52007PC0528

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 19.9.2007

COM(2007) 528 konč.

2007/0195 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o spremembi Direktive 2003/54/ES o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo

(predložila Komisija){SEC(2007) 1179}{SEC(2007) 1180}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

Električna energija in plin sta v osrčju blaginje Evrope. Brez konkurenčnega in učinkovitega evropskega trga z električno energijo in plinom bodo evropski državljani za eno od svojih temeljnih dnevnih potreb plačevali preveč. Trg z električno energijo in plinom je bistvenega pomena tudi za konkurenčnost Evrope, saj je energija pomemben vir za evropsko industrijo.

Poleg tega je konkurenčen in učinkovit trg z električno energijo in plinom predpogoj za spoprijemanje s podnebnimi spremembami. Le ob delujočem trgu je mogoče razviti učinkovit mehanizem trgovanja z emisijami in industrijo na temelju obnovljivih virov energije, ki bosta izpolnjevala ambiciozni cilj, ki ga je sprejel Evropski svet, da se zagotovi, da bo do leta 2020 vsaj 20 % energije v EU pridobljenih iz obnovljivih virov energije.

Nazadnje je konkurenčen trg EU z električno energijo in plinom ključnega pomena, da se zagotovi zanesljivost oskrbe z energijo v Evropi, saj lahko le vseevropski in konkurenčen trg zagotavlja ustrezne naložbene spodbude in nudi pravičen dostop do omrežja za vse potencialne investitorje ter zagotavlja dejanske in učinkovite spodbude za upravljavce omrežij in proizvajalce, da bodo vlagali milijarde eurov, ki bodo potrebne v EU v naslednjih dveh desetletjih.

Liberalizacija trga z električno energijo in plinom se je pričela pred okrog desetimi leti. V teh desetih letih je imelo veliko evropskih državljanov koristi zaradi večje izbire in večje konkurence z boljšimi storitvami in večjo zanesljivostjo. Vendar je iz ocene Komisije in evropskih energetskih regulatorjev razvidno, da je proces razvoja resnično konkurenčnih trgov vse prej kot dokončan. V praksi veliko preveč državljanov in podjetij v EU še vedno ne more zares izbirati med več dobavitelji. Razdrobljenost trga ob nacionalnih mejah, visoka stopnja vertikalne integracije in velika koncentracija trga so glavni krivci za pomanjkljivosti resničnega notranjega trga.

Od začetka veljavnosti obstoječih direktiv za električno energijo in plin v juliju 2003 Komisija stalno spremlja njihovo izvajanje in učinke na trg, redno pa je tudi v stiku z vsemi zadevnimi zainteresiranimi stranmi. Zlasti vsako leto objavi poročilo o primerjalni analizi o vzpostavljanju notranjega trga z električno energijo in plinom. Organizirala je Firenški regulativni forum za električno energijo in Madridski regulativni forum za plin, ki redno združujeta ministre, nacionalne regulativne organe, Komisijo, upravljavce prenosnih omrežij, dobavitelje, trgovce, potrošnike, sindikate, odjemalce in izmenjave energije.

Konec leta 2005 je Evropski svet v Hamptonu pozval k resnični evropski energetski politiki. Kot odgovor na ta poziv je Komisija 8. marca 2006 objavila zeleno knjigo o razvoju skupne usklajene evropske energetske politike. Rezultat javnega posvetovanja je bilo 1 680 odgovorov. Že leta 2005 je Komisija pričela raziskavo glede konkurence na trgu s plinom in električno energijo. Raziskava na področju energetike je bila odgovor na zaskrbljenost odjemalcev in novih udeležencev v sektorju glede razvoja veleprodajnega trga s plinom in električno energijo ter omejene izbire, ki je na voljo odjemalcem. Končno poročilo o raziskavi je Komisija sprejela skupaj z obsežnim paketom ukrepov kot predlog za novo energetsko politiko Evrope 10. januarja 2007.

Komisija je v svojem Sporočilu z dne 10. januarja 2007 z naslovom „Energetska politika za Evropo“[1] poudarila pomen vzpostavitve notranjega trga z električno energijo in zemeljskim plinom. Podprt je bil z obsežnim poročilom o notranjem trgu, končnimi izsledki raziskave o konkurenci v sektorju in poglobljenim pregledom stanja nacionalnih trgov z električno energijo in plinom. Hkrati je Komisija izvedla oceno učinka, da bi ocenila možnosti politike v povezavi z vzpostavitvijo notranjega trga s plinom in električno energijo. Ocena učinka je vključevala posvetovanje z zainteresiranimi stranmi. Organizacije iz 19 držav so izpolnile 339 vprašalnikov. Poleg tega so 73 vprašalnikov prejele organizacije, ki niso povezane z določeno državo. Opravljeni so bili pogovori s 56 zainteresiranimi stranmi, v glavnem družbami, na katere bi lahko vplivalo ločevanje njihovih sredstev ali strožje zahteve glede preglednosti.

Evropski svet je na zasedanju spomladi 2007 Komisijo pozval, da predlaga nadaljnje ukrepe, kot so:

- učinkovito ločevanje dejavnosti dobave in proizvodnje od delovanja omrežja;

- nadaljnja uskladitev pristojnosti in večja neodvisnost nacionalnih energetskih regulatorjev;

- vzpostavitev neodvisnega mehanizma za sodelovanje med nacionalnimi regulatorji;

- vzpostavitev mehanizma, s pomočjo katerega bodo upravljavci prenosnih omrežij izboljšali usklajevanje upravljanja omrežij, varnost mreže, čezmejno trgovino in delovanje mreže; ter

- večja preglednost delovanja energetskega trga.

Evropski svet je tudi poudaril potrebo po izboljšanju zanesljivosti oskrbe v duhu solidarnosti med državami članicami.

Evropski parlament je v svoji resoluciji o možnostih za notranji trg s plinom in električno energijo, sprejeti 10. julija 2007, izrazil močno politično podporo skupni energetski politiki, ob upoštevanju, da je „ločevanje lastništva prenosnih omrežij najučinkovitejše orodje, ki na nediskriminatoren način spodbuja naložbe v infrastrukturo, pošten dostop do omrežja za nove udeležence in preglednost na trgu.“ Vendar je poudaril, da so potrebni tudi drugi ukrepi in da bi bilo zaradi razlik med trgom z električno energijo in trgom s plinom morda potrebno različno izvajanje. Parlament je poleg tega pozval h „krepitvi sodelovanja med nacionalnimi regulatorji na ravni EU, preko subjekta EU, kot načina za spodbujanje bolj evropskega pristopa k ureditvi čezmejnih vprašanj“.

Svet evropskih regulatorjev (CEER) je pozdravil Sporočilo Komisije z 10. januarja in močno podprl poziv za novo zakonodajo EU, da se projekt enotnega trga z energijo spet usmeri na pravo pot. Dne 6. junija 2007 so evropski energetski regulatorji objavili paket šestih dokumentov, v katerih so zavzeli stališče glede glavnih vprašanj iz nove zakonodaje na področju energetike. Podprli so zlasti predloge Komisije za večji neodvisni regulativni pregled na nacionalni ravni in na ravni EU ter za učinkovito ločevanje prenosnih omrežij. Regulatorji so jasno priporočili, naj si zakonodaja EU načeloma prizadeva za ločevanje prenosa, tako pri električni energiji kot tudi pri plinu.

Ti elementi so se v polni meri upoštevali pri pripravi sedanjih predlogov, ki so povzeti spodaj.

1. UčINKOVITO LOčEVANJE DEJAVNOSTI DOBAVE IN PROIZVODNJE OD DELOVANJA OMREžJA

1.1. Obstoječe določbe ločevanja niso dovolj za zagotovitev dobro delujočega trga

Obstoječa zakonodaja zahteva, da je delovanje omrežja pravno in funkcionalno ločeno od dejavnosti dobave in pridobivanja ali proizvodnje. Države članice so to zahtevo upoštevale tako, da so uporabile različne organizacijske strukture. Številne države članice so ustanovile povsem ločeno podjetje za delovanje omrežja, druge pa so ustanovile pravni subjekt znotraj integriranega podjetja. Zahteve po pravnem in funkcionalnem ločevanju so v številnih državah članicah pozitivno prispevale k nastanku konkurenčnega trga z električno energijo in s plinom.

Vendar so izkušnje pokazale, da se v primeru, ko je upravljavec prenosnega omrežja pravni subjekt znotraj integriranega podjetja, pojavljajo tri vrste težav.

Prvič, upravljavec prenosnega omrežja lahko z njim povezana podjetja obravnava ugodnejše od konkurenčnih tretjih strani. Dejansko lahko integrirana podjetja uporabijo omrežna sredstva, da otežijo vstop konkurenčnim podjetjem. Osnovni razlog je, da pravno in funkcionalno ločevanje ne rešuje temeljnega navzkrižja interesov znotraj integriranih podjetij, pri čemer je v interesu dobave in proizvodnje v čim večji meri povečati prodajo in tržni delež, medtem ko mora upravljavec omrežja konkurentom omogočiti nediskriminatoren dostop. To notranje navzkrižje interesov je skoraj nemogoče nadzorovati z normativnimi sredstvi, saj je neodvisnost upravljavcev prenosnega omrežja znotraj integriranega podjetja nemogoče spremljati brez pretirano obremenjujoče in vsiljive zakonske ureditve.

Drugič, v okviru sedanjih pravil ločevanja ni mogoče zagotoviti nediskriminatornega dostopa do informacij, saj upravljavcem prenosnega omrežja ni mogoče učinkovito preprečiti izdajanja tržno občutljivih informacij proizvodnemu ali dobavnemu delu integriranega podjetja.

Tretjič, spodbude za naložbe znotraj integriranega podjetja so izkrivljene. Vertikalno integrirani upravljavci omrežij nimajo nobenih spodbud za razvoj omrežja v splošnem interesu trga, kar bi olajšalo vstop novih podjetij na ravni proizvodnje ali dobave. V nasprotju s tem imajo notranji interes, da se nove naložbe omejijo, če bi koristile njihovim tekmecem in povečale konkurenco na njihovem „domačem trgu“. Namesto tega na odločitve vertikalno integriranih podjetij o naložbah vplivajo potrebe pridruženih dobaviteljev. Takšna podjetja se zdijo še posebej nenaklonjena temu, da bi povečala medsebojno povezanost ali zmogljivost uvoza plina in tako povečala konkurenco na domačem trgu uveljavljenega podjetja, kar je v škodo notranjemu trgu.

Da povzamemo: podjetje, ki ostaja vertikalno integrirano, ima vgrajene spodbude za nezadostne naložbe v nova omrežja (iz strahu, da bi take naložbe tekmecem omogočile razcvet na „njegovem“ domačem trgu) in po možnosti za nepristransko obravnavo svojih prodajnih družb v povezavi z dostopom do omrežja. To škoduje konkurenčnosti EU in zanesljivosti oskrbe ter negativno vpliva na doseganje njenih ciljev v povezavi s podnebnimi spremembami in okoljem.

Iz podatkov o naložbah v zadnjih letih je razvidno, da so na primer vertikalno integrirana podjetja iz prejetih dajatev za čezmejno prezasedenost v nove povezovalne daljnovode vlagala veliko manj kot v popolnoma ločene. Učinkovito ločevanje preprečuje izkrivljanje spodbud za naložbe, ki je značilno za vertikalno integrirane upravljavce prenosnih omrežij. Na ta način spodbuja zanesljivost oskrbe. Komisija opaža, da učinkovito ločevanje upravljavcev prenosnih omrežij spodbuja njihove naložbene dejavnosti. Zadevne države članice so pozneje pritegnile nove vlagatelje v infrastrukturo, ki na primer gradijo terminale za utekočinjeni zemeljski plin (UZP).

Poleg tega cene električne energije na različnih trgih v zadnjih letih kažejo na koristi ločevanja; v zadnjih desetih letih so vertikalno integrirana podjetja bolj povišala cene in jih ohranjala višje kot pa popolnoma ločena.

1.2. Zato je očitno potrebno bolj učinkovito ločevanje upravljavcev prenosnih omrežij

Konkretni predlog v zvezi s tem jasno kaže, da je za Komisijo najprimernejša možnost še vedno ločevanje lastništva. V praksi to pomeni, da države članice zagotovijo, da oseba ali osebe, ki imajo kakršen koli delež ali uveljavljajo kakršno koli pravico nad upravljavcem prenosnega omrežja ali prenosnim omrežjem niso hkrati upravičene do izvajanja nadzora nad podjetjem za dobavo. Ta določba se uporablja tudi v obratni smeri, in sicer nadzor nad upravljavcem prenosnega omrežja izključuje možnost imetja kakršnega koli deleža ali uveljavljanja kakršne koli pravice nad podjetjem za dobavo.

Ta možnost dovoljuje položaj, ko ima isti subjekt, na primer pokojninski sklad, neobvladujoč manjšinski delež tako v podjetju upravljavca prenosnega omrežja kakor tudi v podjetju za dobavo. Vendar takšni manjšinski delničarji ne morejo imeti pravic do blokiranja odločitev v obeh podjetjih ali imenovati članov njihovih odborov, prav tako pa nobena oseba ne more biti član odborov v obeh podjetjih. Ta možnost, ki jasno ločuje lastništvo med upravljavci prenosnih omrežij in podjetji za dobavo, je najučinkovitejši in najstabilnejši način, da se doseže učinkovito ločevanje prenosnih omrežij in tako razreši notranje navzkrižje interesov.

Za izvajanje te možnosti lahko države članice izberejo naslednjo ureditev, ki lahko pripomore k popolnemu ohranjanju interesov delničarjev vertikalno integriranih podjetij. Delnice vertikalno integriranih podjetij se lahko na eni strani razdelijo na delnice podjetja, ki ima v lasti prenosno omrežje, in na drugi strani na delnice podjetja za dobavo. Pozneje se te lahko delnice pripišejo delničarjem predhodnega vertikalno integriranega podjetja.

Medtem, ko je za Komisijo ločevanje lastništva še vedno najprimernejša možnost, pa za države, ki se zanjo ne bodo odločile, zagotavlja alternativno možnost . Ta možnost pa mora zagotavljati ista jamstva v zvezi z neodvisnostjo delovanja zadevnega omrežja in isto raven spodbud omrežju za naložbe v novo infrastrukturo, ki bodo v korist tekmecem. Ta možnost, ki je odstopanje od osnovnega pristopa ločevanja, predvideva imenovanje „neodvisnega upravljavca omrežja“. Vertikalno integriranim podjetjem omogoča, da ohranijo lastništvo nad svojimi omrežnimi sredstvi, vendar zahteva, da omrežje samo upravlja neodvisni upravljavec omrežja – podjetje ali subjekt, ki je popolnoma ločen od vertikalno integriranega podjetja – ki opravlja vse dejavnosti upravljavca omrežja. Da se zagotovi, da upravljavec ostane popolnoma neodvisen od vertikalno integriranega podjetja in da tako tudi ravna, sta poleg tega potrebna zakonska ureditev in reden nadzor.

V nekaterih primerih bo treba vertikalno integrirana podjetja mogoče prisiliti, da prodajo nekatera od svojih sredstev, zlasti svoja prenosna omrežja, ali da upravljanje teh sredstev prenesejo na tretjo stran, da bi izpolnjevala predlagane zahteve za učinkovito ločevanje. Vendar se zdi, da ni alternative predlaganim možnostim, če naj zagotovimo popolno neodvisnost upravljavcev prenosnih omrežij.

