EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52007DC0621

Sporočilo Komisije - Program za trajnostni in konkurenčni evropski turizem

/* KOM/2007/0621 končno */

52007DC0621

Sporočilo Komisije - Program za trajnostni in konkurenčni evropski turizem /* KOM/2007/0621 končno */


[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 19.10.2007

COM(2007) 621 konč.

SPOROČILO KOMISIJE

Program za trajnostni in konkurenčni evropski turizem

SPOROČILO KOMISIJE

Program za trajnostni in konkurenčni evropski turizem

1. UVOD

Komisija je v okviru obnovljene turistične politike[1], ki jo je sprejela marca 2006, priznala ključno vlogo, ki jo ima turizem za gospodarstvo EU, katere glavni cilj je prispevati k „izboljšanju konkurenčnosti evropske turistične industrije in oblikovanju več in boljših delovnih s trajnostno rastjo turizma v Evropi in po svetu“. Komisija je tudi izrecno potrdila, da je „oblikovanje več in boljših delovnih mest kot neodložljiv cilj povezano s spodbujanjem socialnih ali okoljskih ciljev“ ter napovedala pripravo Evropske agende 21 za turizem na podlagi poročila o rezultatih dela „ Ukrepi za bolj trajnostni evropski turizem“ [2] Skupine za trajnostni turizem[3], ki je bilo objavljeno februarja 2007.

Turizem je dejansko ena od gospodarskih panog z najpomembnejšim potencialom za bodočo rast in zaposlovanje v EU. Delež turizma v ožjem pomenu[4] v BDP EU je zdaj okoli 4 %, njegove vrednosti pa znašajo od 2 % v številnih novih državah članicah pa do 12 % na Malti. Posredni delež turizma v BDP je veliko večji, saj turizem k BDP EU posredno prispeva več kot 10 % in zagotavlja okoli 12 % vseh delovnih mest.

Turizem je zlasti pomemben, kadar gre za zaposlitvene možnosti mladih, saj je v turizmu zaposlenih dvakrat toliko mladih kot v ostalih gospodarskih panogah[5]. Rast zaposlovanja v turističnem sektorju je bila v preteklih letih bistveno večja kot v drugih gospodarskih panogah, zato sektor pomembno prispeva k uresničevanju cilja iz lizbonske strategije za oblikovanje več in boljših delovnih mest. Pomen turizma v gospodarstvu EU bo v prihodnosti verjetno še večji, letno povečanje turističnega povpraševanja pa se v naslednjih letih ocenjuje na nekaj nad 3 %[6].

Vzpostavitev pravega ravnovesja med avtonomnim razvojem destinacij in varovanjem njihovega okolja na eni strani ter razvoj konkurenčne gospodarske dejavnosti na drugi strani je lahko težka naloga. Delo Skupine za trajnostni turizem pa vendar potrjuje, da lahko prav turizem, veliko bolj kot katera koli druga gospodarska panoga, ob ustreznem upoštevanju okolja in družbe pripomore k razvoju sinergij. To pa je pogojeno z dejstvom, da je razvoj turističnih destinacij tesno povezan z vprašanji o njihovem naravnem okolju, kulturne edinstvenosti, družbene povezanosti, varnosti in dobrem počutju lokalnega prebivalstva. Zaradi teh značilnosti je turizem gonilna sila za ohranitev in razvoj destinacij; neposredno s povečanjem ozaveščenosti in dohodkovne podpore, ter posredno z zagotavljanjem ekonomskih utemeljitev za zagotavljanje takšne podpore s strani drugih.

Globalni razvoj in prednostne naloge se spreminjajo. Največji izziv za turizem doslej je ostati konkurenčen, obenem pa spodbujati trajnost ter priznati, da je konkurenčnost dolgoročno odvisna od trajnosti. Zlasti podnebne spremembe so temeljno vprašanje, ki od turistične industrije zahteva, da zmanjša svoj prispevek k emisijam toplogrednih plinov in da destinacije ponudbo ustreznih turističnih storitev prilagodijo spremenjenim vzorcem povpraševanja .

