EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52012AE0930

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Zunanja razsežnost koordinacije v zvezi s socialno varnostjo v Evropski uniji COM(2012) 153 final

OJ C 11, 15.1.2013, p. 71–76 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/71


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Zunanja razsežnost koordinacije v zvezi s socialno varnostjo v Evropski uniji

COM(2012) 153 final

2013/C 11/15

Poročevalec: José María ZUFIAUR

Evropska komisija je z dopisom z dne 18. aprila 2012 v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila za pripravo mnenja o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Zunanja razsežnost koordinacije v zvezi s socialno varnostjo v Evropski uniji

COM(2012) 153 final.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. oktobra 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 484. plenarnem zasedanju 14. in 15. novembra 2012 (seja z dne 14. novembra) s 137 glasovi za, 2 glasovoma proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in priporočila

1.1

EESO meni, da je treba zaradi globalizacije gospodarstva, katere posledica so večja trgovinska menjava in povečani migracijski tokovi, nadaljevati proces internacionalizacije socialnih standardov z namenom, da bodo državljani na splošno ter zlasti delavci, migranti ali tisti, ki se ne selijo, ne glede na svojo nacionalnost, zaščiteni pred kršitvijo svojih pravic in bodo lahko uživali koristi t. i. "socialne globalizacije". Izgube in koristi zadevajo tudi podjetja.

1.2

Zato EESO pozdravlja objavo sporočila Evropske komisije Zunanja razsežnost koordinacije v zvezi s socialno varnostjo v Evropski uniji. V tem sporočilu je poudarjen pomen skupne strategije EU na področju koordinacije sistemov socialne varnosti s tretjimi državami, ob spoštovanju nacionalnih pristojnosti ter zagotovitvi potrebne koordinacije in kompatibilnosti s pravom EU iz dvostranskih sporazumov o socialni varnosti, ki so bili sklenjeni s tretjimi državami. Prav tako se zavzema za tesnejše sodelovanje držav članic, da se prek informacij in medijev omogoči razvoj mednarodne politike koordinacije na tem področju. Poudarja tudi, da podjetja in državljani iz tretjih držav vedo, da ima vsaka država članica lasten sistem socialne varnosti, kar lahko pomeni določene ovire pri njihovi nastanitvi v EU.

1.3

EESO podpira zunanjo razsežnost pravil o koordinaciji iz tega sporočila in se zavzema za komplementarnost nacionalnih pristopov in pristopa EU, da se preprečijo neravnovesja, pravne vrzeli in praznine.

1.4

EESO opozarja na izboljšave, ki so posledica sprejetja sklepov o koordinaciji na področju socialne varnosti z Marokom, Alžirijo, Tunizijo, Izraelom, Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo in Hrvaško. Prav tako poziva Svet EU, naj nadaljuje v tej smeri, kar zadeva predloge sklepov, ki se nanašajo na Črno goro, San Marino, Albanijo in Turčijo.

1.5

Menimo, da je treba razširiti globalni evropski pristop prek sporazumov EU, ki bodo ob spoštovanju nacionalnih pristojnosti odpravili nekatere pomanjkljivosti nacionalnih pristopov ter zagotovili boljše možnosti za vse države članice.

1.6

EESO poziva Svet, naj Evropsko komisijo pooblasti, da bo lahko v pravnem okviru Pogodb nadaljevala pogajanja z nastajajočimi velesilami BRIK (Brazilijo, Rusijo, Indijo in Kitajsko), državami Balkana in sosednjimi državami iz vzhodne Evrope ter drugimi državami, katerih veliko število državljanov dela na območju Unije (1), ter dokončno oblikovala mednarodne sporazume na področju socialne varnosti, ki omogočajo vzajemno zaščito državljanov Unije in državljanov tretjih držav podpisnic. Zlasti opozarja na potrebo po zaščiti državljanov držav, ki v EU zaradi geopolitičnih in gospodarskih razmer ne veljajo za strateško pomembne in ki so lahko zaradi tega najbolj prikrajšane.