Ti dve možnosti se na enak način uporabljata v sektorju električne energije in v sektorju plina. Čeprav Komisija priznava, de je napredek k ločevanju lastništva na splošno v EU sedaj bolj opazen v sektorju električne energije, pa nima prepričljivega argumenta za različno obravnavo obeh sektorjev. V obeh sektorjih je mogoče zaznati zlasti temeljno navzkrižje interesov med dejavnostmi proizvodnje in dobave na eni strani ter delovanjem in razvojem omrežja na drugi strani. Poleg tega za sklepanje dolgoročnih sporazumov o dobavi z vertikalnimi proizvajalci plina ni ključnega pomena lastništvo nad omrežjem, temveč obstoj močne skupine potrošnikov. Zato EU nedvomno ostaja zelo privlačen trg dobave plina, ne glede na lastniško strukturo nakupnih podjetij, ki bodo, ko bodo učinkovito ločena, lahko enakovredno konkurirala na področju plina. Komisija poleg tega priznava, da prenos plina v nasprotju z električno energijo vključuje fizično gibanje molekul plina po plinovodu. Upravljavci prenosnega omrežja imajo zato večji nadzor pri določanju smeri pretoka in uporabi zmogljivosti v omrežju. To pomeni, da je učinkovito ločevanje pri omrežjih za plin vsaj tako pomembno kot pri omrežjih za električno energijo.

Da bi spodbudili naložbe v nove energetske infrastrukture s strani podjetij za dobavo in proizvodnjo, ta predlog vključuje možnost začasnega odstopanja od pravil za ločevanje lastništva pri izgradnji nove infrastrukture. To izvzetje se bo uporabljalo na podlagi posameznih primerov, pri čemer se bodo upoštevali ekonomika nove naložbe, cilji notranjega trga ter cilj zanesljivosti oskrbe.

V skladu s členom 295 ES se predlog nanaša enako na podjetja v javni in v zasebni lasti. To pomeni, da ne glede na javno ali zasebno naravo podjetja, nobena oseba ali skupina oseb ne sme sama ali skupaj z drugimi vplivati na sestavo, glasovanje ali sprejemanje odločitev v odborih upravljavcev prenosnega omrežja in podjetjih za dobavo ali proizvodnjo. To zagotavlja, da se, kadar so dejavnosti dobave ali proizvodnje v javni lasti, še vedno zagotavlja neodvisnost upravljavca prenosnega omrežja v javni lasti. Vendar ti predlogi ne zahtevajo, da morajo podjetja v državni lasti svoje omrežje prodati podjetju v zasebni lasti. Da izpolni to zahtevo lahko na primer vsak javni subjekt ali država prenese pravice (ki zagotavljajo „vpliv“) na drugo pravno osebo v javni ali zasebni lasti. Pri tem je pomembno, da mora v vseh primerih ločevanja zadevna država članica dokazati, da so v praksi rezultati dejansko učinkoviti in da podjetja delujejo popolnoma neodvisno eno od drugega, tako da so zagotovljeni resnično enaki pogoji v vsej EU.

Za države članice, ki nimajo prenosnega omrežja za plin ali električno energijo, pač pa samo distribucijsko omrežje, se določbe glede ločevanja lastništva ne uporabljajo.

1.3. Vidiki tretjih držav

Ta predlog zahteva učinkovito ločevanje upravljavcev prenosnega omrežja ter dejavnosti dobave in proizvodnje ne samo na nacionalni ravni, ampak tudi po celotni EU. Pomeni zlasti, da nobeno podjetje za dobavo ali proizvodnjo, ki deluje kjer koli v EU, ne more imeti v lasti ali upravljati prenosnega omrežja v nobeni državi članici EU. To velja tako za podjetja v EU, kakor tudi za podjetja, ki niso iz EU.

Paket vsebuje zaščitne ukrepe, da se zagotovi, da podjetja iz tretjih držav, ki hočejo pridobiti velik delež ali celo nadzor nad omrežjem EU, dejansko in nedvoumno izpolnjujejo iste zahteve glede ločevanja kot podjetja iz EU. Komisija lahko intervenira, če kupec ne more dokazati neposredne in posredne neodvisnosti od dejavnosti dobave in proizvodnje.

Poleg tega so dobro delujoči trgi in omrežja bistvenega pomena za konkurenčnost gospodarstva in blaginjo državljanov. Cilj tega predloga je spodbujati konkurenco na evropskih trgih z energijo in pravilno delovanje teh trgov. Zato je ključnega pomena – brez poseganja v mednarodne obveznosti Skupnosti – da se zagotovi, da vsi gospodarski subjekti, ki delujejo na evropskih trgih z energijo, spoštujejo načelo tržnega vlagatelja. Zato Komisija predlaga določbo, po kateri posamezniki iz tretjih držav in tretje države ne bi mogle pridobiti nadzora nad prenosnim omrežjem Skupnosti ali upravljavcem prenosnega omrežja, razen če je to dovoljeno s sporazumom med EU in zadevno tretjo državo. Cilj je, da se zagotovi, da podjetja iz tretjih držav spoštujejo ista pravila, kot veljajo za podjetja s sedežem v EU po črki zakona in v duhu, ne pa diskriminacija proti njim. Komisija bo tudi opravila hiter in poglobljen pregled širših vidikov zunanje energetske politike EU in javno objavila izsledke.

Da zaključimo s pomembnim vprašanjem glede ločevanja: ti predlogi za učinkovito ločevanje so nujen in odločilen korak k doseganju integracije trga v celotni EU. V končni fazi lahko pripelje do pojava nadnacionalnih upravljavcev prenosnih sistemov, saj upravljavce ne bo več oviralo vzajemno nezaupanje. Hkrati pa bi bila v primeru, da se nadnacionalni upravljavci prenosnih omrežij vzpostavijo, ne da bi zagotovili njihovo popolno neodvisnost, konkurenca med povezanimi podjetji za dobavo in proizvodnjo verjetno oslabljena zaradi nevarnosti tajnih dogovorov. Ob odsotnosti učinkovitega ločevanja bi lahko tako sodelovanje oviralo konkurenco. Ti predlogi vključujejo zlasti številne dodatne ukrepe za spodbujanje integracije trgov EU, povezane predvsem z boljšim sodelovanjem upravljavcev prenosnega omrežja.

2. VEčJA POOBLASTILA IN NEODVISNOST NACIONALNIH REGULATORJEV

2.1. Močni nacionalni regulatorji za nadzor nad delovanjem trga z električno energijo in plinom

Obstoječe direktive za električno energijo in plin od držav članic zahtevajo, da vzpostavijo regulativne organe. V številnih državah članicah so regulativni organi dobro uveljavljeni organi s pomembnimi pooblastili in sredstvi, kar jim omogoča zagotavljanje ustrezne ureditve trga. V drugih državah so bili regulativni organi vzpostavljeni šele v zadnjem času, njihova pooblastila pa so manjša in razpršena na več teles. Obsežen pregled držav, ki ga je opravila Komisija, je odkril to pomanjkanje heterogenosti in v številnih primerih šibkost regulativnih organov.

Izkušnje držav članic, katerih trgi so odprti več let, in drugih storitvenih sektorjev, ki so odprti za konkurenco, jasno kažejo, da so za pravilno delovanje trga potrebni močni regulatorji, zlasti kar zadeva uporabo omrežnih infrastruktur.

Zato je cilj tega predloga povečanje pooblastil regulativnih organov. Najprej jim je treba dati jasna pooblastila za sodelovanje na evropski ravni, v tesnem sodelovanju z Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev in Komisijo, da se zagotovita konkurenčen, zanesljiv in trajno okolju ustrezen notranji trg z električno energijo in plinom v Evropski uniji ter učinkovito odprtje trga za vse porabnike in dobavitelje.

Nato se predlaga povečanje njihovih pooblastil na področju ureditve trga, zlasti na naslednjih področjih:

- spremljanje skladnosti upravljavcev prenosnega omrežja in upravljavcev distribucijskega omrežja s pravili za dostop tretjih strani, obveznostmi ločevanja, izravnalnimi mehanizmi ter upravljanjem prezasedenosti in medsebojnega povezovanja;

- preverjanje naložbenih načrtov upravljavcev prenosnega omrežja in zagotavljanje ocene naložbenih načrtov upravljavcev prenosnega omrežja v letnem poročilu glede skladnosti z vseevropskim 10-letnim načrtom za razvoj omrežja; spremljanje varnosti in zanesljivosti omrežja ter pregledovanje pravil glede varnosti in zanesljivosti omrežja;

- spremljanje obveznosti glede preglednosti;

- spremljanje stopnje odprtosti in konkurenčnosti trga ter spodbujanje učinkovite konkurence v sodelovanju z organi, pristojnimi za konkurenco; in

- zagotavljanje učinkovitosti ukrepov za varstvo potrošnikov.

Električna energija in plin se bistveno razlikujeta od drugega blaga, s katerim se trguje, saj gre tukaj za proizvode, ki temeljijo na omrežju, njihovo skladiščenje pa je nemogoče ali drago. Zaradi tega so možne tržne zlorabe, zato je treba povečati regulativni nadzor nad podjetji, ki delujejo na trgu električne energije in plina. Regulatorji morajo zato imeti dostop do podatkov o operativnih odločitvah podjetij. Predlaga se, da bi se od podjetij zahtevalo, da pet let hranijo podatke o svojih operativnih odločitvah in jih dajo na razpolago nacionalnim regulativnim organom, pa tudi organom, pristojnim za konkurenco, in Komisiji, tako da bodo lahko ti organi učinkovito preverjali obtožbe o tržnih zlorabah. To bo omejilo tržne zlorabe, povečalo zaupanje v trg ter tako spodbujalo trgovino in konkurenco.

Nekatere vrste trgovcev (npr. banke) že imajo take obveznosti v skladu z Direktivo o trgih finančnih instrumentov in bi tako imeli dvojne obveznosti. Zahteve glede vodenja evidenc zato ne smejo posegati v obstoječo zakonodajo Skupnosti o finančnih trgih in morajo biti skladne z njo. Regulatorji trga z energijo in finančnih trgov morajo sodelovati, da drug drugemu omogočijo pregled nad zadevnimi trgi. Preden Komisija sprejme nadaljnje smernice za vodenje evidence, se Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev in Odbor evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje (CESR) povabita, da skupaj sodelujeta in svetujeta Komisiji o vsebini teh smernic.

Da bi lahko opravljali svoje dolžnosti, so regulativni organi pooblaščeni za raziskovanje, zahtevanje vseh potrebnih informacij in nalaganje odvračilnih sankcij. Od njih se tudi zahteva, da pri izvajanju svoje regulativne vloge v polni meri upoštevajo cilje v zvezi z energetsko učinkovitostjo.

2.2. Dokazana neodvisnost regulatorjev zagotavlja zaupanje v trg

Neodvisnost regulativnih organov je ključno načelo dobrega upravljanja in temeljni pogoj za zaupanje v trg. Obstoječa zakonodaja zahteva, da morajo biti regulativni organi popolnoma neodvisni od interesov industrije plina in električne energije. Vendar ne določa, kako je treba to neodvisnost dejansko zagotoviti, in ne jamči neodvisnosti od kratkoročnih političnih interesov.

Kot sta poudarila Evropski svet v sklepih s svojega zasedanja spomladi 2007 in Evropski parlament, je krepitev neodvisnosti nacionalnih energetskih regulatorjev zato prednostna naloga.

Predlaga se, da je regulativni organ pravno ločen in funkcijsko neodvisen od vseh drugih javnih ali zasebnih subjektov ter da njegovo osebje in vsi člani organov odločanja delujejo neodvisno od kakršnih koli interesov na trgu ter ne zahtevajo ali sprejemajo navodil od katere koli vlade ali drugega javnega ali zasebnega subjekta. V ta namen se predlaga, da imajo regulativni organi status pravne osebe, proračunsko neodvisnost, ustrezne človeške in finančne vire ter ločeno upravno strukturo.

3. NEODVISNI MEHANIZEM ZA SODELOVANJE IN ODLOčANJE NACIONALNIH REGULATORJEV: AGENCIJA ZA SODELOVANJE ENERGETSKIH REGULATORJEV

3.1. Pozitivne izkušnje ERGEG se morajo prenesti v formalno strukturo sodelovanja

Čeprav je notranji trg z energijo precej razvit, je pri čezmejnih vprašanjih še vedno vrzel. Za obravnavo tega problema je Komisija sprožila samourejevalne forume, kot sta Firenški (električna energija) in Madridski (plin) forum. Ti forumi združujejo zainteresirane strani, da bi okrepili sodelovanje.

Poleg tega je Komisija leta 2003 s Sklepom Komisije za pospešitev posvetovanja, usklajevanja in sodelovanja med nacionalnimi regulativnimi organi držav članic ter med temi organi in Komisijo ter z namenom okrepitve notranjega trga z električno energijo in zemeljskim plinom ustanovila neodvisno svetovalno skupino za električno energijo in plin „Skupino evropskih regulatorjev za električno energijo in plin (ERGEG)“. ERGEG sestavljajo predstavniki nacionalnih regulativnih organov.

Dejavnosti ERGEG so v zadnjih letih z izdajanjem nezavezujočih smernic ter predložitvijo priporočil in mnenj Komisiji zelo pozitivno prispevale k dokončnemu oblikovanju notranjega trga za plin in električno energijo. Kljub temu vzpostavitev samoregulativnih forumov in ERGEG-a ni zares prispevala k razvoju skupnih standardov in pristopov, ki so potrebni za čezmejno trgovanje in razvoj prvih regionalnih trgov ter v končni fazi evropski energetski trg.

Sčasoma je energetski sektor postal bolj kompleksen in podroben, v večji meri pa tudi vključuje različne finančne interese. Sedanji pristop znotraj ERGEG-a, ki v praksi ponavadi zahteva soglasje 27 regulatorjev in več kot 30 upravljavcev prenosnih sistemov, nima zadostnih rezultatov. Privedel je do nekaj nezavezujočih kodeksov in prizadevanj za dogovor o skupnih pristopih s pomočjo „postopne konvergence“, ne pa tudi do dejanskih odločitev v zvezi s težavnimi vprašanji, ki jih je treba zdaj sprejeti.

Trenutno se tehnična pravila za delovanje, ki se jih morajo držati elektroenergetska podjetja, „mrežni kodeksi“, od države do države zelo razlikujejo, pogosto pa celo v isti državi. Za integracijo energetskih trgov v EU bi jih bilo treba približati in uskladiti.

Komisija je ocenila različne možnosti za organizacijo zahtevanih nalog, vključno s tem, ali bi lahko te naloge opravljala sama. Uskladitev teh vprašanj in napredek pri novi infrastrukturi praviloma ne spadata na področje dejavnosti Komisije. Komisija take dejavnosti dejansko še ni opravljala. Zahteva sodelovanje na področju strokovnega znanja 27 nacionalnih regulativnih agencij; te agencije so tiste, ki se morajo sporazumeti o spremembi svojih nacionalnih mrežnih kodeksov. V praksi lahko samo telo, ki izhaja iz nacionalnih regulatorjev, zbere vse potrebne vire nacionalnih regulatorjev, ki so potrebni za uspešno reševanje teh vprašanj. Agencija se lahko preko svojega regulativnega odbora, ki ga sestavljajo nacionalne regulativne agencije, obrne na te agencije. Komisija ni v takem položaju.

Komisija je zaključila, da bi zahtevane naloge lahko najbolje izvajal ločen subjekt, ki je neodvisen od Komisije in je izven nje. Evropski svet spomladi 2007 in nedavne resolucije Evropskega parlamenta so podprli ta sklep[2].

Zato se je preučila možnost vzpostavitve močnejšega omrežja nacionalnih energetskih regulatorjev. Model za to predstavlja omrežje organov, pristojnih za konkurenco, ki je bilo vzpostavljeno leta 2004 z Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003. Kljub temu bi bilo za to treba Komisiji podeliti avtonomne pristojnosti v energetskem sektorju (trenutno ima take pristojnosti samo na področju pravil glede konkurence). Pristojnosti nacionalnih regulativnih agencij bi bilo treba v vsakem primeru povečati in uskladiti.

