52008DC0042

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 30.1.2008

COM(2008) 42 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Predlog za skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti za leto 2008 {SEC(2008)91}

KLJUČNA SPOROČILA

– Socialne in ekonomske politike se lahko in bi se morale vzajemno podpirati. V zadnjih letih so reforme socialne zaščite in politike aktivne vključenosti prispevale k višji rasti in ustvarjanju več delovnih mest. Kljub temu je treba še veliko narediti za zagotovitev, da bo boljše gospodarsko stanje koristilo tudi tistim ljudem, ki so odrinjeni na rob družbe. Zato sta preprečevanje in odprava revščine ter socialne izključenosti z nadaljnjim posodabljanjem socialne zaščite v okviru dobro premišljene davčne politike, in sicer s povezovanjem socialne primernosti in gospodarske vzdržnosti, ključna za trajnostni razvoj Evrope. Bolj na splošno je treba ob upoštevanju cilja za popolno vključitev najbolj ranljivih skupin prebivalstva v družbo še naprej razvijati integrirane politike, vključno s popolno integracijo načela enakosti med spoloma. V naslednjem ciklu lizbonske strategije in pozneje si bo za to treba stalno prizadevati.

– Stopnje zaposlenosti so se zvišale za vse kategorije starejših delavcev. Z ukrepi aktivne vključenosti, pokojninskimi reformami in reformami trgov dela so se izboljšale spodbude za delo, vendar mora delati še več ljudi. Poleg tega morajo ostati dalj časa delovni aktivni. To bo skupaj s prizadevanji za izboljšanje produktivnosti prispevalo k boljši podlagi za sisteme socialne zaščite ter primernosti in vzdržnosti pokojnin. Pokojninske reforme lahko zlasti spodbudijo aktivno staranje, in sicer s povečanjem zaposljivosti, omejevanjem predčasnega upokojevanja, povečanjem prožnosti pri upokojevanju in krepitvijo spodbud za daljše delovno življenje, pod pogojem, da se trgi dela odprejo tudi za starejše delavce.

– Medtem ko pokojninske reforme dobro napredujejo, jih je vseeno treba redno nadzorovati, zlasti kar zadeva njihov vpliv na primernost, tveganje za revščino in vzdržnost v prihodnosti. S spodbujanjem premišljenih odločitev je treba okrepiti ozaveščenost pred tveganji v zvezi z različnimi pokojninskimi shemami.

– Od 78 milijonov Evropejcev, ki živijo na robu revščine, je 19 milijonov otrok. Za odpravo prenosa revščine in izključenosti na naslednjo generacijo je treba zagotoviti enake možnosti za vse ter vsakemu otroku omogočiti uspešen zaključek šolanja. Treba je okrepiti politike vključenosti in protidiskriminacije, zlasti v zvezi s priseljenci in njihovimi potomci ter narodnimi manjšinami.

– Otroci so revni, ker živijo v gospodinjstvih s starši brez zaposlitve in nezadostnimi dohodki ali ker plača staršev ne zadostuje za preprečitev ali odpravo revščine. Izvajanje uravnoteženih, celovitih strategij aktivne vključenosti je zato posreden, a vendar ključni element pri spodbujanju blaginje otrok in mladih. Treba je najti ustrezno ravnotežje med pomočjo družinam in zaščito pravic otrok. Pri zaščiti najbolj prikrajšanih otrok izvajalske strategije uporabljajo širši splošni pristop.

– Socialne politike imajo velik vpliv na zdravje, ki je pomemben dejavnik za življenjske priložnosti. Treba je zmanjšati nenehne in pomembne neenakosti v rezultatih na področju zdravja. Pristop politik z ukrepi mora biti tak, da bo vedno vključeval zdravje. Socialna zaščita lahko zagotovi pravičen dostop do zdravstvenega varstva in preprečevanja glede na potrebe, vključno z najtežje dostopnim.

– Potrebe po dolgotrajni oskrbi naraščajo. Države članice so se zavezale, da bodo izboljšale dostop do kakovostnih storitev. Treba je najti pravo ravnotežje med javnimi in zasebnimi pristojnostmi ter formalno in zasebno oskrbo. Oskrba na domu ali v skupnem okolju ima prednost pred institucionalnim varstvom, vendar je za številne države članice zagotavljanje takšnih kakovostnih storitev še vedno izziv. Prav tako to velja za boljšo usklajenost oskrbe in zagotavljanje podpore za zasebne negovalce.

– Prvi cikel racionalizirane odprte metode koordinacije (OMK) je pokazal, da so skupni socialni cilji, dogovorjeni leta 2006, pomagali državam članicam pri oblikovanju njihovih politik. Dolgoročni cilji za zdaj ostajajo v veljavi, njihovo stalno izvajanje pa je bistveno za uspeh lizbonske strategije.

– Osredotočenje na ključna področja leta 2007 je pomenilo novost v OMK. Izboljšalo je razumevanje, pospešilo vzajemno učenje ter spodbudilo boljše spremljanje in natančnejše poročanje. Države članice in Komisija bodo uveljavile izboljšane delovne metode za okrepljeno izvajanje evropske strategije in nacionalnih strategij cikla OMK v obdobju 2008–2011 in pozneje.

1. UVOD

Po reformah v okviru lizbonske strategije se je rast dvignila, ustvarjajo se nova delovna mesta, medtem ko se brezposelnost po vsej Evropi zmanjšuje. Vidni so pozitivni učinki na socialno kohezijo, na primer pri zmanjšanju dolgoročne brezposelnosti. Čeprav se razlike med spoloma zmanjšujejo, so na splošno še vedno precejšnje. Stopnja zaposlenosti starejših delavcev v EU je zdaj skoraj 44 % (34,8 % za ženske in 52,6 % za moške); devet držav je doseglo cilj 50 %, določen za leto 2010. Reforme socialne zaščite in politike socialne vključenosti prinašajo prve uspehe: neposredno spodbujajo socialno kohezijo, podpirajo pa tudi rast z izboljšanjem ponudbe delovne sile in doseganjem vzdržnejših fiskalnih razmer. Financiranje socialne zaščite je odvisno od razširitve finančne baze, in sicer od obdavčitve dela do drugih vrst davkov. Za ohranitev ustreznih ravni socialne zaščite in zdravih javnih financ je treba optimizirati kakovost socialne porabe.

Vendar zdrava rast in ustvarjanje delovnih mest samodejno ne izboljšata položaja najbolj prikrajšanih skupin prebivalstva v naših družbah. Zaposlitev je najboljša možnost, da se izognemo izključenosti, vendar je vedno ne zagotavlja. Približno 8 % državljanov EU živi na pragu revščine, čeprav so zaposleni. Celo na cvetočih trga dela lahko delež gospodinjstev s člani brez zaposlitve ostane nespremenjen in nekateri se znajdejo v položaju slabo plačanih ali neplačanih del. Če vzamemo prebivalstvo na splošno, je približno 16 % državljanov EU, tj. skoraj 80 milijonov ljudi, na robu revščine zaradi prenizkih dohodkov, od tega so zlasti ženske bolj izpostavljene revščini. V večini držav članic so otroci in mladi med ranljivimi skupinami, ki so še bolj ogrožene.

Skupno poročilo za leto 2007 je proučilo prvi sklop nacionalnih poročil o strategijah in na integriran način obravnavalo politike, ki se ukvarjajo s socialno vključenostjo, pokojninami ter zdravstvenim varstvom in dolgotrajno oskrbo[1]. Poročila so pokazala, kako skupna obravnava vseh ciljev ter bolj strateško usmerjen in natančnejši pristop izboljšata učinkovitost politik in smotrnost javne porabe. Leto 2007 je bilo leto brez nacionalnega poročanja, kar je omogočilo osredotočenje na posamezna področja s poudarkom na dolgoročni razsežnosti evropske strategije. V oddelku 2 so povzete izkušnje iz izbranih področij, oddelek 3 pa obravnava prihodnji razvoj. Leta 2007 se je začelo tudi novo programsko obdobje za strukturne sklade. Večina držav članic si je zelo prizadevala uporabiti strukturne sklade za določitev ne samo prednostnih nalog za „rast in delovna mesta“, ampak tudi skupnih socialnih ciljev. V okviru proračuna Evropskega socialnega sklada (ESS) za obdobje 2007–2013 bo skoraj 10 milijard EUR neposredno porabljenih za prednostno nalogo na področju socialne vključenosti, tj. 12,4 % skupnega zneska. Poleg te neposredne dodelitve finančnih sredstev bodo druge dejavnosti ESS podpirale vključevanje prikrajšanih ljudi. Tudi Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) bo izvedel večja vlaganja – približno 17 milijard EUR – v socialno infrastrukturo (izobraževanje, zdravje, otroško varstvo, socialna stanovanja). Države članice se opirajo na socialne sklade za učinkovito dopolnitev nacionalnega, regionalnega in lokalnega financiranja ter dejavnosti.

Podrobnejša ocena vseh področij in celovita analiza uporabe socialnih skladov za skupne socialne cilje[2] sta navedeni v spremnem dokumentu.

2. VZAJEMNO DELOVANJE ODPRTE METODE KOORDINACIJE IN LIZBONSKE STRATEGIJE ZA RAST IN DELOVNA MESTA

Evropski svet je na zasedanju marca 2007 poudaril, da se morajo skupni socialni cilji bolje odražati v lizbonski agendi. Na neuradnem zasedanju Sveta so ponovno poudarili potrebo po boljšem vključevanju in prepoznavnosti socialnih prednostnih nalog v širšem evropskem okviru strateških reform. Ministri so poudarili, da je eno od najpomembnejših orodij za napredek EU na področju zaposlovanja in sociale usklajevanje politik, ki je bistveno tako za izboljšanje kakovosti politik kot za napredek v smeri skupnih ciljev. Odbor za socialno varstvo (OSV) se je odzval s pooblastitvijo delovne skupine, da opredeli primere pozitivnega vzajemnega delovanja med skupnimi socialnimi cilji ter večjo gospodarsko rastjo in številčnejšimi in boljšimi delovnimi mesti.

Poročilo delovne skupine je izpostavilo, kako so socialna politika, politika zaposlovanja in gospodarska politika med seboj tesno povezane in kako se vzajemno podpirajo. Dobro zasnovani sistemi socialne zaščite in politike na področju socialne vključenosti so učinkoviti dejavniki, ki precej prispevajo h gospodarskim dosežkom držav članic. Tekoče pokojninske reforme in reforme zdravstvenega varstva imajo pozitiven vpliv na vzdržnost javnih financ in tudi na obnašanje trga dela. Uspešni ukrepi na področju zdravstvenega varstva omogočajo izboljšati kakovost življenja in produktivnost. Celostne politike aktivne vključenosti za vse tiste, ki so najbolj oddaljeni od trga dela, povečajo človeški kapital in ponudbo delovne sile ter obenem krepijo povezanost družbe. Povečanje blaginje otrok in mladih prihodnjim generacijam pomaga, da v polni meri razvijejo svoj potencial in jim s tem omogoča večji prispevek k družbi in gospodarstvu.

2.1. Prizadevanja za zmanjšanje revščine otrok

Z 19 % je tveganje za revščino pri otrocih v EU večje od tveganja pri ostalem prebivalstvu. V nekaterih državah je stopnja blizu 30 %. Približno 10 % vseh otrok živi v gospodinjstvih, kjer nihče nima zaposlitve, 60 % od teh grozi revščina. Kljub splošnemu napredku na trgu dela je stopnja od leta 2000 ostala nespremenjena. Če sta zaposlena oba starša, je samo 7 % otrok izpostavljenih tveganju za revščino, ta stopnja pa doseže 25 %, če je zaposlen samo eden od staršev. Drugi dejavniki v povezavi z nizko intenzivnostjo dela, vključujejo življenje s samo enim staršem ali v veliki družini. Socialni transferji na splošno zmanjšajo tveganje za revščino otrok za 44 %. Revščina otrok je posledica zapletenih medsebojnih vplivov med temi dejavniki. Zdi se, da najboljše rezultate dosegajo države, ki celotno problematiko obravnavajo celostno in ki najdejo ustrezno ravnovesje med ukrepi, usmerjenimi v družino, in ukrepi, usmerjenimi v otroke. To pomeni povezovanje strategij za izboljšanje dostopa staršev do zaposlitve in ohranitve te zaposlitve na podlagi zagotavljanja storitev in dohodkovne podpore, ki zmanjšata tveganje, da končajo v revščini. Da bi bili ti ukrepi uspešni, morajo tvoriti celoto dobro uravnoteženih politik, ki je osredotočena na zgodnje ukrepanje ter podprta z zadostnimi sredstvi in jasnimi cilji.

Otroci so revni, ker živijo v revnih gospodinjstvih. Za izboljšanje materialnega stanja otrok je treba povečati družinski dohodek, in sicer z neposredno podporo – bodisi finančno ali v obliki zagotavljanja osnovnih socialnih storitev – in ukrepi za lažji dostop obeh staršev do trga dela. Uskladitev poklicnega in družinskega življenja ima pomembno vlogo, na primer z boljšo kakovostjo in večjim številom storitev na področju otroškega varstva. Kljub temu mora biti vsakršno ukrepanje za okrepitev povezave staršev s trgom dela povezano z ukrepi za zagotovitev, da tisti, ki niso sposobni za delo ali nimajo možnosti za zaposlitev, prejmejo zadostno podporo, da lahko sami in njihove družine živijo dostojno. Veliko število otrok, ki živijo na robu revščine, čeprav so starši zaposleni, poudarja potrebo po bolj kakovostnih delovnih mestih, okolju, ki spodbuja ohranitev zaposlitve, in možnostih za poklicno napredovanje. V tem smislu je spodbudno videti močan poudarek, ki ga države članice v svojih predlogih namenjajo aktivni vključenosti za uporabo ESS pri odpravi ovir za udeležbo, s katero se spopadajo prikrajšani ljudje.

Najuspešnejše države članice zagotavljajo ustrezno kombinacijo splošnih in namenskih prejemkov. Splošni ukrepi ustvarijo na splošno naklonjeno okolje za družine, preprečijo pojav brezizhodnega stanja in ne zaznamujejo ljudi. Kljub temu so namenski prejemki, ki so zasnovani tako, da ne odvračajo od dela, prav tako potrebni, da dosežejo tiste, ki jih najbolj potrebujejo. Izobraževanje ima lahko pomembno vlogo, da bi nadomestilo prikrajšanost na socialno-ekonomskem področju in učinkovito pripravilo pot za uspešen otrokov razvoj. Države članice priznavajo, da je treba vsem otrokom zagotoviti enake možnosti na področju otroškega varstva in predšolskega izobraževanja, medtem ko se uporablja vse več ukrepov za odpravljanje predčasne opustitve šolanja.

Kljub temu je potrebnih več ukrepov za odpravo tveganja za socialno izključenost otrok in mladih, ki se spopadajo z večkratno prikrajšanostjo, kot so na primer romski otroci, ki so še posebno marginalizirani. Ciljno usmerjene izobraževalne programe, ki se osredotočajo na takšne prikrajšane skupine ljudi in spodbujajo aktivno sodelovanje staršev, je treba še bolj podpreti.

Splošna socialna izključenost mladih, ki so svoje otroštvo preživeli v oskrbi v zavodu, ostaja resen problem. V mnogih državah članicah se opaža, da namesto oskrbe v zavodu otroke pošiljajo v rejo, da jim zagotovijo življenje v okolju družine. To je samo eno od številnih področij z možnostjo razvoja politike in vzajemnega učenja (ocenjevanje in usposabljanje rejnikov, iskanje novih družin za zadovoljitev predvidenega povečanja namestitev novih otrok itd.).

Nacionalni kvantitativni cilji v povezavi z odločno politično zavzetostjo lahko pospešijo napredek pri izvajanju. Bistveno je ustrezno spremljanje, zato se v ta namen vzpostavljajo mehanizmi (če jih še ni). Vendar je pomembno priznati, da se stanja večine najbolj ranljivih otrok, na primer otrok v zavodih ali otrok, ki živijo na ulici, ne da spremljati z uporabo običajnih raziskovalnih orodji, ampak s posebnimi instrumenti za spremljanje. OSV je podprl predlagani sklop priporočil za izboljšano analizo in spremljanje na podlagi dela, ki ga je opravila delovna skupina ISG v zvezi z revščino in blaginjo otrok.

Nenazadnje obstajajo neizkoriščene sinergije med strategijami proti revščini, strategijami za pravice otrok in prizadevanji za boj proti diskriminaciji. Splošno je priznano, da je treba revščino otrok obravnavati v širšem pomenu, ne samo kot finančno revščino, na primer ob upoštevanju materialnega pomanjkanja, premajhne socialne udeleženosti in izpostavljenosti tveganjem, vključno z vedenjskimi tveganji.

2.2. Spodbujanje daljše delovne dobe

V številnih državah so bile v preteklem desetletju izvedene obsežne strukturne reforme trgov dela in pokojninske reforme, ki v nekaterih državah članicah še vedno potekajo. Temeljijo na vseživljenjskem pristopu z večjo povezanostjo pokojninskih prispevkov in dajatev ter na strategijah aktivnega staranja z omejevanjem dostopa do shem predčasnega upokojevanja, krepitvijo spodbud za daljše delovno življenje in povečanjem zaposljivosti starejših ljudi. Reforme je treba dopolniti z ukrepi prožne varnosti skozi celo življenje za povečanje števila in izboljšanje kakovosti delovnih mest, zlasti za ljudi z manj stabilnimi in slabo plačanimi zaposlitvami ter težavami pri pridobivanju ustrezne pokojnine. Delež ljudi, ki prejemajo nadomestila ob predčasnem odhodu s trga dela, je pogosto okoli 20 % prebivalcev, starih od 55 do 64 let. Zato lahko zmanjšanje prejemanja teh nadomestil bistveno prispeva k daljši delovni dobi.

Nedavno izboljšanje stopnje zaposlenosti ljudi, starih od 55 do 64 let koristi vsem kategorijam delavcev, vključno z nizkokvalificiranimi delavci. Tekoče reforme sistemov predčasnega odhoda s trga dela bi se morale osredotočiti tudi na to skupino.

Večina držav članic je sprožila reforme za zmanjšanje prejemanja nadomestil ob predčasnem odhodu in se osredotočila na dajatve za brezposelnost in predčasne pokojnine ter dostop do invalidskih pokojnin in pomoči za preusposabljanje. Nekatere tudi ponovno pregledujejo obdavčitev in strukturo zasebnih pokojninskih shem.

Ključni cilji teh reform se nanašajo na omejitev pogojev upravičenosti ob hkratni vzpostavitvi ustreznega okvira za nadaljnjo udeležbo starejših delavcev na trgu dela in uvedbi izjem za posebej zahtevna ali nevarna delovna mesta; povečanje spodbujanja zaposlenih za daljše delovno življenje ter delodajalcev za zaposlovanje in ohranjanje starejših delavcev v delovnem razmerju ter na krepitev možnosti za delo invalidov in nizkokvalificiranih delavcev z izboljšanjem delovnih pogojev, potrjevanjem neformalnega učenja in zagotavljanjem možnosti za nadgrajevanje strokovnih znanj, vključno s strokovnim znanjem na področju IKT, preusposabljanjem in vseživljenjskim učenjem, pogosto ob podpori finančnih sredstev ESS.

Kljub temu se v nekaterih državah članicah prejemanje nadomestil ob predčasnem odhodu s trga dela še vedno povečuje. Zato so potrebne bolj sistematične reforme za bistveno skrajšanje obdobja med koncem zadnje zaposlitve in obveznim odhodom v pokoj. Večina ukrepov spodbuja pričakovano zmanjšanje predvidenega zagotavljanja javnih pokojnin v določeni starosti in posledično povečuje zaskrbljenost glede primernosti pokojnin v prihodnosti. Ustrezna rešitev je v zagotovitvi, da več ljudi dela in da delajo dlje, za kar so seveda potrebna aktivna prizadevanja za zmanjšanje diskriminacije starejših delavcev na trgu dela. Prav tako se poudarja pomembnost zagotavljanja pokojnin iz dopolnilnih zasebnih pokojninskih shem.

2.3. Zagotavljanje pokojnin iz zasebnih pokojninskih shem

Zasebne pokojninske sheme postajajo vedno bolj pomembne. To običajno pomeni spremembo pri delitvi tveganj med upravičenci, vladami, podjetji in pokojninskimi skladi, ki jo je treba dobro ovrednotiti in ustrezno regulirati.

Celotne posledice za primernost prihodnjih pokojnin je težko oceniti, saj so odvisne od velikosti prispevkov, preusmerjenih v te zasebne sheme, in od njihove dejanske pokritosti. Medtem ko večja zaposlenost in produktivnost povečata pokritost delavcev, ki imajo omejen dostop do zasebnih pokojninskih shem, je videti, da so potrebni posebni ukrepi politik za povečanje pokritosti (trenutno v povprečju znaša 50–60 %) za zagotovitev, da bo celotno delovno aktivno prebivalstvo pridobilo zadosti zasebnih pokojninskih pravic – cilj, ki si ga je zastavilo veliko držav članic. Prihodnji pokojninski prejemki bodo odvisni tudi od realnih donosov naložbenega kapitala ter od dejanskih stroškov in pristojbin, ki lahko v večji meri vplivajo na nižje pokojnine.

V državah članicah, ki se čedalje bolj zanašajo na zagotavljanje pokojnin iz zasebnih pokojninskih shem, se mehanizmi prehoda še vedno razvijajo. Poleg tega imajo lahko elementi, kot so starost, pri kateri se je obvezno vključiti v obvezne pokojninske sheme po naložbenem sistemu, obravnavanje dob neplačevanja prispevkov, pravila glede usklajevanja pokojnin, opredelitev garancij in upokojitvene starosti, velik vpliv na prihodnje pokojninske prejemke.

Vendar je treba tudi pokojninske sheme po naložbenem sistemu prilagoditi daljši pričakovani življenjski dobi. Zaradi čedalje večjega pomena pokojnin po naložbenem sistemu je treba vlogo države natančno določiti. To vključuje opredelitev pogojev glede izplačil, ustrezni nadzor, obveščanje javnosti in svetovanje na področju finančne pismenosti.

2.4. Zmanjšanje neenakosti rezultatov na področju zdravja

Kljub splošnim izboljšavam na področju zdravja še vedno obstajajo velike razlike v rezultatih na področju zdravja ne samo po državah članicah, ampak tudi v samih državah med različnimi skupinami prebivalstva, in sicer glede na socialno-ekonomski položaj, prebivališče in etnično skupino ter spol. V povprečju ljudje z nižjo stopnjo izobrazbe ter slabšim gmotnim položajem in poklicnim statusom živijo krajše ter bolj pogosto trpijo zaradi bolezni, kot premožnejše skupine. Te razlike pa se ne zmanjšujejo. Razlike v dohodkih, revščina, brezposelnost, stres, slabi delovni pogoji in nastanitev so pomembni dejavniki za neenakosti na področju zdravja, kakor tudi individualni načini vedenja ter pripravljenost in sposobnost za prevzetje stroškov.

Medtem ko so sistemi zdravstvenega varstva prispevali k bistvenemu izboljšanju na področju zdravja po vsej EU, ostaja dostop socialnih skupin do zdravstvenega varstva neenak. Glavni izziv je, da se vsem omogoči dostop do visokokakovostnega varstva, ki odraža nedavni tehnološki napredek ob zagotavljanju vzdržnosti. Zato države članice izvajajo politike za zmanjšanje teh neenakosti, na primer z odpravljanjem dejavnikov tveganja prek spodbujanja zdravja, zmanjševanjem obolevnosti in razširjenosti nekaterih bolezni ter zagotavljanjem učinkovitejših dejavnosti preprečevanja v različnih okoljih (doma, v šoli, na delovnem mestu). Prav tako pomembni so ukrepi za povečanje zajetosti prebivalstva, odpravo finančnih ovir za zdravstveno varstvo, večje poudarjanje dejavnosti spodbujanja in preprečevanja kot zdravstvenih storitev ter odpravo kulturnih razlik za uporabo storitev. Uporabili se bodo strukturni skladi za podporo reformam in krepitvi zmogljivosti, zlasti v konvergenčnih regijah, da se izboljša dostop in razvije človeške vire.

Kljub temu je treba povezati splošne politike in politike, ki so oblikovane za nižje socialno-ekonomske skupine. Praktično vse države članice so priznale splošne ali skoraj splošne pravice do zdravstvenega varstva in prilagodile storitve, da zajamejo tiste, ki težko pridejo do konvencionalnih storitev zaradi fizične ali duševne prizadetosti ali zaradi jezikovnih ali kulturnih razlik. Le redke države so začele sistematično in celostno odpravljati neenakosti z zmanjševanjem socialnih razlik, preprečevanjem s tem povezanih razlik na področju zdravja ali odpravljanjem slabih zdravstvenih rezultatov. To bi v praksi zagotovilo enak dostop na podlagi enakih potreb. Nenazadnje so politike zunaj zdravstvenega sektorja prav tako pomembne za izboljšanje zdravja prebivalstva in zmanjšanje obstoječih razlik na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva.

2.5. Dolgotrajna oskrba

Videti je, da so staranje prebivalstva in socialno-ekonomske spremembe glavna gonilna sila večjega povpraševanja po storitvah dolgotrajne oskrbe. Dejansko je večje povpraševanje zlasti posledica daljše pričakovane življenjske dobe in naraščajočega števila invalidnosti in odvisnosti. Države članice so spoznale, da je treba dolgotrajno oskrbo jemati kot novo socialno tveganje, ki ga mora socialna zaščita upoštevati, in se zavezale, da zagotovijo skoraj splošni dostop. Čeprav so nekatere razlike v zagotavljanju storitev neizbežne, zmožnost plačevanja s strani posameznikov ali delež sredstev iz zasebnih virov ne smeta ovirati dostopa do visokokakovostnih storitev. Kljub potrebam pa trenutno zagotavljanje storitev nujno ne pomeni celovitega in splošnega okvira za dolgotrajno oskrbo. Države članice si prizadevajo zagotoviti vzdržno kombinacijo med javnimi in zasebnimi finančnimi viri. Ukrepi vključujejo spremembe mehanizmov financiranja, vendar morajo številne države še doseči varno financiranje dolgotrajne oskrbe.

Nacionalna poročila so pokazala, da ima zagotavljanje storitev, prilagojenim vzdrževani osebi, na domu ali v skupnem okolju prednost pred institucionalnim varstvom. Podpora zasebnih negovalcev in uporaba novih tehnologij lahko ljudem pomagata, da čim dlje ostanejo doma. Uporabili se bodo strukturni skladi za spodbujanje deinstitucionalizacije in okrepitev storitev v okviru skupnosti. Večja usklajenost med zdravstvenimi in socialnimi storitvami se zdi ključna, da se doseže ustrezna neprekinjena oskrba, s čimer se omogočita visoka stopnja kakovosti in učinkovita uporaba sredstev pri zagotavljanju storitev dolgotrajne oskrbe v okviru institucionalnega varstva ali v skupnem okolju. Za zagotovitev visoke stopnje kakovosti ukrepi vključujejo enotne standarde in mehanizme za nadzor kakovosti v povezavi s pravno obvezujočimi metodami ocenjevanja.

Enako pomembno je vprašanje delovne sile za izvajanje dolgotrajne oskrbe, ki jo sestavljajo večinoma ženske. Zlasti v državah, ki se spopadajo s pomanjkanjem delovne sile, ustrezno zaposlovanje, usposabljanje in preusposabljanje ostajajo izzivi, katere lahko ESS pomaga odpraviti, in sicer skupaj z usklajevanjem formalne in zasebne oskrbe. Z izboljšanjem delovnih pogojev in formalnim priznanjem zasebnih negovalcev v okviru sistemov socialne varnosti se lahko zagotovi visoka stopnja zagotavljanja zasebne oskrbe.

3. PRIHODNJI RAZVOJ ODPRTE METODE KOORDINACIJE

S poudarkom na izbranih področjih leta 2007 je bila dana možnost za poglobljeno analizo zadevnih vprašanj in odzivov politike. Zlasti z osredotočenostjo na revščino otrok se je povečala ozaveščenost glede različnih dejavnikov, ki določajo socialno vključenost ter blaginjo otrok in mladih. Nadgraditev tega in zagotavljanje enakega napredka v prihodnjih tematskih letih bosta povečala vpliv OMK na skupne socialne cilje.

OMK spodbuja skupno opredelitev prednostnih nalog socialne politike. Njen okvir za vzajemno učenje in izmenjavo izkušenj je pospešil izvajanje učinkovitejših strategij politik. Dosedanji napredek potrjuje upravičenost skupnih socialnih ciljev. Zagotavljajo celovit okvir za celostni program ukrepov, analiza dolgoročnih izzivov pa kaže, da je treba okrepiti prizadevanja.

Prizadevanja za nadaljnji razvoj sodelovanja so bila med prednostnimi nalogami OSV leta 2007. Mnenja so se osredotočila na način za okrepitev možnosti za vzajemno učenje. Sklenjen je bil dogovor o številnih izboljšavah, ki naj bi bile izvedene v obdobju 2008–2011:

– Usmeritev k bolj konceptualnemu pristopu in pristopu, osredotočenemu na postopek, ob hkratnem upoštevanju neuspešnih politik in nepravilnega razvoja politik za odziv na nastale ovire.

– Bolj celostna in strateška uporaba vseh razpoložljivih instrumentov za podporo izvajanju OMK (zlasti PROGRESS).

– Bolj sistematično vključevanje ključnih rezultatov pri oblikovanju politik, ki izhajajo iz okrepljenega nadzora.

– Okrepitev analitičnega okvira, vključno s presojo socialnega vpliva.

– Nadaljnje izboljšanje upravljanja z zagotovitvijo stalnega sodelovanja zainteresiranih strani, vključno z lokalnimi organi, v celotnem obdobju izvajanja OMK.

– Okrepitev pozitivnega vzajemnega delovanja med OMK na socialnem področju in drugimi ustreznimi procesi EU v okviru lizbonske strategije.

– Boljše razširjanje rezultatov.

S svojo pobudo o dejavni vključenosti[3] je Komisija pozvala države članice in druge zainteresirane strani, naj predložijo predlog za nadaljnjo okrepitev sposobnosti OMK pri podpori prizadevanj držav članic za uresničitev skupnih socialnih ciljev. Pri tem morajo upoštevati subsidiarnost in razlike v razmerah različnih držav članic. Vendar je cilj, da se doseže skupna opredelitev glavnih priznanih izzivov z namenom soglasnega oblikovanja izvajalskih smernic. OMK bi tako postala bolj učinkovita pri spodbujanju najboljših praks in spremljanju napredka.

[1] Leta 2007 so nekatere države članice posodobile svoje strategije: AT, FR, NL, RO, FI, SE, SI in UK.

[2] Tudi nekateri drugi finančni instrumenti EU, kot je Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, prispevajo k socialni vključenosti.

[3] Posvetovanje na temo: „Posodabljanje socialnega varstva za večjo socialno pravičnost in gospodarsko kohezijo: spodbujanje dejavne vključitve oseb, najbolj oddaljenih od trga dela“, ki se je začelo 17. oktobra 2007, COM(2007) 620.