1.7

Zunanje delovanje Unije na tem področju je mogoče izpopolniti z razvojem večstranske politike, na podlagi katere se oblikujejo povezave z drugimi mednarodnimi organizacijami ali nadnacionalnimi regionalnimi subjekti. Očiten primer tega večregionalnega sodelovanja je Ibero-ameriška konvencija o socialni varnosti, katere pogodbenice so države Latinske Amerike ter Španija in Portugalska. S tega vidika EESO podpira pobude Evropske komisije in čilskega predsedstva naslednjega vrha voditeljev držav in vlad EU-Latinska Amerika/Karibi, katerih namen je izboljšati sodelovanje na področju socialne varnosti na obeh straneh.

1.8

EESO poziva pridružitvene svete EU in zadevnih tretjih držav, naj zaključijo delo v zvezi z dokončno potrditvijo sklepov o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ki so bili določeni v stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumih z Izraelom, Tunizijo, Alžirijo, Marokom, Hrvaško in Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo.

1.9

EESO izraža željo, da se v veljavne ali prihodnje sporazume o pridružitvi, trgovinske sporazume ali sporazume o gospodarskem partnerstvu vključijo dvostranske določbe o socialni varnosti, ki se bodo nanašale zlasti na enako obravnavo, prenos pokojnin in odpravo dvojnih prispevkov.

1.10

EESO predlaga, da se sodelovanje Unije na področju socialne varnosti usmeri zlasti na tiste države, ki želijo doseči cilje, predlagane v pobudi Mednarodne organizacije dela (MOD) o minimalni ravni socialne zaščite, in potrebujejo pri tem pomoč tako za dosego zahtevanih pragov kot tudi za zvišanje njihove ravni. Na ta način bo možna tudi sklenitev dvostranskih sporazumov o socialni varnosti, temelječih na načelih enake obravnave, ohranitve pridobljenih pravic, ohranitve pravic, ki so v postopku pridobivanja, in upravnega sodelovanja. Zgled so lahko Uredba (ES) št. 883/2004 (2) ter Konvencija št. 157 (3) in Priporočilo št. 167 (4) MOD, s potrebnimi prilagoditvami.

1.11

Komisijo pozivamo, naj spremlja vse veljavne dvostranske sporazume, ki so jih države članice podpisale s tretjimi državami, pri čemer naj redno posodablja seznam teh instrumentov in preverja, ali je uporaba teh sporazumov skladna z načeli Unije in ustrezno sodno prakso.

2.   Uvod

2.1

EESO se zaveda, da so države članice na področju koordinacije sistemov socialne varnosti prek mednarodnih sporazumov razvile dvo- ali večstranske politike s tretjimi državami. Vendar je lahko tak pristop razpršen in pomanjkljiv, saj se pogosto osredotoča izključno na zaščito državljanov držav podpisnic ali pa se odziva na konkretne interese, ki niso vedno skupni vsem državam članicam.

2.2

EESO se zaveda, da lahko ta dvostranska mednarodna zakonodajna struktura, ki je sicer pomembna, privede do stanja, v katerem državljani tretjih držav ne bodo imeli vsi enakih pravic ali jamstev na območju Unije. Lahko bi se zgodilo, da bi imele v določeni državi tuje osebe, ki niso državljani Unije, dostop do socialne varnosti ali prenosa pokojnin samo, če obstaja dvostranski sporazum, ki določa načelo enake obravnave. Posledično bi se državljanu določene države, ki je sklenila tak dvostranski sporazum, priznala socialna varnost, medtem ko državljan države, za katero takšen dvostranski sporazum ne velja, ne bi imel te pravice, čeprav bi v istem podjetju oba opravljala enak poklic. Prav tako bi se lahko zgodilo, da bi bil državljan določene tretje države zaščiten na podlagi nacionalne zakonodaje ene države članice, druge pa ne, kar bi lahko škodovalo pošteni konkurenci med državami. Tako bi se v prvem primeru prispevki za državljana tretje države plačevali, v drugem primeru pa ne. To bi pomenilo gospodarsko prednost za drugo državo, saj bi s tem zmanjšala socialne izdatke. To bi lahko spodkopalo pojem Evrope kot prostora enakih pogojev za vse, v katerem ni diskriminacije oziroma je ta prepovedana.

