9.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 204/47

1.1

Združeni narodi so v imenu svojih držav članic predlagali „globalno usklajeni sistem“ (GHS) za merila in postopke, ki se uporabljajo za „razvrščanje, pakiranje in označevanje kemikalij“. Njegov namen je podpreti svetovno trgovino in pomagati manj razvitim gospodarstvom pri prizadevanjih za zdravje in varnost delavcev in potrošnikov.

1.2

EESO odločno podpira ta cilj globalne uskladitve, obliko in pravno podlago za izvedbeno zakonodajo, ki jo predlaga Komisija, ter predlagan časovni načrt izvedbe za proizvajalce in dobavitelje, ki sovpada s prvim pomembnim rokom za registracijo „snovi“ v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 (REACH).

1.3

EESO se strinja tudi z oceno Komisije, da so spremembe sistema, ki je bil razvit v EU v zadnjih 40 letih, sicer neizogibne in imajo široko podporo, vendar bodo kratkoročne koristi v EU verjetno zanemarljive, stroški pa morda visoki. Zato EESO meni, da bi bilo treba pri prvotni oceni učinka več pozornosti nameniti tem precej nenavadnim okoliščinam. Ker ni nobene pomembne skupne koristi, bi morala vsak dodatek k obstoječi zakonodaji ali njeno spremembo, ki ni bistvena za izvajanje predloga ZN, spremljati ločena zdravstvena, varnostna ali gospodarska utemeljitev. Treba je predvsem poskrbeti, da obstoječi standardi ne bodo ogroženi v neizogibno dolgem prehodnem obdobju med tema precej enakovrednima sistemoma. Nujno bo treba zagotoviti ozaveščanje na prodajnem mestu.

1.4

EESO prav tako meni, da je glede na zelo kratke roke in potrebo po omejitvi začetnih stroškov v predlogu in v njegovi takojšnji uporabi še prostor za prožnost. Veliko let je trajalo, da se je sedanji sistem razvil tako, da učinkovito ščiti zdravje in varnost delavcev in potrošnikov po vsej EU, in verjetno bo tako tudi z novim globalno usklajenim sistemom. Vendar je ključnega pomena, da se tako v ZN kot v Komisiji nameni dovolj dolgoročnih virov za zagotovitev nadaljevanja procesa usklajevanja in za njegovo razširitev tudi na dejansko razvrščanje in označevanje blaga, s katerim se veliko trguje, in ne bo omejen samo na merila, na katerih temeljijo te razvrstitve.

1.5

EESO z zaskrbljenostjo opaža, da je ta predlog zelo dolg že sam po sebi in tudi skupaj z nedavnimi predlogi, kot je REACH, številnimi drugimi zakonodajnimi dokumenti EU, s katerimi sta oba povezana, ter vse številnejšimi smernicami, ki zdaj veljajo za nujne. Nov pristop je bistvenega pomena, da se prepreči nepopravljiva škoda za evropsko industrijo (kaj šele za proces spremljanja ali spreminjanja zakonodaje). Preprosto ni razumno pričakovati, da bi morali vsi, od lastnika najmanjšega MSP do običajno večjih skupin odgovornih uradnikov v pristojnih nacionalnih organih, že samo informacije o teh temah rutinsko iskati v sklopu predpisov, ki obsegajo več kot 20 000 strani. Treba je najti boljšo rešitev.

1.6

V okviru tega EESO tudi obžaluje, da ni ključnih opredelitev in zlasti da je beseda „pripravki“, ki vsebuje poseben toksikološki pomen, zamenjana z besedo „zmesi“, ki ga ne. Ker v EU še vedno ni opredelitve besed „kemikalija“ in „kemičen“, prihaja do zmede med delavci, potrošniki, vodstvenimi delavci in zakonodajalci. Ta predlog, katerega vsebina naj bi bila nevtralna in nesporna, nudi dobro priložnost za odpravo napak v podrobnostih, kar se že dogaja v tehničnih dodatkih. Takoj se je treba lotiti zagotovitve standardnega sklopa opredelitev, ki bi veljale za vso zadevno zakonodajo, končni rezultat pa bi bil glosar ključnih besed v vseh jezikih, ki bi pojasnil, kateri pojmi imajo enak pomen (na primer „kemikalija“, „kemična snov“ in „snov“) in kateri različne pomene ali pa njihovi pomeni niso povezani med seboj (npr. „izdelek“ in „proizvod“). Preprečiti bi bilo treba tudi kulturne pomote ali asociacije, povezane z izrazoma „snovi“ (ki lahko pomenijo droge, alkohol ali tobak) in „kemikalije“ (ki lahko namiguje na teroristične ali druge nezakonite dejavnosti), do katerih prihaja v nekaterih jezikih.

1.7

EESO opaža tudi dvojno nevarnost pretiranega razvrščanja in označevanja, ki konec koncev zmanjšujeta učinek bistvenih opozoril, ter zanašanja na oznake kot edine vire informacij za delavce in potrošnike. Ključne informacije seveda morajo biti vključene. Pomembna je tudi navedba drugih lahko dostopnih virov informacij. Naraščanje spletnega nakupovanja in spletnega iskanja informacij o koristih in tveganjih določenih izdelkov kaže, da je nujno nadaljevati delo na tem področju. Za potrebe reševalcev in centrov za zastrupitve dolgi seznami standardiziranih in neznanih izrazov za sestavine kompleksnih zmesi niso najboljša rešitev. Najboljšo zaščito vsem vpletenim nudijo podatki o splošni nevarnosti in varnem ravnanju skupaj s kontaktnimi podatki 24-urnega svetovalnega centra. V posebnih okoliščinah, v katerih gre za zaščitene postopke za izdelavo farmacevtske oblike, je s tem pristopom, tako kot v sedanji zakonodaji, zaščiten tudi proizvajalec.

1.8

EESO ugotavlja, da ni predlagana oznaka za pogosto zelo majhne količine, ki se prenašajo med laboratoriji za namene znanstvenega preučevanja ali raziskav in razvoja v podjetjih. To bi bilo mogoče brez težav dodati zbirki oznak, ki jih predlagajo ZN, in ji dati prednost pred trenutno predlaganim odstopanjem, ki je izjemno omejevalno, nesorazmerno in drago.

1.9

EESO poleg tega opozarja, da bo treba vse bolj pregledovati kakovost uporabljenih podatkov in odločitev različnih oblasti po vsem svetu. Zagotovo se bo nadaljeval pritisk za uskladitev rezultatov razvrščanja in ne samo meril in procesov, ki vodijo do njih. V tem primeru je lažje razumeti globalne potrebe in koristi.

2.1

Namen tega predloga je uskladiti sedanjo zakonodajo EU z nedavno sprejetim modelom ZN za „globalno usklajeni sistem“ za razvrščanje, označevanje in pakiranje surovin, intermediatov in končnih proizvodov, ki so opredeljeni kot „nevarni“ ter imenovani „kemikalije“, „snovi“, „zmesi“ ali „pripravki“. Evropska zakonodaja iz leta 1967 bo nadomeščena. Številne druge direktive in uredbe, ki se trenutno izvajajo, bo treba spremeniti, vključno z Uredbo (ES) št. 1907/2006 (REACH). Dolgoročnejši učinki v EU naj bi bili pozitivni, če bo mogoče omejiti stroške in uresničiti nekatere manjše koristi. Na splošno bi moral predlog olajšati svetovno trgovino in hkrati ohraniti visoke standarde za zaščito zdravja ljudi in okolja.

