9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/70

1.1

EESO izraža razočaranje, ker o predlogu direktive Evropske komisije o sankcijah zoper delodajalce državljanov tretjih držav, ki prebivajo v EU nezakonito, ni bil zaprošen za mnenje, čeprav je to zapisano v preambuli direktive. Omenjeni predlog direktive sicer ne sodi med področja, za katera je predpisano posvetovanje z Odborom. Vendar pa Odbor meni, da je v takih in podobnih primerih posvetovanje s predstavniki organizacij civilne družbe v EESO nujno, saj gre za urejanje pomembnega področja, ki ne sodi le v področje svobode, varnosti in pravosodja, temveč vpliva tudi na področje zaposlovanja in socialne politike.

1.2

EESO se je odločil na lastno pobudo pripraviti mnenje o predlogu te direktive. Odbor je mnenja, da bo imela organizirana civilna družba, še zlasti pa socialni partnerji, pomembno vlogo pri oblikovanju in izvajanju direktive Evropske komisije o sankcijah zoper delodajalce državljanov tretjih držav, ki prebivajo v EU nezakonito.

1.3

V dosedanjih mnenjih (1) je Odbor poudaril potrebo po hkratnem ukrepanju, da bi lahko ustvarili možnosti za zakonito priseljevanje in reševali vzroke „nedovoljenega“ priseljevanja.

1.4

Odbor podpira predlog besedila direktive, ker v praksi spodbuja spoštovanje človekovih pravic. Izraža pa nekatere pomisleke glede vsebine predloga direktive, časovnega okvira, v katerem je bil predlog objavljen, in vrstnega reda zakonodajnih predlogov. Zaposlovanje priseljencev brez dovoljenja je vprašanje, ki je tesno povezano z delovanjem trga dela in nezakonitim zaposlovanjem na splošno, zato ga ni mogoče preprečevati samo s sankcijami zoper delodajalce.

1.5

Glede na vsebinsko povezanost dveh različnih področij dela Evropske komisije, ki se na ravni EU nanašata na priseljevanje, to sta področji svobode, varnosti in pravosodja ter zaposlovanja in socialne politike, Odbor opozarja na pomen uskladitve obstoječih evropskih predpisov s tistimi v nastajanju, ki se nanašajo na zakonito in nezakonito priseljevanje. Odbor meni, da problema nezakonitega priseljevanja ni mogoče rešiti zgolj z zapiranjem mej in uporabo prisilnih ukrepov.

1.6

Ureditev zakonite migracije in priseljevanja na ravni EU je nujna, prav tako pa tudi boj proti neprijavljenemu delu. Odbor predlaga Komisiji, da prouči možnost nadaljnjih aktivnosti za boj proti neprijavljenemu delu.

1.7

Mednarodne izkušnje kažejo, da je boj proti neprijavljenemu delu najbolj učinkovit, če se ukrepa istočasno na različnih področjih. Zato je treba poleg dopustitve zakonitih migracij delavcev v gospodarskih sektorjih z največjim številom nezakonito priseljenih delavcev izvajati obveščevalne in izobraževalne kampanje, ki bi ponazarjale učinke neprijavljenega dela. Politika sankcij zoper delodajalce bi morala biti enotna in neodvisna od državljanstva neprijavljenih delavcev. Zato bi predlagana direktiva morala biti del širšega paketa ukrepov za boj proti neprijavljenemu delu – tudi med nezakonitimi priseljenci – in ne temeljni politični instrument, kot predlaga Komisija.

1.8

Odbor opozarja na pomen učinkovitega uveljavljanja direktive v državah članicah, ki pa ne bo lahka naloga zaradi pomanjkanja zadostnega števila ustreznih ljudi v nadzornih organih, zaradi težav pri razdelitvi pristojnosti med organi in zaradi velikega števila podjetij, predvidenih za nadzor.

1.9

Odbor meni, da je treba okrepiti tiste predloge direktive, ki bi omogočili dejanski učinek v praksi. Predlagane spremembe in dopolnitve so navedene v posebnih ugotovitvah in so namenjene ustreznejši porazdelitvi odgovornosti in krepitvi položaja delavcev brez dokumentov. Neupoštevanje teh predlogov bi lahko povzročilo večje izkoriščanje teh delavcev.

2.1

Predlagana direktiva je eden izmed zakonodajnih predlogov Evropske komisije v skladu s sporočilom Komisije o načrtu politike zakonitega priseljevanja iz leta 2005 (2) in sporočilom Komisije o prednostnih nalogah politike v boju proti nezakonitemu priseljevanju državljanov tretjih držav iz julija 2006 (3). V slednjem je Komisija predlagala zmanjšanje dejavnikov, ki spodbujajo nezakonito priseljevanje v EU, od katerih je najpomembnejši možnost najti delo. Države članice naj bi vpeljale podobne kazni za delodajalce državljanov tretjih držav in jih učinkovito uveljavile. Predlog Komisije (4) je Evropski svet potrdil decembra 2006.

2.2

Predlogu te direktive so v letu 2007 sledili še naslednji dokumenti:

3.1

Cilj direktive je zmanjšati privlačnost dela, ki ga delodajalci ponujajo priseljencem brez ustreznih dovoljenj. Tako bi na podlagi sedanjih ukrepov v državah članicah zagotovili uvedbo podobnih kazni v vseh državah članicah za delodajalce, ki zaposlujejo državljane tretjih držav brez ustreznega dovoljenja za prebivanje, in njihovo učinkovito izvajanje.

3.2

Direktiva se nanaša na politiko priseljevanja in ne na politiko dela ali socialno politiko, njena pravna podlaga pa je člen 63(3)(b) Pogodbe ES, ki se nanaša na zmanjšanje nezakonitega priseljevanja v EU.

3.3

Predlog direktive ne zajema zakonitega priseljevanja in dela v nasprotju z dodeljenim statusom prebivanja (kot so študenti in turisti) ali neprijavljenega dela državljanov tretjih držav.

4.1

Direktiva prepoveduje zaposlovanje državljanov tretjih držav, ki v EU prebivajo nezakonito. Kršitve bodo kaznovane s kaznimi (po naravi so lahko upravne) v obliki denarnih kazni, v primeru podjetij pa so možni drugi ukrepi, vključno z izgubo možnosti pridobitve javnih subvencij ali z izterjavo že dodeljenih ter izključitvijo iz sodelovanja pri javnih naročilih. Za hujše primere bi bile lahko predvidene kazni za kazniva dejanja.

4.2

V členu 2 je opredeljen pojem zaposlitve za potrebe direktive. Delodajalci so opredeljeni kot fizične in pravne osebe, ki zaposlijo državljana tretje države proti plačilu za opravljeno delo.

4.3

Obveznosti delodajalcev so, da pred zaposlitvijo preverijo, če ima državljan tretje države zakonito dovoljenje za prebivanje, ki velja najmanj za čas načrtovane zaposlitve, in kopijo dokumenta hranijo za morebitno kontrolo. Obveznost delodajalca je izpolnjena, če predloženi dokument državljana ni očitno spremenjen. Le podjetja in pravne osebe so dolžni v osmih dneh obvestiti pristojne organe o začetku in koncu zaposlitve državljana tretje države.

4.4

Delodajalca, ki ne upošteva prepovedi zaposlovanja državljanov tretjih držav, ki v EU prebivajo nezakonito, se kaznuje z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi. Vsaka kršitev se kaznuje z denarnimi kaznimi in prevzemom vseh stroškov povračila (delodajalec mora plačati delavcu vsa neporavnana plačila ter vse neplačane davke in prispevke za socialno varnost). Pod določenimi pogoji, opredeljenimi v členu 10, kadar gre za namerno dejanje, se kršitev prepovedi zaposlovanja kaznuje kot kaznivo dejanje.