2.3

Prav tako bi se na ta način kršilo načelo iz direktive o napotitvi delavcev, v skladu s katerim se zahteva enaka obravnava napotenih delavcev in državljanov države članice.

2.4

EESO tudi meni, da mora biti namen zunanje razsežnosti pravil o koordinaciji zaščititi pravice evropskih državljanov, kadar se ti nahajajo zunaj geografskega območja Unije ali kadar so opravljali ali opravljajo delo v tretjih državah.

2.5

EESO meni, da je zamisel, da bi se posamezne države članice Unije ločeno pogajale o dvostranskih sporazumih z vsako tretjo državo, pozitivna in hvalevredna, vendar nepopolna. To bi zahtevalo znatna, pretirana in nesorazmerna prizadevanja brez jamstev za uspeh, takšni sporazumi pa bi se lahko razlikovali in si celo nasprotovali. Poleg tega morajo države članice v pogajanjih zlasti z močnimi nastajajočimi velesilami (npr. državami BRIK) nastopati skupaj na podlagi skupnih interesov in stališč, saj se lahko v nasprotnem primeru pojavi neravnovesje moči. Zato bi bilo treba preučiti možnost, da se Evropska unija kot taka na področju socialne varnosti pogaja s tretjimi državami ali združenji tretjih držav, in po potrebi to možnost v skladu s Pogodbami tudi udejanjiti.

2.6

EESO meni, da bi uporaba teh instrumentov zlasti v primeru napotenih delavcev preprečila dvojno plačilo socialnih prispevkov v državi zaposlitve in državi izvora. S tega vidika je treba poudariti, da bi odprava dvojnega plačevanja prispevkov znatno znižala stroške. To bi povečalo mobilnost delavcev in konkurenčnost naših podjetij zunaj EU ter spodbudilo podjetja iz drugih držav, da ustanovijo sedež na ozemlju Unije. Poleg tega bi bilo mogoče določiti enotno pravilo, da se prepreči diskrecijska in arbitrarna uporaba zakonodaje države zaposlitve ali države izvora, odvisno od primera, ter da se davki in socialni prispevki ne plačujejo v isti državi.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO je izrazil svoje stališče o uredbah o koordinaciji, katerih obseg uporabe je bil razširjen na področju osebja (nove skupine) in vsebine (nova nadomestila) v EU. Poleg tega te uredbe veljajo tudi za nekatere evropske države, ki niso članice EU (Norveška, Islandija, Lihtenštajn in Švica), ter pomenijo podlago in model za druge večstranske instrumente. To najbolje ponazarja Ibero-ameriška konvencija o socialni varnosti, ki je dejanski naslednik evropskih pravil o koordinaciji. EESO zato meni, da bi morala pravila držav članic ali Unije o mednarodni koordinaciji temeljiti na glavnih načelih in mehanizmih Uredbe (ES) št. 883/2004 ter iz njih črpati.

3.2

Treba je opozoriti, da lahko socialna zakonodaja in zlasti določbe na področju socialne varnosti presegajo evropski geografski prostor in se uporabljajo tudi zunaj njega. S tega vidika lahko načela, kot je enaka obravnava delavcev držav članic, zaščitijo delavca iz Unije ter povzročijo pravne posledice celo zunaj območja Unije. Dejansko so sodbe Sodišča Evropske unije v zadevah Boukhalfa C-214/94 (belgijski delavec, ki je na nemškem konzularnem predstavništvu v Alžiriji prejemal nižjo plačo od svojih nemških kolegov), Hirardin, C-112/75, Fiège C-110/73, Horst C-247/96 in Van Roosmalen, C-300/84 (priznanje zavarovalnih dob v Alžiriji in Demokratični republiki Kongo s strani Francije oziroma Belgije, kar zadeva vse državljane Unije in ne zgolj francoske in belgijske državljane) dober primer, da se lahko načelo nediskriminacije uporablja eksteritorialno celo v primerih, ki vključujejo države zunaj Unije. To načelo vis atractiva je bilo potrjeno tudi v zadevah Prodest C-237/83 in Aldewered C-60/93, v katerih je Sodišče Evropske unije priznalo, da se Uredba (EGS) št. 1408/71 (5) lahko uporablja za začasne napotitve delavcev Unije v tretje države.