Poleg tega bi bilo mogoče uporabiti model Evropskega sistema centralnih bank, vendar nima pravne podlage v Pogodbi. Tak model bi zahteval spremembo Pogodbe.

Komisija zato zaključuje, da če je treba ustanoviti neodvisno telo, ki bo Komisiji dajalo predloge v zvezi z odločitvami, ki vključujejo pomembne odločitve in zahtevajo posamezne regulativne odločitve, ki so zavezujoče za tretje strani, v zvezi s podrobnimi tehničnimi vprašanji, ki se prenesejo na njih, je edina rešitev ustanovitev Agencije.

Glavne predlagane naloge bi na evropski ravni dopolnjevale regulativne naloge, ki jih opravljajo nacionalni regulatorji. Struktura mora zagotoviti okvir za sodelovanje nacionalnih regulatorjev, regulativni pregled sodelovanja med upravljavci prenosnih omrežij in prostor za sprejemanje posameznih odločitev v zvezi z infrastrukturo na ozemlju več držav članic. Ta analiza odraža načela, ki jih je opredelila Komisija v osnutku Medinstitucionalnega sporazuma o skupnem okviru za evropske regulativne agencije[3], zlasti kar zadeva možnost sprejemanja posameznih odločitev, ki so pravno zavezujoče za tretje osebe.

Naslednji predlog temelji tudi na mnenju „ERGEG+“, navedenem v Sporočilu Komisije z dne 10. januarja 2007 z naslovom „Energetska politika za Evropo“[4].

3.2. Glavne naloge predlagane Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev

Agencija bi na evropski ravni dopolnjevala regulativne naloge, ki jih na nacionalni ravni izvajajo regulativni organi. To bi obsegalo:

- Zagotavljanje okvira za sodelovanje nacionalnih regulatorjev: predlaga se izboljšanje obravnavanja čezmejnih situacij. Agencija bo določila postopke za sodelovanje med nacionalnimi regulatorji, zlasti kar zadeva izmenjavo podatkov in razdelitev pristojnosti, če je vpletenih več držav. Poleg tega bo ta okvir spodbujal tudi regionalno sodelovanje med nacionalnimi regulatorji.

- Regulativni nadzor nad sodelovanjem med upravljavci prenosnega omrežja: Agencija bo odgovorna za spremljanje in pregled dejavnosti evropskega omrežja upravljavcev prenosnega omrežja za električno energijo in dejavnosti evropskega omrežja upravljavcev prenosnega omrežja za plin. Sodelovala bo zlasti pri določanju prednostnih nalog v okviru delovnih programov omrežij, pri pregledu njunega 10-letnega naložbenega načrta ter pri pripravi tehničnega in tržnega kodeksa. Pregled naložbenega načrta ne vpliva na odgovornost upravljavcev prenosnih omrežij v zvezi s tehničnimi okvarami, kot jo določa nacionalno pravo. V zvezi s tehničnim in tržnim kodeksom bo Agencija od upravljavcev prenosnega omrežja lahko zahtevala, da spremenijo svoje osnutke ali da podrobneje obravnavajo posebna vprašanja. Poleg tega bo lahko Komisiji predlagala, da spremeni ta kodeks v pravno zavezujoči kodeks, če se bo prostovoljno izvajanje s strani upravljavcev prenosnega omrežja izkazalo za nezadovoljivo ali neprimerno za določena vprašanja. Agencija lahko priporoči spremembo osnutka upravljavcev prenosnih omrežij, Komisiji pa lahko priporoči dodatne določbe. Ta mehanizem bo imel v praksi obliko konstruktivnega in stalnega dialoga med Agencijo, upravljavci prenosnega omrežja in Komisijo. Vključenost Agencije bo ključnega pomena pri zagotavljanju, da bo sodelovanje med upravljavci prenosnega omrežja potekalo na učinkovit in pregleden način, kar bo koristilo notranjemu trgu.

- Pooblastilo za sprejemanje posameznih odločitev: za obravnavo nekaterih čezmejnih vprašanj se predlaga, da se Agenciji podeli pristojnost, da sprejema posamezne odločitve glede zahtevkov za izvzetje[5] v zvezi z infrastrukturnimi zmogljivostmi evropskega interesa in da sprejme regulativni režim, ki se bo uporabljal za infrastrukturo, ki je na ozemlju več držav članic. Poleg tega bo lahko Agencija sprejemala nekatere odločitve v zvezi s posameznimi tehničnimi vprašanji, če bo za to pooblaščena na podlagi posebnih smernic, sprejetih v skladu z direktivami za plin in električno energijo v postopku komitologije.

- Vloga splošnega svetovalca: Agencija bi imela na splošno vlogo svetovalca Komisiji glede vprašanj ureditve trga in bi lahko izdajala nezavezujoče smernice za objavo dobrih praks med nacionalnimi regulatorji. V posameznih primerih bi imela tudi pooblastilo, da na podlagi izvedbenih ukrepov, ki jih je sprejela Komisija za izvajanje zakonodaje Skupnosti v sektorju plina in električne energije, pregleda odločitve nacionalnih regulativnih organov, ki neposredno vplivajo na notranji trg, in Komisiji posreduje svoje mnenje.

Čeprav pristojnosti nove Agencije ni mogoče razširiti, da bi vključevale normativne odločitve (kot je formalno sprejemanje obveznih smernic), bo na splošno igrala pomembno vlogo pri razvoju in izvajanju pravil evropskega trga za plin in električno energijo.

3.3. Upravljanje predlagane Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev

Institucionalni okvir in načela upravljanja Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev načeloma temeljijo na standardnih pravilih in praksah, ki veljajo za regulativne agencije Skupnosti.

Vendar je treba upoštevati potrebno neodvisnost regulativnih funkcij. V ta namen se poleg upravnega odbora, odgovornega za vse upravne in finančne zadeve, predlaga ustanovitev odbora regulatorjev, odgovornega za vse regulativne zadeve in odločitve. Direktor, ki ga po posvetovanju z regulativnim odborom imenuje upravni odbor, bo izbran s seznama, ki ga bo sprejela Komisija. Direktor bo zastopal Agencijo in bo odgovoren za njeno tekoče vodenje. Poleg tega struktura Agencije predvideva odbor za pritožbe, ki je pristojen za obravnavo pritožb na odločitve, ki jih sprejme Agencija.

3.4. Finančni vidiki

Predlaga se, da ima Agencija glede na svoje naloge 40–50 zaposlenih. Ta ocena temelji na obširni analizi kadrovskih potreb nacionalnih regulativnih organov in temeljiti analizi minimalnih virov, ki so potrebni za izvajanje predlaganih nalog, zlasti v luči možnosti za sinergije pri izkoriščanju virov v nacionalnih regulativnih organih v pomoč delu agencije. Predlagano osebje je skladno s potrebami teh organov[6]. Kot je omenjeno zgoraj, bi bilo število potrebnih zaposlenih precej višje, če bi naloge Agencije poskušala izvajati Komisija.

Skupni stroški Agencije so ocenjeni na približno 6–7 milijonov EUR letno, od česar je 5 milijonov EUR namenjenih odhodkom za zaposlene (kot povprečje na osebo se štejejo stroški za osebje Komisije, tj. 0,117 milijona EUR letno, kar vključuje odhodke v zvezi z objekti in povezane upravne odhodke), 1 milijon EUR operativnim stroškom (sestanki, študije, prevodi, objave in odnosi z javnostjo), ostalo pa za investicijske odhodke (nakup premičnin in s tem povezani odhodki) in odhodke za misije.

Letni stroški Agencije se krijejo iz sredstev Skupnosti. Agencija ima omejene prihodke, ki izhajajo iz pristojbin, ki jih plačajo tretje strani in se zaračunajo, ko Agencija sprejme določene odločitve.

3.5. Vloga Komisije

Načeloma obstajajo trije varnostni ukrepi za zagotovitev položaja Komisije in njene vloge varuha Pogodbe.

Prvič, če Agencija sprejme odločitev, je ta odločitev zavezujoča le v posebnih tehničnih situacijah, ki so izrecno predvidene v Uredbi in direktivah ali določene za vsak primer posebej na podlagi zavezujočih smernic. Agencija izven tega okvira nima politične diskrecije.

Drugič, če sodelovanje upravljavcev prenosnih omrežij ali odločitve nacionalnih regulativnih agencij ogrožajo učinkovito konkurenco in učinkovito delovanje trga, Agencija takoj obvesti Komisijo, ki nato sprejme potrebne ukrepe za izboljšanje položaja. Komisija lahko ukrepa tudi na lastno pobudo.

Tretjič, če je potrebna pomembnejša odločitev, jo lahko sprejme samo Komisija. V tem primeru ima Agencija samo pripravljalno in svetovalno vlogo. Pravna služba Komisije je v zvezi s tem podrobno proučila besedilo, da bi zagotovila, da Agencija nima pristojnosti za diskrecijske odločitve.

Poleg tega bo Komisija s sprejemom zavezujočih smernic nadalje opredelila in določila vlogo Agencije.

4. UčINKOVITO SODELOVANJE MED UPRAVLJAVCI PRENOSNEGA OMREžJA

4.1. Za integracijo trga z električno energijo in plinom je nujno potrebno tesno sodelovanje med upravljavci prenosnih omrežij

Za integracijo trga je potrebno tudi učinkovito sodelovanje med upravljavci prenosnih omrežij ter jasen in stabilen regulativni okvir, vključno z regulativnim usklajevanjem. Pravila za dostop do omrežja in pravila o obratovanju morajo biti skladna, upravljavci prenosnih omrežij si morajo učinkovito izmenjavati podatke, nove naložbe pa morajo biti dobro usklajene za povečanje povezovalnih zmogljivosti. Upravljavci prenosnih omrežij za plin in električno energijo prostovoljno že sodelujejo v obstoječih strukturah, kot sta Evropski upravljavci prenosnih omrežij (ETSO) in Prenos plina Evropa (GTE). Sodelujejo pri operativnih vprašanjih na regionalni ravni in v tehničnih organih, kot sta Zveza za koordinacijo prenosa električne energije (UCTE) in Evropska zveza za racionalizacijo energetskih izmenjav (EASEE-plin). Te pobude za večplastno sodelovanje so pomembno prispevale k notranjemu trgu ter k izboljšanju učinkovitosti in varnosti omrežij.

Vendar so se pri tem prostovoljnem sodelovanju pokazale pomanjkljivosti, na primer v obliki okvar omrežja in izpadov električne energije zaradi slabega usklajevanja upravljanja omrežja ali manjkajočih povezav v omrežjih za električno energijo in plin ter težav pri predlaganju ali sprejemanju skupnih tehničnih standardov. Zato se predlaga, da se upravljavcem prenosnih sistemov naloži, da morajo okrepiti svoje sodelovanje na številnih ključnih področjih in se osredotočiti na naslednja glavna vprašanja:

- Priprava tržnega in tehničnega kodeksa: za integracijo trga z električno energijo in plinom je potreben skladen niz tehničnih in tržnih kodeksov. Zdaj taki kodeksi obstajajo na nacionalni podlagi ali prek priporočil organizacij kot sta UCTE ali EASEE-plin. Problem pri sedanji situaciji ima tri vidike: prvič, obstoječa pravila ne pokrivajo vseh področij, ki jih je treba uskladiti, da bi integrirani trg deloval, drugič, nacionalni kodeksi pogosto niso skladni med seboj in, tretjič, pogosto niso dovolj pravno zavezujoči ali izvršljivi. Primera takih kodeksov sta operativni priročnik UCTE za varnost in zanesljivost omrežij za prenos električne energije in priporočila EASEE-plin glede kakovosti plina.

- Predlog ohranja prostovoljni proces upravljavcev prenosnih omrežij kot pragmatičen način za razvoj podrobnih tehničnih in tržnih kodeksov. Ti kodeksi so pogosto tehnično zapleteni in potreben je učinkovit postopek za njihovo spremembo, če je potrebna. Predlog dodaja strog regulativni pregled nad vsebino in nadzorom skladnosti ter uveljavljanje teh pravil s strani nacionalnih regulativnih organov, Agencije in/ali Komisije, odvisno od narave zadevnega predloga. Če se upravljavci prenosnih omrežij ne morejo sporazumeti o potrebnih tehničnih in tržnih kodeksih ali jih ne izvajajo, se lahko ta pravila predlagajo in sprejmejo s postopkom komitologije na predlog Komisije.

- V tem predlogu je opredeljenih skupaj enajst glavnih področij sodelovanja. Letni delovni programi Evropskega omrežja upravljavcev prenosnega omrežja (glej poglavje 1.2), pripravljeni ob posvetovanjih z vsemi zainteresiranimi stranmi in novo Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (glej poglavje 3), bodo določili prednostne naloge in podrobneje opredelili, kakšni tehnični in tržni kodeksi so potrebni. Sodelovanje med upravljavci prenosnih omrežij bi moralo vključevati tudi izvajanje tehničnega in tržnega kodeksa.

- Dejavnosti na področju raziskav in inovacij skupnega interesa : sodelovanje med upravljavci prenosnih omrežij mora določiti okvir za določanje, financiranje in upravljanje potrebnih dejavnosti na področju raziskav in inovacij, ki so gonilo trdnega tehničnega razvoja in razvoja evropskega trga za električno energijo in plin, zlasti za spodbujanje zanesljivosti oskrbe in energetske učinkovitosti ter za omogočanje prodora nizkoogljičnih tehnologij.

- Usklajevanje upravljanja omrežja : sodelovanje upravljavcev prenosnega omrežja vključuje skupno upravljanje omrežij v skladu z dogovorjenim tržnim in tehničnim kodeksom. Nanaša se tudi na izmenjavo operativnih podatkov omrežja in usklajeno objavljanje podatkov o dostopu do trga, na primer prek skupne platforme za preglednost.

- Načrtovanje naložb : da bi lahko dali na voljo zadostne zmogljivosti prenosa za zadostitev povpraševanju in integracijo nacionalnih trgov, bi upravljavci omrežij potrebovali usklajeno dolgoročno načrtovanje razvoja sistema za načrtovanje naložb v omrežje in spremljanje razvoja prenosnih zmogljivosti omrežja. Mišljeno je, da bodo evropska omrežja upravljavcev prenosnih omrežij objavila načrte za razvoj omrežij, da bi vključili modeliranje integriranih omrežij, razvoj scenarijev in oceno prožnosti in stopnje odjema. Ti razvojni načrti bi morali biti v zadostni meri dolgoročni (npr. vsaj 10 let), da bi omogočili zgodnje odkrivanje primanjkljajev pri naložbah, zlasti v zvezi s čezmejnimi zmogljivostmi.

Regionalne pobude zlasti pri zadnjih dveh od zgoraj navedenih nalog pozitivno vplivajo na integracijo trgov. Sodelovanje upravljavcev prenosnega omrežja na evropski ravni bi se moralo dejansko dopolnjevati na regionalni ravni, da bi zagotovili resničen praktičen napredek, optimalno upravljanje omrežij[7] ter ustrezno načrtovanje in realizacijo naložb. Regulativni okvir mora spodbujati, usklajevati in razvijati regionalne pobude med upravljavci prenosnih omrežij in regulativnimi organi, kot to poteka pri regionalnih pobudah, ki jih vodi ERGEG, in pobudah, kot so petstranski forum v severozahodni Evropi, ter kot priporočajo večje zainteresirane strani, kot je Eurelectric.

4.2. Izboljšani mehanizmi sodelovanja

Pomembno je, da se strukturam upravljavcev prenosnih omrežij v polni meri prizna na evropski ravni, da so pristojni za izvajanje navedenih nalog. V ta namen bo Komisija formalno določila evropska omrežja (plin in električna energija) upravljavcev prenosnih omrežij, odgovorna za te naloge.