Prihodnost evropskega turizma je odvisna od kakovosti subjektivne izkušnje; turisti pa bodo spoznali, da je v krajih, kjer skrbijo za okolje, svoje zaposlene in lokalne skupnosti, večja verjetnost, da bodo poskrbeli tudi zanje. Z vključevanjem vprašanj trajnosti v svoje dejavnosti bodo turistični subjekti tako zaščitili konkurenčne prednosti, zaradi katerih je Evropa najbolj privlačno turistično območje na svetu, namreč zaradi raznovrstnosti, različnih pokrajin in kultur. Poleg tega bo obravnavanje vprašanj trajnosti na družbeno odgovoren način[7] pomagalo turistični industriji, da svoje proizvode in storitve oblikuje inovativno ter izboljša njihovo kakovost in poveča njihovo vrednost.

„Program za trajnostni in konkurenčni evropski turizem“ iz tega sporočila tako izpolnjuje dolgoročne zaveze Evropske komisije[8], ki jih podpirajo tudi druge evropske institucije[9]. Temelji na poročilu Skupine za trajnostni turizem in na rezultatih javnega posvetovanja[10]. Program je nadaljnji prispevek k izvajanju prenovljene lizbonske strategije za rast in delovna mesta[11] ter k obnovljeni strategiji za trajnostni razvoj[12].

2. PROGRAM ZA TRAJNOSTNI IN KONKURENčNI EVROPSKI TURIZEM

Vzpostavitev pravega ravnovesja med dobrim počutjem turistov, potrebami naravnega in kulturnega okolja in razvojem ter konkurenčnostjo destinacij in podjetij zahteva celostni pristop politike, v okviru katerega imajo vse zainteresirane strani enake cilje.

2.1. Trajnost evropskega turizma: cilji in izzivi

Obstoječi okvir EU za razvoj ekonomskih, socialnih in okoljskih politik temelji na partnerstvu za rast in delovna mesta ter na strategiji za trajnostni razvoj ter zagotavlja ustrezno podlago za doseganje ciljev tega programa: zagotavljanje gospodarske blaginje, socialne enakosti in kohezije ter varovanja okolja in kulture[13].

Evropski akterji v turizmu morajo te cilje upoštevati pri oblikovanju svojih politik in dejavnosti, ki vplivajo na pritok tujih turistov ter tudi pri spodbujanju turizma kot instrumenta za trajnostni razvoj držav gostiteljic.

Pri uresničevanju teh ciljev bo treba obravnavati vrsto s turizmom povezanih izzivov[14]. Ti večinoma vključujejo trajnostno ohranjanje in gospodarjenje z naravnimi in kulturnimi viri, zmanjševanje uporabe virov in onesnaževanja v turističnih destinacijah, vključno z nastankom odpadkov, oblikovanje sprememb zaradi dobrega počutja skupnosti, zmanjševanje odvisnosti od sezonskega povpraševanja, obravnavanje s turizmom povezanega vpliva prometa na okolje, dostopnost turistične izkušnje vsem brez diskriminacije ter izboljšanje kakovosti delovnih mest v turizmu, tudi z obravnavo vprašanja zaposlovanja državljanov iz tretjih držav, ki v zadevnih državah bivajo nezakonito, v okviru migracijske politike Komisije[15]. Zagotovitev varnosti turistov in lokalnih skupnosti, kjer se izvaja turistična ponudba, je nadaljnji izziv in tudi osnovni pogoj za uspešen razvoj turizma[16].

Ti izzivi niso omejeni na določeno časovno obdobje ali kraj. Zaradi tega se lahko od kraja do kraja razlikujejo pomembnost, način ukrepanja in priložnosti, ki se lahko izkoristijo v zvezi s tem izzivom.

Zainteresirane strani morajo še naprej predvidevati spremembe in se jim prilagajati. Politike in ukrepi morajo upoštevati način, kako bodo okoljske spremembe, kot so podnebne spremembe[17] in pomanjkanje vode[18], vplivale na povpraševanje in ponudbo ter tudi tehnološki razvoj ali druga pomembna politična, ekonomska in družbena vprašanja. Zato se bo vrsta izzivov v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi redno posodabljala.

2.2. Okvir ukrepanja

Za uresničevanje ciljev tega programa in soočanje z zgoraj omenjenimi izzivi bo potrebno usklajeno ukrepanje, ki je lahko podprto z ustreznimi javnimi politikami: trajnostnim upravljanjem z destinacijami, vključitev vidikov trajnosti s strani podjetij in ozaveščanje turistov o trajnosti.

