18.3.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 71/1

(1)

Kemijsko onesnaževanje površinskih voda predstavlja grožnjo za vodno okolje z učinki, kot so akutna in kronična strupenost za vodne organizme, kopičenje v ekosistemih ter izguba habitatov in biotske raznovrstnosti, ogroža pa tudi zdravje ljudi. Prednostno bi bilo treba ugotoviti vzroke onesnaženosti ter se pri viru spopasti z emisijami na najbolj ekonomičen in okoljsko učinkovit način.

(2)

Sklep št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (3) določa, da so okolje, zdravje in kakovost življenja ključne okoljske prednostne naloge navedenega programa, pri čemer je izpostavljena zlasti potreba po bolj specifični zakonodaji na področju vodne politike.

(3)

Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (4) določa strategijo proti onesnaževanju vode in zahteva dodatne specifične ukrepe za nadzor nad onesnaževanjem in okoljske standarde kakovosti (OSK). Direktiva določa OSK v skladu z določbami in cilji Direktive 2000/60/ES.

(4)

V skladu s členom 4 Direktive 2000/60/ES bi morale države članice izvajati potrebne ukrepe v skladu s členom 16(1) in (8) navedene direktive, z namenom, da postopno zmanjšajo onesnaževanje s prednostnimi snovmi in ustavijo ali postopno odpravijo emisije, odvajanje in uhajanje prednostnih nevarnih snovi.

(5)

Od leta 2000 so bili sprejeti številni akti Skupnosti, ki določajo ukrepe za nadzor nad emisijami v skladu s členom 16 Direktive 2000/60/ES za posamezne prednostne snovi. Poleg tega mnogo ukrepov za varstvo okolja spada na področje druge obstoječe zakonodaje Skupnosti. Prednost bi bilo zato treba nameniti izvajanju in reviziji obstoječih instrumentov in ne uvedbi novega nadzora.

(6)

V zvezi z nadzorom nad emisijami prednostnih snovi iz točkovnih in razpršenih virov iz člena 16 Direktive 2000/60/ES se zdi bolj stroškovno-učinkovito in sorazmerno za države članice, da poleg izvajanja druge veljavne zakonodaje Skupnosti, po potrebi vključijo v program ukrepov, ki jih je treba v skladu s členom 10 Direktive 2000/60/ES pripraviti za vsako vodno območje, druge ustrezne ukrepe nadzora v skladu s členom 11 navedene direktive.

(7)

Odločba št. 2455/2001/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2001 o določitvi seznama prednostnih snovi na področju vodne politike in o spremembi Direktive 2000/60/ES (5) določa prvi seznam 33 snovi ali skupin snovi, glede katerih je treba na ravni Skupnosti prednostno ukrepati. Med temi prednostnimi snovmi so bile nekatere opredeljene kot prednostne nevarne snovi, v zvezi s katerimi bi morale države članice izvajati potrebne ukrepe, da se ustavijo ali postopno odpravijo emisije, izpusti in uhajanje. Nekatere snovi so bile pregledane in bi jih bilo treba razvrstiti. Komisija bi morala v skladu s časovnim razporedom iz člena 16 Direktive 2000/60/ES nadaljevati s pregledom seznama prednostnih snovi in na podlagi dogovorjenih meril, ki prikazujejo tveganje za vodno okolje ali tveganje preko vodnega okolja, določiti snovi, glede katerih bi bilo treba prednostno ukrepati, ter po potrebi predstaviti ustrezne predloge.

(8)

Glede na interese Skupnosti in za učinkovitejše urejanje varstva površinskih voda je primerno določiti OSK za onesnaževala, opredeljena kot prednostne snovi, na ravni Skupnosti, in prepustiti državam članicam, da po potrebi določijo pravila za preostala onesnaževala na nacionalni ravni, ob upoštevanju ustreznih predpisov Skupnosti. Vendar pa osem onesnaževal, ki spadajo v področje uporabe Direktive Sveta 86/280/EGS z dne 12. junija 1986 o mejnih vrednostih in ciljih kakovosti pri odvajanju določenih nevarnih snovi, vključenih v seznam I Priloge k Direktivi 76/464/EGS (6), in so del skupine snovi, v zvezi s katerimi bi morale države članice izvajati ukrepe z namenom, da se doseže dobro kemijsko stanje do leta 2015, ob upoštevanju členov 2 in 4 Direktive 2000/60/ES, ni bilo vključenih na seznam prednostih snovi. Vendar so se skupni standardi, določeni za ta onesnaževala, izkazali kot koristni, zato je primerno, da se njihovo urejanje ohrani na ravni Skupnosti.