2.2

Nadomeščena bo 40 let stara Direktiva o nevarnih snoveh 67/548/EGS, ki na splošno velja za prvi vseevropski zakonodajni akt o „kemikalijah“, namenjen zlasti zagotavljanju varnosti delavcev. Ta direktiva, številne druge direktive, ki jo spreminjajo, in prilagoditve tehničnemu napredku zdaj zagotavljajo proizvajalcem, trgovcem, delavcem, distributerjem in potrošnikom v EU in zunaj nje usklajen sistem za razvrščanje nevarnih snovi, pri čemer uporabljajo natančno predpisane preizkuse na podlagi dogovorjenih končnih točk in meril nevarnosti. Urejajo tudi pravilno označevanje, ki obsega omejeno število piktogramov in standardiziranih stavkov za opredelitev možnih tveganj in priporočenih postopkov za varno ravnanje, ter pakiranje, ki zagotavlja zaščito rednih uporabnikov in ranljivih skupin, zlasti majhnih otrok.

2.3

Enaindvajset let po sprejetju Direktive 67/548/EGS je bil z Direktivo o nevarnih pripravkih 88/379/EGS ta postopek razširjen s „snovi“ (razmeroma omejen seznam „elementov in njihovih spojin“) na teoretično neomejen seznam „pripravkov“ („zmesi dveh ali več snovi“). Zaradi spoznanja, da preizkusi na živalih v takšnem obsegu niso zaželeni ali mogoči, je bilo z direktivo v evropsko zakonodajo prvič uvedeno teoretično razmerje med znanimi ali določljivimi nevarnostmi sestavnih snovi in najverjetnejšo nevarnostjo končne zmesi. To je bilo nato mogoče uporabiti za razvrstitev, označitev in pakiranje pripravka, ne da bi bili potrebni dodatni preizkusi.

2.4

Glede na to, da so proizvodi, ki se prodajajo potrošnikom, večinoma res „pripravki“ (ali celo „izdelki“), je bil to pomemben korak k zagotavljanju varnosti potrošnikov pri izdelkih, ki jih ne pokrivajo posebne in bolj omejevalne direktive, na primer tiste, ki se nanašajo na prodajo pesticidov, detergentov ali kozmetike. Direktiva iz leta 1988 je bila leta 1999 precej spremenjena z Direktivo 1999/45/ES.

2.5

Omenjene direktive skupaj s podporno Direktivo o varnostnih listih 91/155/EGS, ki je bila pozneje prav tako spremenjena, že dolga leta zagotavljajo temelje za varstvo delavcev in potrošnikov po vsej EU. Povezane so praktično z vso zakonodajo EU, namenjeno varstvu zdravja ljudi, varnosti in okolja, ter k njej tudi prispevajo. Direktive je treba redno posodabljati, da odražajo spremembe področja uporabe, proizvodne tehnologije in preskusnih metod, razpoložljivosti proizvodov in možnosti uporabe ter najnovejša znanstvena dognanja o posledicah vsega naštetega in načinih za ublažitev neželenih učinkov.

2.6

Enako pomembno je, da „te direktive izvajajo cilje notranjega trga“, tj. vzpostavitev enotnega trga v EU za različne proizvode, na katere vplivajo. Proizvode, ne glede na to ali so surovine, naravni ali sintetični proizvodi, intermediati, tokovi odpadkov, končni proizvodi ali izdelki, je mogoče varno uvažati v države članice ali z njimi trgovati v njih ali med njimi, če so v skladu s temi in drugimi relevantnimi zakonodajnimi akti EU.

2.7

Leta 2001 je Evropska komisija izdala belo knjigo o strategiji za prihodnjo politiko o kemikalijah. Ta je svoj vrh dosegla lani s sprejetjem Uredbe (ES) št. 1907/2006, znane tudi pod imenom REACH, o „registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij“. S spremljevalno Direktivo 2006/121/ES, ki je bila objavljena in sprejeta skupaj z uredbo, so bile v Direktivo 67/548/EGS vnesene dodatne spremembe za uskladitev obeh aktov. Ta proces se bo predvidoma nadaljeval, ko bo na voljo več podatkov ali ko se bodo spremenile zakonodajne potrebe.

2.8

Vse navedene direktive se nanašajo in vplivajo na proizvodnjo, distribucijo in trženje opredeljenih izdelkov v EU ter na trgovino med EU in njenimi uvoznimi in izvoznimi partnerji. Podobne, vendar ne enake sisteme so v približno enakem obdobju neizogibno razvili tudi v številnih drugih gospodarstvih po vsem svetu, s katerimi EU redno trguje prek številnih velikih, srednje velikih in malih podjetij, ustanovljenih znotraj in zunaj njenih meja.

2.9

Številne druge države, ki imajo na splošno manj razvita gospodarstva in/ali zakonodajne strukture, priznavajo potrebo po sistemu za razvrščanje, označevanje in pakiranje „nevarnih snovi“, vendar čakajo na dogovor o modelu, priznanem na svetovni ravni, ki ga bodo nato izvajale na lokalni ravni.

2.10

Združeni narodi so na začetku devetdesetih let 20. stoletja priznali, da bi lahko ti lokalno razviti nacionalni ali regionalni sistemi, kljub temu da so bistveni za zagotavljanje zdravja ljudi, varnosti in okolja, predstavljali tudi ovire za svetovno trgovino, zato so zaprosili za pooblastilo, da pripravijo predlog globalno usklajenega sistema (GHS) za „razvrščanje, pakiranje in označevanje kemikalij ter za zagotavljanje varnostnih listov“. Modeli za usklajevanje so že obstajali v prometnem sektorju, zlasti za fizikalne nevarnosti in akutno toksičnost.

2.11

Nadaljevanje tega širšega pristopa je bilo odobreno v poglavju 19 Agende 21, ki je bila sprejeta na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED) leta 1992. Tehnične podatke naj bi prispevali Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Mednarodna organizacija dela (ILO) in pododbor strokovnjakov Združenih narodov za prevoz nevarnega blaga (UNSCETDG).

2.12

Po skoraj desetletju dela so predstavniki približno 160 sodelujočih držav članic ZN decembra 2002 dosegli dogovor o tehnični vsebini novega GHS. Svetovni vrh o trajnostnem razvoju (WSSD) septembra istega leta v Johannesburgu je države podpisnice spodbudil k izvajanju GHS takoj, ko bo to mogoče, da bi sistem v celoti deloval najpozneje leta 2008. Julija 2003 je Ekonomsko-socialni svet ZN sprejel GHS, v katerem je bilo leto 2008 določeno kot ciljni datum za izvedbo. Sporazume so podpisali predstavniki vseh 27 držav članic takrat že razširjene EU.

2.13

Leta 2004 so bile sprejete številne spremembe prvotnega predloga ZN in vključene v priporočila za „globalno usklajen sistem za razvrščanje in označevanje kemikalij (GHS)“, ki so jih ZN objavili leta 2005. Ta 540 strani dolg dokument je skupaj s poznejšimi revidiranimi različicami postal splošno znan kot „Purple Book“ (vijolična knjiga) zaradi barve njegove tiskane naslovnice. Podrobnosti o napredku 65 držav, vključno s 27 članicami EU, pri doseganju ciljnega roka 2008 so na voljo na ustrezni spletni strani ZN.