Trajnostno upravljanje z destinacijami je ključno za razvoj turizma, zlasti z učinkovitim prostorskim planiranjem in učinkovito rabo zemljišč ter učinkovitim nadzorom razvoja ter z odločitvami o naložbah v infrastrukturo in storitve. Z zagotavljanjem prilagoditve obsega in vrst novega razvoja turizma potrebam lokalne skupnosti in okolja se lahko s trajnostnim gospodarjenjem dolgoročno poveča gospodarska učinkovitost in konkurenčnost posameznih destinacij. Za to je potreben podporni okvir s sodelovanjem vseh regionalnih in lokalnih zainteresiranih strani ter učinkovita struktura za spodbujanje partnerstva in učinkovitega vodenja.

Osnovna zahteva za podjetja je, da ostanejo konkurenčna. Ukrepe, sprejete za podporo konkurenčnosti, je treba razumeti kot del postopka zagotavljanja trajnosti, ki bo pomenil eno od najpomembnejših konkurenčnih prednosti. Za zagotovitev njihove dolgoročne konkurenčnosti, sposobnosti preživetja in blaginje, si morajo podjetja še bolj prizadevati za popolno vključitev vidikov trajnosti v svoje postopke odločanja, prakse vodenja in orodja. V tem procesu imajo pomembno vlogo podporne službe za podjetja in gospodarska združenja.

Za doseganje vidnega napredka potrebuje povpraševanje po storitvah za preživljanje prostega časa in po poslovnih potovanjih močnejše in bolj dosledne signale. V zvezi z izbiro turistov v prid trajnostnemu razvoju je treba kritično oceniti turiste in krepiti njihovo zmožnost odločanja. Ozaveščenost o trajnosti in etiki lahko olajša nastanek odgovornega vedenja posameznika in ravnanj turistov. Obratno pa bi vse večje razumevanje trajnosti s strani potrošnikov lahko vplivalo na podjetja, da bi upoštevala te vidike in ustrezno ukrepala.

2.3. Načela za uresničevanje konkurenčnega in trajnostnega turizma

Za uresničevanje konkurenčnega in trajnostnega turizma Komisija poziva vse akterje, naj upoštevajo naslednja načela[19]:

- Celostni pristop – pri načrtovanju in razvoju turizma je treba upoštevati vse različne vplive. Poleg tega mora biti turizem dobro uravnotežen in vključen v številne dejavnosti, ki vplivajo na družbo in okolje.

- Dolgoročno načrtovanje – trajnostni razvoj pomeni upoštevanje potreb današnjih in prihodnjih generacij. Za dolgoročno načrtovanje je potrebna zmožnost za izvajanje ukrepov v daljšem časovnem obdobju.

- Doseči ustrezno hitrost razvoja – raven, hitrost in oblika razvoja morajo odražati in upoštevati značilnosti, vire in potrebe gostiteljskih skupnosti in destinacij.

- Vključitev vseh zainteresiranih strani – trajnostni pristop zahteva zavzeto sodelovanje in vključitev širše stroke v postopke odločanja in praktično izvajanje ukrepov.

- Uporaba najboljšega znanja in spoznanj , ki so na voljo – politike in ukrepi morajo temeljiti na najsodobnejšem in najobsežnejšem znanju, ki je na voljo. Potrebna je izmenjava informacij o razvoju in vplivih v turizmu ter spretnostih in izkušnjah po Evropi.

- Zmanjšanje in obvladovanje tveganja (načelo previdnosti) – kadar so vplivi ukrepov negotovi, je treba oblikovati obsežno oceno in preventivne ukrepe za preprečitev ekološke in družbene škode.

- Povezava vplivov in stroškov (načelo „povzročitelj in onesnaževalec plačata“) – cene morajo odražati dejanske družbene stroške za potrošnjo in proizvodnjo. To ne velja le za onesnaževanje, temveč tudi za zaračunavanje za uporabo naprav, ki imajo bistvene stroške upravljanja.

- Določitev in upoštevanje omejitev, kjer je potrebno – treba je upoštevati zmogljivosti posameznih krajev in širših območij. Pri tem je treba razviti pripravljenost in sposobnosti, da se po potrebi omeji obseg razvoja turizma in turističnih tokov.

- Izvajanje stalnega nadzora – bistven element trajnostne politike je razumevanje vplivov in njihovo stalno upoštevanje, tako da se lahko opravijo potrebne spremembe in izboljšave.

3. SKUPAJ V PRIHODNOST

Številne zainteresirane strani so že priznale pomen trajnosti in si prizadevajo za izboljšanje svoje učinkovitosti. Kljub tem prizadevanjem je potreben še večji napredek. Za doseganje bolj vidnih rezultatov je treba obstoječe in prihodnje pobude z uporabo sinergije združevati v skupne in vidne ukrepe.

Cilj tega programa je krepitev takšnega prostovoljnega in nepretrganega procesa. Spodbujati ga morajo vsi akterji v turizmu v Evropi: različne vladne ravni – lokalni organi, organizacije za upravljanje z destinacijami, regije, države članice – ter sama Evropska komisija, podjetja, turisti in vsi drugi organi[20], ki lahko turizem spodbujajo, podpirajo in nanj vplivajo.

Turistični sektor vključuje različne zasebne in javne zainteresirane strani z decentraliziranimi pristojnostmi. Zato je ključno, da se upošteva načelo subsidiarnosti in uporablja pristop „od spodaj navzgor“, ki vključuje tiste zainteresirane strani, ki imajo zmožnosti in pristojnosti ter prostovoljno prispevajo k izvajanju programa.

Zato bo pozornost namenjena skupnemu ukrepanju na ravni destinacij, vendar v smislu podpornih nacionalnih in evropskih politik in ukrepov.

3.1. Vloga zainteresiranih strani

Skupina za trajnostni turizem je za različne skupine zainteresiranih strani oblikovala okvir za ukrepanje, ki mu je določila široke odgovornosti[21] in posebne naloge[22] pri izvajanju programa treh omenjenih ključnih elementov, in sicer trajnostnih destinacij, trajnostnih podjetij in odgovornih turistov.

Zainteresirane strani v turizmu so pozvane k sprejetju zadevnih odgovornosti in priložnosti, ki jih nudi trajnost kot potencialna gonilna sila za rast in inovacije.

Zainteresirane strani morajo svoje znanje posredovati z zagotavljanjem pozitivnih in negativnih rezultatov, ki jih dosežejo na poti, da se vzpostavi tesnejša vez med oblikovanjem znanja, širjenjem znanja in izvajanjem trajnostnih in konkurenčnih praks. Zaradi tega morajo vzpostaviti strukturirano in redno sodelovanje na tistih ravneh, na katerih najbolj pogosto delujejo, naj bodo to regionalne, nacionalne, evropske ali mednarodne destinacije, ter vidike trajnosti vnesti v razprave v okviru teh struktur sodelovanja. Primer takšnega sodelovanja je socialni dialog med delojemalci in delodajalci ter njihovimi predstavniškimi organizacijami.

Mala in mikro podjetja imajo v evropskem turizmu zelo pomembno vlogo, vendar so zaradi svoje majhnosti lahko slabše pripravljena na vključitev vidikov trajnostnega razvoja in na trženje tega kot dela svojih poslovnih dejavnosti. Zato se zadevne posrednike poziva, naj podjetjem prenesejo sporočilo tega programa in olajšajo njihov prispevek k izvajanju programa.

3.2. Vloga Evropske komisije

Komisija priznava svoje odgovornosti za ukrepanje in bo pobude na evropski ravni izvajala s postopnim pristopom, pri čemer bo zainteresiranim stranem v turizmu zagotovljena dodana vrednost na evropski ravni, ob polnem spoštovanju delitve pristojnosti iz Pogodbe.

Komisija bo svoje prihodnje ukrepe v turizmu ter tudi na vseh drugih področjih politike, ki vplivajo na turizem in njegovo trajnost, oblikovala na podlagi tega programa. V zvezi s tem se bo Komisija opirala na delo Skupine za trajnostni turizem.

Komisija bo na področju turizma še naprej sodelovala s sosednjimi državami (vzhodno Evropo in Sredozemljem) in državami iz Evropske sosedske politike ter bo še naprej podpirala države v razvoju s srednje nizkim in države v razvoju z nizkim dohodkom v okviru tujih neposrednih naložb EU in družb v skupni lasti.

3.2.1. Spodbujanje akterjev k oblikovanju in izmenjavi znanja

Namen Evropske komisije je doseči večjo prepoznavnost in priznanje dobrih praks s strani državljanov EU in družbe ter povečanje znanja in razumevanje praks, ki povezujejo trajnost in konkurenčnost tako, da se medsebojno dopolnjujeta.

