Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52007AE0071

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije – Evropski listini o pravicah odjemalcev energije naproti COM(2007) 386 konč.

OJ C 151, 17.6.2008, p. 27–34 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/27


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije – Evropski listini o pravicah odjemalcev energije naproti

COM(2007) 386 konč.

(2008/C 151/09)

Komisija je 5. julija 2007 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije – Evropski listini o pravicah odjemalcev energije naproti

Predsedstvo Odbora je 25. septembra 2007 strokovno skupino za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 441. plenarnem zasedanju 17. januarja 2008 za glavnega poročevalca imenoval g. IOZIO ter mnenje sprejel s 127 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek sklepov in priporočil

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozitivno ocenjuje pobudo Komisije za pripravo evropske listine o pravicah odjemalcev energije.

1.2

EESO meni, da je listina prvi korak k okrepitvi in uveljavitvi pravic odjemalcev, ki – kot upravičeno poudarja Komisija – niso zaščitene, če so prepuščene zgolj tržnim mehanizmom.

1.3

EESO meni, da se je treba čim bolj izogibati sprejemanju neobvezujočih aktov. Strinja se z resolucijo Evropskega parlamenta in meni, da je za varstvo pravic državljanov potrebna obvezujoča zakonska oblika in da neobvezujoči zakonski ukrepi (soft law) ciljev ne dosegajo v celoti. V primeru pravic potnikov je Komisija menila, da je treba sprejeti Uredbo ES št. 261/2004 z dne 11. februarja 2004. Ni torej jasno, zakaj naj bi pravice odjemalcev energije opredeljeval neobvezujoč dokument.

1.4

EESO priporoča Komisiji, naj – poleg predlaganih sprememb direktiv, ki so zdaj v postopku sprejemanja – nemudoma prouči možnost spremembe listine v uredbo o pravicah odjemalcev energije.

1.5

EESO meni, da morajo pravice, ki jih zagotavljajo direktive, veljati za vse končne uporabnike, posebej za posameznike ter za mala in srednje velika podjetja. Direktiva o električni energiji (2003/54) prepušča državam članicam izbiro, da malim podjetjem (z manj kot 50 zaposlenimi in s skupnim prometom, ki ni večji od 10 milijonov eurov) zagotavljajo univerzalno storitev, torej pravico do oskrbe z električno energijo določene kakovosti po razumnih, lahko in jasno primerljivih ter preglednih cenah.

1.6

EESO meni, da ta neenakost obravnave nikakor ni upravičena in da je pravico do univerzalne storitve treba priznati vsaj malim in srednje velikim podjetjem v vsej EU. Da bi to – ob upoštevanju dejstva, da tretji energetski paket, ki ga zdaj obravnava EESO, spreminja direktivo o električni energiji (2003/54) – dosegli, EESO Komisiji močno priporoča, naj ustrezno spremeni člen 2 ali pa naj področje uporabe listine razširi z vključitvijo negospodinjskih odjemalcev.

1.7

Po mnenju EESO je nujno, da izraz „potrošnik“ označuje končnega potrošnika, odjemalca podjetja, ki dobavlja energijo. Terminološka sprememba v primerjavi s sporočilom o energetski politiki za Evropo, v katerem se govori o listini o pravicah potrošnikov, in obravnavanim predlogom za listino o pravicah odjemalcev energije, vzbuja negotovost in nerazumevanje. Enako pozornost je treba – predvsem v konvergenčnih in kohezijskih regijah – namenjati interesu malih in srednje velikih podjetij za zagotavljanje zanesljive oskrbe z zadostnimi količinami energije za proizvodne dejavnosti.

1.8

Zagotavljanje univerzalne storitve, razširjene na mala in srednje velika podjetja, izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, varstvo gospodarsko prikrajšanih slojev, ki jim zaradi visokih cen energije grozi, da bodo zašli v „revščino zaradi energije“, gospodarska, socialna in ozemeljska kohezija, svobodno sklepanje pogodb, pravica do obveščenosti, do hitre priključitve, do jasnih pogodb, razumnih in preglednih cen, primerljivih med različnimi dobavitelji, jamstvo za neprekinjeno oskrbo, poznavanje uporabljenih energetskih virov – to so izredno pomembne dobrine in Komisija je upravičeno opozorila, da trg, prepuščen sam sebi, ne more zagotavljati te ravni družbene, okoljske in gospodarske „ozaveščenosti“. EESO odločno podpira vse pobude v tem smislu, ki so preproste in učinkovite, in poziva Komisijo, naj uporabi vse najprimernejše instrumente.

1.9

EESO priporoča, naj se prouči, ali bi bilo primerno, da bi v okvir tretjega energetskega paketa – poleg treh že predvidenih – vključili še dodatne spremembe priloge A direktive o električni energiji.

1.10

EESO je že leta 2001 predlagal, da bi Skupino evropskih regulatorjev za električno energijo in plin (ERGEG) spremenili v agencijo. Z veseljem ugotavlja, da je Komisija zdaj ta predlog uresničila v okviru tretjega energetskega paketa, in želi, da bi bilo med nalogami prihodnje agencije tudi preverjanje pravilnega uresničevanja pravic potrošnikov, predvsem zaščita ranljivih potrošnikov. EESO podpira vključitev združenj potrošnikov, malih in srednje velikih podjetij, industrije iz tega sektorja in sindikalnih organizacij, da bi uveljavili sodelovanje in skupno odgovornost, kot je bilo že uresničeno na področju prometa. Pri uresničitvi ciljev je lahko v precejšnjo pomoč evropska okrogla miza, ki bi agenciji dala pooblastila za posege in za urejanje odnosov med proizvajalci in končnimi potrošniki. Nacionalni regulatorji bi morali nadzorovati trge glede na svoje pristojnosti.

1.11

EESO podpira predloge Komisije, navedene v prilogi sporočila. Če bi bili ti predlogi učinkovito uresničeni, bi okrepili pravice potrošnikov. EESO še posebej poudarja, da je treba dejansko zagotavljati pravico do javnih storitev in univerzalne storitve, pri čemer je treba določiti zasilnega dobavitelja; ta lahko v primeru težav v oskrbi z energijo nadomesti rednega dobavitelja.

1.12

Enaka pravila za enotni trg pri pogodbah – preglednost, načini izvajanja, jasno urejanje sporov, brez nepotrebnih bremen, kompenzacije – bi morala enotno veljati, da bi spodbujala čezmejno mobilnost potrošnikov in odprla evropski trg tudi končnim potrošnikom.

1.13

Razumne, pregledne in primerljive cene. Razumljivi in podrobni računi s koristnimi informacijami za potrošnike o energetskih virih, uporabljenih za proizvodnjo elektrike, o emisijah CO2 in drugih toplogrednih plinov, s predlogi za varčevanje z energijo, skladnimi z ukrepi Skupnosti.

1.14

Svobodna izbira dobavitelja, možnost hitre zamenjave dobavitelja brez birokratskih bremen, določitev minimalnega trajanja pogodb – to so pravice, povezane s popolno uresničitvijo trga.

1.15

Informacije o pogojih za dostop, uporabo, tarifah in cenah ter o njihovih spremembah morajo biti resnične, celovite in razumljive.

1.16

Glede reklamacij velja opozoriti na jasno odločitev v prid zunajsodnega reševanja sporov, z uporabo Priporočil Komisije 98/257 in 2001/310.

1.17

Okrepiti in udejanjiti je treba pravico do zastopanosti prek združenj potrošnikov. Okrogla miza v okviru agencije, ki naj bi jo ustanovili, bi lahko omogočala srečevanje vseh vpletenih strani, da bi našli najprimernejše rešitve za uresničevanje pravic potrošnikov.

1.18

„Revščina zaradi energije“ pomeni izključitev iz dostojnega življenja. Treba je poenotiti opredelitev ranljivega potrošnika in ukrepe, sprejete v njegovo korist, pri tem pa z jamstvom za osnovno oskrbo, a tudi z brezplačno dobavo energije preprečiti prekinitev oskrbe. Vedno bi morali ohranjati načelo odgovornosti.

1.19

Nepoštene poslovne prakse je treba učinkovito zatirati s posodabljanjem določb iz priloge 1 Direktive 2005/29/ES z dne 11. maja 2005. Proti drugim nepoštenim praksam pa bi bilo namesto s spreminjanjem direktive mogoče ukrepati s sprejemanjem novih predpisov.

1.20

EESO predlaga, da bi poleg devetih področij, ki jih navaja Komisija, obravnavali tudi področja, navedena v nekaterih listinah o pravicah, ki so jih že podpisala dobaviteljska podjetja in združenja potrošnikov, kot se je na primer zgodilo v nekaterih državah EU: potrošnikova pravica do upoštevanja njegovega časa, do udeležbe in zastopstva, pravica do kakovosti in varnosti, pravica do najugodnejše tarife (takšne, ki najbolj ustreza potrošnikovemu profilu), pravica do povračila škode ter hitrega in razrešilnega poravnalnega postopka.

2.   Uvod: dokument Komisije

2.1

Komisija je v svojem sporočilu z dne 10. januarja 2007 (1), (2) napovedala, da bo izdala Listino o pravicah odjemalcev podjetij za oskrbo s plinom in električno energijo. Svet je zamisel sprejel na svojem spomladanskem zasedanju 8. in 9. marca in se zavzel za „boljše varstvo potrošnikov, na primer s pripravo Listine o pravicah odjemalcev energije“.

2.2

Komisija priznava, da tržni mehanizmi sami ne morejo zagotavljati upoštevanja interesov potrošnikov in poudarja, da že obstoječe direktive predvidevajo obveznosti glede ponudbe javnih storitev in zagotavljajo pravice potrošnikom; napoveduje ukrepe za nadzor izvajanja in dejanskega spoštovanja pravic potrošnikov na nacionalni ravni in ukrepe za okrepitev in razširitev teh pravic.

2.3

Postopki liberalizacije evropskih trgov električne energije in plina so se končali 1. julija 2007. To je primerna priložnost za sprožitev ustrezne informativne kampanje o prednostih, ki bi jih morala potrošnikom prinašati možnost izbire dobavitelja in uživanje enakih pravic tudi v prihodnosti. Kampanja bi bila namenjena državljanom, vključene pa bi bile tudi organizacije potrošnikov.

2.4

Energija je bistvena za vsakega Evropejca. Izboljšanje varstva potrošnikov in okrepitev njihovih interesov, enako kot tudi interesov podjetij, je temeljni pogoj za delujoč notranji trg.

2.5

Veljavna zakonodaja EU že predvideva spoštovanje obveznosti javne storitve, ki je conditio sine qua non zakonodaje za področje energije. Prednostne naloge trajnostnega razvoja, varstvo okolja, potrošnikov in najbolj ranljivih delov družbe – skratka obveznosti javne storitve – so nujno dopolnilo konkurence. „Dobro usmerjene obveznosti storitve javnega pomena in univerzalnih storitev za potrošnike energije morajo biti še naprej v središču procesa liberalizacije trga“.

2.6

Evropska unija mora narediti korak naprej v boju proti „revščini zaradi energije“. Rastoče cene goriv na mednarodnih trgih se kažejo v cenah energije in povzročajo vedno več težav najšibkejšim slojem evropske družbe. S tem vprašanjem se države članice niso soočile v zadostni meri; v samo petih državah imajo tarife za gospodarsko prikrajšane odjemalce. Prihodnja listina o pravicah odjemalcev bo morala določiti primerne načine varstva najbolj ranljivih potrošnikov.

2.7

Glavni cilji. Poudarek je namenjen štirim ciljem, ki jih je Komisija že predlagala (3):

sodelovati pri vzpostavitvi shem, ki bi pomagale najbolj ranljivim državljanom EU v zvezi s povečanimi cenami energije;

izboljšati minimalno raven informacij, ki so na razpolago državljanom, da jim pomagajo pri izbiri dobavitelja in možnostih dobave;

zmanjšati trud v zvezi z urejanjem dokumentacije, kadar odjemalec menja dobavitelja; in

zaščititi odjemalce pred nepoštenimi prodajnimi praksami.

2.8

Prihodnja Evropska listina o pravicah odjemalcev energije ne bo obvezujoč pravni dokument. Zajemati bi morala:

a)

veljavno zakonodajo Skupnosti, ki odjemalcem podeljuje pravice in dobaviteljem energije nalaga dolžnosti,

b)

elemente, ki bi jih morali upoštevati organi držav članic (vlade ali regulativni organi) pri izvajanju in uporabi te zakonodaje,

c)

elemente, ki bi lahko dopolnjevali obstoječe pravice in so v pristojnosti držav članic,

d)

elemente, ki bi lahko dopolnjevali obstoječe pravice in bi jih bilo mogoče doseči s samoregulacijo vpletenih strani iz zasebnega sektorja, kot so industrija in združenja potrošnikov.

2.9

Opredeljenih je devet temeljnih točk, ki bodo vsebina Listine:

priključitev

pogodbe

cene, tarife in spremljanje

svobodna izbira dobavitelja

informacije

pritožbe

zastopanje

socialni ukrepi

nepoštene poslovne prakse

2.10

V skladu z načelom o skupni odgovornosti morajo vse vpletene strani – Skupnost, države članice, energetska podjetja, ki jih zastopajo vsi socialni partnerji, in združenja potrošnikov – prispevati k uspehu energetske politike v korist državljanov.

2.11

V prilogi so za vsako temeljno točko posebej navedeni zdaj veljavni predpisi in pobude, ki bi jih lahko sprejele Komisija ali države članice, ali pa bi bile lahko sprejete s sporazumi med vpletenimi stranmi ali s kodeksi samoregulacije.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO namerava obravnavati pravni okvir, naslovnike listine, učinkovitost in sorazmernost predloga Komisije in primernost drugih možnih instrumentov, vlogo agencije in nacionalnih regulatorjev ter druge predloge ali pobude splošnega ali posebnega značaja.

Pravni okvir

3.2

V Listini o temeljnih pravicah EU je v členu 38 glede varstva potrošnikov zapisano: „Politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.“ Ta člen povzema člen 153 Pogodbe, ki Skupnosti nalaga nalogo, da zagotavlja visoko raven varstva potrošnikov in da spodbuja njihovo pravico do obveščenosti in organiziranosti za varovanje svojih interesov. Poleg tega je treba zahteve glede varstva potrošnikov upoštevati v opredelitvi in izvajanju drugih politik ali dejavnosti Skupnosti.

3.2.1

Z Amsterdamsko pogodbo, ki je preoblikovala stari člen 129 A pogodb v sedanjo obliko člena 153, je bila pristojnost Skupnosti glede varstva potrošnikov dokončno zagotovljena (4).

3.2.2

EESO pozitivno ocenjuje odločitev Komisije, da okrepi pravice potrošnikov in povzame ukrepe, predvidene s sedanjo ureditvijo Skupnosti (5), in predloge za prihodnje pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti na različnih ravneh v listini o pravicah potrošnikov.

3.2.2.1

Vendar pa EESO poudarja, da različne oblike varstva potrošnikov, sprejete v posameznih državah članicah, še vedno ne omogočajo, da bi določbe veljavnih direktiv lahko jemali kot uveljavljene in splošno priznane pravice. Tako imenovana neobvezujoča narava Listine, ki združuje obveznost glede nekaterih zadev z možnostmi samoregulacije in „moralnega prepričevanja“ držav članic in dobaviteljev, utegne povzročati zmedo.

3.2.2.2

V resoluciji Evropskega parlamenta z dne 4. septembra 2007 je o pravnih in institucionalnih učinkih uporabe neobvezujočih pravnih instrumentov („mehkem pravu“, soft law) v uvodni izjavi X zapisano, da „lahko mehko pravo, ko ima Skupnost zakonodajno pristojnost, vendar se zaradi pomanjkanja politične volje ne uvede zakonodaja, obide pristojna zakonodajna telesa, kar lahko povzroči kršitev načel demokratičnosti in pravne države iz člena 6 Pogodbe EU ter načel subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe ES in povzroči, da Komisija prekorači svoje pristojnosti“.

3.2.2.3

V točki 1 resolucije, ki jo je predstavil poslanec v Evropskem parlamentu Manuel Medina Ortega (6), Parlament „meni, da je mehko pravo v kontekstu Skupnosti preveč pogosto dvoumen in neučinkovit instrument, ki ima škodljiv učinek na zakonodajo Skupnosti in institucionalno ravnovesje ter ga je treba pazljivo uporabljati, tudi kadar je njegova uporaba določena v Pogodbi“, in v točki 8 določneje„poziva Komisijo, naj posebno pozornost posveti vplivu mehkega prava na potrošnike in njihove možnosti za vlaganje pravnih sredstev, preden predlaga kakršne koli ukrepe, ki vključujejo instrumente mehkega prava“.

3.2.3

EESO meni, da bi bilo treba razlikovati med izvršljivimi in iztožljivimi „pravicami“ ter drugimi oblikami varstva, pri čemer bi prihodnja Listina jasno razlikovala sedanje pravice od drugih predlogov pobud, ki bodo sprejeti – ali pa jih bo mogoče sprejeti – na vseh ravneh in bodo veljali za zaželene, ne pa obvezujoče.

3.2.3.1

EESO se – ob upoštevanju dosedanjih izkušenj, ki so po mnenju same Komisije nezadovoljive – vprašuje, ali ne bi glede pooblastil, ki jih Komisiji dajejo pogodbe, kazalo raje razmišljati o novih, manj številnih, jasnih pravilih za okrepitev varstva potrošnikov, predvsem najbolj ranljivih. Načelo subsidiarnosti, o katerem govori člen 5 pogodbe, na katerega so se tolikokrat neumestno sklicevali, da bi nasprotovali pobudam Skupnosti, bi moralo v tem primeru – ker ni učinkovitih nacionalnih zakonov – veljati za sprejemanje odločitev v prid potrošnikom.

Kdo so potrošniki?

3.3

EESO poudarja negotovost referenčnega pravnega okvira glede določitve naslovnikov Listine in ustreznih pravic v okviru različnih evropskih ureditev. V sporočilu Energetska politika za Evropo  (7) piše: „Komisija bo sestavila energetsko listino za odjemalce“.

3.3.1

Direktiva 2003/54/ES z dne 26. junija 2003 v 7. odstavku člena 2 opredeljuje „odjemalce“: trgovce na debelo in končne odjemalce električne energije; „končne odjemalce“: odjemalce, ki kupujejo električno energijo za lastno rabo; „gospodinjske odjemalce“: odjemalce, ki kupujejo električno energijo za lastno rabo v gospodinjstvu, in „negospodinjske odjemalce“, ki kupujejo električno energijo, ki ni namenjena za rabo v lastnem gospodinjstvu, vključno s proizvajalci in trgovci na debelo.

3.3.2

V direktivi 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah med podjetji in potrošniki na notranjem trgu – in na katero se Komisija sklicuje kot na referenčni pravni vir za tisti del listine, ki se nanaša na pravico potrošnika do poštenih in preglednih odnosov s svojim dobaviteljem – v členu 2, odstavku a) opredeljuje „potrošnika“ kot vsako fizično osebo, ki v poslovnih praksah, zajetih s to direktivo, deluje za namene izven svoje trgovske, poslovne, obrtne ali svobodne poklicne dejavnosti.

3.3.3

EESO meni, da morajo pravice, ki jih zagotavljajo direktive, veljati za vse končne uporabnike, še posebej za posameznike ter za majhna in srednje velika podjetja. Direktiva o električni energiji prepušča državam članicam izbiro, da malim podjetjem (z manj kot 50 zaposlenimi in s skupnim prometom, ki ni večji od 10 milijonov eurov) zagotavljajo univerzalno storitev, torej pravico do oskrbe z električno energijo določene kakovosti po razumnih, lahko in jasno primerljivih ter preglednih cenah.

3.3.4

EESO meni, da ta neenakost obravnave nikakor ni upravičena in da je pravico do univerzalne storitve treba priznati vsaj malim in srednje velikim podjetjem v vsej EU. Da bi to dosegli – ob upoštevanju, da tretji energetski paket, ki ga zdaj obravnava EESO, spreminja direktivo o električni energiji 2003/54 – EESO Komisiji močno priporoča, naj v tem smislu spremeni člen 2 ali pa naj področje uporabe listine razširi z vključitvijo negospodinjskih odjemalcev.

3.3.5

Po mnenju EESO je nujno, da je treba z izrazom „potrošnik“ razumeti končnega potrošnika, odjemalca podjetja, ki dobavlja energijo. Terminološka sprememba v primerjavi s sporočilom o energetski politiki za Evropo, v kateri se govori o listini o pravicah potrošnikov, in obravnavanim predlogom za listino o pravicah odjemalcev energije, vzbuja negotovost in nerazumevanje. Enako pozornost je treba – predvsem v konvergenčnih in kohezijskih regijah – namenjati interesu malih in srednje velikih podjetij za zagotavljanje zanesljive oskrbe z zadostnimi količinami energije za proizvodne dejavnosti.

Učinkovitost in sorazmernost sporočila

3.4

EESO meni, da je predlog za pripravo listine o pravicah potrošnikov energije pomemben zaradi učinka, ki ga lahko ima na javno mnenje in s tem, da odpira razpravo takoj po dejanskem odprtju notranjega trga in povečuje ozaveščenost trga za energijo. Vendar se zdi ta instrument šibak, saj listina – za razliko od tega, kar se je zgodilo na področju prometa, kjer se listina o pravicah potnikov jasno sklicuje na pravice in nič manj jasno na obveznost odškodnin – po predlogu Komisije ne bi bila obvezujoča, razen v delih, ki so že vsebovani v prejšnjih direktivah. Šlo bi bolj za povzetek kot za okrepitev. Pričakovanje, ki sta ga vzbudili izjavi komisarjev Andrisa Piebalgsa in Meglene Kuneve ob predstavitvi obravnavanega dokumenta, utegne prinesti razočaranje.

3.4.1

„Potrošniki v UE zahtevajo, naj oblikujemo skupni evropski odgovor na energetske in podnebne izzive,“ je izjavil Piebalgs, evropski komisar za energijo. „Poleg jamstva za trajnostno, varno in konkurenčno oskrbo z energijo evropski državljani kot potrošniki od EU pričakujejo, da se bo zavzela za varstvo njihovih pravic na liberaliziranih trgih, ki ponujajo širšo izbiro dobaviteljev. Prav v teh primerih postane listina o pravicah potrošnikov energije pomembna“.

3.4.2

Liberalizacija teh trgov je za evropske potrošnike hkrati izziv in priložnost,“ je izjavila Kuneva, evropska komisarka za varstvo potrošnikov. „Samo če nam bo uspelo ustvariti pregleden in učinkovit trg, na katerem so pravice potrošnikov v polni meri zajamčene, obveščeni potrošniki pa svojo obveščenost uporabljajo za to, da imajo korist od razpoložljivih ponudb, bomo lahko trdili, da smo svoj cilj dosegli“.

3.4.3

EESO se strinja z resolucijo Evropskega parlamenta in meni, da je za zaščito pravic državljanov potrebna obvezujoča zakonska oblika in da neobvezujoči zakonski ukrepi (soft law) ciljev ne dosegajo v celoti. V primeru pravic potnikov je Komisija menila, da je treba sprejeti Uredbo ES št. 261/2004 z dne 11. februarja 2004. Ne zdi se jasno, zakaj naj bi pravice odjemalcev energije opredeljeval neobvezujoč dokument. Sprejema se listina, ker zdaj zagotovljene pravice niso dejansko spoštovane. Nacionalne zakonodaje za prenos so – z nekaj častnimi izjemami – pomanjkljive. Komisija ima pooblastilo in odgovornost za ukrepanje, namesto tega pa se raje odločijo za neobvezujoč dokument, čeprav vedo, da trg sam ne more dati primernih in zadostnih odgovorov.

3.4.4

K razmisleku bi moralo siliti poročilo Komisije (8) o izvajanju uredbe o pravicah potnikov, v kateri je zapisano: „Po več kot dveh letih uporabe Uredbe je prišlo do napredka, vendar je potrebno precejšnje izboljšanje, da bodo letalski prevozniki pravila bolj dosledno uporabljali in da jih bodo države članice bolj dosledno izvrševale. V primerjavi s preteklostjo imajo zdaj potniki, ki so ostali na letališču, posebne pravice, vendar so preveč pogosto v šibkejšem položaju v primerjavi z letalskimi prevozniki“. Jasno je, da letalske družbe kljub obvezujočim predpisom ne upoštevajo določb direktive. Zakaj pa bi morali dobavitelji plina in elektrike upoštevati neobvezujočo listino?

3.4.5

Po mnenju EESO kaže na podlagi izkušenj s tega in drugih področij gospodarske dejavnosti priporočiti sprejetje zakonskih ukrepov, ki v polni meri zagotavljajo pravice potrošnikov. Sorazmernost nekega predloga temelji na tem, v kolikšni meri ustreza ciljem, ki jih je treba doseči, in potrebam po ureditvenih ukrepih. V tem primeru se je Komisija odločila za drugačen pristop, čeprav ima pooblastila za posege z ureditvenimi ukrepi. EESO meni, da je izbor instrumenta objektivno neprimeren za uresničitev opredeljenih ciljev. Listina je lahko samo prvi korak, evropski zakonodajalec pa si mora prizadevati v smeri dejanske okrepitve pravic.

3.4.6

Zagotavljanje univerzalne storitve, razširjene na mala in srednje velika podjetja, izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, varstvo gospodarsko prikrajšanih slojev, ki jim zaradi visokih cen energije grozi, da bodo zašli v „revščino zaradi energije“, gospodarska, socialna in ozemeljska kohezija, svobodno sklepanje pogodb, pravica do obveščenosti, do hitre priključitve, do jasnih pogodb, razumnih in preglednih cen, primerljivih med različnimi dobavitelji, jamstvo za neprekinjeno oskrbo, poznavanje uporabljenih energetskih virov – to so dobrine absolutnega pomena in Komisija je upravičeno opozorila, da trg, prepuščen sam sebi, ne more zagotavljati te ravni družbene, okoljske in gospodarske „ozaveščenosti“. EESO prepričano podpira vse pobude v tem smislu, ki so preproste in učinkovite, in poziva Komisijo, naj uporabi vse najprimernejše instrumente.

Vloga agencije in nacionalnih regulatorjev

3.5

EESO je z zadovoljstvom sprejel predlog uredbe, vsebovane v tretjem energetskem paketu, ki ustanavlja agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (9). V svojem mnenju z dne 17. oktobra 2001 o drugem energetskem paketu (10) je Odbor pozval Komisijo, naj„v prihodnosti in na podlagi ustreznih izkušenj delovanja – prouči možnost, da bi ta svet (ERGEG) spremenili v evropsko agencijo ali podobno telo, s pristojnostmi za mednarodni promet elektrike in zemeljskega plina“. Odbor je zadovoljen, da je ustanovitev agencije predlagal že tako dolgo prej.

3.5.1

Sporočilo Komisije o možnostih za notranji trg s plinom in električno energijo  (11) napoveduje krepitev direktiv, ki se nanašajo na pooblastila nacionalnega regulatorja. V točki 2.2.1 Komisija meni, da „regulativni organi potrebujejo močna predhodna pooblastila na naslednjih področjih:vii) varstvo potrošnikov, vključno z nadzorom nad cenami za končne uporabnike“. Žal v besedilih tretjega energetskega paketa o tej „okrepitvi“ ni sledu. Dejansko so okrepljene nekatere pristojnosti regulativnih organov v novem poglavju VII(a) nove direktive o energiji, in od regulatorja se zahteva, da „zagotavlja visoke standarde univerzalnih in javnih storitev za električno energijo, varstvo ranljivih odjemalcev in učinkovitost ukrepov za varstvo odjemalcev iz Priloge A“ – a te naloge so bile že dodeljene skoraj vsem regulativnim organom.

3.5.2

Komisija v novi direktivi o energiji predlaga tudi spremembo priloge A, ki so ji dodali tri alineje: o dostopu do podatkov o porabi, o pravici do obveščenosti o mesečni porabi in ustreznem strošku, ter o pravici do zamenjave dobavitelja v vsakem trenutku. EESO predlog ceni, a ker ima možnost pripraviti učinkovitejše pobude, se sprašuje, zakaj Komisija za okrepitev pravic potrošnikov, kot želi, ni uporabila glavnega instrumenta, revizije direktive.

3.5.2.1

Predlog Komisije za spremembo člena 3, za katerega predlaga, naj bi mu dodali nov člen 10 – ki v komitološki postopek prenaša nekatere dele ureditve –, bi bil lahko primeren instrument za okrepitev pravic potrošnikov, saj odločitve odborov glede zadev, ki so jim zaupane, postanejo takoj operativne. EESO priporoča evropskim institucijam, naj sprejmejo to točko predloga Komisije.

3.5.2.2

Priloga sporočilu Evropski listini o pravicah potrošnikov naproti določa poleg obstoječih (težko iztožljivih) pravic tudi nekatere zamisli za prihodnje, nove pravice. Vključitev teh predlogov v prilogo A bi bila prvi korak, da bi postali obvezni, potem pa bi pripravili teren za sprejetje posebne uredbe za varstvo pravic končnih potrošnikov.

3.5.3

EESO meni, da bi morale prihodnje naloge evropske agencije vključevati tudi nadzor spoštovanja pravic potrošnikov. V ta namen bi bilo treba predvideti vključitev združenj potrošnikov, malih in srednje velikih podjetij, industrije iz tega sektorja in sindikalnih organizacij, da bi uveljavili sodelovanje in skupno odgovornost, kot je bilo že uresničeno na področju prometa. To bi bila, z drugimi besedami, evropska okrogla miza, ki bi agenciji podelila pooblastila za posege in za urejanje odnosov med proizvajalci in končnimi potrošniki.

3.5.3.1

Agencija bi v institucionalnem načrtu morala imeti obvezujoča pooblastila v okviru svojih pristojnosti. Sestavljali jo bodo predstavniki organov nacionalnih regulatorjev in tehnični odbori, z zastopanostjo vseh nacionalnih regulatorjev. EESO želi, da bi med njene pristojnosti – na podlagi svetovanja okrogle mize – vključili tudi varstvo potrošnikov. To bi omogočilo hitrejše ukrepanje za dosego ciljev, ki jih predlaga Komisija z listino o pravicah. EESO je že leta 2001 poudaril „potrebo po preglednejšem in demokratičnejšem delovanju teh organov, z vključitvijo različnih subjektov, vključenih v trge elektrike in zemeljskega plina (potrošnikov, delavcev in podjetij), v proces odločanja“  (12).

3.5.3.2

Nacionalni regulatorji bodo po drugi strani lahko aktivno sodelovali pri opredelitvi splošne strategije varstva in imeli več moči pri uveljavljanju novih določb.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

V svojem mnenju o direktivi o energiji iz leta 2001 (13) se je Odbor pozitivno opredelil do stališča Komisije, da je doseganje ciljev javne storitve eden njegovih temeljnih ciljev in da mora to pomeniti sprejetje takšnih določb, ki bodo zagotavljale visoko raven varstva potrošnikov, s posebnimi ukrepi v prid najbolj ranljivih, na primer s socialnimi ukrepi, s katerimi bi za nekatere skupine omogočili dobave po pravični ceni. Žal izkušnje s tega področja niso bile pozitivne.

4.2

Čezmejni pretoki električne energije so se od odprtja trga v Evropi leto za letom zmerno povečevali. Vendar v povprečju le 10 % električne energije, porabljene v EU, prečka meje držav članic. (14)

4.3

„Izpad električne energije leta 2003 v Italiji in UCTE  (15) leta 2006 je pokazal, koliko stane vsak tak incident v vseevropskem prenosnem omrežju. Zato je pomembno, da povečanje trgovanja spremlja večja koordinacija delovanja omrežja in gradnja nove infrastrukture, vključno z nadgradnjo obstoječih vodov, gradnjo novih vodov in naložbami v druge sestavine omrežja, kjer so potrebne. Evropski trg vedno bolj temelji na regionalni zamisli. Najprej se je razvijal naravno in je sledil fizični realnosti omrežja. Z vzpostavitvijo regij v dopolnjenih smernicah za razreševanje prezasedenosti in z razvojem regionalnih pobud ERGEG-a za električno energijo je regionalni pristop dobil uradni položaj  (16)“.

4.4

Končni potrošniki so posebej zainteresirani za zagotovljeno dobavo energije. Vse pomembnejša vloga regij na področju energije bi morala koristiti distribuciji in uresničitvi tesnejših odnosov, predvsem med čezmejnimi regijami, kar bi moralo pripeljati do znatnejšega povečanja prometa in pretoka ter zmanjšati nevarnost preobremenitev.

4.5

Ukrepi za varstvo končnega potrošnika bi morali predvideti pravico do redne obveščenosti o količini izmenjane energije, njenem geografskem poreklu in viru, emisijah toplogrednih plinov na kilovatno uro ter sporazumih o sodelovanju na ravni EU in zunaj nje. Znano je na primer, da države, ki so se odločile, da jedrske energije ne bodo uporabljale, kupujejo energijo iz jedrskih elektrarn. Te informacije bi bilo treba posredovati potrošniku, ki bi se lahko odločil, da zamenja dobavitelja, če se ne strinja z mešanico energije, ki jo dobavlja. Danes potrošnik s temi odločitvami glede proizvodnje energije zagotovo ni seznanjen.

4.6

Priključitev. Zagotavljati je treba univerzalno storitev, neprekinjenost dobave in določene roke za prvo priključitev uporabnikov. Te pravice zdaj obstajajo, vendar jih le s težavo spoštujejo. Treba bi bilo predvideti določitev „zasilnega dobavitelja“, ki zagotavlja storitev, če je redni dobavitelj ne more.

4.7

Pogodba. Preglednost, načini izvajanja, obveznosti, odškodnine, poštenost, odsotnost izkoriščevalskih ali nezakonitih določb, jasno reševanje sporov, ki ga ne obremenjujejo stroški – to so, teoretično, že priznane pravice, ki bi jih vsaka država članica že morala vključiti pri prenosu direktiv v svojo nacionalno zakonodajo. Stvarnost je precej drugačna. Komisija je v tretji paket vključila spremembe priloge A, ki povečujejo obveznosti za podjetja, vendar obstaja tveganje, da bodo ostale le na papirju, saj jih – ne na ravni EU ne na nacionalni ravni, z redkimi izjemami – ne spremlja učinkovit sistem sankcij. Predvsem o tem bi potrebovali enaka pravila za vso EU, zagotovljene samo z uredbo, kot v primeru pravic potnikov.

4.8

Cene, tarife in spremljanje. Preglednost, sorazmernost, primerljivost, različnost načinov plačevanja, široka uporaba „inteligentnih“ števcev porabe, jasni in razumljivi računi o dejanski porabi. Po mnenju EESO je zelo pomembno, da so v računih za energijo jasno navedene stroškovne postavke pri proizvodnji energije (nakup goriv, distribucija, vzdrževanje, amortizacija, davki in trošarine, osebje, splošni stroški), viri (fosilni, hidroelektrarne, obnovljivi viri, jedrska energija, soproizvodnja elektrike in toplote), emisije CO2, energetski prihranek, primerjava s prejšnjo porabo in s povprečjem porabe drugih uporabnikov z enakimi značilnostmi. Ta informativni instrument potrošnika spodbuja, da razmišlja o potrebi po energetsko varčnem obnašanju. Račun za energijo (po nedavnem predlogu Komisije bi ga morali izstavljati mesečno) je instrument komuniciranja med dobaviteljem in potrošnikom, s katerim je mogoče prenašati več „pozitivnih“ sporočil, namenjenih uveljavljanju ukrepov EU.

4.9

Svobodna izbira dobavitelja. Možnost zamenjave dobavitelja kadarkoli med letom in brezplačno, brez omejitve lastnih pravic. Treba bi bilo predvideti zagotovitev izvedbe zamenjave v določenih rokih. Včasih se sklepajo pogodbe z minimalno dobo veljavnosti. Po mnenju EESO bi bilo treba v primeru, da je dodana ta klavzula, predvideti najdaljše možno trajanje pogodbeno določene minimalne veljavnosti, da pravice do svobodne izbire dobavitelja ne bi onemogočili s pretirano dolgim trajanjem veljavnosti in z znatnimi kaznimi.

4.10

Informacije. Resnične, celovite, razumljive informacije o pogojev za dostop, uporabo, tarife in cene ter njihove spremembe. Seznanjanje s pravicami potrošnikov glede stroškov javne storitve in načinov za zagotavljanje univerzalne storitve, predvsem glede kakovosti in neprekinjenosti dobave elektrike ali plina, odškodnine za nespoštovanje teh pravic, načinov dostopa do brezplačnega ali cenovno ugodnega reševanja sporov, da bi tako vsi lahko uživali enako pravico. Vsak dobavitelj bi moral enkrat letno – ali pa, če se pojavi nov dobavitelj – predložiti seznam dobaviteljev, ki delujejo v regiji. Dobavitelji bi morali svoje odjemalce seznanjati tudi s finančnimi, davčnimi in zakonskimi ukrepi v podporo pobudam za izboljšanje energetske učinkovitosti in dajati konkretne predloge za varčevanje z elektriko in plinom.

4.11

Pritožbe. Evropska komisarka Emma Bonino se je leta 1998 močno zavzela za pravice potrošnikov in Komisija je izdala priporočilo (17) o sestavi organov za zunajsodno reševanje sporov na področju porabe. Leta 2001 (18) je bilo priporočilo razširjeno še z drugim priporočilom, da bi razširili področje uporabe. Glede pravic potrošnikov energije bi bilo treba pritožbe usmerjati predvsem k zunajsodnemu reševanju, ki lahko učinkovito – z zelo nizkimi stroški in kratkimi roki – varuje potrošnika, če so zagotovljeni nepristranskost organa, učinkovitost postopka, javnost in preglednost. Zaradi pomembnosti sporov glede dobav energije bi bilo spuščanje v dolgotrajne in drage sodne spore neustrezno.

4.12

Zastopanje. Pravica do zastopanja v združenjih potrošnikov je sicer v evropski zakonodaji priznana, vendar se le s težavo dejansko uresničuje. Odsotnost pravnega okvira Skupnosti o tožbah interesnega združenja – celo za čezmejne gospodarske storitve ali dejavnosti – še dodatno omejuje to pravico do opustitvenih tožb pred pravosodnimi organi. Ustanovitev evropske agencije bi bila lahko priložnost, da bi tej pravici dali izpolnjeno obliko in da bi ustanovili stalno okroglo mizo za vse vpletene strani – kot na primer pri izvajanju „direktive o avtomobilih“ na področju prometa, kjer sodelujejo predstavniki socialnih partnerjev in potrošnikov – da bi organom Skupnosti pomagali proučevati predloge. Podobno bi bilo treba stalno okroglo mizo ustanoviti tudi v državah članicah; z njo bi se posvetoval nacionalni regulator.

4.13

Socialni ukrepi. Odbor je zelo občutljiv za probleme v zvezi z „revščino zaradi energije“. V primerih zamujanja s plačilom bi bilo treba po njegovem mnenju odpraviti prekinitve dobav. V enem svojih nedavnih mnenj je EESO ugotovil (19): „Evropska energetska politika mora biti sprejemljiva za vse družbene sloje brez povzročanja neskladij pri obravnavanju dostopa do storitev, ki jih ponujajo energetska podjetja“. EESO ni naklonjen brezplačni dobavi energije, ker ne navaja k varčevanju z energijo; meni, da bi bilo treba problem rešiti v okviru splošne davčne politike. Pogodba o javni storitvi bi morala vsebovati zagotavljanje določene količine elektrike in plina po nabavni ceni, da bi zadovoljili potrebe najbolj ranljivih potrošnikov v zadostni meri in po zanje sprejemljivih cenah. Načelo odgovornosti bi morali vedno ohranjati. V vsakem primeru bi morala biti opredelitev ranljivega potrošnika in ukrepi, ki jih je treba sprejeti v njegovo korist, enotni v vsej EU, da ne bi nikogar diskriminirali in da bi tako tudi preprečili izkrivljanje konkurence.

4.14

Nepoštene poslovne prakse. Potrošnik je zavarovan pred nepoštenimi poslovnimi praksami, ki vsebujejo lažne informacije, izpuščajo informacije, ki so pomembne za zavestno odločanje, ustvarjajo ovire in v primeru zamenjave dobavitelja nalagajo neupravičene pristojbine, da bi odvrnile potrošnika. EESO meni, da je treba okrepiti pravico potrošnika glede takšnih praks. Direktiva 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 se v 5. odstavku člena 3 sklicuje na prilogo 1, ki navaja seznam praks, ki veljajo v vsakem primeru za nepoštene, dodaja pa, da bo ta seznam mogoče spremeniti samo z revizijo direktive. Ker se zdi čas za posodobitev tega seznama nesorazmerno dolg, bi bila lahko uredba, ki bi morala vsebovati ukrepe za varstvo potrošnikov energije, primeren način za vključitev posebnih pravic potrošnikov energije glede nepoštenih poslovnih praks.

5.   Izmenjava dobrih praks

5.1

EESO priporoča Komisiji, naj prouči nekatere listine o pravicah potrošnikov, ki so jih v državah članicah podpisale organizacije potrošnikov in dobaviteljev energije in v katerih so pravice, priznane odjemalcem, obsežnejše od pravic v načrtovani listini. V Italiji sta na primer potrošniška organizacija ADOC in dobavitelj električne energije La220 s.p.a., ki je že vrsto let dejaven na področju socialne odgovornosti, podpisala listino o pravicah potrošnikov, ki gre dlje od predlogov Komisije. V listini so na primer upoštevane potrošnikova pravica do spoštovanja njegovega časa, pravica do sodelovanja in zastopstva, pravica do kakovosti in varnosti, pravica do najugodnejše tarife, pravica do povračila škode in do hitrega, učinkovitega poravnalnega postopka. Stalni nadzor zagotavljajo polletna preverjanja uresničevanja listine, ki so za podjetje obvezujoča, ker so vključena v pogodbeno razmerje z odjemalci.

5.2

Nekateri nacionalni regulatorji so v razreševanje sporov posegli z uvedbo sistema obveznosti, nadzora in kazni za zagotavljanje stalnosti storitve in dobav energije (20). V primerih nihanj napetosti, prekinitev ali motenj pri dobavi električne energije ni dvoma, da gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o dobavi. V tem primeru mora dobavitelj povrniti povzročeno škodo, če ne dokaže, da do prekinitve ni prišlo po njegovi krivdi (21).

V Bruslju, 17. januarja 2008

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Dimitris DIMITRIADIS


(1)  Energetska politika za Evropo, COM(2007) 1.

(2)  Možnosti za notranji trg plina in električne energije, COM(2006) 841.

(3)  Energetska politika za Evropo,COM(2007) 1, str. 10.

(4)  Amsterdamska pogodba z dne 4. oktobra 1997 revidira prejšnje besedilo, ki je Komisiji glede varstva potrošnikov podeljevalo samo naloge usklajevanja in manj pomembne naloge v primerjavi s pristojnostmi držav članic.

(5)  Priloga A direktive o električni energiji in direktive o plinu.

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.

Člen 3, odstavki 3, 5 in 6 direktive o električni energiji.

Člen 3, odstavek 3 direktive o plinu.

Člen 13, odstavek 1 in 2 direktive 2006/32/ES z dne 4. aprila 2006 o energetski učinkovitosti.

Priporočilo Komisije 98/257/ES o načelih, ki jih je treba upoštevati glede organov, odgovornih za reševanje zunajsodnih sporov v zvezi s potrošniki.

Priporočilo Komisije 2001/310/ES o načelih, ki jih je treba upoštevati glede zunajsodnih organov, odgovornih za sporazumno reševanje sporov v zvezi s potrošniki.

Direktiva 98/27/ES z dne 19. maja 1998 o ukrepih prepovedi v zvezi z varstvom interesov potrošnikov.

Direktiva 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu.

(6)  Resolucija P6_TA(2007)0366 z dne 4. septembra 2007.

(7)  Točka 3.1.7.

(8)  COM(2007) 168 konč., 4.4.2007.

(9)  COM(2007) 530 konč., 19.9.2007.

(10)  UL C 36/10, 8.2.2002 (poročevalec Hernández Battaller).

(11)  COM(2006) 841 konč., 10.1.2007.

(12)  Točka 6.7.4.

(13)  Točki 6.4.2. in 6.4.3.

(14)  Sporočilo Komisije COM(2007) 250 konč., 15.5.2007 – Poročilo o izkušnjah, pridobljenih pri uporabi Uredbe (ES) št. 1228/2003 Uredba o čezmejnih izmenjavah električne energije.

(15)  UCTE: Union for the Co-ordination of Transmission of Electricity (Zveza za usklajevanje prenosa električne energije).

(16)  COM(2007) 250 konč., 15.5.2007.

(17)  98/257/ES, 30.3.1998.

(18)  2001/310/ES, 4.4.2001.

(19)  CESE 1243/2007, Akcijski načrt za energetsko učinkovitost (poročevalec Iozia). Neobjavljeno.

(20)  Autorità per l'energia e il gas (italijanski upravni organ za električno energijo in plin), sklep 202/99.

(21)  Summa 188, april 2003, odvetnik Giulio Disegni, str. 22


Top