2.14

ZN so leta 2006 sprejeli nadaljnje tehnične spremembe in jih vključili v revidirano izdajo vijolične knjige, objavljeno leta 2007. Predlogi vsebujejo mešanico starih in novih preskusnih meril in končnih točk, piktogramov, odobrenih stavkov in oznak, kar je neizogibno glede na to, da gre za tako obsežen in zapleten proces globalnega usklajevanja. Uveden je bil modularni pristop, ki je omogočil soobstoj različnih vidikov in doseganje soglasja med sodelujočimi državami (čeprav bi njegova pretirana uporaba seveda onemogočila številne načrtovane koristi).

2.15

Vendar predlagani model ZN nima potrebne zakonodajne moči, zato morajo države, ki želijo slediti priporočilom, sprejeti izvedbeno zakonodajo. Države članice EU za to potrebujejo predlog Komisije.

2.16

Komisija je začela leta 2004 pripravljati predlog za izvajanje in leta 2006 objavila prvi osnutek sistema EU, usklajenega z GHS. V tem obdobju so bile izvedene in objavljene tudi ocene učinka. Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi prek interneta v tretjem četrtletju 2006 je skupaj s številnimi pomisleki, ki so jih izrazile pravne službe Komisije, privedlo do obsežnih popravkov prvotnega predloga. Komisija ga je navsezadnje sprejela in objavila junija 2007. Ustrezna delovna skupina Sveta je že začela izvajati tehnične preglede. Kot vedno, se sedaj pričakujejo mnenja Evropskega parlamenta, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij.

2.17

Močno je zaželeno, da potekajoči pregledi ne bi povzročili zamude in bistvenih sprememb predlogov za usklajevanje. Koristi so na splošno sprejete kot razpršene, nanašajo se zlasti na svetovno trgovino in se bodo zmanjšale, če uskladitev ne bo dosežena. Stroški v EU (ali za tiste, ki trgujejo z EU) bodo močno narasli, če se bo časovni načrt za izvedbo razlikoval od tistega, ki je že bil sprejet za REACH. Vse koristi za zdravje, varnost ali okolje se bodo v veliki meri čutile zunaj EU, v državah, ki trenutno nimajo lastnih učinkovitih sistemov.

2.18

Izvajanje GHS bo vplivalo na prometno zakonodajo EU in na velik del s tem povezane „podrejene“ zakonodaje EU o potrošniških proizvodih, ravnanju s kemikalijami za posebne namene, nadzoru nad nevarnimi kemikalijami, zdravju in varnosti pri delu, odpadkih in izrabljenih proizvodih. V naslednjih letih bodo uvedeni nadaljnji predlogi, ki bodo po potrebi pokrili ta področja. Celoten seznam zakonodaje, na katero bo to verjetno vplivalo, so službe Komisije objavile avgusta 2006. Spremembe Uredbe (ES) št. 1907/2006 (REACH) so zajete v sedanjem predlogu.

3.1

Predlog sestavljajo 3 zvezki in 7 prilog. V angleški jezikovni različici je to nekaj več kot 2 100 strani. Čeprav so glavni elementi predloga omejeni na Zvezek I, ki je s 64 stranmi razmeroma kratek, so nove vsebine oziroma nove ali revidirane razlage starih vsebin predstavljene v celotnem dokumentu. Predlog mora biti torej v celoti upoštevan kot bistveni del primarne zakonodaje EU in nacionalne zakonodaje, ki vpliva na zakonodajalce, proizvajalce, dobavitelje, distributerje, trgovce, delavce in potrošnike v EU in zunaj nje.

3.2

V Zvezku II, ki vsebuje Prilogo I, so navedene podrobne zahteve za razvrščanje in označevanje nevarnih snovi in zmesi (154 strani).

3.3

V Zvezku III, ki vsebuje priloge II do VII, so navedena posebna pravila za določene snovi in zmesi; seznami novih izjav o nevarnosti in varnostnih izjav; novi piktogrami za nevarnosti; podrobna usklajena razvrstitev in oznake za nekatere nevarne snovi ter tabela za pretvorbo v pomoč uporabnikom, v kateri so prikazane spremembe zahtev za razvrstitev in označevanje iz Direktive 67/548/EGS v nove zahteve in izjave o nevarnosti v predlagani uredbi (430 strani). Na koncu tega zvezka je vključen – oziroma skoraj skrit – „zakonodajni finančni izkaz“ za celotni predlog, ki se zahteva za pravilno ovrednotenje predloga, vendar je kot primarna zakonodaja le malo trajno vreden in zanimiv.

3.4

Zvezka IIIa in IIIb obsegata tabeli 3.1 in 3.2 kot sestavna dela Priloge VI, kot je navedeno v Zvezku III zgoraj. Skupaj predstavljata pretvorbo Priloge 1 sedanje Direktive 67/548/EGS – skoraj 1 500 strani sklepov o razvrstitvi in označevanju nevarnih snovi, ki so rezultat 40 let ocenjevanja proizvodov v EU – v nov zakonodajni okvir.

3.5

Ocena učinka, ki jo je izvedla Komisija in jo je treba razumeti v zvezi z zgornjimi ugotovitvami, temelji na poročilih, ki sta jih pripravili svetovalni podjetji RPA in London Economics, in je razmeroma kratka (34 strani).

3.6

Predlog je predstavljen kot uredba v skladu s členom 95 Pogodbe ES s ciljem „zagotoviti enake konkurenčne pogoje za vse dobavitelje snovi in zmesi na notranjem trgu ter visoko raven varstva zdravja, varnosti, okolja in potrošnikov“.

3.7

V predlogu je izražena ugotovitev, da področje uporabe sedanje zakonodaje EU in področje uporabe predloga GHS Združenih narodov nista enaka. Oba se v podrobnostih razlikujeta od v veliki meri že usklajenih uredb o razvrščanju in označevanju na področju prevoza. Spremembe v okviru tega predloga so bile, kolikor je bilo možno, minimalne. V nekaterih primerih bodo potrebni nadaljnji predlogi, zlasti v izvedbenih fazah REACH.

3.8

V predlogu so uporabljeni nekateri novi termini in opredelitve iz GHS, najbolj opazna je uporaba izraza „zmes“ namesto „pripravek“.

3.9

V predlogu je priznano, da bi lahko vsak nov sistem razvrščanja povzročil obsežno uporabo poskusnih živali. Kjer je le mogoče, bi bilo treba uporabiti alternativne metode. Poskusi na ljudeh in drugih primatih za namene tega razvrščanja se zdijo v predlogu Komisije izrecno prepovedani (glede na nerešeno pravno in jezikovno razlikovanje v različnih uradnih jezikih EU med „se ne sme“ in „se ne bi smelo“), čeprav so takšni poskusi v modelu GHS dovoljeni.

3.10

Priznane so težave, povezane z razvrščanjem „zmesi“. Zagotovljena so „premostitvena načela“, ki omogočajo opredelitev lastnosti zmesi na podlagi proizvodov, za katere je verjetno, da imajo podobne učinke.

3.11

Predlog predvideva možnost uporabe krajših splošnih poimenovanj za snovi same ali sestavine zmesi, katerih uradna imena, kot jih opredeljuje Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo (IUPAC), presegajo 100 znakov. Tudi identifikatorji proizvodov (številke in poimenovanja), ki jih dodeljuje služba za izmenjavo kemijskih izvlečkov (Chemical Abstracts Service, CAS) pri American Chemical Society, bodo še naprej v uporabi. Iz sedanje zakonodaje je ohranjena nadzorovana uporaba generičnih imen, ki pravilno opredeljujejo verjetno nevarnost, ne da bi bila ogrožena intelektualna lastnina, povezana z natančno sestavo zmesi.

3.12

Podrobno je obravnavano potrebno obdobje prehoda med sistemoma. Nedvoumno je izražena ugotovitev, da se morajo nova merila najprej uporabljati za „snovi“ in pozneje za „zmesi“. Da bi se izognili nepotrebnemu obremenjevanju podjetij, jim proizvodov („snovi“ ali „zmesi“), ki bodo ob začetku veljavnosti nove zakonodaje že v dobavni verigi, ne bo treba jemati iz prometa ali ponovno označevati.

3.13

Države članice bodo morale imenovati organe, pristojne za uporabo in izvajanje uredbe, ter „za kršitve zakonodaje uvesti primerne kazni“. Nato je izražena ugotovitev, da je „dobro sodelovanje med vsemi pristojnimi organi […] zelo pomembno“.

3.14

Uredba bo načeloma veljala za vse snovi in zmesi, razen kadar so v preostali zakonodaji Skupnosti določena posebna pravila. Iz področja delovanja te uredbe so izključeni kozmetični izdelki, arome, aditivi za živila, hrana in zdravila za živali, določeni medicinski pripomočki, proizvodi, ki jih urejajo predpisi na področju civilnega letalstva, cestnega ali železniškega prevoza ter streliva (vendar ne „eksplozivni izdelki, ki se tržijo za okrasne namene“, tj. pirotehnična sredstva).

3.15

Odpadki, kot so opredeljeni v Direktivi 2006/12/ES, v skladu s tem predlogom ne morejo biti razvrščeni niti kot „snovi“, „zmesi“ ali „izdelki“ glede na opredelitve v tej uredbi in so zato izključeni iz področja njenega delovanja.

3.16

Zlitine, kakor so opredeljene v točki 41 člena 3 Uredbe (ES) št. 1907/2006 (REACH), pa so opredeljene kot zmesi in so torej zajete v uredbo, kot so domnevno tudi prave „zmesi“ (v nasprotju s „pripravki“) naravnih snovi, kot so kovinske rude, minerali in rastlinski izvlečki.

3.17

Zahteve za označevanje so glede oblike in vsebine drugačne kot v sedanjem sistemu EU. Nekateri obstoječi piktogrami so zamenjani, drugi so novi. Sedanji dovoljeni „opozorilni“ in „varnostni“ stavki so nadomeščeni z novimi „opozorilnimi besedami“, „izjavami o nevarnosti“ in „varnostnimi izjavami“.

3.18

Vse sprejete besede in izjave so opredeljene v vseh uradnih jezikih EU in se morajo uporabljati na vsaki oznaki v skladu z zahtevami države, v kateri se izdelek proda. Uporablja se lahko več jezikov, čeprav postaja prostor za to čedalje bolj omejen. (V nekaterih posebnih primerih so lahko seveda potrebni dodatni prevodi oznak in dodatne dokumentacije v jezike kot valižanščina, ki so predpisani z zakonom, a niso uradni jeziki, ali v druge jezike, na primer ruščino, turščino, arabščino ali hindujščino, da se zadosti potrebam določenih avtohtonih ali priseljenskih skupin).

3.19

V predlogu je izražena ugotovitev, da je treba proces razvrščanja in zato tudi označevanja in pakiranja v EU stalno posodabljati, ko se pojavijo nove informacije ali spoznanja ali ko se spremenijo preizkusne metode ali zakonodajne zahteve. V predlogu so določene spremembe, ki zahtevajo ukrepanje, in postopki, ki jih je treba v tem primeru upoštevati.

3.20

Uredba naj bi začela veljati 20 dni po objavi v Uradnem listu. Snovi se smejo razvrščati, označevati in pakirati v skladu s sedanjo zakonodajo najpozneje do 1. decembra 2010 (kar bo sovpadlo z roki za registracijo za REACH). Zmesi se smejo razvrščati, označevati in pakirati v skladu s sedanjo zakonodajo do najpozneje 1. junija 2015. Po tem datumu bo veljala samo nova zakonodaja.

4.1

ZN so v imenu svojih držav članic predlagali model „globalno usklajenega sistema“ za merila in postopke, ki se uporabljajo za razvrščanje, pakiranje in označevanje „kemikalij“. Države članice EU so se dogovorile, da bi bilo treba model začeti izvajati leta 2008, če bo to mogoče. Komisija je predlagala izvedbeno zakonodajo v obliki uredbe, o kateri zdaj poteka razprava.

4.2

EESO močno podpira cilj globalne uskladitve, obliko in pravno podlago predlagane zakonodaje in predlagani časovni načrt izvedbe, tako da sovpada s prvim pomembnim rokom za registracijo snovi v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 (REACH).

4.3

EESO tudi opozarja, da je pri vzporednem izvajanju obeh sistemov potrebna prilagodljivost, zlasti za „zmesi“, ki so v številnih primerih same „zmesi“ iz drugih „zmesi“, vsaka z opredeljivim in včasih dolgim rokom trajanja, merjenim v mesecih ali celo letih. Verjetnost, da bo prehod v celoti izveden v predlaganem časovnem okviru, je majhna, vendar na srečo to ne pomeni, da bo proces neuspešen. Brez prilagodljivosti se bodo zagonski stroški povečali, načrtovane dolgoročne koristi pa morda ne bodo uresničene.

4.4

EESO poleg tega z odobravanjem opozarja na uvodne ugotovitve iz ocene učinka Komisije, da „bi se dolgoročno izvajanje GHS lahko izplačalo, […] saj bodo prihranki stroškov navsezadnje presegli enkratne stroške uvedbe“, vendar „stroški ne bi smeli narasti preko vseh meja, da bi bilo […] že […] kmalu mogoče pričakovati neto dobiček“ […] „in da se preprečijo nepotrebni stroški in upravne obremenitve za MSP“.

4.5

EESO se je seznanil s stališči, ki jih je Komisija izrazila v zakonodajnem finančnem izkazu, da je „zakonodajni predlog […] povezan z izvajanjem mednarodnega sporazuma. Čeprav bi bila predhodna ocena negativna, bi Komisija predložila takšen zakonodajni predlog, ker druge možnosti v tej politiki niso na voljo. Kljub negativni predhodni oceni Komisija ne bi odstopila od svoje obveznosti izvajanja mednarodno dogovorjenega sistema za razvrščanje in označevanje“.

4.6

Komisija torej meni, da nima druge izbire, kot da predloži predlog, ne glede na razmerje med predvidenimi ali dejanskimi stroški in morebitnimi koristmi. EESO se strinja, da je to v danih okoliščinah realistično, vendar obžaluje, da pri oceni učinka, čeprav ni ključna za odločanje, niso natančneje raziskani predvideni stroški izvajanja, da bi bilo že med pripravo predloga mogoče ublažiti te učinke. Dejstvo, da je isto svetovalno podjetje (RPA) pripravilo podrobno (in nasprotujočo si) analizo za en sam sektor, na katerega bo vplivala zakonodaja (določeni potrošniški izdelki), kaže, da bi bila analiza lahko opravljena v večjem obsegu in gotovo uspešneje, če bi bili na voljo čas, denar in volja. Tako kot pri vseh procesih usklajevanja sta več kot očitni nevarnosti naraščajočih stroškov in izginjajočih koristi.

4.7

Težko je, na primer videti kakršne koli koristi za zdravje, varnost in okolje v EU, ki bi bile neposredna posledica zamenjave uveljavljenega in dobro delujočega sistema z drugim, enako primernim, vendar neznanim sistemom. Kratkoročno bi lahko varstvo potrošnikov celo trpelo, ko bosta vzporedno obstajala dva sistema z različnimi izrazi, stavki in piktogrami. K zmanjšanju tega tveganja bi nekoliko prispeval usklajen program izobraževanja in usposabljanja, osredotočen na maloprodajni sektor.

4.8

Obstajajo tudi konceptualne težave glede tega, kako bodo v celoti uresničene koristi za svetovno trgovino, če bodo države predlog ZN izvajale v različnih časovnih okvirih in z različnim tolmačenjem temeljnih zahtev. Zgodnja uvedba sistema na Japonskem in Novi Zelandiji je že povzročila zaskrbljenost v Evropi. V ZDA, kjer trenutno vzporedno obstaja 4 do 5 sistemov, izvajanje še dolgo ne bo zaključeno. Seveda bodo za blago, s katerim se trguje globalno, še vedno potrebne različne jezikovne različice ne glede na to, kako usklajene so zahtevane oznake in varnostni listi.

4.9

Tako je v kvečjemu mogoče reči, da se je začel proces globalnega usklajevanja, ki odraža to, kar se je že zgodilo v državah članicah EU, in bo za vzdrževanje na globalni ravni zahteval enak obseg virov, podpornih sistemov in postopkov. To bo za Komisijo neobičajna vloga, zato bo morala nameniti dovolj virov, da se pravočasno in uspešno omogočijo neizogibne spremembe, in posodobitve sedanjega predloga ter njegove prilagoditve tehničnemu napredku. Ni jasno, ali za to zadostuje finančni izkaz ali predlogi za komitologijo in naknadni pregled.

4.10

Podobne ugotovitve bi bilo treba nasloviti tudi na ZN, da se čimprej zagotovi celovita uskladitev ne le meril za razvrščanje, ampak tudi dejanskih razvrstitev, določenih in uporabljenih kot osnova za poznejše označevanje in pakiranje „osnovnih kemikalij“, s katerimi se globalno trguje v velikem obsegu (in pozneje tudi za večino potrošniških izdelkov, s katerimi se globalno trguje v velikem obsegu). V obeh primerih bo bistveno tesno in neprekinjeno sodelovanje proizvajalcev izdelkov in pristojnih zakonodajalcev.

4.11

Komisija mora v EU rešiti še dvojno težavo obravnavanja obsežnega in le delno opredeljenega prepletanja z lastno „podrejeno“ zakonodajo ter priznavanja in reševanja potreb posameznih sektorjev, zlasti na področju potrošniških izdelkov. Glede na to da bi morala biti oba sistema enako učinkovita, bi bilo treba omogočiti določeno prilagodljivost, ki bi zagotovila, da se bo mogoče čimprej dogovoriti o širšem okviru predloga.

4.12

Podobno bi morala biti delavcem (na delovnem mestu) in potrošnikom (v trgovinah, pri spletnih nakupih oziroma doma) seveda še naprej zagotovljena najvišja možna raven varstva zdravja in zagotavljanja varnosti. Toda okolji ter potrebe po informacijah in razpoložljive podporne storitve obeh skupin so precej različne, kar je v predlogu samo delno upoštevano. Ni potreben univerzalen pristop. Upoštevati bi bilo treba najnovejše dogajanje v potrošniških vzorcih, zlasti v spletnem nakupovanju. Pri vsebini oznak in pomembnosti navedenih informacij bi bilo treba upoštevati tudi poklicne potrebe reševalcev, zdravstvenih služb na osnovni ravni in centrov za zastrupitve.

4.13

Poleg oznak bi bilo treba priznati tudi razpoložljivost in vrednost drugih virov informacij, zlasti za potrošnike, ki lahko premišljeno izbirajo na podlagi nasvetov potrošniških organizacij ali informacij na spletnih straneh večine proizvajalcev ali dobaviteljev. Skopa izjava Komisije, da so „[o]znake […] edino sredstvo za obveščanje potrošnikov“, je torej pretirana poenostavitev. Kdor ima na voljo samo oznako, morda dolgo po nakupu, nujno potrebuje jedrnate, razumljive in ustrezne podatke. Kdor pa želi podrobnejše informacije, jih lahko v skladu s sedanjo zakonodajo EU ali dobro trgovsko prakso zlahka pridobi. Številne posamezne odločitve o nakupu, sprejete izključno na podlagi zvestobe blagovni znamki, delujejo v obeh smereh: določen izdelek velja za varnega preprosto zato, ker ga izdeluje podjetje X; vrednost zvestobe potrošnikov do podjetja X pa zagotavlja, da bo le-to dejansko ohranjalo varnost svojih proizvodov oziroma bo spremenilo farmacevtsko obliko proizvodov, jih preoblikovalo ali umaknilo iz prodaje, če ne bodo varni. (To dokaj jasno ponazarjajo nekateri nedavni in brez dvoma dragi prostovoljni umiki igrač in drugega potrošniškega blaga s trga na svetovni ravni zaradi neuspešnosti notranjih kontrol kakovosti.)

4.14

Kar zadeva delavce in vse, ki vstopajo v delovne prostore, kjer je izpostavljenost na splošno večja in/ali daljša in kjer morajo vsi vpleteni dnevno vzdrževati najvišje standarde zdravja in varnosti, so embalaže in količine na splošno večje, na oznakah pa so lahko navedeni podrobnejši podatki. Tudi tukaj ne primanjkuje dodatnih informacij, ki morajo biti v skladu z zakonodajo EU ali drugo zakonodajo večinoma na voljo pred dostavo ali ob dostavi surovin ali intermediatov za nadaljnjo predelavo. Na ameriški spletni strani, za katero je bilo v enem prejšnjih informativnih poročil EESO o REACH (februarja 2005) navedeno, da je na njej na voljo 1,4 milijona varnostnih listov o materialih, jih je danes na voljo več kot 3,5 milijonov, dnevno pa naj bi jih dodali okoli 10 000. Pri večini proizvajalcev in dobaviteljev ter pri nekaterih osrednjih organih je za snovi in pripravke mogoče dobiti varnostne liste, prilagojene EU in v ustreznih nacionalnih jezikih, ki seveda morajo biti na voljo evropskim potrošnikom pred dobavo izdelka. Ker morajo biti v vseh zahtevanih jezikih in jih morajo zagotoviti vsi proizvajalci in dobavitelji za vse svoje izdelke, to pomeni zelo veliko število posameznih varnostnih listov, ki jih je treba redno posodabljati oziroma kadar to zahteva nova zakonodaja, kot je obravnavana uredba.

4.15

Poleg zgoraj navedenega so na novi (junija 2007 objavljeni) spletni strani OECD eChemPortal zlahka dostopne številne podatkovne zbirke, ki jih vzdržujejo vlade in agencije članic OECD; za EU to opravlja Evropski urad za kemikalije. Te podatkovne zbirke vsebujejo podatke o več deset tisoč posameznih snoveh, ki se proizvajajo in tržijo v EU, in so poimenovane s številnimi kraticami, npr. ESIS (EU), CHRIP (Japonska), OECD HPV (OECD), SIDS HVPC (UNEP), HPVIS (EPA ZDA), INCHEM (IPCS), poleg njih pa obstajajo tudi bolj znani in redno uporabljani viri EU, kot so IUCLID, ORATS, HPVCS, LPVCS, ELINCS in EINECS, ter spletne strani za posamezne sektorje, kot so SEED, EUROPHYT, PHYSAN in CAT. Na svetovni ravni usklajeni podporni programi, kot sta pharmacovigilence in cosmetovigilance, zagotavljajo, da so vsi škodljivi učinki posameznih izdelkov centralno in hitro zabeleženi. Treba je spodbujati razširitev teh skupnih programov posameznih panog in zakonodajalca za zgodnje opozarjanje na druge izdelke široke potrošnje.

4.16

Zagotovo je dobro, da ti podatkovni viri obstajajo in so zlahka na voljo, še posebej, če je dejansko mogoče posodabljati vsak posamezen varnostni list in podatke o proizvodih, tako da bodo odražali podrobne spremembe, ki jih zahtevajo različne nacionalne in regionalne izvedbe GHS, ne da bi nastali nesprejemljivi stroški za vpletene. Vendar tudi v tem primeru ni jasno, ali je bilo to v celoti upoštevano v oceni učinka.

4.17

Vendar izobilje spletnih informacij skupaj z dolžino izvedbene zakonodaje postaja obremenjujoče ter predstavlja pravni in intelektualni izziv tako za zakonodajalce kot uporabnike. Uredba (ES) št. 1907/2006 (REACH) je bila v končni objavljeni obliki v angleščini dolga 850 strani. Projekti za izvajanje REACH (RIP) in smernice, ki še niso dokončane, naj bi obsegali več kot 10 000 strani. Njihova končna oblika in pravni status še nista znana. Trenutno obravnavani predlog GHS ima več kot 2 000 strani. Znova bodo potrebne smernice – k tej uredbi in kot pomoč pri izvajanju približno 20 glavnih aktov podrejene zakonodaje, vključno z Direktivo 1996/82/ES (Seveso II), na katero bo to vplivalo. Tako bodo odgovorne institucije in organi EU samo na tem področju v kratkem pripravili ali pregledali skoraj 20 000 strani zakonodaje ali podpornega materiala. To je težko sprejeti kot model za boljšo zakonsko ureditev, kot idealen način za podpiranje lizbonskih ciljev ali za približanje ideje evropskim državljanom o centralno upravljani EU, ki zna prisluhniti in nuditi podporo.

4.18

Če pa je te osnovne komunikacijske težave v ustreznem času mogoče premagati (verjetno z razčlenitvijo zakonodaje na osnovne sestavne dele, tj. jasno določene in enotne opredelitve; preskusne metode; končne točke; rezultate; zahtevane procese in postopke itd., ki bodo objavljeni ločeno in posodobljeni ob ustreznih, a različnih rokih, in ne bodo vsi zahtevali sočasne objave kot primarna zakonodaja), bodo dejansko dosežene velike koristi. GHS, ki temelji na podatkih in je splošno uporaben, bi moral v prihodnje vplivati na vse, ki se ukvarjajo z iskanjem najboljših načinov za varstvo zdravja ljudi, varnosti in okolja, in jih usmerjati. Koristi tega pa so morda veliko večje kot razmeroma majhno povečanje svetovne trgovine ali lokalnega zaposlovanja, s čimer se predlog trenutno gospodarsko utemeljuje.

5.1

EESO opaža kratke roke za sprejetje predlagane uredbe, da bo izvajanje lahko sledilo rokom, opredeljenim z REACH, kar bo omejilo začetne stroške. EESO tudi ugotavlja, da je to le začetek globalnega procesa, ki bo od vseh sodelujočih zakonodajnih organov ter neposredno vpletenih podjetij in drugih akterjev zahteval nenehne spremembe. Zato je očitno treba odkriti in odpraviti čim več težav, jedro predloga pa izvajati čim bolj prožno. Glede na to, da bo dober in uveljavljen sistem zamenjal drug, po možnosti enako dober sistem, so tveganja, povezana s posebnimi odstopanji, ki bi omogočila dovolj časa za rešitev težav, majhna.

5.2

Tako so na primer uslužbenci Komisije in nacionalni strokovnjaki pri pripravi in vključitvi tabele za pretvorbo iz Priloge 1 sedanje direktive v Prilogo VI nove uredbe, ki je koristna kot vodnik pri prehodu s starih na nove zahteve, obšli vse obvezne postopke pregleda in soglasja, na podlagi katerih je nastalo več kot 1 000 strani sklepov. Če naj to postane zakon, ki bo začel veljati takoj, bo treba nameniti vire za podrobno preverjanje in to v obdobju, ko je večina podjetij že polno obremenjenih z izpolnjevanjem registracijskih zahtev za REACH. Ker se pogosto zgodi, da se zakonodaja EU sprejme z nekaterimi ali vsemi praznimi prilogami, bi bilo možno tudi tukaj ubrati podobno pot, tako da se ohrani skupni rok. S tem odpadejo tudi težave z odgovornostjo za nepravilne „pretvorbe“ ali „prenose“ zahtev, ki jo trenutno nosijo pristojne službe Komisije, kar ne bi bilo zadovoljivo. Dejstvo, da naj bi ta proces osvetlil številne napake v sedanji zakonodaji, zlasti ker je zaradi uvedbe številnih novih jezikov pomemben natančen prevod, prinaša le malo tolažbe. Glede na obseg podatkov je treba domnevati, da hkrati prihaja do novih napak, ki jih bo sčasoma odkril le proizvajalec ali dobavitelj.

5.3

Podobne ugotovitve veljajo za vse primere, kjer se bo z novim GHS brez ustreznega preverjanja povečala strogost sedanjih razvrstitev in s tem označevanja in pakiranja ter morda zaostrila druge učinke v zvezi s prometno ali podrejeno zakonodajo. To bi se lahko na primer zgodilo pri nekaterih razširjenih potrošniških proizvodih, kot so gospodinjski detergenti, kjer novi GHS očitno zahteva dokaj nesmiselno pretirano označevanje. Pogosto naveden primer, da mora uporabnik ob razlitju običajnega detergenta sleči vsa oblačila in jih nato oprati v istem detergentu, bi samo spravil sistem in njegove uporabnike na slab glas. Gotovo ne bi privedel do najvišjih standardov varstva zdravja ljudi, varnosti in okolja. Pri tem je treba previdno uporabljati odstopanje v členu 30(1), v skladu s katerim se „očitno nepotrebne [varnostne izjave…] na oznaki ne navedejo“.