Komisija že organizira konference in raziskovalne študije za povečanje ozaveščenosti glede izzivov, kot so olajšanje potovanj za mlade, upokojence in osebe s posebnimi potrebami preko socialnih in dostopnih turističnih pobud in glede delovnih metod, ki bi se lahko uporabljale na lokalni in regionalni ravni (npr. študije o vplivu glavnih kulturnih in športnih prireditev na MSP, ki so usmerjena v turizem). Praktični primer takšne pobude je priročnik za izobraževanje na področju turizma, ki zagovarja vključitev na znanju temelječih ustanov v okvir pristopa za oblikovanje soglasja, katerega cilj je izboljšanje učinkovitosti MSP ter človeškega potenciala v sektorju turizma na ravni destinacij.

Komisija si bo še naprej prizadevala za to, da bi akterje, ki ustvarjajo znanje (npr. univerze, raziskovalne ustanove, javne in zasebne observatorije) pritegnila k izzivom trajnosti evropskega turizma. Olajšala bo njihove sodelovanje in spodbudila zagotavljanje formalnega in neformalnega izobraževanja v turizmu. Spodbudila bo mobilnost po vsej Evropi s podporo čezmejnemu izobraževanju in zagotavljanju zaposlitve, izmenjavi in razvoju metod za usposabljanje, gradiv in vsebin, ki načela trajnosti vključujejo v programe usposabljanja.

Sodelovanje organov na lokalni in regionalni ravni bodo podprle povezave med različnimi vrstami destinacij (npr. podeželske, obalne, gorske in urbane), ki so zavezane k upravljanju trajnostnih destinacij, ki so jih vzpostavili predhodniki in so odprte za sodelovanje vseh drugih zainteresiranih strani. Evropska komisija bo podprla krepitev ali oblikovanje platform, tudi z uporabo novih tehnologij, v okviru katerih se lahko izmenjujejo pozitivne in negativne izkušnje in se lahko izboljša sodelovanje med turizmom in drugimi zadevnimi sektorji. Spodbujanje izmenjave dobrih praks za upravljanje trajnostnih destinacij (npr. obravnava vprašanja sezonstva in podaljšanje turistične sezone) lahko bistveno prispeva h konkurenčnosti turističnih destinacij. Te platforme bodo omogočale bolj specifičen pristop, ki bo upošteval geografske in ekonomske značilnosti destinacij.

Letni forum evropskega turizma zagotavlja tudi platformo, v okviru katere lahko zainteresirane strani izmenjujejo stališča in krepijo svoje sodelovanje glede vidikov trajnosti in konkurenčnosti evropskega turizma.

Za krepitev sodelovanja med državami članicami se bodo njihova letna poročila v okviru Svetovalnega odbora za turizem (SOT)[23] uporabljala za spodbujanje izmenjave in širjenja informacij o tem, v kolikšni meri njihove politike in ukrepi zagotavljajo trajnost turizma.

Potreba po podatkih, kako hitro in dobro se razvija turizem v Evropi, se lahko obravnava delno z zbiranjem statističnih in geografskih podatkov[24] in delno z ukrepanjem v okviru obstoječih ali novih observatorijev. Takšne informacije morajo omogočiti spremljanje ključnih izzivov, zlasti tistih, ki so pomembni za MSP in so povezani z zaposlovanjem in sezonstvom.

Nenazadnje pa Komisija poziva mednarodne organizacije (UNWTO, UNEP, UNESCO, itd.), naj prispevajo k procesu ugotavljanja sinergij med njihovimi področji dejavnosti in evropskim programom.

3.2.2. Spodbujanje destinacij(območij) odličnosti

Komisija bo še naprej izvajala pilotni projekt „Evropska območja odličnosti“. V okviru projekta „Evropska območja odličnosti“ se spodbujajo nove evropske destinacije in nudi podpora tistim, ki razvoj turizma izvajajo z zagotavljanjem socialne, kulturne in okoljske trajnosti. Vsako leto se za podelitev nagrade izbere drugačna tema. Komisija bo spodbujala vzpostavitev omrežij med nagrajenimi destinacijami, s ciljem olajšanja izmenjave dobrih praks na evropski ravni in spodbujanjem drugih destinacij k sprejetju trajnostnih vzorcev razvoja turizma.

Komisija bo okrepila tudi podobo in dojemanje Evrope kot turističnega območja, ki ga zaznamuje visoka kakovost in trajnost. Zato bo Komisija sodelovala z Evropsko komisijo za potovanja in nacionalnimi turističnimi organizacijami, da se pripravi ustrezna strategija, ki bo vključevala tudi uporabo turističnega portala evropskih destinacij[25].

