26.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 72/1

1.

Od sredine leta 2007 delovanje grosističnih posojilnih trgov doživlja velike pretrese. Ti so povzročili pomanjkanje likvidnosti v bančnem sektorju in nepripravljenost bank za dajanje posojil drugim bankam ter širšemu gospodarstvu. V zadnjih osemnajstih mesecih se je položaj na kreditnih trgih še poslabšal, zato se je finančna kriza poglobila, svetovno gospodarstvo pa je zajela huda recesija.

2.

Težko je pričakovati rešitev finančne krize in okrevanje svetovnega gospodarstva, če ne bo zagotovljena stabilnost bančnega sektorja in širšega finančnega sistema. Šele to bo omogočilo povrnitev zaupanja vlagateljev in ponovno normalno kreditno aktivnost bank. Države članice so zato sprejele ukrepe za podporo stabilnosti svojih bančnih sektorjev in spodbujanje kreditne aktivnosti, zlasti z injekcijami svežega kapitala iz javnih sredstev ter dajanjem državnih jamstev za bančna posojila. Ti ukrepi so bili napovedani oktobra 2008 in so se v preteklih mesecih postopno izvajali.

3.

Več držav članic je nedavno napovedalo, da nameravajo dopolniti svoje obstoječe podporne ukrepe z zagotavljanjem neke vrste finančne pomoči za oslabljena sredstva bank. Te napovedi so ob podobni pobudi v ZDA sprožile širšo razpravo v Skupnosti o prednostih finančne pomoči za oslabljena sredstva kot državnega ukrepa za pomoč bankam. Komisija je v okviru navedene razprave in ob posvetovanju z Evropsko centralno banko (ECB) pripravila to sporočilo, ki temelji na priporočilih Eurosistema, izdanih 5. februarja 2009 (glej Prilogo I).

4.

To sporočilo se osredotoča na vprašanja, ki jih morajo obravnavati države članice pri razmisleku o ukrepih finančne pomoči za oslabljena sredstva, njihovem oblikovanju in izvajanju. V splošnem smislu ta vprašanja vključujejo utemeljitev za uporabo finančne pomoči za oslabljena sredstva, namenjene varovanju finančne stabilnosti in spodbujanju kreditne aktivnosti bank, dolgoročne preudarke glede uspešnega poslovanja bančnega sektorja in proračunske vzdržnosti, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o ukrepih finančne pomoči za oslabljena sredstva, ter potrebo po skupnem in usklajenem pristopu Skupnosti k finančni pomoči za oslabljena sredstva, zlasti zato, da se vsem zagotovijo enaki pogoji. V okviru tega pristopa Skupnosti to sporočilo daje tudi bolj specifične smernice o uporabi pravil o državni pomoči pri finančni pomoči za oslabljena sredstva, pri čemer se osredotoča na vprašanja, kot so (i) zahteve glede preglednosti in razkritja, (ii) porazdelitev bremena na državo, delničarje in upnike, (iii) uskladitev spodbud za upravičence s cilji javnih politik, (iv) načela za oblikovanje ukrepov finančne pomoči glede upravičenosti, vrednotenja in upravljanja oslabljenih sredstev ter (v) razmerje med finančno pomočjo za oslabljena sredstva, drugimi državnimi ukrepi pomoči in prestrukturiranjem bank.

5.

Takojšnja cilja ukrepov držav članic za reševanje krize, napovedanih oktobra 2008, sta varovanje finančne stabilnosti in spodbujanje zagotavljanja posojil realnemu gospodarstvu. Za dokončno oceno učinkovitosti teh ukrepov je še prezgodaj, vendar je že jasno, da so odvrnili tveganje finančnega zloma in da podpirajo delovanje pomembnih medbančnih trgov. Po drugi strani so gibanja posojil realnemu gospodarstvu, odkar so bili ukrepi napovedani, neugodna, zadnji statistični podatki pa kažejo na močno upočasnitev rasti posojil (1). V številnih državah članicah so pogosta poročila o pomanjkanju posojil za podjetja, ki, kot kaže, presega okvire, ki bi jih bilo mogoče pojasniti s cikličnimi dejavniki.

6.

Ključni razlog za nezadosten tok posojil je negotovost glede vrednotenja oslabljenih posojil in ugotavljanja, katere banke taka sredstva imajo, kar je vir težav v bančnem sektorju že od začetka krize. Negotovost glede vrednotenja sredstev ne le še naprej načenja zaupanje v bančnem sektorju, temveč zmanjšuje tudi učinek državnih ukrepov pomoči, dogovorjenih v oktobru 2008. Tako je na primer dokapitalizacija bank ublažila slabitev sredstev, vendar so banke večino zagotovljenega kapitala uporabile za preprečevanje slabitve sredstev v prihodnosti. Banke so že sprejele ukrepe za rešitev problema oslabljenih sredstev. Opravile so obsežna zmanjšanja vrednosti sredstev (2), sprejele ukrepe za omejitev preostalih izgub s prerazvrstitvami sredstev v svojih bilancah stanja in postopoma rezervirale dodatni kapital za okrepitev solventnosti. Vendar problem ni bil rešen v zadostnem obsegu, nepričakovano huda gospodarska upočasnitev pa kaže na nadaljnje in obsežnejše poslabšanje kreditne kvalitete bančnih sredstev.

7.

Finančna pomoč za oslabljena sredstva bi bila neposredno namenjena reševanju problema v zvezi z negotovostjo glede kakovosti bilanc stanja bank in bi tako prispevala k ponovni okrepitvi zaupanja v sektor. Lahko bi pripomogla tudi k izogibanju nevarnosti večkratne dokapitalizacije bank, saj se obseg slabitve sredstev ob vse slabšem položaju v realnem gospodarstvu povečuje. Zaradi navedenih razlogov več držav članic aktivno razmišlja, da bi pri izvajanju strategije, o kateri so se oktobra 2008 dogovorili voditelji držav in vlad, poleg drugih ukrepov uporabile tudi finančno pomoč za oslabljena sredstva bančnega sistema.

8.

Ukrepi finančne pomoči za oslabljena sredstva morajo biti oblikovani in izvedeni tako, da se z njimi kar najučinkoviteje dosežeta kratkoročna cilja, tj. varovanje finančne stabilnosti in spodbujanje kreditne aktivnosti bank. Pri tem je pomembno, da se zagotovi primerna vključenost v ukrepe finančne pomoči za oslabljena sredstva, in sicer z določitvijo ustreznega določanja cen in pogojev ter z obveznim sodelovanjem, če se oceni, da je to potrebno. Vendar oblikovanje in izvajanje ukrepov finančne pomoči za oslabljena sredstva ne sme biti osredotočeno le na ta dva kratkoročna cilja. Bistveno je, da se upoštevajo tudi dolgoročnejši dejavniki.

9.

Če ukrepi finančne pomoči za oslabljena sredstva ne bodo izvedeni na tak način, da bodo preprečili nevarnost resnega izkrivljanja konkurence med bankami (tako v državah članicah kot med njimi) v skladu s pravili o državni pomoči iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, kar pomeni, da bo treba upravičence po potrebi tudi prestrukturirati, bo bančni sektor Skupnosti na koncu strukturno šibkejši, to pa bo negativno vplivalo na proizvodni potencial širšega gospodarstva. Poleg tega bi to lahko povzročilo, da bi morala država vedno znova ukrepati, kar bi pomenilo vse večjo obremenitev za javne finance. Glede na pričakovano raven odgovornosti države pri ukrepih finančne pomoči so ta tveganja resna. Da bi omejili tveganje take dolgoročnejše škode, morajo biti posegi države v bančni sektor primerno ciljno usmerjeni, spremljati pa jih morajo ustrezni zaščiti ukrepi v zvezi z ravnanjem bank, ki bodo uskladili spodbude za banke s cilji javnih politik. Ukrepi finančne pomoči za oslabljena sredstva morajo biti del skupnih prizadevanj za ponovno vzpostavitev uspešnega poslovanja bančnega sektorja in morajo temeljiti na potrebnem prestrukturiranju. Potreba po prestrukturiranju v bančnem sektorju, ki mora spremljati državne ukrepe pomoči, je podrobneje prikazana v okviru pravil o državni pomoči v oddelkih 5 in 6.

10.

Pri razmisleku o oblikovanju in izvajanju ukrepov finančne pomoči za oslabljena sredstva je ključno tudi, da države članice upoštevajo proračunski okvir. Ocene skupnega pričakovanega delnega odpisa vrednosti sredstev kažejo, da bi bili proračunski stroški – dejanski, pogojni ali oboji – lahko precej visoki, tako nominalno kot v deležu bruto domačega proizvoda (BDP) v državah članicah. Pomoč države v obliki finančne pomoči za oslabljena sredstva (in drugih ukrepov) naj ne bi bila tako visoka, da bi ogrožala vzdržnost javnih financ, npr. zaradi prezadolženosti ali težav s financiranjem. Ti preudarki so še zlasti pomembni z vidika sedanjih naraščajočih proračunskih primanjkljajev, povečevanja javnega dolga in izzivov glede izdajanja državnih obveznic.

11.

Konkretno to pomeni, da bo proračunski položaj držav članic pomemben dejavnik pri izbiri načina upravljanja sredstev, za katera bodo države namenile finančno pomoč. Ti načini bodo lahko odkup sredstev, zavarovanje sredstev, zamenjava sredstev ali kombinacija teh načinov (3). Posledice različnih pristopov k finančni pomoči za oslabljena sredstva za verodostojnost proračunskih razmerij morda ne bodo zelo različne, saj bodo finančni trgi verjetno upoštevali potencialne izgube na podoben način (4). Vendar bi pristop, ki bi zahteval takojšen odkup oslabljenih sredstev, hitreje vplival na proračunska razmerja in javno financiranje. Izbira načina upravljanja oslabljenih sredstev je sicer odgovornost vsake države članice, lahko pa bi države razmislile o mešanih pristopih, s katerimi bi slaba sredstva izločile iz bilanc stanja bank in jih prenesle v ločen subjekt (znotraj ali zunaj bank), ki bi mu bilo na tak ali drugačen način dodeljeno državno jamstvo. Ta pristop je zanimiv, saj zagotavlja številne prednosti pristopa z odkupom sredstev z vidika obnovitve zaupanja v bančni sistem, hkrati pa omeji takojšen proračunski učinek.

12.

V razmerah skromnih proračunskih virov bi bilo morda primerno osredotočiti ukrepe finančne pomoči za oslabljena sredstva na omejeno število bank sistemskega pomena. V nekaterih državah članicah bo finančna pomoč za oslabljena sredstva bank zaradi obstoječih proračunskih omejitev in/ali velikosti bilančne vsote njihovih bank glede na BDP morda zelo omejena.

13.

Pri odločanju o primernosti določene oblike ukrepov finančne pomoči za oslabljena sredstva je treba poiskati ravnovesje med kratkoročnimi cilji finančne stabilnosti in kreditne aktivnosti bank ter potrebo po preprečevanju dolgoročnejše škode za bančni sektor Skupnosti, enotni trg in širše gospodarstvo. To je mogoče najučinkoviteje doseči s skupnim in usklajenim pristopom Skupnosti z naslednjimi širšimi cilji:

14.

Usklajevanje med državami članicami bi bilo potrebno le na splošni ravni, hkrati pa bi bilo treba ohraniti zadostno prožnost za prilagajanje ukrepov glede na posebne okoliščine posameznih bank. Brez zadostnega vnaprejšnjega usklajevanja bo mnoge od teh ciljev mogoče doseči le z dodatnimi zahtevami pri naknadni kontroli državnih pomoči. Skupne smernice glede temeljnih značilnosti ukrepov finančne pomoči za oslabljena sredstva bi tako pripomogle, da bi čim bolj zmanjšali potrebo po popravkih in prilagoditvah na podlagi ocene v skladu s pravili o državni pomoči. Te smernice so predstavljene v naslednjih poglavjih.

15.

Običajna dolžnost bank je, da ocenijo tveganje sredstev, ki jih pridobijo, in da se prepričajo, ali bodo lahko krile morebitne z njimi povezane izgube (5). Vseeno pa se lahko razmisli o uporabi finančne pomoči za oslabljena sredstva za podporo finančne stabilnosti. Javni ukrepi finančne pomoči za oslabljena sredstva so državna pomoč, če banko upravičenko razbremenijo potrebe, da izkaže izgubo ali oblikuje rezervacije za potencialno izgubo oslabljenih sredstev (ali ji zagotovijo nadomestilo v takih primerih), in/ali sprostijo regulatorni kapital za druge namene. To bi se zgodilo zlasti, kadar bi bila oslabljena sredstva odkupljena ali zavarovana po ceni, višji od tržne, ali če cena jamstva državi ne bi zagotavljala nadomestila za njeno najvišjo možno odgovornost (6).

16.

Vsaka pomoč za ukrepe finančne pomoči za oslabljena sredstva pa mora spoštovati splošna načela nujnosti, sorazmernosti in zmanjševanja izkrivljanja konkurence na najmanjšo možno mero. Takšna pomoč implicira resno izkrivljanje konkurence med bankami upravičenkami in neupravičenkami ter med bankami upravičenkami z različnimi potrebami po pomoči. Banke, ki niso upravičenke in so načeloma zdrave, se lahko čutijo prisiljene razmisliti, ali naj zaprosijo za pomoč države, da bi ohranile svoj konkurenčni položaj na trgu. Podobno izkrivljanje konkurence lahko nastane med državami članicami in povzroči tekmovanje za subvencije med njimi (ko skušajo obvarovati svoje banke in pri tem ne upoštevajo, kako bo to vplivalo na banke v drugih državah članicah) ter premik k finančnemu protekcionizmu in razdrobljenosti notranjega trga. Sodelovanje v shemah finančne pomoči za oslabljena sredstva bi zato moralo biti pogojeno z jasnimi in objektivnimi merili, ki bi preprečevala, da bi posamezne banke to pomoč neupravičeno izkoriščale.

17.

Načela, ki urejajo uporabo pravil o državni pomoči in zlasti člena 87(3)(b) Pogodbe ES za kakršne koli ukrepe pomoči bankam v okviru svetovne finančne krize so bila določena v Sporočilu Komisije – Uporaba pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi s finančnimi institucijami v okviru trenutne svetovne finančne krize  (7). Podrobnejše smernice o uporabi teh načel v praksi pri dokapitalizaciji so bile predvidene v Sporočilu Komisije – Dokapitalizacija finančnih institucij v trenutni finančni krizi: omejitev pomoči na najmanjšo potrebno in zaščitni ukrepi za preprečevanje neupravičenega izkrivljanja konkurence  (8). Podobno tudi smernice v tem Sporočilu, na podlagi istih načel opredeljujejo ključne značilnosti ukrepov ali shem finančne pomoči za oslabljena sredstva, od katerih sta odvisna njihova učinkovitost in njihov učinek na konkurenco. Te smernice veljajo za vse banke, ki se jim dodeli finančna pomoč za oslabljena sredstva, ne glede na to, v kakšnem položaju so, vendar so posledice njihove uporabe v praksi lahko različne glede na profil tveganja in uspešnost poslovanja upravičenke. Načela teh smernic se smiselno uporabljajo, kadar dve ali več držav članic pripravi usklajene ukrepe za zagotavljanje finančne pomoči za oslabljena sredstva mednarodnim bankam.

