11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/27

1.1

Pozdravlja sprožitev razprave o pristopu Skupnosti k sistemu ekološkega označevanja ribiških proizvodov.

1.2

Izraža svojo pripravljenost za aktivno sodelovanje pri nadaljnjem delu.

1.3

Komisiji priporoča, da poleg nujne koordinacije med njenimi službami, pristojnimi na področju ekološkega označevanja, ohrani tesno sodelovanje z mednarodnimi organizacijami s pristojnostmi na tem področju, kot so FAO (Organizacija za prehrano in kmetijstvo), STO (Svetovna trgovinska organizacija), OCDE (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj), UNCTAD (Organizacija Združenih narodov za trgovino in razvoj), ISEAL (Mednarodne socialne in okoljske akreditacije ter označevanje) in ISO (Mednarodna organizacija za standardizacijo).

1.4

Predlaga Komisiji, da si sočasno prizadeva za ohranitev stalnih stikov z akterji z okoljskega in socialnega področja in zlasti z akterji iz zadevnih sektorjev (ribištvo, predelovalni sektor in tržni sektor) ter s potrošniki.

1.5

Meni, da je ta trenutek zaradi kompleksnosti zadeve bolje izbrati tretjo od opcij, predlaganih v sporočilu Komisije, t.j. postavitev minimalnih zahtev za prostovoljne sisteme ekološkega označevanja.

1.6

Vendar opozarja, da morajo te minimalne zahteve biti zadosti stroge ter podkrepljene s pravili, ki bodo preprečevala in kaznovala njihovo kršenje.

1.7

Opozarja na dejstvo, da je treba ekološke oznake, ki so jih sprejele regionalne ribiške organizacije v skladu s predpisi, sprejetimi na ravni EU (kot npr. oznaka „Dolphin Safe“ organizacije APICD — Sporazum o mednarodnem programu za zaščito delfinov (1)) na vsak način upoštevati in zagotoviti, da jih bodo upoštevali tudi izvajalci dejavnosti pri izvajanju razvojnih standardov, ki morajo biti natančni.

1.8

Komisijo poziva, naj nameni posebno pozornost težavam; ki bodo nastale zaradi stroškov ekološke oznake za ribiške proizvode, kot tudi ustrezni porazdelitvi teh stroškov med členi vrednostne verige, t.j. med proizvajalci, predelovalno industrijo, distributerji in potrošniki.

2.1

Februarja 2004 je Svet Evropske unije sklenil, da mora vključiti v svoj dnevni red sprožitev razprave o ekološkem označevanju ribiških proizvodov. V svojem sporočilu o tej zadevi je Svet dejal, da bo predlagal pogoje za ugotavljanje metod ulova ter sledenje proizvodov od ulova do končnega potrošnika, pri čemer je treba zagotoviti spoštovanje odgovornih načinov ribolova in trženja.

2.1.1

Svet je bil mnenja, da „mora Skupnost voditi to razpravo, ki poteka v okviru različnih mednarodnih forumov“.

2.1.2

S pomočjo zgoraj omenjenega Sporočila je Komisija končno sprožila razpravo o pristopu Skupnosti k sistemu ekološkega označevanja ribiških proizvodov, tako da je ostale evropske institucije pozvala k oblikovanju stališč, da bi lahko predlagala zakonodajne pobude in nadaljnja ustrezna priporočila.

2.1.3

Torej mora Evropski ekonomsko-socialni odbor izraziti svoje poglede in oblikovati stališče o pobudi.

2.1.4

K „ribiškim proizvodov“ iz tega mnenja sodijo tudi ribogojni proizvodi, pri čemer pa je treba upoštevati okoljske posebnosti obeh vrst proizvodov.