(9)

Zaradi tega določbe v zvezi s sedanjimi cilji kakovosti okolja iz Direktive Sveta 82/176/EGS z dne 22. marca 1982 o mejnih vrednostih in ciljih kakovosti pri odvajanju živega srebra v industriji, ki uporablja kloralkalno elektrolizo (7), Direktive Sveta 83/513/EGS z dne 26. septembra 1983 o mejnih vrednostih in ciljih kakovosti v zvezi z izpustom kadmija (8), Direktive Sveta 84/156/EGS z dne 8. marca 1984 o mejnih vrednostih in zahtevah glede kakovosti pri odvajanju živega srebra v industriji, ki ne uporablja kloralkalne elektrolize (9), Direktive Sveta 84/491/EGS z dne 9. oktobra 1984 o mejnih vrednostih in ciljih kakovosti pri odvajanju heksaklorocikloheksana (10) in Direktive 86/280/EGS ne bodo več potrebne in bi jih bilo treba črtati.

(10)

Kemijsko onesnaženje lahko vpliva na vodno okolje tako kratkotrajno kot dolgotrajno, zato bi bilo treba OSK določati na podlagi podatkov o akutnih, pa tudi kroničnih posledicah. Za zagotovitev ustrezne zaščite vodnega okolja in zdravja ljudi bi bilo treba določiti OSK kot letne povprečne vrednosti na ravni, ki zagotavlja zaščito pred dolgoročno izpostavljenostjo, in največje dovoljene koncentracije za zaščito pred kratkoročno izpostavljenostjo.

(11)

Države članice lahko v skladu s pravili iz oddelka 1.3.4 Priloge V k Direktivi 2000/60/ES v zvezi s spremljanjem izpolnjevanja OSK, vključno tistih, ki so izraženi z največjo dovoljeno koncentracijo, za obravnavo ubežnikov (skrajna odstopanja od povprečja) in napačnih odčitavanj uvedejo statistične metode, kot je izračun percentilov, da se zagotovi sprejemljiva raven zaupanja in natančnosti. Za zagotovitev primerljivosti spremljanja stanja med državami članicami je primerno, da se s pomočjo postopka komitologije določijo podrobna pravila za takšne statistične metode.

(12)

Na tej stopnji bi bilo treba vrednosti OSK na ravni Skupnosti za večino snovi uvesti zgolj za površinske vode. Vendar pri heksaklorobenzenu, heksaklorobutadienu in živem srebru z določitvijo OSK zgolj za površinske vode ni mogoče zagotoviti varstva pred posrednimi učinki in sekundarnim zastrupljanjem na ravni Skupnosti. Za te tri snovi bi bilo zato primerno na ravni Skupnosti določiti OSK za žive organizme. Da bi se državam članicam omogočila prilagodljivost glede na njihovo strategijo spremljanja stanja, bi morale imeti možnost, da bodisi spremljajo in uporabljajo te OSK za žive organizme ali določijo strožje OSK za površinske vode, ki zagotavljajo enako raven varstva.

(13)

Države članice bi poleg tega morale imeti možnost, da na nacionalni ravni določijo OSK za usedline in/ali žive organizme in jih uporabljajo namesto OSK za vodo, določenih v tej direktivi. Te OSK bi bilo treba določiti s preglednim postopkom, ki vključuje obveščanje Komisije in drugih držav članic, da se zagotovi enaka raven varstva, kot jo zagotavljajo OSK za vodo, vzpostavljeni na ravni Skupnosti. Komisija bi morala povzeti ta obvestila v svojem poročilu o izvajanju Direktive 2000/60/ES. Ker usedline in živi organizmi ostajajo pomemben medij za spremljanje nekaterih snovi, bi morale države članice, zato da bi ocenile trende in dolgoročne vplive antropogene dejavnosti, sprejeti ukrepe v skladu s členom 4 Direktive 2000/60/ES s ciljem zagotoviti, da se sedanje ravni onesnaženja v živih organizmih in usedlinah ne bodo znatno povečale.

(14)

Države članice morajo ravnati v skladu z Direktivo Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (11), in upravljati vodna telesa površinske vode, namenjena za odvzem pitne vode, v skladu s členom 7 Direktive 2000/60/ES. To direktivo bi bilo torej treba izvajati brez poseganja v zahteve, ki morebiti zahtevajo strožje standarde.