Kot podjetja morajo bit upravljavci prenosnih omrežij pregledni kar zadeva sodelovanje. To lahko temelji na obstoječih organih, kot sta GTE in ETSO. Vendar bodo naloge in odgovornosti upravljavcev prenosnih omrežij pomenile potrebo po centralni in stalni strukturi za sodelovanje v smislu organizacije ter praktičnih orodij za načrtovanje in upravljanje omrežij.

Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev bo spremljala izvajanje nalog Evropskega omrežja upravljavcev prenosnih omrežij.

Vključevanje in posvetovanje zainteresiranih strani, kot so na primer proizvajalci, dobavitelji, odjemalci in upravljavci distribucijskih omrežij, bodo upravljavci prenosnih omrežij razvijali kot standardno prakso od začetka svojega dela na določenem področju. V ta namen se bo z zainteresiranimi stranmi posvetovalo o vsakem osnutku tržnega in tehničnega kodeksa, ki ga bodo pripravili upravljavci prenosnih omrežij, lahko pa bodo tudi imeli pripombe na letni delovni program upravljavcev prenosnega omrežja. Agencija bo nadzirala pravilno izvajanje posvetovanj.

5. IZBOLJšANJE DELOVANJA TRGA

Cilj tega predloga je tudi izboljšati zakonodajni okvir ter tako olajšati dostop tretjih strani do ključnih infrastruktur, povečati preglednost na trgu, povečati integracijo trga in izboljšali dostop do odjemalcev na maloprodajni ravni.

5.1. Ureditev izvzetja

Veljavna zakonodaja dovoljuje izvzetje glavnih novih infrastruktur iz pravil za regulirani dostop tretjih oseb za vnaprej določeno obdobje. Dokončanih je bilo že več infrastruktur, vključno s povezovalnimi daljnovodi za plin in električno energijo ter obrati za UZP, za katere je bila uporabljena ta možnost, ali pa so v gradnji. To pomaga pri spodbujanju projektov, ki koristijo zanesljivosti dobave in konkurenci. Hkrati dosedanje izkušnje kažejo, da bi lahko razvijalci projektov, regulatorji in Komisija imeli koristi od poenostavitve postopka za zahtevanje in odobritev izvzetja ter pojasnitve nekaterih pogojev. Zato Komisija predlaga pripravo smernic za pomoč vlagateljem in regulatorjem pri uporabi pogojev, potrebnih za odobritev izvzetja. Da se kljub temu zagotovi optimalna uporaba izvzete infrastrukture na trgu, se predlaga, da se za nove infrastrukture posplošijo minimalne zahteve za dodeljevanje kapacitet in določbe za upravljanje prezasedenosti, ki so se do zdaj uporabljale za vsak primer posebej.

5.2. Preglednost

Notranji trg z električno energijo in plinom se sooča s pomanjkanjem likvidnosti in preglednosti, ki ovira učinkovito dodeljevanje sredstev, omejuje možnosti obvladovanja tveganj in preprečuje vstop novih akterjev. Zaupanje v trg, njegovo likvidnost in število udeležencev na trgu je treba povečati, in sicer z zagotavljanjem več podatkov, ki so na voljo trgu.

Sedanje zahteve po preglednosti se osredotočajo na objavo zmogljivosti omrežja, da lahko udeleženci na trgu vidijo, če so zmogljivosti na voljo in če so vse razpoložljive zmogljivosti ponujene na trgu. Poleg tega pa potrebujejo udeleženci na trgu tudi enak dostop do informacij, ki določajo gibanje veleprodajnih cen.

Trenutno imajo uveljavljena podjetja, ki so odgovorna za največji del pretoka plina in električne energije ter imajo v lasti večino sredstev na trgu, večji in boljši dostop do informacij kot novi udeleženci. Na področju električne energije obstajajo zahteve v obliki smernic, ki so priložene uredbi, s katero so določene zahteve po preglednosti pri proizvodnji električne energije, vendar ne zadostujejo, na področju plina pa takšnih zahtev trenutno ni. Zato se predlaga razširitev zahtev po preglednosti, da bi vključevale zaloge plina, napovedi ponudbe in povpraševanja, stroške za uravnavanje omrežij in trgovanje.

Pravilno in popolno uporabo teh zahtev morajo nadzirati in spremljati nacionalni regulativni organi, zato je treba ustrezno povečati njihova pooblastila.

Kar zadeva preglednost v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti in finančnimi instrumenti, v zvezi s katerimi ti predlogi ne določajo dodatnih zahtev za zadevna podjetja, bo Komisija podrobno preučila to vprašanje in do sredine leta 2008 sprejela odločitev. Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev in Odbor evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje se poziva, da sodelujeta in nadalje preučita vprašanje, ali bi morale za transakcije pogodb o dobavi plina in električne energije ter izvedenih finančnih instrumentov veljati zahteve po preglednosti pred in/ali po trgovanju, in ustrezno svetujeta.

5.3. Dostop do skladišč

Obstoječa direktiva o notranjem trgu s plinom določa, da morajo upravljavci skladišč tam, kjer so skladišča bistvenega pomena za dobavo odjemalcem, dati dostop tretjim stranem. Države članice se lahko odločijo, da dostop do teh skladiščnih objektov zagotovijo s pogoji, ki jih določi regulator, ali s tem, da od upravljavcev skladišč zahtevajo, da se o teh pogojih za dostop sporazumejo z odjemalci. Zahteve iz direktive so načelne in državam članicam v veliki meri puščajo proste roke pri določanju njihovega regulativnega okvira. Ta načela so naknadno dobila obliko na Madridskem forumu, kjer so se vse zainteresirane strani strinjale s prostovoljnimi „smernicami za dobro prakso za upravljavce sistemov skladišč glede dostopa tretjih oseb“ (GGPSSO). Vendar je ERGEG sklenil, da je izvajanje teh smernic na splošno nezadovoljivo.

Komisija predlaga tri ukrepe za njihovo učinkovito uporabo:

- načela iz smernic bi morala biti pravno zavezujoča in omogočiti je treba podrobno izvajanje smernic prek postopka komitologije;

- uvesti je treba pravno in funkcionalno ločevanje upravljavcev skladišč, ki so del podjetij za dobavo;

- povečati je treba pristojnosti nacionalnih regulativnih organov za pregled nad dostopom do skladišč;

- zahtevati je treba jasnost regulativnega režima, ki se uporablja za skladiščne objekte.

Da bi smernice postale pravno zavezujoče, se bo Uredba razširila in bo določala, na kakšen način morajo upravljavci skladišč nuditi storitve za dostop tretjih oseb, kako morajo dodeljevati zmogljivosti in upravljati prezasedenost. Poleg tega bo opredelila zahteve po preglednosti in predlagala ukrepe, ki bodo omogočali razvoj sekundarnega trga na področju zmogljivosti skladiščenja. Ta pravila bodo morala zagotoviti, da se vsa skladišča, ki so na voljo tretjim osebam, na nediskriminatoren in pregleden način ponudijo na trgu, ter da se močno odsvetuje kopičenje zmogljivosti. Ta pravila bodo tudi zagotavljala skladnost s predlaganimi minimalnimi zahtevami za izvzeto infrastrukturo.

Z zahtevo po pravnem in funkcionalnem ločevanju upravljavcev skladišč se bo v veliki meri spodbujal učinkovit dostop do skladišč. Dejstvo, da se morajo sedaj dobavitelji, ki potrebujejo skladišče, obrniti na svoje tekmece, ne povečuje zaupanja v trg in je resna ovira za nove udeležence. Zahteva po ločevanju za upravljavce skladišč bo izboljšala to stanje ter tekmecem in regulatorjem omogočila, da preverijo, ali so vse zmogljivosti skladiščenja ponujene na trgu.

Komisija predlaga, da se odpravi dvoumnost glede deleža zmogljivosti skladiščenja, ki je ponujena na trgu, s tem, da se od vseh držav članic zahteva, da opredelijo merila glede tega, kdaj in kako se uporablja dostop tretjih strani do skladišč in to je treba objaviti. Regulator ima posledično nalogo, da nadzoruje, ali se ta merila uporabljajo pravilno za vsa skladišča.

5.4. Dostop do terminalov za UZP

Vloga UZP pri oskrbi s plinom v Evropski uniji postaja vedno bolj pomembna in načrtuje se veliko vlaganj v terminale za UZP oziroma ta vlaganja že potekajo. Zato so potrebna pregledna pravila za dostop do terminalov za UZP. Regulatorji so opredelili potrebo, ERGEG pa je pripravil smernice s ciljem ustvariti skupni pristop za dostop tretjih strani za terminale za UZP.

Čeprav je veliko izgrajenih terminalov za UZP izkoristilo možnost izvzetja iz določb o dostopu tretjih strani in regulativnem posredovanju iz člena 22 Direktive, obstajajo tudi terminali, za katere se uporabljajo pravila o dostopu tretjih strani. Ker sedanja direktiva vsebuje le splošno določbo, da je treba dostop regulirati, si jo lahko države članice razlagajo različno. Poleg tega je izvzetje po členu 22 vedno začasno in terminali za UZP bodo po poteku obdobja izvzetja zakonsko urejeni. Zato Komisija predlaga uvedbo natančneje opredeljenih pravil za dostop tretjih oseb do terminalov za UZP. Da bi smernice postale pravno zavezujoče, se bo Uredba razširila in bo določala, na kakšen način morajo upravljavci terminalov za UZP nuditi storitve za dostop tretjih oseb, kako morajo dodeljevati zmogljivosti in upravljati prezasedenost. Poleg tega bo opredelila zahteve po preglednosti in predlagala ukrepe, ki bodo omogočali razvoj sekundarnega trga na področju zmogljivosti terminalov. Ta pravila bodo tudi zagotavljala skladnost s predlaganimi minimalnimi zahtevami za izvzeto infrastrukturo.

5.5. Dolgoročni sporazumi o dobavi

Nadaljnji dvostranski sporazumi o dobavi zagotavljajo možnost, da energetsko intenzivne industrije dosežejo bolj predvidljive cene. Vendar lahko taki sporazumi zapirajo nadaljnji trg, ker odjemalcem preprečujejo, da bi zamenjali dobavitelja, in tako omejujejo konkurenco. Da bi zmanjšali negotovost na trgu, bo Komisija v naslednjih mesecih zagotovila napotke v primerni obliki o skladnosti vertikalnih dvostranskih dolgoročnih sporazumov o dobavi z zakonodajo ES o konkurenci.

5.6. Okvir za postopno vzpostavitev evropskega maloprodajnega trga

Na trgu z električno energijo in plinom še ni mogoče govoriti o evropskem maloprodajnem trgu (gospodinjstva in mala podjetja), saj morajo odjemalci še vedno izbrati dobavitelja iz iste države, tudi če imajo možnost izbire. Vzpostavitev pravega evropskega trga končnih uporabnikov je končni cilj notranjega trga z električno energijo in s plinom; pomembna je za vzpostavitev konkurenčnih trgov ter za doseganje največje učinkovitosti. Liberalizacija maloprodajnega trga je pomembna, da se zagotovi, da imajo vsi državljani EU koristi od konkurence. Če bo liberalizacija veljala samo za velike odjemalce, bodo evropska gospodinjstva v končni fazi subvencionirala industrijo, naložbene spodbude za novo proizvodnjo in dobavo pa bodo izkrivljene. Od 1. julija 2007 so vsi maloprodajni trgi v EU odprti za konkurenco, v praksi pa so številni odjemalci še vedno vezani na svoje prejšnje dobavitelje, saj ni bil vzpostavljen ustrezen pravni okvir, kot se je zahtevalo. Evropski maloprodajni trg se lahko vzpostavi le postopoma. Da bi pospešila ta postopek namerava Komisija v skladu s pozitivnimi izkušnjami Firenškega in Madridskega foruma ustanoviti maloprodajni forum. Tak forum bi omogočal osredotočanje na posebna vprašanja v zvezi z maloprodajnim trgom in bi moral služiti kot platforma za vse zainteresirane strani za spodbujanje vzpostavitve maloprodajnega trga, ki bo zajemal celotno EU. Zagotavljal bi smernice za predlagane obveznosti držav članic in regulativnih organov za določitev jasnih pravil o konkurenci na maloprodajnem trgu, da bi postopoma uskladili tržna pravila in omogočili čezmejne maloprodajne trge.

Dobro delujoči maloprodajni trgi bodo tudi igrali zelo pomembno vlogo pri povečevanju ozaveščenosti ljudi o domači porabi energije in stroških energije, saj vsi ukrepi za zmanjšanje emisij CO2 in povečanje energetske učinkovitosti zahtevajo ukrepe gospodinjstev. Konkurenca na področju dobave energije gospodinjstvom bo povečala energetsko ozaveščenost ljudi. Vendar sedanja praksa, da odjemalci prejmejo le končni račun za svojo porabo po enem letu, ne zagotavlja take ozaveščenosti, dobaviteljem pa ne omogoča razvoja konkurenčnih storitev, ki razlikujejo med gospodinjstvi s posebnimi potrebami. Dobavitelji morajo zato posredovati več podatkov, da bi odjemalcem zagotovili pogostejše podatke o njihovi porabi energije in stroških.

Očitno je, da svoboda izbire za odjemalce zahteva močna jamstva glede pravic uporabnikov. Ranljivi uporabniki že imajo veliko stopnjo zaščite v sedanji direktivi, da se jim zagotovi dostop do energije, ki jo potrebujejo za normalno življenje. Vendar se ti ukrepi v nekaterih državah niso pravilno izvajali in Komisija za razjasnitev okvira predlaga določitev zavezujočih smernic. Hkrati Komisija predlaga povečanje pravic vseh uporabnikov, med drugim s tem, da dobijo pravico, da kadar koli zamenjajo dobavitelja in da se od elektroenergetskih podjetij zahteva, da so računi poravnani v roku enega meseca po zamenjavi dobavitelja.

Komisija je tudi zaključila, da za upravljavce distribucijskih omrežij sedanja pravila za pravno in funkcionalno ločevanje zadostujejo. Zato ne predlaga, da bi se pravila glede ločevanja lastništva iz poglavja 4 razširila na upravljavce distribucijskih omrežij.

6. SODELOVANJE ZA POVEčANJE ZANESLJIVOSTI OSKRBE

6.1. Nadzor zanesljivosti oskrbe s strani upravljavcev prenosnih omrežij

Zagotoviti je treba, da lahko omrežja za električno energijo in plin zadostijo povpraševanju tudi v času največje obremenitve. Pri električni energiji je to mogoče le, če je dovolj proizvodnih zmogljivosti (zadostnost proizvodnje) in če je omrežje sposobno prenesti energijo od generatorjev do odjemalcev (zadostnost omrežja). Pri plinu so potrebne zadostne zmogljivosti uvoza in skladiščenja.

Direktiva 2005/89/ES zahteva, da nacionalni regulatorji ob pomoči upravljavcev prenosnih omrežij Komisiji enkrat letno poročajo o zanesljivosti oskrbe z električno energijo. Direktiva 2004/67/ES zahteva, da države članice poročajo o zanesljivosti oskrbe s plinom in o regulativnem okviru za spodbujanje naložb v infrastrukturo. Predlagane spremembe uredb (ES) št. 1228/2003 in (ES) št. 1775/2005 Evropskemu omrežju upravljavcev prenosnega omrežja nalagajo, da za vsako poletje in zimo ter tudi dolgoročno pripravi napoved o zadostnosti omrežja. Potreben je evropski pregled, ki bo upošteval možnosti izvoza in uvoza električne energije in plina v času največjega povpraševanja. Zaradi čezmejnega pretoka električne energije in plina na notranjem trgu je treba pregled izvajati na evropski ravni.