3.3

EESO izraža zadovoljstvo zaradi sprejetja odločitev, v katerih je opredeljeno stališče v zvezi s koordinacijo sistemov socialne varnosti, ki ga mora EU sprejeti v pridružitvenih svetih, ustanovljenih na podlagi sporazumov o pridružitvi in stabilizaciji z Izraelom, Tunizijo, Alžirijo, Marokom, Hrvaško in Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo. Ti instrumenti bodo izboljšali kakovost politike EU na področju socialne varnosti, saj bosta na dvostranski ravni (Unija/država podpisnica) določena in urejena načelo enake obravnave in prenos pokojnin. To vpliva na vzajemne obveznosti in pravice tako državljanov Unije, ki delajo ali so delali v kateri od navedenih držav, kot tudi državljanov držav podpisnic teh sporazumov, ki delajo ali so delali v EU. To niso zgolj enostranska pravila Evropske unije, ki se uporabljajo samo v eni smeri, temveč so to mednarodni sporazumi, ki koristijo obema podpisnicama. Poleg tega lahko ta vrsta sporazumov in ustrezni izvedbeni sklepi zmanjšajo vložene napore, saj je v enem samem pravnem aktu združeno tisto, kar bi bilo drugače mogoče doseči le s številnimi dvostranskimi sporazumi.

3.4

EESO pozdravlja pobudo MOD o minimalni ravni socialne zaščite, za katero meni, da ne sme biti enotna ali standardizirana ter se ne sme uporabljati za omejevanje razvoja sistemov socialne zaščite, temveč jo je treba obravnavati kot minimalni prag, ki ga je treba razvijati. Dejansko mora minimalna raven socialne zaščite pomeniti stalen in nenehno razvijajoč se izziv za doseganje napredka in izboljšav z določenim ciljem: celostna zaščita delavcev in državljanov.

3.5

EESO se strinja, da se na ravni EU oblikuje mehanizem (delovna skupina) za sodelovanje med državami članicami z namenom izmenjave informacij, predstavitve dobrih praks na področju koordinacije sistemov socialne varnosti, preučitve najboljšega načina za povezovanje in dopolnitev nacionalnih politik in politik EU ter razvoja prihodnjih ukrepov EU v odnosu do tretjih držav.

3.6

EESO meni, da je treba pri razvoju zunanje razsežnosti pravil o koordinaciji upoštevati tudi stališča organizacij civilne družbe, zlasti organizacij delojemalcev in delodajalcev. Zaradi vpliva teh določb na delovna razmerja in raznolikosti prizadetih skupin je treba upoštevati predloge vladnih in nevladnih partnerjev. Na šestem srečanju organizirane civilne družbe EU-Latinska Amerika, ki ga je EESO organiziral maja 2010 v Madridu, so že bile izražene nekatere zahteve v zvezi z zunanjo razsežnostjo socialne varnosti in potrebo po večjem usklajevanju med državami Latinske Amerike in Karibov ter EU, zlasti tistimi, s katerimi ima EU sklenjeno strateško partnerstvo, kot sta Brazilija in Mehika.

3.7

Odbor prav tako opozarja na srečanje med ministri in visokimi uradniki držav Evropske unije, Latinske Amerike in Karibov, pristojnimi za socialno varnost, ki je bilo maja 2010 v mestu Alcalá de Henares ter ki ga je mogoče obravnavati kot jedro in izhodišče prizadevanj na ravni Unije za koordinacijo zunanje razsežnosti socialne varnosti in kot vir tukaj obravnavanega sporočila.

