Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52006DC0067

sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o krepitvi sodelovanja v praksi - Nove strukture, novi pristopi : izboljšanje kakovosti odločanja na področju skupnega evrospkega azilnega sistema {SEC(2006) 189}

/* KOM/2006/0067 končno */

52006DC0067

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu Parlamentu o krepitvi sodelovanja v praksi - Nove strukture, novi pristopi : izboljšanje kakovosti odločanja na področju skupnega evrospkega azilnega sistema {SEC(2006) 189} /* KOM/2006/0067 končno */


[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 17.2.2006

KOM(2006) 67 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

O KREPITVI SODELOVANJA V PRAKSI NOVE STRUKTURE, NOVI PRISTOPI: IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI ODLOČANJA NA PODROČJU SKUPNEGA EVROSPKEGA AZILNEGA SISTEMA {SEC(2006) 189}.

1. OZADJE POLITIKE

1. S sprejetjem Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah [1] (Direktiva o azilnih postopkih) je bila dokončana prva faza skupnega evropskega azilnega sistema. V Haaškem programu z dne 4. in 5. novembra 2004 je Evropski svet poudaril, da bodo cilji skupnega evropskega azilnega sistema v njegovi drugi fazi oblikovanje skupnega azilnega postopka in enotnega statusa oseb, ki jim je bil podeljen azil ali subsidiarna zaščita. Evropski svet je tudi pozval, da treba ustanoviti ustrezne strukture, ki bodo vključevale nacionalne azilne službe držav članic, zaradi lažjega skupnega sodelovanja v praksi za dosego treh glavnih ciljev: doseganje enotnega postopka na ravni EU; skupno zbiranje, ocena in uporaba informacij o državi izvora (Country of Origin Information – COI); kako se lahko države članice bolje skupaj spoprijemajo s posebnimi pritiski na azilne sisteme ali sprejemne zmogljivosti, ki so posledica dejavnikov, kakor je zemljepisna lega. Haaški program določa, da je treba na podlagi ocene te strukture preoblikovati v evropski urad za podporo vsem oblikam sodelovanja med državami članicami v zvezi s skupnim evropskim azilnim sistemom.

2. To sporočilo opredeli, kako lahko sodelovanje med državami članicami v praksi podpira uresničitev ciljev, postavljenih v Tampereju in Haaškem programu. Sporočilu so priloženi podrobni programi dela za vsakega od treh ciljev Haaškega programa. V Prilogi A je vključeno ozadje celotne politike.

2. ZAKAJ JE SODELOVANJE V PRAKSI POMEMBNO?

3. Skupno spoprijemanje z upravljanjem na azilnem področju na ravni Skupnosti je vzrok za nastanek skupnega evropskega azilnega sistema. Sodelovanje Skupnosti na tem področju temelji na potrebi po solidarnosti med državami članicami pri spoprijemanju z izzivom, s katerim se v EU brez notranjih meja posamezne države same ne morejo učinkovito ukvarjati . Prva faza skupnega evropskega azilnega sistema in uvedba skupnega zakonodajnega okvira zahtevata prizadevanja za uskladitev ne samo zakonodaje, temveč tudi prakse.

4. Sodelovanje v praksi bo državam članicam omogočilo spoznavanje sistemov in prakse drugih ter razvoj tesnejših delovnih odnosov med azilnimi službami na operativni ravni. To bo postavilo temelje za sodelovanje na širšem področju ter okrepilo zaupanje in vzajemni interes. Glavni cilj sodelovanja v praksi je večje zbliževanje držav članic pri odločanju v okviru pravil, ki jih določa azilna zakonodaja Skupnosti. V tem smislu bo okrepljeno sodelovanje zagotovilo azilnim organom držav članic „skupne instrumente“ pri odzivanju na vsakodnevne in oprativne potrebe oseb, ki delajo na tem področju v EU. Rezultat uporabe teh instrumentov bi morala biti boljša kakovost pri vseh vidikih upravljanja na azilnem področju v državah članicah in zlasti pri odločanju, če se upoštevajo glavne usmeritve ciljev Haaškega programa. To bi moralo prispevati k boljši presoji uporabe prve faze skupnega evropskega azilnega sistema in zagotoviti trdne temelje za uvedbo instrumentov druge faze.

