Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52005DC0141

Integrirane smernice za rast in delovna mesta (2005–2008)

/* KOM/2005/0141 končno */

52005DC0141

Integrirane smernice za rast in delovna mesta (2005–2008) /* KOM/2005/0141 končno */


[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 12.4.2005

KOM(2005) 141 koncno

2005/0057 (CNS)

INTEGRIRANE SMERNICE ZA RAST IN DELOVNA MESTA

(2005–2008)

ki vključujejo

PRIPOROČILO KOMISIJE

o širših smernicah ekonomskih politik držav članic in Skupnosti (na podlagi člena 99 Pogodbe ES)

in

Predlog

ODLOČBA SVETA

o smernicah politike zaposlovanja držav članic (na podlagi člena 128 Pogodbe 128)

(predložena s strani Komisije)

KAZALO

1.1. Potrebna je večja osredotočenost na rast in delovna mesta 3

1.2. Pogled naprej 5

1.3. Integrirane smernice (2005–2008) 5

1.4. Vsebina in sestava 8

Del 1 Priporočilo Komisije za širše smernice ekonomskih politik (2005–2008) 12

Razdelek A – Makroekonomske politike za rast in delovna mesta 13

A.1. Makroekonomske politike, ki ustvarjajo pogoje za večjo rast in nova delovna mesta 13

A.2 Zagotovimo dinamično in dobro delujoče območje eura 16

Razdelek B – Mikroekonomske reforme za dvig evropskega potenciala rasti 18

B.1 Spremenimo Evropo v privlačnejši kraj za naložbe in delo 18

B.2 Znanje in inovativnost za rast 22

Del 2 Smernice za zaposlovanje (2005–2008) 25

Priloga 28

1 Privabimo in obdržimo več ljudi v zaposlitvi ter posodobimo sisteme socialne zaščite 28

2 Izboljšajmo prilagodljivost delavcev in podjetij ter prožnost trgov dela 30

3 Povečajmo naložbe v človeški kapital z boljšo izobrazbo in usposobljenostjo 31

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

To sporočilo v skladu z zahtevo Evropskega sveta na spomladanskem zasedanju leta 2005 določa prve integrirane smernice za rast in delovna mesta za obdobje 2005–2008.

Ta obrazložitveni memorandum zajema Priporočilo Komisije o širših smernicah ekonomskih politik in Predlog sklepa Sveta o smernicah politike zaposlovanja.

1.1. Potrebna je večja osredotočenost na rast in delovna mesta

V obdobju po zasedanju Evropskega sveta v Lizboni marca 2000 je razvoj svetovnega gospodarstva doživel hud preobrat. Optimistične obete glede prihodnje rast, razcvet borze in zaupanje vlagateljev v novo tehnološko revolucijo je zamenjala vse večja negotovost v svetovnem gospodarstvu. Med dejavniki, ki so po vsem sodeč zakrivili ta položaj, so prenapihnjenost spletnega poslovanja, ki se je razblinila leta 2001, upad svetovne trgovine leta 2001, računovodski škandali, geopolitična negotovost, pogojena s terorističnimi napadi, in vojna v Iraku. Negotovost, ki so jo povzročili ti dejavniki, je vplivala na zaupanje podjetij in potrošnikov in oslabila domače povpraševanje. Posledično povprečna letna rast v nekaterih državah članicah v obdobju 2001–2003 ni dosegla 1 %.

Gospodarstvo je v drugi polovici leta 2003 začelo postopoma okrevati in čeprav so gospodarski dosežki Evropske unije (EU) v drugi polovici leta 2004 povzročili razočaranje, zadnje napovedi Komisije kažejo na oživitev gospodarske dejavnosti v letu 2005. Zgodovinsko nizke obrestne mere in predvideni dvig stopnje zaposlovanja in realnih plač prispevajo k nastanku pravih pogojev za podobno izboljšanje v domačem povpraševanju.

V teh razmerah je inflacija ostala zmerna kljub gibanju cen energije, dobro se je držala tudi rast zaposlovanja, podprta z zmerno rastjo plač.

Stopnja brezposelnosti se bo predvidoma zmanjšala, čeprav počasi, na 8,7 % v letu 2006. Ocenjena splošna stopnja zaposlenosti v letu 2003 je za EU-25 znašala 62,9 %, kar je precej pod dogovorjeno ciljno ravnijo, ki znaša 70 %. Uresničevanje ciljne stopnje 60 % za zaposlenost žensk napreduje počasi, za EU-25 ta stopnja trenutno znaša 56,1 %, vendar se bo po pričakovanju dvignila. Stopnja zaposlenosti starejših delavcev, ki se je vzpela do višine nekaj čez 40,2 %, je še najbolj oddaljena od ciljne stopnje 50 % za leto 2010. Pri tem je napredek pri izboljšanju kakovosti delovnih mest neenak, gospodarsko nazadovanje pa je izpostavilo težave v zvezi s socialno vključenostjo. Dolgoročna brezposelnost se je po večletnem upadanju znova povečala in ni videti, da se bo v bližnji prihodnosti zmanjšala.

Gospodarsko okrevanje je odvisno predvsem od ponovnega vzpona svetovne rasti in naglega povečanja svetovne trgovine. Medtem ko se ciklus svetovne rasti vzpenja in vsrkava zaviralni učinek višjih svetovnih cen nafte, bo večji zagon gospodarstva vse bolj slonel na domačem povpraševanju v EU.

Ponovno višja stopnja gospodarske rasti je sicer dobrodošlo olajšanje, vendar se zaskrbljenost zaradi počasnega gospodarskega okrevanja ni zmanjšala. Gospodarstvo EU je namreč v več vidikih bolj oddaljeno od cilja, da postane najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu, kot je bilo marca 2000. V teh razmerah in kljub dejstvu, da so bili tekmeci Evropske unije na splošno izpostavljeni enakim gospodarskim šokom, se prepad v rasti med Evropo in njenimi gospodarskimi partnerji ni bistveno zmanjšal.

Prva razlaga za nadaljevanje nezadostne uspešnosti gospodarstva Unije je, da vložek delovne sile ostaja razmeroma nizek. Prizadevanja držav članic so omogočila povečanje stopnje zaposlenosti z 61,9 % v letu 1999 na 62,9 % v letu 2003. Vendar se morajo prizadevanja nadaljevati, zlasti pri zaposlovanju mladih in starejših delavcev, če naj se uresničijo cilji Lizbonske strategije. Relativno nizka stopnja zaposlenosti skupaj z relativno nizkim številom delovnih ur kaže, da ima Evropa veliko zalogo neizkoriščene delovne sile. Precejšen del potencialne delovne sile ostaja nezaposlen in tako ne more prispevati k zvišanju življenjskega standarda.

Druga ključna razlaga za manjšo uspešnost gospodarstva EU je povezana z nizko stopnjo rasti produktivnosti. Rast produktivnosti že več desetletij upada. Ta trend je v zadnjih desetih letih mogoče delno pojasniti s ponovno zaposlitvijo precejšnjega števila nižje kvalificiranih delavcev. Vendar je treba glavni del upada pripisati manjšim poslovnim naložbam in upočasnjeni stopnji tehnološkega napredka in inovativnosti ter relativno počasnemu širjenju informacijske in komunikacijske tehnologije. Rast produktivnosti delovne sile na uro se je v tem desetletju še upočasnila, kar je prvič v več desetletjih povzročilo nižji trend rasti produktivnosti delovne sile v primerjavi z vodilnimi tekmeci evropskega gospodarstva. Trenutna razlika v življenjskem standardu (to je BDP na prebivalca) med EU in ZDA je za več kot tretjino posledica razlike v produktivnosti na uro. Zasuk trenda upadanja rasti produktivnosti je glavni izziv, ki čaka EU na področju konkurenčnosti, pomeni pa tudi osnovno sredstvo za povečanje rasti.

Višji potencial rasti in več delovnih mest bodo najbolj prispevali k trajnostnemu razvoju in socialni koheziji v EU. Po drugi strani bi s politikami za socialno in okoljsko vzdržnost morali prispevati k dinamičnemu gospodarstvu z visoko stopnjo zaposlenosti in sposobnostjo, da razvija in izvaja tehnologije, s katerimi bo zavarovalo blaginjo za prihodnje generacije. Integrirane smernice za obdobje 2005–2008 prinašajo poleg večje osredotočenosti na rast in delovna mesta dovolj prožnosti, da lahko države članice izberejo lokalne rešitve za svoje reformne potrebe in jih tako laže posvojijo.

Nov začetek za Lizbonsko strategijo, kakor ga odražajo te integrirane smernice, želi navesti ustrezne odgovore na to dogajanje. Opredeljuje strategijo za spoprijemanje z relativno šibko rastjo in premalo novih delovnih mest. Obsežne reforme na proizvodnih trgih in trgih dela so sestavni del tega pristopa; ocene Komisije kažejo, da se je zaradi reform v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja stopnja potencialne rasti srednjeročno povečala za skoraj pol do tri četrtine odstotne točke. V desetletnem obdobju bi to pomenilo zvišanje ravni BDP za 7 ali 8 %. Glede na heterogenost reformnih ukrepov ter dopolnjevanje in kompromisne rešitve med reformami na različnih področjih je sicer težko izračunati natančne stroške inercije, vendar so precejšnji.

Ob upoštevanju nezadostnega napredka pri Lizbonski strategiji in zgolj skromnega okrevanja gospodarstva, ki ga še vedno ovira pomanjkanje zaupanja, je srednjeročno nujna osredotočenost na rast in zaposlovanje, da se ohrani in izboljša življenjski standard v Uniji, pri čemer se upošteva cilj trajnostnega razvoja. V daljšem časovnem obdobju je ta osredotočenost še pomembnejša glede na trende, ki bi lahko pomembno vplivali na možnosti za rast in zaposlovanje. Staranje prebivalstva Evrope bo v Uniji močno obremenilo javne finance in ponudbo delovne sile. Ocene Komisije kažejo, da bo čisti vpliv staranja prebivalstva znižal stopnjo potencialne rasti tudi za eno odstotno točko do leta 2040. Zunaj meja Unije globalizacija povezuje nove države v mednarodni gospodarski sistem. EU mora izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja odpiranje hitro rastočih trgov v Aziji, denimo na Kitajskem in v Indiji. Hkrati se mora EU spopasti s tako nastalo novo mednarodno delitvijo dela, zlasti ker se Kitajska čedalje bolj specializira za blago z visoko dodano vrednostjo in se Indija razvija v svetovno središče zunanjih izvajalcev storitev. Pomembni izzivi so tudi vse večje pomanjkanje virov, nihanje cen, podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti.

