrošnikov („Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov“). Glej
točko 9 poročila: „Še vedno je veliko organov, ki ne uporabljajo
dejavno mehanizmov sodelovanja, vzpostavljenih z Uredbo SVP.“ Čeprav je
Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah daleč najpogostejša pravna
podlaga za ukrepe SVP, ni mogoče izključiti, da število prošenj
za medsebojno pomoč v zvezi z Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah
ostaja majhno za tako vrsto horizontalne in obsežne zakonodaje. [128] Glej člen 10 Direktive o nepoštenih poslovnih
praksah. [129] Organ za standarde oglaševanja (The Advertising Standard
Authority) v Združenem kraljestvu je na primer prejel in temeljito preučil
14 596 pritožb na podlagi 6 542 primerov v prvi polovici
leta 2010. Število pritožb se zmanjšuje (za približno 10 %) v
primerjavi s prejšnjimi leti, kar je lahko posledica večje skladnosti
zaradi prizadevanj organa za standarde oglaševanja. Več statističnih
podatkov ter podatkov o sklepih in primerih je na voljo v letnih poročilih
o dejavnostih organa za standarde oglaševanja na: http://www.asa.org.uk/About-ASA/Annual-Report.aspx. [130] Glej člen 6(2)(b) Direktive o nepoštenih
poslovnih praksah. [131] Glej oddelek 4 tega poročila o izvrševanju. [132] Glej točko 5 iz Priloge I k Direktivi. Ta
prepovedana praksa vključuje dajanje privlačnih ponudb potrošnikom,
ko trgovec ne more zagotoviti dobave izdelka v pričakovanih
količinah, ki (med drugim) temeljijo na obsegu oglaševanja. [133] V obdobju od leta 2007 do leta 2010 je bilo sprejetih
1 343 ukrepov SVP, od tega jih je bilo 654 (48,7 %) povezanih s
kršitvami Direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Glej Poročilo Komisije
Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi Uredbe (ES) št. 2006/2004
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju
med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu
potrošnikov („Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov“),
COM(2012) 100 final z dne 12. marca. 2012, dostopno na http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/docs/comm_biennial_report_2011_sl.pdf. [134] http://ec.europa.eu/consumers/enforcement/index_en.htm [135] Glej anketo Eurobarometra št. 332 „Consumers’
attitudes towards cross-border trade and consumer protection“ (Odnos
potrošnikov do čezmejnega trgovanja in varstva potrošnikov),
maj 2012, str. 8. Več potrošnikov sedaj zanimajo čezmejni
nakupi (52 %, + 19) in so pripravljeni za njih zapraviti več
denarja (18 %, + 5) kot v letu 2006. Vedno večji del
potrošnikov (50 %) je pripravljenih kupiti blago ali storitve z uporabo
drugega jeziku EU (+ 17 odstotnih točk v primerjavi z
letom 2006). Odstotek potrošnikov, ki nikoli ne bi nakupovali v drugem
jeziku, se je zmanjšal z 42 % leta 2008 na 30 % leta 2011.
Odstotek Evropejcev, ki menijo, da vedo, kje najti informacije in nasvete o
čezmejnem nakupovanju, se je prav tako znatno povečal s 24 %
leta 2006 na 39 % leta 2011. [136] V obdobju 2008–2010 je domače elektronsko poslovanje
podjetij v razmerju do potrošnikov naraslo z 28 % na 36 %
prebivalcev, ki opravljajo spletne domače nakupe, medtem ko je odstotek
čezmejnih spletnih kupcev narasel le s 6 % na 9 %. Po statističnih
podatkih Eurostata o informacijski družbi (iz leta 2010) je leta 2010
le 9 % evropskih potrošnikov trdilo, da opravlja spletne čezmejne
nakupe. [137] Glej Evropsko agendo za potrošnike in Sporočilo
Evropske komisije „Nov pakt o upravljanju za bolje delujoč enotni trg“.