6.2. Sodelovanje držav članic

V okviru zakonodaje EU obstajata dva instrumenta, ki obravnavata zanesljivost oskrbe s plinom. Prvič, Direktiva 2003/55/ES je uvedla splošno obveznost spremljanja za vse države članice. Drugič, Direktiva 2004/67/ES obravnava posebej ukrepe za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom. Ta zadnja direktiva ustanavlja koordinacijsko skupino za plin in določa „mehanizem Skupnosti“ v primeru motenj v dobavi.

Ta dva instrumenta zagotavljata usklajevalno platformo. Ne opredeljujeta količinskih ciljev v zvezi z zanesljivostjo oskrbe in tudi ne določata nikakršnih obveznosti glede zalog plina. Poleg tega tudi ne zagotavljata okvira za regionalno sodelovanje v primeru resnih motenj v oskrbi.

Države članice so šele pred kratkim prenesle Direktivo 2004/67/ES. Člen 10 Direktive določa, da Komisija do 19. maja 2008 poroča o njenem izvajanju in zlasti o učinkovitosti njenih instrumentov ter da lahko pripravi nadaljnje predloge glede zanesljivosti oskrbe. V tem poročilu bodo obravnavani predvsem ukrepi za zanesljivost dobave v zvezi z zalogami plina.

Zaradi tega ti predlogi v prvi fazi ne spreminjajo Direktive 2004/67/ES in obravnavajo le dve vprašanji:

- Povečana obveznost preglednosti na ravni komercialnih zalog : vsak upravljavec skladišča bi moral dnevno objaviti količino razpoložljivega plina v svojih objektih. Ta obveza bi občutno povečala medsebojno zaupanje za regionalno in obojestransko pomoč v primeru resnih motenj v oskrbi.

- Solidarnost: predlaga se sodelovanje držav članic, da bi spodbujali regionalno in obojestransko solidarnost. To sodelovanje naj bi vključevalo situacije, zaradi katerih bi v državi članici verjetno nastale resne motnje v oskrbi s plinom. Primeri takega usklajevanja so poenostavitev nacionalnih ukrepov za ravnanje v izrednih razmerah ter priprava praktičnih podrobnosti za medsebojno pomoč. Komisija bo po potrebi sprejela smernice za regionalno solidarnostno sodelovanje.

2007/0195 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o spremembi Direktive 2003/54/ES o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti členov 47(2), 55 in 95 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije[8],

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora[9],

ob upoštevanju mnenja Odbora regij[10],

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe[11],

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Cilj notranjega trga z električno energijo, ki se v Skupnosti postopoma uvaja od leta 1999, je zagotavljanje resnične izbire vsem potrošnikom EU, bodisi državljanom bodisi podjetjem, novih poslovnih priložnosti in več čezmejnega trgovanja, da bi zagotovili večjo učinkovitost, konkurenčne cene in višje standarde storitev ter prispevali k zanesljivosti oskrbe in trajnosti.

(2) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/54/ES z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES[12] je bila pomemben korak k oblikovanju takega notranjega trga z električno energijo.

(3) Vendar trenutno nobenemu podjetju v Skupnosti ni mogoče zagotoviti pravice, da prodaja električno energijo v vsaki državi članici pod enakimi pogoji, brez diskriminacije ali ovir. Zlasti še ne obstajata nediskriminatoren dostop do omrežja in enako učinkovita raven regulativnega nadzora v vseh državah članicah, saj sedanji pravni okvir ne zadostuje.

(4) Komisija je v svojem Sporočilu z dne 10. januarja 2007 z naslovom „Energetska politika za Evropo“[13] poudarila pomen vzpostavitve notranjega trga z električno energijo in zagotavljanja enakovrednih pogojev za vsa elektroenergetska podjetja, ustanovljena v Skupnosti. Sporočilo o notranjem energetskem trgu[14] in končno poročilo o analizi konkurenčnosti panoge[15] sta pokazala, da obstoječa pravila in ukrepi ne zagotavljajo potrebnega okvira za doseganje cilja dobro delujočega notranjega trga.

(5) Brez učinkovitega ločevanja omrežij od dejavnosti proizvodnje in dobave obstaja notranje tveganje diskriminacije pri upravljanju omrežij pa tudi pri spodbudah za vertikalno integrirana podjetja, da bi ustrezno vlagala v svoja omrežja.

(6) Trenutno veljavna pravila za pravno in funkcionalno ločevanje ne zagotavljajo učinkovitega ločevanja upravljavcev prenosnih omrežij. Evropski svet je na svoji seji v Bruslju 8. in 9. marca 2007 Komisijo pozval k pripravi zakonodajnih predlogov za učinkovito ločevanje dejavnosti dobave in proizvodnje od delovanja omrežja.

(7) Učinkovito ločevanje lahko zagotovi samo odprava notranjih spodbud za vertikalno integrirana podjetja, da diskriminirajo konkurente kar zadeva dostop do omrežja in naložbe. Ločevanje lastništva, pri katerem se lastnik omrežja imenuje za upravljavca omrežja in je neodvisen od kakršnih koli interesov v zvezi z dobavo in proizvodnjo, je očitno najbolj učinkovit in stabilen način za razreševanje notranjih navzkrižij interesov in zagotavljanje zanesljivosti oskrbe. Zato je Evropski parlament v svoji Resoluciji o možnostih za notranji trg s plinom in električno energijo, sprejeti 10. julija 2007, ločevanje lastništva na ravni prenosa opredelil kot najučinkovitejše orodje, ki na nediskriminatoren način spodbuja naložbe v infrastrukturo, pošten dostop do omrežja za nove udeležence in preglednost na trgu. Od držav članic je zato treba zahtevati, da zagotovijo, da ista oseba ali osebe ne morejo izvajati nadzora nad podjetjem za proizvodnjo ali dobavo in hkrati imeti deleža v ali uveljavljati pravic nad upravljavcem prenosnega omrežja ali prenosnim omrežjem, vključno s pomočjo pravic manjšinskih delničarjev do blokiranja odločitev strateškega pomena, kot so naložbe. Nadzor nad upravljavcem prenosnega omrežja mora izključevati možnost imetja deleža v podjetju za dobavo ali uveljavljanja kakršne koli pravice nad njim.

(8) Ker ločevanje lastništva v nekaterih primerih zahteva prestrukturiranje podjetij, se mora državam članicam odobriti dodatno obdobje za začetek uporabe zadevnih določb. Glede na vertikalne povezave med sektorjema za električno energijo in zemeljski plin, se morajo poleg tega določbe glede ločevanja uporabljati v obeh sektorjih.

(9) Da bi zagotovili popolno neodvisnost upravljanja omrežij od interesov v zvezi z dobavo in proizvodnjo ter da bi preprečili izmenjavo kakršnih koli zaupnih podatkov, ista oseba ne more biti član upravnih odborov upravljavca prenosnega omrežja in podjetja, ki opravlja katero koli dejavnost na področju proizvodnje ali dobave. Iz istega razloga ista oseba ne more imeti pristojnosti za imenovanje članov upravnih odborov upravljavca prenosnega sistema in imeti deleža v podjetju za dobavo.

(10) Imenovanje neodvisnih upravljavcev omrežij, ki niso vezani na interese v zvezi z dobavo in proizvodnjo, mora vertikalno integriranim podjetjem omogočiti, da ohranijo lastništvo nad omrežnimi sredstvi, hkrati pa zagotavlja učinkovito ločevanje interesov, če neodvisni upravljavec omrežja opravlja vse dejavnosti upravljavca omrežja ter če se vzpostavijo podrobna ureditev in obsežni regulativni kontrolni mehanizmi.

(11) Če je podjetje, ki ima v lasti prenosni sistem, del vertikalno integriranega podjetja, morajo imeti države članice možnost izbire med ločevanjem lastništva in, kot odstopanjem, določitvijo upravljavcev omrežij, ki niso vezani na interese v zvezi z dobavo in proizvodnjo. Popolno učinkovitost rešitve v zvezi z določitvijo neodvisnega upravljavca omrežja je treba zagotoviti s posebnimi dodatnimi pravili. Da bi v celoti zaščitili interese delničarjev vertikalno integriranih podjetij, morajo države članice tudi imeti možnost, da uvedejo ločevanje lastništva z neposredno odprodajo ali razdelitvijo delnic integriranega podjetja na delnice podjetja, ki ima v lasti omrežje, in delnice preostalih dejavnosti na področju dobave in proizvodnje, če so izpolnjene zahteve, ki izhajajo iz ločevanja lastništva.

(12) Pri izvajanju učinkovitega ločevanja je treba spoštovati načelo nediskriminacije med javnim in zasebnim sektorjem. Zato ista oseba ne sme imeti možnosti uveljavljanja kakršnega koli vpliva, sama ali skupaj z drugimi, na sestavo, glasovanje ali sprejemanje odločitev v organih upravljavcev prenosnih omrežij in podjetij za dobavo. Če zadevna država članica lahko dokaže, da izpolnjuje to zahtevo, bi lahko dva različna javna subjekta nadzorovala na eni strani dejavnosti proizvodnje in dobave in na drugi strani dejavnosti prenosa.

(13) Popolno ločevanje dejavnosti na področju omrežnih dejavnosti in dobave mora veljati v celotni Skupnosti, tako da se upravljavcem omrežij v Skupnosti ali podjetjem, povezanim z njimi, prepreči, da bi se ukvarjali s kakršnimi koli dejavnostmi na področju dobave ali proizvodnje v kateri koli državi članici. To velja tako za podjetja v EU, kakor tudi za podjetja, ki niso iz EU. Da se v celotni Skupnosti zagotovi ločevanje omrežnih dejavnosti in dejavnosti na področju dobave, morajo imeti regulatorni organi pooblastilo, da upravljavcem prenosnih omrežij, ki ne izpolnjujejo pravil o ločevanju, zavrnejo certifikacijo. Da bi zagotovili dosledno uporabo v vsej Skupnosti in spoštovanje mednarodnih obveznosti Skupnosti, mora imeti Komisija pravico, da pregleda odločitve v zvezi s certifikacijo, ki jih sprejmejo regulatorni organi.

(14) Zaščita dobave energije je bistveni element javne varnosti in je zato notranje povezana z učinkovitim delovanjem trga EU z električno energijo. Električna energija lahko doseže državljane le preko omrežja. Delujoči trgi z električno energijo ter zlasti omrežja in druga sredstva, povezana z dobavo električne energije, so bistvenega pomena za javno varnost, konkurenčnost gospodarstva in blaginjo državljanov Skupnosti. Brez poseganja v svoje mednarodne obveznosti Skupnosti meni, da je sektor prenosnih omrežij za električno energijo zelo pomemben zanjo, zato so potrebni dodatni zaščitni ukrepi v zvezi z vplivom tretjih držav, da bi se izognili morebitnim grožnjam javnemu redu in javni varnosti v Skupnosti ter blaginji njenih državljanov. Taki ukrepi so nujni tudi za zagotavljanje skladnosti s pravili glede učinkovitega ločevanja.

(15) Nediskriminatoren dostop do distribucijskega omrežja je odločilnega pomena za dostop do odjemalcev na maloprodajni ravni. Kar zadeva dostop tretjih strani in naložbe so možnosti za diskriminacijo sicer manjše na ravni distribucije kot pa na ravni prenosa, saj sta na ravni distribucije prezasedenost in vpliv interesov v zvezi s proizvodnjo na splošno manj pomembna kot na ravni prenosa. Poleg tega je dejansko ločevanje upravljavcev distribucijskih sistemov glede na Direktivo 2003/54 obvezno šele od 1. julija 2007, njegove učinke na notranji trg pa je treba še oceniti. Trenutno veljavna pravila za pravno in funkcionalno ločevanje bi lahko vodila k učinkovitemu ločevanju, če bi bila jasneje določena ter če bi se jih pravilno izvajalo in pozorno spremljalo. Da bi ustvarili enakovredne pogoje na maloprodajni ravni, je treba spremljati dejavnosti upravljavcev distribucijskih omrežij in jim tako preprečiti, da bi izkoriščali svojo vertikalno integracijo kar zadeva njihov konkurenčni položaj na trgu, zlasti v povezavi z malimi domačimi in tujimi odjemalci.

(16) Direktiva 2003/54/ES je uvedla zahtevo, da države članice vzpostavijo regulativne organe s specifičnimi pristojnostmi. Vendar izkušnje kažejo, da je učinkovitost regulacije pogosto omejena, ker regulatorji niso dovolj neodvisni od vlade ter nimajo zadostnih pooblastil in diskrecije. Zato je Evropski svet na svoji seji v Bruslju 8. in 9. marca 2007 Komisijo pozval k pripravi zakonodajnih predlogov za nadaljnjo uskladitev pooblastil in krepitev neodvisnosti nacionalnih energetskih regulatorjev.

(17) Za pravilno delovanje notranjega trga morajo biti energetski regulatorji sposobni sprejemati odločitve o vseh pomembnih regulativnih vprašanjih, poleg tega pa morajo biti tudi popolnoma neodvisni od kakršnih koli drugih javnih ali zasebnih interesov.

(18) Energetski regulatorji morajo imeti pooblastila, da lahko sprejemajo zavezujoče odločitve v zvezi z elektroenergetskimi podjetji ter da elektroenergetskim podjetjem, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, naložijo učinkovite, primerne in odvračilne sankcije. Pooblastiti se morajo tudi za to, da lahko ne glede na uporabo pravil o konkurenci sprejmejo ustrezne ukrepe za spodbujanje učinkovite konkurence, ki je nujna za pravilno delovanje trga, pa tudi, da zagotovijo visoke standarde univerzalnih in javnih storitev v skladu z odpiranjem trga, varstvo ranljivih odjemalcev in dejansko učinkovitost ukrepov za varstvo odjemalcev. Ti ukrepi ne smejo posegati v pooblastila Komisije v zvezi z uporabo pravil o konkurenci, vključno s preverjanjem združitev z razsežnostjo Skupnosti, ter v pravila glede notranjega trga, kot je prost pretok kapitala.

(19) Notranji trg z električno energijo se sooča s pomanjkanjem likvidnosti in preglednosti, ki ovira učinkovito dodeljevanje sredstev, upravljanje s tveganji in vstop novih akterjev. Treba je povečati zaupanje v trg, njegovo likvidnost in število udeležencev, zato je treba tudi povečati regulativni nadzor nad podjetji, ki se ukvarjajo z dobavo električne energije. Take zahteve ne smejo posegati v obstoječo zakonodajo Skupnosti o finančnih trgih in morajo biti skladne z njo. Energetski regulatorji in regulatorji finančnih trgov morajo sodelovati, da drug drugemu omogočijo pregled nad zadevnimi trgi.

(20) Preden Komisija sprejme nadaljnje smernice za vodenje evidence, Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev in Odbor evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje (CESR) skupaj preučita vsebino teh smernic in Komisiji ustrezno svetujeta. Agencija in Odbor tudi skupaj nadalje proučujeta vprašanje, ali se za transakcije pogodb o dobavi električne energije in izvedenih finančnih instrumentov za trgovanje z električno energijo uporabljajo zahteve glede preglednosti pred in/ali po trgovanju in kakšne bi bila vsebina teh zahtev, ter ustrezno svetujeta.

(21) Zahteve glede javnih storitev in skupne minimalne standarde, ki izhajajo iz njih, je treba še bolj okrepiti, da bi zagotovili, da bodo lahko imeli vsi potrošniki koristi od konkurence. Ključni vidik pri dobavi energije odjemalcem je dostop do podatkov o porabi, ki morajo biti na voljo odjemalcem, tako da lahko konkurente povabijo, da pripravijo ponudbo na podlagi teh podatkov. Porabniki morajo imeti tudi pravico, da so ustrezno obveščeni o svoji porabi energije. Redni podatki o stroških energije bodo ustvarili spodbude za prihranke energije, saj bodo dajali odjemalcem neposredne povratne informacije o učinkih naložb v energetsko učinkovitost in spremembe ravnanja.

