52012DC0774

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

O PRIDOBLJENIH IZKUŠNJAH PRI UPORABI DIREKTIVE 2003/4/ES O DOSTOPU JAVNOSTI DO INFORMACIJ O OKOLJU

I. Uvod

Komisija je to ocenjevalno poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu pripravila v skladu s členom 9(2) Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljnjem besedilu: Direktiva)[1] o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS.[2] Poročilo temelji na izkušnjah, ki so jih Komisija in države članice pridobile med večletno uporabo Direktive. O načinu izvajanja Direktive so v skladu s členom 9(1) poročale vse države članice.

V skladu s členom 9(2) so v poročilu upoštevani razvojni dosežki v elektronski tehnologiji. Ta pregled je zato del Evropske digitalne agende.[3] Ustreza tudi splošnim ciljem iz strategije Evropa 2020[4], in sicer da je treba „v celoti izkoristiti informacijske in komunikacijske tehnologije“.

V tem poročilu so obravnavane zlasti nove določbe, kot so širše opredelitve pojmov in aktivnejše razširjanje informacij. V zvezi s poročilom je treba upoštevati tudi nedavni razvoj politike, na primer sporočilo o izvajanju[5], v katerem je Komisija dostop do informacij opredelila kot ključno prednostno nalogo za izboljšanje izvajanja okoljske zakonodaje, pri čemer se je zavezala, da bo ocenila načine za povečanje učinkovitosti navedene direktive.

II. Ključni elementi Direktive

Predhodna direktiva

Direktiva 90/313/EGS je temeljila na zamisli, da se lahko najučinkovitejša obravnava okoljskih vprašanj in postopno izboljšanje varstva okolja zagotovita le, če bodo pri tem na ustrezni ravni sodelovale vse ustrezne strani. Za spodbujanje ozaveščenosti in sodelovanja javnosti je Direktiva določila skupek pravic glede dostopa do informacij o okolju ter osnovne pogoje in praktične ukrepe, v skladu s katerimi je bilo te pravice mogoče izvajati. Komisija je v poročilu o uporabi predhodne direktive[6] ugotovila, da so bili rezultati pozitivni, vendar je opredelila tudi nekaj pomanjkljivosti. Komisija je zato sklenila navedeno direktivo nadomestiti z novo direktivo.

Spremembe, uvedene z Direktivo

Direktiva temelji na izkušnjah, pridobljenih med izvajanjem predhodne direktive. Poleg tega se je Evropska unija med pripravo osnutka Direktive pripravljala na ratifikacijo Konvencije Ekonomske komisije za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljnjem besedilu: Aarhuška konvencija).[7] Glede na to je bila Direktiva usklajena z na splošno daljnosežnejšimi določbami Aarhuške konvencije o dostopu do informacij. V Direktivi so upoštevani tudi razvojni dosežki v elektronski komunikacijski tehnologiji, zlasti glede formata, v katerem je treba zagotoviti informacije. Poleg tega je dodatno poudarila aktivno razširjanje informacij in določila podrobnejša pravila na področjih, na katerih se je Direktiva 90/313/EGS še vedno sklicevala na nacionalno zakonodajo. Glavne spremembe so:

–    širša opredelitev pojma „informacije o okolju“, ki vključuje več zadev v zvezi z okoljem;

–    širša opredelitev pojma „organ oblasti“, ki vključuje osebe, ki izvajajo naloge javne uprave;

–    podrobnejše določbe o obliki, v kateri je treba informacije dati na razpolago, vključno s splošno obveznostjo, da je treba informacije zagotoviti v zahtevanem formatu, pri čemer se lahko uporabijo elektronska sredstva;

–    krajši, in sicer enomesečni rok, v katerem je treba zahtevane informacije dati na razpolago; rok se lahko podaljša za dodaten mesec, če je to potrebno zaradi obsega in zahtevnosti informacij;

–    omejitve razlogov za zavrnitev. Zahteva za informacije se lahko zavrne le, če bi razkritje negativno vplivalo na enega od navedenih interesov. Izjeme je treba razlagati restriktivno ob upoštevanju javnega interesa, ki mu služi razkritje;

–    omejitve razlogov za zavrnitev, če je zahteva povezana z informacijami o emisijah v okolje („pravilo o emisijah“);

–    dodatne obveznosti nacionalnih organov glede zbiranja in razširjanja informacij, ki presegajo obveznost o razkritju informacij;

–    dodatne obveznosti nacionalnih organov, da javnosti pomagajo pri iskanju dostopa do informacij;

–    izboljšani postopki za pregled dejanj ali opustitev organov oblasti, zlasti revizijskega postopka pred sodiščem ali drugim neodvisnim in nepristranskim zakonsko ustanovljenim organom.