5.4

Skrb vzbujajoče so tudi zahteve za pretirano razvrščanje – praksa, ki je v nekaterih državah namenjena omejevanju odgovornosti proizvajalcev, vendar tudi ta v resnici ne vodi do primerne zaščite delavcev ali potrošnikov. Sedanji predlog ne ločuje ustrezno med potencialno „dražilnimi“ proizvodi (tj. v določenih primerih lahko povzročijo začasno pordečitev ali otekanje kože, ki pozneje izgine) in „jedkimi“ proizvodi (tj. verjetno povzročijo trajno razjedo kože, ki morda nikoli ne izgine, na primer zaradi močne kisline ali lužine ali učinkov kisika). Že sama možnost „poškodbe oči“ je seveda pogostejša in v nekaterih primerih je lahko tudi hujša, saj obstaja tveganje slepote, in bi jo bilo treba vedno opredeliti z ustreznim in jasno prepoznavnim simbolom. Vse to še poslabšujejo predpisane ali prostovoljne omejitve glede uporabe živali za preskušanje izdelkov, ki so zdaj blizu revidirane končne točke in v zvezi s katerimi sta označevanje in pakiranje za prodajo potrošnikom odvisna od sprejetega razvrščanja. Ker bodo takšni proizvodi verjetno prej izjeme kot pravilo, bi kratkoročna odstopanja omogočila, da bi bil predlog uveden brez zamude.

5.5

Pretirano označevanje ima tudi neželen učinek na pakiranje, saj varnostnih zapiral, ki onemogočajo odpiranje otrokom, tudi starejši ali šibkejši uporabniki ne morejo odpreti. Nasveti o previdnem ravnanju z izdelki in njihovem hranjenju v vsakdanjem življenju so na splošno dragocenejši kot priprave, zaradi katerih postanejo nedostopni uporabnikom ali povzročajo, da embalaža ostane odprta ali da se vsebina prenese v drugo, manj varno embalažo. Potrošniki s pomočjo koristnega označevanja, zdrave pameti in vsakodnevne pozornosti razumejo, da morajo s proizvodi, kot so čistila za pečice in odtoke, ravnati kar najbolj previdno; v večini primerov znajo kar dobro ravnati s pralnim praškom ali čistilom za pomivalni stroj, ne da bi se pri tem poškodovali. Označevanje teh izdelkov kot „jedkih“ s ključno besedo „NEVARNOST“ ne koristi ničemur in ogroža celoten proces.

5.6

Zaradi zgoraj navedenih primerov je tudi vprašljivo, v kolikšnem obsegu je bilo preizkušeno, kako različne nove (in stare) piktograme, ključne besede in stavke dojemajo različne ciljne skupine po vsem svetu. Čeprav je prepozno za spremembo obstoječih predlogov GHS Združenih narodov, bi se nekatere dodatne besede lahko izkazale za koristne, ali pa bi se predlagale spremembe, da se izboljša jasnost. Predvsem je obžalovanja vredna opustitev splošno prepoznavnega simbola Andrejevega križa (črn simbol na oranžni podlagi). Dolgo bo trajalo, da bodo nadomestni simboli pravilno prepoznani, in tveganje za potrošnike bo večje, zlasti dokler novi simboli ne bodo v celoti uveljavljeni. V trgovinah bi bilo treba čim prej uvesti (in centralno financirati) programe obveščanja, ki bi pomagali vsem, ki redno opravljajo maloprodajne nakupe. Treba pa je dodatno preučiti potrebe oseb, ki kupujejo potrošniške izdelke prek spleta, kjer je oznaka ob nakupu le redko vidna.

5.7

Kar zadeva identifikacijo spojin pripravka ali zmesi, predlog ustrezno zahteva uporabo številk CAS (ki trenutno obsegajo več kot 32 milijonov organskih in anorganskih snovi z delno ali v celoti opredeljenimi strukturami, od teh jih je približno 13 milijonov razvrščenih med komercialno dostopne, pogosto v zelo majhnih količinah), ki jih je treba dopolniti z imeni IUPAC, CAS ali drugimi imeni. Vendar je treba opozoriti, da so ta imena namenjena opredelitvi struktur, ne pa nevarnosti ali tveganj. Reševalcem ali centrom za zastrupitve le redko koristijo, glede na to da na splošno ni posebnih protistrupov. Vendar je lahko pri prvi pomoči za prizadetega uporabnika odločilna izbira med sprožitvijo bruhanja in nevtralizacijo v želodcu. Tudi nadaljnji stik s proizvajalcem, ki bi moral biti tako podnevi kot ponoči in sedem dni na teden na voljo za podrobnejše nasvete, se bo verjetno izkazal za bistvenega. Namesto uradnega kemičnega imena in molekulske zgradbe ene ali več sestavin kompleksne zmesi bi morale biti za nujne primere na oznaki navedene te informacije.

5.8

V primerih, v katerih ima od poimenovanja določene spojine in celo opredelitve njene absolutne kemične sestave koristi samo konkurent, prvotni proizvajalec pa izgubi pravice intelektualne lastnine, bi bilo treba ohraniti zaščitne ukrepe iz sedanje splošne direktive o pripravkih. Na splošno se ta problem nanaša samo na „delovne tekočine“, kot so mazalna olja in drugi visokotehnološki pripravki, kjer je izpostavljenost potrošnika na splošno omejena, splošne nevarnosti pa očitne, ne glede na prisotnost specifičnih sestavin.

5.9

Ob navedenem se pojavlja tudi težava s predlagano uporabo besede „zmes“, ki bi se morala nanašati samo na sistem snovi, ki jih je mogoče fizično ločiti, zato da se razlikuje od „spojine“ ali „snovi“ (ki ju ni mogoče ločiti na tak način). Videti je, da ta opredelitev meče vrsto precej različnih materialnih sistemov (naravne rude, minerali, koncentrati in rastlinski izvlečki) v en koš s „pripravki“, pri katerih gre za namerno ustvarjene zmesi znanih sestavin, iz katerih je mogoče določiti nevarnost končnega izdelka. Zlitine (in stekla) seveda niso nobeno od navedenega, zato bi zanje morala veljati ločena in ustreznejša ureditev, tako tukaj kot v REACH. Prav tako ni jasno, zakaj so tokovi odpadkov izključeni kot kategorija, kljub temu, da so v nekaterih primerih vključeni v inventar EINECS kot „snovi“ v postavkah „sluzi“ in „blato“. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da mora biti mešana ruda v svojem naravnem stanju razvrščena (brez pravega razloga, saj ni verjetnosti stika s potrošniki in ni možnosti, da bi našli zamenjavo), medtem ko so izključeni odpadno železo ali mešani papirni odpadki, ki jih je treba v neprekinjeni predelavi in recikliranju obravnavati „takšne, kot so“. Z vsem navedenim je treba na delovnem mestu ravnati varno, vendar to ni primarna spodbuda za razvrstitev, in dejansko so ti proizvodi redko označeni ali pakirani. Zakonodaja, ki se nanaša na posamezne sektorje ali delovno mesto, običajno zagotavlja boljšo zaščito.

5.10

Ne glede na to, kakšne so opredelitve, bi morale biti v celoti zajete v ta predlog in ne bi smele biti samo vzete iz GHS ali potrebovati sklica na druge dokumente. To bi bila koristna priložnost, da bi se prvič opredelila beseda „chemical“ – tako kot samostalnik (kemikalija) kot pridevnik (kemičen). Če je njen pomen enakovreden „snovi“, kar domnevno je, bi bilo treba to razjasniti. S tem bi postalo jasnejše tudi področje delovanja te in drugih direktiv in uredb, ki se uporabljajo veliko širše, kot samo za izdelke natančneje opredeljene „kemične“ industrije. Prav tako bi postalo jasno, da prevod samostalnika „chemical“ v „kemična snov“ v jezikih, ki nimajo ene same enakovredne besede, ne pomeni, da obstajajo alternativne (in verjetno nestrupene?) „ne-kemične snovi“. Upamo lahko, da bo to tudi zmanjšalo uporabo dobronamernih, a nesmiselnih izjav, kot so „večina izdelkov vsebuje kemikalije“ (1) (Kaj vsebujejo drugi izdelki?) ali „kemikalije se uporabljajo na skoraj vsakem delovnem mestu“ (2) (In kaj uporabljajo na drugih delovnih mestih?). EESO seveda razume, da mora biti vsaka uporabljena opredelitev dosledna v celotni zakonodaji. Vendar se ne strinja, da je katerikoli zakonodajni akt bolj „temeljen“ od drugega (in če je, potem to gotovo velja za ta predlog) in da bi morali vsi vpleteni brati vso s tem povezano zakonodajo v celoti, samo da bi ugotovili, kaj določena beseda pomeni ali ne pomeni. To je pomembno, saj zaradi prevodov v različne jezike nastanejo razlike, ki jih v izvirniku ni bilo, ali pa se zabrišejo razlike, ki so bile bistvene. Beseda „proizvod“ se na primer tukaj uporablja v nevtralnem smislu za vsako blago, ki ga lahko kupi ali uporablja podjetje ali potrošnik. V nobenem primeru ne gre za sinonim besede „izdelek“, ki ima poseben pomen v zakonodaji EU in drugi zakonodaji. To je v angleščini dovolj jasno, vendar je lahko manj jasno v drugih jezikih. Ne glede na danosti posameznih jezikov je treba razlikovanje ohraniti. Opredeliti in preprečiti je treba tudi druge jezikovne in kulturne nejasnosti. Izraz „substance-free environment“ bi se v Evropi morda nanašal na vesolje (če „substance-free environment“ razumemo kot „prostor brez materije“). V ZDA pomeni šolo, kjer ni dovoljeno uživati alkohola in kaditi. V rumenem tisku številnih kulturnih krogov je vsakdo s sledmi „kemičnih snovi“ na rokah ali oblačilih terorist.

5.11

V vsakem primeru mora biti vsem, tudi širši javnosti, jasno, kakšen je konkreten pomen posameznih besed. Prepoved uporabe besede nevarnost v povezavi z besedo opozorilo, je lahko zanimiva za strokovnjake za označevanje, čeprav se ti dve besedi pogosto uporabljata skupaj v drugih sporočilih, namenjenih zmanjšanju tveganja. Če ima angleška beseda „dangerous“ (nevaren) v vseh jezikih EU (in jezikih njenih trgovinskih partnerjev) drugačen pomen kot beseda „hazardous“ (nevaren), je to treba ponazoriti. V angleščini je med njima težko razlikovati. Uporabi okrajšav, kot je „m-dejavnik“, ki je smiselna samo, če se beseda „multiplying“ v določenem jeziku dejansko začne s črko „m“, bi se bilo treba izogniti. (Dejstvo, da se v sedanji zakonodaji uporabljata izraza „stavek R“ in „stavek S“ za tveganje (risk) oziroma varnost (safety) kaže, da je bila zakonodaja pripravljena v angleščini, pri čemer se potrebe uporabnikov drugih jezikov niso posebej upoštevale.)

5.12

Glede na celotno področje uporabe tega predloga bi bila koristna mejna točka, določena na podlagi letne prodaje, velikosti ali teže pakiranja ali znane toksičnosti, da bi preprečili obremenjevanje procesa s podatki o več milijonih snovi, ki se prenašajo v majhnih ali skoraj neznatnih količinah. Koristen dodatek oznakam, ki so na voljo, bi bila oznaka, primerna za prenos zelo majhnih količin kot vzorcev za R&R (običajno med laboratoriji), iz katere bi bilo razvidno, da „proizvod ni bil preizkušen ali razvrščen“ in je „namenjen samo za strokovno uporabo“. (Predlog, da se izključijo „snovi in zmesi za znanstvene raziskave in razvoj“, vendar samo, če se domneva, da so „rakotvorne, mutagene za zarodne celice ali strupene za razmnoževanje“, ni primeren in bi ga bilo treba črtati. Predloženi niso nobeni dokazi o tem, da nevarnosti v laboratoriju zahtevajo prednostno obravnavo ali da so v nasprotju z običajnimi pričakovanji vsi zaposleni v laboratorijih ogroženi zaradi pomanjkanja znanja. Če pa se izkaže, da je temu tako, bi bile spremembe zakonodaje EU o dobri laboratorijski praksi boljša pot.)

5.13

Poskrbeti je tudi treba, da se zagotovi, da predlagani proces razvrščanja in označevanja tako kot zdaj v celoti odraža pripadajoče nevarne lastnosti posameznih snovi in pripravkov ali zmesi, ki so dani na trg. Vsako razširitev na neuradne ali pravno neurejene majhne ocene tveganja s strani proizvajalcev ali dobaviteljev, da bi pokrili možno ali pričakovano prihodnjo uporabo, je treba črtati, saj ni niti v skladu s sedanjo zakonodajo EU niti s predlogom GHS Združenih narodov.

5.14

Kar zadeva uveljavljanje zakonodaje, poročanje in kazni za kršitve, predlog povsem razumljivo nalaga odgovornost na države članice z zahtevo, da morajo biti določbe za to „učinkovite, sorazmerne in odvračilne“ ter da se Komisiji sporočijo v 18 mesecih od datuma uveljavitve uredbe. Vendar EESO ugotavlja, da je ta predlog, tako kot v sedanji zakonodaji, zasnovan tako, da usklajuje merila in procese, ki se uporabljajo pri razvrščanju, ne usklajuje pa rezultatov tega razvrščanja. Zato bodo verjetno kazni po višini, učinku in izvršljivosti manj pomembne, kot bi si želeli proizvajalci, da bi lahko v celoti in primerno zaščitili delavce in potrošnike, od katerih je odvisna njihova poslovna dejavnost. Zaradi tega ostaja izvedljivost celotnega predloga, skupaj z ostalo zakonodajo, kot je REACH, odločilnega pomena.

5.15

Nazadnje je treba opozoriti tudi na potrebo po ocenjevanju kakovosti podatkov, zbranih v različnih državah, da se zagotovi, da so ti primerljivi in relevantni za določanje dejanskih nevarnosti novih in kompleksnih snovi, vključno s tistimi, ki imajo „neznano ali spremenljivo sestavo“. Za to obstajajo sistemi za uvrščanje po pomembnosti, na primer pri Society of Chemical Hazard Communications. Na voljo so tudi strokovni pregledi podatkov v registru toksičnih učinkov kemijskih snovi (Register of Toxic Effects of Chemical Substances). Kaže, da ustrezen proces za to, domnevno pri ZN, ni v celoti opredeljen, pa tudi viri in proračun za to niso določeni.