3.2.3. Mobiliziranje finančnih instrumentov EU

Evropska komisija priznava potrebo zainteresiranih strani po finančni pomoči v zvezi z izvajanjem programa. Možnosti na evropski ravni so na voljo in jih je treba izkoristiti, kot lahko npr. države članice in vse regije v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj financirajo turistične projekte. Trajnostne in inovativne turistične prakse so že opredeljene kot prednostna merila za doseganje različnih ciljev številnih evropskih finančnih instrumentov, zlasti skladov kohezijske politike (Evropski sklad za regionalni razvoj in Evropski socialni sklad), Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja in Evropski sklad za ribištvo, sedmi okvirni program ES za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (kjer je ključni poudarek na podnebnih spremembah, ki vključujejo vplive na turizem). V okviru programa Leonardo Da Vinci se to izvaja z uvedbo posebnih ukrepov za vajence in mlade v poklicnem izobraževanju in v okviru projekta o analizi in razvoju kvalifikacij v zadevnem sektorju, ki se zdaj izvaja. Tudi Program za konkurenčnost in inovativnost podpira konkurenčnost podjetij EU in zlasti MSP[26]. Komisija bo spodbujala širjenje informacij o dosedanji in možni uporabi obstoječih finančnih instrumentov v turizmu s strani različnih zainteresiranih strani v turizmu.

3.2.4. Vključitev trajnosti in konkurenčnosti v politike Komisije

Številne obstoječe evropske politike in ukrepi imajo lahko velik vpliv na turizem in njegovo stabilnost ter lahko pomembno prispevajo k obravnavanju ključnih izzivov. Splošne politike na področjih kot so okolje, promet, zaposlovanje ali raziskave lahko različno vplivajo na različna geografska območja s specifičnimi značilnostmi. Komisija potrebe teh različnih geografskih območij že upošteva in jih bo še naprej upoštevala.

Obsežen odziv zainteresiranih strani na posvetovanje glede prihodnje pomorske politike EU je dokaz za njihov interes in podporo ukrepom na ravni EU k bolj trajnostnemu in konkurenčnemu pomorskemu in obalnemu turizmu. Kot odziv na njihova vprašanja bo celostni pristop pomorske politike zagotovil temelj za oblikovanje nadaljnjih ukrepov, da se povečata trajnost in konkurenčnost zadevnega sektorja. Komisija se bo najprej osredotočila na sektor obalnega turizma. Proučila bo učinke hitro rastočih segmentov v turizmu, kot so križarjenje, povezave med industrijo križarjenja, opremo in zmogljivostmi pristanišč, marin in drugih pomorskih industrij in vprašanja v zvezi s konkurenco med rabo zemljišč in morja v obalnem okolju.

Za gorska območja je treba oblikovati nove politike za razvoj podeželja, ki vključujejo zahteve po ohranjanju tega posebnega naravnega okolja ter tudi trajnostno dobro počutje njihovih prebivalcev[27]. Komisija priznava potrebo po ohranitvi bogate naravne dediščine številnih občutljivih gorskih območij.

Podeželska območja investirajo v turizem, da se poveča raznolikost njihovih gospodarstev, ki je potrebna za rast, zaposlovanje in trajnostni razvoj. Ta območja nudijo prave priložnosti glede privlačnosti kraja kot kraja za bivanje in delo ter glede njihove vloge kot rezervoarja naravnih virov in visoko cenjene pokrajine. To nakazuje na potrebo za zagotovitev usklajenosti in sinergij v politikah Skupnosti in za ohranjanje okolja ter varovanja podeželja.

Turizem lahko prispeva tudi k trajnostnemu razvoju urbanih območij z izboljšanjem konkurenčnosti podjetij, zadovoljevanjem socialnih potreb ter ohranjanjem kulturnega in naravnega okolja. Če naj bodo urbana območja kot destinacije na teh področjih uspešna, morajo uporabiti globalni pristop, ki temelji na načelih trajnostnega razvoja in ga javne politike priznavajo in podpirajo na vseh ravneh, tudi na evropski.

4. SKLEPNE UGOTOVITVE

To sporočilo pomeni uradni začetek in potrditev srednjeročnega programa, v okviru katerega bodo vse zainteresirane strani sprejele potrebne ukrepe za okrepitev trajnostnih praks za spodbujanje konkurenčnosti Evrope kot najbolj privlačnega turističnega območja.

Evropska komisija od drugih institucij pričakuje politično podporo tej pobudi. Oceno napredka pa bo predložila leta 2011.

[1] COM(2006) 134 konč. z dne 17.3.2006.

[2] Podrobni podatki o sestavi skupine in njeni vlogi so na voljo v dokumentih COM(2003) 716 konč. in COM(2006) 134 konč.

[3] http://ec.europa.eu/enterprise/services/tourism/tourism_sustainability_group.htm.

[4] Tradicionalni ponudniki turističnih storitev (hoteli, restavracije, kavarne, potovalne agencije, najem vozil, letalski prevozniki itd.), ki gostom neposredno ponujajo blago in storitve.

[5] Glej „Spodbujanje polne udeležbe mladih v izobraževanju, zaposlovanju in družbi“, COM(2007) 498 konč. z dne 5.9.2007

[6] „World Travel and Tourism Council (WTTC)“ – regionalna poročila Skupine za trajnostni turizem – Evropska unija 2007.

[7] Glej tudi „Priložnost in odgovornost. Kako več malim podjetjem pomagati pri vključitvi socialnih in okoljskih vprašanj v njihovo dejavnost“, januar 2007.

[8] Zaveza je bila prvič objavljena v COM(2001) 665 konč. z dne 13.11.2001 (ukrep 8) in nadalje potrjena v COM(2003) 716 konč. z dne 21.11.2003 in COM(2006) 134 konč.

[9] Resolucija Sveta z dne 21.5.2002 o prihodnosti evropskega turizma (2002/C 135/01), Sklepi Sveta o trajnosti evropskega turizma (8194/05, 19.4.2005), Resolucija Evropskega parlamenta o novih perspektivah in novih izzivih za evropski trajnostni turizem (2004/2229 INI).

[10] Glej http://ec.europa.eu/enterprise/services/tourism/index_en.htm.

[11] COM(2005) 24 konč. z dne 2.2.2005.

[12] Obnovljena strategija EU za trajnostni razvoj, kot jo je sprejel Evropski svet 15.–16. junija 2006.

[13] Ti cilji so podrobneje obdelani v poročilu Skupine za trajnostni turizem (str. 3).

[14] Ti ključni izzivi so obravnavani v poročilu Skupine za trajnostni turizem (str. 7–8) in so povezani s sedmimi izzivi, ki so bili opredeljeni v prenovljeni strategiji za trajnostni razvoj.

[15] Glej tudi predlog direktive, ki predvideva sankcije zoper delodajalce državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo v EU, COM(2007) 249, str. 2, poročilo o presoji vpliva, SEC(2007) 603, str. 7.

[16] Države članice bi lahko imele koristi od opredelitve in izmenjave dobrih praks v zvezi z zaščito zadevnih krajev in množičnih prireditev v okviru Evropskega programa za varovanje kritične infrastrukture, ki bi omogočal ustrezno usklajevanje zadevnih ukrepov.

[17] Glej tudi Zeleno knjigo „Prilagajanje podnebnim spremembam v Evropi – možnosti za ukrepanje EU“, COM(2007) 354 konč. z dne 29.6.2007.

[18] Glej tudi „Obravnavanje izziva pomanjkanja vode in suše v Evropski uniji“, COM(2007) 414 konč. z dne 18.7.2007.

[19] Poročilo Skupine za trajnostni turizem: „Ukrepi za bolj trajnostni evropski turizem“, februar 2007, str. 3–4.

[20] Med drugimi: izobraževalne in raziskovalne ustanove, sindikati, združenja potrošnikov, nevladne organizacije in mednarodne organizacije.

[21] Poročilo Skupine za trajnostni turizem, str. 27–30.

[22] Poročilo Skupine za trajnostni turizem, preglednici 1a in 1b, str. 31–39.

[23] Sklep Sveta 86/664/EGS z dne 22. decembra 1986.

[24] Na primer v okviru revizije direktive o statistiki na področju turizma in/ali preko Globalnega nadzorovanja okolja in varnosti (GMES), ki zagotavlja vseevropske enotne geoprostorske informacijske storitve.

[25] www.visiteurope.com.

[26] Glej tudi COM(2006) 134 konč., str. 6–7.

[27] Protokol o turizmu k Alpski konvencije je primer okvirnega instrumenta, ki lahko spodbuja in usklajuje prispevke zainteresiranih strani na regionalni in lokalni ravni.

Top