4.5

Države članice uvedejo tudi finančne kazni (denarne kazni in plačilo stroškov za vrnitev teh državljanov) ter druge ukrepe (izključitev iz upravičenosti do javnih sredstev za določen čas, izključitev iz sodelovanja pri javnih naročilih, vračilo že prejetih sredstev EU, začasno ali trajno zaprtje obratov). Predvidene so tudi odgovornost pravnih oseb ter kazni zoper pravne osebe. Že veljavna določila o odgovornosti pravnih oseb se lahko v državah članicah ohranijo.

4.6

Kadar je delodajalec podizvajalec, države članice zagotovijo solidarno odgovornost za plačilo vseh sankcij in vseh odprtih plačil tako glavnega izvajalca kot vseh morebitnih podizvajalcev.

4.7

Državljanom tretjih držav mora delodajalec povrniti vse zapadle dajatve, poleg tega pa morajo države članice zagotoviti učinkovite mehanizme, da se postopki za izterjavo sprožijo samodejno brez vložitve zahtevka za izterjavo oškodovanega državljana tretje države. Velja domneva, da traja delovno razmerje vsaj 6 mesecev, če delodajalec ne dokaže drugače. Države članice morajo zagotoviti, da ti državljani prejmejo plačila na podlagi izterjave tudi v primeru, da so se vrnili ali da so se morali vrniti. V primeru kaznivega dejanja se vrnitev državljana tretje države ne izvede, dokler ta ne prejme vseh neporavnanih plačil.

4.8

Države članice zagotovijo letno izvedbo inšpekcijskih pregledov vsaj 10 % podjetij na svojem ozemlju in preverijo zaposlitve državljanov tretjih držav, ki prebivajo v EU nezakonito. Izbor podjetij se opravi na podlagi ocene tveganja ob upoštevanju dejavnosti in morebitnih kršitev v preteklosti.

4.9

Prenos direktive se opravi v dveh letih od objave v Uradnem listu EU.

5.1

Predlog omenjene direktive posega na dve različni področji dela Evropske komisije, ki pa sta pri uresničevanju politike priseljevanja tesno povezani; gre za področji svobode, varnosti in pravosodja ter zaposlovanja in socialne politike. Odbor ne nasprotuje ideji, ki jo predstavlja predlog direktive, to je pritisk na nepoštene delodajalce in na drugi strani pritisk na nezakonite organizacije, ki trgujejo z ljudmi brez dokumentov. Odbor podpira predlog besedila, ker spodbuja spoštovanje človekovih pravic.

5.2

Odbor pa tudi meni, da bi bilo nujno, da evropske institucije odločanja upoštevajo in

O teh občutljivih vprašanjih je treba biti jasen, saj se ta stališča nanašajo tako na varnost in pravosodje kot tudi na politiko konkurence in človekove pravice, kar pomeni trgovino, štiri svobode, delovno silo, tako s kolektivnega kot posamičnega vidika, in zato, ker je priseljevanje za EU nujno. V dosedanjih mnenjih je Odbor poudaril potrebo po hkratnem ukrepanju, da bi lahko ustvarili možnosti za zakonito priseljevanje in reševali vzroke „nedovoljenega“ priseljevanja.

5.3

Ureditev zakonite migracije in priseljevanja na ravni EU je nujna. Omejevanje migracij v državah članicah je prineslo težave in onemogočilo prost pretok delavcev med nekaterimi državami članicami ter povzročilo zaposlovanje državljanov tretjih držav kot tudi državljanov EU mimo predpisov in pod izkoriščevalskimi pogoji. Boj proti neprijavljenemu delu v EU in državah članicah bi tako moral enako obravnavati vse, ki opravljajo tako delo, ne glede na to, ali so iz držav članic EU ali iz tretjih držav. Odbor zato predlaga Komisiji, da prouči možnost širitve pravne podlage predlagane direktive tudi na boj proti delu na črno za vse, ki opravljalo delo brez dovoljenja ali brez dokumentov.

5.4

Odbor meni, da v direktivi omenjeni cilj zmanjšati privlačnost (pull factor) ni možnost opravljanja nedovoljenega dela, ampak možnost za zaposlitev, ki jo migranti v drugi državi iščejo. Zato je poenostavitev postopkov pridobitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo nedvomno prispevek k temu. Svoj prispevek k poenostavitvi postopkov pa bi morale dati tudi države članice same.

5.5

Delodajalci so zainteresirani za boj proti delu na črno in nelojalni konkurenci, saj so delodajalci, ki zaposlujejo delavce na črno, nepravična in nelojalna konkurenca poštenim delodajalcem.

5.6

Čeprav je izvajanje direktive preneseno na države članice, pa je treba opozoriti Komisijo, da to ne bo lahka naloga zaradi pomanjkanja administrativnih nadzornih organov, zaradi težav pri delitvi pristojnosti posamičnih organov in velikega števila podjetij za nadzor. Moč direktive bi morala biti v njeni dejanski uveljavitvi.

5.7

Evropske institucije bi morale uporabljati izraze, skladne s standardi mednarodnih in regionalnih organizacij, ki se uporabljajo v mednarodnem pravu in so mednarodno sprejemljivi, kot so delavec migrant brez dovoljenja (irregular) ali delavec migrant brez dokumentov (undocumented) in ne nezakoniti delavec (illegal workers) in nezakonita migracija (illegal migration). Izraz nezakoniti priseljenec (illegal immigrant) ima poleg tega izrazito negativno konotacijo. K temu bi lahko pripomogla tudi predlagana direktiva, saj bi lahko spodbudila več diskriminacije in ksenofobije do vseh delavcev migrantov, ki bi jih lahko preverjali samo zaradi drugačnega videza.

5.8

Ne glede na nekatere pomisleke Odbor meni, da je treba okrepiti tiste predloge direktive, ki bi omogočili dejanski učinek v praksi. Ti so navedeni v nadaljevanju v posebnih ugotovitvah.

6.1

Člen 1 – v tem členu naj se doda možnost, da države članice, ki so uredile nedovoljeno priseljevanje (irregular immigration), ohranijo nacionalne ukrepe, ki so ugodnejši za delavce.

6.2

Člen 2 – dopolni se opredelitev pojmov:

6.3

Člen 4(1)(c) – delodajalec naj bi hranil kopijo dovoljenja za prebivanje dalj časa, kot je čas trajanja zaposlitve, saj gre v nekaterih dejavnostih praviloma za kratkotrajne zaposlitve in za pogosto spreminjanje delodajalca.

6.4

Člen 5

6.5

Člen 6

6.6

Člen 7

6.7

Člen 8 primeroma navaja še druge ukrepe, ki jih sprejmejo države članice.

6.8

Člen 9 opredeljuje odgovornost za plačilo glavnega izvajalca in vseh morebitnih vmesnih podizvajalcev. Pri tem bi bilo dobro pojasniti, za katera razmerja velja in za katera ne. V nekaterih sektorjih z dolgo verigo podizvajalcev, na primer v avtomobilski industriji, bi bila solidarna odgovornost proizvajalcev in kooperantov, ki izdelujejo posamezne sklope na različnih lokacijah in v različnih državah, težko izvedljiva. Odbor meni, da bi glavni pogodbenik moral imeti možnost, da je razbremenjen odgovornosti, če sprejme razumne previdnostne ukrepe.

6.9

Člen 10

6.10

Člen 14

6.11

Člen 15 – določbo, da države članice zagotovijo inšpekcijske preglede vsaj 10 % podjetij letno, je treba pozdraviti, vendar pa bo od njene dejanske izvedbe odvisna tudi učinkovitost predlagane direktive. V večini držav članic bo zato treba zagotoviti dodatne kadrovske in finančne vire. Če se to ne zgodi, bi dodatne obveze nedvomno povzročile neenako obravnavanje državljanov.