21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/12

A.

ker je bilo OSVP od začetka veljavnosti Amsterdamske pogodbe bistveni cilj Evropske unije; ker je nujno, da se vrnemo k izvirnemu duhu programa iz Tampereja, ki je zajel vidike kazenskega in civilnega prava ter se osredotočil na pravno državo ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

B.

ker globalizacija ne vpliva le na finančni sektor, temveč vedno bolj na OSVP; ker je potreben bolj celosten pristop oblikovanja politik, skupaj z ukrepi za reševanje nujnih vprašanj migracij in azila, še zlasti poziva k globljim izmenjavam in sodelovanju med tistimi, ki so vključeni v politike pravosodja in notranjih zadev, razvoja, mednarodne trgovine in socialnih zadev,

C.

ker bo Lizbonska pogodba, nedavno potrjena bodisi s parlamentarnim glasovanjem bodisi z referendumskim postopkom, preoblikovala pravno podlago, cilje, sredstva in metode odločanja politik, povezanih z OSVP,

D.

ker bodo pravice in institucionalna vloga, ki so z Lizbonsko pogodbo prvič dodeljene nacionalnim parlamentom, pozitivno vplivale zlasti na nadaljnji razvoj in delovanje OSVP, nenazadnje zato, ker bo zagotovljeno večje spoštovanje načela subsidiarnosti,

E.

ker na mnogih področjih pravosodja in notranjih zadev nacionalne rešitve niso več primerne in je zato treba oblikovati evropske odgovore na mednarodne izzive, ki jih prinašajo migracije, varnost in tehnologija, vključno z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo,

F.

ker je odprava nadzora na notranjih mejah EU med največjimi dosežki evropskega povezovanja,

G.

ker so državljani na ravni Unije neposredno zastopani v Evropskem parlamentu, države članice pa v Svetu prek svojih vlad, ki so demokratično odgovorne pred nacionalnimi parlamenti; ker mora zaradi tega nujna parlamentarizacija Evropske unije na eni strani temeljiti na razširitvi pristojnosti Evropskega parlamenta v zvezi z vsemi odločitvami Unije, na drugi strani pa na večanju nadzora nacionalnih parlamentov nad njihovimi vladami,

H.

ker morajo biti skupni ukrepi omejeni na področje pristojnosti Skupnosti, evropske pristope pa je treba sprejeti le, kadar obetajo, da bodo uspešnejši od nacionalnih ukrepov,

I.

ker je treba ohraniti pravice državljanov EU in pravice do zaščite, zlasti zaščite podatkov, skupno pravosodje in notranje zadeve pa morajo ostati pod parlamentarnim nadzorom,

J.

ker mora biti preglednost v zakonodajnem postopku najpomembnejša in ker bi morali imeti državljani in nacionalni parlamenti možnost spremljati in nadzorovati oblikovanje in izvajanje politik, povezanih z OSVP,

K.

ker z Lizbonsko pogodbo predviden pristop Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bo vplival na zaščito temeljnih pravic v Uniji, ki temelji na Listini Evropske unije o temeljnih pravicah in sodni praksi Sodišča, bo pa dragocen dejavnik dodatne zaščite, čeprav bo treba vzpostaviti jasno razlikovanje med pristojnostmi Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropskih skupnosti,

L.

ker je za odločen in pravočasen boj proti organiziranemu kriminalu, goljufijam in korupciji ter za zaščito finančnih interesov EU treba okrepiti policijsko in pravosodno sodelovanje, v preiskave bolj sistematično vključevati Europol in Eurojust, ustanoviti evropsko javno tožilstvo ter doseči učinkovite in izmerljive rezultate; ker hočejo državljani EU imeti večjo vlogo pri preprečevanju korupcije,

M.

ker morajo prednostne naloge za naslednjih pet let na področju civilnega sodstva odražati potrebe, ki jih izražajo posamezni državljani in podjetja,

N.

ker vzajemno priznavanje, kot temeljni kamen OSVP, predpostavlja medsebojno spoštovanje in zaupanje v pravni sistem drugih držav; ker sta ti vrednoti možni le ob medsebojnem poznavanju in razumevanju kot osnovi za oblikovanje evropske pravosodne kulture,

O.

ker mora evropski pravosodni prostor temeljiti na evropski pravosodni kulturi odvetnikov, sodstva, in tožilcev, ki ne bo imela podlage zgolj v pravu Unije, temveč se bo razvila tudi z vzajemnim poznavanjem in razumevanjem nacionalnih sodnih sistemov, korenito prenovo univerzitetnih učnih načrtov, izmenjavami, študijskimi obiski in skupnim usposabljanjem ob dejavni podpori evropske mreže za sodniško usposabljanje in evropske pravne akademije,

P.

ker je vzajemno zaupanje odvisno tudi od rednih ocen, s katerimi so v procesu na nacionalni in evropski ravni ocenjeni učinkovitost in rezultati posameznih nacionalnih sistemov; ker je v tej zvezi treba omeniti neprecenljivo delo Evropske komisije za učinkovito pravosodje pri Svetu Evrope,

Q.

ker morajo evropska omrežja v različnih sektorjih sodnega sistema (evropska mreža za sodniško usposabljanje, evropska mreža svetov za pravosodje, mreža predsednikov vrhovnih sodišč Evropske unije, mreža evropskih generalnih državnih tožilcev Eurojustice, Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter omrežja pravosodnih delavcev) igrati dejavno vlogo pri nadaljnjem oblikovanju evropske pravosodne kulture, ob upoštevanju resolucije Parlamenta z dne 10. septembra 1991 o vzpostavitvi evropske pravne akademije (1), njegovega stališča z dne 24. septembra 2002 o sprejetju sklepa Sveta o vzpostavitvi evropske mreže za sodniško usposabljanje (2) ; njegove resolucije z dne 9. julija 2008 o vlogi nacionalnih sodnikov v evropskem sodnem sistemu (3), in njegovega priporočila Svetu z dne 7. maja 2009 o razvoju kazenskopravnega območja EU (4),

R.

ker v zadnjih letih močno narašča kibernetski kriminal, kar povzroča zapletene sodne izzive in obremenjuje zmogljivosti sodišč; ker je treba zaradi takšnega razvoja dogodkov preučiti možnost ustanovitve evropskega sodišča za kibernetske zadeve, ki bo specializirano za zadeve v zvezi s kibernetskim kriminalom,

1.

ugotavlja, da se bo novi večletni program OSVP verjetno sprejel in izvajal v skladu z novim pravnim okvirom, opredeljenim z Lizbonsko pogodbo, zaradi česar mora že vsebovati vse novosti, ki so vključene v njej in v skladu s katerimi:

2.

ugotavlja, da bodo ukrepi EU postali bolj verodostojni s tem, ko bodo utemeljeni na novem ali preoblikovanem pravnem okviru, ki bo vključeval nove določbe o varstvu temeljnih pravic, tudi pravic narodnih manjšin, nove določbe za preprečevanje vseh oblik neenakosti, zlasti med moškimi in ženskami (člen 8 PDEU), ali vseh oblik diskriminacije (člen 10 PDEU), določbe za spodbujanje preglednosti v vseh institucijah, organih, uradih in agencijah EU (člen 15 PDEU), določbe o varstvu osebnih podatkov pred zlorabami s strani zasebnih ali javnih subjektov (člen 16 PDEU), o konzularni in diplomatski zaščiti (člen 23 PDEU), o skupnih politikah na področju azila in priseljevanja (člen 77 in nasl. PDEU), o spodbujanju vključevanja državljanov tretjih držav (člen 79(4) PDEU) in o izboljšanju dobrega upravljanja (člen 298 PDEU);

3.

poudarja, kako pomembno je, da se pristojnost Sodišča razširi brez omejitev, kar velja tako za njegovo predhodno odločanje o vseh vprašanjih OSVP kot za to, da Komisija lahko sproži postopek za ugotavljanje kršitve (5);

4.

poudarja, da je za državljane in podjetja v evropskem OSVP dostop do sodnega varstva bolj zapleten in manj pregleden zaradi nacionalnih odstopanj in da bi se bilo treba zato tem odstopanjem, kjer je to mogoče, izogibati zaradi pravičnosti, doslednosti in enostavnosti;

5.

pozdravlja dejstvo, da Lizbonska pogodba postopek soodločanja uvaja kot redni zakonodajni postopek na področju OSVP, kjer se ta postopek doslej ni uporabljal, saj bo s tem zagotovljen parlamentarni nadzor nad različnimi vidiki evropske politike na področju pravosodja in notranjih zadev ter nad ukrepi, sprejetimi v okviru izvajanja te politike; meni, da je sodelovanje Evropskega parlamenta pri ratifikaciji mednarodnih sporazumov zgolj nujno dopolnilo pristojnosti in odgovornosti, ki mu bodo naložene na notranji ravni, zlasti na področjih zdajšnjega tretjega stebra;

6.

meni, da načelo solidarnosti med državami članicami in med državami članicami in Unijo z OSVP dobiva poseben pomen in se mora pretvoriti v aktivno, obvezno solidarnost zlasti kar zadeva nadzor na mejah, priseljevanje, civilno zaščito in solidarnostno klavzulo;

7.

poudarja, da EU temelji na načelu svobode; poudarja, da si je treba v podporo tej svobodi prizadevati za varnost v skladu s pravno državo in z obveznostmi, ki izhajajo iz temeljnih pravic; izjavlja, da je na ravnovesje med varnostjo in svobodo treba gledati s tega vidika;

8.

meni, da bi moral Stockholmski program še posebej:

9.

meni, da bi moral biti prednostni cilj pri izvajanju tega programa ta, da se v duhu lojalnega sodelovanja zagotovi, da bodo državljani uživali enakovredno varstvo svojih temeljnih pravic, kjerkoli se bodo nahajali, ne glede na to, ali bodo soočeni z javno oblastjo, ki jo izvaja Unija, vključno z agencijami in drugimi organi, ali države članice, ter da nihče ne bo v slabšem položaju pri uveljavljanju svojih temeljnih svoboščin, ki se državljanom Unije priznavajo v skladu s tradicijo človekovih pravic in pravne države, ki je skupna državam članicam;

10.

poudarja, da je v novem pravnem in institucionalnem okviru, ki ga oblikuje Lizbonska pogodba, mogoče razviti nadaljnje ukrepe v OSVP le ob pravočasni in ustrezni vključitvi Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov ter civilne družbe, da se vzpostavi odprta in stalna razprava;

11.

poziva k preglednejšim zakonodajnim postopkom na ravni EU in na nacionalni ravni in pozdravlja uporabo rednega zakonodajnega postopka, ki bodo zagotavljal kar najširšo uporabo pravice dostopa do dokumentov in informacij v procesu sprejemanja odločitev, zlasti kadar bi predlogi lahko vplivali na pravice posameznika in državljana, ne glede na to, ali pobudo predloži Komisija ali skupina držav članic;

12.

napoveduje, da se v korist pregledne priprave zakonodaje na mednarodni ravni, kjer je Komisija pridobila pristojnosti na ravni Skupnosti, Parlamentu pa je ostala zgolj pravica do soglasja – to je zlasti razvidno iz dogodkov, povezanih s Haaško konferenco o mednarodnem zasebnem pravu – zavezuje tesnemu spremljanju poteka Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu; zavezuje se, da bo podprl oblikovanje parlamentarnega foruma, ki bo dostopen zainteresiranim poslancem Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, z namenom zagotavljanja sredstva za obveščanje parlamentarcev o poteku konference ter o njenemu delu in dosežkih in da bi omogočil javno razpravo o različnih vprašanjih;

13.

izraža zadovoljstvo, da se z Lizbonsko pogodbo oblikuje okvir za ocenjevanje politike OSVP, in poziva k vzpostavitvi konkretnega sistema spremljanja in ocenjevanja, zlasti na področju pravice, ki se bo osredotočal na kakovost, učinkovitost in pravičnost obstoječih pravnih instrumentov, pravosodni sistem in varovanje temeljnih pravic ter bo tesno vključeval Evropski parlament in nacionalne parlamente; zato:

14.

meni, da bi bilo treba dati prednost zmanjševanju velike vrzeli med predpisi in politiko, odobrenimi na evropski ravni, in njihovim izvrševanjem na nacionalni ravni;

15.

poziva, da se o rednemu ocenjevanju rezultatov, doseženih v večletnem programu, vsako leto razpravlja v Evropskem parlamentu, pri čemer bi razprave morale vključevati civilno družbo, v središču pozornosti pa bi moralo biti varstvo temeljnih pravic v EU; razprave bi morale temeljiti na poročilih Sveta, Komisije, Evropskega nadzornika za varstvo podatkov in Agencije Evropske unije za temeljne pravice, pa tudi na ocenah in študijah neodvisnih strokovnjakov, prispevkih organizacij civilne družbe in resolucijah Parlamenta;

16.

meni, da sta učinkovita zaščita in spodbujanje temeljnih pravic osnova demokracije v Evropi in glavni pogoj za utrditev OSVP; zato je trdno prepričan, da sta Svet in Komisija odgovorna, da dejavno predlagata ukrepe za spodbujanje temeljnih pravic;

17.

opozarja tudi, da Unija pristopa k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato bi se morala pogajanja za pridružitev Unije k tej konvenciji začeti nemudoma;

18.

poziva Komisijo, naj nadaljuje z razvojem Medinstitucionalnega sporazuma, upoštevajoč Lizbonsko pogodbo in posledice povezave med Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropskim sodiščem za človekove pravice in institucijami EU;

19.

zahteva jasen in izčrpen predlog o pravicah, ki naj bodo zajamčene obtožencem, da se jim zagotovi pravično sojenje, in zavrača postopen pristop, ki se trenutno uporablja;

20.

opozarja, da Listina o temeljnih pravicah Evropske unije z Lizbonsko pogodbo postaja zavezujoča v enaki meri kot pogodbe, kar pomeni, da se bo v celoti uporabljala za vse sprejete ukrepe na področju OSVP, njeno spoštovanje pa bo nadzorovalo Sodišče; vseeno obžaluje, da je uvedba protokola omejila učinek Listine na nacionalno zakonodajo dveh držav članic, in ponovno izraža skrb, da bi zaradi tega lahko prišlo do neenakega obravnavanja med ljudmi;

21.

poziva, naj se opravi temeljit in nepristranski pregled sorazmernosti in učinkovitosti obstoječih ukrepov na območju svobode in pravice ter potrebe po njih, vključno z njihovim vplivom na zaščito in spodbujanje vrednot in načel EU ter temeljnih pravic državljanov; poziva, naj se za vsako novo politiko, zakonodajni predlog in program opravi ocena učinka glede temeljnih pravic in vrednot EU ter da ta ocena jasno navede, katere temeljne pravice utegnejo biti prizadete in kateri ukrepi so predvideni za varovanje teh pravic v skladu z načeli sorazmernosti in nujnosti; meni, da se je treba posvetovati z Agencijo za temeljne pravice skozi celotni politični cikel zakonodajnih predlogov, ki vplivajo na temeljne in človekove pravice, ter Komisijo poziva, naj na vsako poročilo Agencije za temeljne pravice izda uraden odgovor, ki bo vključeval seznam predlaganih ukrepov za reševanje vprašanj, ki jih je agencija izpostavila;

22.

poziva k temu, da bi spodbujanje vrednot EU z vključitvijo človekovih pravic trajno postalo en od temeljnih ciljev sporazumov EU s tretjimi državami in celotnega zunanjega vidika območja svobode, varnosti in pravice, zlasti ob upoštevanju novih sredstev, ki jih v ta namen zagotavlja Lizbonska pogodba; priznava pomen ustrezne in dosledne notranje politike človekovih pravic, da se pridobi in ohrani potrebna zunanja verodostojnost;

23.

meni, da je smrtna kazen kruta, nečloveška in ponižujoča kazen, ter zavzeto poziva EU in njene države članice, naj si prizadevajo za njeno odpravo v vseh državah sveta;

24.

poziva, naj zunanja razsežnost politik OSVP spoštuje, varuje in podpira človekove pravice in temeljne svoboščine, ter vztraja, da mora mednarodno sodelovanje temeljiti na teh vrednotah, da se mučenja ne sme opravičevati, da je treba nujno opustiti izredne izročitve in da je treba te prakse ustrezno preiskati, da bi se jim v prihodnosti lahko izognili;

25.

poziva k celovitemu ukrepanju, da bi državljane in rezidente EU informirali o njihovih temeljnih pravicah, in sicer s kampanjami za večjo ozaveščenost splošne javnosti in ranljivih skupin, pobudami za neformalno izobraževanje ter vključitvijo nediskriminacije in enakosti v učne načrte formalnega izobraževanja, in da bi pri institucijah EU in držav članic, ki delujejo v OSVP, povečali zavedanje o bistvenem pomenu temeljnih pravic, prav tako pa da bi se poiskali načini za popravo krivic v primeru kršitve teh pravic, bodisi na nacionalni ali na evropski ravni;

26.

poudarja, da se je treba na vedno večjo nestrpnost v EU odzvati s polnim izvajanjem Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikami in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi (6) in z dodatno zakonodajo na evropski ravni na področju zločinov iz sovraštva;

27.

meni, da raznolikost bogati Unijo in da mora biti Unija varno okolje, v katerem se razlike in nacionalne posebnosti spoštujejo in se najbolj ranljivi, kot so Romi, zaščitijo; zato vztraja, da bi morala biti prednostna naloga Stockholmskega programa dejavno povečanje zavesti o protidiskriminacijski zakonodaji in o enakosti med spoloma ter boj proti revščini, diskriminaciji na podlagi spola, spolne usmerjenosti, starosti, invalidnosti, verske pripadnosti ali verskega prepričanja, rase, izvora, narodne ali etnične pripadnosti, ter proti rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji in homofobiji, ter zaščita otrok in manjšin; meni, da bi si bilo treba aktivno prizadevati za uporabo obstoječih sredstev in ukrepov za boj proti nasilju nad ženskami ter za njihovo izvajanje; zato poziva špansko in naslednja predsedstva, naj v času svojega mandata napredujejo na področju evropskih zaščitnih predpisov, da se zagotovi, da so žrtve takih kaznivih dejanj deležne enake stopnje zaščite v vseh državah članicah;

28.

opominja, da je socialna izključenost z vidika navadnega državljana ena največjih groženj za notranjo varnost; poudarja, da brezposlenost in druge težave s prihodki, kot je prezadolženost zaradi svetovne finančne krize, povečujejo nevarnost za izključenost in da so etnične manjšine vse bolj ranljive, saj se soočajo z nevarnostjo, da bodo postale žrtve diskriminacije in rasističnih kaznivih dejanj;

29.

poziva, naj Agencija za temeljne pravice zbira in združuje zanesljive in primerljive statistične podatke o vseh razlogih za diskriminacijo, vključno z diskriminacijo nacionalnih manjšin, ter naj te različne razloge obravnava enakopravno, vključno s primerljivimi podatki o nasilju nad ženskami v EU, ter jih objavlja v lahko razumljivi obliki, in soglaša s tremi predsedstvi Sveta (španskim, belgijskim in madžarskim), da bi bilo treba čim prej začeti z morebitno revizijo mandata Agencije za temeljne pravice, kar bi trenutno pomenilo preučitev razmer na področju človekovih pravic v Evropski uniji;

30.

ponovna poudarja, da si morajo Unija in države članice skupno prizadevati za celovito vključitev v družbo ranljivih skupin, zlasti romske skupnosti, in sicer s spodbujanjem njihovega vključevanja v šolski sistem in na trg dela ter z ukrepanjem za preprečevanja nasilja nad njimi;

31.

poudarja, da ni mogoče dokazati opaznega napredka kljub temu, da so zakonodajalci in oblikovalci politik EU sprejeli obsežen pravni okvir za preprečevanje večplastne diskriminacije, ki jo trpijo ženske manjšinskega izvora, zlasti Romke; zato poziva države članice, naj pregledajo izvajanje vseh politik, povezanih s pojavom večplastne diskriminacije;

32.

meni, da je nujno, da EU predlaga direktivo in evropski akcijski načrt o nasilju nad ženskami, ki bosta namenjena preprečevanju nasilja, varstvu žrtev in preganjanju storilcev; meni tudi, da je nujno, da EU uvede mehanizme, s katerimi bo zagotovila, da bosta razsežnost spola in analiza trgovine z ljudmi del vseh politik, usmerjenih v preprečevanje te trgovine in boj proti njej;

33.

poudarja, da bodo z uvedbo državljanske pobude v Lizbonsko pogodbo državljani neposredno udeleženi pri uresničevanju suverenosti Unije in da bodo prvič neposredno sodelovali pri sprožanju evropskih zakonodajnih predlogov, odločno zahteva, naj se ta novi instrument izvaja tako, da bo ljudi resnično spodbudil k njegovi uporabi, Komisijo pa poziva, naj ustrezno upošteva vse pobude, ki ustrezajo pravnim merilom;

34.

pozdravlja določbo Lizbonske pogodbe o državljanski pobudi in poziva Komisijo, naj ustrezno upošteva vlogo Parlamenta in obstoječo pravico do peticije pri pripravi predloga za praktične vidike izvajanja te določbe;

35.

namerava podati novo pobudo za temeljno reformo zakona o volitvah v Evropski parlament; ponovno izraža stališče, da bi moral Svet v spodbudo evropskim državljanom za sodelovanje na evropskih volitvah v kraju stalnega prebivališča, pri podrobnih določilih, za katere je bil že pozvan, naj jih sprejme, sprejeti ukrepe za lažje uresničevanje aktivne in pasivne volilne pravice;

36.

poziva države članice, naj v celoti izvajajo pravice, povezane z državljanstvom Unije, da bodo lahko državljani Unije uresničevali svojo pravico do svobode gibanja skupaj s člani svojih družin, kar jim bo omogočilo, da brez omejitev potujejo, delajo, študirajo, se upokojijo, sodelujejo pri politiki in demokratičnem življenju in živijo družinsko življenje kjerkoli v Uniji ter zagotovi, da ohranijo pravico do vseh socialnih prejemkov ne glede na to, kje živijo; meni, da bi morale države članice zagotoviti, da lahko državljani EU brez težav uveljavljajo svojo pravico do glasovanja na lokalnih volitvah;

37.

poziva države članice, naj brez poseganja v nacionalno družinsko zakonodajo zagotovijo svobodo gibanja državljanom EU in njihovim družinam, vključno z registriranimi partnerstvi in zakonskimi zvezami v skladu s členoma 2 in 3 Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (7), pri tem pa naj se izognejo vsaki diskriminaciji na vseh podlagah, vključno z diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti;

38.

poziva Komisijo in države članice, naj proučijo, kako lahko olajšajo prosto gibanje državljanov EU s pomočjo tistim državljanom EU, ki se odločijo uveljavljati to pravico za vključevanje in sodelovanje v državi gostiteljici, v katero se preselijo v okviru uveljavljanja svoje pravice do svobode gibanja v Evropski uniji;

39.

meni, da mora biti uresničevanje teh svoboščin zagotovljeno ne glede na državne meje in da morajo imeti državljani EU možnost, da v celoti uresničujejo svoje posebne pravice, tudi izven Unije; zato poudarja, kako pomembno je krepiti usklajevanje in sodelovanje na področju konzularne zaščite;

40.

poziva države članice, naj pošteno in dosledno izvajajo svojo obveznost zagotavljanja konzularne in diplomatske zaščite za državljane Unije z izvajanjem sporazuma o minimalni konzularni pomoči državljanom EU izven ozemlja EU;

41.

poziva Svet in Komisijo, naj dasta prednost izboljšanju preglednosti in dostopa do dokumentov, kar je nujno, če naj bo EU res usmerjena k državljanom;

42.

odobrava navedbo sodelovanja v demokratičnem življenju Evropske unije v Stockholmskem programu; poziva Svet, naj v ta program vključi poseben del o primernih ukrepih za večje sodelovanje žensk v volilnih kampanjah in političnem življenju na splošno, da bi tako odpravili še vedno prisotni demokratični primanjkljaj zaradi omejenega sodelovanja žensk na občinskih, nacionalnih in evropskih volitvah;

43.

meni, da mora vsak celovit pristop do priseljevanja upoštevati dejavnike, ki spodbujajo izseljevanje in ljudi sploh privedejo do tega, da zapustijo svojo državo, ter da so za tak pristop potrebni jasni načrti razvoja in naložb v državah izvora in tranzita, zlasti z lažjim prenosom denarja migrantov v njihove države izvora ali z uvedbo trgovinskih in kmetijskih politik, ki bodo spodbujale gospodarske priložnosti, pa tudi z razvojem na področjih demokracije, pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

44.

poudarja, da je potreben nenehen razvoj ustrezno financiranih in ambicioznih programov regionalne zaščite, in sicer v tesnem sodelovanju z Visokim komisariatom OZN za begunce in zadevnimi tretjimi državami;

45.

poziva, naj se politike Skupnosti vključevanja, priseljevanja in azila oblikujejo ob popolnem spoštovanju temeljnih pravic in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da se zagotovi učinkovito varstvo človekovih pravic državljanov tretjih držav ter popolno spoštovanje načela nevračanja; podarja, da bi politike priseljevanja in azila morale odgovarjati tudi na potrebe najbolj ranljivih skupin, kot so begunci, prosilci za azil in zlasti mladoletniki in mladoletniki brez spremstva; poziva k oblikovanju skladnega in celovitega pravnega okvira, ki bo olajšal zakonite migracije;

46.

spodbuja k oblikovanju odločnejše politike priseljevanja v tesni povezavi z drugimi politikami Skupnosti, zlasti s politiko zaposlovanja, za vzpostavitev zakonitega priseljevanja kot alternative nezakonitemu in za doseganje čim ugodnejšega učinka za države članice in dobrobit samih priseljencev;

