(a)

Da bi zagotovili učinkovito ukrepanje, je treba nemudoma opredeliti okoliščine, v katerih lahko velja MHP. Odgovorni organi EU, vključno z ustreznimi delovnimi skupinami Sveta, morajo spremljati razmere v okviru svojih področij pristojnosti, v katerih lahko velja MHP, po potrebi na podlagi nasvetov glede MHP in njegove veljavnosti. Kjer je to primerno, morajo opredeliti in priporočiti ukrepanje za spodbujanje spoštovanja MHP v skladu s temi smernicami. Če je primerno, je treba upoštevati posvetovanja in izmenjavo informacij z akterji, ki poznajo to področje, tudi z Mednarodnim odborom Rdečega križa (ICRC) in drugimi pomembnimi organizacijami, kot so ZN in regionalne organizacije. Kjer je to primerno, je treba upoštevati tudi službe Mednarodne humanitarne komisije za iskanje dejstev (International Humanitarian Fact-Finding Commission – IHFFC), ustanovljene v skladu s členom 90 Dopolnilnega protokola I k ženevskim konvencijam iz leta 1949, ki lahko pomaga pri spodbujanju spoštovanja MHP prek svoje zmogljivosti iskanja dejstev in dajanja podpore.

(b)

Kadar koli je to primerno, morajo vodje misij EU in ustrezni predstavniki EU, vključno z vodji civilnih operacij EU, s poveljniki vojaških operacij EU ter posebnimi predstavniki EU, vključiti oceno razmer MHP v svoja poročila o določeni državi ali spopadu. Posebno pozornost je treba posvetiti informacijam, ki kažejo na to, da so se morda zgodile hujše kršitve MHP. Če je to izvedljivo, morajo takšna poročila vsebovati tudi analizo in predloge možnih ukrepov, ki naj jih sprejme EU.

(c)

Če je to primerno, morajo referenčni dokumenti za sestanke EU vključevati analizo uporabe MHP, države članice, ki sodelujejo na takšnih sestankih, pa morajo tudi zagotoviti, da lahko po potrebi uporabijo nasvete o vprašanjih MHP, ki so se pojavila. Delovno skupino Sveta za mednarodno javno pravo (COJUR) in druge ustrezne delovne skupine je treba obvestiti, če bi lahko prišlo do oboroženega spopada. Če je to primerno in izvedljivo, mora biti COJUR zadolžena za pripravo predlogov ustreznim organom EU za nadaljnje ukrepanje EU.

(a)

Politični dialog: Kjer je to primerno, je treba v dialogih s tretjimi državami sprožiti vprašanje spoštovanja MHP. To je zlasti pomembno v okviru potekajočih oboroženih spopadov, kjer obstajajo poročila o razširjenih kršitvah MHP. Vendar mora EU tudi v času miru pozivati države, ki tega še niso storile, naj spoštujejo in polno izvajajo pomembne instrumente MHP, kot sta dopolnilna protokola iz leta 1977 in statut MKS. Polno izvajanje vključuje uveljavitev kakršne koli potrebne izvedbene zakonodaje in usposabljanje ustreznega osebja za MHP.

(b)

Splošne javne izjave: V javnih izjavah o zadevah, povezanih z MHP, mora EU, kadar je to primerno, poudariti, da je treba zagotavljati spoštovanje MHP.

(c)

Demarše in/ali javne izjave o določenih spopadih: Ko se poroča o kršitvah MHP, mora EU razmisliti o izvedbi demarš oziroma javni izjavi ter tako obsoditi takšna dejanja in zahtevati, naj strani izpolnijo svoje dolžnosti v okviru MHP in sprejmejo učinkovite ukrepe za preprečitev nadaljnjih kršitev.

(d)

Omejevalne ukrepe/kazni: Uporaba omejevalnih ukrepov (kazni) je lahko učinkovit način za spodbujanje spoštovanja MHP. Zato je treba razmisliti o takšnih ukrepih proti državam in nedržavnim stranem v spopadu ter posameznikom, če so ukrepi primerni in v skladu z mednarodnim pravom.

(e)

Sodelovanje z drugimi mednarodnimi organi: Kjer je to primerno, mora EU sodelovati z ZN in ustreznimi regionalnimi organizacijami za spodbujanje spoštovanja MHP. Države članice EU morajo, kadar je to primerno, delovati tudi za dosego ciljev kot članice v drugih organizacijah, tudi Združenih narodih. Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC) ima na podlagi pogodbe priznano in že dolgo uveljavljeno vlogo kot nevtralna, neodvisna humanitarna organizacija, ki spodbuja spoštovanje MHP.

(f)

Operacije za krizno upravljanje: Če je to primerno, je treba pri oblikovanju mandatov operacij EU za krizno upravljanje upoštevati pomen preprečevanja in omejevanja kršitev MHP, ki jih izvajajo tretje strani. V ustreznih primerih to lahko vključuje zbiranje informacij, ki so lahko koristne za MKS (4) ali druge preiskave vojnih zločinov.

(g)

Individualna odgovornost: Medtem ko je v pokonfliktnih razmerah včasih težko najti ravnotežje med splošnim namenom vzpostavljanja miru in potrebo po preprečevanju nekaznovanosti, mora Evropska unija zagotoviti, da vojni zločini ne ostanejo nekaznovani. Da bi dosegli svarilni učinek med oboroženim spopadom, mora biti sodni pregon vojnih zločinov viden in po možnosti potekati v državi, kjer so se kršitve dogajale. EU mora zato spodbujati tretje države, naj sprejmejo nacionalno kazensko zakonodajo za kaznovanje kršitev MHP. V tem smislu je treba videti tudi podporo EU Mednarodnemu kazenskemu sodišču in ukrepom za kazenski pregon vojnih zločincev.

(h)

Usposabljanje: Usposabljanje za MHP je potrebno za zagotovitev spoštovanja MHP v času oboroženega spopada. Usposabljanje in izobraževanje morata potekati tudi v času miru. To velja za vse prebivalstvo, čeprav je treba posebno pozornost posvetiti ustreznim skupinam, kot so uslužbenci organov kazenskega pregona. Dodatne dolžnosti veljajo za usposabljanje vojaškega osebja. EU mora razmisliti o zagotavljanju ali financiranju usposabljanja in izobraževanja o MHP v tretjih državah, tudi v okviru širših programov za spodbujanje pravne države.

(i)

Izvoz orožja: V Skupnem stališču Sveta 2008/944/SZVP, ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme (5), je določeno, da je treba pred podelitvijo dovoljenja za izvoz v določeno državo preveriti, ali ta država spoštuje MHP.