III. Prenos s strani držav članic

V skladu s členom 10 je bilo treba Direktivo prenesti v nacionalno zakonodajo do 14. februarja 2005 (1. januarja 2007 za Bolgarijo in Romunijo). Vendar je večina držav članic ni prenesla pravočasno. Komisija je zato začela postopke za ugotavljanje kršitev in pozneje sodne postopke. Vendar so bile tri zadeve, in sicer proti Nemčiji, Grčiji in Španiji,[8] zaključene, ko so te države članice prenesle Direktivo. Sodišče je v dveh zadevah odločilo, da Avstrija[9] in Irska[10] s tem, ko nista v predpisanem roku sprejeli vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za prenos Direktive, nista izpolnili obveznosti iz Direktive. Med tem so Direktivo prenesle vse države članice[11].

IV. Postopek pregleda

Države članice so bile v prvi fazi postopka pregleda v skladu s členom 9 pozvane, da predložijo poročilo o izkušnjah pri uporabi Direktive. Komisija jim je 19. junija 2007 v skladu s členom 9(1) poslala navodila. Države članice je pozvala, naj navedejo splošen opis sprejetih ukrepov za izvajanje Direktive in poročajo o njihovem učinku, pri čemer naj obravnavajo zlasti posamezne člene Direktive in zagotovijo morebitne statistične podatke.

Komisija je ugotovila, da so bila nacionalna poročila poslana prepozno. Do roka iz Direktive (14. avgusta 2009) je prejela manj kot polovico poročil. Ker Komisija po več pozivih ni prejela vseh odgovorov, je decembra 2009 začela 11 postopkov za ugotavljanje kršitev. Do sredine aprila 2010 je prejela vsa nacionalna poročila. Po končanem prevajanju poročil julija 2010[12] je Komisija začela oceno vseh poročil.

Komisija je izkušnje pridobila tudi med izvajanjem svojih nalog, zlasti obravnavanjem pritožb in spremljanjem skladnosti. Zelo uporaben vir informacij o napredku držav članic pri izpolnjevanju obveznosti so bile tudi peticije in parlamentarna vprašanja. Poleg tega je o več določbah odločilo Evropsko sodišče.

V. Uporaba Direktive

To je prva ocena uporabe Direktive. Kot je bilo navedeno, je večina držav članic ni prenesla pravočasno. Nekatere države članice so v nacionalnih poročilih poudarile, da zato v navedenem obdobju niso mogle v celoti oceniti njenega učinka. Zato na tej stopnji njihovih izkušenj ni mogoče obravnavati kot povsem dokončnih. Vendar Komisija želi že zdaj oblikovati sklepne ugotovitve in opredeliti področja, ki jih je treba dodatno proučiti.

Nekatere države članice so Direktivo prenesle v številne zakonodajne akte. Zato bodo državljani, ki bodo želeli uveljavljati pravico do dostopa, morda težko našli ustrezno zakonodajo, ki se uporablja.

Države članice so na splošno menile, da je Direktiva pozitivno vplivala na vključevanje civilne družbe. Kot pomanjkljivost pa so številne države navedle upravno obremenitev.

Po mnenju Komisije se raven prenosa na splošno zdi zadovoljiva. Vendar obstaja več težav pri prenosu in praktični uporabi. Te težave so opisane v nadaljevanju.

Člen 2 – Opredelitve pojmov

a) „Informacije o okolju“

Opredelitev pojma „informacije o okolju“ v Direktivi zajema informacije v kakršni koli obliki o stanju okolja ali zdravstvenem stanju in varnosti ljudi. Opredelitev je enaka opredelitvi iz Aarhuške konvencije. Pomembna je pravilna razvrstitev, ker se za „informacije o okolju“ uporabljajo posebne določbe direktive, ki običajno zagotavljajo širše pravice do dostopa, kot veljajo za dostop do splošnih upravnih informacij.

Komisija je v zakonodaji držav članic odkrila le redke primere nepravilnega, zlasti nepopolnega ali nejasnega prenosa opredelitve pojma „informacije o okolju“. Te primere spremlja v sodelovanju z zadevnimi državami članicami. V zvezi z uporabo opredelitve je Komisija predvsem prek pritožb ugotovila primere, v katerih nacionalni organi niso želeli razvrstiti nekaterih sektorskih in tehničnih dokumentov med „informacije o okolju“.