3.8

EESO poudarja, da je treba še naprej razširjati globalni evropski pristop prek sporazumov med Unijo ter drugimi državami in regionalnimi organizacijami, saj se zdi ta način ustreznejši in bolj učinkovit kot pa izključno nacionalna usmeritev, za katero je značilno enostransko ukrepanje držav članic. S tega vidika je treba kot paradigmo omeniti Ibero-ameriško konvencijo o socialni varnosti (6). EESO zato izraža željo, da Ibersko-ameriška organizacija za socialno varnost preuči možnost, da bi poleg Portugalske in Španije tudi druge države članice EU v prihodnosti sodelovale v tej konvenciji z namenom, da bi se z enim samim zakonom o ratifikaciji vzpostavili odnosi na področju socialne varnosti z različnimi državami Latinske Amerike, kar bi preprečilo številna dvostranska pogajanja in sklepanje dvostranskih sporazumov.

4.   Priložnosti in pomanjkljivosti sedanjega stanja

4.1

Globalni pristop Unije na področju mednarodne socialne varnosti je potreben za dopolnitev politik, ki jih države članice razvijajo s tretjimi državami, saj drugače ni mogoče zagotoviti doslednega spoštovanja obveznosti, ki jih določa pravo Unije. Očiten primer te trditve je sodba v zadevi Gottardo C-55/00, s katero Sodišče Evropske unije na podlagi načela enake obravnave razširja področje uporabe vseh dvostranskih sporazumov, ki jih je podpisala država članica Unije s tretjo državo, na vse državljane Unije, čeprav se zadevni pravni instrument nanaša izključno na državljane držav podpisnic.

4.1.1

Hkrati se v sodbi priznava, da lahko obveznosti, ki izhajajo iz te odločitve, veljajo samo za države članice in ne za tretje države, nad katerimi Sodišče Evropske unije nima nobene jurisdikcije. To jasno kaže na težavo pri izvrševanju sodbe, saj lahko tretja država zavrne razširitev področja uporabe sporazuma na vse državljane Unije in s tem izdajo potrdila, ne prizna pravice do nadomestil za bolezen ali preprosto ne želi zagotoviti podatkov oseb, ki niso zajete v področje uporabe sporazuma.

4.1.2

V tem smislu je dobra stran sodbe v zadevi Gottardo ta, da sicer nadalje razvija zunanjo razsežnost zakonodaje Unije, vendar pa določa tudi njene omejitve in pomanjkljivosti, saj zahteva sodelovanje drugih držav ali nadnacionalnih regionalnih organizacij.

4.1.3

EESO zato poziva, da se uvede obdobje razmisleka o potrebi po okrepitvi skupnega pristopa EU k socialni varnosti na mednarodni ravni, in sicer prek sporazumov ali politik vzajemnega sodelovanja Unije z drugimi globalnimi akterji.

4.2

EESO pozdravlja sprejetje Uredbe (EU) št. 1231/2010 (7), na podlagi katere se bodo določbe Uredbe (ES) št. 883/2004 razširile na državljane tretjih držav. Odbor vseeno meni, da še vedno obstajajo pravne vrzeli in praznine, ki naj bi jih zapolnil ravno nov pristop iz sporočila Komisije. Dejansko se bo navedena uredba uporabljala samo v čezmejnih primerih znotraj EU. Posledično se bo načelo enake obravnave, navedeno v uredbi, na splošno uporabljalo samo v primerih, ko delavec iz tretje države opravlja delo v več kot eni državi članici. To pomeni, da večina priseljencev iz tretjih držav, ki je delala samo v eni državi članici Unije, ni vključena v področje uporabe Uredbe (EU) št. 1231/2010. To pomeni, da te osebe nimajo jamstva Unije, kar zadeva spoštovanje načel enake obravnave in nediskriminacije, saj je to jamstvo odvisno od zadevne nacionalne zakonodaje. Poleg tega v tej uredbi nista upoštevana niti seštevek zavarovalnih dob v državi izvora delavca niti prenos pokojnin v navedeno državo. V navedenem instrumentu Unije se tudi ne zahteva nobena vzajemnost za državljane Unije, ki v tretjih državah ne bodo obravnavani enako.

4.3

EESO prav tako meni, da je bil na področju zunanje razsežnosti Evropske unije dosežen pomemben napredek s sprejetjem direktiv (8) na področju migracije ter s predlogi Komisije, o katerih trenutno razpravljata Svet in Parlament. S potrjenimi direktivami se je načelo enake obravnave na področju socialne varnosti z nekaterimi specifičnimi omejitvami dejansko razširilo na delavce migrante iz tretjih držav. Poleg tega je v direktivah predvideno, da je mogoče pokojnine v tretje države prenesti pod enakimi pogoji, ki veljajo tudi za državljane zadevne države članice EU, ne da bi bilo treba sklepati dvostranske konvencije ali sporazume. Vendar nekatera vprašanja še vedno niso urejena, npr. vzajemnost, seštevek zavarovalnih dob zunaj Unije ali prenos pokojninskih pravic, kadar v zakonodaji določene države ta pravica ni predvidena niti za državljane te države. EESO prav tako izraža željo, da bi se že sprejete direktive o emigraciji, v tistih delih, ki se nanašajo na socialno zaščito, s prilagoditvijo na različne situacije in skupine, ki jih je treba zaščititi, uporabljale kot splošna podlaga za direktive, o katerih trenutno potekajo pogajanja.

5.   Koncepti

5.1

Mednarodna koordinacija sistemov socialne varnosti. Namen koordinacije sistemov socialne varnosti je zaščititi delavca, ki je delal v dveh ali več državah in so tako zanj veljali različni sistemi socialne varnosti. V ta namen države podpisujejo sporazume z drugimi državami, ti sporazumi pa pogosto vsebujejo določbe o enaki obravnavi, načelu veljave samo ene zakonodaje, ohranitvi zavarovanja in pravic socialne varnosti države izvora v primeru napotenih delavcev, prenosu pokojnin ter seštevanju zavarovalnih dob v državah podpisnicah. Uredba (EGS) št. 1408/71 in njena naslednica Uredba (ES) št. 883/2004 sta instrumenta Unije, ki določata pravila za uporabo teh načel v EU in pomenita tudi navdih za sporazume s tretjimi državami.

5.2

Nacionalna perspektiva zunanje razsežnosti socialne varnosti se odraža v sporazumih, ki sta jih podpisali posamezna država članica in tretja država članica ter katerih namen je delavcem, ki so delali v teh dveh državah, zagotoviti socialno varnost. V nekaterih primerih so v področje uporabe teh sporazumov vključeni samo državljani držav podpisnic.

5.3

V perspektivi EU glede zunanje razsežnosti socialne varnosti so upoštevani interesi Evropske unije kot celote. Nanaša se na pogajanja o sporazumih EU z eno ali več tretjimi državami ali na druge ukrepe, namenjene zaščiti na področju socialne varnosti. Načeloma je usmerjena na vse evropske državljane.

5.4

Sporazumi o pridružitvi in/ali stabilizaciji lahko predvidevajo uporabo načela enake obravnave in izvoz pokojnin ter se uporabljajo za državljane Unije ter državljane države podpisnice. Oblikujejo se na podlagi sklepov.

5.5

Sporazumi Unije s tretjimi državami na področju socialne varnosti, ki jih trenutno ni, bi se lahko uvedli na podlagi zakonodaje, ki se uporablja za preprečevanje dvojnega plačevanja prispevkov, se nanaša na izvoz pokojnin in ki jo je mogoče dopolniti s seštevanjem zavarovalnih dob. Ti sporazumi se v veliki meri razlikujejo od prejšnjih sporazumov, saj so slednji veliko bolj splošni in izjemoma obravnavajo vprašanja, povezana s socialno varnostjo.

5.6

Sporazumi o pridružitvi, trgovinski sporazumi ali sporazumi o gospodarskem partnerstvu urejajo gospodarske in trgovinske zadeve pa tudi ukrepe na področju trajnostnega razvoja in sodelovanja med Evropsko unijo in tretjimi državami ali regijami. Nekateri od njih vsebujejo določbe o socialni varnosti.

6.   Primeri

6.1

Enaka obravnava in prenos pokojnin:

6.1.1

Primer delavcev iz držav članic Unije A in B, ki opravljata delo v eni od tretjih držav (C), ki v svoji zakonodaji o socialni varnosti ne predvideva zavarovanja tujcev niti prenosa pokojnin. Država A je z državo C podpisala dvostranski sporazum, ki vključuje enako obravnavo in ohranitev pridobljenih pravic (prenos pokojnin). Država B ni z državo C podpisala nobenega sporazuma. Položaj delavca iz države A je popolnoma drugačen od položaja delavca iz države B. Medtem ko je prvi delavec upravičen do socialnega zavarovanja v državi C in je z upokojitvijo v primeru svoje vrnitve v državo A upravičen do pokojnine, pa delavec iz države B ne bo imel pravice do pokojnine, če pa bi jo imel, je v svoji državi izvora ne bi mogel prejemati. To je primer različne obravnave glede na obstoj ali neobstoj dvostranskega sporazuma, katerega podpis je na splošno odvisen od tega, ali je država C zainteresirana za pogajanja o tem sporazumu z eno ali drugo državo EU. Z vidika teh okoliščin bi bilo veliko bolj smiselno, da bi se Unija o sporazumu o socialni varnosti pogajala neposredno z državo C. Druga možnost bi bila, da se v obsežnejše (regionalne, večstranske, partnerske itd.) sporazume vključi del področja socialne varnosti, ki vsebuje določbe o enaki obravnavi in prenosu pokojnin.

6.1.2

Primer delavcev iz držav članic Unije A in B, ki ju podjetji napotita v državo C za obdobje dveh let. V skladu z zakonodajo države C morajo delavci, ki opravljajo delo na njenem ozemlju, plačevati prispevke. Poleg tega je v zakonodajah držav A in B predvideno plačilo prispevkov za napotene delavce. Hkrati je država A z državo C podpisala dvostranski sporazum, v skladu s katerim se prispevki plačujejo samo v državi izvora. Nasprotno bo moralo podjetje iz države B plačati dvojne prispevke; v lastni državi in v državi C. V zadnjem primeru bo podjetje, ki napoti svoje delavce, manj konkurenčno, saj bo moralo kriti višje socialne stroške, kar pa bi bilo mogoče preprečiti, če bi EU sporazum o socialni varnosti sklenila neposredno s to tretjo državo.

6.1.3

Primer delavcev iz tretjih držav C in D, ki delata v državi članici EU A, ki je podpisala sporazum o socialni varnosti z državo C, ne pa tudi z državo D. Zakonodaja države članice EU ne predvideva načela enake obravnave in prenosa pokojnin. Prav tako delavca iz držav C in D ne ščiti noben zakonodajni instrument EU (npr. lahko bi bila sezonska delavca). Delavca ne bosta enako zaščitena (vse pravice za delavca iz države C ter nobenih pravic za delavca iz države D), kar pomeni, da se načelo enake obravnave ne bo izvajalo dosledno. To se ne bi zgodilo, če bi sama EU sklenila sporazum o socialni varnosti z navedeno državo D.

6.1.4

Primer državljanov tretje države C, ki delata v državah članicah Unije A in B. Država A v svoji zakonodaji predvideva prenos pokojnin ali pa je z državo C podpisala tovrstni dvostranski sporazum. Za državo B to ne velja. Oba delavca sta pridobila pokojninske pravice v državi članici EU, v kateri sta delala, in se nato vrnila v državo izvora. Delavec, ki je bil zaposlen v državi A, bo lahko prejemal pokojnino, delavec, ki je bil zaposlen v državi B, pa bo izgubil svoje pokojninske pravice. Tudi to se ne bi zgodilo, če bi obstajal sporazum EU, ki bi zajemal te in druge pravice socialne varnosti.

6.1.5

Primer državljanov tretje države, ki delata v državah Unije A in B. Država A v svoji zakonodaji o socialni varnosti predvideva načelo enake obravnave, medtem ko v zakonodaji države B tega načela ni. V prvem primeru bi se prispevki za državljana iz tretje države plačevali, v drugem primeru pa ne. To bi pomenilo gospodarsko prednost za državo B, prav tako pa bi ogrozilo pojem EU kot prostora enakosti in nediskriminacije. Sporazum EU bi rešil tudi to težavo.

6.2

Vzajemnost: Primer državljana iz tretje države B, ki dela v državi Unije A, v kateri je v skladu z nacionalno zakonodajo o socialni varnosti ali pravom Unije priznano načelo enake obravnave. Primer delavca iz države Unije A, ki dela v tretji državi B, katere zakonodaja ne predvideva načela enake obravnave. Ker nacionalna zakonodaja in pravo Unije o vzajemnosti ne priznavata načela enake obravnave, je jasno, da je položaj neenak. Sporazum o socialni varnosti, ki bi ga sklenila EU, bi rešil težavo, saj bi se stranki sporazuma zavezali k vzajemnosti.

6.3

Posledice sodbe v zadevi Gottardo: primer delavca iz države Unije A, ki je delal v državi Unije B in tretji državi C. Državi B in C sta sklenili dvostranski sporazum o socialni varnosti, v katerega so vključeni samo državljani držav podpisnic. Nasprotno pa državi A in C nista sklenili dvostranskega sporazuma. Delavec trdi, da je v državi B delal 8 let, v državi C pa 10 let. V državi B se za upravičenost do pokojnine zahteva 15-letna zavarovalna doba. Ob spoštovanju sodbe v zadevi Gottardo bi morala država Unije B sešteti zavarovalne dobe, ki jih je delavec dopolnil v državi C. Pri tem se zahteva sodelovanje države C, ki mora poslati uradno obvestilo o dobah, za katere so bili plačani prispevki. Glede na to, da sodba v zadevi Gootardo za državo C ni zavezujoča, lahko slednja to prošnjo zavrne. Posledično se ta sodba ne more izvajati brez dobre volje države C. Za odpravo te pomanjkljivosti bi bilo potrebno sodelovanje Unije s tretjimi državami, da se zagotovi izvrševanje te sodbe. Prav tako bi bilo treba Komisijo pooblastiti za spremljanje in usklajevanje dvostranskih sporazumov, da se zagotovi, da bodo med pogajanji ali ponovnimi pogajanji v te sporazume vključeni vsi državljani Unije.

V Bruslju, 14. novembra 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  V različnih državah Unije dela več kot 20 milijonov državljanov tretjih držav.

(2)  Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 166, 30.4.2004, str. 1).

(3)  Konvencija o ustanovitvi mednarodnega sistema za ohranjanje pravic v socialni varnosti, Ženeva, 68. zasedanje generalne konference MOD (21. junij 1982).

(4)  Priporočilo o ustanovitvi mednarodnega sistema za ohranjanje pravic v socialni varnosti, Ženeva, 69. zasedanje generalne konference MOD (20. junij 1983).

(5)  Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL L 149, 5.7.1971, str. 2. poglavje 5, oddelek 1, str. 98–146).

(6)  Večstranska konvencija ibero-ameriških držav o socialni varnosti, 10. november 2007.

(7)  Uredba (EU) št. 1231/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o razširitvi uporabe uredb (ES) št. 883/2004 in (ES) št. 987/2009 na državljane tretjih držav, za katere se navedeni uredbi ne uporabljata le na podlagi njihovega državljanstva (UL L 344, 29.12.2010, str. 1).

(8)  Zlasti Direktiva 2011/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o enotnem postopku obravnavanja vlog za enotno dovoljenje za državljane tretjih držav za prebivanje in delo na ozemlju države članice ter o skupnem nizu pravic za delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici (UL L 343, 23.12.2011, str. 1).


Top