5. Boljša kakovost je v interesu držav članic in prosilcev za azil. Bolj kakovostno odločanje bi prispevalo k izenačitvi azilnega področja EU in oblikovanju enotnega azilnega prostora, ki ščiti tiste, ki ga zahtevajo, pošteno in učinkovito pa obravnava tiste, ki nimajo zahtev po zaščiti. Z uporabo enakih instrumentov in varoval bodo države članice ustvarjale tudi medsebojno zaupanje v sisteme drugih držav članic in dosegle večjo skladnost v praksi.

3. URESNIčEVANJE CILJEV SODELOVANJA V PRAKSI

6. Glede na obseg ciljev Haaškega programa je jasno, da zahtevajo dejavnosti, ki so potrebne za njihovo dosego, celostno sodelovanje med državami članicami. Komisija namerava predlagati vzpostavitev mreže z jasno opredeljeno nalogo sodelovanja na vsakem od prednostnih področij, opredeljenih v Haaškem programu. Mreža za sodelovanje na azilnem področju, ki bi jo morala upravljati Komisija, bo zagotovila sistematično podlago za izmenjavo podatkov, širitev načel najboljšega ravnanja, vzpostavitev strokovne podlage z namenom izboljšati zbliževanje pri azilnih politikah, ki prispevajo k usklajenemu izvajanju prve faze skupnega evropskega azilnega sistema in oblikujejo osnovo za vzpostavitev popolnoma razvitega skupnega evropskega azilnega sistema.

7. Poleg posebne naloge mreže za sodelovanje na azilnem področju lahko Komisija izvaja nekatere dejavnosti, potrebne za dosego haaških ciljev, ki so določene v prilogah k temu sporočilu, ob uporabi tehničnega strokovnega znanja in svetovanja strokovnih skupin ad hoc, kadar je potrebno posebno in specializirano strokovno znanje za informiranje Komisije pri pripravi zakonskih sprememb ali za pomoč Komisiji pri spremljanju in ocenjevanju. Mreža Eurasil[2] se bo na primer še naprej sestajala kot strokovna skupina, ki bo Komisiji svetovala glede dejavnosti, usmerjenih k informacijam o državi izvora.

8. Druge oblike sodelovanja med državami članicami v zvezi s posebnimi vprašanji bodo še naprej financirane prek finančnih programov, saj prispevajo k doseganju ciljev Haaškega programa. Delo konference generalnih direktorjev služb za priseljevanje (General Directors of Immigration Services Conference – GDISC), katere dejavnosti so financirane s sredstvi EU, je dober zgled za take oblike sodelovanja. Komisija bo še naprej podpirala dejavnosti GDISC in proučila, kako vključiti GDISC v izvajanje dejavnosti, predvidenih v tem sporočilu.

9. Za vsakega od ciljev, določenih v Haaškem programu, je treba opraviti vrsto korakov, podrobno opredeljenih v prilogah B, C in D k temu sporočilu in opisanih spodaj.

3.1. Enotni postopek

10. V Sporočilu o enotnem postopku [3] je opredeljeno, zakaj si mora EU prizadevati za enotni postopek. Direktiva o pogojih [4] države članice obvezuje, da obravnavajo dejstva in okoliščine v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito na povsem enak način glede statusa begunca in subsidiarne zaščite. V Sporočilu je tudi poudarjena morebitna vrzel v postopkih zaščite pri tistih prošnjah za mednarodno zaščito, za katere ne veljajo jamstva iz Direktive o azilnih postopkih. V Sporočilu so navedene glavne prednosti glede hitrosti, učinkovitosti in boljše kakovosti odločanja na poti do enotnega postopka EU.

11. V Sporočilu o enotnem postopku je predlagana vrsta ukrepov, ki bi pripomogli k večjemu zbliževanju med državami članicami pri zagotavljanju, da za vse prošnje za zaščito v EU veljajo ista postopkovna jamstva. V sporočilu je predviden dvojni pristop pri vzpostavitvi enotnega postopka obravnave vseh prošenj za zaščito, za katere velja zakonodaja Skupnosti. Navedeni pristop bi moral biti sedaj vključen v sodelovanje v praksi, predvideno v Haaškem programu. Pripravljalni fazi posvetovanja, razpravljanja in priprave na vse, kar morajo države članice narediti, da poenotijo postopke za pridobitev dveh vrst statusa, opredeljenih v Direktivi o pogojih, bi morala slediti zakonodajna faza, v kateri so po potrebi predloženi predlogi za spremembo zakonodaje iz prve faze. Dejavnosti, ki začenjajo pripravljalno fazo in ustrezajo „ celovitemu akcijskemu načrtu “ iz Sporočila o enotnem postopku, so podrobno opredeljene v Prilogi B in povzete spodaj.

Dejavnosti v okviru enotnega postopka morajo biti usmerjene k: ugotavljanju, kje so potrebne spremembe v upravni praksi držav članic, da bi bili lahko izvedeni instrumenti prve faze; oceni, kako izboljšati kakovost in učinkovitost azilnih sistemov z vključitvijo vseh možnih razlogov za zaščito v enotno odločitev; opredelitvi načela najboljšega ravnanja pri upravljanju virov v okviru enotnega postopka, tudi s primerjavo stroškov in vzporednimi dejavnostmi. Rezultati teh dejavnosti bodo podlaga za pripravo zakonodajnih ukrepov, predvsem za zagotovitev, da bodo vsaj dogovorjena jamstva, ki veljajo za prošnje za status begunca v skladu z Direktivo o azilnih postopkih, veljala tudi za prošnje za subsidiarno zaščito. |

- 3.2. Informacije o državi izvora (COI)

12. Zbiranje, organizacija, ocena in predložitev informacij o državi izvora je nadvse pomembno pri azilnih postopkih in odločanju držav članic EU. Informacije o državi izvora omogočajo azilnim organom držav članic, da preverijo izjave prosilcev glede potrebe po zaščiti in ugotovijo, ali je prosilec upravičen do mednarodne zaščite. Objektiven, pregleden in točen sistem informacij o državi izvora, ki daje uradne, hitre in zanesljive podatke, je zato nadvse pomemben pri oceni, ali je oseba upravičena do mednarodne zaščite. Večje zbliževanje azilnih organov v državah članicah pri zbiranju in analizi informacij o državi izvora bi prispevalo k izenačitvi azilnega področja.

13. Sodelovanje pri informacijah o državi izvora bo nadvse pomembna naloga mreže za sodelovanje na azilnem področju. Prvi cilj takega sodelovanja bo vzpostavitev skupne točke vnosa obstoječih podatkov, ki bo lahko dosegljiva. Ta cilj bi bil lahko dosežen z oblikovanjem „skupnega portala“, prek katerega bi imeli v skladu s celovitim sistemom „vse na enem mestu“ vsi organi držav članic dostop do uradne zbirke podatkov z informacijami o državi izvora, zakonodaje držav članic, ustrezne zakonodaje ES in nacionalne zakonodaje ter sodne prakse in tudi drugih uradnih virov informacij. „Skupni portal“ bi bil uporaben dodatni vir, posebno za tiste države članice z manj razvitimi viri informacij o državi izvora.

14. Drugi cilj bi bil, da Komisija predlaga smernice glede zagotavljanja informacij o državi izvora ob popolni uporabi nasvetov strokovne skupine Eurasil. Uporaba navedenih smernic glede lastnih informacij o državi izvora pri državah članicah bi bila prvi korak do dolgoročnega cilja usklajene uporabe informacij o državi izvora v skladu s cilji Haaškega programa. Dolgoročno bi moral biti predviden razvoj popolnoma oblikovane zbirke podatkov EU z informacijami o državi izvora, ki bi vsebovala informacije, temelječe na skupnih načelih EU. Dejavnosti s ciljem dosege skupnega pristopa glede informacij o državi izvora so podrobno opredeljene v Prilogi C in povzete spodaj.

Sodelovanje pri informacijah o državi izvora bi moralo imeti tri glavne, kratkoročne do srednjeročne cilje: oblikovanje skupnih smernic glede zagotavljanja informacij o državi izvora; uvedbo „skupnega portala“ za dostop do zbirk podatkov držav članic z informacijami o državi izvora in drugih ustreznih informacij; pragmatično rešitev prevajalskih težav, s katerimi se spopadajo države članice pri informacijah o državi izvora iz različnih virov. Rezultat teh dejavnosti bi moral dolgoročno ustvariti podlago za prihodnji razvoj zbirke podatkov EU z informacijami o državi izvora. |

- 15. Komisija bo poleg sodelovanja pri informacijah o državi izvora (čeprav vsebinsko drugačnega) začela z delom, potrebnim za pripravo najmanjšega skupnega seznama varnih držav izvora, predvidenega s členom 29 Direktive o azilnih postopkih. Pri pripravi takega seznama bo Komisija uporabila informacije iz svojih delegacij v tretjih državah in iz poročil, ki jih pripravljajo diplomatska predstavništva držav članic. Okrepljeno sodelovanje in usklajevanje na tem področju med državami članicami in Komisijo bo bistveno in bo prispevalo k točnosti, doslednosti in zanesljivosti informacij.

3.3. Posebni pritiski

16. Kako združiti vire in zagotoviti, da azilno področje nesorazmerno ne obremeni le nekatere države članice, je tehnično težavno in politično občutljivo. Čeprav Direktiva o začasni zaščiti [5] predvideva solidarnost med državami članicami v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb, pa njene posebne zahteve ne določajo ustreznega odziva na vrsto posebnega pritiska na azilne službe in sprejemne zmogljivosti, ki jih najpogosteje občutijo države članice. Ti pritiski pomenijo tudi prihod več sto oseb različnih nacionalnosti na razne točke na zunanji meji, ki iz različnih razlogov skušajo vstopiti v EU, nekatere zaradi zaščite. Druge, bolj sistemske točke pritiska so se pojavile, ko so se posamezne države članice spoprijele z naglim povečanjem števila prošenj za azil, kar je imelo posledice za vire ter vplivalo na morebitne zaostanke in težave pri zagotavljanju ustreznih sprejemnih zmogljivosti.

17. Potreba posameznikov po mednarodni zaščiti je le del dejavnikov, ki povzročajo posebne pritiske. EU mora določiti načine odzivanja na take izzive prek boljšega upravljanja migracijskih tokov, boljšega notranjega usklajevanja pri reševanju nezakonitega priseljevanja in pomoči tretjim državam, in sicer na podlagi polnopravnega partnerstva ter z uporabo obstoječih sredstev Skupnosti, kadar je to primerno, za izboljšanje njihove zmožnosti upravljanja migracij in zaščite beguncev. Ti vidiki migracijske politike Skupnosti v tem sporočilu niso obravnavani. Namen tega sporočila in ukrepov, podrobno navedenih v Prilogi D, je usmerjen na načine, kako podpreti države članice pri njihovih prizadevanjih za izpolnitev svojih obveznosti v okviru prve faze ukrepov skupnega evropskega azilnega sistema glede na izzive zaradi posebnih pritiskov.

18. Uporaba zakonodaje iz prve faze in začetek faze sodelovanja v praksi, ki prinaša večjo učinkovitost, bi morala pripomoči, da se države članice lahko bolje odzovejo na posebne pritiske. Instrumenti za obravnavo jasnih potreb že obstajajo v finančnih programih Skupnosti ter v bogatem in raznolikem strokovnem znanju in izkušnjah, ki so sedaj na voljo v državah članicah. Izziv za EU je, kako te instrumente preoblikovati v hitre in zanesljive mehanizme za pomoč državam članicam pri obravnavi posebnih pritiskov, da to ne bi oviralo uporabe skupnega evropskega azilnega sistema. Glede tega bodo države članice morale sodelovati, da bodo lahko skupno uporabljale vire in poiskale rešitve. Ključna dejavnost mreže za sodelovanje na azilnem področju bi lahko bila izmenjava strokovnega znanja pri skupni obravnavi vrste izzivov, s katerimi se države članice spopadajo v zvezi s posebnimi pritiski, ne da bi bile zaradi tega vprašljive obveznosti posameznih držav članic pri zagotavljanju zaščite.

19. Poleg priporočila ukrepov v praksi, navedenih v Prilogi D, pa Komisija namerava predlagati tudi spremembe Evropskega sklada za begunce [6] (European Refugee Fund – ERF), ki bi državam članicam omogočil hiter dostop do sredstev in prek čim manj birokratskih postopkov, da bi se lahko spopadli s posledicami nenadnih prihodov velikega števila oseb, ki bi morda potrebovale mednarodno zaščito. Komisija tudi namerava poenostaviti postopek za hitrejši dostop do sredstev za nujne ukrepe, ki jih vključuje program ARGO [7] . Prva ocena Dublinske uredbe [8] , ki bo opravljena v letu 2006, bo pomenila tudi uporabno stičišče za razmislek o tem, kako v določenih razmerah prilagoditi Uredbo, da države članice zaradi svoje zemljepisne lege ne bi bile po nepotrebnem v slabšem položaju. Ukrepi, ki jih priporoča Komisija, so podrobno opredeljeni v Prilogi D in povzeti spodaj.

Ukrepi pri posebnih pritiskih: sprememba Evropskega sklada za begunce, tako da imajo pri nujnih ukrepih države članice omogočen hiter dostop do sredstev in prek kar najmanj birokratskih postopkov; poenostavitev postopka za hitrejši dostop do sredstev za nujne ukrepe, ki jih vključuje program ARGO; oblikovanje strokovnih skupin za obravnavo sprejema in obdelave pri nenadnih prihodih velikega števila oseb na zunanjo mejo EU. Dolgoročne možnosti vključujejo celostno oceno posebnih pritiskov, do katerih je prišlo v preteklosti, in vzpostavitev mreže uradnikov za informiranje iz držav članic v izbranih tretjih državah. |

- 3.4. Usposabljanje

20. Usposabljanje osebja azilnih služb ostaja bistveno pri izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema. Soglasje o ključnih načelih dobrega ravnanja pri upravnem ravnanju, kot so opravljanje razgovorov in odločanje, bi zagotovilo trdno podlago za razvoj evropskega kurikuluma, ki bi bil izhodišče za še večjo uskladitev v praksi in glede upravne metode. V prilogah je usposabljanje obravnavano kakor del vsakega sklopa dejavnosti za dosego ciljev Haaškega programa.

4. EVROPSKI URAD ZA PODPORO VSEM OBLIKAM SODELOVANJA MED DRžAVAMI čLANICAMI V ZVEZI S SKUPNIM EVROPSKIM AZILNIM SISTEMOM

21. Haaški program določa, da je treba na podlagi ocene strukture, ki so vključene v sodelovanje v praksi, preoblikovati v evropski urad za podporo vsem oblikam sodelovanja med državami članicami v zvezi s skupnim evropskim azilnim sistemom. S širitvijo sodelovanja v praksi bo usklajevanje sklopa ustreznih dejavnosti zahtevalo več naporov in sodelovanja za zagotovitev potrebne podpore azilnim organom držav članic. Te zahteve lahko presegajo zmogljivost prihodnje mreže za sodelovanje na azilnem področju. Vključene bodo tudi dejavnosti, povezane z vzdrževanjem informacij, posodabljanjem virov in dokumentacije ter revizije ustreznih smernic. To bo posebno veljalo za „skupni portal“ za informacije o državi izvora in njegov posledični razvoj v zbirko podatkov EU z informacijami o državi izbora. V začetnih fazah je ta funkcija lahko del nalog mreže, vendar bodo dejavnosti sodelovanja kmalu dosegle kritično maso, kar bo zahtevalo bolj strukturirano decentralizacijo tehničnih funkcij.

22. Komisija bo poročala o napredku, doseženem na koncu prve faze dejavnosti (v začetku leta 2008). Poročilo Komisije o napredku mora vključiti oceno glede možnosti financiranja in glede tega, ali bi bilo treba nadalje razvijati mrežo za sodelovanje na azilnem področju, da bi bilo ustrezno vzdrževano vse pridobljeno strokovno znanje in informacije ter državam članicam še naprej zagotovljena predvidljivost, doslednost in nadaljnje delovanje služb. Na podlagi take ocene bo pripravljena študija izvedljivosti glede vzpostavitve evropskega urada za podporo vsem oblikam sodelovanja med državami članicami po uvedbi skupnega azilnega postopka, kakor je bil predviden v Haaškem programu.

23. V tej fazi se lahko predvideva, da bo imel evropski urad za podporo nalogo tehnične podpore pri upravljanju „skupnega portala“ za informacije o državi izvora in zbirke podatkov EU z informacijami o državi izvora. Lahko bi tudi vključeval možnost usposabljanja v zvezi z vsemi vidiki, povezanimi z uporabo skupnega evropskega azilnega sistema. Urad bi lahko usklajeval odzive na posebne pritiske. Pri opredelitvi prihodnjih nalog urada je treba upoštevati tudi študije o skupni obdelavi v EU, ki naj bi jih v skladu s Haaškim programom dokončala Komisija. Odnos med prihodnjim evropskim uradom za podporo in katero koli dejavnostjo EU na področju skupne obdelave bo zagotovo ključnega pomena za dokončanje skupnega evropskega azilnega sistema. Razvoj evropskega urada za podporo bi bil lahko tudi koristen zaradi dela, opravljenega na področju migracij in vključevanja. Politično usmeritev glede obsega in narave urada za podporo bo določila Komisija ob upoštevanju cilja skupnega evropskega azilnega sistema.

5. ZAGOTOVITEV SREDSTEV SKUPNOSTI

24. Začetno sodelovanje v praksi bo države članice spodbudilo k predložitvi projektov, skupaj z drugimi enakomiselnimi državami članicami ali posamično v korist 25 članicam, ki bodo prispevali k dosegi ciljev Haaškega programa. Treba je zagotoviti podporo in trajnost programa dejavnosti, predlaganega v tem sporočilu. Vendar je jasno, da sedanje finančne možnosti prek programa ARGO in ukrepov Skupnosti v okviru Evropskega sklada za begunce ne omogočajo prožnosti ali povečanja sredstev, potrebnih za dokončanje velikopotezne naloge, določene v Haaškem programu. Komisija zato namerava pripraviti predloge sprememb Evropskega sklada za begunec in programa ARGO, da bi zagotovila podporo za prednostne naloge Haaškega programa. Glavne sestavine predlogov sprememb, ki bodo predloženi v začetku leta 2006, so povzete spodaj.

Evropski sklad za begunce je treba spremeniti, da bi bilo lahko prek ukrepov Skupnosti zagotovljeno več sredstev za sodelovanje v praksi. |

- 25. Z zagotavljanjem, da ustrezni programi dela upoštevajo predvideno sodelovanje in so na voljo ustrezna sredstva prek finančnih poti Skupnosti, bo izvajanje ciljev Haaškega programa finančno podprto.

26. Cilji Haaškega programa in potreba bo zagotovitvi trajnostnega upravljanja popolnoma razvitega skupnega evropskega azilnega sistema bodo morali biti upoštevani v razpravah o predlaganem okvirnem programu „ Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov “ [9] , ki je namenjen obravnavi različnih obremenitev držav članic pri izvajanju zakonodaje Skupnosti na področju azila in migracij v naslednjih osmih letih.

6. SKLEP

27. Končni rok za vzpostavitev skupnega azilnega postopka, določen v Haaškem programu, je leto 2010. Za dosego tega bo treba pravilno izvajati zakonske akte v prvi fazi. Začeto sodelovanje v praksi, ki temelji na podpori tega cilja, ima prav tako za posledico horizontalno uskladitev – tako da se skupni pristop razvije in okrepi prek upravne skladnosti in izmenjave strokovne usposobljenosti, virov in znanja. Upravljanje azilnega področja bo prek sodelovanja v praksi, ki izboljšuje kakovost, postalo vsakdanja resničnost pri operativni dejavnosti, ne pa zgolj zaželeni zakonodajni cilj.

[1] UL L 326/13, 13.12.2005.

[2] EURASIL , mreža EU za osebe, ki delajo na azilnem področju, ki ji predseduje Komisija, je bila ustanovljena julija 2002 na podlagi sklepa Odbora trajnih predstavnikov držav članic (Coreper II) dne 6. marca o prenehanju dejavnosti skupine CIREA (Centre for Information, Discussion and Exchange on Asylum – Center za obveščanje, razpravo in izmenjave v zvezi z azili).

[3] Sporočilo Komisije: „Učinkovitejši skupni evropski azilni sistem: enotni postopek kot naslednji korak“ (COM(2004) 503 konč.).

[4] Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (OL L 304 z dne 30. septembra 2004, str. 12).

[5] Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (OL L 212 z dne 7. avgusta 2001 str.12).

[6] Odločba Sveta (2004/904/EC) z dne 2 decembra 2004 o ustanovitvi Evropskega sklada za begunce za obdobje 2005–2010 (OL L381/52 28.12.2004).

[7] Odločba Sveta (2004/867/ES) z dne 13. decembra 2004 o spremembi Odločbe 2002/483/ES o sprejetju akcijskega programa za upravno sodelovanje na področju zunanjih meja, vizumov, azila in priseljevanja (program ARGO) (OL L 371 18.12.2004).

[8] Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (OL L 50, 25.2.2003).

[9] Sporočilo Komisije o pripravi okvirnega programa Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov za obdobje 2007–2013 (COM(2005) 123 konč.).

Top