2.2.1

Priprava Sporočila je zahtevala trdo delo, saj je bilo treba pregledati kompleksno praktično in pravno situacijo. Zato želi Evropski ekonomsko-socialni odbor odgovorni službi najprej čestitati za opravljeno delo. Naj spomnimo, da je Odbor na splošno že izrazil svoje mnenje o nekaterih vprašanjih, ki jih prinašajo ekološke oznake v praksi, in sicer v svojem mnenju o Etični trgovini in sistemih zagotavljanja jamstva potrošnikom. (2)

2.2.2

Da bi lahko razpravo umestili v primeren okvir, je treba poudariti, da je odbor agencije Združenih narodov FAO, pristojen za ribištvo, pred nedavnim (11. in 13. marca letos) sprejel svoje lastne Direktive za ekološko označevanje rib in ribiških proizvodov, ki se nanašajo na morsko ribištvo . Te direktive so bile predložene v mnenje strokovnjakom in izdelane v oktobru 2004. (3) Razprava se je v FAO začela že leta 1998.

2.2.3

Pričujoče mnenje se ne more poglobljeno ukvarjati z direktivami iz prejšnjega odstavka. Kljub temu pa je treba poudariti, da te vsebujejo minimalne zahteve in merila za določanje primerov, v katerih se ekološka oznaka lahko podeli določenemu ribolovnemu območju, pri čemer se razume, da je ribolovno območje enota za certifikacijo. Če povzamemo: zahtevajo se pravila, upravni okvir za nadzor, preverjeni znanstveni podatki o staležu in učinkih ribolova v zadevnem ekosistemu. Po drugi strani pa je FAO izdelala smernice za določitev pravil za trajnostni ribolov in zlasti za utemeljene mehanizme za akreditacijo in certifikacijo. Posebej je treba poudariti, da smernice FAO kot bistvene zahteve za delovanje sistema za ekološko označevanje vsebujejo naslednje elemente: transparentnost, sodelovanje zainteresiranih strank, pravila za uradno obveščanje, vzpostavitev registra, preučitev in revizijo postopkov in pravil, obstoj zadostnih človeških in finančnih virov, predložitev računov ter dostopnost informacij in sistemov za vzdrževanje, prekinitev in ukinitev akreditacije ter ustrezne pravice do vložitve pritožbe.

2.2.4

Hkrati se je treba zavedati, da je ekološko označevanje sorazmerno nova dejavnost, razširjena predvsem v državah Organizacije za sodelovanje in gospodarski razvoj (OCDE) (4) in da ta trenutek poteka delo v Svetovni trgovinski organizaciji (STO). Hkrati je Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) pripravila svoja lastna metodološka in konceptualna merila za upravljanje okoljske kakovosti s serijo standardov ISO 14.000. Komisija si bo morala vztrajno prizadevati za sprejetje pravil v skladu z obstoječimi mednarodnimi smernicami in pravili.

2.2.5

Številne države članice in, v skladu z njihovimi ustavami, nekatere regionalne oblasti, imajo pristojnosti na tem področju. Na podlagi teh so bili v nekaterih primerih že oblikovani predpisi, v drugih pa se še oblikujejo. V Evropski uniji tako obstajajo zelo različne vrste ekoloških oznak, javnih in zasebnih, čeznacionalnih, nacionalnih in regionalnih. Tako stanje lahko povzroča/ustvarja zmedo pri potrošnikih in operaterjih na različnih trgih. (5)

2.2.6

Zaradi različnih predpisov in ekoloških oznak, ki trenutno obstajajo na različnih trgih, je treba razviti multidisciplinaren pristop z namenom usklajevanja.

2.2.7

Evropska unija je prvi usklajeni sistem ekološkega označevanja vzpostavila z Uredbo Sveta 880/92 (6) z dne 23. marca 1992. Z revizijo te uredbe pred petimi leti s pomočjo trenutno veljavne uredbe (7) je bil vzpostavljen sistem ekološkega označevanja za različne kategorije proizvodov, med katerimi niso všteti ribiški proizvodi. Zato mora Komisija podrobno preučiti možnost razširitve trenutno veljavne ekološke oznake na ribiške in ribogojne proizvode.