(22) Da bi ustvarile notranji trg z električno energijo, morajo države članice spodbujati integracijo svojih nacionalnih trgov ter sodelovanje upravljavcev omrežij na evropski in regionalni ravni.

(23) Regulatorni organi morajo zagotavljati informacije trgu tudi zato, da Komisiji omogočijo, da opravlja svojo nalogo opazovanja in nadzorovanja evropskega trga z električno energijo in njegov kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni razvoj, vključno z vidiki kot so proizvodna zmogljivost, različni viri proizvodnje električne energije, infrastrukture za prenos in distribucijo, čezmejna trgovina, naložbe, veleprodajne in potrošniške cene, likvidnost trga, okoljske izboljšave in izboljšanje učinkovitosti.

(24) Ker cilja predlaganih ukrepov, in sicer vzpostavitve v celoti delujočega notranjega trga z električno energijo, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj zaradi obsega in učinkov predlaganih ukrepov lahko bolje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za dosego navedenih ciljev.

(25) Uredba (ES) št. 1228/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije[16] daje Komisiji možnost, da sprejme smernice za doseganje potrebne stopnje usklajenosti. Take smernice, ki so tako zavezujoči izvedbeni ukrepi, so koristno sredstvo, ki ga je mogoče po potrebi hitro prilagoditi.

(26) Ukrepi, ki so nujni za izvajanje Direktive 2003/54/ES, kakor je spremenjena s to direktivo, morajo biti sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil[17].

(27) Komisijo je treba zlasti pooblastiti za sprejetje smernic, ki so potrebne za zagotovitev minimalne stopnje usklajenosti, ki je potrebna, da se doseže cilj Direktive 2003/54/ES. Ker so navedeni ukrepi splošnega obsega in so namenjeni dopolnitvi Direktive 2003/54/ES z dodajanjem nebistvenih določb, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(28) Direktivo 2003/54/ES je treba ustrezno spremeniti.

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1 Spremembe Direktive 2003/54/ES

Direktiva 2003/54/ES se spremeni:

1. Člen 2 se spremeni:

2. Točka 21 se spremeni:

„21. ‚vertikalno integrirano podjetje‘ pomeni elektroenergetsko podjetje ali skupino elektroenergetskih podjetij, kjer nadzor v smislu člena 3(2) Uredbe Sveta (ES) 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij* izvaja ista oseba ali iste osebe, in sicer neposredno ali posredno, in kjer podjetje ali skupina podjetij opravlja vsaj eno od dejavnosti prenosa ali distribucije in vsaj eno od dejavnosti proizvodnje ali dobave električne energije;“

* UL L 145, 30.04.2004, str. 1.

3. Dodajo se točke 32 do 34:

„32. ‚pogodba o dobavi električne energije‘ pomeni pogodbo za dobavo električne energije, ne vključuje pa izvedenih finančnih instrumentov za trgovanje z električno energijo;

33. ‚izvedeni finančni instrument za trgovanje z električno energijo‘ pomeni finančni instrument iz enega od oddelkov C5, C6, ali C7 v Prilogi I k Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov[18], če se ta instrument nanaša na električno energijo;

34. ‚nadzor‘ pomeni kakršne koli pravice, pogodbe ali druga sredstva, ki ločeno ali skupno in ob upoštevanju ustreznih dejstev ali predpisov omogočajo izvajanje odločilnega vpliva na podjetje, in sicer zlasti:

(a) lastništvo ali pravica do uporabe celotnega ali dela premoženja podjetja;

(b) pravice ali pogodbe, ki zagotavljajo odločilni vpliv na sestavo, glasovanje ali sklepe organov podjetja.“

4. V členu 3 se doda odstavek 10:

„10. Komisija lahko sprejme smernice za izvajanje tega člena. Ta ukrep za spremembo nebistvenih elementov te direktive z njeno dopolnitvijo se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27b(3).“

5. Doda se člen 5a:

„Člen 5a Spodbujanje regionalnega sodelovanja

Države članice sodelujejo med seboj, da bi svoje nacionalne trge integrirale vsaj na regionalni ravni. Države članice zlasti spodbujajo sodelovanje upravljavcev omrežij na regionalni ravni ter doslednost svojega pravnega in regulativnega okvira. Geografsko območje, ki ga vključujejo regionalna sodelovanja, se sklada z geografskimi območji, kot jih opredeljuje Komisija v skladu s členom 2h(3) Uredbe (ES) št. 1228/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije[19].“

6. Člen 8 se nadomesti:

„Člen 8 Ločevanje prenosnih omrežij in upravljavcev prenosnih omrežij

1. Države članice zagotovijo, da od [datum prenosa plus eno leto]:

(a) vsako podjetje, ki ima v lasti prenosno omrežje, deluje kot upravljavec prenosnega omrežja;

(b) ista oseba oziroma iste osebe ne morejo:

(i) izvajati neposrednega ali posrednega nadzora nad podjetjem, ki opravlja katero koli od dejavnosti proizvodnje ali dobave, in izvajati neposrednega ali posrednega nadzora nad upravljavcem prenosnega omrežja ali prenosnim omrežjem, imeti deleža v njem ali uveljavljati kakršne koli pravice nad njim;

ali

(ii) izvajati neposrednega ali posrednega nadzora nad upravljavcem prenosnega omrežja ali prenosnim omrežjem in izvajati neposrednega ali posrednega nadzora nad podjetjem, ki opravlja katero koli od dejavnosti proizvodnje ali dobave, imeti deleža v njem ali uveljavljati kakršne koli pravice nad njim.

(c) ista oseba oziroma iste osebe ne morejo imenovati članov nadzornega sveta, upravnega odbora ali teles, ki pravno zastopajo podjetje, pri upravljavcu prenosnega omrežja ali prenosnem omrežju in ne smejo izvajati neposrednega ali posrednega nadzora ali imeti deleža v ali uveljavljati pravic nad podjetjem, ki opravlja katero koli od dejavnosti proizvodnje ali dobave;

(d) ista oseba ne more biti član nadzornega sveta, upravnega odbora ali teles, ki pravno zastopajo podjetje, pri podjetju, ki opravlja katero koli od dejavnosti proizvodnje ali dobave ter upravljavcu prenosnega omrežja ali prenosnega sistema.

2. Delež in pravice iz odstavkov 1(b) vključujejo zlasti:

7. lastništvo dela kapitala ali poslovnih sredstev, ali

8. pravico do uveljavljanja glasovalnih pravic, ali

9. pravico do imenovanja članov nadzornega sveta, upravnega odbora ali teles, ki pravno zastopajo podjetje, ali

10. pravico do izplačila dividend ali drugih oblik udeležbe pri dobičku.

3. Za namene odstavka 1(b) pojem ‚podjetje, ki opravlja katero koli od dejavnosti proizvodnje ali dobave‘ vključuje pojem ‚podjetje, ki opravlja katero koli od dejavnosti proizvodnje in dobave‘ v smislu Direktive 2003/55/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 98/30/ES*, pojma ‚upravljavec prenosnega omrežja‘ in ‚prenosno omrežje‘ pa vključujeta pojma ‚upravljavec prenosnega omrežja‘ in ‚prenosno omrežje‘ v smislu Direktive 2003/55/ES.

* UL L 176, 15.7.2003, str. 57.

4. Države članice lahko dovolijo odstopanja od odstavkov 1(b) in 1(c) do [datum prenosa plus dve leti], če upravljavci prenosnega sistema niso del vertikalno integriranega podjetja.

5. Obveznost iz odstavka 1(a) se šteje za izpolnjeno, če več podjetij, ki imajo v lasti prenosna omrežja, ustanovi skupno podjetje, ki deluje kot upravljavec zadevnih prenosnih omrežij v več državah članicah. Nobeno drugo podjetje ne more biti del tega skupnega podjetja, razen če je bilo odobreno v skladu s členom 10 kot neodvisen upravljavec omrežja.

6. Države članice zagotovijo, da se poslovno občutljivi podatki iz člena 12, s katerimi razpolagajo upravljavec prenosnega omrežja, ki je bil del vertikalno integriranega podjetja, in njegovo osebje, ne posredujejo podjetjem, ki opravljajo katero koli dejavnost proizvodnje in dobave.“

11. Vstavita se člena 8a in 8b:

„Člen 8a

Nadzor nad lastniki prenosnih omrežij in upravljavci prenosnih omrežij

1. Brez poseganja v mednarodne obveznosti Skupnosti prenosnih omrežij ali upravljavcev prenosnih omrežij ne nadzira oseba ali osebe iz tretjih držav.

2. Sporazum z eno ali več tretjimi državami, katerega podpisnica je Skupnost, lahko dovoljuje odstopanje od odstavka 1.

Člen 8b

Imenovanje in certifikacija upravljavcev prenosnih omrežij

1. Podjetja, ki imajo v lasti prenosno omrežje in ki so jih nacionalni regulatorni organi v skladu s certifikacijskim postopkom spodaj certificirali, da izpolnjujejo zahteve iz členov 8(1) in 8a, države članice odobrijo in imenujejo za upravljavce prenosnega omrežja. Imenovanje upravljavcev prenosnega omrežja se sporoči Komisiji in objavi v Uradnem listu Evropske unije .

2. Brez poseganja v mednarodne obveznosti Skupnosti se certifikacija, ki jo zahteva lastnik prenosnega omrežja ali upravljavec prenosnega omrežja, ki ga v skladu s členom 8a nadzorujejo oseba ali osebe iz tretjih držav, zavrne, razen če lastnik prenosnega omrežja ali upravljavec prenosnega omrežja dokaže, da za zadevni subjekt ni mogoče, da bi nanj v nasprotju s členom 8(1) neposredno ali posredno vplival kateri koli upravljavec, ki se ukvarja s proizvodnjo ali dobavo plina ali električne energije, ali tretja država.

3. Upravljavci prenosnih omrežij regulatorni organ obvestijo o vseh načrtovanih transakcijah, zaradi katerih bi bila lahko potrebna ponovna preučitev skladnosti s členoma 8(1) ali 8a.

4. Regulatorni organi preverjajo, ali upravljavci prenosnih omrežij izpolnjujejo zahteve iz členov 8(1) in 8a. Da to zagotovijo, začnejo certifikacijski postopek:

(a) po prejemu obvestila s strani upravljavca prenosnega omrežja v skladu z odstavkom 3;

(b) na lastno pobudo, če so seznanjeni s tem, da bi bile lahko zaradi načrtovane spremembe pravic ali vpliva nad lastniki prenosnih omrežij ali upravljavci prenosnih omrežij kršene določbe členov 8(1) ali 8a, ali če imajo utemeljen razlog za domnevo, da je do take kršitve že prišlo; ali

(c) na utemeljeno zahtevo Komisije.

5. Regulatorni organi sprejmejo odločitev glede certifikacije upravljavca prenosnega omrežja v štirih mesecih od datuma obvestila s strani upravljavca prenosnega omrežja ali od datuma zahteve Komisije. Po preteku tega obdobja se šteje, da se certifikacija odobri. Izrecna odločitev ali tihi pristanek regulatornega organa lahko postane veljaven šele po zaključku postopka iz odstavkov 6 do 9 in le, če Komisija ne nasprotuje.

6. Izrecno odločitev ali tihi pristanek v zvezi s certifikacijo upravljavca prenosnega omrežja regulatorni organ takoj posreduje Komisiji, skupaj z vsemi zadevnimi podatki, ki se nanašajo na odločitev.

7. Komisija uradno obvestilo prouči takoj po prejemu. Če Komisija ugotovi, da za odločitev regulatornega organa obstaja resen sum, da ni skladna s členi 8(1), 8a ali 8b(2), v dveh mesecih po prejemu uradnega obvestila sproži postopek. V takem primeru regulatorni organ in zadevnega upravljavca prenosnega omrežja povabi, da predložita pripombe. Če Komisija zahteva dodatne podatke, se lahko obdobje dveh mesecev podaljša za dodatna dva meseca, s pričetkom od prejema popolnih podatkov.

8. Če se Komisija odloči za sprožitev postopka, najkasneje v štirih mesecih od datuma te odločitve sprejme končno odločitev, in sicer:

(a) ne nasprotuje odločitvi regulatornega organa;

ali

(b) od zadevnega regulatornega organa zahteva, da spremeni ali prekliče svojo odločitev, če meni, da zahteve iz členov 8(1), 8a ali 8b(2) niso izpolnjene.

9. Če Komisija ne sproži postopka ali ne sprejme končne odločitve v roku iz odstavkov 7 in 8, se šteje, da ne nasprotuje odločitvi regulatornega organa.

10. Regulatorni organ ravna v skladu z odločitvijo Komisije o spremembi ali preklicu odločitve o certifikaciji v roku štirih tednov in o tem obvesti Komisijo.

11. Regulatorni organi in Komisija lahko od upravljavcev prenosnih omrežij in podjetij, ki opravljajo katero koli dejavnost proizvodnje ali dobave, zahtevajo vse informacije, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog iz tega člena.

12. Regulatorni organi in Komisija poskrbijo za zaupnost komercialno občutljivih podatkov.

13. Komisija sprejme smernice, ki podrobno določajo postopek, ki mu je treba slediti za uporabo odstavkov 6 do 9. Ta ukrep za spremembo nebistvenih elementov te direktive z njeno dopolnitvijo se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27b(3).“

12. V členu 9 se odstavek a nadomesti:

„(a) zagotovi dolgoročno sposobnost omrežja za izpolnjevanje razumnih potreb po prenosu električne energije, v ekonomsko sprejemljivih pogojih upravlja, vzdržuje in razvija varna, zanesljiva in učinkovita prenosna omrežja z upoštevanjem varovanja okolja ter spodbuja energetsko učinkovitost ter raziskave in inovacije, zlasti v zvezi z zagotavljanjem prodora obnovljivih virov energije in razširjanja nizkoogljične tehnologije.“

13. Člen 10 se črta.

14. Vstavita se člena 10 in 10a:

„Člen 10 Neodvisni upravljavci omrežij

1. Če je prenosno omrežje ob začetku veljavnosti te direktive v lasti vertikalno integriranega podjetja, lahko države članice dovolijo odstopanja od člena 8(1), če država članica na predlog lastnika prenosnega omrežja imenuje neodvisnega upravljavca omrežja in če Komisija potrdi to imenovanje. Vertikalno integriranemu podjetju, ki ima v lasti prenosno omrežje, se v nobenem primeru ne sme preprečiti, da sprejme ukrepe za izpolnjevanje zahtev iz člena 8(1).

2. Države članice lahko neodvisnega upravljavca omrežja odobrijo in imenujejo samo pod naslednjimi pogoji:

(a) kandidat za upravljavca je dokazal, da izpolnjuje zahteve iz člena 8(1)(b) do (d);

(b) kandidat za upravljavca je dokazal, da ima na voljo zahtevana finančna sredstva ter tehnične in človeške vire, da lahko opravlja naloge iz člena 9;

(c) kandidat za upravljavca se je obvezal, da se bo držal desetletnega načrta za razvoj omrežja, ki ga predlaga regulatorni organ;

(d) lastnik prenosnega omrežja je dokazal sposobnost, da izpolnjuje svoje obveznosti iz odstavka 6. V ta namen predloži vse osnutke pogodbenih dogovorov s kandidatom za upravljavca in katerim koli drugim zadevnim subjektom;

(e) kandidat za upravljavca je dokazal sposobnost, da izpolnjuje svoje obveznosti iz Uredbe (ES) št. 1228/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije*, vključno s sodelovanjem upravljavcev prenosnih omrežij na evropski in regionalni ravni.

*UL L 176, 15.7.2003, str. 1–10.

3. Podjetja, ki so jih nacionalni regulatorni organi certificirali, da izpolnjujejo zahteve iz členov 8a in 10(2), države članice odobrijo in imenujejo za neodvisne upravljavce prenosnega omrežja. Uporablja se certifikacijski postopek iz člena 8b.

4. Če Komisija sprejme odločitev v skladu s postopkom iz člena 8b in ugotovi, da regulatorni organ v roku dveh mesecev ni upošteval njene odločitve, na predlog Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev in po posvetovanju z lastnikom prenosnega omrežja in upravljavca prenosnega omrežja v šestih mesecih imenuje neodvisnega upravljavca omrežja za obdobje 5 let. Lastnik prenosnega omrežja lahko regulatornemu organu kadar koli predlaga imenovanje novega neodvisnega upravljavca omrežja po postopku iz člena 10(1).

5. Vsak neodvisni upravljavec omrežja je odgovoren za odobritev in upravljanje dostopa tretjih strani, vključno s pobiranjem plačil za dostop, dajatev za prezasedenost in plačil v okviru mehanizma nadomestil med upravljavci prenosnih omrežij v skladu s členom 3 Uredbe (ES) št. 1228/2003, ter za upravljanje, vzdrževanje in razvoj prenosnega omrežja, z načrtovanjem naložb pa tudi zagotavlja, da je omrežje dolgoročno sposobno zadostiti razumnemu povpraševanju. Pri razvoju omrežja je neodvisni upravljavec omrežja odgovoren za načrtovanje (vključno s postopkom za izdajo energetskega dovoljenja), izgradnjo in začetek obratovanja novih zmogljivosti. V ta namen deluje kot upravljavec prenosnega omrežja v skladu s tem poglavjem. Lastniki prenosnih omrežij ne morejo biti odgovorni za odobritev in upravljanje dostopa tretjih strani ter za načrtovanje naložb.

6. Če se imenuje neodvisni upravljavec omrežja, ima lastnik prenosnega omrežja naslednje naloge:

(a) sodeluje z neodvisnim upravljavcem omrežja in mu nudi potrebno podporo pri izvajanju njegovih nalog, zlasti vse potrebne informacije;

(b) financira naložbe, za katere se odloči neodvisni upravljavec omrežja in ki jih potrdi regulatorni organ, ali da soglasje, da jih financira katera druga zainteresirana stran, vključno z neodvisnim upravljavcem omrežja . Zadevne finančne določbe mora odobriti regulatorni organ . Pred odobritvijo se regulatorni organ posvetuje z lastnikom sredstev in drugimi zainteresiranimi stranmi;

(c) zagotavlja kritje odgovornosti v zvezi z omrežnimi sredstvi, razen odgovornosti, ki se nanaša na naloge neodvisnega upravljavca omrežja;

(d) zagotavlja jamstva za spodbujanje financiranja morebitnih širitev omrežja, razen tistih naložb, kjer je v skladu z odstavkom b dal soglasje za financiranje s strani katere koli zainteresirane strani, vključno z neodvisnim upravljavcem omrežja.

7. V tesnem sodelovanju z regulatornim organom se ustrezni nacionalni organ, pristojen za konkurenco, ustrezno pooblasti za učinkovito preverjanje, ali lastnik prenosnega omrežja izpolnjuje zahteve iz odstavka 6.

Člen 10a Ločevanje lastnikov prenosnih omrežij

1. Lastniki prenosnih omrežij, kjer je bil imenovan neodvisen upravljavec omrežja, ki so del vertikalno integriranega podjetja, morajo biti neodvisni od drugih dejavnosti, ki niso povezane s prenosom, vsaj kar zadeva pravno obliko, organizacijo in sprejemanje odločitev.

2. Pri zagotavljanju neodvisnosti lastnika prenosnega omrežja iz odstavka 1 veljajo naslednja minimalna merila:

(a) osebe, ki so odgovorne za vodenje lastnika prenosnega omrežja, ne smejo sodelovati v organih integriranega elektroenergetskega podjetja, ki so neposredno ali posredno odgovorni za tekoče operacije proizvodnje, distribucije in dobave električne energije;

(b) sprejmejo se ustrezni ukrepi, s katerimi se zagotovi, da se poklicni interesi oseb, pristojnih za vodenje lastnika prenosnega omrežja, upoštevajo na način, ki zagotavlja njihovo sposobnost za neodvisno delovanje;

(c) lastnik prenosnega omrežja pripravi program za doseganje skladnosti, ki določa ukrepe za preprečevanje diskriminatornega ravnanja, in zagotavlja ustrezen nadzor nad izvajanjem programa. Program določa posebne obveznosti, ki jih morajo zaposleni izpolniti za uresničitev tega cilja. Oseba ali organ, ki je odgovoren za nadzor izvajanja programa za doseganje skladnosti, pošlje regulatornemu organu letno poročilo o sprejetih ukrepih, ki se objavi.

3. Komisija lahko sprejme smernice za zagotavljanje popolne in učinkovite skladnosti lastnika prenosnega omrežja z odstavkom 2 tega člena. Ta ukrep za spremembo nebistvenih elementov te direktive z njeno dopolnitvijo se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27b(3).“

15. Člen 12 se nadomesti:

„Člen 12

Zaupnost podatkov, ki velja za upravljavce prenosnih omrežij in lastnike prenosnih omrežij

1. Brez poseganja v člen 18 ali druge pravne dolžnosti razkritja podatkov vsak upravljavec prenosnega omrežja in lastnik prenosnega omrežja varuje zaupnost poslovno občutljivih podatkov, ki jih dobi med izvajanjem svoje poslovne dejavnosti, in prepreči razkritje poslovno koristnih podatkov o svojih dejavnostih na diskriminatoren način, zlasti pa poslovno občutljivih podatkov ne posreduje drugim delom družbe, razen če je to potrebno za izvedbo poslovne transakcije. Da se zagotovi popolno spoštovanje pravil glede ločevanja podatkov, je treba zagotoviti tudi, da lastnik prenosnega omrežja in ostali deli družbe ne uporabljajo skupnih storitev, razen storitev izključno administrativne narave in storitev IT (npr. skupna pravna služba).

2. Upravljavci prenosnih omrežij v zvezi s prodajo ali nakupom električne energije prek povezanih podjetij ne smejo zlorabljati poslovno občutljivih podatkov, pridobljenih od tretjih strank pri zagotavljanju dostopa do omrežja ali pogajanjih o njem.“

16. Člen 15 se spremeni:

(a) V odstavku 2(c) se za prvim stavkom doda naslednji stavek: „Upravljavec distribucijskega omrežja mora imeti za izpolnjevanje teh nalog na voljo potrebne vire, tudi človeške, tehnične, finančne in fizične.“

(b) Odstavek 2(d) se spremeni:

(i) Zadnji stavek se spremeni: „Oseba ali organ, ki je odgovoren za nadzor nad programom za doseganje skladnosti (v nadaljevanju ‚nadzornik za skladnost‘), pošlje regulatornemu organu iz člena 22a(1) letno poročilo o sprejetih ukrepih, ki se objavi.“

(ii) Doda se naslednji stavek: „Nadzornik za skladnost je popolnoma neodvisen in ima dostop do vseh informacij upravljavca distribucijskega omrežja in morebitnih povezanih podjetij, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih nalog.“

(c) Dodata se odstavka 3 in 4:

„3. Če je upravljavec distribucijskega omrežja del vertikalno integriranega podjetja, države članice zagotovijo, da se dejavnosti upravljavca distribucijskega omrežja spremljajo, tako da svoje vertikalne integracije ne more izrabljati za izkrivljanje konkurence. Zlasti se vertikalno integrirani upravljavci distribucijskih omrežij izogibajo temu, da bi s svojimi dejavnostmi na področju komuniciranja in trženja blagovne znamke ustvarjali zmedo v zvezi z ločeno identiteto dela vertikalno integriranega podjetja, ki se ukvarja z dobavo.

4. Komisija lahko sprejme smernice za zagotavljanje popolne in učinkovite skladnosti upravljavca distribucijskega omrežja z odstavkom 2 kar zadeva njegovo popolno neodvisnost, nediskriminatorno ravnanje in določbo, da se pri dejavnostih dobave vertikalno integriranega podjetja ne sme nepravično izkoriščati vertikalne integracije. Ta ukrep za spremembo nebistvenih elementov te direktive z njeno dopolnitvijo se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27b(3).“

17. Člen 17 se nadomesti:

„Ta direktiva ne preprečuje delovanja kombiniranega upravljavca prenosnega in distribucijskega omrežja, če za vse dejavnosti izpolnjuje veljavne določbe členov 8, 10b in 15(1).“

18. Za členom 22 se doda Poglavje VIIa:

„POGLAVJE VIIa

NACIONALNI REGULATORNI ORGANI

Člen 22a Imenovanje in neodvisnost regulativnih organov

1. Vsaka država članica imenuje samo en nacionalni regulatorni organ.

2. Države članice jamčijo za neodvisnost regulatornega organa in zagotovijo, da svoja pooblastila izvaja nepristransko in pregledno. V ta namen države članice zagotovijo, da je regulatorni organ pri opravljanju svojih regulativnih nalog, ki mu jih nalaga ta direktiva, pravno ločen in funkcijsko neodvisen od vseh drugih javnih ali zasebnih subjektov ter da njegovo osebje in osebe, odgovorne za njegovo upravljanje, delujejo neodvisno od kakršnih koli interesov na trgu ter ne zahtevajo ali sprejemajo navodil od katere koli vlade ali drugega javnega ali zasebnega subjekta.

3. Da zavarujejo neodvisnost regulatornega organa, države članice zagotovijo zlasti:

(a) da ima regulatorni organ pravno osebnost, proračunsko neodvisnost ter zadostne človeške in finančne vire za opravljanje svojih dolžnosti;

(b) da mandat njegovega upravnega organa traja vsaj pet let in ga ni mogoče obnoviti. Upravni organ se lahko še pred koncem mandata razreši funkcije le, če ne izpolnjuje več pogojev iz tega člena ali če je storil hujšo kršitev.

Člen 22b

Cilji politike regulatornega organa

Pri opravljanju regulativnih nalog, določenih v tej direktivi, sprejme regulatorni organ vse potrebne ukrepe, da se dosežejo naslednji cilji:

(a) spodbujanje konkurenčnega, varnega in okoljsko trajnostnega notranjega trga z električno energijo v Skupnosti ter učinkovito odpiranje trga za vse odjemalce in dobavitelje v Skupnosti, v tesnem sodelovanju z Agencijo, regulatornimi organi drugih držav članic in Komisijo;

(b) razvoj konkurenčnih in pravilno delujočih regionalnih trgov v Skupnosti, da bi dosegli cilj iz točke (a);

(c) odprava omejitev pri trgovanju z električno energijo med državami članicami, vključno z razvojem ustreznih zmogljivosti za čezmejni prenos, da bi zadostili povpraševanju, spodbujali integracijo nacionalnih trgov in omogočili neoviran pretok električne energije v Skupnosti;

(d) zagotavljanje razvoja varnih, zanesljivih in učinkovitih omrežij, spodbujanje energetske učinkovitosti, ustreznosti omrežij ter raziskav in inovacij, da bodo lahko kratkoročno in dolgoročno zadostili povpraševanju, ter razvoj inovativnih tehnologij obnovljivih virov in nizkoogljičnih tehnologij;

(e) zagotavljanje ustreznih spodbud za upravljavce omrežij, kratkoročno in dolgoročno, da bi povečali učinkovitost omrežij in spodbujali integracijo trgov;

(f) zagotavljanje učinkovitega delovanja njihovega nacionalnega trga in spodbujanje učinkovite konkurence v sodelovanju z organi, pristojnimi za konkurenco.

Člen 22c

Naloge in pooblastila regulatornega organa

1. Regulatorni organ ima naslednje naloge:

(a) zagotavlja, da upravljavci prenosnih in distribucijskih omrežij ter, kjer je primerno, lastniki omrežij, pa tudi elektroenergetska podjetja, izpolnjujejo obveznosti, ki jim jih nalagata ta direktiva in druga zadevna zakonodaja Skupnosti, vključno s čezmejnimi vprašanji;

(b) sodeluje z regulatornim organom ali organi držav članic pri čezmejnih vprašanjih;

(c) izpolnjuje in izvaja odločitve Agencije in Komisije;

(d) enkrat letno zadevnim organom držav članic, Agenciji in Komisiji poroča o svojih dejavnostih in izpolnjevanju svojih nalog. To poročilo se nanaša na sprejete ukrepe in dosežene rezultate kar zadeva naloge iz tega člena;

(e) preprečuje navzkrižno subvencioniranje med dejavnostmi prenosa, distribucije in dobave;

(f) preverja naložbene načrte upravljavcev prenosnih omrežij in v letnem poročilu zagotavlja oceno naložbenega načrta upravljavcev prenosnih omrežij glede skladnosti z vseevropskim 10-letnim načrtom za razvoj omrežja iz člena 2c(1) Uredbe (ES) št. 1228/2003;

(g) spremlja varnost in zanesljivost omrežja ter pregleduje pravila glede varnosti in zanesljivosti omrežja;

(h) spremlja raven preglednosti in zagotavlja, da elektroenergetska podjetja izpolnjujejo obveznosti glede preglednosti;

(i) spremlja raven odprtosti trga in konkurence pri veleprodaji in maloprodaji, vključno z izmenjavo električne energije, cenami za gospodinjstva, deležem odjemalcev, ki zamenjajo dobavitelja, deležem odklopov in pritožbami gospodinjstev v standardni obliki, ter morebitno izkrivljanje ali omejevanje konkurence v sodelovanju z organi, pristojnimi za konkurenco, pri čemer tem organom zagotavlja potrebne informacije in jim posreduje zadevne primere;

(j) spremlja čas, ki ga podjetja za prenos in distribucijo rabijo za priključitve in popravila;

(k) brez poseganja v pristojnosti drugih nacionalnih regulatornih organov zagotavlja visoke standarde univerzalnih in javnih storitev za električno energijo, varstvo ranljivih odjemalcev in učinkovitost ukrepov za varstvo odjemalcev iz Priloge A;

(l) vsaj enkrat letno objavi priporočila glede skladnosti tarif za dobavo z določbami člena 3;

(m) zagotavlja dostop do podatkov o porabi posameznih odjemalcev, uporabo usklajene oblike za predstavljanje podatkov o porabi in dostop do podatkov v skladu z odstavkom (h) Priloge A;

(n) spremlja izvajanje pravil v zvezi z vlogo in odgovornostjo upravljavcev prenosnih omrežij, upravljavcev distribucijskih omrežij, dobaviteljev in odjemalcev ter drugih tržnih akterjev v skladu z Uredbo (ES) 1228/2003;

(o) spremlja naložbe v proizvodne zmogljivosti v povezavi z zanesljivostjo dobave.