1.2. Pogled naprej

Skupnost in države članice bi se morale teh izzivov lotiti z zmernim optimizmom. Številni primeri uspešnih reform in gospodarskih zasukov so dokaz, da je sprememba na bolje možna. Spodbudno je predvsem splošno zavedanje, da je ukrepanje nujno. Čutiti je splošno pripravljenost za izpeljavo reform, ki bodo Uniji omogočile večjo rast in uresničile njene socialne in okoljske želje. Evropska unija ima veliko možnosti, da poveča svojo konkurenčno prednost, vendar se mora ukrepanja lotiti z odločenostjo, da bo te možnosti v celoti izkoristila in okrepila zaupanje državljanov Evropske unije.

V tem okviru se morajo Evropska unija in države članice osredotočiti na vlaganje v znanje, kar bo zagotovilo dinamičnost in moč celotnega evropskega gospodarstva. Družba znanja, temelječa na človeškem kapitalu, izobrazbi, raziskavah in inovativnosti, je ključni dejavnik pri večanju potenciala rasti in ustvarjanju prihodnosti . Za trajnostno rast sta potrebni tudi večja demografska dinamičnost in boljša socialna povezanost, predvsem pa je treba v celoti izkoristiti potencial mladih Evropske unije , česar se je zavedal tudi Evropski svet, ko je sprejel Evropski pakt za mlade

Viri gospodarskega napredka in večje produktivnosti so poleg dokončne vzpostavitve notranjega trga in uveljavitve poštene konkurence še podjetništvu naklonjeno okolje, razvoj infrastrukture, oblikovanje prilagodljivega in socialno vključujočega trga dela ter na znanju temelječe reforme. In večja verjetnost je, da se bodo pojavili v razmerah makroekonomske politike, ki podpira gospodarsko rast.

1.3. Integrirane smernice (2005–2008)

Ta vprašanja zahtevajo osredotočenost na reforme, s katerimi bi se povečal potencial rasti Unije, in ohranjanje zdravih makroekonomskih politik, ki podpirajo uspešnost reformnih prizadevanj. Sporazum, ki ga je dosegla Evropska unija glede krepitve in izvajanja Pakta za stabilnost in rast, bo proračunskim politikam omogočil doslednejše obravnavanje teh vprašanj[1]. S povečanjem potenciala rasti Unije se bo laže uresničil najpomembnejši cilj, trajnostni razvoj.

Integrirane smernice so neposreden odraz teh prednostnih nalog na evropski ravni. Smernice pomenijo konkretno stopnjo v procesu preusmeritve osredotočenosti in posvajanja Lizbonske strategije.

Osredotočenost na rast in zaposlovanje

Evropski svet je na zasedanju marca 2005 dal nov zagon Lizbonski strategiji in jo osredotočil na rast in zaposlovanje v Evropi v skladu s predlogi Komisije[2]. S to odločitvijo so voditelji držav in vlad jasno sporočili prednostne naloge Evropske unije v prihodnjih letih. Odslej mora Evropska unija na evropski in nacionalni ravni svoje sile usmeriti na ti vprašanji in izvesti ukrepe, ki bodo pripomogli k poznavanju, privlačnosti in ustvarjanju delovnih mest[3].

Posebno pozornost je treba nameniti uresničitvi Lizbonske agende. Unija mora zbrati sredstva na ravni držav članic in Skupnosti – vključno s stukturnimi skladi in skladom za razvoj podeželja – in tako še bolj izkoristiti njihov sinergičen učinek. Tudi udejstvovanje ustreznih zainteresiranih strani lahko pripomore k močnejšemu zavedanju potrebe po strukturnih reformah, boljši kakovosti izvedbe in hitrejšemu posvajanju Lizbonske strategije. Države članice in Skupnost morajo izkoristiti vsako priložnost, da k izvajanju integriranih smernic pritegnejo regionalne in lokalne oblasti, socialne partnerje in civilno družbo. O doseženem napredku na tem področju morajo poročati v poročilih o Lizbonski strategiji.

Da bi Evropski svet povečal učinkovitost takšne osredotočenosti, se je odločil okrepiti medsebojno povezanost in dopolnjevanje obstoječih mehanizmov z uvedbo novega ciklusa upravljanja. S temi izboljšavami se postopki precej poenostavijo, posvajanje teh prednostnih nalog na nacionalni ravni in njihovo izvajanje pa postaneta lažja.

Nov ciklus upravljanja

- Evropski Svet je pozval Komisijo, da prednostno obravnavanje rasti in zaposlovanja prenese v nove širše smernice ekonomske politike, ki temeljijo na členu 99 in naj zagotovijo usklajenost med tremi razsežnostmi Lizbonske strategije, ekonomsko, socialno in okoljsko; in v nove smernice za zaposlovanje, ki temeljijo na členu 128 Pogodbe. Ta dva pomembna instrumenta sta tako usklajena s cilji prenovljene Lizbonske strategije glede rasti in zaposlovanja.

- Splošna medsebojna usklajenost je še podkrepljena z združitvijo teh dveh besedil v en sam dokument, kar omogoča, da se Evropski uniji in državam članicam predstavi jasna strateška vizija evropskih ambicij na makro- in mikroekonomskem področju ter v zaposlovanju.

- Integrirane smernice tako Skupnosti in državam članicam zagotavljajo trden in usklajen okvir za izvajanje prednostnih ukrepov, ki jih je odobril Evropski svet. Te smernice se bodo uporabljale kot podlaga pri pripravi nacionalnih programov reforme, glede katerih so države članice pozvane, da jih predložijo jeseni leta 2005. V ta namen bodo morale opredeliti ukrepe, ki jih nameravajo sprejeti (ali so jih že sprejele) za podporo rasti in zaposlovanju na nacionalni ravni, vsaka država članica pa naj še posebej poudari glavne izzive, s katerimi se spopada.

- Smernice se bodo – tako kot nacionalni programi, ki bodo izhajali iz njih – pripravile za 3 leta , da se zagotovi potrebna stabilnost pri izvajanju. Ti nacionalni programi bi morali biti plod razprave, ki bi na nacionalni ravni potekla s pristojnimi parlamentarnimi organi, socialnimi partnerji in državljani v skladu z ustrezno tradicijo posameznih držav članic. Gre za pomemben vidik, ki bo zagotovil, da te programe posvojijo vsi zadevni dejavniki.

- Kar zadeva smernice, se bodo po potrebi lahko vsako leto prilagajale v skladu z določbami Pogodbe. Kar zadeva nacionalne programe, jih bodo lahko države članice spreminjale glede na notranje politične potrebe.

- Prizadevanje za medsebojno povezanost, ki se je začelo na ravni integriranih smernic, bi se moralo nadaljevati v teh nacionalnih programih. Ti bi morali tako v enem samem zbirnem dokumentu združiti vsa obstoječa nacionalna poročila , ki so povezana z Lizbonsko strategijo. Sem sodijo zlasti nacionalna poročila o zaposlovanju, tako imenovana „cardiffska“ poročila o gospodarski reformi in sektorska poročila o izvajanju – ustrezno poenostavljena –, za katera velja odprta metoda koordinacije. Zajeli se bodo tudi nacionalni strateški načrti, ki opredeljujejo prednostne izdatke v zvezi s strukturnimi in kohezijskimi skladi (po sprejetju uredb)[4] S tem poenostavljenim mehanizmom poročanja se bodo države članice lahko bolj osredotočile na izvajanje.

- Tem nacionalnim programom reforme bi morala slediti poročila o enotnem izvajanju v naslednjih letih (jesen 2006 in 2007), ki bodo vsebovala zgoraj navedena sektorska poročila, preden bi jih zamenjali novi programi, ki bodo izhajali iz novih integriranih smernic, predvidenih za pomlad leta 2008.

Komisija bo v bližnji prihodnosti predložila sporočilo z natančno opredelitvijo nekaterih prvin, ki bodo državam članicam pomagale pri pripravi njihovega programa v okviru integriranih smernic. Te prvine bi se zlasti lahko nanašale na opredelitev najustreznejših izzivov za vsako državo članico, na skupni okvir in obliko, na vključevanje obstoječih sektorskih poročil ter na spremljanje teh programov s strani Komisije.

Komisija bo tudi predstavila „program Skupnosti za Lizbonsko strategijo 2005-2008“, ki bo nekakšen dodatek nacionalnim programom in bo v celoti zajel vse ukrepe v zvezi z rastjo in zaposlovanjem, ki se jih je treba lotiti na ravni Skupnosti. V tem programu se bodo odrazili ukrepi, zajeti v sporočilu, ki ga je Komisija predložila Evropskemu svetu na spomladanskem zasedanju[5], in še zlasti skupnostne prvine[6] Lizbonskega akcijskega programa.

1.4. Vsebina in sestava

Ob upoštevanju dejstva, da so makro- in mikroekonomska politika in politika zaposlovanja medsebojno povezane ter bi se morale medsebojno dopolnjevati, so integrirane smernice sestavljene kot en sam celovit dokument v dveh delih.

Del 1 – Širše smernice ekonomske politike

Ta del integriranih smernic vključuje priporočilo Komisije o širših smernicah ekonomske politike, ki velja za vse države članice in Skupnost. Kot eden glavnih instrumentov usklajevanja ekonomskih politik odraža nov začetek za Lizbonsko strategijo in se osredotoča na prispevek ekonomskih politik k zagotavljanju hitrejše rasti in novih delovnih mest.

V tem delu so navedene smernice makro- in mikroekonomskim politikam v državah članicah in Skupnosti na področjih z največjim potencialom za izboljšanje rasti in zaposlovanja. Razdelek A govori o prispevku, ki ga v zvezi s tem lahko zagotovijo makroekonomske politike. Razdelek B se osredotoča na ukrepe in politike, ki jih morajo izpeljati Unija in države članice, da bi Evropa postala privlačnejši kraj za naložbe in delo ter bi se okrepila znanje in inovativnost za rast.

Stabilne makroekonomske razmere in politike bodo močno koristile ukrepom politike in strukturnim reformam za izvajanje teh smernic. Makro- in mikroekonomske politike delujejo vzajemno in krepijo učinek druga drugi. Brez makroekonomskih politik, usmerjenih v rast in zaposlovanje, se morebitne koristi strukturne reforme ne bodo mogle uresničiti zaradi ozkih grl in neravnotežij v gospodarstvu. Poleg tega lahko strukturne reforme prispevajo k stabilnejšim makroekonomskim politikam, ker postane zaradi njih delovanje trga učinkovitejše, to pa okrepi pritisk na nižanje cen in poveča odpornost gospodarstva proti šokom. Celovita reformna strategija, ki bo slonela na stabilnih makroekonomskih razmerah, bo zagotavljala, da se to vzajemno delovanje in dopolnjevanje v celoti upošteva.

Del 2 – Smernice za zaposlovanje

Ta del integriranih smernic vključuje predlog sklepa Sveta o smernicah za zaposlovanje, ki bo predmet posvetovanj z Evropskim parlamentom, Evropskim ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij v skladu s členom 128 Pogodbe. Te smernice – in povezana Evropska strategija zaposlovanja – imajo osrednjo usklajevalno vlogo za politike zaposlovanja držav članic. Z Evropsko strategijo so se po letu 1997 izboljšali osredotočenost, spremljanje in poročanje v politikah zaposlovanja po vsej EU.

Ta del govori o prispevku politik zaposlovanja k ustvarjanju številnejših in boljših delovnih mest, kot to opredeljuje nova Lizbonska agenda. Politike zaposlovanja lahko odločilno prispevajo k dvigu zaposlenosti in rasti produktivnosti ter krepitvi socialne kohezije. Potrebna je tudi posodobitev sistemov socialne zaščite, ki naj zagotovi njihovo ustreznost, finančno vzdržnost in odzivnost na spreminjajoče se potrebe v družbi ter podpre trajno gospodarsko rast in rast zaposlovanja[7].

Smernice za zaposlovanje določajo skupne cilje zaposlovanja in prednostne naloge za EU in njene države članice. Politike zaposlovanja bi morale iti z roko v roki z reformami na trgih storitev, proizvodnih in finančnih trgih ter pozitivno vplivati na makroekonomske politike, usmerjene v rast in zaposlovanje. Da bi se zagotovilo pravilno povezovanje in doslednost, se dela 1 in 2 sklicujeta na ustrezne smernice drugega.

Integrirane smernice za rast in delovna mesta (2005–2008)

Makroekonomske smernice

1. Zagotavljanje gospodarske stabilnosti.

2. Zavarovanje gospodarske vzdržnosti.

3. Spodbujanje učinkovitega dodeljevanja sredstev.

4. Spodbujanje večje skladnosti med makroekonomskimi in strukturnimi politikami.

5. Zagotavljanje, da gibanje plač prispeva k makroekonomski stabilnosti in rasti.

6. Prispevanje k dinamični in dobro delujoči ekonomski in monetarni uniji (EMU).

Mikroekonomske smernice

7. Razširjanje in poglabljanje notranjega trga.

8. Zagotavljanje odprtih in konkurenčnih trgov.

9. Ustvarjanje privlačnejšega poslovnega okolja.

10. Spodbujanje podjetniške kulture in ustvarjanje podpornega okolja za MSP.

11. Razširjanje in izboljšanje evropske infrastrukture in dokončanje dogovorjenih prednostnih čezmejnih projektov.

12. Povečanje in izboljšanje naložb v raziskave in razvoj.

13. Spodbujanje inovativnosti in prevzema informacijsko-komunikacijskih tehnologij.

14. Spodbujanje trajnostne uporabe virov in krepitev sinergičnega učinka varovanja okolja in gospodarske rasti.

15. Prispevanje k močni industrijski bazi.

Smernice za zaposlovanje

16. Izvajanje politike zaposlovanja, usmerjene v doseganje polne zaposlenosti, izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu ter krepitev socialne in ozemeljske kohezije.

17. Spodbujanje pristopa k zaposlitvi po življenjskih obdobjih.

18. Zagotavljanje socialno vključujočega trga dela za iskalce zaposlitve in zapostavljene ljudi.

19. Izboljšanje ujemanja s potrebami trga dela.

20. Spodbujanje prožnosti v povezavi z varnostjo zaposlitve in zmanjšanje segmentacije trga dela.

21. Zagotavljanje zaposlovanju prijaznih plač in napredka pri drugih stroških dela.

22. Razširjanje in izboljšanje naložb v človeški kapital.

23. Prilagajanje sistemov izobraževanja in usposabljanja novim zahtevam glede usposobljenosti.

*

* *

Zato Komisija:

- priporoča naslednje širše smernice ekonomskih politik držav članic in Skupnosti v skladu s členom 99 Pogodbe ES in

- predlaga naslednji sklep Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic v skladu s členom 128 Pogodbe ES.

Del 1 Priporočilo Komisije za širše smernice ekonomskih politik (2005–2008)

PRIPOROČILO KOMISIJE

za širše smernice ekonomskih politik držav članic in Skupnosti (na podlagi člena 99 Pogodbe ES)

Razdelek A – Makroekonomske politike za rast in delovna mesta [8]

A.1. Makroekonomske politike, ki ustvarjajo pogoje za večjo rast in nova delovna mesta

Zagotovimo gospodarsko stabilnost za dvig zaposlenosti in potenciala rasti

Dobre makroekonomske politike so izredno pomembne za podporo dobro uravnoteženega gospodarskega razmaha in celotne uresničitve trenutnega potenciala rasti. Prav tako so izredno pomembne za določitev okvirnih pogojev, ki bodo spodbudili ustrezno raven varčevanja in naložb ter močnejšo usmerjenost zadnjih v znanje in inovativnost, tako da bi gospodarstvo stopilo na pot trajnostne, višje in neinflatorne rasti in zaposlovanja. Kadar posamezniki in podjetja načrtujejo za prihodnost, morajo zaupati, da bo stabilnost cen ohranjena ter da bodo menjalni tečaji in dolgoročne obrestne mere razmeroma umirjeni.

Monetarne politike lahko prispevajo z uresničevanjem stabilnosti cen in, če bo to doseženo, s podpiranjem drugih splošnih ekonomskih politik. Za nekatere nove države članice bo pomembno, da monetarne politike omogočajo nadaljnje upadanje dolgoročnih obrestnih mer in režim menjalnega tečaja, ki je usmerjen k doseganju trajnostne realne in nominalne konvergence. Morebitno sodelovanje v evropskem mehanizmu deviznih tečajev (MDT) II bo pomagalo utrditi ta prizadevanja. Dodaten izziv makroekonomske politike v nekaterih od teh držav članic je ohranitev relativno visokih primanjkljajev tekočega računa v okviru, v katerem je mogoče zagotoviti razumno zunanje financiranje. V zvezi s tem bo davčna omejitev izredno pomembna za zmanjšanje primanjkljajev tekočega računa, saj lahko financiranje takšnih primanjkljajev, potem ko bo v celoti zaključen postopek privatizacije, postane čedalje težje.

Zagotovitev trdnega proračunskega stanja bo omogočila polno in simetrično delovanje avtomatičnih proračunskih stabilizatorjev za stabiliziranje doseganja trenda višje in trajnostne rasti. Za tiste države članice, ki so že dosegle čim bolj uravnoteženo proračunsko stanje, je izziv, kako ohraniti to stanje brez uporabe enkratnih in začasnih ukrepov. Za preostale države članice je izredno pomembno, da sprejmejo potrebne ukrepe za doseganje srednjeročnih proračunskih ciljev, zlasti ko se izboljšajo gospodarske razmere, ter se tako izognejo pro-cikličnim politikam in se postavijo v položaj, v katerem je dovolj prostora za polno delovanje avtomatičnih stabilizatorjev pred naslednjo gospodarsko recesijo. Pri posameznih državah članicah se srednjeročni proračunski cilj spreminja glede na trenutno stopnjo dolga in potencial rasti, pri tem pa ohranja ustrezno varnostno rezervo pod referenčno vrednostjo v višini 3 % BDP.

Smernica. Za zagotovitev gospodarske stabilnosti morajo države članice ohraniti svoje srednjeročne proračunske cilje v gospodarskem ciklusu in, če ta cilj še ni bil dosežen, sprejeti vse potrebne popravne ukrepe v skladu s Paktom za stabilnost in rast. Ob upoštevanju tega bi se države članice morale izogibati pro-cikličnim davčnim politikam. Države članice, ki knjižijo primanjkljaje tekočega računa, za katere obstaja tveganje, da bodo nevzdržni, bi si morale prizadevati za njihovo izravnavo z izvajanjem strukturnih reform, da tako spodbudijo zunanjo konkurenčnost, in tudi prispevati k njihovi izravnavi prek davčnih politik. (Integrirana smernica št. 1).

Zavarujmo dolgoročno gospodarsko vzdržnost glede na staranje prebivalstva Evrope

Staranje prebivalstva Evrope pomeni resno tveganje za dolgoročno trajnost gospodarstva Evropske unije. Glede na zadnje napovedi se bo do leta 2050 število delovno sposobnega prebivalstva (starost 15–64) znižalo za 18 % v primerjavi z letom 2000, število ljudi, starejših od 65 let, pa povečalo za 60 %. To ne pomeni samo višjih koeficientov starostne odvisnosti, ampak tudi vse težje breme dolga, višje realne obrestne mere in nižji potencialni proizvod, razen če ne bodo že zdaj sprejeti ukrepi za ohranitev dolgoročne trajnosti gospodarstva EU.

Države članice se lahko lotijo reševanja gospodarskih posledic staranja tako, da si prizadevajo hitreje zniževati dolg ter sprejmejo ukrepe za dvig stopnje zaposlenosti in povečanje ponudbe delovne sile, da tako izravnajo vpliv prihodnjega zmanjšanja števila delovno sposobnih oseb. Prav tako je izredno pomembna posodobitev sistemov socialne zaščite, da se zagotovijo njihova finančna obstojnost in hkrati izpolnjevanje njihovih ciljev, kar se tiče dostopa in ustreznosti zaradi višjih koeficientov starostne odvisnosti in vse večjih potreb, povezanih s povečanjem števila starejših oseb. Zlasti izboljšano vzajemno delovanje med sistemi socialne zaščite in trgi dela lahko odpravi izkrivljanja, ki vplivajo na odločitve o upokojitvi, ter spodbudi daljše delovno življenje ob pričakovani daljši življenjski dobi.

Smernica. Za zavarovanje gospodarske vzdržnosti morajo države članice glede na predvidene stroške zaradi staranja prebivalstva voditi zadovoljivo hitro zniževanje državnega dolga, da tako okrepijo javne finance, reformo pokojninskih in zdravstvenih sistemov, da zagotovijo njihovo finančno obstojnost in hkrati njihovo družbeno ustreznost in dostopnost ter sprejeti ukrepe za dvig stopenj zaposlenosti in ponudbe delovne sile. (Integrirana smernica št. 2) Glej tudi integrirano smernico „Spodbudimo pristop k delu po življenjskih ciklusih“ (št. 17).

Spodbujajmo učinkovito dodeljevanje sredstev ter skladne makroekonomske in strukturne politike.

Dobro zamišljeni davčni sistemi in sistemi izdatkov, ki spodbujajo učinkovito dodeljevanje sredstev, so nujno potrebni za javni sektor, da lahko v celoti prispeva k rasti in zaposlovanju brez ogražanja ciljev gospodarske stabilnosti in vzdržnosti. To je mogoče doseči s preusmeritvijo porabe v kategorije, ki spodbujajo rast, denimo raziskave in razvoj, fizična infrastruktura, človeški kapital in znanje. Države članice lahko tudi pomagajo nadzirati druge kategorije izdatkov z uporabo pravil o izdatkih in spremljanjem učinkov državne potrošnje ter z vzpostavitvijo mehanizmov, ki zagotavljajo dobro oblikovanje posameznih ukrepov reforme in celotnih svežnjev reform. Ključna prednostna naloga za gospodarstvo EU je zagotoviti, da davčne strukture in njihovo vzajemno delovanje s sistemi dajatev spodbujajo višji potencial rasti z večjim zaposlovanjem in naložbami.

Smernica. Za spodbujanje učinkovitega dodeljevanja sredstev morajo države članice brez vpliva na smernice o gospodarski stabilnosti in trajnosti usmeriti sestavo javnih izdatkov v kategorije, ki spodbujajo rast, prilagoditi davčne strukture za okrepitev potenciala rasti in zagotoviti vzpostavitev mehanizmov za oceno razmerja med javno porabo in doseganjem ciljev politike ter poskrbeti za splošno skladnost svežnjev reform. (Integrirana smernica št. 3).

Vloga dobrih makroekonomskih politik je ustvariti razmere, ki pospešujejo ustvarjanje delovnih mest in rast, toda na koncu so strukturne reforme tiste, ki spodbujajo učinkovite trge, in dobro oblikovane javne intervencije, ki določajo trajnostno rast proizvoda in blaginje. Če strukturne politike ne bodo povečale rasti, bo to spodkopalo makroekonomsko stabilnost, na primer, zaradi proračunskih primanjkljajev, stalnih inflacijskih pritiskov in nezadostne sposobnosti prilagajanja ob začasnih ali trajnih gospodarskih šokih. Ključna lastnost skupne gospodarske strategije držav članic je zagotoviti, da imajo dosleden niz strukturnih politik, ki podpirajo makroekonomski okvir in obratno. Zlasti morajo tržne reforme izboljšati splošno prilagodljivost in sposobnost prilagoditve gospodarstev kot odgovor na spremembe cikličnih gospodarskih razmer in tudi dolgoročnejših trendov, kot sta globalizacija in tehnologija.

Smernica. Za spodbujanje večje skladnosti med makroekonomskimi in strukturnimi politikami si morajo države članice prizadevati za reforme, ki podpirajo makroekonomski okvir, tako da povečajo prilagodljivost, mobilnost in sposobnost prilagoditve kot odgovor na globalizacijo, tehnološki napredek in ciklične spremembe. (Integrirana smernica št. 4). Glej tudi integrirano smernico „Izboljšanje prilagodljivost v povezavi z varnostjo zaposlitve in zmanjšanje segmentacije trga dela“ (št. 20).

Poskrbimo, da bo gibanje plač prispevalo k makroekonomski stabilnosti in dopolnilo strukturne reforme

Razvoj plač lahko prispeva k stabilnim makroekonomskim razmeram in spletu zaposlovanju prijaznih politik, če so realna povečanja plač v skladu z osnovno stopnjo srednjeročne rasti produktivnosti in združljiva s stopnjo donosnosti, ki omogoča naložbe za spodbujanje produktivnosti, zmogljivosti in zaposlovanja. To zahteva, da začasni dejavniki, kot so povečanja produktivnosti zaradi cikličnega preobrata ali enkratnih dvigov v stopnji inflacije, ne povzročijo nevzdržnega trenda v rasti plač in da gibanje plač odraža razmere na lokalnem trgu dela.

Ob upoštevanju stalnega pritiska na rast cen nafte in surovin je potreben stalen nadzor vpliva obračuna plač in povečanja stroškov dela na cenovno konkurenčnost. Na ravni EU so mogoča prizadevanja za spodbujanje stalnega dialoga in izmenjave informacij med monetarnimi in davčnimi organi ter socialnimi partnerji v okviru makroekonomskega dialoga.

Smernica. Za zagotovitev, da bo gibanje plač prispevalo k makroekonomski stabilnosti in rasti, in za večjo usklajenost morajo države članice spodbujati nominalna povišanja plač in stroške dela, ki so skladni s stabilnostjo cen in srednjeročnim trendom produktivnosti, ob upoštevanju razlik med kvalifikacijami delovne sile in pogoji na lokalnem trgu dela. (Integrirana smernica št. 5) Glej tudi integrirano smernico „Zagotavljanje zaposlovanju prijaznih plač in napredka pri drugih stroških dela“ (št. 21).

A.2 Zagotovimo dinamično in dobro delujoče območje eura

Potreba po doseganju višje rasti in zaposlovanja je še zlasti občutna v območju eura zaradi njegovih nedavnih gospodarskih dosežkov pod pričakovanji in nizke ravni potencialne rasti v višini približno 2 odstotkov (ocene Komisije). Domače povpraševanje je bilo še zlasti zmanjšano v območju eura, saj so bile osebna poraba in naložbe v letu 2004 precej pod ravnijo EU 25 kot celote. Zdi se, da ima zmanjšana osebna poraba korenine v stalni zaskrbljenosti glede možnosti za zaposlitev (brezposelnost je še vedno okoli 9-odstotna), vzdržnosti pokojninskih sistemov ter na splošno javnih financ in srednjeročnih možnosti za dohodke.

Izziv za območje eura je zagotoviti uresničevanje trenutnega potenciala rasti in sčasoma povečati svoj potencial rasti. To je najlažje doseči z makroekonomskimi politikami, usmerjenimi v rast in stabilnost ter celostnimi strukturnimi reformami. Oboje so zlasti pomembne za države evroobmočja, saj odločilno vplivajo na njihovo sposobnost, da se ustrezno prilagodijo na šoke z asimetričnim učinkom, in torej na gospodarsko odpornost celotnega evroobmočja. Poleg tega gospodarski dosežki in politike, ki jih izvajajo posamezne države članice evroobmočja, vplivajo na skupne dobrine, kot so menjalni tečaj evra, obrestne mere in stabilnost cen. Vse to zahteva močnejše usklajevanje makroekonomske in strukturne politike v evroobmočju.

Ekonomska in monetarna unija (EMU) posebej poudarja ohranitev davčne discipline za zaščito takih skupnih dobrin. Odsotnost nacionalnih obrestnih in tečajnih politik pomeni tudi večjo potrebo po doseganju in ohranjanju dobrega proračunskega stanja, ki zagotavlja zadostni proračunski manevrski prostor za absorbiranje vpliva cikličnih nihanj ali gospodarskih šokov z asimetričnim učinkom.

Strukturne politike, ki spodbujajo nemoteno prilagoditev cen in plač, so izredno pomembne za zagotovitev sposobnosti držav članic območja eura, da se hitro prilagodijo šokom (kakršen je zdajšnji šok zaradi cen nafte) in pomagajo pri zmanjšanju neupravičenih razlik v inflacijskih stopnjah med državami članicami. V zvezi s tem so še zlasti pomembne politike, ki povečujejo odzivnost trgov dela s spodbujanjem široke delavske udeležbe, poklicne in geografske mobilnosti ter določanja plač, ter reforme, ki spodbujajo prilagodljivost proizvodnega trga.

Da bi območje eura prispevalo k mednarodni gospodarski stabilnosti in bolje predstavljalo svoje gospodarske interese, je izredno pomembno, da igra svojo polno vlogo v mednarodnem sodelovanju monetarne in gospodarske politike. Medtem ko bo oblikovanje stabilnega predsedstva evroskupine pomagalo uskladiti stališča članic evroobmočja, pa zunanja zastopanost evroobmočja ostaja razdrobljena in nepopolna, kar evroobmočju preprečuje prevzeti vodilno strateško vlogo v razvoju svetovnega gospodarskega sistema.

Smernica. Za prispevanje k dinamični in dobro delujoči ekonomski in monetarni uniji (EMU) morajo države članice območja eura nameniti posebno pozornost davčni disciplini in v zvezi s tem morajo tiste, ki še niso dosegle svojega srednjeročnega proračunskega cilja, nadaljevati letno izboljšanje v svojem ciklično prilagojenem proračunskem primanjkljaju, brez enkratnih in drugih začasnih ukrepov, v višini referenčne točke povprečno 0,5 odstotka BDP, pri tem pa zagotoviti večje usklajevanje v dobrih časih; spodbujati strukturne reforme, ki bodo izboljšale konkurenčnost evroobmočja in gospodarsko prilagajanje na asimetrične šoke; ter zagotoviti, da bo vpliv evroobmočja v svetovnem gospodarskem sistemu sorazmeren z njegovo gospodarsko težo. (Integrirana smernica št. 6).

Razdelek B – Mikroekonomske reforme za dvig evropskega potenciala rasti

Strukturne reforme so odločilne za povečanje potenciala rasti EU, saj povečujejo učinkovitost in prilagodljivost evropskega gospodarstva. Za doseganje maksimalne sinergije jih je najbolje izvajati v celoti in usklajeno.

Večanje evropskega potenciala rasti zahteva napredek v ustvarjanju delovnih mest in tudi rasti produktivnosti. Od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja se je rast produktivnosti v EU opazno upočasnila. Sprememba tega trenda je glavni izziv konkurenčnosti, s katerim se srečuje Evropska unija, zlasti glede na staranje prebivalstva. Ocenjuje se, da bo samo staranje prebivalstva za skoraj polovico znižalo trenutno stopnjo potencialne rasti. Pospeševanje rasti produktivnosti je torej nujno potrebno za ohranitev in zvišanje prihodnjega življenjskega standarda.

Rast produktivnosti je odvisna od naložb in inovativnosti. Spreminjanje Evrope v privlačnejši kraj za naložbe ter spodbujanje naložb v znanje in inovacije sta torej ključna elementa Lizbonskega akcijskega programa, sprejetega na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta leta 2005. Zato se bodo nacionalni in regionalni programi, ki jih podpirajo strukturni in kohezijski skladi, čedalje bolj usmerjali v naložbe v ti področji v skladu s cilji Lizbonske strategije.

B.1 Spremenimo Evropo v privlačnejši kraj za naložbe in delo

Privlačnost Evropske unije za naložbe je med drugim odvisna od velikosti in odprtosti njenih trgov, njenega regulativnega okolja in kakovosti njene infrastrukture. Večje naložbe Z večjimi naložbami bo Evropa tudi produktivnejša, saj so ravni produktivnosti dela odvisne od naložb v fizični in človeški kapital ter v znanje in infrastrukturo.

Razširimo in poglobimo notranji trg

Sposobnost evropskih proizvajalcev, da konkurirajo in preživijo na notranjem trgu, je ključ za njihovo konkurenčno moč na svetovnih trgih. S popolnoma integriranim notranjim trgom bi EU prav tako postala privlačnejša za tuje vlagatelje. Medtem ko je notranji trg za blago relativno dobro vključen, ostajajo trgi storitev pravno ali de facto precej razdrobljeni. To velja zlasti za trge energije in transporta ter za zakonsko urejene poklice. Da bi se spodbudila rast in zaposlovanje ter okrepila konkurenčnost, mora notranji trg storitev v celoti delovati, pri tem pa ohraniti evropski socialni model. Tudi z odstranitvijo davčnih ovir za čezmejne dejavnosti in odpravo še zadnjih preprek za mobilnost delavcev bi se učinkovitost pomembno povečala. Nazadnje bi polna vključitev finančnih trgov dvignila donos in zaposlovanje, saj bi omogočila učinkovito razporeditev kapitala in ustvarila boljše pogoje za finančno poslovanje podjetij.

Kljub splošnemu priznavanju potencialnih koristi enotnega evropskega trga pa ostaja stopnja prenosa direktiv o notranjem trgu žalostno nizka. Poleg tega se direktive pogosto uporabljajo ali izvajajo napačno, kot kaže veliko število postopkov za ugotavljanje kršitev, ki jih je uvedla Komisija. Države članice morajo izboljšati sodelovanje med sabo in s Komisijo in tako zagotoviti, da bodo njihovi državljani in podjetja v celoti deležni vseh koristi od zakonodaje o notranjem trgu. Marsikaj je na primer še mogoče izboljšati v praksah javnih naročil. Takšno izboljšanje bi se odrazilo v povečanju deleža javno objavljenih javnih naročil. Večja odprtost javnih naročil bi pomenila tudi precejšnje proračunske prihranke za države članice.

Smernica. Za razširitev in poglobitev notranjega trga morajo države članice pospešiti prenos direktiv za področje notranjega trga, dati prednost strožjemu in boljšemu uresničevanju zakonodaje na področju notranjega trga, pospešiti proces vključevanja finančnih trgov, odpraviti davčne ovire za čezmejne dejavnosti in učinkovito uporabljati pravila EU glede javnih naročil. (Integrirana smernica št. 7).

Zagotovimo odprte in konkurenčne trge v Evropi in zunaj nje

Odprti in konkurenčni trgi prispevajo k učinkovitejši uporabi virov, izboljšujejo organizacijo dela v podjetjih in lahko delujejo kot spodbujevalci inovativnosti. Politika konkurence je imela ključno vlogo pri zagotavljanju izenačenih možnosti za podjetja EU in je lahko pomembna tudi pri pregledu širšega zakonodajnega okvira pri trgih, da bi se uveljavili pogoji, ki bi podjetjem omogočili učinkovito konkurenco. Nadaljnje odpiranje evropskih trgov konkurenci je mogoče doseči z znižanjem splošne ravni državne pomoči, pri tem pa je treba upoštevati resnične tržne nepopolnosti. Hkrati s tem premikom je treba preusmeriti preostalo državno pomoč v podporo horizontalnim ciljem, denimo raziskavam in inovacijam ter optimiranju človeškega kapitala.

Še posebno učinkovito orodje za povečanje konkurence so strukturne reforme, ki olajšajo vstop na trg. Zlasti pomemben vpliv bodo imele na trgih, ki jih je prej pred konkurenco varovalo protikonkurenčno ravnanje, pretirana regulacija (dovoljenja, licence, minimalne kapitalske zahteve, zakonske ovire, odpiralni čas trgovin, s predpisi urejene cene, omejeni čas razprodaj ipd.) ali trgovinska zaščita. Svet je že pozval države članice, naj pregledajo usklajenost obstoječe notranje zakonodaje s pravili EU ter odpravijo tržne ovire in spodbudijo konkurenco na notranjem trgu.

Izvajanje že dogovorjenih ukrepov za uvedbo konkurence na področje storitev omrežnih dejavnosti bi moralo prispevati k splošno nižjim cenam in večji izbiri, pri tem pa vsem državljanom zagotoviti storitve splošnega gospodarskega pomena. Konkurenca in regulativni organi bi morali zagotoviti zadostno konkurenco na liberaliziranih trgih, saj že uveljavljena podjetja pogosto obdržijo zelo visok tržni delež.

Nujen je skupni pristop pri obravnavanju tretjih držav, da se bodo za podjetja EU izboljšali pogoji dostopa na trg. Tudi uspešen zaključek ambicioznega sporazuma v okviru kroga pogajanj v Dohi bi moral povečati odprtost svetovnih trgov trgovini in naložbam in s tem prispevati k višji gospodarski rasti.

Smernica. Za zagotovitev odprtih in konkurenčnih trgov morajo države članice dati prednost odstranitvi zakonodajnih in drugih ovir, ki omejujejo konkurenco na ključnih področjih; učinkovitejšemu uresničevanju politike konkurence; selektivnemu pregledu usklajenosti tržne zakonodaje, s katerim bi organi za konkurenco in regulativni organi odkrivali in odstranjevali ovire za konkurenco in vstop na trg; zmanjšanju državne pomoči, ki izkrivlja konkurenco, in preusmeritvi pomoči v podporo nekaterim horizontalnim ciljem, denimo raziskavam in inovacijam ter optimiranju človeškega kapitala. Države članice morajo tudi v celoti izvesti dogovorjene ukrepe, ki področje storitev omrežnih dejavnosti odpirajo konkurenci in tako zagotavljajo učinkovito konkurenco na povezanih trgih Evrope, pri tem pa jamčijo za visoko kakovost storitev splošnega gospodarskega pomena. (Integrirana smernica št. 8).

Izboljšajmo evropsko in nacionalno zakonodajo

Tržna ureditev je izredno pomembna za oblikovanje okolja nizkih stroškov, v katerem se lahko izvajajo poslovne transakcije. Uporablja se tudi za odpravo tržnih nepopolnosti ali za zaščito tržnih udeležencev. Vendar lahko skupni učinek predpisov povzroči precejšnje gospodarske stroške. Zato je nujno imeti dobro premišljene in sorazmerne predpise.

Pri pripravi ali reviziji zakonodaje morajo države članice opraviti sistematično presojo morebitnih stroškov in koristi svojih zakonodajnih pobud. Sem sodi tudi posvetovanje z ustreznimi zainteresiranimi stranmi, ki morajo imeti dovolj časa za predložitev odgovora. Države članice so pozvane, da pripravijo nacionalne načrte za boljšo pravno ureditev in o njih poročajo v svojih nacionalnih programih Lizbonske strategije.

Pristop Komisije k boljši pravni ureditvi zahteva natančno presojo ekonomskih, socialnih in okoljskih učinkov novih ali spremenjenih predpisov, da bi se tako opredelile morebitne kompromisne rešitve in sinergije med različnimi cilji politik. Pri obstoječi pravni ureditvi se poleg tega izvajata pregled zaradi morebitne poenostavitve in presoja njenega učinka na konkurenčnost. Pripravlja se tudi skupen pristop pri izračunavanju administrativnih stroškov nove in obstoječe zakonodaje.

Precejšnja izboljšanja v zakonodajnem okolju je torej mogoče doseči z znižanjem stroškov, povezanih z zakonodajo, tudi administrativnih stroškov. To je še zlasti pomembno za majhna in srednje velika podjetja (MSP), ki imajo običajno zgolj omejena sredstva za opravljanje administrativnega dela, ki jim ga nalagata zakonodaja Skupnosti in nacionalna zakonodaja.

Smernica. Za ustvarjanje privlačnejšega poslovnega okolja morajo države članice izboljšati kakovost svoje zakonodaje s sistematično in dosledno presojo njenih ekonomskih, socialnih in okoljskih učinkov, pri tem pa upoštevati administrativne stroške, povezane z zakonodajo. Poleg tega se morajo države članice obširno posvetovati glede stroškov in koristi svojih zakonodajnih pobud, zlasti kadar te pomenijo kompromisne rešitve med različnimi cilji politik. (Integrirana smernica št. 9).

Evropa mora učinkoviteje spodbujati svoj podjetniški zagon in potrebuje več novih podjetij, ki se bodo pripravljena lotiti ustvarjalnih ali inovativnih podvigov. Podpreti je treba učenje o podjetništvu na vseh stopnjah šolanja in usposabljanja in zagotoviti ustrezna znanja. V ta namen je treba spodbujati partnerstva z gospodarskimi družbami. Izboljšanje dostopa do finančnih sredstev, uvedba davčnih sistemov, ki nagrajujejo uspeh, in zagotovitev podpornih storitev za podjetja, zlasti za mlade podjetnike, tudi lahko pospešijo ustanavljanje in rast podjetij. Poseben poudarek je treba dati lažjemu prenosu lastništva, reviziji zakonov o stečaju in izboljšanju postopkov sanacije in prestrukturiranja.

Smernica. Za spodbujanje podjetniške kulture in ustvarjanje podpornega okolja za MSP morajo države članice izboljšati dostop do finančnih sredstev, prilagoditi davčne sisteme, okrepiti inovativni potencial MSP ter zagotoviti ustrezno obveščanje in podporo za spodbuditev ustanavljanja novih podjetij in njihove poslovne rasti v skladu z Evropsko listino za mala podjetja. Poleg tega bi morale države članice okrepiti podjetniško izobraževanje in usposabljanje (glej zadevno smernico za zaposlovanje). Države članice bi morale tudi olajšati prenos lastništva, revidirati zakone o stečaju in izboljšati postopke sanacije in prestrukturiranja. (Integrirana smernica št. 10).

Razširimo in izboljšajmo evropsko infrastrukturo

Sodobna infrastruktura je pomemben dejavnik, ki vpliva na privlačnost lokacij. Olajša mobilnost oseb, blaga in storitev po vsej Uniji. Sodobna prometna in energetska infrastruktura ter infrastruktura elektronske komunikacije so osnovni pogoj, če naj ponovno oživljena Lizbonska strategija prinese sadove. Z znižanjem prevoznih stroškov in razširitvijo trgov medsebojno povezana in interoperabilna vseevropska omrežja pomagajo pospeševati mednarodno trgovino in spodbujajo dinamiko notranjega trga. Poleg tega potekajoča liberalizacija evropskih omrežnih dejavnosti spodbuja konkurenco in povečuje učinkovitost v teh sektorjih.

Kar zadeva prihodnje naložbe v evropsko infrastrukturo, je treba za prednostno nalogo šteti izvedbo 30 prednostnih transportnih projektov, ki sta jih Parlament in Svet opredelila v smernicah za vseevropska prometna omrežja, ter izvedbo pripravljenih čezmejnih projektov za transport, energijo in širokopasovne komunikacije, opredeljenih v okviru Evropske pobude za rast. Rešiti je treba tudi infrastrukturna ozka grla znotraj držav. Ustrezni cenovni sistemi infrastrukture lahko prispevajo k učinkoviti uporabi infrastrukture in oblikovanju trajnostnega modalnega ravnotežja.

Smernica. Za razširitev in izboljšanje evropske infrastrukture in dokončanje dogovorjenih prednostnih čezmejnih projektov , katerih poseben cilj je tesneje povezati nacionalne trge v razširjeni EU, morajo države članice zgraditi ustrezno prometno in energetsko infrastrukturo in infrastrukturo informacijsko-komunikacijske tehnologije, predvsem na čezmejnih področjih, kar je nujni pogoj za uspešno uvedbo konkurence na področje storitev omrežnih dejavnosti. Poleg tega morajo uvesti ustrezne cenovne sisteme infrastrukture in s tem sredstvo za vračunanje okoljskih stroškov ter tako zagotoviti učinkovito uporabo infrastruktur in oblikovanje trajnostnega modalnega ravnotežja. (Integrirana smernica št. 11).

B.2 Znanje in inovativnost za rast

Znanje, zbrano z naložbami v raziskave in razvoj, inovacije in izobraževanje, je ključno gibalo dolgoročne rasti. Politike, usmerjene v povečanje naložb v znanje in okrepitev inovacijske zmogljivosti gospodarstva EU, so v središču Lizbonske strategije za rast in zaposlovanje.

Povečajmo in izboljšajmo naložbe v raziskave in razvoj

Raziskave in razvoj vplivajo na gospodarsko rast na različne načine: prvič, lahko prispevajo k oblikovanju novih trgov ali proizvodnih postopkov; drugič, lahko povzročijo dodatne izboljšave že obstoječih proizvodov in proizvodnih postopkov; in tretjič, povečujejo sposobnost države, da prevzame nove tehnologije.

EU trenutno porabi okoli 2 % BDP za raziskave in razvoj (delež se sicer po državah članicah giblje od manj kot 0,5 % do več kot 4 % BDP), kar je komaj kaj več od ravni ob uvedbi Lizbonske strategije. Poleg tega samo okoli 55 % porabe za raziskave v EU financira industrija. Potreben je hitrejši napredek pri izpolnjevanju skupnega cilja EU, ki predvideva dvig vlaganja v raziskave na 3 % BDP; dve tretjini celotnega vlaganja bi moral prispevati zasebni sektor. Države članice so pozvane, da v svojih nacionalnih programih Lizbonske strategije poročajo o svojih ciljni porabi za raziskave in razvoj za leti 2008 in 2010 ter o ukrepih za doseganje tega cilja. Glavni izziv je vzpostaviti okvirne pogoje, instrumente in spodbude za naložbe podjetij v raziskave. Javna poraba za raziskave mora postati učinkovitejša, izboljšati je treba povezavo med javnim in zasebnim sektorjem raziskav. Okrepiti je treba centre in mreže odličnosti in bolje izrabiti javne mehanizme podpore, tudi davčne ukrepe za spodbuditev zasebnega sektorja raziskav in razvoja. Prav tako pomembno je zagotoviti dovolj konkurečno okolje za delovanje gospodarskih družb, saj konkurenca pomembno spodbudi zasebno vlaganje v inovacije. Poleg tega si je treba odločno prizadevati za povečanje števila in kakovosti raziskovalcev v Evropi, zlasti tako, da se pritegne več študentov v znanstvene in tehniške vede ter se izboljšata poklicni razvoj in nadnacionalna in medsektorska mobilnost raziskovalcev.

Smernica. Za povečanje in izboljšanje naložb v raziskave in razvoj morajo države članice s prepletanjem ukrepov še naprej spodbujati dejavnosti na področju raziskav in razvoja, in sicer z: zagotovitvijo boljših okvirnih pogojev in dovolj konkurenčnega okolja za poslovanje družb; večjo in učinkovitejšo javno porabo za raziskave in razvoj; krepitvijo centrov odličnosti; boljšo uporabo podpornih mehanizmov, kakršni so davčni ukrepi za spodbuditev zasebnega sektorja raziskav in razvoja; zagotavljanjem zadostnega števila usposobljenih raziskovalcev, tako da privabijo več študentov v znanstvene in tehniške vede ter izboljšajo poklicni razvoj ter nadnacionalno in medsektorsko mobilnost raziskovalcev. (Integrirana smernica št. 12). Glej tudi integrirano smernico „Razširimo in izboljšajmo naložbe v človeški kapital“ (št. 22).

Spodbujajmo inovativnost, prevzem IKT in trajnostno uporabo virov

Dinamika evropskega gospodarstva je zelo odvisna od njegove inovativnosti. Vzpostavljeni morajo biti okvirni gospodarski pogoji za inovacije. To pomeni dobro delujoče finančne in proizvodne trge ter tudi jasno opredeljene in finančno dostopne pravice intelektualne lastnine. Inovacije pogosto predstavijo trgu nova podjetja, ki lahko naletijo na določene težave pri pridobivanju finančnih sredstev. Ukrepi za spodbujanje ustanavljanja in rasti inovativnih podjetij, vključno z izboljšanjem dostopa do finančnih sredstev, bi torej morali spodbuditi inovacijsko dejavnost. Širjenje tehnologije je mogoče spodbuditi z oblikovanjem inovacijskih centrov in mrež ter s storitvami podpore za inovacije, usmerjenimi v MSP. Prenos znanja z mobilnostjo raziskovalcev, neposrednimi tujimi naložbami ali uvoženo tehnologijo je zlasti koristen za zaostajajoče države in regije.

EU ni bila sposobna izkoristiti vseh ugodnosti povečane proizvodnje in uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT). To odraža še vedno nezadostne naložbe v IKT, institucionalne omejitve ali organizacijske težave pri prevzemu IKT. Inovativnost na področju tehnologije je navsezadnje odvisna od gospodarskega okolja, ki spodbuja rast. Prevzem IKT je zlasti odvisen od prilagodljive organizacije dela in prožnih trgov.

Smernica. Za spodbujanje inovativnosti in prevzema IKT se morajo države članice osredotočiti na izboljšanje podpore inovacijam, zlasti za prenos tehnologij, oblikovanje inovacijskih centrov in mrež, ki povezujejo univerze in podjetja, spodbujanje prenosa znanja z neposrednimi tujim naložbami, boljši dostop do finančnih sredstev ter finančno dostopne in jasno opredeljene pravice intelektualne lastnine. Olajšati morajo prevzem IKT in s tem povezane spremembe v organizaciji dela v gospodarstvu. (Integrirana smernica št. 13).

Trajen uspeh Unije je odvisen tudi od reševanja vrste težav na področju virov in okolja, ki bodo, če ne bodo odpravljene, ovira prihodnjemu razvoju. Tako so nedavni dogodki in obeti v zvezi s cenami nafte še poudarili, kako žgoče je vprašanje učinkovite rabe energije. Nadaljnje odlašanje reševanja teh izzivov bi zvišalo gospodarske stroške ukrepanja. Sem sodijo na primer ukrepi za spoprijemanje z izzivi podnebnih sprememb, racionalnejše rabe virov in preprečevanja izgube biotske raznovrstnosti. V tem okviru imajo ključno vlogo tržno zasnovani instrumenti, tako da cene bolje odražajo okoljsko škodo in socialne stroške. Spodbujanje razvoja in uporabe okolju prijaznih tehnologij in usmeritev v „zelena“ javna naročila lahko izboljšata inovacijsko uspešnost zadevnih sektorjev in povečata njihov prispevek k trajnostnemu razvoju.. Gospodarske družbe EU na primer so med vodilnimi v svetu, kar zadeva razvoj novih tehnologij obnovljive energije. V okviru nenehnega pritiska na zviševanje cen energije in kopičenja podnebnih groženj je pospeševanje izboljšav na področju učinkovite rabe energije pomembno zlasti kot prispevek k trajnostnemu razvoju in konkurenčnosti.

Smernica. Za spodbujanje trajnostne uporabe virov in krepitev sinergičnega učinka varovanja okolja in gospodarske rasti morajo države članice dati prednost vračunavanju zunanjih okoljskih stroškov; bolj učinkoviti rabi energije ter razvijanju in uporabi okolju prijaznih tehnologij. Uresničevanje teh prednostnih nalog mora biti usklajeno z obstoječimi evropskimi obveznostmi ter z ukrepi in instrumenti, ki jih predlaga Akcijski načrt za okoljske tehnologije (ETAP), temeljiti pa na tržno zasnovanih instrumentih, skladih za tvegane naložbe in financiranju dejavnosti na področju raziskav in razvoja, usmeritvi v „zelena“ javna naročila, ukinitvi okolju škodljivih subvencij ter drugih instrumentih politike. (Integrirana smernica št. 14).

Prispevajmo k močni evropski industrijski bazi.

Nedavna upočasnitev rasti produktivnosti EU je delno povezana s težavami, ki jih ima EU pri preusmerjanju svojega gospodarstva v nove sektorje z višjo rastjo produktivnosti. Da bi Evropa okrepila in ohranila vodilni položaj na področju gospodarstva in tehnologije, mora povečati svojo zmogljivost za razvoj in trženje novih tehnologij. Sinergije iz skupnega obravnavanja izzivov, povezanih z raziskavami, urejanjem in financiranjem, na evropski ravni, kjer posamezne države članice zaradi obsega ali področja uporabe ne morejo same odpraviti tržnih nepopolnosti, niso bile vedno v celoti izkoriščene, pri čemer so izjeme programi, kot so Galileo, in programi v aeronavtični industriji. Zaradi tega EU ni mogla v celoti uresničiti svojega tehnološkega potenciala. Združevanje evropske odličnosti in oblikovanje partnerstev med javnim in zasebnim sektorjem, pri katerih ima družba večje koristi kot zasebni sektor, bosta pomagala izkoristiti ta potencial.

Smernica. Za prispevanje k močni industrijski bazi se morajo države članice osredotočiti na razvoj novih tehnologij in trgov. To pomeni zlasti zavezanost pripravi in uresničevanju skupnih evropskih tehnoloških pobud in partnerstev med javnim in zasebnim sektorjem, ki pomagajo odpravljati resnične tržne nepopolnosti, ter oblikovanju in razvoju regionalnih ali lokalnih grozdov. (Integrirana smernica št. 15).

Del 2 Smernice za zaposlovanje (2005–2008)

Predlog

ODLOČBA SVETA

o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (na podlagi člena 128 Pogodbe ES)

2005/0057 (CNS)

Predlog

ODLOČBA SVETA

o smernicah za politike zaposlovanja držav članic

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 128(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije[9],

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta[10],

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora[11],

ob upoštevanju mnenja Odbora regij[12],

ob upoštevanju predloga Odbora za zaposlovanje,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Člen 2 Pogodbe o Evropski uniji določa, da je cilj Unije spodbujanje in gospodarskega in socialnega napredka in visoka stopnja zaposlenosti. Člen 125 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti navaja, da si bodo države članice in Skupnost prizadevale oblikovati usklajeno strategijo zaposlovanja in zlasti pridobivanja kvalificiranih, usposobljenih in prilagodljivih delavcev in trgov dela, ki se odzivajo na gospodarske spremembe.

(2) Evropski svet je na zasedanju v Lizboni leta 2000 uvedel strategijo, usmerjeno v trajnostno gospodarsko rast z več in boljšimi delovnimi mesti in močnejšo socialno kohezijo ter z dolgoročnimi ciljnimi stopnjami zaposlitve, vendar so rezultati po petih letih različni.

(3) Z integriranim sveženjem smernic za zaposlovanje in širših smernic ekonomskih politik se Lizbonska strategija znova osredotoča na rast in zaposlovanje. Evropska strategija zaposlovanja ima vodilno vlogo pri izvajanju ciljev zaposlovanja Lizbonske strategije.

(4) V skladu s sklepi Evropskega sveta na spomladanskem zasedanju 22. in 23. marca 2005 se morajo cilji polne zaposlenosti, kakovosti delovnega mesta, produktivnosti dela in socialne kohezije odražati v jasno opredeljenih prednostnih nalogah: privabiti in obdržati več ljudi v zaposlitev in posodobiti sisteme socialne zaščite; izboljšati prilagodljivost delavcev in podjetij ter prožnost trgov dela; izboljšati naložbe v človeški kapital z boljšim izobraževanjem in strokovnim usposabljanjem.

(5) Smernice za zaposlovanje je treba v celoti pregledati le vsake tri leta, v vmesnem triletnem obdobju do leta 2008 pa mora njihovo posodabljanje ostati strogo omejeno.

(6) Priporočila glede zaposlovanja, ki jih je Svet sprejel 14. oktobra 2004[13], še naprej ohranjajo svojo referenčno veljavo –

SPREJEL NASLEDNJO ODLOČBO:

Člen 1

Sprejmejo se smernice za politike zaposlovanja držav članic, kakor so določene v Prilogi.

Člen 2

Države članice v svojih politikah zaposlovanja upoštevajo vse vidike smernic in o njih poročajo v nacionalnih programih Lizbonske strategije, ki jih predložijo letno.

Člen 3

Ta sklep je naslovljen na države članice.

V Bruslju,

Za Svet

Predsednik

Priloga

1 PRIVABIMO IN OBDRžIMO VEč LJUDI V ZAPOSLITVI TER POSODOBIMO SISTEME SOCIALNE ZAščITE

Doseganje polne zaposlenosti ter zmanjševanje brezposelnosti in nedejavnosti s povečanjem povpraševanja po delovni sili in njene ponudbe je bistvenega pomena. To gre z roko v roki z izboljšanjem privlačnosti delovnih mest, kakovosti pri delu in rasti produktivnosti dela ter zmanjšanjem deleža zaposlenih, ki živijo pod pragom revščine. Sinergije med kakovostjo pri delu, produktivnostjo in zaposlovanjem bi bilo treba v celoti izkoristiti. Potrebno je odločno ukrepanje za okrepitev socialne vključenosti, preprečitev izključenosti iz trga dela in za podporo vključevanja zapostavljenih ljudi v zaposlovanje ter za zmanjšanje regionalnih razlik v smislu zaposlenosti, brezposelnosti in produktivnosti dela, zlasti v regijah, ki zaostajajo. Enake možnosti, boj proti diskriminaciji in vključevanje načela enakosti spolov so odločilni za napredek.

Smernica. Izvajanje politike zaposlovanja, usmerjene v doseganje polne zaposlenosti, izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu ter krepitev socialne in ozemeljske kohezije. Politike morajo prispevati k uresničitvi skupne povprečne stopnje zaposlenosti v višini 70 % za Evropsko unijo, pri čemer je stopnja zaposlenosti žensk najmanj 60 %, starejših delavcev (55 do 64 let) pa 50 %, ter k zmanjšanju nezaposlenosti in nedejavnosti. Države članice morajo določiti nacionalne ciljne stopnje zaposlenosti za leti 2008 in 2010. (Integrirana smernica št. 16).

Dvig stopenj zaposlenosti je najučinkovitejše sredstvo za ustvarjanje gospodarske rasti in spodbujanje družbeno vključujočih gospodarstev, ki hkrati zagotavlja varnostne mreže za osebe, nezmožne za delo. Spodbujanje novega pristopa k zaposlitvi po življenjskih obdobjih in posodabljanje sistemov socialne zaščite za zagotovitev njihove ustreznosti, finančne vzdržnosti in odzivnosti na spreminjajoče se potrebe v družbi sta čedalje bolj potrebna zaradi pričakovanega upada delovno aktivnega prebivalstva. Posebno pozornost je treba nameniti reševanju stalnih vrzeli v zaposlovanju med ženskami in moškimi ter nizkih stopenj zaposlenosti starejših delavcev in mladih, kar je del novega medgeneracijskega pristopa. Lotiti se je treba reševanja nezaposlenosti mladih, ki je v povprečju dvakrat višja od celotne stopnje nezaposlenosti. Oblikovati je treba prave razmere za pospešitev napredka v zaposlovanju, ne glede na to, ali gre za prvo zaposlitev, vrnitev v zaposlitev po premoru ali željo po podaljšanju delovnega življenja. Izredno pomembni so kakovost delovnih mest, vključno s plačilom in dodatki, delovne razmere, varnost zagotovljenega delovnega mesta, dostop do vseživljenjskega učenja in poklicnega napredovanja, pra tako pa tudi podpora in spodbude, ki izhajajo iz sistemov socialne zaščite. Z izvajanjem Evropskega pakta za mlade je treba prispevati k pristopu k zaposlitvi po življenjskih obdobjih.

Smernica: Spodbujanje pristopa k zaposlitvi po življenjskih obdobjih z obnovljenim prizadevanjem za izgradnjo poti zaposlovanja za mlade in zmanjševanje nezaposlenosti mladih; odločnim ukrepanjem za odpravo razlik med spoloma v zaposlovanju, brezposelnosti in plačilu; boljšo usklajenostjo med poklicnim in zasebnim življenjem, vključno z zagotavljanjem finančno dostopnega otroškega varstva in oskrbe za druge vzdrževane člane; sodobnimi pokojninskimi in zdravstvenimi sistemi, ki jim je treba zagotoviti ustreznost, finančno vzdržnost in odzivnost na spreminjajoče se potrebe s podpiranjem udeležbe v zaposlenosti in daljšega delovnega življenja, vključno z ustreznimi spodbudami za delo in odvračanje od predčasne upokojitve; podporo delovnim pogojem, ki spodbujajo aktivno staranje. (Integrirana smernica št. 17). Glej tudi integrirano smernico „Obvarovanje gospodarske vzdržnosti“ (št. 2).

Olajšanje dostopa do zaposlitve za iskalce zaposlitve, preprečevanje brezposelnosti in zagotavljanje, da tisti, ki postanejo brezposelni, ostanejo tesno povezani s trgom dela in povečujejo svojo zaposljivost, so izredno pomembni za povečanje sodelovanja in boj proti socialni izključenosti. To zahteva premagovanje ovir za trg dela s pomočjo pri učinkovitem iskanju zaposlitve, olajšanje dostopa do usposabljanja in drugih aktivnih ukrepov trga dela ter zagotavljanje, da se delo izplača, pa tudi odstranjevanje pasti za brezposelnost, revščino in nedejavnost. Posebno pozornost je treba nameniti spodbujanju vključevanja zapostavljenih ljudi na trg dela, vključno s širjenjem socialnih storitev in socialnega gospodarstva. Razlike v brezposelnosti v primeru zapostavljenih ljudi ter tudi med državljani in nedržavljani EU so še vedno prevelike in bi jih bilo treba precej zmanjšati v skladu s posameznimi nacionalnimi cilji. Boj proti diskriminaciji, spodbujanje dostopa do zaposlitve za invalide ter vključevanje migrantov in manjšin so še zlasti pomembni.

Smernica: Zagotavljanje socialno vključujočih trgov dela za iskalce zaposlitve in zapostavljene ljudi z aktivnimi in preventivnimi ukrepi trga dela, ki vključujejo zgodnje prepoznavanje potreb, pomoč pri iskanju zaposlitve, usmerjanje in usposabljanje kot del osebnih akcijskih načrtov, zagotavljanje socialnih storitev, potrebnih za podporo vključevanja zapostavljenih ljudi na trg dela in prispevanje k socialni in ozemeljski koheziji ter izkoreninjenju revščine; in s stalnimi pregledi davčnih sistemov in sistemov dajatev, vključno z upravljanjem in pogojenostjo dajatev ter zmanjšanjem visokih mejnih efektivnih davčnih stopenj, da se bo delo izplačalo in bo zagotovljena ustrezna raven socialne zaščite. (Integrirana smernica št. 18).

Da bi več ljudi našlo boljšo zaposlitev, je treba okrepiti tudi infrastrukturo trga dela na nacionalni ravni in na ravni EU, tudi prek mreže EURES, da bi bolje predvideli in rešili morebitna neujemanja. V tem okviru ima mobilnost delavcev v Evropski uniji ključno vlogo in jo je treba v celoti podpreti. Upoštevati je treba tudi dodatno ponudbo delovne sile, ki je posledica priseljevanja državljanov tretjih držav.

Smernica: Izboljšanje ujemanja s potrebami trga dela s posodobitvijo in okrepitvijo institucij trga dela, zlasti zavodov za zaposlovanje; večjo preglednostjo zaposlovanja in možnosti usposabljanja na nacionalni in evropski ravni, da se olajša mobilnost v Evropi; boljšim predvidevanjem v zvezi s potrebami po strokovni usposobljenosti, pomanjkanjem in ozkimi grli na trgu dela; ustreznim upravljanjem ekonomske migracije. (Integrirana smernica št. 19).

2 IZBOLJšAJMO PRILAGODLJIVOST DELAVCEV IN PODJETIJ TER PROžNOST TRGOV DELA

Evropa mora izboljšati svojo sposobnost za predvidevanje, sprožanje in absorbiranje ekonomskih in socialnih sprememb. To zahteva zaposlovanju prijazne stroške dela, sodobne oblike organizacije dela in dobro delujoče trge dela, ki bodo omogočali več prožnosti v povezavi z varnostjo zaposlitve, da bi zadovoljili potrebe podjetij in delavcev. To bi tudi moralo prispevati k preprečevanju nastajanja segmentiranih trgov dela in zmanjševanju dela na črno.

V današnjem čedalje bolj globalnem gospodarstvu z odpirajočimi se trgi in nastajanjem vedno novih tehnologij se podjetja in delavci srečujejo s potrebo in dejansko tudi s priložnostmi za prilagajanje. Ta proces strukturnih sprememb je sicer na splošno ugoden za gospodarsko rast in zaposlovanje, vendar tudi močno poseže v življenje nekaterih delavcev in podjetij. Podjetja morajo postati prožnejša, da se odzovejo na nagle spremembe v povpraševanju po njihovih proizvodih in storitvah, prilagodijo novim tehnologijam in da so sposobna stalno uvajati inovacije, da bi ostala konkurenčna. Odzvati se morajo tudi na vse večjo zahtevo po kakovosti delovnih mest, ki je povezana z delavčevimi osebnimi željami in družinskimi spremembami, spopasti pa se bodo morala tudi s starajočo se delovno silo in manjšim številom novo zaposlenih mladih. Za delavce postaja delovno življenje bolj zapleteno, saj postajajo delovni vzorci bolj raznoliki in neredni, v življenjskem ciklusu pa je treba uspešno izpeljati vse več prehodov. Pri hitro spreminjajočih se gospodarstvih in spremljajočem prestrukturiranju se morajo spopadati z novim načinom dela, vključno s povečano uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij, in s spremembami delovnega statusa ter biti pripravljeni na vseživljenjsko učenje. Za širši dostop do zaposlitvenih priložnosti v vsej EU je prav tako potrebna geografska mobilnost.

Smernica. Spodbujanje prožnosti v povezavi z varnostjo zaposlitve in zmanjšanje segmentacije trga dela s prilagoditvijo zakonodaje o zaposlovanju s pregledom, kjer je to potrebno, ravni prilagodljivosti, ki je zagotovljena s pogodbami za nedoločen in določen čas; boljšim predvidevanjem in pozitivnim upravljanjem sprememb, vključno z gospodarskim prestrukturiranjem, predvsem sprememb, povezanih z odpiranjem trgovine, da se tako kar najbolj zmanjšajo socialni stroški in se olajša prilagajanje; podporo prehodom v poklicnem statusu, vključno z usposabljanjem, samozaposlitvijo, ustanavljanjem podjetij in geografsko mobilnostjo; spodbujanjem in razširjanjem inovativnih in prilagodljivih oblik organizacije dela, vključno z boljšim zdravjem in varnostjo pri delu ter raznolikostjo pogodbenih ureditev in ureditev delovnega časa, da bi izboljšali kakovost in produktivnost pri delu; prilagajanjem novim tehnologijam na delovnem mestu, odločnim ukrepanjem za preusmeritev dela na črno v redno zaposlitev. (Integrirana smernica št. 20). Glej tudi integrirano smernico „Spodbujanje večje skladnosti med makroekonomskimi in strukturnimi politikami“ (št. 4).

Da bi kar najbolj povečali odpiranje delovnih mest, ohranili konkurenčnost in prispevali k splošnemu gospodarskemu okviru, mora biti celoten razvoj plač v skladu z rastjo produktivnosti v gospodarskem ciklusu in izražati stanje na trgu dela. Za enostavnejše odpiranje delovnih mest, zlasti za nizko plačane zaposlitve, bodo morda potrebna tudi prizadevanja za zmanjšanje stroškov dela, ki ne spadajo v plačo, in za pregled davčnega primeža.

Smernica: Zagotavljanje zaposlovanju prijaznih plač in napredka pri drugih stroških dela s spodbujanjem oblikovanja pravega okvira za pogajanja o plačah, da bi se izrazile razlike v trendih produktivnosti in trga dela na sektorski in regionalni ravni, pri tem pa spoštovati vlogo socialnih partnerjev; in spremljanjem ter, kjer je primerno, pregledom strukture in ravni stroškov dela, ki ne spadajo v plačo, ter njihovega vpliva na zaposlovanje, zlasti za nizko plačano delovno silo in za iskalce prve zaposlitve (Integrirana smernica št. 21). Glej tudi inegrirano smernico „Zagotavljanje, da gibanje plač prispeva k makroekonomski stabilnosti in rasti“ (št. 5).

3 POVEčAJMO NALOžBE V čLOVEšKI KAPITAL Z BOLJšO IZOBRAZBO IN USPOSOBLJENOSTJO

Evropa mora več vlagati v človeški kapital. Vse preveč ljudem ne vstopi ali ne ostane na trgu dela, ker nimajo kvalifikacij ali zaradi neustreznih kvalifikacij. Da bi EU izboljšala dostop do zaposlitve za vse starosti ter dvignila ravni produktivnosti in kakovosti pri delu, potrebuje večje in učinkovitejše naložbe v človeški kapital ter vseživljenjsko učenje v korist posameznikov, podjetij, gospodarstva in družbe. Države članice so pripravljene oblikovati celostne strategije za vseživljenjsko učenje do leta 2006.

Gospodarstva, ki temeljijo na znanju in storitvah, zahtevajo drugačna znanja in spretnosti kot tradicionalne industrije; znanja in spretnosti, ki jih je treba vpričo tehnoloških sprememb in inovacij stalno izpopolnjevati. Če delavci želijo ostati in napredovati v delu, morajo znanje in spretnosti redno nabirati in obnavljati. Produktivnost podjetij je odvisna od oblikovanja in ohranjanja delovne sile, ki se je sposobna prilagajati spremembam. V skladu z Evropskim paktom za mladino morajo vlade zagotoviti, da se izboljša raven izobrazbe in da imajo mladi potrebne ključne sposobnosti. Mobilizirati je treba vse interesne skupine, da bi razvili in spodbujali pravo kulturo vseživljenjskega učenja od najzgodnejšega obdobja. Da bi dosegli opaznejše povečanje javnih in zasebnih naložb v človeške vire na prebivalca, je pomembno, da se zagotovi pravična in pregledna delitev stroškov in odgovornosti med vsemi dejavniki. Države članice morajo bolje uporabiti strukturne sklade in Evropsko investicijsko banko pri vlaganjih v izobraževanje in usposabljanje.

Smernica. Razširitev in izboljšanje naložb v človeški kapital z vzpostavljanjem učinkovitih strategij vseživljenjskega učenja, skladno z evropskimi zavezami, vključno z ustreznimi spodbudami in mehanizmi delitve stroškov za podjetja, javne organe in posameznike, zlasti da se bistveno zmanjša število učencev, ki predčasno končajo šolanje; večjim dostopom do začetnega poklicnega, srednjega in visokošolskega izobraževanja, vključno s pripravništvi in podjetniškim usposabljanjem in okrepljenim sodelovanjem v stalnem usposabljanju, tudi na na delovnem mestu, v vseh življenjskih obdobjih, zlasti za nizko kvalificirane in starejše delavce. (Integrirana smernica št. 22). Glej tudi integrirano smernico „Povečanje in izboljšanje naložb v raziskave in razvoj“ (št. 12).

Zastavljanje ambicioznih ciljev in večje naložbe vseh dejavnikov ne zadostujejo. Da bi zagotovili ujemanje ponudbe s povpraševanjem v praksi, morajo biti sistemi vseživljenjskega učenja dostopni, dosegljivi in se morajo odzivati na spreminjajoče se potrebe. Prilagajanje in krepitev zmogljivosti sistemov izobraževanja in usposabljanja je nujno za izboljšanje njihovega pomena na trgu dela, njihove odzivnosti na potrebe gospodarstva, ki temelji na znanju, in družbe ter njihove učinkovitosti. Z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami se lahko izboljša dostop do učenja in se ga prikroji potrebam delodajalcev in delojemalcev. Večja mobilnost je potrebna tako pri delu kot izobraževanju, da se omogoči dostop do delovnih mest po vsej EU Treba je odpraviti preostale ovire za mobilnost na evropskem trgu dela, zlasti v povezavi s priznanjem in preglednostjo izobrazbe in usposobljenosti. Pomembno bo uporabljati dogovorjene evropske instrumente in reference v podporo reformam nacionalnih sistemov izobraževanja in usposabljanja.

Smernica. Prilagoditev sistemov izobraževanja in usposabljanja novim zahtevam po usposobljenosti z boljšim prepoznavanjem poklicnih potreb in ključne usposobljenosti in predvidevanjem prihodnjih zahtev po strokovnih znanjih; razširitvijo ponudbe orodij izobraževanja in usposabljanja; oblikovanjem okvira za večjo preglednost in učinkovitejše priznavanje kvalifikacij ter veljavnost neformalnega in priložnostnega učenja; zagotavljanjem privlačnosti, odprtosti in visoke kakovosti sistemov izobraževanja in usposabljanja. (Integrirana smernica št. 23).

Pri ukrepanju morajo države članice posebno pozornost nameniti dobremu upravljanju politik zaposlovanja. Oblikovati morajo obsežno partnerstvo za spremembe, ki bo vključevalo parlamentarne organe in interesne skupine, tudi na na regionalni in lokalni ravni. Evropski in nacionalni socialni partnerji morajo imeti osrednjo vlogo. Države članice morajo opredeliti zaveze in cilje v skladu s smernicami in priporočili EU. Dobro upravljanje zahteva tudi preglednost pri dodeljevanju upravnih in finančnih sredstev. V soglasju s Komisijo si morajo države članice prizadevati pridobiti sredstva iz strukturnih skladov, zlasti Evropskega socialnega sklada, za izvajanje Evropske strategije zaposlovanja in poročati o sprejetih ukrepih. Posebno pozornost je treba nameniti krepitvi institucionalnih in upravnih zmogljivosti držav članic.

Države članice morajo pri izvajanju zgoraj določenih smernic politik upoštevati, da nacionalna priporočila, kazalniki napredka in cilji, določeni v Smernicah za zaposlovanje za leto 2003 in Priporočilih za leto 2004 še naprej ohranjajo svojo referenčno veljavo.

*

* *

[1] Poročilo, priloženo Sklepom Evropskega sveta z zasedanja marca 2005. (http://ue.eu.int/cms3_fo/showPage.asp?lang=en&id=432&mode=g&name=)

[2] COM(2005)24, „Skupna prizadevanja za gospodarsko rast in nova delovan mesta. Nov začetek za Lizbonsko strategijo“.

[3] Sklepi z zasedanja Evropskega sveta marca 2005. (http://ue.eu.int/cms3_fo/showPage.asp?lang=en&id=432&mode=g&name=)

[4] V naknadnem sporočilu o nacionalnih programih reforme bo Komisija predstavila svoje smernice glede načina vključevanja poročil o spremljanju odprtih metod koordinacije in strateških načrtov glede strukturnih skladov.

[5] COM(2005)24 z dne 2.2.2005, „Skupna prizadevanja za gospodarsko rast in nova delovna mesta. Nov začetek za Lizbonsko strategijo“.

[6] SEC(2005)192 z dne 3.2.2005, spremni dokument sporočila Komisije Evropskemu svetu.

[7] Socialni program (COM(2005)33) podrobneje obravnava te prvine.

[8] Pri izvajanju zgoraj določenih smernic politike morajo države članice upoštevati, da priporočila, specifična za posamezne države in izdana v okviru Priporočila Sveta z dne 26. junija 2003 o širših smernicah ekonomskih politik držav članic in Skupnosti (za obdobje 2003–2005), kakor je bilo dopolnjeno in posodobljeno v okviru Priporočila Sveta z dne 5. julija 2004 o posodobitvi teh smernic, še naprej ohranjajo svojo referenčno veljavo.

[9] UL C …, …, str. .

[10] UL C …, …, str. .

[11] UL C …, …, str. .

[12] UL C …, …, str. .

[13] UL L 326 z dne 19.10.2004.

Top