(1)

Vzpon digitalnega gospodarstva je močno vplival na delovanje sistema davka na dodano vrednost (DDV) Unije, saj ta ni primeren za nove digitalne poslovne modele in ne omogoča polne uporabe podatkov, ki nastanejo z digitalizacijo. Direktivo Sveta 2006/112/ES (3) bi bilo treba spremeniti, da se upošteva ta razvoj.

(2)

Obveznosti poročanja o DDV bi bilo treba prilagoditi, da bi obvladali izzive platformnega gospodarstva in zmanjšali potrebo po več registracijah za DDV v Uniji.

(3)

Vrzel pri pobiranju DDV je skupna razlika med pričakovanimi prihodki od DDV na podlagi zakonodaje o DDV in pomožnih predpisov ter dejansko pobranim zneskom. Leta 2020 je bila vrzel pri pobiranju DDV v Uniji ocenjena na 93 milijard EUR. Velik del vrzeli pri pobiranju DDV predstavljajo goljufije, zlasti goljufije neplačujočega gospodarskega subjekta znotraj Skupnosti, ki so ocenjene na 40–60 milijard EUR. V poročilu o končnem izidu Konference o prihodnosti Evrope, ki je bilo objavljeno maja 2022, so državljani pozvali k ukrepom za usklajevanje in koordinacijo davčnih politik v državah članicah za preprečevanje davčnih utaj in izogibanja plačila davka ter k ukrepom za spodbujanje sodelovanja med državami članicami za zagotovitev, da vsa podjetja v Uniji plačujejo pravičen delež davkov. Pobuda o DDV v digitalni dobi je skladna s temi cilji.

(4)

Da bi povečali pobiranje davkov od čezmejnih transakcij in odpravili obstoječo razdrobljenost, ki izhaja iz izvajanja različnih sistemov poročanja držav članic, bi bilo treba določiti pravila glede zahtev Unije za digitalno poročanje. Taka pravila bi morala zagotavljati davčnim upravam informacije za vsako posamično transakcijo, da se omogoči navzkrižno preverjanje podatkov, povečajo nadzorne zmogljivosti davčnih uprav in ustvari učinek odvračanja v zvezi z neskladnostjo, hkrati pa zmanjšajo stroški izpolnjevanja obveznosti za podjetja, ki poslujejo v različnih državah članicah, in odpravijo ovire na notranjem trgu.

(5)

Da bi se davčnim zavezancem in davčnim upravam olajšala avtomatizacija postopka poročanja, bi bilo treba transakcije, o katerih se poroča davčnim upravam, dokumentirati elektronsko. Uporaba elektronskega izdajanja računov bi morala postati privzeti sistem za izdajanje računov. Kljub temu bi bilo treba državam članicam dovoliti, da za domače dobave odobrijo izdajanje računov v drugih oblikah.

(6)

Da bi bila interoperabilnost čim večja, bi moralo izdajanje elektronskih računov načeloma izpolnjevati evropski standard iz Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2017/1870 (4) (v nadaljnjem besedilu: evropski standard), ki izpolnjuje zahtevo Komisije na podlagi člena 3(1) Direktive 2014/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) po oblikovanju evropskega standarda za semantični podatkovni model osrednjih elementov elektronskega računa. Vendar bi morale imeti države članice še vedno možnost, da za domače dobave dovolijo druge standarde.

(7)

Države članice, pristojne za določitev pravil o izdajanju računov, bi morale sprejeti ukrepe, ki bi lahko vključevali akreditacijske sheme, da bi zagotovile, da so elektronski računi, ki jih izdajo davčni zavezanci, skladni s tehnično sintakso in semantiko dovoljenih standardov ter da vsebujejo vse potrebne podatke, določene s temi standardi. Ti ukrepi bi se morali sprejeti za davčne zavezance, ki morajo izdati račun, ali za tretje ponudnike storitev ali za oboje. Osebe, za katere veljajo taki ukrepi, bodo odgovorne za njihovo uporabo. Kljub temu ti ukrepi davčnim zavezancem ne bi smeli preprečevati, da izberejo način za izdajanje in pošiljanje računov svojim strankam, torej da to storijo sami ali s posredovanjem tretjih oseb ali prek javnega portala, če je ta na voljo.

(8)

Učinkovitost nacionalnih sistemov digitalnega poročanja bi lahko bila ogrožena, če davčni zavezanci ne izpolnjujejo obveznosti izdajanja elektronskih računov v zvezi s transakcijami, za katere velja obveznost poročanja. Zaradi digitalizacije transakcij in gospodarskih izmenjav ter ciljev te direktive v zvezi z digitalizacijo DDV, tudi za zagotovitev učinkovitejšega boja proti goljufijam, bi morale imeti države članice možnost določiti, da je elektronski račun, izdan v skladu z zahtevanimi standardi iz Direktive 2006/112/ES, bistven pogoj za pravico do odbitka ali vračila dolgovanega ali plačanega DDV.

(9)

Opredelitev pojma „elektronski račun“ bi morala biti usklajena z opredelitvijo iz Direktive 2014/55/EU, da se doseže standardizacija na področju poročanja o DDV. Zato bi morala opredelitev pojma „elektronski račun“ zajemati samo elektronske račune, ki bodo izdani, poslani in prejeti v strukturirani elektronski obliki, ki omogoča njihovo avtomatizirano in elektronsko obdelavo. Obveznost uporabe strukturirane oblike bi morala veljati vsaj za podatke, ki jih je treba sporočiti. V opredelitev bi bilo torej treba zajeti hibridne račune, ki združujejo podatke, vgrajene v strukturirani obliki, in podatke, vgrajene v nestrukturirani, človeku berljivi obliki, če taki računi vključujejo vse podatke, ki jih je treba sporočiti v strukturirani obliki.

(10)

Za učinkovito izvajanje sistema poročanja o DDV morajo informacije brez odlašanja prispeti do davčne uprave. Zato bi bilo treba rok za izdajo računa za čezmejne transakcije določiti na deset delovnih dni po nastanku obdavčljivega dogodka.

(11)

Elektronski račun bi moral olajšati samodejno pošiljanje podatkov, potrebnih za namene nadzora, davčni upravi. V ta namen bi moral elektronski račun vsebovati vse podatke, ki jih je treba v strukturirani obliki poslati davčni upravi na podlagi zahtev za digitalno poročanje.

(12)

Uvedba elektronskih računov kot privzete metode za dokumentiranje transakcij za DDV ne bi bila mogoča, če bi uporaba elektronskega računa ostala pogojena s strinjanjem prejemnika, zlasti v kontekstu med podjetji. Zato pri računih, izdanih davčnim zavezancem in pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, takšno strinjanje ne bi več smelo biti potrebno za izdajanje elektronskih računov, ki izpolnjujejo evropski standard, razen če je država članica uporabila možnost, da dovoli papirnate račune ali račune v elektronski obliki, ki niso elektronski računi. V primerih, kadar država članica dovoli uporabo drugih standardov za dobavo blaga ali opravljanje storitev na svojem ozemlju, bi morala imeti ta država članica možnost določiti, da strinjanje prejemnika računov, izdanih v skladu s temi standardi, ni potrebno. Ko se elektronski računi izdajajo drugim osebam, bi moralo biti njihovo izdajanje še vedno pogojeno s strinjanjem prejemnika.

(13)

Komisija je izpolnila svojo obveznost iz člena 237 Direktive 2006/112/ES, in sicer da Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o vplivu pravil o izdajanju računov, ki veljajo od 1. januarja 2013, zlasti na obseg dejanskega zmanjšanja upravnih obremenitev za podjetja. Ker je ta obveznost že izpolnjena, bi jo bilo treba iz navedene direktive črtati.

(14)

Obveznost predložitve rekapitulacijskih poročil za poročanje o transakcijah znotraj Skupnosti bi bilo treba odpraviti, saj bodo take transakcije zajete v področje uporabe zahtev za digitalno poročanje za čezmejno dobavo blaga in opravljanje storitev, vendar s podrobnejšimi in pravočasnimi informacijami.

(15)

Da bi države članice davčnim zavezancem olajšale pošiljanje podatkov o računih davčnim upravam, bi jim morale dati na voljo sredstva, potrebna za tako pošiljanje. Ta sredstva bi morala omogočati, da se podatki pošljejo neposredno s strani davčnih zavezancev ali v njihovem imenu s strani tretjih oseb ali preko javnega portala, če je ta na voljo.

(16)

Informacije, ki jih je treba poslati skladno z zahtevami za digitalno poročanje za čezmejno dobavo blaga in opravljanje storitev, bi morale biti podobne tistemu, kar je bilo poslano v rekapitulacijskih poročilih, vendar je treba od davčnih zavezancev zahtevati, da predložijo dodatne podatke, vključno z bančnimi podatki, da lahko davčne uprave spremljajo ne le blago, temveč tudi pretok kapitala.

(17)

Izogibati bi se bilo treba nalaganju nepotrebnih upravnih bremen davčnim zavezancem, ki delujejo v različnih državah članicah. Zato bi morali imeti taki davčni zavezanci možnost, da svojim davčnim upravam zahtevane informacije predložijo z uporabo evropskega standarda. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da določijo dodatne oblike za sporočanje podatkov, da bi se nekaterim davčnim zavezancem olajšalo zagotavljanje zahtevanih informacij.

(18)

Da bi dosegli potrebno harmonizacijo pri sporočanju podatkov o čezmejni dobavi blaga in opravljanju storitev, bi morali biti podatki, ki se sporočajo, enaki v vseh državah članicah, države članice pa ne bi smele imeti možnosti zahtevati dodatnih podatkov.

(19)

Pomembno je, da imajo davčne uprave na voljo potrebne podatke o vseh transakcijah, za katere velja obveznost poročanja. Za doseganje tega cilja se zdi razumno, da se od stranke zahteva, naj sporoči transakcijo. To bi omogočilo navzkrižno preverjanje podatkov s podatki, ki jih zagotovi dobavitelj, in zagotovilo, da imajo davčne uprave potrebne podatke, kadar dobavitelj ni izpolnil obveznosti poročanja. Vendar je možno, da so z ukrepi, ki jih države članice sprejmejo v zvezi z izdajanjem računov in poročanjem, zagotovljena zadostna jamstva, da bo dobavitelj podatke davčni upravi posredoval ob izdaji računa. V teh okoliščinah bi bilo treba državam članicam dovoliti, da se odločijo za izvzetje od tega pravila ter pridobitelja blaga in prejemnika storitev izključijo iz obveznosti poročanja o podatkih o teh transakcijah.

(20)

Več držav članic je uvedlo različne zahteve za poročanje o transakcijah na njihovem ozemlju, kar povzroča znatno upravno breme za davčne zavezance, ki poslujejo v različnih državah članicah, saj morajo za izpolnjevanje teh zahtev prilagoditi svoje računovodske sisteme. Da bi se izognili stroškom, ki nastanejo zaradi takšne raznolikosti, bi sistemi, ki so jih države članice uvedle za poročanje o dobavi blaga in opravljanju storitev za plačilo med davčnimi zavezanci na njihovem ozemlju, morali ustrezati značilnostim sistema, ki se uporablja za čezmejno dobavo blaga in opravljanje storitev. Države članice bi morale zagotoviti elektronska sredstva za pošiljanje informacij in, tako kot pri čezmejni dobavi blaga in opravljanju storitev, davčnemu zavezancu omogočati, da podatke predloži v skladu z evropskim standardom, lahko pa zadevna država članica da na voljo dodatne standarde za pošiljanje podatkov. Države članice bi morale dovoliti, da se podatki pošljejo neposredno s strani davčnega zavezanca ali v imenu tega davčnega zavezanca s strani tretje osebe in bi lahko dovolile uporabo javnega portala, če je ta na voljo.

(21)

Za države članice ne bi smelo biti obvezno, da uvedejo zahtevo za digitalno poročanje v realnem času na podlagi transakcij o dobavi blaga in opravljanju storitev za plačilo na njihovem ozemlju, razen o tistih, za katere veljajo zahteve za poročanje za čezmejno dobavo blaga in opravljanje storitev. Vendar, če tako zahtevo uvedejo v prihodnosti, bi to morale storiti v skladu z novimi pravili o zahtevah za digitalno poročanje o samodobavi in dobavi blaga ter samoopravljanju in opravljanju storitev med davčnimi zavezanci na ozemlju države članice, ki izpolnjujejo zahteve za digitalno poročanje za čezmejno dobavo blaga in opravljanje storitev. Države članice, ki že imajo vzpostavljen sistem poročanja o teh transakcijah, bi ga morale prilagoditi, da bi se podatki sporočali v skladu z zahtevami za digitalno poročanje o samodobavi in dobavi blaga ter samoopravljanju in opravljanju storitev med davčnimi zavezanci na ozemlju države članice.

(22)

Za oceno učinkovitosti zahtev za digitalno poročanje bi morala Komisija pripraviti poročilo o oceni, v katerem bi ocenila učinek izdajanja elektronskih računov ter zahtev za digitalno poročanje znotraj Skupnosti in na nacionalni ravni na učinkovitost pobiranja DDV in zmanjšanje vrzeli pri pobiranju DDV ter na stroške izvajanja in izpolnjevanja obveznosti za davčne zavezance in davčne uprave, da bi preverila, ali so cilji sistema doseženi ali pa bi bilo treba sistem dodatno prilagoditi.

(23)

Države članice bi morale imeti možnost, da še naprej izvajajo druge ukrepe za zagotovitev pravilnega pobiranja DDV in za preprečevanje utaj. Vendar ne bi smele imeti možnosti, da za transakcije, za katere veljajo zahteve za digitalno poročanje, nalagajo dodatne splošne obveznosti poročanja na podlagi transakcij, razen če se to na nacionalni ravni zahteva za pripravo in predložitev obračuna DDV ali za namene revizije. To pomeni, da bi države članice morale imeti možnost, da skupaj z obveznostmi poročanja v realnem času, določenimi v tej direktivi, ohranijo svoja domača orodja za poročanje, ki temeljijo na primer na sistemu SAF-T, ter obveznosti poročanja, ki niso splošne, kot so tiste, ki se nanašajo na registrske blagajne. Poleg tega možnost držav članic, da pri revizijah zahtevajo informacije od davčnih zavezancev, ne bi smele biti omejene, saj se take informacije pridobijo le na zahtevo države članice in niso rezultat dejavnega poročanja davčnih zavezancev.

(24)

Zaradi poenostavitve postopka pobiranja DDV ali zaradi preprečevanja nekaterih oblik davčnih utaj ali izogibanja davkom je več držav članic, po potrebi s predhodnim dovoljenjem na podlagi člena 395 Direktive 2006/112/ES, uvedlo nacionalno obveznost digitalnega poročanja v realnem času na podlagi transakcij. Te države članice in davčni zavezanci s sedežem na njihovem ozemlju so nedavno veliko vložili v to, da bi zagotovili delovanje teh sistemov in doseganje teh ciljev. Glede na to bi morale te države članice – da zagotovijo, da se podatki sporočajo v skladu z zahtevami za digitalno poročanje o samodobavi in dobavi blaga ter samoopravljanju in opravljanju storitev med davčnimi zavezanci na njihovem ozemlju – svoje sisteme izjemoma prilagoditi šele do leta 2035, razen če se v poročilu Komisije o oceni razkrijejo pomanjkljivosti v delovanju sistema čezmejnega digitalnega poročanja, zaradi česar bi se lahko po potrebi dodatno podaljšal rok za prilagoditev njihovega nacionalnega sistema poročanja.

(25)

Platformno gospodarstvo je povzročilo nekatere težave pri uporabi pravil o DDV, zlasti pri določitvi obdavčljivega statusa ponudnika storitve ter enakih konkurenčnih pogojih za mala in srednja podjetja ter druga podjetja.

(26)

Platformno gospodarstvo je privedlo do neupravičenega izkrivljanja konkurence med dobavami blaga ali opravljanjem storitev, ki se izvedejo prek spletnih platform in niso obdavčene z DDV, ter tistimi, ki se izvedejo v tradicionalnem gospodarstvu in za katere se DDV plačuje. Izkrivljanje je bilo najhujše v dveh za e-trgovanjem največjih sektorjih platformnega gospodarstva, in sicer v sektorju kratkoročnega oddajanja nastanitve v najem in sektorju cestnega potniškega prometa. Znano je, so te razlike lahko bolj očitne v nekaterih državah članicah kot v drugih.

(27)

Za odpravo izkrivljanja konkurence v sektorju kratkoročnega oddajanja nastanitve v najem in sektorju cestnega prevoza potnikov je treba določiti pravila za spremembo vloge, ki jo imajo platforme pri pobiranju DDV, tako da postanejo „domnevni dobavitelj“. V skladu s tem modelom domnevnega dobavitelja, ki je pravna fikcija, ki ne vpliva na pravila zunaj zakonodaje o DDV, bi morale DDV obračunati platforme, kadar ga ne obračunajo osnovni dobavitelji, ker sami na primer niso davčni zavezanci ali so davčni zavezanci, ki uporabljajo posebno ureditev za mala podjetja.

(28)

Za ohranitev nevtralnost DDV, se platforme ne bi smele šteti za domnevne dobavitelje in torej ne bi smele obračunavati DDV, kadar osnovni dobavitelji navedejo identifikacijsko številko za DDV in izjavijo, da bodo obračunali DDV, ki bi ga sicer moral plačati domnevni dobavitelj.

(29)

Kadar pa države članice menijo, da na njihovem ozemlju ni takega izkrivljanja konkurence, jim je primerno dati možnost, da davčne zavezance, ki na njihovem ozemlju uporabljajo posebno ureditev za mala podjetja in bi bili sicer sistematično zajeti v okviru pravila o domnevnem dobavitelju, izključijo s področja uporabe tega pravila. Države članice bi morale imeti možnost določiti pogoje, pod katerimi se ta možnost izvaja. Kadar se ta možnost izvaja, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da jo uporabljajo na način, ki ne povzroča nesorazmernega upravnega bremena osebi, ki opravlja storitve kratkoročnega oddajanja nastanitve v najem ali storitve cestnega prevoza potnikov, ali davčnemu zavezancu, ki omogoča tako opravljanje storitev. V zvezi s tem se zahtevanje informacij, potrebnih za ugotovitev, ali osnovni dobavitelj uporablja posebno ureditev za mala podjetja, ne bi smelo šteti za nesorazmerno. Vendar pa, kadar država članica izkoristi tako možnost, to ne posega v splošno odgovornost platform, da spoštujejo pravilo domnevnega dobavitelja.

(30)

Za zagotovitev minimalne stopnje skladnosti med različnimi nacionalnimi sistemi DDV v zvezi z obravnavo opravljanja storitev kratkoročnega oddajanja nastanitve v najem bi bilo treba šteti, da ima taka storitev oddajanja, če je neprekinjena, se zagotavlja isti osebi in traja največ 30 noči, podobno funkcijo kot hotelski sektor. Da pa bi se države članice prilagodile različnim nacionalnim posebnostim sektorja, bi morale imeti možnost, da za storitve kratkoročnega oddajanja nastanitve v najem v skladu s svojo nacionalno zakonodajo določijo nekatera merila, pogoje in omejitve.

(31)

Države članice različno razlagajo kraj opravljanja storitve omogočanja, ki jo platforme opravljajo za osebe, ki niso davčni zavezanci. Zato je treba to pravilo pojasniti in zagotoviti, da velja skupno merilo.

(32)

Da bi preprečili situacije, v katerih so platforme vključene v posebno ureditev za potovalne agencije v zvezi s transakcijami, za katere se štejejo za domnevnega dobavitelja, bi bilo treba pojasniti, da te transakcije ne spadajo na področje uporabe navedene posebne ureditve. Podobno bi bilo treba zagotoviti, da potovalne agencije niso vključene v pravilo o domnevnem dobavitelju.

(33)

Ob upoštevanju obstoječih različnih praks v državah članicah v zvezi z identifikacijo davčnih zavezancev je ustrezno določiti daljše prehodno obdobje za začetek uporabe pravila o domnevnem dobavitelju, da se zagotovi nemoten prehod na novo pravilo.

(34)

Ta direktiva ne posega v pravila, določena v drugih pravnih aktih Unije, zlasti Uredbi (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ki ureja druge vidike opravljanja storitev s strani spletnih platform, kot so obveznosti ponudnikov spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci.

(35)

Z direktivama Sveta (EU) 2017/2455 (7) in (EU) 2019/1995 (8) je bila Direktiva 2006/112/ES spremenjena glede pravil o DDV, ki urejajo obdavčevanje dejavnosti čezmejnega e-trgovanja med podjetji in potrošniki v Uniji. Navedeni direktivi o spremembah sta zmanjšali izkrivljanje konkurence, izboljšali upravno sodelovanje in uvedli številne poenostavitve. Čeprav so bile spremembe, uvedene z navedenima direktivama, ki se uporabljata od 1. julija 2021, večinoma uspešne, je potreba po nekaterih izboljšavah.

(36)

Nekatera obstoječa pravila bi bilo treba pojasniti. To vključuje pravilo o izračunu praga na podlagi koledarskega leta v višini 10 000 EUR iz člena 59c Direktive 2006/112/ES, pod katerim sta lahko opravljanje telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev ter prodaja blaga na daljavo znotraj Skupnosti, ki ju izvaja izvajalec oziroma dobavitelj s sedežem v Uniji, ki ima sedež samo v eni državi članici, še naprej predmet DDV v državi članici, v kateri ima sedež tisti davčni zavezanec, ki opravlja telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve, oziroma v kateri je blago ob začetku odpošiljanja ali prevoza. Člen 59c Direktive 2006/112/ES bi bilo treba spremeniti, da se zagotovi, da se v izračun praga v višini 10 000 EUR vključi samo prodaja blaga na daljavo znotraj Skupnosti, ki se dobavi iz države članice, v kateri ima davčni zavezanec sedež, ne pa tudi prodaja na daljavo iz zaloge blaga v drugi državi članici. Druge manjše spremembe so potrebne za pojasnitev nekaterih praktičnih vidikov, kot je zagotavljanje naslova spletnega mesta.

(37)

Direktivo 2006/112/ES bi bilo tudi treba spremeniti, da se pojasni, da na področje uporabe posebne ureditve za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Uniji, in sicer neunijska ureditev „vse na enem mestu“ (VEM) (v nadaljnjem besedilu: neunijska VEM), spadajo vse storitve med podjetji in potrošniki, ki jih v Uniji opravljajo davčni zavezanci s sedežem zunaj Unije, in ne zgolj storitve za prejemnike s sedežem v Uniji. Potem ko so bila z Direktivo Sveta (EU) 2022/542 (9) uvedena nova pravila o stopnjah DDV in, da se zajame oprostitve iz člena 151 Direktive 2006/112/ES v zvezi z dobavo blaga in opravljanjem storitev, med drugim v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov in za določene mednarodne organizacije, je treba ureditve VEM iz naslova XII, poglavje 6, Direktive 2006/112/ES razširiti tako, da bodo zajemale dobavo blaga in opravljanje storitev z ničelno davčno stopnjo ter dobavo blaga in opravljanje storitev, oproščena DDV, s pravico do odbitka. Poleg tega bi bilo treba Direktivo 2006/112/ES spremeniti tudi, da se pojasni rok, do katerega lahko davčni zavezanec, ki uporablja posebne ureditve, spremeni ustrezne obračune DDV v treh obstoječih poenostavitvenih ureditvah: neunijski VEM, unijski VEM in uvozni VEM (UVEM). To pojasnilo bi moralo davčnim zavezancem, registriranim za te ureditve, omogočiti spremembe ustreznih obračunov DDV do roka za predložitev teh obračunov. Poleg tega bi bilo treba pojasniti, da so spremembe prejšnjih obračunov DDV dovoljene le v obračunih DDV za naslednja davčna obdobja. Poleg tega bi bilo treba v zvezi z dobavo blaga in opravljanjem storitev v okviru poenostavitvenih ureditev unijske VEM in neunijske VEM jasno opredeliti čas nastanka obdavčljivega dogodka, da države članice ne bi različno uporabljale pravil.

(38)

Identifikacija za DDV je na splošno potrebna v vsaki državi članici, v kateri se izvajajo obdavčljive transakcije. Da pa bi se zmanjšalo število primerov, v katerih se zahteva več registracij za DDV, je bilo z Direktivo (EU) 2017/2455 v Direktivi 2006/112/ES uvedenih več ukrepov za zmanjšanje potrebe po več registracijah za DDV. Da bi dodatno zmanjšali potrebo po več registracijah za DDV, je bilo opredeljenih več ukrepov za razširitev, s katerimi bi se podprl cilj enotne registracije za DDV v Uniji. Zato bi bilo treba določiti pravila za zagotovitev teh ukrepov za razširitev.

(39)

Med drugimi ukrepi je bilo z Direktivo (EU) 2017/2455 razširjeno področje uporabe mini VEM, da je postala obsežnejša VEM, ki zajema vse čezmejno opravljanje storitev za osebe, ki niso davčni zavezanci, v Uniji in vso prodajo blaga na daljavo znotraj Skupnosti. Izjemoma lahko določeno domačo dobavo blaga v okviru unijske ureditve VEM prijavijo tudi elektronski vmesniki, kot so trgi in platforme, ki postanejo domnevni dobavitelji za določeno dobavo blaga v Uniji. Da bi podprli cilj enotne registracije za DDV v Uniji, bi bilo treba področje uporabe unijske ureditve VEM dodatno razširiti na drugo dobavo blaga, vključno z domačo dobavo blaga med podjetji in potrošniki v Uniji, ki jo opravijo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v državi članici potrošnje, s čimer se zagotovi, da se podjetjem ni treba registrirati za DDV v vsaki državi članici, v kateri poteka taka dobava blaga za potrošnike.

(40)

DDV običajno zaračuna in obračuna dobavitelj blaga ali izvajalec storitev. Vendar lahko države članice v nekaterih okoliščinah določijo, da je v okviru mehanizma obrnjene davčne obveznosti dolgovani DDV dolžan obračunati prejemnik ali pridobitelj, ne pa dobavitelj ali izvajalec. Za dodatno podporo cilju enotne registracije za DDV v Uniji bi bilo treba določiti pravila, da je treba mehanizem obrnjene davčne obveznosti obvezno uporabljati v primerih, ko dobavitelji nimajo sedeža v državi članici, v kateri je treba plačati DDV, in v njej niso identificirani za DDV. Pri dobavljanju blaga ali opravljanju storitev za osebo, ki je identificirana za DDV v državi članici, v kateri je dobava blaga ali opravljanje storitve obdavčljivo, bi morali ti dobavitelji ali izvajalci uporabljati obrnjeno davčno obveznost. Za namene nadzora je treba tako dobavo blaga ali opravljanje storitve navesti v rekapitulacijskem poročilu. Poleg obvezne uporabe bi morale imeti države članice možnost mehanizem obrnjene davčne obveznosti uporabiti tudi za blago ali storitve, ki jih dobavijo oziroma izvedejo gospodarski subjekti brez sedeža, ki dobavljajo blago ali opravljajo storitve za prejemnika, ne glede na njegov status. Vendar bi morala biti dobava blaga ali opravljanje storitve, za katero se uporablja maržna ureditev iz naslova XII, poglavje 4, Direktive 2006/112/ES, izključena iz mehanizma obrnjene davčne obveznosti.

(41)

Z Direktivo (EU) 2017/2455 je bila v Direktivo 2006/112/ES uvedena specifična poenostavitev, in sicer UVEM, zasnovana za zmanjšanje regulativnega bremena v zvezi z DDV pri uvozu nekaterega blaga nizke vrednosti za potrošnike v Uniji. Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Direktive 2006/112/ES bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za boljše zagotavljanje pravilne uporabe in postopka preverjanja identifikacijskih številk za DDV za UVEM, kadar je namen uveljavljanje oprostitve iz navedene direktive. To pooblastilo bi moralo Komisiji omogočiti, da sprejme izvedbeni akt za uvedbo posebnih ukrepov za preprečevanje nekaterih vrst davčnih utaj ali izogibanja davkom. Taki posebni ukrepi med drugim vključujejo povezavo edinstvene številke pošiljke z identifikacijsko številko za DDV za UVEM. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(42)

Kadar dobavitelj ni identificiran za DDV v državi članici, v kateri je treba plačati DDV, se mora registrirati za DDV. Zlasti kadar davčni zavezanec prenaša lastno blago v drugo državo članico, med drugim za namene svoje dejavnosti, povezane z e-trgovanjem, se mora zaradi prenosa registrirati v državah članicah, iz katerih in v katere lastno blago prenaša. V skladu s ciljem enotne registracije za DDV v Uniji bi bilo treba primere, v katerih se zahteva več registracij za DDV, še bolj zmanjšati z določitvijo uporabe nove ureditve v okviru ureditev VEM. Taka nova ureditev bi morala biti posebej zasnovana za poenostavitev izpolnjevanja obveznosti DDV, povezanih z določenimi prenosi lastnega blaga. Poleg tega bi moral davčni zavezanec, kadar prenos lastnega blaga opravi za račun drugega davčnega zavezanca in kolikor prenos ni izveden na izrecno zahtevo drugega davčnega zavezanca, lastniku tega blaga sporočiti nekatere informacije v zvezi s prenosom.

(43)

V Direktivi 2006/112/ES je določena poenostavljena obravnava DDV, ki se uporablja za blago, preneseno v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic, kadar so izpolnjeni nekateri pogoji. Ker je poenostavitvena ureditev VEM za prenose lastnega blaga celovita in zajema čezmejno gibanje blaga, ki je trenutno zajeto v ureditvah skladiščenja na odpoklic na podlagi člena 17a Direktive 2006/112/ES, je treba te ureditve postopno odpraviti z vključitvijo končnega datuma pred popolno odpravo določb o skladiščenju na odpoklic v navedeni direktivi. Zato bi bilo treba določiti končni datum 30. junij 2028, po katerem ne bo več mogoče izvajati novih ureditev skladiščenja na odpoklic. Za ureditve skladiščenja na odpoklic, ki se začnejo 30. junija 2028 ali prej, bi se morali še naprej uporabljati ustrezni pogoji, vključno z 12-mesečnim rokom za prenos lastništva nad blagom na predvidenega pridobitelja. Poleg vključitve novega končnega datuma bi bilo treba določiti, da se navedene ureditve prenehajo uporabljati 30. junija 2029, saj po tem datumu ne bodo več potrebne.

(44)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (11) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(45)

Ker ciljev te direktive, in sicer prilagoditve sistema DDV digitalni dobi, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se, zaradi potrebe po harmonizaciji in spodbujanju uporabe zahtev za digitalno poročanje, izboljšanju obravnave DDV v zvezi s platformami in zmanjšanju števila primerov, v katerih se mora podjetje registrirati v drugih državah članicah, lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(46)

Direktivo 2006/112/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

v členu 143 se vstavi naslednji odstavek:

(*1)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2011/182/oj)."

(*2)  Uredba Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (UL L 268, 12.10.2010, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2010/904/oj).“;"

(2)

v členu 218 se doda naslednji odstavek:

„Z odstopanjem od prvega odstavka tega člena lahko države članice v skladu s pogoji, ki jih določijo, od davčnih zavezancev s sedežem na njihovem ozemlju zahtevajo, da izdajajo elektronske račune za dobavo blaga in opravljanje storitev na njihovem ozemlju, razen tistih iz člena 262.“

(3)

v členu 232 se doda naslednji odstavek:

„Z odstopanjem od prvega odstavka tega člena lahko države članice, ki uporabljajo možnost iz člena 218, drugi odstavek, določijo, da za uporabo elektronskih računov, ki jih izdajo davčni zavezanci s sedežem na njihovem ozemlju, ni potrebno soglasje prejemnika s sedežem na njihovem ozemlju.“.

(1)

člen 14a se nadomesti z naslednjim:

(2)

člen 17a se spremeni:

(3)

v naslovu V, poglavje 3a, se naslov nadomesti z naslednjim:

(4)

člen 59c se spremeni:

(5)

člen 66 se nadomesti z naslednjim:

(6)

v členu 167a se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Države članice lahko v okviru izbirne ureditve določijo, da se pravica do odbitka davčnega zavezanca, za katerega nastane obveznost obračuna DDV le v skladu s členom 66(1), točka (b), odloži, dokler DDV za temu davčnemu zavezancu dobavljeno blago ali opravljene storitve ni plačan dobavitelju.“

(7)

v členu 226 se točka 7a nadomesti z naslednjim:

;

(8)

člen 237 se črta;

(9)

člen 359 se nadomesti z naslednjim:

(10)

v členu 361(1) se točka (c) nadomesti z naslednjim:

;

(11)

člen 368 se nadomesti z naslednjim:

(12)

vstavi se naslednji člen:

(13)

v členu 369j se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v zvezi s svojimi obdavčljivimi dejavnostmi, zajetimi v tej posebni ureditvi, ne sme odbiti DDV, ki nastane v državah članicah potrošnje, na podlagi člena 168 te direktive. Ne glede na člen 1, točka 1, Direktive 86/560/EGS ter člen 2, točka 1, člen 3 in člen 8(1), točka (e), Direktive 2008/9/ES se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo v skladu z navedenima direktivama. Člen 2(2) in člen 4(2) Direktive 86/560/EGS se ne uporabljata za vračila v zvezi z blagom ali storitvami, ki se uporabljajo za dobave blaga, zajete v tej posebni ureditvi.“

(14)

v členu 369m se vstavi naslednji odstavek:

(15)

člen 369p se spremeni:

(16)

v členu 369w se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v zvezi s svojimi obdavčljivimi dejavnostmi, zajetimi v tej posebni ureditvi, ne sme odbiti DDV, ki nastane v državah članicah potrošnje, na podlagi člena 168 te direktive. Ne glede na člen 1, točka (1), Direktive 86/560/EGS ter člen 2, točka (1), člen 3 in člen 8(1), točka (e), Direktive 2008/9/ES se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedenima direktivama. Člen 2(2) in člen 4(2) Direktive 86/560/EGS se ne uporabljata za vračila v zvezi z blagom ali storitvami, ki se uporabljajo za dobave blaga, zajete v tej posebni ureditvi.“.

(1)

vstavi se naslednji člen:

(2)

vstavi se naslednji člen:

(3)

člen 135 se spremeni:

(4)

vstavi se naslednji člen:

(5)

člen 138 se spremeni:

(6)

vstavi se naslednji člen:

(7)

člen 194 se nadomesti z naslednjim:

(8)

v členu 222 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Za dobave blaga v skladu s pogoji iz člena 138, ali dobave blaga ali opravljanje storitev, za katere DDV plača pridobitelj ali prejemnik v skladu s členoma 194 in 196, se račun izda najpozneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.“

(9)

v členu 226 se točka 4 nadomesti z naslednjim:

;

(10)

člen 242a se spremeni:

(11)

vstavi se naslednji člen:

(12)

v členu 262 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(13)

v členu 288(1) se točka (c) nadomesti z naslednjim:

;

(14)

v členu 306 se doda naslednji odstavek:

(15)

v naslovu XII, poglavje 6, se naslov nadomesti z naslednjim:

(16)

člen 365 se nadomesti z naslednjim:

(17)

v naslovu XII, poglavje 6, oddelek 3, se naslov nadomesti z naslednjim:

(18)

člen 369a se spremeni:

(19)

člen 369b se nadomesti z naslednjim:

(20)

člen 369g se nadomesti z naslednjim:

(21)

člen 369p se spremeni:

(22)

člen 369t se nadomesti z naslednjim:

(23)

v naslovu XII, poglavje 6, se doda naslednji oddelek:

(1)

v členu 243 se črta odstavek 3;

(2)

v členu 262 se črta odstavek 2.

(1)

v členu 42 se točka (b) nadomesti z naslednjim:

;

(2)

v členu 138 se odstavek 1a nadomesti z naslednjim:

(3)

v členu 168 se doda naslednji odstavek:

„Kadar za transakcijo veljajo zahteve za poročanje iz člena 271a(1), lahko države članice v skladu s pogoji, ki jih določijo, predpišejo, da ima pridobitelj ali prejemnik pravico odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal, ali zahtevati njegovo vračilo le, če ima ta pridobitelj ali prejemnik elektronski račun, izdan v skladu z zahtevami iz člena 218(3).“

(4)

člen 217 se nadomesti z naslednjim:

(5)

člen 218 se nadomesti z naslednjim:

(*3)  Direktiva 2014/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o izdajanju elektronskih računov pri javnem naročanju (UL L 133, 6.5.2014, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2014/55/oj).“;"

(6)

v členu 222 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Za blago, dobavljeno v skladu s pogoji iz člena 138, ali dobave blaga ali opravljanje storitev, za katere DDV plača pridobitelj ali prejemnik na podlagi členov 194 do 197, se račun izda najpozneje deset dni po obdavčljivem dogodku.

V primeru predplačila pred dobavo blaga ali opravljanjem storitev, za katere DDV plača pridobitelj ali prejemnik na podlagi členov 194 do 197, se račun izda najpozneje deset dni po prejemu predplačila.“

(7)

člen 223 se nadomesti z naslednjim:

(8)

člen 226 se spremeni:

(9)

člen 232 se nadomesti z naslednjim:

(10)

v členu 233(2) se uvodni del spremeni:

„Poleg postopkov za nadzor poslovanja iz odstavka 1 sta v nadaljevanju navedena primera tehnologij, ki zagotavljajo pristnost izvora in celovitost vsebine elektronskega računa ali dokumentov ali sporočil v elektronski obliki, ki niso elektronski računi:“

(11)

člen 235 se nadomesti z naslednjim:

(12)

člen 236 se nadomesti z naslednjim:

(13)

v naslovu XI, poglavje 6, se naslov nadomesti z naslednjim:

(14)

v naslovu XI, poglavje 6, se za naslovom navedenega poglavja vstavi naslednji naslov oddelka:

(15)

člen 262 se nadomesti z naslednjim:

(16)

člen 263 se nadomesti z naslednjim:

(17)

člen 264 se nadomesti z naslednjim:

(18)

členi 265 do 271 se črtajo;

(19)

v naslovu XI, poglavje 6, se doda naslednji oddelek:

(20)

člen 273 se nadomesti z naslednjim: