28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/23

—

opozarja, da bo teritorialna kohezija skupaj z ekonomsko in socialno kohezijo postala vsesplošni politični cilj Evropske unije;

—

poudarja, da je namen tega cilja omogočiti dostop vsakega območja Skupnosti do infrastrukture ter storitev splošnega gospodarskega pomena za izboljšanje življenjskih pogojev ljudi, za kar je treba izvajati mehanizme za usklajen razvoj Skupnosti kot celote;

—

meni, da je treba regionalno politiko spremeniti v skladu s tem novim ciljem, ne da bi jo ponovno nacionalizirali, in jo preusmeriti k doseganju pravega ravnovesja med odhodki za konkurenčnost in odhodki, ki naj bi zmanjšali razlike med območji; poziva Komisijo, naj pripravi pregled namenske dodelitve sredstev;

—

priporoča oblikovanje novih kazalnikov, ki omogočajo večje upoštevanje teritorialnih razlik med vsemi javnimi politikami;

—

poziva, naj se trem sklopom teritorialnega sodelovanja dodelijo dodatni finančni viri, ker to nedvomno prispeva k evropskemu povezovanju;

—

meni, da cilj teritorialne kohezije predpostavlja usklajenost sektorskih politik in kohezijske politike, pri čemer je treba upoštevati teritorialni vpliv sektorskih politik že pri njihovi zasnovi;

—

opozarja na pomen storitev splošnega pomena in storitev splošnega gospodarskega pomena kot resničnih nosilcev teritorialne kohezije in obžaluje, da se teritorialnega vpliva politik Skupnosti nanje ne preuči pred predstavitvijo zakonodajnih predlogov Komisije niti ne oceni pozneje;

—

meni, da je dobro teritorialno upravljanje ključnega pomena za uresničitev tega cilja, in poudarja, da je treba upravljanje izboljšati s krepitvijo partnerstva med lokalnimi in regionalnimi oblastmi po vzoru upravljanja na več ravneh.

Poročevalec

:

Jean-Yves Le Drian (PES/FR), predsednik regionalnega sveta Bretanje

1.

pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija 6. oktobra 2008 sprejela zeleno knjigo o teritorialni koheziji in tako omogočila začetek široke razprave na evropski ravni o tem konceptu, ki bo v skladu s pogodbo, ki je v postopku ratifikacije (člen 3 PEU), skupaj z ekonomsko in socialno kohezijo postal vsesplošni politični cilj Evropske unije (1);

2.

meni, da je treba področje uporabe teritorialne kohezije natančneje določiti. Predlaga, da Komisija pri opredelitvi teritorialne kohezije za osnovo vzame tri razsežnosti politike teritorialne kohezije, začrtane v 3. kohezijskem poročilu, in sicer, prvič, korektivno razsežnost „s tem, da se zmanjšajo obstoječe razlike,“ drugič, preventivno razsežnost s tem, da se „omogoča bolj medsebojno usklajeno vodenje […] sektorskih politik, ki so povezane s prostorom“, in tretjič, spodbujevalno razsežnost z „boljš[imi] povezav[ami] med območji“ in spodbujanjem „sodelovanj[a] med regijami“;

3.

meni, da mora teritorialna kohezija vključiti pomorsko razsežnost;

4.

meni, da je treba v prihodnosti iti dlje, kot sežejo vprašanja, ki jih je v zeleni knjigi zastavila Komisija, da bi zadostili političnemu dosegu koncepta teritorialne kohezije na ravni Skupnosti; podpira predlog o krepitvi sodelovanja različnih udeleženih organov in akterjev; strinja se, da je koncept teritorialne kohezije most med gospodarsko učinkovitostjo, socialno kohezijo in ekološkim ravnovesjem, saj pri načrtovanju političnih ukrepov v ospredje postavlja trajnostni razvoj, pri čemer se za izhodišče vzamejo vsakokratne teritorialne značilnosti posamezne regije;

5.

poziva Komisijo, da po obdobju posvetovanja pripravi belo knjigo, v kateri bodo s pomočjo izvedbe teritorialne ocene učinka vseh politik Skupnosti jasneje opredeljeni koncept teritorialne kohezije in njeni cilji na ravni EU.

6.

opozarja, da je v svojem mnenju o četrtem poročilu o koheziji zahteval, da mora kohezijska politika v prihodnje bolj upoštevati vprašanja teritorialne kohezije (2), vendar pri tem ne sme pozabiti na socialno in ekonomsko kohezijo, ki je eden pomembnih ciljev Skupnosti za zmanjševanje razlik;

7.

poudarja pomen teritorialne kohezije kot političnega cilja, poleg socialne in gospodarske kohezije, ki krepi ukrepe Skupnosti za povečanje solidarnosti v Evropski uniji in za učinkovit prispevek k trajnostnemu razvoju, hkrati pa spoštuje načelo subsidiarnosti in porazdelitev pristojnosti med različne ravni upravljanja;

8.

močno poudarja, da je treba cilj teritorialne kohezije izvajati na vsem ozemlju EU, torej v vseh regijah Evropske unije, ne da bi to vplivalo na prednostne cilje, opredeljene v okviru regionalne politike in ukrepov strukturnih skladov;

9.

poziva Komisijo, da razširi raziskave za oblikovanje ustreznih kazalnikov (po potrebi na podregionalni ravni) za socialno-ekonomske probleme različnih vrst regij, zlasti – vendar ne izključno – gorska območja, otoke, območja z nizko gostoto prebivalstva, obmejna območja ter najbolj oddaljene regije EU, katerih posebni položaj omenjata člena 158 in 299 Pogodbe ES, da bi tako poudarili specifične prednosti in ovire teh regij;

10.

poziva Komisijo, da bistveno izboljša statistične podatke in njihovo kartografsko predstavitev, da bodo bolje odražali dejansko stanje;

11.

poudarja, da je cilj teritorialne kohezije omogočiti dostop vsakega območja Skupnosti do infrastrukture ter storitev splošnega gospodarskega pomena in tako prispevati k izboljšanju življenjskih pogojev ljudi po evropskih standardih 21. stoletja, pri čemer priznava, da dostop ni samo geografsko pogojen, ampak ga določajo tudi povezljivost, obstoj in kakovost infrastrukture in storitev;

12.

meni, da pojem teritorialne kohezije temelji na načelu solidarnosti, za kar je treba izvajati mehanizme za usklajen razvoj Skupnosti kot celote in zmanjšanje razlik v razvoju različnih območij;

13.

opozarja, da zadnja kohezijska poročila poudarjajo povečevanje nekaterih teritorialnih razlik med evropskimi regijami in na podregionalni ravni. Za te razlike so značilni pojavi, kot je prostorsko ločevanje, ki vodijo v nekatere oblike getoizacije, in nazadovanje nekaterih oddaljenih območij. Bolj kot kdaj koli je zato potrebna vključitev teritorialne kohezije med horizontalne cilje Evropske unije;

14.

meni, da je ta potreba še toliko večja zaradi dodatnih stroškov, ki jih povzroča pomanjkanje teritorialne kohezije v Evropi, in sicer dodatnih okoljskih stroškov, ki jih povzročata preobremenjenost mestnih območij in globalno segrevanje, ter zaradi dodatnih socialnih stroškov, ki jih povzroča prostorska koncentracija socialnih problemov; meni tudi, da pomanjkanje teritorialne kohezije škodi delovanju enotnega evropskega trga, saj omejuje dostop nekaterih območij do svoboščin, ki jih vsebujejo Pogodbe;

15.

predlaga, da se teritorialno kohezijo vzame za enega glavnih elementov strategije EU pri reševanju trenutne finančne in gospodarske krize. Glede na kompleksnost izzivov, s katerimi se bo treba spopasti v prihodnjih letih, poziva, da se proračunske vire, če jih že ne bo mogoče povečati, ohrani vsaj na sedanji ravni;

16.

nasprotuje kakršni koli pobudi, ki bi zaradi okoliščin ali iz drugih razlogov delno ali prikrito skušala ponovno nacionalizirati kohezijsko politiko.

17.

meni, da se cilj teritorialne kohezije dopolnjuje s ciljem ekonomske in socialne kohezije in da se vse tri oblike kohezije morajo medsebojno krepiti, zato morajo cilj gospodarske, socialne in teritorialne kohezije upoštevati vse skupne politike s teritorialnim vplivom, zlasti pa regionalna politika; poziva Komisijo k razvoju modelov za sektorsko povezovanje na regionalni ravni, ki krepijo teritorialno kohezijo;

18.

poziva Komisijo, da v okviru namenske dodelitve sredstev iz strukturnih skladov za obdobje 2007–2013 pripravi pregled prispevka lizbonske in göteborške strategije k teritorialni koheziji;

19.

predlaga Komisiji, da prilagodi strateške cilje za obdobje 2014–2020, tako da bodo ti poleg socialne in gospodarske kohezije upoštevali teritorialno kohezijo; v zvezi s tem poziva, naj regionalna politika najde pravo ravnovesje med odhodki za konkurenčnost, ki spodbujajo gospodarsko rast v globalnem okolju, ter odhodki, ki naj bi zmanjšali razlike med območji, da bi tako dosegali cilje kohezije;

20.

priporoča razvoj novih orodij, zlasti kazalnikov, za odgovor na potrebe izvajanja teritorialne kohezije (3), vključno s podregionalnimi analizami. Za razvoj ustreznih regionalnih strategij in političnih odzivov morajo biti na voljo ustrezni instrumenti, ki omogočajo upoštevanje teritorialnih razlik med javnimi politikami (npr. razpoložljivi dohodek na prebivalca za upoštevanje prenosa sredstev kot dopolnilo BDP/preb., davčni prihodki, dostopnost različnih storitev (prometa, oskrbe z energijo, zdravstva, izobraževanja), demografska in poselitvena struktura prebivalstva (podatki o gostoti poseljenosti in deležu starega prebivalstva ter stopnji starostne odvisnosti) ali celo vzpostavitev indeksa človekovega razvoja (4)).

21.

opozarja na neizpodbitno evropsko dodano vrednost teritorialnega sodelovanja in njen prispevek k cilju teritorialne kohezije; v zvezi s tem poziva k bistvenemu povečanju dodeljenih proračunskih sredstev v celotni EU za ta vidik regionalne politike, kar bi omogočilo dodatne finančne vire in bi regionalna politika lahko segla dlje od izmenjave dobrih praks, vendar to ne bi smelo negativno vplivati na druga dva kohezijska cilja EU;

22.

poziva Komisijo, da bolje uporabi nove strateške priložnosti, ki se odpirajo s sodelovanjem na ravni evroregij, ki predstavljajo strateško raven upravljanja in ukrepanja in so povsem ustrezne za reševanje vprašanj, povezanih s teritorialno kohezijo; opozarja, da Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS) (5) z vzpostavljanjem strukture evropskega sodelovanja, povezane s čezmejnimi, čeznacionalnimi in podregionalnimi projekti, zagotavlja učinkovito sodelovanje v širokem spektru dejavnosti ter krepitev odnosov sosedstva, zbliževanje prebivalstva, prenos znanja in izmenjavo dobrih praks.

23.

poudarja specifično vlogo čezmejnega sodelovanja v evropskem povezovanju in pomen doseženega: zmanjšanje zaviralnega učinka na notranjih mejah EU, sprememba vloge zunanjih meja (usklajen razvoj, boj proti priseljevanju in nezakoniti trgovini, podpora razvoju obmejnih področij tretjih držav z EU), podpora preoblikovanju zunanjih meja v notranje meje ob pristopu novih držav članic;

24.

poziva Komisijo, naj nadaljuje s prizadevanji za poenostavitev in izboljšanje upravljanja čezmejnih programov, na primer z opredelitvijo skupnih dodeljenih sredstev na obeh straneh meje, ter podpira Komisijo pri njeni nameri, da pripravi pregled izvajanja EZTS.

25.

priporoča spodbujanje tovrstnega sodelovanja na ustreznih območjih (npr. morski bazeni in porečja ali gorski masivi), da bi izboljšali prostorsko povezovanje ter zmanjšali regionalne in podregionalne razlike v regijah in bi v okviru skupnih strategij prostorskega načrtovanja lahko učinkovito obravnavali vprašanja varstva okolja, boja proti onesnaževanju in izboljšanja prometnih omrežij, vendar bi bilo pri tem treba spoštovati vlogo in pristojnosti obstoječih javnih organov in strateške kohezijske prednostne naloge v določeni regiji;

26.

meni, da je treba spodbujati strateške ukrepe, kot je razvoj makroregij (npr. prihodnja strategija EU za baltsko regijo); na transnacionalni ravni morskih bazenov je treba uvesti okvire za inovativno upravljanje, katerih namen je spodbujati celostno pomorsko politiko, ki jo je EU pravkar sprejela, in zagotoviti večjo skladnost ukrepov Skupnosti v Uniji in tudi z zadevnimi tretjimi državami.

27.

poudarja pomen medregionalnega sodelovanja (ki ga Evropska komisija ne omenja v zeleni knjigi), saj je odlično orodje za izmenjavo izkušenj in dobrih praks med regijami, ki nimajo skupnih meja, vendar imajo skupne razvojne projekte, ki se med seboj dopolnjujejo. Vendar pa želi, da bi bil instrument medregionalnega sodelovanja z večjo prožnostjo pri izbiri področij sodelovanja v prihodnosti bolje prilagojen potrebam lokalnih in regionalnih skupnosti.

28.

poudarja potrebo po boljšem usklajevanju ukrepov za teritorialno sodelovanje z zunanjim vidikom tega sodelovanja, ob upoštevanju možnosti širitve EU (Zahodni Balkan in Turčija), ter z državami v okviru evropske sosedske politike, Rusko federacijo in državami, ki mejijo na najbolj oddaljene regije.

29.

meni, da je treba cilj teritorialne kohezije izvajati v vseh politikah Skupnosti. Zato je treba okrepiti dopolnjevanje med resorskimi politikami in regionalno politiko, pri tem pa zagotoviti njihovo medsebojno skladnost, ne glede na to, ali temeljijo na dodelitvi sredstev ali zakonodaji;

30.

s tega vidika obžaluje, da se politike Skupnosti preveč pogosto zasnuje in izvaja brez zadostnega upoštevanja njihovih teritorialnih posledic, zaradi česar se lokalne in regionalne skupnosti soočajo z negativnimi učinki teh politik (izguba dejavnosti ali delovnih mest, okoljska škoda, dodatna preobremenitev ali odseljevanje);

31.

opozarja na koristnost prostorskega načrtovanja kot celote tehnik, uporabljenih za doseganje usklajenega prepleta različne rabe in dejavnosti na območju, kar zagotavlja skladnost javnih politik Skupnosti in ciljev teritorialne kohezije;

32.

priznava, da je bil del teh problemov rešen z ukrepi regionalne politike Skupnosti, zlasti v programih pomoči ob gospodarskih spremembah (preoblikovanje industrije, razvoj podeželja v okviru reforme SKP);

33.

obžaluje stopnjo nedoslednosti med politikami za raziskave, tehnologijo, razvoj in inovacije ter teritorialno kohezijo in poudarja potrebo po večji teritorializaciji politike za raziskave in inovacije EU in držav članic;

34.

meni, da je po zgledu horizontalne socialne klavzule, ki jo predvideva Lizbonska pogodba, treba upoštevati teritorialni vpliv sektorskih politik že pri zasnovi (looking at the map before implementing policies), da bi tako predvideli njihove teritorialne učinke;

35.

poudarja, da so vseevropska prometna, energetska in telekomunikacijska omrežja izjemno pomembna za uresničevanje teritorialne kohezije, in poziva Komisijo, naj se nanje še posebej osredotoči;

36.

predvsem poudarja potrebo po uskladitvi javnih politik Skupnosti na območjih, ki so stičišča kopnega in morja.

37.

meni, da mora SKP, ki ima velik teritorialni vpliv, namesto da bi povečevala razlike med regijami, bolj prispevati k teritorialni koheziji s predvidevanjem teritorialnih učinkov prihodnje reforme, da bi tako omejila negativne učinke in zagotovila prilagoditvene ukrepe za regije, ki bi jih ta reforma lahko prizadela;

38.

priporoča boljše usklajevanje ukrepov za razvoj podeželja v okviru 2. stebra SKP z regionalno politiko, da bi tako zagotovili večje dopolnjevanje med razvojem podeželja in mest, končni cilj pa naj bi bil čim večja možna poenostavitev in ustvarjanje sinergije med politikami na tehnični in politični ravni v programih po letu 2013.

39.

meni, da v okviru razvoja skupne prometne politike in njenega vpliva na podnebne spremembe ne gre pozabiti posebnega pomena te politike za regije, saj je njihova dostopnost odvisna izključno od nekaterih vrst prometa, zlasti letalskega;

40.

predlaga, da prihodnji pregled vseevropskega prometnega omrežja na podlagi ustreznih standardov posebej upošteva zagotavljanje lokalne dostopnosti območij ter s povezovanjem z mestnimi prometnimi omrežji pomembno prispeva k splošni povezanosti in koheziji.

41.

meni, da se občutljivo vprašanje podnebnih sprememb ne zastavlja v vseh regijah enako (na primer v zvezi z izvajanjem sistema Skupnosti za trgovanje z emisijami toplogrednih plinov, z upravljanjem obalnih območij …).

42.

opozarja na pomen SSGP kot resničnih nosilcev teritorialne kohezije, ki ga omenja primarna zakonodaja Skupnosti (člen 16 PES), in v zvezi s tem obžaluje, da se teritorialnega vpliva politik Skupnosti na storitve splošnega pomena (SSP), zlasti na storitve splošnega gospodarskega pomena (SSGP), ne prouči pred predstavitvijo zakonodajnih predlogov Komisije niti ne oceni pozneje;

43.

poudarja nevarnost razdrobljenosti notranjega trga, če državljani nimajo dostopa do storitev na lokalni ravni, čeprav se zagovarja cilj ohranitve univerzalne storitve;

44.

zagovarja ohranitev splošnega dostopa do teh storitev v okviru običajnih obveznosti javnih storitev zaradi enake obravnave in kot pogoj za vključevanje regij v globalno ekonomijo;

45.

v skladu z načelom subsidiarnosti, zapisanem v Pogodbi, in s protokolom o storitvah splošnega pomena v Lizbonski pogodbi zahteva, da se ohrani pravica in svoboščina lokalnih in regionalnih oblasti, da opravljajo svojo vlogo izvajalcev, upravljavcev ali uporabnikov SSGP;

46.

ponovno opozarja na potrebo, da se lokalnim in regionalnim skupnostim kot izvajalcem, upravljavcem ali uporabnikom SSGP zagotovi pravna varnost, za kar bi bilo treba na ravni Skupnosti v ustreznih okvirih na medsektorski način priznati njihovo vlogo in skladnost njihovih posebnih značilnosti, zlasti glede oddajanja javnih naročil in državnih pomoči.

47.

poudarja, da je zaradi ukrepov več ravni upravljanja na enem samem območju, ki imajo različne, včasih nasprotne učinke, treba izboljšati kakovost upravljanja na ravni, ki je čim bližja državljanom, predvsem pri njeni teritorialni razsežnosti, da bi tako odpravili pomanjkanje povezanosti javnih politik; ta nov vzorec teritorialnega upravljanja je ključnega pomena za uresničitev cilja teritorialne kohezije;

48.

meni, da bi morala Komisija poleg sedanjih institucionalnih odnosov opredeliti še druge instrumente, ki bi lahko olajšali vertikalno sodelovanje med različnimi ravnmi upravljanja;

49.

opozarja, da cilj teritorialne kohezije ne sme pomeniti sprememb pri razdelitvi pristojnosti, zlasti pri načrtovanju prostora, ki mora ostati v pristojnosti držav članic in njihovih lokalnih in regionalnih skupnosti. Vendar bi morale vlade držav članic, zlasti v bolj centraliziranih državah, okrepiti sodelovanje z akterji na lokalni in regionalni ravni, da bi izboljšale usklajevanje nacionalnih sektorskih politik na regionalni oz. lokalni ravni;

50.

poziva k razjasnitvi pristojnosti držav članic na različnih ravneh upravljanja in pri razvoju medsektorskih ali horizontalnih politik in funkcij usklajevanja;

51.

zahteva več pristojnosti odločanja pri upravljanju strukturnih skladov za regionalne skupnosti; vse regije v EU bi morale prejeti status organa upravljanja;

52.

priporoča krepitev upravljanja na več ravneh (6), da bi dosegli opredelitev skupnih strateških ciljev, na primer glede dostopa, trajnostnega razvoja in pomorske politike, pri čemer bi vsak udeleženec sodeloval glede na svoje možnosti, tako da bi zagotovili, da se načelo partnerstva uporablja v celoti. Resnično upravljanje na več ravneh obsega tudi skupno izvajanje in nadaljnje spremljanje;

53.

v tem okviru spominja, da so pristojni ministri v akcijskem programu za izvajanje teritorialne agende Evropske unije 23. novembra 2007 izrazili „prepričanje, da je upravljanje na več ravneh temeljno orodje za uravnotežen prostorski razvoj EU“, ter ponudili, „da se z izbranimi zainteresiranimi stranmi ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi posvetujejo o izvajanju prednostnih nalog teritorialne agende“;

54.

poziva Komisijo, naj pozorneje prouči obstoječe prakse pri izvajanju partnerstva v 27 državah Unije, da bi okrepili zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti in njihovih združenj in bi ti postali proaktivni partnerji.