18.

To sporočilo je namenjeno določitvi usklajenih načel in pogojev za zagotavljanje čim večje učinkovitosti ukrepov finančne pomoči za oslabljena sredstva na notranjem trgu, pri čemer je treba upoštevati dolgoročni cilj ponovne vzpostavitve normalnih tržnih pogojev, hkrati pa ohraniti zadostno prožnost, ki omogoča, da se zaradi ohranjanja finančne stabilnosti sprejmejo posebne določbe oziroma dodatni ukrepi ali postopki na individualni ali nacionalni ravni. Rezultat učinkovitih ukrepov finančne pomoči za oslabljena sredstva naj bi bil ohranjanje zagotavljanja posojil realnemu gospodarstvu.

19.

Vsak ukrep finančne pomoči za oslabljena sredstva mora temeljiti na jasni opredelitvi obsega težav banke, povezanih s sredstvi, njene notranje solventnosti pred prejemom pomoči in njenih možnosti za ponovno uspešno poslovanje ob ustreznem upoštevanju vseh možnih alternativ, da se olajša potrebno prestrukturiranje ter preprečita izkrivljanje spodbud za vse akterje in tratenje državnih virov, ne da bi hkrati pripomogli k ponovni vzpostavitvi normalnega toka posojil realnemu gospodarstvu.

20.

Kot pogoj za dodelitev finančne pomoči za oslabljena sredstva morajo banke zato izpolniti naslednje pogoje, s čimer naj bi kar najbolj zmanjšali tveganje, da bi morala država večkrat priskočiti na pomoč istim upravičenkam:

21.

Splošno načelo je, da bi morale banke kriti izgube, povezane z oslabljenimi sredstvi, v čim večjem obsegu. To najprej zahteva popolno vnaprejšnjo preglednost in razkritje oslabljenih sredstev, ki jima mora slediti pravilno vrednotenje pred dodelitvijo pomoči ter ustrezno plačilo državi za ukrep finančne pomoči ne glede na to, kakšen je način plačila. S tem naj bi zagotovili enako odgovornost delničarjev in porazdelitev bremena ne glede na to, kateri model se izbere. Kombinacija teh zahtev naj bi zagotavljala splošno usklajenost glede porazdelitve bremena pri vseh oblikah državne podpore ob upoštevanju posebnih značilnosti različnih vrst pomoči (11).

22.

Ko se sredstva ustrezno ovrednotijo in izgube pravilno določijo (12), in če se na tej podlagi ugotovi, da bi banka brez posredovanja države postala tehnično nesolventna, je treba uvesti stečajni postopek ali nadzorovano likvidacijo banke v skladu z zakonodajo Skupnosti in nacionalno zakonodajo. V takem primeru je zaradi ohranjanja finančne stabilnosti in zaupanja morda primerno uporabiti zaščito ali jamstva za imetnike obveznic (13).

23.

Kadar se uvedba stečajnega postopka ali nadzorovane likvidacije zaradi ohranjanja finančne stabilnosti pokaže za neprimerno (14), se bankam lahko dodeli pomoč v obliki jamstva ali odkupa sredstev, ki mora biti omejena na najmanjši možen znesek, da se omogoči nadaljnje poslovanje bank v obdobju, potrebnem za pripravo načrta za prestrukturiranje ali nadzorovano likvidacijo. V takih primerih se od delničarjev pričakuje tudi, da krijejo izgube vsaj toliko časa, dokler niso izpolnjene zakonske zahteve glede kapitalske ustreznosti. Pretehtajo se lahko tudi rešitve z nacionalizacijo.

24.

Kadar vnaprej ni mogoče doseči popolne porazdelitve bremena, bi bilo treba od banke zahtevati, da prispeva h kritju izgub ali tveganja pozneje, na primer v obliki klavzul za vračilo sredstev ali, v primeru zavarovalnih shem, s klavzulo o „prvi izgubi“, ki jo mora kriti banka (praviloma v višini najmanj 10 %) in klavzulo o „porazdelitvi preostalih izgub“, po kateri banka krije del (praviloma najmanj 10 %) vseh dodatnih izgub (15).

25.

Splošno pravilo je, da je potreba po višjem poznejšem prispevku delničarjev tem večja, čim manj prispevajo vnaprej. Poznejši prispevek je lahko v obliki pretvorbe izgub države v delnice banke in/ali v obliki dodatnih izravnalnih ukrepov za omejitev izkrivljanja konkurence pri presoji potrebnega prestrukturiranja.

26.