Sodišče opredelitev „informacij o okolju“ iz člena 2(1) razlaga široko. V sodbi z dne 16. decembra 2010 v zadevi C-266/09, Stichting Natuur en Milieu in drugi proti College voor de toelating van gewasbeschermingsmiddelen en biociden, je v ta pojem vključilo postopek za registracijo fitofarmacevtskega sredstva. Ta široka opredelitev pojma „informacije o okolju“ je pomemben precedenčni primer za razlaganje člena 2(1) v državah članicah.

Nacionalna sodišča ali organi, kot je varuh človekovih pravic, so že izrazili svoja stališča o opredelitvi pojma „informacije o okolju“ v nacionalnih zakonih. Zdi se, da so pri tem upoštevali široko opredelitev, ki jo je navedlo Sodišče. Komisija spremlja le nekaj očitno preozkih razlag organov oblasti.

b) „Organ oblasti“

V členu 2(2) Direktive so organi oblasti opredeljeni na širok in funkcionalen način, kot v Aarhuški konvenciji. Pojem vključuje organe, ki opravljajo naloge javne uprave, imajo javne pristojnosti ali funkcije ali zagotavljajo javne storitve.

Velika večina držav članic je pojem prenesla pravilno. Vendar se je nekaj težav pojavilo pri uporabi, zlasti pri presoji, ali je posamezna vrsta organa vključena v navedeno opredelitev. Subjekti, ki so jih posamezne države članice v nekaterih primerih po odločitvah nacionalnih sodišč obravnavale kot „organe oblasti“, so na primer družbe za proizvodnjo toplote, upravljanje z vodami ali ravnanje z odpadki in lokalne okoljske ustanove. Na vprašanje, ali je mogoče posamezen subjekt šteti za „organ oblasti“, ni mogoče podati splošnega odgovora, temveč je o tem treba odločiti za vsak primer posebej. Komisija je ugotovila, da države članice na splošno pravilno izvajajo široko opredelitev pojma „organ oblasti“ iz člena 2(2).

Države članice lahko na podlagi drugega pododstavka člena 2(2) določijo, da opredelitev ne vključuje „organov ali institucij, kolikor opravljajo zadeve iz sodne ali zakonodajne pristojnosti“. Sodišče je v sodbi z dne 14. februarja 2012 v zadevi C-204/09 o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungs gericht (Nemčija), v zadevi Flachglas Torgau GmbH proti Zvezni republiki Nemčiji odstopanje za zakonodajni ukrep razlagalo široko. Razsodilo je, da je mogoče ministrstva, ki sodelujejo pri zakonodajnem postopku, izvzeti iz zadevne obveznosti med trajanjem postopka.

Člen 3 – Dostop do informacij o okolju na zahtevo

a) Roki

V členu 3(2) je določeno, da je treba ob upoštevanju morebitnega časovnega okvira, ki ga navede prosilec, informacije o okolju dati na razpolago, kakor hitro je mogoče, vendar najkasneje v enem mesecu po prejemu zahteve. Če so informacije obsežne in zahtevne, se lahko rok podaljša za dodaten mesec, pri čemer je treba navesti razloge za to.

Države članice časovni okvir za odgovore na zahteve po informacijah o okolju uporabljajo različno. Nekatere so določile še krajše začetne roke (5, 14, 15 ali 20 delovnih dni), kar je v skladu z Direktivo.

Zahtev, da lahko prosilec navede časovni okvir in da je treba informacije podati, kakor hitro je mogoče, ne izvajajo vse države članice. Poleg tega v skladu z nacionalno zakonodajo v primerih, v katerih se rok podaljša, prosilca ni treba vedno obvestiti o podaljšanju in navesti razlogov za to. Vendar so bili takšni primeri redki, saj je velika večina držav članic te zahteve prenesla pravilno.

Nekatere države članice so imele težave pri pravočasnem zagotavljanju zahtevanih informacij, npr. kadar je bilo treba informacije pridobiti pri različnih službah ali kadar so morale države članice hkrati obravnavati veliko količino zahtev. Težave pri upoštevanju rokov so se pojavljale tudi zaradi posvetovanj s tretjimi osebami, na katere je vplivala zahteva.

V nekaterih državah je neupoštevanje rokov dovoljeno v primeru višje sile ali v posebnih okoliščinah. Te izjeme so širše od izjem, določenih v Direktivi, zato se lahko pojavijo težave pri razlaganju. Komisija spremlja take primere neskladnosti.

Krajši časovni okvir za odgovor na zahteve po informacijah o okolju, ki je bil uveden z Direktivo, se na splošno zdi smiseln. Pomisleki nekaterih držav članic o načinu za izpolnjevanje rokov iz Direktive so v nasprotju s še krajšimi roki, ki so jih določile druge države članice. Organi oblasti bi verjetno svoje naloge v zvezi z informiranjem lažje izpolnili, če bi bile informacije splošno dostopne na internetu.

b) Praktični ukrepi

V členu 3(5) so navedeni nekateri praktični ukrepi, ki jih morajo izvajati države članice, da pomagajo posameznikom iz javnosti pri iskanju dostopa do informacij o okolju (npr. pomoč ali uvedba registrov ali seznamov). Na podlagi teh ukrepov lahko javnost učinkovito uresničuje svoje pravice iz Direktive. Vendar jih nekatere države članice še ne izvajajo v celoti. Dodatno pozornost je treba nameniti zlasti pododstavku (b), na podlagi katerega morajo države članice zagotoviti, da so seznami organov oblasti javno dostopni. Najboljša praksa za izvajanje člena 3(5) je določitev uradnikov za informiranje in informacijskih točk, zagotovitev informacij o pristojnostih posameznih organov oblasti, objava registrov razpoložljivih informacij o okolju ter vzpostavitev javno dostopnih informacijskih omrežij in baz podatkov. Države članice zahtevane informacije iz člena 3(5) zagotavljajo predvsem prek interneta, v nekaterih primerih pa v posebnih brošurah. S takšnimi načini so zahteve iz Direktive izpolnjene.

Člen 4 – Izjeme

Seznam izjem iz člena 4 Direktive je enak členu 4(3) do (5) Aarhuške konvencije. Delno zagotavlja celo boljše pravice do dostopa kot konvencija[13].

Člen 4 je ena od ključnih določb Direktive. Vsebuje izčrpen seznam vseh primerov, v katerih lahko države članice zavrnejo zahtevo po informacijah o okolju. Splošno pravilo je razkritje, razen če se uporablja ena od posebnih izjem. Države članice na seznam ne smejo vključiti dodatnih izjem. Vendar jim prav tako v skladu s splošnim načelom, da lahko države članice po lastni presoji zagotavljajo širši dostop, kot ga zahteva Direktiva, v nacionalno zakonodajo ni treba prenesti vseh možnih izjem. Nekatere države članice na primer niso prenesle izjem za primere očitno nerazumnih ali preveč splošnih zahtev, s čimer so omogočile širši dostop do informacij o okolju.

Izvajanje člena 4 še ni povsem zadovoljivo v vseh državah članicah. Med težavna področja spadajo:

Nezakonito dodajanje izjem

V nekaterih nacionalnih zakonodajah so poleg razlogov za zavrnitev iz Direktive neupravičeno navedeni dodatni razlogi. V eni državi članici so iz razkritja izvzete informacije, ki so bile v preteklosti uvrščene kot zaupne. Druga država članica sistematično zavrača povpraševanja o določenih postopkih, ki bi lahko vsebovali informacije o okolju, če prosilec ni bil stranka v teh postopkih. V vseh navedenih primerih gre za neskladen prenos in/ali uporabo Direktive, zato Komisija takšne primere ustrezno spremlja.

Opredelitve pojmov

Po mnenju držav članic se še vedno pojavljajo težave pri razlagi nekaterih pojmov, čeprav so bili uporabljeni v predhodni direktivi. To velja na primer za pojem „očitno nerazumen“ ali „notranje sporočanje“. Sodna praksa Sodišča je pomembno vodilo na tem področju. Zadeva C-204/09, Flachglas Torgau (glej zgoraj) obravnava t. i. opredelitev „zaupnosti postopkov organov oblasti“ iz člena 4(2)(a)[14]. Države članice vprašanja, ki še niso bila rešena s sodno prakso, rešujejo med drugim z dodatno utemeljitvijo, s katero te pojme v ukrepih o prenosu natančneje opredelijo.

Prenos novih določb

V členu 4 Direktive so dodane nove določbe. Odstavek o restriktivni razlagi izjem, tehtanju med interesoma in „pravilu o emisijah“ (pravna predpostavka, da javni interes, ki mu služi razkritje, prevlada, če je zahteva povezana z emisijami v okolje) ni bil vključen v predhodno direktivo (drugi pododstavek člena 4(2)). Enako velja za odstavek o direktivi o varstvu posameznikov[15] in odstavek o informacijah, ki jih je treba poslati prosilcu, če se zahteva zavrne zato, ker se nanaša na gradivo v pripravi.

Pogosto se zdi, da države članice teh novih določb niso prenesle ali jih niso prenesle pravilno. Nekatere države na primer nimajo posebne določbe, da je treba razloge za zavrnitev razlagati restriktivno, zadevno tehtanje med interesoma pa ni izrecno določeno.

Sodišče je že zagotovilo pomembne napotke o razlaganju drugega pododstavka člena 4(2). V zadevi C-266/09, Stichting Natuur en Milieu (glej zgoraj) je obravnavano tehtanje med pravico do javnega dostopa do informacij o okolju in zaupno obravnavo poslovnih in industrijskih informacij. Sodišče je potrdilo, da je treba, kot je razvidno iz besedila drugega pododstavka, tehtanje med interesoma opraviti za vsak primer posebej, zaščita poslovnih ali industrijskih informacij pa je omejena, če je povezana z informacijami o emisijah v okolje (uporaba „pravila o emisijah“).

Zadeva C-71/10 o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo UK Supreme Court, v zadevi Office of Communications proti The Information Commissioner se tudi nanaša na tehtanje med javnim interesom, ki mu služi razkritje, in interesi, ki jih varuje člen 4(2). Obravnavan je bil več kot en varovan interes, vendar noben od njiju ob ločeni obravnavi ne bi bil dovolj, da bi prevladal nad javnim interesom za razkritje. Sodišče je 28. julija 2011 odločilo, da je treba pri tehtanju javnega interesa za razkritje in interesov za zavrnitev razkritja kumulativno obravnavati ločene interese, ki jih varuje člen 4(2).

Povezava z drugo zakonodajo EU

Dodatna težava je razmerje med členom 4 in določbami o dostopu do informacij iz sektorske zakonodaje EU. V skladu s splošnim pravilom sektorski akt kot lex specialis prevlada nad splošnimi določbami o dostopu iz Direktive. Vendar številni sektorski akti vključujejo navedene določbe o njihovem razmerju z Direktivo, pri čemer omogočajo splošni dostop do informacij iz Direktive[16] ali podrobno opredeljujejo področje uporabe Direktive na svojem področju[17]. Kljub temu je včasih težko določiti, kateri pravni instrument se uporablja v posameznem primeru. V zvezi s tem vprašanjem že obstaja nekaj sodne prakse.

Sodišče je v sodbi z dne 17. februarja 2009 v zadevi C-552/07, Commune de Sausheim proti Pierru Azelvandru[18], odločilo, da se država članica ne more sklicevati na izjemo iz člena 4(2), vključno z izjemo glede „javne varnosti“, da bi zavrnila dostop do informacij, ki bi na podlagi direktive o GSO[19] morale biti javne. Zato imajo zahteve o preglednosti iz direktive o GSO prednost pred izjemo o varovanju javnega reda ali drugih interesov iz Direktive.

Sodišče je v sodbi z dne 22. decembra 2010 v zadevi C-524/09, Ville de Lyon proti Caisse des dépôts et consignations, odločalo zlasti, ali je treba podatke o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov šteti za „informacije o emisijah v okolje “ v smislu člena 4, ker v tem primeru ne bi bilo mogoče uveljavljati „zaupnosti poslovnih ali industrijskih informacij“. Vendar je ugotovilo, da zagotavljanje takih informacij urejajo posebna pravila o zaupnosti iz sistema za trgovanje z emisijami[20].

Kar zadeva obliko in vsebino zavrnitev (člen 4(5)), je v eni državi članici še vedno določena zavrnitev z molkom, pri kateri se predpostavlja, da je nacionalni organ zavrnil dostop, če pred potekom roka informacij ne da na razpolago ali če ne izda zavrnitve v pisni obliki. Vendar je taka zavrnitev z molkom v nasprotju z Direktivo, v skladu s katero je za vsak posamezen primer treba poslati izrecen odgovor, v katerem so navedeni razlogi[21]. Kot najboljša praksa držav članic glede oblike zavrnitev se šteje zahteva, ki je še strožja od določb Direktive, in sicer obvezen pisen odgovor v vsakem primeru, tudi kadar zahteva ni bila predložena v pisni obliki.

Komisija bo zaradi zagotavljanja pravilnega prenosa Direktive še naprej sodelovala z državami članicami. Države članice so pozvane, naj svojim organom zagotovijo dodatna navodila, da se prepreči kakršna koli nejasna ali arbitrarna uporaba izjem.

Člen 5 – Takse

Cilj člena 5 je preprečiti finančne ovire za uveljavljanje pravic do informacij iz Direktive.

V odstavku 1 je določeno, da morata biti dostop do registrov ali seznamov ter pregledovanje informacij na kraju samem brezplačna. Vzpostavitev popolnoma brezplačnega dostopa do informacij na kraju samem še vedno predstavlja izziv za številne države članice.

V odstavku 2 je določeno tudi, da morebitne takse za zagotavljanje informacij o okolju ne smejo presegati primernega zneska. Ta zahteva je v večini primerov izpolnjena.

Države članice morajo v skladu z odstavkom 3 zagotoviti informacije o morebitnih taksah, vključno s primeri, v katerih se lahko taksa zaračuna ali opusti Take informacije so v državah članicah običajno na voljo. Vendar bi bilo mogoče dodatno izboljšati dostop do jasnih pravil o zaračunanih taksah, s čimer bi se zagotovila večja preglednost. To velja zlasti v primerih, v katerih so se države članice odločile, da bodo pravila na voljo samo na lokalni ravni. V navedenem primeru je treba razpoložljivost izboljšati z dodatnimi sredstvi, kot so temu namenjene spletne strani, da se vzpostavi enostavno dostopen, dobro strukturiran okvir za takse. Nekatere države članice so sprejele zakonodajo, v kateri so jasno navedeni zaračunani stroški. S to rešitvijo se hkrati zagotovita pravna varnost in splošna razpoložljivost.

Člen 6 – Dostop do sodišča

Pravico do učinkovitega pravnega sredstva zagotavljata člen 19(1) Pogodbe o Evropski uniji („Države članice vzpostavijo pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije“) in člen 47(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah („Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva[…]“). V členu 6 Direktive je uporabljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva na področju informacij o okolju. Zagotovljeni sta dve stopnji pritožbenega postopka: upravni pregled in revizija pred sodiščem ali drugim neodvisnim in nepristranskim zakonsko ustanovljenim organom.

Države članice so razen posameznih izjem člen 6 prenesle pravilno. Poleg ocenjevanja zakonodaje za prenos v državah članicah je Komisija začela tudi nekaj postopkov za ugotavljanje kršitev, zlasti da bi zagotovila prenos zahtev za „hiter“ in „poceni“ postopek pregleda.

Vendar so pri uporabi člena 6 v nekaterih državah članicah ugotovljene nekatere pomanjkljivosti. Da bi bile določbe Direktive učinkovite, jih je treba uporabljati na vseh stopnjah pritožbenega postopka. Upravni organi, ki so pristojni za obravnavo pritožb na prvi ali drugi stopnji, morajo biti neodvisni drug od drugega in zmožni sprejemati odločitve v skladu z Direktivo. Številne države članice so vzpostavile posebno sodišče za pritožbe že na prvi stopnji. Vendar ta dobra praksa ne sme prispevati k neučinkovitosti na drugi stopnji pritožbenega postopka v obliki dragih in dolgotrajnih postopkov. Postopkovna jamstva na vseh stopnjah so pomembna, da se zagotovi popoln dostop do pravnega varstva in prepreči, da bi bila učinkovita le ena stopnja pritožbenega postopka, naslednje stopnje pa bi ostale drage in počasne.

Pri zagotavljanju učinkovitih pravnih sredstev imajo pomembno vlogo tudi organi, ki nadzorujejo nepravilnosti, kot je varuh človekovih pravic. Kljub temu jih je treba obravnavati kot organe, ki dopolnjujejo učinkovit sistem pritožb.

Te pomanjkljivosti pri izvajanju obravnava Komisija skupaj z državami članicami. Potrebni so nadaljnji ukrepi na ravni držav članic, ki jih spremlja Komisija.

Člen 7 – Razširjanje informacij o okolju

Člen 7 določa aktivno in sistematično razširjanje informacij o okolju v javnosti, zlasti z računalniško telekomunikacijsko in/ali elektronsko tehnologijo. V členu 7(2) so navedene vrste informacij, ki jih je treba zagotoviti (npr. pravna besedila, politike, načrti in programi, poročila in študije, podatki ali povzetki podatkov, pridobljeni s spremljanjem dejavnosti, ki vplivajo ali bi utegnile vplivati na okolje).

Elektronska tehnologija je ključna za izvajanje ciljev iz člena 1 in določb Direktive. Direktiva ne določa, katere vrste elektronske tehnologije je treba uporabiti. Vendar morajo biti izbrana sredstva lahko dostopna in ne smejo dodatno ovirati zagotavljanja informacij. Člen 7 državam članicam omogoča tudi, da se prilagajajo razvojnim dosežkom v tehnologiji. Učinkovita uporaba tehnologije lahko prispeva tudi k zmanjšanju stroškov in upravne obremenitve zaradi prilagodljivega razkritja, zaradi katerih je zaskrbljenih več držav članic.

Države članice člen 7 izvajajo na različne načine. Večina držav je vzpostavila elektronske portale in/ali spletne strani, ki omogočajo dostop do nekaterih kategorij informacij, navedenih v členu 7(2), na različnih ravneh upravljanja. Vendar je včasih spletne informacije o tem, kako se posamezne direktive o okolju izvajajo v nacionalni zakonodaji in kako organi izpolnjujejo zahteve iz direktiv, težko najti. Na splošno je za lažjo in učinkovitejšo uporabo informacij potreben dodaten napredek glede načina organizacije aktivnega razširjanja.

Direktiva se lahko obravnava kot najobsežnejši posamezen zakonodajni dokument EU o aktivnem razširjanju informacij o okolju. Vendar tudi drugi akti, kot sta direktivi INSPIRE[22]in PSI[23], ter pobude, kot je skupni okoljski informacijski sistem[24], zagotavljajo širok elektronski dostop do nekaterih informacij, ki jih hranijo organi oblasti. Skupaj sestavljajo okvir za izmenjavo informacij o okolju, vključno s podatki, pridobljenimi med spremljanjem dejavnosti. Ta širši okvir, ki se stalno spreminja, vpliva na izvajanje člena 7. Zaželena je visoka stopnja usklajenosti, da se zagotovi splošna skladnost vseh zadevnih instrumentov in pobud.

Člen 8 – Kakovost informacij o okolju

Člen 8 določa standarde kakovosti pripravljenih informacij o okolju. Države članice si morajo, kolikor je v njihovi moči, prizadevati za zagotovitev, da so vsi podatki ažurirani, natančni in primerljivi.

Informacije o okolju morajo uporabnikom omogočiti pomembno sodelovanje pri oblikovanju in izvajanju okoljske politike ter ocenjevanje učinkovitosti politike.

Kakovost podatkov se je izkazala za težko dosegljiv cilj, ker je v veliki meri odvisna od sredstev, zmogljivosti in tehnologije. Poleg tega pogosto ni na voljo standardna metoda za zagotavljanje in merjenje kakovosti podatkov ter doseganje primerljivosti informacij o okolju.

Kakovost je pomembna tudi za druge direktive o okolju, ker se zahtevani ukrep pogosto sprejme zaradi spremljanja stanja okolja ali drugih informacij o izvajanju. Ne glede na to so kljub doseženemu napredku na različnih področjih ugotovljene težave glede kakovosti na različnih področjih okoljske politike[25].

VI. Sklepne ugotovitve in prihodnji ukrepi

Komisija ugotavlja, da se je z uporabo direktive bistveno izboljšal dostop do informacij o okolju na zahtevo. Posamezne primere kršitev v določenih državah članicah spremlja Komisija. Komisija pričakuje, da bodo nove določbe sčasoma ustrezno vključene v pravne rede držav članic in da jih bodo njihovi organi ustrezno uporabljali.

Pojav informacijske družbe z večjim poudarkom na širokem dostopu zahteva premik s pristopa, kjer prevladujejo potrebe po informacijah na zahtevo, na pristop, ki temelji na aktivnem in širokem razširjanju informacij z uporabo najnovejših tehnologij. Direktiva državam članicam omogoča prožnost pri izbiri ustreznega sredstva za aktivno razširjanje informacij o okolju ob upoštevanju sprememb na področju računalniške telekomunikacijske in elektronske tehnologije. Nekatere države članice so razvile uporabniku prijazna spletišča, ki na primer javnosti omogočajo, da na zemljevidu vidi stopnjo čiščenja odpadnih voda za svoje mesto ali kraj. V zvezi s tem Komisija vse države članice poziva k čim širši uporabi določb o aktivnem razširjanju.

Komisija bo v skladu s sporočilom o izvajanju in poznejšimi sklepi Sveta z dne 11. junija 2012 ter s predlaganim sedmim okoljskim akcijskim programom[26] skušala pomagati državam članicam pri boljšem strukturiranju informacij za aktivno razširjanje[27]. Izvedla bo tudi ločene študije za podrobnejši pregled sedanjih praks aktivnega razširjanja in izzivov v zvezi s kakovostjo informacij o okolju. Komisija bo glede na rezultat in širše razvojne dosežke na področju informacijske tehnologije odločila, ali bodo v prihodnosti potrebne kakršne koli dodatne spremembe Direktive.

[1]       UL L 41, 14.2.2003, str. 26.

[2]       Direktiva Sveta 90/313/EGS z dne 7. junija 1990 o prostem dostopu do informacij o okolju, UL L 158, 23.6.1990, str. 56. Razveljavljena z direktivo, ki velja od 14. februarja 2005.

[3]       Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 26. avgusta 2010 „Evropska digitalna agenda“, COM(2010) 245 final/2.

[4]       Sporočilo Komisije z dne 3. marca 2010 „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast, COM(2010) 2020, str. 9.

[5]       Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 7. marca 2012 „Boljše zagotavljanje koristi okoljskih ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo“, COM(2012) 95 final.

[6]       Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o pridobljenih izkušnjah pri uporabi Direktive Sveta 90/313/EGS z dne 7. junija 1990 o prostem dostopu do informacij o okolju, COM(2000) 400 final.

[7]       Evropska skupnost je Aarhuško konvencijo podpisala 25. junija 1998, ratificirala pa 17. februarja 2005. Konvencija je začela veljati 30. oktobra 2001.

[8]       Zadeve C-44/07, C-85/06 oziroma C-53/06.

[9]       Sodba z dne 5. julija 2007 v zadevi C-340/06, ZOdl., str. I-96.

[10]     Sodba z dne 3. maja 2007 v zadevi C-391/06, ZOdl., str. I-65.

[11]     Seznam ukrepov za prenos, ki so jih Komisiji sporočile države članice, je na voljo na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:72004L0003:SL:NOT.

[12]     Poročila držav članic so skupaj s prevodi objavljena na portalu Europa: http://ec.europa.eu/environment/aarhus/reports_ms.htm.

[13]     V Direktivi je na primer izrecno opredeljen širši razpon izjem, ki jih ni mogoče uveljavljati, če se zahteva nanaša na informacije o emisijah v okolje („pravilo o emisijah“).

[14]     Sodišče je odločilo, da je pogoj zaupnosti postopkov organov oblasti v smislu člena 4(2)(a) Direktive „izpolnjen, ker v nacionalnem pravu države članice obstaja določba, kot je ta v postopku o glavni stvari, ki na splošno določa, da je zaupnost postopkov organov javne oblasti razlog za zavrnitev dostopa do informacij o okolju, ki jih hranijo ti organi, če nacionalno pravo jasno opredeljuje pojem postopka.“

[15]     Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, UL L 281, 23.11.1995, str. 31.

[16]       V členu 2 direktive INSPIRE (glej sklic spodaj) je na primer navedeno, da ne posega v Direktivo 2003/4/ES.

[17]       Člen 22 direktive Seveso III se na primer sklicuje na člen 4 Direktive (Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES, UL L 197, 24.7.2012, str. 1).

[18]       ZOdl., str. I-987.

[19]       Direktiva 2001/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje, UL L 106, 17.4.2001, str. 1.

[20]       Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 in Uredbo Komisije (ES) št. 2216/2004 z dne 21. decembra 2004 za standardiziran in zavarovan sistem registrov v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Odločbo 280/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta. Člen 17 Direktive 2003/87/ES določa, da se za dostop do informacij uporablja Direktiva 2003/4/ES.

[21]       Sodišče je v sodbi z dne 21. aprila 2005 v zadevi C-186/04, Housieux, v zvezi s predhodno direktivo že odločilo, da je domnevana zavrnitev nezakonita (ZOdl., str. I-3299). Zavrnitev z molkom je lahko le instrument, prek katerega se lahko omogoči učinkovito pravno varstvo, in sredstvo za discipliniranje organa oblasti.

[22]     Direktiva 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2007 o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE), UL L 108, 25.4.2007, str. 1.

[23]     Direktiva 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja, UL L 345, 31.12.2003, str. 90.

[24]     Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 1. februarja 2008 „Za skupni okoljski informacijski sistem (SEIS)“, COM(2008) 46 final.

[25]     Komisije je na primer pri reviziji uredbe o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal (Evropski RIPO) poudarila nizko stopnjo primerljivosti informacij, ki so jih zagotovile države članice, zaradi uporabe različnih metod za pridobivanje podatkov in premajhne skladnosti informacij.

[26]    COM(2012) 710 final.

[27]     Sporočilo je povezano s strukturiranimi okviri za izvajanje in informacije, katerih cilj je skladnejše zagotavljanje spletnih informacij o rezultatih izvajanja posameznih direktiv, tj. sprejetih načrtih, izdanih dovoljenjih, podatkih, pridobljenih med spremljanjem, itd.