47.

vztraja, da je potrebno okrepiti celovit pristop Evropske unije k priseljevanju, ki bo nudil možnost za nove načine političnega dialoga in sodelovanja s tretjimi državami za izboljšanje migracijskih tokov in preprečevanje humanitarnih nesreč;

48.

poudarja, da je treba doseči veliko skladnost migracijskih in razvojnih politik ter okrepiti dialog z državami izvora in tranzitnimi državami, zlasti zaradi preprečevanja problema nezakonite migracije; glede tega poudarja, da bi države članice z učinkovitimi skupnimi ukrepi proti nezakonitemu priseljevanju pridobile boljše izhodišče za urejanje zakonite migracije;

49.

poziva k nadaljnjem razvoju skupnega evropskega azilnega sistema za vzpostavitev „Evrope azila“, kakor predvideva evropski pakt o migracijah in azilu; meni, da bi enoten postopek moral zagotoviti večjo doslednost in boljšo kakovost sprejemanja odločitev o azilu v vseh državah članicah, da se zmanjšajo razlike v zaščiti v Evropi;

50.

poziva Svet in države članice, naj spoštujejo pravno opredelitev pojma begunec, kakor je zapisana v Konvenciji Združenih narodov v zvezi s statusom beguncev;

51.

meni, da medtem ko mora solidarnost ostati v središču skupne politike priseljevanja in azila, mora vključevati tudi solidarnost z državami članicami, ki izpolnjujejo svoje mednarodne obveznosti glede zaščite beguncev in prosilcev za azil in torej zagotoviti, da jih bodo izpolnjevale vse države članice;

52.

ponovno opozarja, da je azil pravica, ki jo je treba zagotoviti vsem ljudem, ki bežijo pred konflikti in nasiljem; obsoja vračanje in kolektivne izgone v države, ki ne spoštujejo človekovih pravic ali niso podpisale Konvencijo ZN o statusu beguncev;

53.

spodbuja pogajanja o nedokončanih in prihodnjih zakonodajnih predlogih o evropskih instrumentih na področju azila za izboljšanje standardov in odpravo vrzeli v sedanjem pravnem okviru;

54.

nadalje poziva k solidarnosti med državami članicami na eni strani in prosilci za azil in drugimi begunci na drugi;

55.

poziva države članice, naj dejavno začnejo skupno delovati in pokažejo svojo popolno zavezanost mehanizmom solidarnosti, kot so pilotni projekt notranje preselitve upravičencev do mednarodne zaščite, ki ga predvideva Komisija, kot tudi pobude, ki vodijo k oblikovanju prave dolgotrajne solidarnosti med državami članicami, in naj spodbujajo regionalne programe zaščite; v zvezi s tem je mnenja, da bi bilo treba uvesti pregleden sistem za ocenjevanje zmogljivosti sprejema držav članic in da bi bilo treba v zvezi s tem pojasniti vlogo Evropskega urada za podporo na področju azila; zato poziva k odprti razpravi o različnih možnostih, ki so na voljo, da se ustanovi obvezen mehanizem učinkovite solidarnosti, zlasti z notranjim preseljevanjem;

56.

v zvezi s tem poziva k hitri formalizaciji načela solidarnosti in poštene delitve odgovornosti, kot to določa člen 80 PDEU, ki bi moral vključevati sistem „obvezne in nepreklicne solidarnosti“, skupaj z večjim sodelovanjem s tretjimi državami, zlasti sosednjih držav, za razvoj njihovih sistemov azila in zaščite na način, ki bo spoštoval temeljne pravice in mednarodne zaščitne normative, omogočal realistična pričakovanja in ne bo onemogočal dostopa do zaščite v Evropski uniji ali ga nadomestil;

57.

meni, da je potreben skupen partnerski pristop z državami izvora in tranzita za zagotavljanje njihovega dejavnega prispevka k upravljanju migracijskih tokov, da se prepreči nedovoljeno priseljevanja z obveščanjem morebitnih migrantov o možnih tveganjih in za vzpostavitev učinkovite kampanje obveščanja o možnostih za zakonit vstop in/ali delo v državah članicah EU.

58.

poudarja, da bi morali vsi sporazumi z državami izvora in tranzita, kot sta na primer Turčija in Libija, vključevati poglavja o sodelovanju na področju priseljevanja, ob upoštevanju razmer v državah članicah, ki so najbolj izpostavljene migracijskim tokovom, ter ob osredotočanju na boj proti nedovoljenemu priseljevanju in trgovino z ljudmi, s spodbujanjem dela agencije Frontex;

59.

poziva k nadaljnjemu sodelovanju pri krepitvi ukrepov za zagotavljanje učinkovitega in hitrega vračanja nezakonitih priseljencev, ki ne potrebujejo zaščite, ob dajanju prednosti prostovoljnem vračanju;

60.

poziva k sprejetju ukrepov za odpravo preprek za izvajanje pravice državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državah članicah, do združitve z družino;

61.

poudarja, da je treba migrantom omogočiti dostop do sodnega varstva, stanovanja, izobraževanja in zdravstvenega varstva med drugim v skladu z Mednarodno konvencijo Združenih narodov o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin;

62.

poziva Komisijo, naj predstavi praktične predloge učinkovitih ukrepov proti zlorabi azilnih postopkov;

63.

poudarja, da bi bilo treba spodbujati krožno migracijo, toda opozarja, da ta ukrep ne sme voditi do plačnega in socialnega dampinga in ne sme prezreti potrebe po ukrepih vključevanja;

64.

poziva k sprejetju celovitega načrta, ki bo določal splošne cilje in zasnovo strategije Unije za integrirano upravljanje mej, da bi resnično izvajali skupno politiko o azilu, priseljevanju in nadzoru zunanjih meja, v skladu s členom 67(2) PDEU;

65.

poziva k strateškemu pristopu na področju vizumske politike za ohranitev usklajenega delovanja, notranjih pravil in zunanjih obveznosti, vključno z varovanjem enakega obravnavanja držav članic s strani tretjih držav;

66.

poziva Komisijo, naj sprejme ustrezne sklepe v zvezi z izvajanjem že veljavnih sporazumov o vizumih in ponovnem sprejemu oseb ter dvostranskih sporazumov o obmejnem prometu med Evropsko unijo in njenimi vzhodnimi sosedami, pa tudi v zvezi s postopkom liberalizacije vizumskega režima na Zahodnem Balkanu, da se oblikuje niz jasnih meril in kazalnikov uspešnosti za vsak primer posebej, da se ocenijo in izboljšajo veljavni sporazumi o poenostavitvi vizumskih postopkov in da se napreduje v smeri območja brez vizumov, katerega namen bo povečati raven stikov med ljudmi;

67.

spodbuja Komisijo, naj za učinkovitejše izvajanje načela vizumske vzajemnosti s tretjimi državami in enako obravnavanje vseh državljanov Evropske unije, s pomočjo vseh orodij, ki jih ima na voljo, kot so na primer sankcije, prenovi svojo strategijo in to temo poveže s pogajanji s temi tretjimi državami;

68.

meni, da mora Frontex kot bistven instrument celovite strategije Unije glede priseljevanja, popolnoma spoštovati človekove pravice migrantov; poziva k večjemu nadzoru Parlamenta nad njenimi dejavnostmi in podpira revizijo njenega mandata – vključno z jasnim okvirjem, da bodo operacije vračanja izpolnjevale mednarodne standarde človekovih pravic, in z ustanovitvijo regionalnih in specializiranih uradov –, da se okrepi njena vloga;

69.

opozarja, da je za agencijo Frontex bistvenega pomena, da se lahko zanese na razpoložljivost sredstev, ki so jih zanjo namenile države članice, tako za usklajevanje posameznih skupnih operacij kot za njene stalne naloge;

70.

poziva vse države članice, ki jih to zadeva, naj rešijo morebitne praktične in/ali pravne težave v zvezi z uporabo sredstev v državah članicah, ki so vključene v skupne operacije;

71.

opozarja, da je nujno potrebno, da lahko schengenski informacijski sistem II (SIS II) in vizumski informacijski sistem (VIS) začneta delovati čim prej; meni, da bo sistem SIS II prinesel znatne izboljšave in nove funkcije, kot so uvedba biometričnih podatkov in medsebojna povezanost razpisov ukrepov, kar bo prispevalo k boljšemu nadzoru zunanjih meja in okrepljeni varnosti;

72.

vztraja, da novi instrumenti za upravljanje meja ali obsežni sistemi za shranjevanje podatkov ne bi smeli začeti delovati, dokler so obstoječi instrumenti popolnoma delujoči, varni in zanesljivi, ter poziva k temeljiti oceni nujnosti in sorazmernosti novih instrumentov, povezanih z zadevami, kot so vstop/izstop, program za registracijo potnikov, evidenca imen letalskih potnikov in sistem predhodnih dovoljenj za potovanje;

73.

poudarja pomen Lizbonske pogodbe, saj postane z njo Listina pravno zavezujoča, člen 24 Listine pa posebej ureja otrokove pravice in med drugim zagotavlja, da se morajo „[Pri] vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki zadevajo otroke, […] upoštevati predvsem koristi otrok“;

74.

meni, da je treba pri vseh ukrepih EU na tem področju nujno spoštovati in spodbujati pravice otrok, kot so določene v Konvenciji OZN o otrokovih pravicah in priznane v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in poziva k okrepljenemu delovanju EU na področju zaščite otrok po vsem OSVP;

75.

poziva države članice, naj spoštujejo in izvajajo pravice otrok, kot so določene v Konvenciji OZN o otrokovih pravicah;

76.

poziva EU, naj odločneje nastopi proti vsem zlorabam otrok, kot so nasilje, diskriminacija, družbeno izključevanje in rasizem, otroško delo, prostitucija in trgovina z otroki, ter naj spodbuja usklajena prizadevanja za varovanje otrok in za uveljavljanje njihovih pravic, in sicer tako, da kot vodilo za ukrepe EU in kot podlago za spreminjanje obstoječe zakonodaje uporabi Konvencijo OZN o otrokovih pravicah;

77.

meni, da je nujno treba obravnavati vprašanje zaščite ločenih otrok in otrok brez spremstva glede na posebne nevarnosti, katerim so izpostavljeni;

78.

poudarja, kako pomembno je upoštevati pravice otrok in posebno pozornost nameniti otrokom v posebej ranljivem položaju znotraj politike priseljevanja; meni, da je za to področje treba razviti ambiciozno evropsko strategijo;

79.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo politike EU o azilu, migracijah in trgovini z ljudmi na tem področju otroke migrante obravnavale predvsem kot otroke, da bi ti lahko brez diskriminacije uživali pravice kot otroci, zlasti pravico do združitve z družino; zato vztraja, da mora vsak akcijski načrt EU o mladoletnikih iz tretjih držav brez spremstva zagotoviti, da:

80.

poziva, da je posebno pozornost nameni mladoletnikom s spremstvom ali brez njega, ter zagotoviti, da jim ni bila kakor koli odvzeta prostost;

81.

poudarja, da se lahko otroci iz tretjih držav znajdejo v posebno ranljivih in izkoriščevalskih delovnih položajih, zlasti v državah, kjer zaradi neurejenega statusa ne prejmejo ustrezne pomoči in zaščite; vztraja, da morajo politike EU na področju dela, azila, migracij in trgovine z ljudmi priznati in obravnavati dejansko stanje;

82.

opaža, da internet pridobiva vedno večji pomen in ugotavlja, da so zaradi njegove globalne in odprte zasnove potrebni globalni standardi varstva podatkov, varnosti in svobode govora; poziva Svet in Komisijo, naj prevzameta pobudo pri oblikovanju globalne platforme za določitev tovrstnih standardov; meni, da je izjemno pomembno, da se strogo omejijo, opredelijo in regulirajo primeri, v katerih se od zasebnega internetnega podjetja lahko zahteva, naj vladnim organom razkrije podatke, ter da se zagotovi, da vladni organi te podatke uporabljajo ob upoštevanju najstrožjih standardov varovanja podatkov;

83.

zahteva zagotovilo, da bodo vse politike EU spoštovale temeljne pravice pri varstvu podatkov in pravico do zasebnosti;

84.

poudarja potrebo po tem, da se v program vključi varstvo osebnih podatkov in zasebnosti zaradi razvoja tehnologij in vzpostavitve obsežnih informacijskih sistemov;

85.

meni, da mora biti upoštevanje načela spoštovanja zasebnosti že pri načrtovanju (privacy by design) bistvena značilnost vsake pobude, ki bi lahko ogrozila varnost osebnih podatkov posameznikov in vplivala na zaupanje javnosti v vse, ki z njimi razpolagajo;

86.

podarja, da bi načelo dostopnosti lahko omogočilo izmenjavo osebnih podatkov, ki niso bili legitimno in zakonito pridobljeni, in da ga je treba podpreti s skupnimi pravili; izraža dvome glede lajšanja operativnih dejavnosti, ki ne vključujejo evropske definicije in skupnih standardov o tajnih preiskavah, nadzoru nad državljani itd.;

87.

meni, da bi bilo treba, preden se na tem področju predvidijo ukrepi EU, vnaprej določiti jasna merila za ocenjevanje sorazmernosti in nujnosti omejitev temeljnih pravic; je tudi mnenja, da je treba pred sprejetjem odločitve podrobno preučiti posledice vsakega predloga;

88.

izraža zaskrbljenost zaradi širjenja prakse profiliranja, ki temelji na uporabi tehnik podatkovnega rudarjenja in posplošenega zbiranja podatkov o nedolžnih državljanih za namene preprečevanja in policijskega nadzora; opozarja na pomen dejstva, da morajo ukrepi kazenskega pregona temeljiti na spoštovanju človekovih pravic, od načela o domnevi nedolžnosti do pravice do zasebnosti in varstva podatkov;

89.

pozdravlja predlog za mednarodne standarde na področju varstva podatkov; poudarja, da bi bilo treba sporazume o varstvu podatkov s tretjimi državami izvajati popolnoma pregledno, z demokratičnim nadzorom Parlamenta, ter da so standardi za varstvo podatkov na evropski ravni v tretji državi minimalni predpogoj za izmenjavo podatkov;

90.

pozdravlja predlog celovitega sistema varstva osebnih podatkov v EU in v odnosih s tretjimi državami; poziva k temeljiti oceni vse pomembnejše zakonodaje (protiteroristična zakonodaja, policijsko in pravosodno sodelovanje, priseljevanje, čezatlantski sporazumi) na področju zasebnosti in varstva podatkov;

91.

pozdravlja poudarjanje pomena tehnologije v Stockholmskem programu, kar zadeva učinkovito varstvo osebnih podatkov in zasebnosti;

92.

poziva Evropsko unijo, da pokaže svojo odločenost, da v vseh svojih politikah upošteva posebne potrebe ranljivih skupin;

93.

poudarja, da so potrebne jasnejše in strožje omejitve izmenjave informacij med državami članicami in uporabe skupnih registrov EU; je mnenja, da bi v nasprotnem primeru z oblikovanjem obsežnih registrov na ravni EU lahko ogrozili osebno nedotakljivost in da bi registri lahko postali neuporabni, hkrati pa bi se povečalo tveganje uhajanja informacij in korupcije;

94.

države članice poziva, naj okrepijo medsebojno spoštovanje in zaupanje v sposobnost drugih krepiti varnost; meni, da je medsebojno zaupanje odvisno od učinkovitega in strogega ter nenehnega ocenjevanja učinkovitosti in rezultatov dejavnosti različnih držav članic;

95.

meni, da morajo prednostne naloge na področju civilnega pravosodja predvsem zadovoljiti potrebe, ki jih izražajo posamezni državljani in podjetja, ob hkratnem nenehnem poenostavljanju pravosodnih mehanizmov in oblikovanju enostavnejših, jasnejših in dostopnejših postopkov, da se zagotovita ustrezno spoštovanje temeljnih pravic in varstvo potrošnikov; zato – četudi pozdravlja odločitev Komisije, da predstavi predlog o oporokah in dedovanju ter Zeleno knjigo o ureditvah skupnega premoženja zakoncev v povezavi s prenehanjem življenjske skupnosti in razvezo – poziva k:

96.

vztraja, da se z odpravo postopka za priznanje sodnih odločb v povezavi uredbo Bruselj I (9) ne bi smelo hiteti in da bi jo morala spremljati ustrezna varovala;

97.

bi želel pregledati predloge o vzpostavitvi izbirne 28. sheme za zadeve civilnega prava s čezmejnimi razsežnostmi na področju družinskega prava, pravic posameznika in prava intelektualne lastnine;

98.

poudarja, da je treba še naprej spodbujati mednarodno prisotnost EU na pravnem področju prek globalnih rešitev in večstranskih instrumentov; meni, da je še posebej pomembno tesno sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, kot sta Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu in Svet Evrope; nadalje meni, da bi morala EU spodbujati in podpirati pristop tretjih držav, zlasti iz soseščine EU, k mednarodnim pravosodnim sporazumom, in da je to izjemnega pomena predvsem na področju družinskega prava in zaščite otrok;

99.

poziva Komisijo, naj okrepi svoje delo na evropskem pogodbenem pravu na podlagi strokovnega osnutka skupnega referenčnega okvira in drugih akademskih del s področja evropskega pogodbenega prava ter naj Parlament celovito vključi v odprt in demokratičen proces, ki mora pripeljati do sprejetja političnega skupnega referenčnega okvira; poudarja, da bi moral politični skupni referenčni okvir privesti do neobveznega in neposredno uporabnega instrumenta, ki bi pogodbenim strankam – med drugim podjetjem in potrošnikom – omogočal, da za pravo, ki ureja njihovo transakcijo, neovirano izberejo evropsko pogodbeno pravo;

100.

ponovno poudarja, da bi Komisija morala dati na razpolago osnutek skupnega referenčnega okvira v čim večjem številu ustreznih jezikov, skupaj z drugimi znanstvenimi deli, da bi zagotovila njihovo dostopnost za vse zainteresirane strani, treba bi jih bilo pa tudi uporabiti kot neobvezne instrumente za evropskega in nacionalne zakonodajalce; vztraja, da se ustrezne določbe osnutka skupnega referenčnega okvira že sedaj sistematično in natančno upoštevajo pri vseh nadaljnjih predlogih Komisije in ocenah učinka, ki vplivajo na pogodbeno pravo;

101.

spodbuja Komisijo, naj vztraja pri svoji nedavni zamisli o predlaganju standardnih pogodb, ki naj se prostovoljno uporabijo v specifičnih sektorjih na temelju skupnega referenčnega okvira;

102.

poudarja, da mora biti evropska zakonodaja na področju pravosodnega sodelovanja najvišje možne kakovosti in da mora temeljiti na ustrezno opravljeni oceni učinka, da se državljanom in podjetjem dajo na voljo učinkovita sredstva; obžaluje dejstvo, da v preteklosti na tem področju niso bile izvedene ustrezne ocene; je seznanjen z napredkom, ki je bil nedavno dosežen, in se zavezuje, da bo v kratkem natančno preučil eno izmed ocen učinkov, ki jih je izvedla Komisija;

103.

je trdno prepričan, da bi bilo treba za zagotovitev minimalne ravni neodvisnega pregleda pri sestavi ocen učinka ustanoviti odbor neodvisnih strokovnjakov, ki bi s pomočjo naključnih kontrol nadzoroval kakovost mnenj, ki bi jih podal odbor za oceno učinka, ter da bi moralo biti predstavnikom zainteresiranih strani omogočeno, da pri izvajanju ocen nudijo pomoč;

104.

meni, da je pravno sodelovanje ključno za medsebojno približevanje ne le civilnih, temveč tudi kazenskih postopkov različnih držav članic; zato meni, da bi bilo treba enako spodbujati približevanje postopkovnih pravic državljanov v različnih državah članicah, tako v civilnih kot v kazenskih postopkih;

105.

poziva k oblikovanju evropske pravosodne kulture, ki bo zajemala vse vidike prava; s tem namenom poudarja, da:

106.

poziva Komisijo, naj univerze ter druge visokošolske inštitute in strokovna združenja spodbuja k vzpostavitvi skupnega sistema točk/kreditnih točk pri usposabljanju pravosodnih delavcev in sodnikov; Komisijo nadalje poziva, naj po Evropski uniji vzpostavi mrežo organov za usposabljanje na področju pravosodja, ki bodo pristojni za redno organizacijo tečajev za odvetnike in sodnike za seznanitev z nacionalnim, primerjalnim in evropskim pravom;

107.

poziva k povečanju prizadevanj za spodbujanje in razvoj e-pravosodja na ravni Skupnosti zaradi dostopnosti sodnega varstva za državljane in podjetja in meni, da:

108.

meni, da bi moralo e-pravosodje olajšati dostop državljanov do pravne pomoči, skrajšati sodne postopke in povečal njihovo učinkovitost in zato zahteva, da bodoči večjezični portal e-pravosodja vključuje dostop do podatkovnih zbirk, elektronskih sodnih in izvensodnih sredstev, inteligentnih sistemov, ki bodo državljanom pomagali pri soočanju s pravnimi vprašanji, ter dostop do obsežnih registrov, imenikov odvetnikov ter enostavnih vodnikov po pravnih sistemih vseh držav članic;

109.

meni, da bi moral biti portal oblikovan tudi kot orodje za sodnike, sodne uradnike, uradnike nacionalnih ministrstev za pravosodje in odvetnike, ki bi jim bilo treba zagotoviti varen dostop do dela portala, ki jih zadeva; poziva, da se na tem delu portala omogoči varno komuniciranje, uporaba video konferenc in izmenjava dokumentacije med sodišči ter med sodišči in strankami v postopkih (dematerializacija postopkov), da se omogoči preverjanje elektronskih podpisov ter da se zagotovi ustrezne sisteme preverjanja in sredstva za izmenjavo podatkov;

110.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo vsa bodoča zakonodaja na področju civilnega prava oblikovana na način, da se bo lahko uporabljala v spletnih aplikacijah, v katerih bo treba vnesti karseda malo prostega besedila; poziva k sprejetju ukrepov, namenjenih temu, da bodo, kjer je to potrebno, na voljo pomoč preko spleta v vseh uradnih jezikih ter spletne prevajalske storitve; enako bi morali biti v primerih, ko je potrebno vročanje listin, predvideni ukrepi za to, da bi bilo mogoče vročati listine in obveščati prek elektronske pošte ter da bi bilo omogočeno elektronsko podpisovanje, kjer je potrebno ustno pričanje, pa bi bilo treba spodbujati uporabo video konferenc; nadalje meni, da bi morali vsi prihodnji predlogi vključevati obrazloženo izjavo Komisije, da je bil opravljen pregled o tem, kako prijazno je e-pravosodje do uporabnika.

111.

poziva k temu, da se v Evropskem informacijskem sistemu kazenskih evidenc nameni pomembno mesto evidencam o nasilju, vezanemu na spol;

112.

poziva k vzpostavitvi območja kazenskega pravosodja EU, ki bo temeljilo na spoštovanju temeljnih pravic, načelu vzajemnega priznavanja in potrebi po ohranitvi doslednosti nacionalnih kazenskopravnih sistemov, razvije pa se z:

113.

poudarja, da delo na nezakonitem priseljevanju mora upoštevati prizadevanja za boj proti trgovini z ljudmi in da v nobenem primeru ne smemo dovoliti, da bi se kaznovale najranljivejše žrtve teh kaznivih dejanj, zlasti ženske in otroci, ali da bi se ogrozile njihove pravice;

114.

poudarja, da ena od štirih žensk v Evropi je ali je bila izpostavljena nasilju moških; zato poziva Komisijo, naj utrdi pravno podlago v sedanji strukturi EU, da zagotovi obravnavo vseh oblik nasilja nad ženskami prek široke opredelitve nasilja nad ženskami na podlagi spola; zahteva, da se na tej pravni podlagi predlagata direktiva in evropski akcijski načrt o nasilju nad ženskami, ki bosta zagotovila preprečevanje nasilja, varstvo žrtev in preganjanje storilcev; poziva države članice, naj ustrezno upoštevajo posebne okoliščine priseljenk, zlasti mladih deklet, ki so dobro integrirana v EU (in imajo pogosto dvojno državljanstvo), vendar so v odnosih s starši ali partnerskih odnosih žrtve ugrabitve, nezakonitega odvzema prostosti, fizičnega nasilja in psihološke zlorabe iz verskih, kulturnih ali tradicijskih razlogov, in jih poziva, naj zagotovijo sprejem ukrepov, ki omogočajo dejanski dostop do mehanizmov pomoči in zaščite;

115.

vztraja, da se vprašanje enakosti med spoloma upošteva na vseh stopnjah razvoja politike proti trgovini z ljudmi;

116.

kritizira dejstvo, da ni niti celovitega osrednjega načrta, kjer bi bili navedeni skupni cilji in struktura strategije EU za varnost in upravljanje meja, niti podrobnosti o tem, kako naj bi vsi sorodni programi in sheme (že obstoječi, v pripravi ali na stopnji razvoja politike) medsebojno delovali in kako bi lahko izboljšali njihove medsebojne odnose; meni, da bi morala Komisija pri oblikovanju strukture strategije za varnost in upravljanje meja EU naprej preučiti raven učinkovitosti obstoječih zakonov, da bi med njimi ustvarila največjo možno sinergijo;

117.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo prihodnji ukrepi EU na tem področju popolnoma spoštovali bistveni pomen temeljni pravic in svoboščin in da bo doseženo pravo ravnotežje med varnostjo in svobodo ter da bo ta cilj ustrezno nadzorovan in racionaliziran; trdno verjame v pomembnost načela pravne države, učinkovitega sodnega nadzora in odgovornosti;

118.

se obvezuje, da bo v okviru novega institucionalnega okvira, opredeljenega v Lizbonski pogodbi, sodeloval s Komisijo in Svetom in se osredotočal na spodbujanje svobode državljanov EU ob hkratnem razvijanju pravnega okvira EU v kazenskih zadevah; meni, da bi nujna naloga zaščite državljanov pred terorizmom in organiziranim kriminalom namreč morala biti okrepljena z učinkovitimi zakonskimi in operativnimi orodji, ob upoštevanju svetovne razsežnosti teh pojavov, in umeščena v jasen zakonski okvir, ki bi državljanom EU ponujal varstvo temeljnih pravic, vključno s pravico izpodbijanja nesorazmernih ali nejasnih predpisov ter neprimerno izvrševanje predpisov;

119.

meni, da bi morale države članice proučiti, v kolikšni meri je mogoče vzpostaviti pravni okvir EU v kazenskih zadevah;

120.

poziva EU, naj prizna dostojanstvo, pogum in trpljenje posrednih žrtev terorizma, in poudarja, da bi morala biti prednostna naloga zagovarjanje in spodbujanje pravic žrtev terorizma in poznejše zagotavljanje finančnih nadomestil tem žrtvam; priznava izjemno ranljivost žensk kot posrednih žrtev terorizma;

121.

poziva k sprejetju celovitega pravnega okvira, ki bo žrtvam ponujal ustrezno zaščito in odškodnine, in sicer s sprejetjem osnutka okvirnega sklepa, ki bo spremenil obstoječe instrumente za zaščito žrtev; meni, da je bistvenega pomena razviti skupen pristop s stalnim in okrepljenim odzivanjem na potrebe in pravice vseh žrtev, s čimer se zagotovi, da bodo žrtve obravnavane kot takšne, ne pa kot storilci kaznivih dejanj;

122.

pozdravlja odločitev švedskega predsedstva, da podporo žrtvam kaznivih dejanj, tudi ženskam, ki so žrtve nasilja in spolnega nadlegovanja, uvrsti med prednostne naloge; poziva Svet, naj v Stockholmski program vključi vsestransko evropsko strategijo za odpravo nasilja nad ženskami, ki bo obsegala preventivne ukrepe (kot je osveščanje o nasilju moških nad ženskami), politiko o zaščiti žrtev s posebnim delom, namenjenim pravicam žrtev kaznivih dejanj, večjo podporo žrtvam, zlasti mladim dekletom, ki so vse pogosteje žrtve hujših kaznivih dejanj, ter konkretne ukrepe za kazenski pregon storilcev; poziva špansko predsedstvo, naj med svojim predsedovanjem dosledno izvaja akcijski načrt iz Stockholmskega programa in o doseženem napredku vsak mesec poroča Parlamentu;

123.

meni, da je cilj varne Evrope legitimen, ter se strinja, da je treba nenehno razvijati in krepiti skupno politiko EU za boj proti terorizmu, organiziranemu kriminalu, nezakonitemu priseljevanju, trgovanju z ljudmi in spolnemu izkoriščanju;

124.

poziva k razvoju celovite vseevropske strategije za boj proti organiziranemu kriminalu, ki bi združevala zmogljivosti in vire, ki so na razpolago državam članicam, evropskim institucijam, specializiranim agencijam EU in mrežam za izmenjavo informacij; poudarja, da organiziran gospodarski kriminal, kot je tihotapljenje tobaka, povzroča izgubo prihodkov, ki prispevajo k že tako težkemu položaju javnih financ v številnih državah članicah EU, in poziva k nujnemu sprejetju učinkovitih preventivnih ukrepov;

125.

je prepričan, da bi morali biti nadaljnji ukrepi proti organiziranemu kriminalu in terorizmu usmerjeni bolj v varstvo temeljnih pravic in zagotavljati ustrezno zaščito za priče, spodbude za tiste, ki sodelujejo pri razkrivanju terorističnih mrež, ter v politiko preprečevanja in vključevanja, ki je zlasti namenjena posameznikom iz zelo tveganih kategorij, prednost pa je treba v vseh okoliščinah nameniti etičnim preventivnim ukrepom na gospodarski in socialni ravni ter ukrepom nadomestila škode žrtvam terorizma;

126.

meni, da je še posebej pomembno, da si EU resnično prizadeva za boj proti trgovini z ljudmi, ki je nenehno naraščajoč problem, da se proti njej moramo boriti zunaj in znotraj EU in da je glede vseh predlogov ukrepov treba opraviti analizo z vidika spolov; meni, da bi se EU in države članice morale z uvedbo kazni, izobraževalnih ukrepov in akcij za osveščanje javnosti boriti zlasti proti povpraševanju po storitvah, ki jih nudijo žrtve trgovine z ljudmi; meni, da je treba razjasniti odnos med povpraševanjem po spolnih storitvah in trgovino z ljudmi, saj spolna trgovina predstavlja večino celotne trgovine z ljudmi (79 % po podatkih Združenih narodov), ter priznati, da bi, če bi nadzorovali povpraševanje po spolnih storitvah, hkrati zmanjšali tudi trgovino z ljudmi;

127.

poziva k spodbujanju preglednosti in integritete ter k ostrejšemu boju proti korupciji, in sicer na podlagi načrta, ki bo določal cilje ter redna ocenjevanja protikorupcijskih ukrepov, ki so jih sprejele države članice, še zlasti v zvezi z okrepitvijo instrumentov, ki jih je razvila EU, pri čemer naj bo posebna pozornost namenjena boju proti čezmejni korupciji; nadalje poziva k oblikovanju celostne protikorupcijske politike ter k rednim revizijam njenega izvajanja;

128.

poziva k dejavnemu podpiranju civilne družbe pri nadzorovanju protikurupcijskih ukrepov in integritete ter k podpiranju udeležbe državljanov v boju proti korupciji, in sicer ne le prek posvetovanj in neposrednih kanalov komunikacije, temveč tudi z zagotavljanjem sredstev in programov, prek katerih bodo državljani zlahka izkoristili nudeno možnost;

129.

poudarja porast števila kraj identitete in poziva k oblikovanju celostne strategije EU za boj proti kibernetski kriminaliteti na tem področju, ki bi jo razvili v sodelovanju s ponudniki internetnih storitev in združenji uporabnikov ter k oblikovanju službe EU za pomoč osebam, ki so bile žrtve kraje identitete in lažnega prikazovanja identitete;

130.

poziva k razjasnitvi pravil glede pristojnosti in pravnega okvira, ki veljajo za kibernetski prostor, da bi s tem spodbujali čezmejne preiskave in dogovore o sodelovanju med organi kazenskega pregona in ponudniki, še zlasti za boj proti otroški pornografiji na internetu;

131.

poziva k oblikovanju učinkovitejših in ciljno usmerjenih politik, da bi poglobili policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, in sicer s sistematičnim vključevanjem Europola in Eurojusta v preiskave, še zlasti za primere organiziranega kriminala, goljufij, korupcije ter drugih hudih kaznivih dejanj, ki resno ogrožajo varnost državljanov in finančne interese Evropske unije;

132.

poziva k vsakoletni objavi izčrpnega poročila o kriminalu v EU, ki bo združevalo poročila, povezana s specifičnimi področji, kot sta ocena ogroženosti zaradi organiziranega kriminala in letno poročilo Eurojusta, ter poudarja potrebo po interdisciplinarnemu pristopu in celoviti strategiji za preprečevanje terorizma in čezmejnih kaznivih dejanj, kot sta trgovina z ljudmi ali računalniški kriminal, in boj proti njim;

133.

poziva Komisijo in države članice k tesnemu sodelovanju, da bi izmenjali najboljše prakse ter izkušnje v boju proti radikalizaciji; meni, da so za izmenjavo najboljših praks pri preprečevanju radikalizacije in polarizacije primerni lokalni in regionalni organi, zato poziva k njihovem sodelovanju pri oblikovanju strategij za boj proti terorizmu;

134.

poziva k poglabljanju policijskega sodelovanja med državami članicami s krepitvijo skupnega znanja in medsebojnega zaupanja, s skupnim usposabljanjem in ustanovitvijo skupnih enot za policijsko sodelovanje ter s programi študentske izmenjave v sodelovanju z Evropsko policijsko akademijo;

135.

poziva Evropsko komisijo in Evropski svet, naj nemudoma razrešita pravni problem, ki se je pojavil s sodbami Sodišča Evropskih skupnosti v zvezi s črnimi listami, še posebej v zadevi Kadi (12), in naj pri tem popolnoma upošteva temeljne pravice vpletenih oseb, vključno s pravico do pravičnega sojenja in do nadomestila za krivice;

136.

poziva k okrepitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS), s čimer bi preprečili, da bi v različnih državah članicah prihajalo do ponovljenih kaznivih dejanj, še posebej kaznivih dejanj zoper otroke;

137.

poziva še zlasti Komisijo, naj z zainteresiranimi stranmi, med drugimi s civilno družbo, zgodaj začne razprave in posvetovanja o vseh vidikih, povezanih z oblikovanjem evropskega državnega tožilstva za boj proti kaznivim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot določa člen 86 PDEU;

138.

poudarja nujnost razvoja celovite evropske varnostne strategije, ki bo temeljila na varnostnih načrtih držav članic, močnejšem načelu solidarnosti in na objektivni oceni dodane vrednosti agencij, omrežij ter izmenjave informacija EU; namerava skupaj z nacionalnimi parlamenti pozorno spremljati vse dejavnosti Sveta v zvezi z operativnim sodelovanjem pri notranji varnosti EU;

139.

poziva Svet in Komisijo, naj razvijeta varnostne strategije, ki obravnavajo tako notranje kot zunanje vidike mednarodnega organiziranega kriminala in terorizma; vztraja, da mora EU sprejeti celovitejši pristop k evropski varnostni in obrambni politiki ter k pravosodju in notranjim zadevam;

140.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj ocenijo in pregledajo veljavne mednarodne, evropske in nacionalne zakone in ukrepe v zvezi z drogami, ter naj spodbujajo dejavnosti za zmanjševanje škodljivih učinkov, preprečevanje in ozdravitev, predvsem ob upoštevanju konferenc na ravni ZN, ki obravnavajo ta vprašanja;

141.

pripisuje velik pomen okrepitvi Eurojusta in Europola ter se zavezuje, da bo ob nacionalnih parlamentih celovito sodeloval pri opredeljevanju, ocenjevanju in nadzorovanju njunih dejavnosti, da bi še zlasti preučili možnosti, ki so na voljo za doseganje napredka pri vzpostavitvi evropskega državnega tožilstva;

142.

ugotavlja, da bi se prizadevanja za boj proti finančnemu in gospodarskemu kriminalu morala nadaljevati in se še povečati; ugotavlja, da je v zvezi s tem pomembno zlasti zaščititi euro, ki je simbol Unije; ugotavlja, da bi boj proti ponarejanju ter utrditev in okrepitev programa Pericles morali biti med glavnimi cilji EU;

143.

poziva k ponovnemu pregledu Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (13) in Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (14) ter člena 13 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (15);

144.

poziva k tesnejšemu in bolj poglobljenemu sodelovanju med nacionalnimi upravami, evropskimi agencijami in skupnimi operativnimi skupinami, in sicer prek specializiranih omrežij (kot so SIS II, VIS, carinski informacijski sistem, Eurodac – sistem za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije – in pravosodne mreže), in k posebnemu sodelovanju med obveščevalnimi in policijskimi službami na nacionalni in evropski ravni v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu; meni, da bi bilo treba poskrbeti za bolj učinkovito evropsko policijsko sodelovanje med vsemi tretjimi državami in državami članicami Evropske unije, in sicer z ustreznimi varovalkami, ki bi zagotavljale ustrezno raven varstva osebnih podatkov;

145.

obžaluje, da ni bilo napredka pri izvajanju nadgrajenega schengenskega informacijskega sistema II (SIS II) in novega vizumskega informacijskega sistema (VIS), ter poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za okrepitev vseh priprav na svojih ravneh, da bi se izognili nadaljnjim zamudam;

146.

poudarja nujnost oblikovanja učinkovitih, trajnostnih in varnih dogovorov glede upravljanja najpomembnejših evropskih sistemov informacijske tehnologije, kot so SIS II, VIS in Eurodac, s čemer bi zagotovili, da se v celoti spoštujejo vsa pravila, ki se pri teh sistemih uporabljajo v zvezi z namenom in pravicami dostopa, varnostjo in predpisi o varstvu podatkov; v zvezi s tem poudarja, da je za Evropsko unijo bistven celovit, enoten sklop pravil o zaščiti osebnih podatkov;

147.

ponovno opozarja, da je bila na nekaterih področjih ustanovitev agencij, denimo Agencije Evropske unije za temeljne pravice, Eurojusta, Europola, Frontexa in Urada za podporo na področju azila, zelo koristna za vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice; meni, da je ob upoštevanju, da je Schengen jedro območja svobode, varnosti in pravice, temeljnega pomena in nujno, da se ustanovi evropska agencija za upravljanje pomembnih informacijskih sistemov na tem področju, to so SIS II, VIS in Eurodac, saj je to najbolj zanesljiva rešitev;

148.

obžaluje, da bo Lizbonska pogodba začela veljati, ne da bi Svet in Komisija ustrezno pripravila ukrepe, ki so potrebni za „nov začetek“ na območju svobode, varnosti in pravice; poudarja, da v nasprotju z delom, opravljenim na področju evropske varnostne in obrambne politike, predvsem na področju službe za zunanje delovanje, ni bilo nobenih priprav za izvajanje pravne podlage na področju preglednosti (člen 15 PDEU), zaščite podatkov (člen 16 PDEU) in preprečevanja diskriminacije (člen 18 PDEU) in da je rezultat tega lahko dolgo obdobje pravne negotovosti, ki bi vplivala predvsem na območje svobode, varnosti in pravice; iz tega razloga in ob upoštevanju člena 265 PDEU poziva Komisijo, naj pred 1. septembrom 2010 z uporabo rednega zakonodajnega postopka predloži:

149.

poziva Komisijo, naj nemudoma predlaga združitev približno 1200 različnih ukrepov, ki so bili od leta 1993 sprejeti v OSVP, da bi v to področje politike vnesli skladnost, pri čemer se upošteva nove misije in vloge Unije ter nov pravni okvir, ki ga ponuja Lizbonska pogodba, začenši s področji, ki se v dogovoru z Evropskim parlamentom razumejo kot prednostna; opozarja Komisijo, da bo Parlament njene zaveze ocenil na bližajočih se razgovorih s kandidati za komisarje; zato poziva Komisijo, naj za vsak primer posebej jasno izrazi, katere predloge namerava kodificirati ali prenoviti ter si pridržuje pravico do polne uporabe svojih pooblastil za zakonodajne spremembe; meni, da bi moral imeti novi zakonodajni okvir OSVP prednost pred domnevnimi potrebami po kontinuiteti ali konsolidaciji zakonodaje, ki je bila oblikovana v bistveno drugačnem ustavnem okviru;

150.

poudarja, da bi moral biti predvsem za zakonodajne predloge v zvezi z območjem varnosti, pravice in svobode postopek odločanja od prvega dne po začetku veljave Lizbonske strategije pregleden in v skladu s pravili glede:

meni, da bi bilo treba v primerih, kjer se je zakonodajni postopek začel po Pogodbi iz Nice, ki določa zgolj posvetovanje s Parlamentom, to pa velja za številne vidike, ki spadajo v OSVP, in je Parlament svoje mnenje že izrazil, zakonodajni postopek začeti znova po določilih Lizbonske pogodbe in s prvo obravnavo, da bi Parlament lahko izrazil mnenje glede na posebne pravice, ki so mu dodeljene;

151.

poudarja, da bi morala biti v nasprotju z navedenim v osnutku stockholmskega programa, ki ga je pripravil Svet, kadar gre za temeljne pravice, zunanja politika EU skladna z notranjim pravnim okvirom EU in ne obratno; želi biti nemudoma obveščen o načrtovanih ali potekajočih pogajanjih o mednarodnih sporazumih, ki spadajo v območje varnosti, svobode in pravice, predvsem kadar temeljijo na členih 24 in 38 Pogodbe EU; meni, da je treba pred naslednjim vrhunskim srečanjem med EU in ZDA posebno pozornost nameniti oblikovanju skladne skupne strategije za prihodnje odnose z ZDA v zvezi z OVSP, predvsem kar zadeva sklenitev sporazumov, ki naj bi se sklenili v bližnji prihodnosti:

152.

poziva Komisijo, naj poenostavi in napravi dostopnejše finančne programe, ustanovljene za podporo vzpostavitvi območja svobode, varnosti in pravice; v zvezi s tem poudarja potrebo po finančni solidarnosti pri pripravi novih finančnih perspektiv;

153.

si pridržuje pravico, da ponovno ponudi posebne predloge, ko bo zaprošen za mnenje o zakonodajnem akcijskem programu;

154.

poziva, da se do začetka leta 2012 opravi vmesna revizija in presoja Stockholmskega programa;

155.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.