Na splošno bi moral biti rok za vključitev v sheme finančne pomoči za oslabljena sredstva omejen na šest mesecev od uvedbe sheme. To bi preprečilo, da bi banke v upanju, da bodo pozneje dobile višje zneske finančne pomoči, odlašale s potrebnimi razkritji oslabljenih sredstev, ter olajšalo hitro reševanje težav bank, preden gospodarski upad dodatno poslabša položaj. V tem šestmesečnem obdobju bi banke lahko predstavile košarice sredstev, upravičenih za dodelitev ukrepov finančne pomoči, z možnostjo obnovitve (16).

27.

Morda bo treba oblikovati ustrezne mehanizme, ki bodo zagotovili, da se bodo banke, ki najbolj potrebujejo finančno pomoč za oslabljena sredstva, vključile v državno shemo pomoči. Taki mehanizmi bi lahko vključevali obvezno sodelovanje v shemi, vključevati pa bi morali vsaj obvezno razkritje oslabljenih sredstev nadzornim organom. Obveznost vseh bank, da razkrijejo obseg svojih težav, povezanih s sredstvi, bo prispevala k jasni opredelitvi potrebe po shemi finančne pomoči za oslabljena sredstva in njenem potrebnem obsegu na ravni držav članic.

28.

Kadar vključitev v shemo ni obvezna, bi lahko shema vključevala ustrezne spodbude (npr. izdajo opcij ali pravic obstoječim delničarjem za sodelovanje pri zasebnem povečevanju kapitala v prihodnosti) za vključitev bank v shemo, ki pa ne smejo odstopati od načel preglednosti in razkritja, poštenega vrednotenja in porazdelitve bremena.

29.

Po preteku šestmesečnega roka bo vključitev v programe finančne pomoči mogoča le v izrednih in nepredvidljivih okoliščinah, za katere ni odgovorna banka (17), strožji pa bodo tudi pogoji za vključitev, na primer višje povračilo državi in/ali obsežnejše izravnalni ukrepi.

30.

Možnost pridobitve finančne pomoči za oslabljena sredstva mora biti v vsakem primeru pogojena z vrsto ustreznih omejitev glede ravnanja. Zlasti morajo za banke upravičenke veljati zaščitni ukrepi, ki zagotavljajo, da se kapitalski učinki pomoči uporabijo za dajanje posojil, s čimer se na nediskriminacijski osnovi ustrezno zadosti povpraševanju v skladu s komercialnimi merili, ne pa za financiranje strategije rasti (zlasti nakup zdravih bank) v škodo tekmic.

31.

Treba je proučiti tudi omejitve v zvezi z dividendno politiko in omejitev plač vodstvenih delavcev. Omejitve glede ravnanja je treba določiti na podlagi ocene sorazmernosti, ki upošteva različne dejavnike, zaradi katerih je lahko potrebno prestrukturiranje (glej oddelek 6).

32.

Pri določanju, za katera sredstva se lahko uporabi finančna pomoč, je treba najti ravnotežje med doseganjem cilja takojšnje finančne stabilnosti in potrebo po srednjeročni ponovni vzpostavitvi normalnega delovanja trga. Kot kaže, je tako imenovana „slaba aktiva“ (na primer, hipotekarno zavarovani vrednostni papirji v ZDA ter z njimi povezani posli zavarovanja pred tveganji in izvedeni finančni instrumenti), zaradi katere je nastala finančna kriza in ki je postala v veliki meri nelikvidna ali se je njena vrednost močno zmanjšala, v veliki meri vzrok za negotovost in nezaupanje v zvezi z uspešnim poslovanjem bank. Z omejitvijo upravičenih sredstev na taka sredstva bi se omejila izpostavljenost države morebitnim izgubam, prispevalo pa bi se tudi k preprečevanju izkrivljanja konkurence (18). Če bi bili ukrepi pomoči zastavljeni preozko, pa bi glede na razlike med specifičnimi problemi, s katerimi se srečujejo različne države članice in banke, ter obseg razširitve problema oslabitve na druga sredstva, obstajala nevarnost, da se zaupanje v bančni sektor ne bi ponovno vzpostavilo. To govori v prid pragmatičnemu pristopu z določeno mero prilagodljivosti, ki bi zagotovil, da bi se lahko ukrepi pomoči v ustreznem obsegu in v utemeljenih primerih uporabljali tudi za druga sredstva.

33.

Potreben je skupen in usklajen pristop Skupnosti k opredelitvi sredstev, za katera se lahko uporabljajo ukrepi pomoči, da se prepreči izkrivljanje konkurence med državami članicami in znotraj bančnega sektorja Skupnosti ter omejijo spodbude mednarodnim bankam za arbitražo med različnimi nacionalnimi ukrepi pomoči. Da se zagotovi skladnost pri opredeljevanju upravičenih sredstev v državah članicah, je treba določiti kategorije sredstev („košarice“) glede na obseg obstoječe oslabitve. Podrobnejše smernice za opredelitev teh kategorij so navedene v Prilogi III. Z uporabo takih kategorij sredstev bi bila mogoča lažja primerjava bank in njihovih profilov tveganja v Skupnosti. Države članice bi se morale nato odločiti, za katere kategorije sredstev se lahko uporabijo ukrepi pomoči in v kakšnem obsegu, pri tem pa bi Komisija preverila stopnjo oslabljenosti izbranih sredstev.

34.

Potreben je sorazmeren pristop, da bodo lahko v primeru držav članic, katerih bančni sektorji so dodatno obremenjeni še zaradi drugih dejavnikov takega obsega, da ogrožajo finančno stabilnost (na primer zlom njihovega nepremičninskega trga), ob ustrezni utemeljitvi za primerne veljale tudi dobro opredeljene kategorije sredstev, ki so povezane s sistemsko grožnjo, in sicer brez količinskih omejitev.

35.

Glede na različne razmere v različnih državah članicah in bankah, je mogoče povečati prilagodljivost tudi s tem, da se bankam omogoči, da se lahko oslabljena sredstva, ki ne izpolnjujejo zgornjih meril za upravičenost določenih v točkah 32, 33 in 34, brez posebne utemeljitve vključijo v mehanizem pomoči, in sicer v obsegu največ 10–20 % vseh sredstev banke, ki so vključena v ta mehanizem. Vendar program pomoči ne more vključevati sredstev, ki trenutno ne veljajo za oslabljena. Finančna pomoč za oslabljena sredstva ne sme zagotavljati neomejenega zavarovanja pred prihodnjimi posledicami recesije.

36.

Splošno načelo je, da obširnejša ko so merila upravičenosti in večji ko je delež zadevnih sredstev v portfelju bank, bolj obsežni bodo morali biti prestrukturiranje in sanacijski ukrepi, da se bi se izognili neprimernemu izkrivljanju konkurence. Komisija sredstev vsekakor ne upošteva kot upravičenih do pomoči, če so bila vnesena v bilanco stanja banke upravičenke po določenem roku pred objavo programa pomoči (19). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do arbitraže v zvezi s sredstvi in nedopustnega moralnega tveganja, saj bi nastale spodbude za banke, da ne ocenijo ustrezno tveganj pri bodočih posojilih in drugih naložbah, tako da bi se ponavljale napake, ki so privedle do sedanje krize (20).

37.

Da se preprečita neupravičeno izkrivljanje konkurence in tekmovanje za subvencije med državami članicami, je ključnega pomena ustrezen in skladen pristop k vrednotenju sredstev, vključno s sredstvi, ki so kompleksnejša in manj likvidna. Vrednotenje mora potekati v skladu s splošno metodologijo, določeno na ravni Skupnosti, Komisija pa ga mora vnaprej uskladiti v vseh državah članicah, da se zagotovi čim večja učinkovitost ukrepa finančne pomoči za oslabljena sredstva in zmanjša tveganje za nastanek izkrivljanja in škodljive arbitraže, zlasti pri mednarodnih bankah. Mogoče bo potrebna uporaba alternativnih metodologij, da se bodo upoštevale posebne okoliščine glede na primer, pravočasno razpoložljivostjo ustreznih podatkov, pod pogojem, da bodo dosegle enako stopnjo preglednosti. V vsakem primeru morajo banke, ki so upravičene do pomoči, dnevno vrednotiti svoje portfelje ter redno in pogosto posredovati podatke nacionalnim organom ter svojim nadzornim organom.

38.

Če se zdi vrednotenje sredstev še posebej kompleksno, se lahko prouči alternativne pristope, kot na primer ustanovitev „dobre banke“, pri čemer bi država odkupila dobra sredstva in ne oslabljena. Druga možnost je lahko tudi javno lastništvo banke (vključno z nacionalizacijo), da se sčasoma izvede vrednotenje v okviru prestrukturiranja ali nadzorovane likvidacije, s čimer se odpravijo vse negotovosti glede prave vrednosti zadevnih sredstev (21).

39.

Na prvi stopnji je treba sredstva ovrednotiti na podlagi njihove tekoče tržne vrednosti, če je to mogoče. Na splošno vsak prenos sredstev, ki so vključena v shemo, na podlagi ovrednotenja, ki presega tržno ceno, pomeni državno pomoč. Vendar se lahko tekoča tržna vrednost v trenutnih okoliščinah precej razlikuje od knjigovodske vrednosti teh sredstev, če ni trga, pa se lahko zgodi, da sredstva nimajo nobene vrednosti (vrednost nekaterih sredstev je dejansko lahko enaka nič).

40.

Na drugi stopnji se v okviru programa finančne pomoči oslabljenim sredstvom nujno pripiše vrednost („vrednost ob prenosu“), ki presega trenutno tržno ceno, da se doseže učinek pomoči. Da se zagotovi konsistentna presoja skladnosti pomoči, Komisija vrednost ob prenosu, ki odraža osnovno dolgoročno ekonomsko vrednost („realna ekonomska vrednost“) sredstev, na podlagi osnovnih denarnih tokov in širšega časovnega okvira, oceni kot sprejemljivo merilo, ki skladnost višine pomoči označuje kot najmanjšo potrebno. Za nekatere kategorije sredstev bo treba proučiti enotne odbitke („hair-cuts“), da bo mogoče oceniti realno ekonomsko vrednost sredstev, ki so tako kompleksna, da se zanesljive napovedi vrednosti v bližnji prihodnosti ne zdijo mogoče.

41.

Zato mora pri ukrepih za odkup sredstev ali zavarovanje sredstev (22) vrednost sredstev ob prenosu temeljiti na njihovi realni ekonomski vrednosti. Poleg tega mora država prejeti ustrezno povračilo. Če države članice menijo, da mora vrednost sredstev ob prenosu presegati njihovo realno ekonomsko vrednost, zlasti zato, da se izogne tehnični plačilni nesposobnosti, je element pomoči iz ukrepa ustrezno večji. To je sprejemljivo le, če poteka hkrati obsežno prestrukturiranje in se uvajajo pogoji, ki omogočajo črpanje te dodatne pomoči na poznejši stopnji, na primer prek mehanizmov za vračilo sredstev.

42.

Postopek vrednotenja v zvezi s tržno vrednostjo in realno ekonomsko vrednostjo ter povračilo državi morata potekati v skladu z istimi smernicami in postopki iz Priloge IV.

43.

Pri ocenjevanju metod vrednotenja, ki jih za ukrepe finančne pomoči za oslabljena sredstva predlagajo države članice, in njihovega izvajanja v posameznih primerih se bo Komisija posvetovala s skupinami strokovnjakov za vrednotenje (23). Prav tako bo upoštevala strokovno znanje obstoječih teles na ravni Skupnosti, da bo zagotovila konsistentnost metodologij vrednotenja.

44.

Države članice morajo izmed možnosti iz oddelka 3 in Priloge II izbrati model za vključitev sredstev bank v mehanizem pomoči, ki bo glede na obseg problema oslabljenih sredstev, razmere zadevnih bank in vpliv na proračun najprimernejši. Cilj kontrole državnih pomoči je zagotoviti, da so deli izbranega modela zasnovani tako, da zagotavljajo enakopravno obravnavo in preprečujejo neupravičeno izkrivljanje konkurence.

45.

Medtem ko so lahko posebni režimi določanja cen pri ukrepih pomoči različni, pa zaradi svojih posebnih značilnosti ne smejo imeti opaznega učinka na ustrezno porazdelitev bremena med državo in bankami upravičenkami. Na podlagi ustreznega vrednotenja mora splošni finančni mehanizem družbe za upravljanje premoženja, zavarovanje ali kombinirana rešitev zagotoviti, da banka prevzame enak delež izgub. V tem kontekstu je mogoče proučiti klavzule o vračilu sredstev. Na splošno morajo vse sheme zagotoviti, da pokrijejo izgube pri prenosu sredstev banke upravičenke (glej odstavek 50 in opombo 10).

46.

Ne glede na model je treba zato, da se banki olajša osredotočanje na ponovno vzpostavitev uspešnega poslovanja in da se preprečijo morebitna navzkrižja interesov, zagotoviti jasno funkcionalno in organizacijsko delitev med banko upravičenko in njenimi oslabljenimi sredstvi, zlasti kar zadeva njihovo upravljanje, osebje in stranke.

47.

V Prilogi V so navedena podrobna navodila glede posledic teh smernic za postopek v zvezi z državno pomočjo v zvezi s prvotno priglasitvijo pomoči in oceno načrtov prestrukturiranja, če je to potrebno.

48.

Načela in pogoji v oddelku 5 določajo okvir za oblikovanje ukrepov finančne pomoči za oslabljena sredstva v skladu s pravili o državni pomoči. Namen pravil o državni pomoči v sedanjem kontekstu je zagotoviti čim manjšo pomoč, ki bo povzročila čim manjše izkrivljanje, v podporo odpravi tveganj, povezanih z ločeno kategorijo sredstev bank upravičenk, da se pripravi trdna osnova za ponovno vzpostavitev dolgoročnega uspešnega poslovanja brez državne pomoči. Čeprav je upravljanje z oslabljenimi sredstvi v skladu z zgornjimi načeli nujen korak za ponovno vzpostavitev uspešnega poslovanja bank, pa samo po sebi ni dovolj za dosego tega cilja. Banke morajo glede na svoje razmere in značilnosti sprejeti ustrezne ukrepe v svojo korist, da se izognejo ponovnemu pojavu podobnih problemov in da zagotovijo trajnostno donosnost.

49.

V skladu s pravili o državni pomoči, zlasti tistimi za pomoč pri reševanju in prestrukturiranju, pomeni taka finančna pomoč za oslabljena sredstva strukturne ukrepe, zato je potrebna podrobna ocena treh pogojev: (i) ali upravičenka ustrezno prispeva k stroškom programa za oslabljena sredstva, (ii) ali so bili sprejeti ustrezni ukrepi za zagotovitev ponovne vzpostavitve uspešnega poslovanja ter (iii) kateri ukrepi so potrebni za odpravo izkrivljanja konkurence.

50.

Prvi pogoj je praviloma izpolnjen, če so izpolnjene zahteve iz oddelka 5, zlasti kar zadeva razkrivanje, vrednotenje, določanje cen in porazdelitev bremena. S tem se zagotovi prispevek upravičenke, in sicer vsaj v višini skupnih izgub, ki nastanejo pri prenosu sredstev državi. Če to ni mogoče, se izjemoma še vedno lahko odobri pomoč, vendar pod strožjimi pogoji kot to velja za prva dva pogoja.

51.

Zahteva po ponovni vzpostavitvi uspešnega poslovanja in potreba po ukrepih za odpravo izkrivljanja konkurence se določita za vsak primer posebej. Kar zadeva drugi pogoj, potrebo po ponovni vzpostavitvi uspešnega poslovanja, je treba poudariti, da je mogoče s finančno pomočjo za oslabljena sredstva prispevati k temu cilju. Pri pregledu uspešnosti poslovanja je treba potrditi dejansko in prihodnjo kapitalsko ustreznost banke po temeljiti oceni in analizi možnih dejavnikov tveganja (24).

52.

Ocena Komisije o obsegu potrebnega prestrukturiranja po prvotni odobritvi ukrepov finančne pomoči za oslabljena sredstva temelji na naslednjih merilih: merilih iz Sporočila Komisije – Dokapitalizacija finančnih institucij v trenutni finančni krizi: omejitev pomoči na najmanjšo potrebno in zaščitni ukrepi za preprečevanje neupravičenega izkrivljanja konkurence; deležu sredstev banke, za katera se nameni pomoč; ceni prenosa teh sredstev v primerjavi s tržno ceno; posebnih značilnostih odobrene pomoči za oslabljena sredstva; skupnem obsegu izpostavljenosti države tveganju prilagojene aktive banke, značaju in izvoru problemov banke upravičenke ter trdnosti poslovnega modela in naložbene strategije banke. Upošteva tudi vsa morebitna dodatna državna jamstva ali dokapitalizacijo s strani države, da se omogoči celotna slika položaja banke upravičenke (25).

53.

Da se doseže dolgoročna uspešnost poslovanja, mora biti banka sposobna preživeti brez državne pomoči, kar pomeni, da mora imeti jasne načrte za vračilo sredstev, prejetih od države, in se mora odpovedati državnim jamstvom. Glede na rezultate te ocene mora prestrukturiranje vključevati poglobljen pregled strategije in dejavnosti banke, pri čemer se mora na primer osredotočiti tudi na osnovno dejavnost, preusmeritev poslovnih modelov, zaprtje ali odprodajo delov podjetja/hčerinskih podjetij, spremembe upravljanja premoženja in druge spremembe.

54.

Če ustrezno vrednotenje oslabljenih sredstev v skladu z načeli iz oddelka 5.5 in Priloge IV brez posega države vodi k negativnemu lastniškemu kapitalu/tehnični plačilni nesposobnosti, je potrebno poglobljeno prestrukturiranje. Večkratni zahtevki za pomoč in neskladnost s splošnimi načeli iz oddelka 5 nakazujejo na to, da je potrebno tako poglobljeno prestrukturiranje.

55.

Poglobljeno prestrukturiranje je potrebno tudi, če je banka že prejela državno pomoč v kakršni koli obliki, ki prispeva h kritju izgub ali izogibanju izgubam ali skupaj presega 2 % celotne tveganju prilagojene aktive banke, pri čemer je treba ustrezno upoštevati posebne značilnosti položaja vsake upravičenke (26).

56.

Pri časovnem razporedu potrebnih ukrepov za ponovno vzpostavitev uspešnega poslovanja se upošteva posebni položaj zadevne banke, pa tudi splošne razmere v bančnem sektorju, brez neupravičenih zamud pri potrebnih prilagoditvah.

57.

Tretjič, na podlagi izkrivljanja konkurence zaradi pomoči je treba proučiti, kakšen naj bo obseg potrebnih izravnalnih ukrepov. To lahko vključuje zmanjšanje obsega dobičkonosnih delov podjetja ali hčerinskih podjetij ali njihovo odprodajo ali obveznosti glede ravnanja za omejitev širitve poslovanja.

58.

Če banka upravičenka ne izpolnjuje pogojev iz oddelka 5, zlasti glede razkrivanja, vrednotenja, določanja cen in porazdelitve bremen, so potrebni izravnalni ukrepi.

59.

Komisija oceni obseg potrebnih izravnalnih ukrepov na podlagi svoje ocene izkrivljanja konkurence, ki nastane zaradi pomoči, in zlasti na podlagi naslednjih dejavnikov: skupnega obsega pomoči, vključno z ukrepi v zvezi z jamstvi in dokapitalizacijo; količine oslabljenih sredstev, vključenih v ukrep; deleža izgub, ki nastanejo zaradi sredstev; splošne stabilnosti banke; profila tveganja sredstev, ki so vključena v program pomoči; kakovosti upravljanja banke s tveganji; ravni solventnosti, če pomoč ni dodeljena; položaja banke upravičenke na trgu in izkrivljanja konkurence, ki nastane, če banka ne prekine s tržnimi dejavnostmi ter učinka pomoči na strukturo bančnega sektorja.

60.

Komisija uporablja to sporočilo od 25. februarja 2009, ko je načeloma sprejela njegovo vsebino, ob upoštevanju finančnega in gospodarskega okvira, ki sta zahtevalatakojšnje ukrepanje.