(15)

V bližini izpustov iz točkovnih virov so koncentracije onesnaževal ponavadi večje kot okoliške koncentracije v vodi. Zato bi bilo treba državam članicam omogočiti uporabo območij mešanja, v kolikor ne vplivajo na skladnost preostalega telesa površinske vode z ustreznimi OSK. Obseg območij mešanja bi moral biti omejen na bližino mesta izpustov in sorazmeren.

(16)

Treba je preverjati doseganje ciljev za ustavitev ali postopno odpravo in zmanjšanje iz člena 4(1)(a) Direktive 2000/60/ES, ter zagotoviti preglednost presoje doseganja teh obveznosti, zlasti glede obravnave pomembnih emisij, izpustov in uhajanj kot rezultat človekove dejavnosti. Nadalje je časovni načrt za ustavitev ali postopno odpravo in zmanjšanje lahko povezan le s popisom. Omogočiti bi bilo treba tudi oceno uporabe člena 4(4) do (7) Direktive 2000/60/ES. Prav tako je potrebno tudi ustrezno sredstvo za merjenje uhajanj snovi, ki so že v naravi ali so posledica naravnih procesov, kjer popolna ustavitev ali postopna odprava iz vseh morebitnih virov ni možna. Za izpolnitev teh zahtev bi morala vsaka država članica pripraviti popis emisij, izpustov in uhajanj za vsako vodno območje ali del vodnega območja na svojem ozemlju.

(17)

Da bi se pri pripravi teh popisov izognile podvajanju dela in zagotovile njihovo skladnost z drugimi obstoječimi instrumenti na področju varstva površinskih voda, bi morale države članice uporabiti podatke, zbrane na podlagi Direktive 2000/60/ES in Uredbi (ES) št. 166/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. januarja 2006 o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal (12).

(18)

Da bi bolje odražale svoje potrebe, bi morale imeti države članice za merjenje osnovnih vnosov popisa možnost izbire ustreznega enoletnega referenčnega obdobja. Treba pa bi bilo upoštevati dejstvo, da se lahko uhajanja ob uporabi pesticidov iz leta v leto močno razlikujejo zaradi različnih stopenj uporabe, na primer zaradi različnih podnebnih razmer. Zato bi moralo biti državam članicam omogočeno, da se pri nekaterih snoveh, ki jih zajema Direktiva Sveta 91/414/EGS z dne 15. julija 1991 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet (13), odločijo za triletno referenčno obdobje.

(19)

Da bi optimizirali uporabo popisa, je primerno določiti rok, v katerem Komisija preveri, ali se emisije, izpusti in uhajanje približujejo doseganju ciljev iz člena 4(1)(a) Direktive 2000/60/ES.

(20)

Več držav članic je prizadetih zaradi onesnaževanja iz vira, ki leži izven njihove nacionalne pristojnosti. Zato je primerno izrecno navesti, da država članica zaradi prekoračitve OSK kot posledice čezmejnega onesnaževanja ne krši obveznosti iz te direktive, če so bili izpolnjeni določeni pogoji in če je, kjer je to primerno, uporabila ustrezne določbe Direktive 2000/60/ES.

(21)

Na podlagi poročil držav članic bi morala Komisija preveriti, ali obstaja potreba po dodatnih specifičnih ukrepih na ravni Skupnosti, in po potrebi predložiti ustrezne predloge.

(22)

Merila za opredelitev snovi, ki so obstojne, bioakumulativne in strupene, kakor tudi za druge enako zaskrbljujoče snovi, zlasti zelo obstojne in močno bioakumulativne, kakor so navedene v Direktivi 2000/60/ES, so določena v Tehničnem navodilu za presojo tveganja v podporo Direktivi Komisije 93/67/EGS z dne 20. julija 1993 o določitvi načel za ocenjevanje tveganja za človeka in okolje v zvezi s snovmi, prijavljenimi v skladu z Direktivo Sveta 67/548/EGS (14), Uredbo Komisije (ES) št. 1488/94 z dne 28. junija 1994 o določitvi načel za ocenjevanje tveganja, ki ga obstoječe snovi predstavljajo za ljudi in okolje v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 793/93 (15) in Direktivo 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 o dajanju biocidnih pripravkov v promet (16). Za zagotovitev skladnosti med zakonodajo Skupnosti bi bilo treba uporabiti samo ta merila za snovi, ki so v pregledu v skladu z Odločbo št. 2455/2001/ES, Prilogo X k Direktivi 2000/60/ES pa bi bilo treba v skladu s tem zamenjati.

(23)

Obveznosti, določene v direktivah, navedenih v Prilogi IX k Direktivi 2000/60/ES, so že vključene v Direktivo Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (17) ter v Direktivo 2000/60/ES, ob tem pa je zagotovljena najmanj enaka raven zaščite, če se OSK ohranijo ali pregledajo. Da bi zagotovili skladen pristop h kemijskem onesnaževanju površinskih voda ter poenostavili in razjasnili obstoječo zakonodajo Skupnosti na tem področju, je primerno v skladu z Direktivo 2000/60/ES z učinkom od 22. decembra 2012 razveljaviti direktive 82/176/EGS, 83/513/EGS, 84/156/EGS, 84/491/EGS in 86/280/EGS.

(24)

Obravnavana so bila priporočila iz Direktive 2000/60/ES, zlasti priporočila Znanstvenega odbora za strupenost, strupenost za ekosisteme in okolje.

(25)

V skladu z odstavkom 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (18) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno zakonodajo.

(26)

Ker cilja te direktive, in sicer doseganja dobrega kemijskega stanja površinskih voda z določitvijo OSK za prednostne snovi in nekatera druga onesnaževala, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči, in ker se ta cilj zaradi ohranjanja enake ravni varstva površinskih voda v vsej Skupnosti lažje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego tega cilja.

(27)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (19).

(28)

Zlasti bi morala biti Komisija pooblaščena za spreminjanje točke 3 dela B Priloge I. Ker je ta ukrep splošnega obsega in je namenjen spreminjanju nebistvenih določb te direktive ali dopolnjevanju te direktive z dodajanjem novih nebistvenih določb, ga je zato treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5(a) Sklepa 1999/468/ES –

(a)

za živo srebro in njegove spojine uporabljajo OSK v vrednosti 20 μg/kg, in/ali za heksaklorobenzen OSK v vrednosti 10 μg/kg in/ali za heksaklorobutadien OSK v vrednosti 55 μg/kg, pri čemer ti OSK veljajo za tkivo (mokra teža), države članice pa izberejo najprimernejši indikator med ribami, mehkužci, raki in drugimi živimi organizmi;

(b)

za določene snovi določijo in uporabljajo OSK, ki niso omenjeni v točki (a) za usedline in/ali žive organizme. Ti OSK nudijo raven varstva, ki bo vsaj takšna, kot jo nudijo OSK za vodo iz dela A Priloge I;

(c)

za snovi iz točk (a) in (b) določijo pogostost spremljanja stanja v živih organizmih in/ali usedlinah. Spremljanje stanja se izvede vsaj enkrat letno, razen če je na podlagi tehničnega znanja in strokovne presoje upravičeno spremljanje v drugačnih časovnih presledkih; in

(d)

Komisijo in druge države članice prek odbora iz člena 21 Direktive 2000/60/ES obvestijo o snoveh za katere so bili v skladu s točko (b) določeni OSK, razlogih in utemeljitvah za uporabo tega pristopa, določenih alternativnih OSK, vključno s podatki in metodologijo, na podlagi katerih so bili oblikovani, vrstah površinskih voda, za katere bi se uporabljali, ter o pogostosti načrtovanega spremljanja stanja in utemeljitvi te pogostosti.

(a)

omejen na bližino mesta izpustov;

(b)

sorazmeren glede na koncentracije onesnaževal na mestih izpustov in pogoje o emisijah onesnaževal iz predhodnih pravnih ureditev, kot so dovoljenja in/ali odobritve, iz člena 11(3)(g) Direktive 2000/60/ES in katere koli druge ustrezne zakonodaje Skupnosti v skladu z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij in členom 10 Direktive 2000/60/ES, zlasti po pregledu teh predhodnih ureditev.

(a)

prekoračitev izvira iz vira onesnaževanja izven njene nacionalne pristojnosti, in

(b)

zaradi takšnega čezmejnega onesnaževanja ni mogla izvesti učinkovitih ukrepov, da bi dosegla ustrezne OSK, in

(c)

je uporabila mehanizme usklajevanja iz člena 3 Direktive 2000/60/ES in, kjer je primerno, določbe člena 4(4), (5) in (6) navedene direktive za vodna telesa, prizadeta zaradi čezmejnega onesnaževanja.