2. Ko je imenovan neodvisni upravljavec omrežja v skladu s členom 10, regulatorni organ poleg nalog, ki jih ima v skladu z odstavkom 1, opravlja tudi naslednje naloge:

(a) preverja, ali lastnik prenosnega omrežja in neodvisni upravljavec prenosnega omrežja izpolnjujeta svoje obveznosti iz tega člena, in nalaga kazni, če niso izpolnjene zahteve iz odstavka 3(d);

(b) spremlja odnose in komunikacijo med neodvisnim upravljavcem omrežja in lastnikom prenosnega omrežja, da zagotovi, da neodvisni upravljavec omrežja izpolnjuje svoje obveznosti, ter zlasti odobri pogodbe in deluje kot organ za poravnavo sporov med neodvisnim upravljavcem omrežja in lastnikom prenosnega omrežja v zvezi z morebitno pritožbo, ki jo katera koli stran vloži v skladu z odstavkom 7;

(c) v okviru prvega desetletnega načrta za razvoj omrežja, brez poseganja v postopek iz odstavka 2c člena 10, potrjuje načrtovanje naložb in večletni načrt za razvoj omrežja, kot ju letno predstavi neodvisni upravljavec omrežja;

(d) zagotavlja, da tarife za dostop do omrežja, ki jih obračunava neodvisni upravljavec omrežja, vključujejo nadomestilo za lastnika ali lastnike omrežja, ki zagotavlja ustrezno nadomestilo za omrežna sredstva in morebitne naložbe vanje;

(e) ima pooblastila za izvajanje inšpekcij v objektih lastnika prenosnega omrežja in neodvisnega lastnika omrežja;

(f) spremlja uporabo dajatev za prezasedenost, ki jih obračunava neodvisni upravljavec omrežja v skladu s členom 6(6) Uredbe (ES) št. 1228/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije[20].

3. Države članice zagotovijo, da se regulatorni organi pooblastijo za učinkovito in hitro izvajanje nalog iz odstavkov 1 in 2. V ta namen imajo regulatorni organi vsaj naslednja pooblastila:

(a) izdajajo zavezujoče odločitve v zvezi z elektroenergetskimi podjetji;

(b) v sodelovanju z nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, preverjajo delovanje trgov z električno energijo in se ob odsotnosti kršitev pravil o konkurenci odločajo o kakršnih koli ustreznih ukrepih, ki so potrebni in sorazmerni za spodbujanje učinkovite konkurence in zagotavljanje pravilnega delovanja trga, vključno z virtualnimi elektrarnami;

(c) od elektroenergetskih podjetij lahko zahtevajo kakršne koli informacije, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog;

(d) elektroenergetskim podjetjem, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz te direktive ali katere koli odločitve regulatornega organa ali Agencije, naložijo učinkovite, primerne in odvračilne sankcije;

(e) imajo ustrezno pravico do izvajanja preiskav in potrebna pooblastila za dajanje navodil pri reševanju sporov v okviru odstavkov 7 in 8;

(f) odobrijo zaščitne ukrepe iz člena 24.

4. Regulatorni organi so pristojni za to, da pred začetkom njihove veljavnosti določijo ali potrdijo pogoje za:

(a) priključitev in dostop do nacionalnih omrežij, skupaj s tarifami za prenos in distribucijo. Te tarife morajo omogočati potrebne naložbe v omrežja, tako da bo zagotovljeno pozitivno poslovanje omrežja;

(b) zagotavljanje izravnave odstopanj in z njo povezanih storitev.

5. Pri določanju ali potrjevanju tarif regulatorni organi zagotovijo, da imajo upravljavci omrežij zadostne spodbude, kratkoročno in dolgoročno, za povečevanje učinkovitosti, spodbujanje integracije trgov in podporo zadevnim raziskovalnim dejavnostim.

6. Regulatorni organi so pristojni za to, da od upravljavcev prenosnih in distribucijskih omrežij zahtevajo, da po potrebi spremenijo pogoje, vključno s tarifami iz tega člena, da zagotovijo njihovo sorazmernost in nediskriminatorno uporabo.

7. Če se želi katera koli stranka pritožiti zoper upravljavca prenosnega ali distribucijskega omrežja, lahko pošlje pritožbo regulatornemu organu, ki v vlogi organa za poravnavo sporov v dveh mesecih po prejemu pritožbe izda svojo odločitev. To obdobje se lahko podaljša za dva meseca, če regulatorni organ zahteva dodatne informacije. Rok se lahko dodatno podaljša s soglasjem pritožnika. Takšna odločitev je zavezujoča, dokler se ne ovrže s pritožbo.

8. Vsaka stranka, ki utrpi škodo in ki ima pravico vložiti pritožbo na odločitev o metodologijah za izračun, sprejeto skladno s tem členom, ali če za regulatorni organ velja obveznost posvetovanja glede predlaganih metodologij za izračun, lahko najkasneje v dveh mesecih po objavi odločitve ali njenega predloga ali v krajšem roku, če to predvidijo države članice, vloži pritožbo za pregled. Ta pritožba nima odložilnega učinka.

9. Države članice oblikujejo ustrezne in učinkovite mehanizme za ureditev, nadzor in preglednost v izogib zlorabam prevladujočega položaja, zlasti v škodo odjemalcev, in plenilskemu ravnanju. Ti mehanizmi morajo upoštevati določbe Pogodbe, zlasti člena 82.

10. Države članice zagotovijo sprejetje ustreznih ukrepov, vključno z upravnimi ukrepi ali kazenskimi postopki v skladu s svojim nacionalnim pravom, zoper fizične ali pravne osebe, ki so odgovorne v primeru nespoštovanja pravil o zaupnosti, ki jih nalaga ta direktiva.

11. Pritožbe iz odstavkov 7 in 8 ne vplivajo na uveljavljanje pravic do pritožbe po zakonodaji Skupnosti in nacionalni zakonodaji.

12. Odločitve regulatornih organov morajo biti utemeljene.

13. Države članice zagotovijo ustrezne mehanizme na nacionalni ravni, v okviru katerih se lahko stran, ki jo zadeva odločitev nacionalnega regulatornega organa, pritoži telesu, ki je neodvisno od vpletenih strani.

14. Komisija lahko sprejme smernice za izvajanje pooblastil regulatornih organov iz tega člena. Ta ukrep za spremembo nebistvenih elementov te direktive z njeno dopolnitvijo se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27b(3).

Člen 22d Ureditveni režim za čezmejna vprašanja

1. Regulatorni organi tesno sodelujejo in se posvetujejo med seboj ter drug drugemu in Agenciji zagotavljajo podatke, ki so potrebni za izpolnjevanje njihovih nalog iz te direktive. Pri izmenjavi informacij organ, ki informacije prejme, zagotovi raven zaupnosti, ki je enaka tisti, ki se zahteva od organa, ki je informacije izdal.

2. Regulatorni organi sodelujejo vsaj na regionalni ravni za spodbujanje uvajanja operativnih dogovorov, da bi zagotovili optimalno upravljanje omrežja, razvili skupno izmenjavo električne energije in dodeljevanje čezmejnih zmogljivosti, ter zagotovili minimalno raven zmogljivosti za medsebojno povezovanje v regiji, da se omogoči razvoj učinkovite konkurence.

3. Agencija sprejme odločitev glede ureditvenega režima za zmogljivosti, ki povezujejo vsaj dve državi:

a) na skupno zahtevo pristojnih nacionalnih regulatornih organov, ali

b) če se pristojni nacionalni regulativni organi v šestih mesecih od datuma, ko spis prejmejo še zadnji izmed regulativnih organov, ne morejo sporazumeti o ustreznem upravnem režimu.

4. Komisija lahko sprejme smernice glede obsega obveznosti regulatornih organov, da sodelujejo med seboj in z Agencijo, ter glede primerov, ko je Agencija pristojna za odločanje o ureditvenem režimu za infrastrukture, ki povezujejo vsaj dve državi članici. Ti ukrepi za spremembo nebistvenih elementov te direktive z njeno dopolnitvijo se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27b(3).

Člen 22e Skladnost s smernicami

1. Vsak regulatorni organ in Komisija lahko zahtevajo mnenje Agencije o tem, ali je odločitev regulatornega organa skladna s smernicami iz te direktive ali Uredbe (ES) št.1228/2003.

2. Agencija v roku štirih mesecev posreduje svoje mnenje regulatornemu organu, ki ga je zahteval, ali Komisiji ter regulatornemu organu, ki je sprejel zadevno odločitev.

3. Če regulatorni organ, ki je sprejel odločitev, ne upošteva mnenja Agencije v štirih mesecih od datuma njegovega prejema, Agencija o tem obvesti Komisijo.

4. Vsak regulatorni organ lahko obvesti Komisijo, če meni, da odločitev regulatornega organa ni skladna s smernicami iz te direktive ali iz Uredbe (ES) št. 1228/2003, in sicer v dveh mesecih od datuma, ko je bila ta odločitev sprejeta.

5. Komisija lahko sproži postopek, če v dveh mesecih po tem, ko jo je obvestila Agencija v skladu s odstavkom 3 ali jo je obvestil regulatorni organ v skladu z odstavkom 4, ali v treh mesecih od datuma sprejema odločitve regulatornega organa, če ravna na lastno pobudo, ugotovi, da obstaja resen sum, da ta odločitev regulatornega organa ni skladna s smernicami iz te direktive ali iz Uredbe (ES) št. 1228/2003. V takem primeru regulatorni organ in stranke v postopku pred regulatornim organom povabi, da predložijo pripombe.

6. Če se Komisija odloči za sprožitev postopka, najkasneje v štirih mesecih od datuma te odločitve sprejme končno odločitev, in sicer:

(a) ne nasprotuje odločitvi regulatornega organa;

ali

(b) od zadevnega regulatornega organa zahteva, da spremeni ali prekliče svojo odločitev, če meni, da ni skladna s smernicami.

7. Če Komisija ne sproži postopka ali ne sprejme končne odločitve v roku iz odstavkov 5 in 6, se šteje, da ne nasprotuje odločitvi regulatornega organa.

8. Regulatorni organ izpolni zahtevo Komisije po spremembi ali preklicu odločitve v roku dveh mesecev in o tem obvesti Komisijo.

9. Komisija sprejme smernice, ki podrobno določajo postopek, ki mu je treba slediti za uporabo tega člena. Ta ukrep za spremembo nebistvenih elementov te direktive z njeno dopolnitvijo se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27b(3).

Člen 22f Vodenje evidence

1. Države članice od podjetij za dobavo zahtevajo, da najmanj pet let hranijo nacionalnemu regulatornemu organu, nacionalnemu organu, pristojnemu za konkurenco, in Komisiji na razpolago zadevne podatke v zvezi z vsemi transakcijami pogodb o dobavi električne energije in z izvedenimi finančnimi instrumenti za trgovanje z električno energijo, ki so jih imeli s trgovci na debelo in upravljavci prenosnih omrežij.

2. Podatki vključujejo podrobnosti o značilnostih, kot so trajanje, pravila za dostavo in poravnavo ustreznih transakcij, količina, datumi in ure izvedbe, cene transakcij in način identifikacije zadevnega trgovca na debelo, pa tudi določene podrobnosti o vseh neporavnanih pogodbah o dobavi električne energije in izvedenih finančnih instrumentih za trgovanje z električno energijo.

3. Regulatorni organ se lahko odloči, da nekatere od teh informacij da na razpolago udeležencem na trgu, pod pogojem, da se ne objavijo poslovno občutljivi podatki o posameznih udeležencih na trgu ali posameznih transakcijah. Ta odstavek se ne uporablja za podatke o finančnih instrumentih, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2004/39/ES.

4. Da se zagotovi enotna uporaba tega člena, lahko Komisija sprejme smernice, ki določajo metode in ureditev vodenja evidenc ter obliko in vsebino podatkov, ki se morajo hraniti. Ti ukrepi za spremembo nebistvenih elementov te direktive z njeno dopolnitvijo se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27b(3).

5. Kar zadeva transakcije izvedenih finančnih instrumentov za trgovanje z električno energijo, ki jih imajo podjetja za dobavo s trgovci na debelo in upravljavci prenosnih omrežij, se ta člen uporablja šele potem, ko Komisija sprejme smernice iz odstavka 4.

6. Določbe tega člena ne pomenijo dodatnih obveznosti za organe iz odstavka 1 za subjekte, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2004/39/ES.

7. Če organi iz odstavka 1 potrebujejo dostop do podatkov, ki jih hranijo subjekti, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2004/39/ES, organi, ki so odgovorni za to v skladu z navedeno direktivo, organom iz odstavka 1 posredujejo zahtevane podatke.“

19. Člen 23 se črta.

20. Doda se nov člen 27b:

„Člen 27b Odbor

1. Komisiji pomaga odbor.

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 3 in 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

3. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.“

21. Prilogi A se dodajo naslednji odstavki:

„(h) da so jim na voljo podatki o njihovi porabi in da lahko z izrecnim soglasjem in brezplačno kateremu koli podjetju z licenco za dobavo dovolijo dostop do svojih podatkov o porabi. Stran, ki je odgovorna za upravljanje s podatki, mora te podatke posredovati podjetju. Države članice določijo, v kakšni obliki se predstavijo podatki, ter postopek, s katerim se dobaviteljem in odjemalcem zagotovi dostop do podatkov; Te storitve odjemalcem ni mogoče dodatno zaračunati;

(i) da so vsak mesec ustrezno obveščeni o dejanski porabi električne energije in stroških. Te storitve odjemalcem ni mogoče dodatno zaračunati;

(j) da lahko kadar koli tekom leta zamenjajo dobavitelja, pri čemer se račun prejšnjega dobavitelja poravna najpozneje en mesec po njegovi zadnji dobavi.“

Člen 2 Prenos

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje [18 mesecev po začetku veljavnosti]. Komisiji takoj sporočijo besedilo navedenih predpisov in korelacijsko tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo.

Te določbe uporabljajo od [18 mesecev po začetku veljavnosti].

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 3

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati […] dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Člen 4

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, […]

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

[…]

[…]

[1] COM(2007) 1.

[2] Evropski svet se v svojih sklepih strinja z ustanovitvijo neodvisnega mehanizma za sodelovanje nacionalnih regulatorjev in njihovo sprejemanje odločitev o pomembnih čezmejnih vprašanjih, sprejeto poročilo Vidala Quadrasa pa navaja, da Evropski parlament „pozdravlja predlog Komisije za pospeševanje sodelovanja med nacionalnimi regulatorji na ravni EU preko subjekta EU kot načina za spodbujanje bolj evropskega pristopa k ureditvi čezmejnih vprašanj; poudarja, da bi morala Komisija igrati odločilno vlogo, ne da bi pri tem spodkopavala neodvisnost regulatorjev; verjame, da bi morale odločitve regulatorjev temeljiti na specifično opredeljenih tehničnih vprašanjih in vprašanjih v zvezi s trgovanjem ter na obveščenosti ob upoštevanju, kjer je potrebno, pogledov upravljavcev prenosnih omrežij in drugih zadevnih zainteresiranih strani, biti pa bi morale tudi pravno zavezujoče;“.

[3] COM(2005) 59.

[4] UL C […], […], str. […].

[5] Kakor je določeno v členu 22 Direktive 2003/55/ES in členu 7 Uredbe (ES) št. 1228/2003.

[6] Obrazložitvenemu memorandumu bo priložen organigram.

[7] Na področju električne energije je na primer jasno, da je treba za nekatera vprašanja vzpostavitev tehničnega kodeksa opredeliti za vsako sinhrono področje.

[8] UL C […], […], str. […].

[9] UL C […], […], str. […].

[10] UL C […], […], str. […].

[11] UL C […], […], str. […].

[12] UL L 176, 15.7.2003, str. 37

[13] COM(2007) 1.

[14] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o možnostih za notranji trg s plinom in električno energijo - COM(2006) 841.

[15] Sporočilo Komisije „Preiskava na podlagi člena 17 Uredbe (ES) št. 1/2003 v panogi plina in elektroenergetski panogi (končno poročilo)“ - SEC(2006) 1724.

[16] UL L 176, 15.7.2003, str. 1.

[17] UL L 184, 17.7.1999, str. 23. Sklep, kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2006/512/ES (UL L 200, 22.7.2006, str. 11).

[18] UL L 145, 30.4.2004, str. 1.

[19] UL L 176, 15.7.2003, str. 1.

[20] UL L 176, 15.7.2003, str. 1.