2.2.8

Ne smemo pozabiti, da se razprava o sistemih ekološkega označevanja ribiških proizvodov odvija v okviru tekočih politik Evropske unije. Konkretno se sklicujemo na Šesti akcijski program Skupnosti na področju okolja, ki je bil sprejet s skupnim sklepom Evropskega parlamenta in Sveta 1600/2002/ES dne 22. julija 2002 (8), ter akcijski načrt Skupnosti za vključitev zahtev za varstvo okolja v skupno ribiško politiko (9), v katerem je pregled ekoloških oznak za ribiške proizvode obravnavan kot dopolnilen ukrep.

2.2.9

Četudi je stanje sorazmerno drugačno, želi Odbor Komisijo in ostale institucije ter zainteresirane stranke Unije spomniti na obstoj sistema za usklajeno in poenoteno uporabo oznake, ki jo nedvomno lahko obravnavamo kot ekološko, saj zagotavlja usklajenost z direktivami na področju recikliranja (10)V mislih imamo tako imenovano „zeleno točko“, ki se v večini držav Evropske unije uporablja za embalažo, ki jo je mogoče reciklirati. Ta oznaka je bila prvotno registrirana blagovna znamka nemške družbe z omejeno odgovornostjo, ki je leta 1996 svoj sedež prenesla v Bruselj ter začela izdajati dovoljenja za uporabo znamke v obliki sodelovanja z večino držav članic in tretjih držav, kot tudi z izvajalci gospodarskih dejavnosti, vključenimi v pravilno upravljanje recikliranja embalaže. Danes pravno podlago določajo direktive Skupnosti in nacionalna razvojna pravila, kar bi v praksi lahko pomenilo, da se bo prek zasebnika (Packaging Recovery Organisation Europe s.p.r.l.), ki bo nadzoroval usklajevanje meril in razvoj le-teh s strani različnih nacionalnih teles v večini držav članic, uveljavi en sam logotip z jasnim sporočilom (11).

2.2.10

Glede na povedano Odbor meni, da razprava v Evropski uniji o ekološkem označevanju ribiških in ribogojnih proizvodov poteka ob pravem času. Zato se je treba izogniti zamudam in pretiranemu podaljševanju rokov, nujnih za obravnavo tako kompleksnega vprašanja. Razprava mora temeljiti na smernicah FAO ter se odvijati s pomočjo multidisciplinarnega pristopa in merila za usklajevanje, ne da bi pri tem zanemarjali lastna merila Evropske unije, pač pa da bi ta kolikor je mogoče izboljševali. Glavni cilji pri tem morajo biti varstvo okolja in virov ter storitev potrošniku.

3.1.1

Organizacija FAO, ki ima pristojnosti na področju ribištva, in je zato referenca za različne regionalne ribiške organizacije, ki jih povezuje obstoječe pomorsko pravo, temelječe na Konvenciji ZN, je sprejela pristop k označevanju ribiških proizvodov, da bi zaščitila ribolovna območja. Pristop se le posredno nanaša na ostale faze trženja proizvodov.

3.1.2

Na drugi strani pa je cilj prizadevanj drugih mednarodnih organizacij, kot sta STO (12) in UNCTAD, zagotoviti, da sistemi ekološkega označevanja ne povzročajo nedovoljenih ovir za mednarodno trgovino ali oškodujejo držav v razvoju (13), in sicer v splošnem okviru Sporazuma o tehničnih ovirah v trgovini. Te organizacije si prizadevajo za določitev komplementarnih trajnostnih ukrepov na področju ribištva, kot je ekološko označevanje, ki bodo združljivi z mednarodnimi pravili za preprečevanje ustvarjanja tehničnih ovir v mednarodni trgovini ali sprejemanja ukrepov s podobnim učinkom. Organizacije upoštevajo tudi potrebo po sodelovanju, tako da se državam brez tehničnih in finančnih sredstev, potrebnih za uvedbo ekoloških oznak, omogoči ustrezna podpora. V tem smislu Odbor meni, da ekološko označevanje ribiških proizvodov samo po sebi ni ovira mednarodni trgovini, če se v predpisih, ki ga določajo, predvidijo potrebni mehanizmi, ki bodo zagotavljali preglednost ter enakost pri dostopu.

3.1.3

Delo organizacije ISO in drugih organizacij na področju standardizacije pa je bolj usmerjeno v metodologijo in dobre prakse na področju ravnanja z okoljem in s tem povezanega ekološkega označevanja; dokumentov, ki bi posebej obravnavali ribiške proizvode, ni na razpolago.

3.1.4

Le FAO se izrecno ukvarja z ekološkim označevanjem ribiških proizvodov. Vendar se strinjamo s Komisijo, da je treba pri sprejemanju odločitev upoštevati ne le sklepe različnih mednarodnih organizacij, ampak tudi cilj usklajevanja različnih pristopov, ki izhajajo iz specifičnosti teh teles.

3.1.5

Glede na povedano EESO meni, da je pri mednarodnem delu in pri prihodnjem zakonodajnem predlogu Komisije treba upoštevati obsežen pravni red Skupnosti ter izkušnje, na katerih temelji trenutni sistem EU za ekološko označevanje (kot tudi vzporedne izkušnje z „zeleno točko“). Pristojne službe na področju ribištva morajo zato usklajevati svojo dejavnost s pristojnimi službami na področju okolja in harmonizacije trgov, da ne pride do neželjenih motenj ali povečanja števila različnih ekoloških oznak, ki bodo prispevale le k še večji zmedi, namesto da bi igrale svojo vlogo v odnosu do operaterjev trga in končnih potrošnikov. Kljub težavam, ki jih vse to povzroča, mora Komisija določiti časovni razpored, s čimer bo zagotovila, da pri njenem predlogu ne bo prihajalo do zamud, ki bi segale čez prvo polovico leta 2006.

3.2.1

Ker ne obstajajo osnovni predpisi, ki bi omogočali postavitev dovolj strogih pogojev za usklajevanje, kar je dobro pojasnjeno v dokumentu Komisije, so se pojavila različna stanja, med katerimi nekatere lahko služijo za zgled, druge pa za primer praks, ki se jih je treba izogibati.

3.2.2

Preučitev razpoložljive literature (14) in veljavnih mednarodnih predpisov pripelje do zaključka, da mnogoterost stanj ni zmeraj v skladu z zahtevami transparentnosti in nepristranskosti, bistvenimi za sisteme ekološkega označevanja.

3.2.3

V določenih primerih smo priča prostovoljnim mehanizmom, ki so plod sodelovanja med izvajalci dejavnosti na trgu ter organizacijami civilne družbe. Zadevne organizacije razpolagajo s standardi za akreditacijo, certifikacijo in uporabo ekološke oznake, ki so jasni in javno dostopni. Uporabljajo se za različna ribolovna območja v različnih državah sveta. Take organizacije imajo posvetovalne odbore in nadzorne mehanizme.

3.2.4

V drugih primerih, navedenih v sporočilu Komisije, pa gre za preproste zasebne logotipe, za katere predpisi ali ne obstajajo ali pa niso javni, in katerih uporaba ni v skladu s kodeksi o dobrih praksah na področju ekološkega označevanja. Eden od takih primerov lahko služi za ponazoritev škodljivih učinkov ekološkega označevanja ribiških proizvodov, ki je v nasprotju z mednarodno zakonodajo, ustvarja neželene ovire v mednarodni trgovini in temelji na metodologiji, ki niti približno ni v skladu s priporočili na področju ekološkega označevanja. Po besedah višjega uradnika take okoliščine ustvarjajo razmere „dejanskega monopola“.

3.2.5

Taki primeri služijo za ponazoritev dejstva, da je sedanjemu stanju, v katerem je mogoče ustanavljati ekološke oznake brez pravne podlage ali celo v nasprotju z obstoječimi mednarodnimi predpisi ter predpisi Skupnosti, treba narediti konec, saj škodi proizvajalcem, potrošnikom in drugim zainteresiranim strankam.

3.2.6

V primeru tune iz vzhodnega Pacifika je pristojna regionalna ribiška organizacija, Medameriška komisija za tropsko tuno, podprla sprejetje Sporazuma o mednarodnem programu za ohranjanje delfinov (APICD) (15), h kateremu je prostovoljno pristopila Evropska unija s sklepom Sveta 1999/337/ES z dne 26. aprila 1999 (16). Ta sporazum ureja ekološko oznako, ki jo podpira tudi Evropska skupnost in o kateri trenutno poteka razprava v Evropskem parlamentu. (17)

3.2.7

Na to posebno situacijo je treba gledati kot na ozadje pri preučevanju predpisov in predlogih predpisov na tem področju, saj bi Evropska unija morala v primerih, ko se neka regionalna ribiška organizacija, pristojna za določeno ribolovno območje, sklicuje na načela FAO, pri tem pa promovira svojo lastno ekološko oznako: kot prvo, sodelovati pri delu, da se zagotovi, da sta metodologija za certifikacijo in izstavljanje oznak v skladu z nujnimi zahtevami, in kot drugo, razmisliti o uporabi takih oznak v okviru svojih lastnih predpisov ter prepovedi tistih oznak, ki niso v skladu z le-temi.

3.2.8

Odbor ugotavlja, da bi vse zasebne ekološke oznake za ribiške in ribogojne proizvode morale biti podvržene strogim merilom akreditacije in neodvisne certifikacije ter da bi Komisija v zakonodajnem predlogu, ki ga bo pripravila, morala razmisliti o ustanovitvi javnega registra, dostopnega vsem zainteresiranim ter akterjem s področja ribištva in ribogojstva, ki bo vseboval podatke v dokaz, da so oznake v uporabi v skladu z zakonsko določenimi zahtevami.

4.1.1

Ekološko označevanje se mora jasno razlikovati od splošnih pravil za označevanje prehrambnih proizvodov. Uporaba ekološke oznake sama po sebi ne pomeni spoštovanja pravil, ki jih je v vsakem primeru treba spoštovati, tudi, ko ne gre za ekološko označene proizvode, pač pa spoštovanje višjih okoljevarstvenih standardov, ki v našem primeru vključujejo odgovorne prakse ribištva, ohranjanje staležev, ki jih pokriva ekološka oznaka, ter maksimalno zmanjšanje škode za biološko raznovrstnost in pomorsko okolje na splošno.

4.1.2

Oznaka za ribiške proizvode, kot tudi za druge ekstraktivne ali ribogojne proizvode, se lahko uporablja za nepredelane proizvode (cele sveže ali zamrznjene ribe), predelane ribje proizvode, ki so lahko zamrznjeni, v solnici, v konzervah, predkuhani ali pripravljeni. V prvem primeru mora ekološka oznaka zagotavljati, da so uporabljene metode ulova v skladu ne le z nadzornimi standardi zadevnega ribolovnega območja ampak tudi s kodeksom FAO za odgovorno ribištvo. V drugem primeru mora ekološka oznaka ribiškega proizvoda zagotavljati, da pravilno izvajanje pravil sledljivosti za prehrambne proizvode resnično pomeni, da je predelan in tržen proizvod, ki je ponujen potrošniku, resnično ribiški proizvod, ki si zasluži ekološko oznako.

4.1.3

Za pravilno izvajanje ekološkega označevanja ribiških proizvodov ne zadostuje splošen okvir predpisov. Vzpostaviti je treba jasen mehanizem za akreditacijo organov za certifikacijo, dodeljevanje ekoloških oznak, reševanje sporov, nadzor in kazni za zlorabo ali kršenje pravil. Tak mehanizem naj bi služil za razlikovanje ribiških proizvodov z ekološko oznako od ostalih ribiških proizvodov.

4.1.4

EESO meni, da naj bi ta jasni mehanizem, naveden v točki 4.1.3, bil register, naveden v točki 3.2.8. Pravila in register morajo zagotavljati, da sistem temelji na transparentnosti. Sistem mora nuditi informacijo potrošniku in ustvarjati zaupanje, potrebno za premostitev vrzeli, ki trenutno obstaja med potrošniki, ki kažejo zanimanje za okoljske vidike proizvoda (trenutno okrog 44 %) ter tistimi, ki se resnično odločijo tudi za nakup takih izdelkov (trenutno okrog 10 %).

4.1.5

Podatki, ki izhajajo iz zgoraj navedenega poročila EVER in stališče organizacije EUROPECHE/COGECA (18), izraženo v njenem obvestilu v zvezi s temo tega mnenja, so dokaj črnogledi glede verjetnosti, da bo ekološka oznaka nasplošno ter zlasti ekološka oznaka za ribiške proizvode prinesla dodano vrednost proizvajalcem, potrošniku pa pregledno in natančno informacijo. V vsakem primeru pa varstvo okolja v širšem smislu, skupaj z bojem proti lakoti, dandanes postaja eden od glavnih izzivov človeštva. Zato je bistveno, da si Evropska unija prizadeva za vodilno vlogo v procesih, ki odgovornim potrošnikom omogočajo, da prepoznajo in izberejo proizvode, katerih ekstrakcija, predelava in trženje so bili izvedeni v skladu z okoljevarstvenimi merili.

4.1.6

Odbor je bil obveščen o uradnem stališču WWF (Svetovni sklad za varstvo narave) ter je vesel, da se to navkljub logičnim razlikam v pristopih na določenih področjih v glavnem sklada s pogledi, izraženimi v tem mnenju, zlasti glede potrebne strogosti pravil za ekološko označevanje ribiških proizvodov.

4.1.7

Odbor meni, da je treba v pravilih, ki jih bo predlagala Komisija, zlasti upoštevati možnost, da bi lahko bila ekološka oznaka za ribiške proizvode instrument za podporo ribiške industrije, saj bi stroške oznake lahko prevzela celotna trgovinska veriga, ne da bi pri tem potrošnik bil na škodi. Tako bi ribiči in podjetja bili ozaveščeni o potrebi po izvajanju trajnostnega ribolova in ribogoja, da se ohrani stalež, ki je temelj ribiške dejavnosti in celotne sledeče trgovinske verige.

4.1.8

Odbor želi Komisijo opozoriti, da je ekološko označevanje ribiških in ribogojnih proizvodov povezano s finančnimi stroški, ki jih bo morala absorbirati proizvodna veriga, preden proizvod doseže potrošnika. Mala in srednje velika podjetja in izvajalci dejavnosti v državah v razvoju bi lahko v določenih okoliščinah imeli težave z dostopom do ekološke oznake. Zato morajo pravila, ki bodo sprejeta, vsebovati mehanizme za posredovanje, ki bodo vključevali organizacije proizvajalcev, ribiška združenja in sporazume o partnerstvu. V vsakem primeru pa so potrebna velika prizadevanja za ozaveščanje in obveščanje glede ekološkega označevanja. EESO s tem v zvezi meni, da morajo financiranje teh dejavnosti zagotoviti javne ustanove.

4.1.9

Zato je treba vsakršno prizadevanje Evropske unije na tem področju obravnavati kot prvi korak na tej poti. Ta korak pa mora biti dovolj daljnosežen, da se omogoči določitev: