(1)

Unija temelji na solidarnosti, tako med državljani kot med državami članicami. Ta univerzalna in skupna vrednota usmerja ukrepe Unije in zagotavlja potrebno enotnost pri reševanju sedanjih in prihodnjih družbenih izzivov, s katerimi so se mladi Evropejci pripravljeni spopadati z izražanjem solidarnosti v praksi. Člen 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) poudarja solidarnost kot eno od ključnih načel Unije. Načelo solidarnosti je navedeno tudi v členu 21(1) PEU kot eden od temeljev zunanjega delovanja Unije.

(2)

Glede na znatno povečanje humanitarnih potreb na svetovni ravni ter zaradi večjega spodbujanja solidarnosti in prepoznavnosti humanitarne pomoči med državljani Unije je treba razviti solidarnost med državami članicami in s tretjimi državami, ki so jih prizadele naravne nesreče ali nesreče, ki jih je povzročil človek.

(3)

Prostovoljske dejavnosti na področju humanitarne pomoči bi morale prispevati k humanitarnemu odzivanju na podlagi potreb in temeljiti na Evropskem soglasju o humanitarni pomoči, določenem v Skupni izjavi Sveta ter predstavnikov vlad držav članic na zasedanju Sveta, Evropskega parlamenta in Evropske komisije z naslovom „Evropsko soglasje o humanitarni pomoči“ (4). Spodbujati bi bilo treba mednarodno humanitarno pravo in pravo o človekovih pravicah.

(4)

Po potrebi bi bilo treba upoštevati osrednjo in splošno usklajevalno vlogo Urada Združenih narodov (ZN) za usklajevanje humanitarnih aktivnosti pri spodbujanju usklajenega mednarodnega odziva na humanitarne krize.

(5)

Prostovoljske dejavnosti na področju humanitarne pomoči bi morale prispevati k ustreznemu humanitarnemu odzivanju, ki krepi upoštevanje vidika spola v politiki Unije za humanitarno pomoč in spodbuja ustrezne humanitarne odzive na specifične potrebe žensk in moških vseh starosti. Pri prostovoljskih dejavnostih na področju humanitarne pomoči bi bilo treba upoštevati potrebe in zmogljivosti ljudi v najbolj ranljivem položaju, tudi žensk in otrok, ter najbolj ogroženih ljudi.

(6)

Pri prostovoljskih dejavnostih na področju humanitarne pomoči bi si bilo treba prizadevati, da se prispeva k večji uspešnosti in učinkovitosti humanitarne pomoči Unije v skladu z načeli dobrega humanitarnega donatorstva.

(7)

V govoru o stanju v Uniji z dne 14. septembra 2016 je bila poudarjena potreba po vlaganju v mlade in napovedana ustanovitev programa Evropska solidarnostna enota, da bi se za mlade po vsej Uniji ustvarile priložnosti, da bi lahko pomembno prispevali k družbi, pokazali solidarnost in razvijali svoje spretnosti, pri čemer bi dobili ne le delovne izkušnje, temveč tudi neprecenljive človeške izkušnje.

(8)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 7. decembra 2016 z naslovom „Evropska solidarnostna enota“ poudarila, da je treba okrepiti temelje solidarnostnega dela po vsej Evropi, mladim ponuditi več kakovostnejših priložnosti za solidarnostne aktivnosti na različnih področjih ter podpirati nacionalne, regionalne in lokalne akterje v njihovih prizadevanjih za spopadanje z različnimi izzivi in krizami. Z navedenim sporočilom se je začela prva faza evropske solidarnostne enote, v kateri so bili združeni viri iz različnih programov Unije, da so se mladim po vsej Uniji ponudile priložnosti za prostovoljstvo, pripravništvo ali zaposlitev.

(9)

V okviru te uredbe se „solidarnost“ razume kot čut za individualno in kolektivno odgovornost za skupno dobro, izražen s konkretnimi dejanji.

(10)

Pomemben izraz solidarnosti je sodelovanje pri nudenju pomoči ljudem in skupnostim zunaj Unije, ki potrebujejo humanitarno pomoč, na podlagi temeljnih načel človečnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti.

(11)

Treba je še nadalje razvijati solidarnost z žrtvami kriz in nesreč v tretjih državah, obenem pa med državljani Unije povečati ozaveščenost ter prepoznavnost humanitarne pomoči in prostovoljstva na splošno kot vseživljenjske aktivnosti.

(12)

Unija in države članice so se zavezale k izvajanju agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja iz te agende prek notranjih in zunanjih ukrepov.

(13)

Svet je v sklepih z dne 19. maja 2017 o uresničevanju povezave med humanitarnim delovanjem in razvojem priznal potrebo po povečanju odpornosti z boljšim povezovanjem humanitarne pomoči in razvojnega sodelovanja ter po nadaljnji krepitvi operativnih povezav med dopolnjujočimi se pristopi humanitarne pomoči, razvojnega sodelovanja in preprečevanja konfliktov.

(14)

Mladi bi morali imeti na voljo lahko dostopne in vključujoče priložnosti za udejstvovanje v solidarnostnih aktivnostih, ki bi jim omogočile, da se angažirajo v korist skupnosti ter pri tem pridobijo koristne izkušnje, znanje, spretnosti in kompetence za osebni, izobraževalni, družbeni, državljanski in poklicni razvoj, s tem pa izboljšajo svojo zaposljivost. Te solidarnostne aktivnosti bi morale podpirati tudi mobilnost mladih prostovoljcev, medkulturno ozaveščenost in medkulturni dialog.

(15)

Solidarnostne aktivnosti, ponujene mladim, bi morale omogočati konkretne in koristne prispevke mladih. Solidarnostne aktivnosti bi se morale odzvati na neizpolnjene družbene potrebe ter prispevati h krepitvi skupnosti in državljanske udeležbe. Solidarnostne aktivnosti bi mladim morale ponuditi priložnost, da pridobijo dragoceno znanje, spretnosti in kompetence. Solidarnostne aktivnosti bi jim morale biti finančno dostopne ter se izvajati v varnih in zdravih razmerah.

(16)

Program Evropska solidarnostna enota (v nadaljnjem besedilu: Program) zagotavlja enotno vstopno točko za solidarnostne aktivnosti po vsej Uniji in zunaj nje. Da bi se kar najbolj povečala učinkovitost financiranja Unije in učinek Programa, bi si morala Komisija na usklajen način prizadevati za sinergije med vsemi zadevnimi programi, te sinergije pa ne bi smele voditi do uporabe sredstev za uresničevanje ciljev, ki niso cilji te uredbe. Zagotoviti bi bilo treba skladnost in dopolnjevanje z drugimi zadevnimi politikami Unije, kot je strategija Evropske unije za mlade 2019–2027 (5), in ostalimi ustreznimi programi Unije, zlasti s programom Erasmus+, vzpostavljenim z Uredbo (EU) 2021/817 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Program Evropska solidarnostna enota gradi na prednostih in sinergijah predhodnih ter obstoječih programov, zlasti evropske prostovoljske službe, vzpostavljene z Uredbo (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7), in pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč, vzpostavljene z Uredbo (EU) št. 375/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Zagotoviti bi bilo treba tudi dopolnjevanje z obstoječimi mrežami na ravni Unije, ki so relevantne za aktivnosti v okviru Programa, kot je mreža Eurodesk. Poleg tega bi bilo treba zagotoviti dopolnjevanje med Programom in obstoječimi povezanimi shemami, zlasti nacionalnimi solidarnostnimi shemami, kot so prostovoljstvo, državljanska služba in programi mobilnosti za mlade, da se vzajemno krepita in bogatita učinek in kakovost takšnih shem ter da se po potrebi nadgradijo dobre prakse. Program ne bi smel nadomestiti podobnih nacionalnih shem. Vsem mladim bi bilo treba zagotoviti enak dostop do nacionalnih solidarnostnih aktivnosti.

(17)

Da se njegovo trajanje uskladi s trajanjem večletnega finančnega okvira za obdobje od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2027 (v nadaljnjem besedilu: večletni finančni okvir 2021–2027) iz Uredbe Sveta (EU, Euratom) 2020/2093 (9), bi bilo treba Program vzpostaviti za obdobje sedmih let.

(18)

Kar zadeva razlaganje povezanih pravnih aktov Unije, je primerno, da se tako čezmejno prostovoljstvo kot prostovoljstvo, ki se še naprej podpira na podlagi Uredbe (EU) št. 1288/2013, šteje za enakovredno prostovoljstvu, ki se opravlja v okviru evropske prostovoljske službe.

(19)

Program je zasnovan za odpiranje novih priložnosti za mlade za opravljanje prostovoljskih aktivnosti na področjih, povezanih s solidarnostjo, ter oblikovanje in razvoj solidarnostnih projektov na lastno pobudo. Te priložnosti prispevajo k izboljšanju osebnega, izobraževalnega, družbenega, državljanskega in poklicnega razvoja mladih. Program bi moral podpirati tudi aktivnosti mreženja udeležencev in sodelujočih organizacij ter ukrepe za zagotavljanje kakovosti podprtih aktivnosti in boljše ovrednotenje učnih izidov udeležencev. Namen Programa je tudi prispevati k evropskemu sodelovanju, ki zadeva mlade, ter ozaveščanju o njegovem pozitivnem učinku. Primerno je, da se za ponujene solidarnostne aktivnosti uporablja jasen in podrobno določen postopek za udeležence in sodelujoče organizacije, v katerem so določeni koraki za vse faze solidarnostnih aktivnosti.

(20)

Solidarnostne aktivnosti bi morale imeti potencialno evropsko dodano vrednost in koristiti skupnostim ter spodbujati osebni, izobraževalni, družbeni, državljanski in poklicni razvoj udeležencev. Solidarnostne aktivnosti bi se morale razviti v povezavi z različnimi področji, kot so izobraževanje in usposabljanje, mladinsko delo, zaposlovanje, enakost spolov, podjetništvo, zlasti socialno podjetništvo, državljanstvo in demokratična udeležba, medkulturna ozaveščenost in medkulturni dialog, socialno vključevanje, vključevanje invalidov, varstvo okolja in narave, podnebni ukrepi, preprečevanje nesreč, pripravljenost nanje in obnova po njih, kmetijstvo in razvoj podeželja, preskrba s hrano in neživilskimi izdelki, zdravje in dobro počutje, kultura, vključno s kulturno dediščino, ustvarjalnost, telesna vzgoja in šport, socialna pomoč in socialno varstvo, sprejem in vključevanje državljanov tretjih držav, pri čemer je treba upoštevati izzive, s katerimi se soočajo ljudje z migrantskim ozadjem, teritorialno sodelovanje in kohezija ter čezmejno sodelovanje. Solidarnostne aktivnosti bi morale vključevati kakovostno razsežnost učenja in usposabljanja prek ustreznih aktivnosti, ki se udeležencem ponudijo pred in med solidarnostno aktivnostjo ter po njej.

(21)

Prostovoljstvo znotraj in zunaj Unije pomeni bogato izkušnjo v okviru neformalnega in priložnostnega učenja, krepi pa tudi osebni, družbeno-izobraževalni in poklicni razvoj mladih ter njihovo aktivno državljanstvo, državljansko udeležbo in zaposljivost. Prostovoljstvo ne bi smelo negativno vplivati na potencialno ali obstoječo plačano zaposlitev ali se šteti kot nadomestilo zanjo. Komisija in države članice bi morale glede politik prostovoljstva na področju mladih sodelovati prek odprte metode koordinacije.

(22)

Iniciativnost mladih je pomembna prednost za družbo in trg dela. Program prispeva k spodbujanju te iniciativnosti tako, da mladim daje priložnost za oblikovanje in izvedbo lastnih solidarnostnih projektov za reševanje specifičnih izzivov v korist njihovih lokalnih skupnosti. Solidarnostni projekti so priložnost za preskušanje zamisli in inovativnih rešitev za skupne izzive s pristopom od spodaj navzgor in podpiranje mladih pri tem, da sami postanejo gonilna sila solidarnostnih ukrepov. Solidarnostni projekti služijo tudi kot odskočna deska za nadaljnje udejstvovanje v solidarnostnih aktivnostih in so prvi korak pri spodbujanju udeležencev, da se samozaposlijo ali da so še naprej dejavni državljani kot prostovoljci, pripravniki ali zaposleni v združenjih, nevladnih organizacijah ali drugih organih, dejavnih v solidarnostnem, neprofitnem in mladinskem sektorju.

(23)

Udeleženci v prostovoljstvu (v nadaljnjem besedilu: prostovoljci) lahko prispevajo h krepitvi zmogljivosti Unije za zagotavljanje humanitarne pomoči na podlagi potreb in v skladu s humanitarnimi načeli ter k povečanju uspešnosti humanitarnega sektorja, pod pogojem, da so ustrezno izbrani, usposobljeni in pripravljeni za napotitev, s čimer je zagotovljeno, da imajo potrebne spretnosti in kompetence za pomoč ljudem v stiski na najbolj učinkovit način, in pod pogojem, da so deležni zadostne podpore in nadzora na terenu. Zato je vloga visoko strokovnih, visoko usposobljenih in izkušenih inštruktorjev, mentorjev in strokovnjakov izjemno pomembna za prispevanje k učinkovitosti humanitarnega odzivanja na terenu in za podporo prostovoljcem v okviru njihovega prostovoljstva. Taki inštruktorji, mentorji in strokovnjaki so lahko v prostovoljstvo vključeni zato, da usmerjajo in spremljajo prostovoljce ter pomagajo podpirati komponenti razvoja in krepitve zmogljivosti prostovoljskih aktivnosti za krepitev lokalnih mrež in skupnosti. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti zmogljivosti gostiteljskih organizacij v tretjih državah in potrebi po vključevanju prostovoljstva v lokalni okvir ter omogočanju interakcije prostovoljcev z lokalnimi humanitarnimi akterji, gostiteljsko skupnostjo in civilno družbo.

(24)

Pomembno je, da imajo udeleženci in sodelujoče organizacije občutek, da pripadajo skupnosti posameznikov in subjektov, ki so zavezani krepitvi solidarnosti po vsej Evropi. Hkrati pa sodelujoče organizacije potrebujejo podporo pri krepitvi svoje zmogljivosti za nudenje kakovostnih solidarnostnih aktivnosti vedno večjemu številu udeležencev. Program bi moral podpirati aktivnosti mreženja, ki so namenjene krepitvi udejstvovanja mladih in sodelujočih organizacij v tej skupnosti ter spodbujanju duha Programa in izmenjave uporabnih praks in izkušenj. Aktivnosti mreženja bi morale prispevati tudi k povečevanju ozaveščenosti o Programu med javnimi in zasebnimi akterji ter zbiranju povratnih informacij od udeležencev in sodelujočih organizacij o izvajanju Programa.

(25)

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti zagotavljanju kakovosti solidarnostnih aktivnosti in ponujenih priložnosti v okviru Programa, zlasti tako, da se udeležencem ponudijo spletno ali nespletno usposabljanje, jezikovna podpora in upravna podpora pred in med zadevno solidarnostno aktivnostjo ter po njej, pa tudi zavarovanje, vključno z zavarovanjem za nezgode, bolezen in civilno odgovornost. Zagotoviti bi bilo treba ovrednotenje znanja, spretnosti in kompetenc, ki so jih udeleženci pridobili s sodelovanjem v Programu. Varnost in zaščita udeležencev, sodelujočih organizacij in predvidenih upravičencev ostaja še vedno izredno pomembna. Taka varnost in zaščita bi morala vključevati ustrezne zahteve glede preverjanja udeležencev, ki delajo z ranljivimi skupinami, v skladu z veljavnim nacionalnim pravom. Pri vseh solidarnostnih aktivnostih bi bilo treba spoštovati načelo neškodovanja, izvajati pa bi jih bilo treba ob ustreznem upoštevanju vpliva nepredvidenih okoliščin, kot so okoljske krize, konflikti ali pandemije. Prostovoljcev se ne bi smelo napotiti na operacije, ki se izvajajo na območjih mednarodnih oboroženih spopadov in oboroženih spopadov, ki nimajo mednarodnega značaja, niti v objekte, ki so v nasprotju z mednarodnimi standardi človekovih pravic.

(26)

Program bi moral spoštovati načela iz smernic EU za spodbujanje in varstvo otrokovih pravic iz leta 2017 in člena 9 Konvencije ZN o pravicah invalidov.

(27)

Za zagotovitev učinka aktivnosti Programa na osebni, izobraževalni, družbeni, kulturni, državljanski in poklicni razvoj udeležencev bi bilo treba ustrezno evidentirati in dokumentirati znanje, spretnosti in kompetence, ki sestavljajo učni izidi zadevne aktivnosti. V ta namen bi bilo treba v skladu z nacionalnimi okoliščinami in posebnostmi, kot je priporočeno v Priporočilu Sveta z dne 20. decembra 2012 (10), po potrebi spodbujati uporabo učinkovitih instrumentov za priznavanje neformalnega in priložnostnega učenja na ravni Unije in nacionalni ravni, kot sta Youthpass in Europass.

(28)

Komisija in nacionalne agencije bi morale poleg tega spodbujati nekdanje udeležence, naj v vlogi ambasadorjev ali članov mrež med drugim izmenjujejo izkušnje prek mladinskih mrež, izobraževalnih ustanov in delavnic. Nekdanji udeleženci bi lahko prispevali tudi k usposabljanju udeležencev.

(29)

Znak kakovosti bi moral zagotoviti, da sodelujoče organizacije spoštujejo načela in zahteve Programa, kar zadeva njihove pravice in odgovornosti na vseh stopnjah solidarnostne izkušnje.

(30)

Vsak subjekt, ki želi sodelovati v Programu, bi moral ob izpolnjevanju ustreznih pogojev prejeti znak kakovosti. Organi za izvajanje Programa bi morali postopek za podelitev znaka kakovosti izvajati stalno. Organi za izvajanje Programa bi morali redno ponovno ocenjevati, ali subjekti še naprej izpolnjujejo pogoje, na podlagi katerih so jim bili podeljeni znaki kakovosti. Znak kakovosti bi bilo treba odvzeti, kadar se med preverjanjem organov za izvajanje Programa ugotovi, da zadevni subjekt ne izpolnjuje več navedenih pogojev. Upravni postopek za podelitev znaka kakovosti bi bilo treba čim bolj poenostaviti, da ne bi odvračal manjših organizacij.

(31)

Subjekt, ki se želi prijaviti za financiranje, da bi nudil solidarnostne aktivnosti v okviru Programa, bi moral najprej pridobiti znak kakovosti. Tak predpogoj se ne bi smel uporabljati za fizične osebe, ki se prijavijo za finančno podporo v imenu neformalnih skupin udeležencev za njihove solidarnostne projekte. Pridobitev znaka kakovosti pa ne bi smela avtomatično pomeniti financiranja v okviru Programa.

(32)

Praviloma bi bilo treba vloge za nepovratna sredstva predložiti nacionalni agenciji države, v kateri ima sodelujoča organizacija sedež. Vloge za nepovratna sredstva za aktivnosti z razsežnostjo Unije ali mednarodno razsežnostjo, tudi solidarnostne aktivnosti skupinskega prostovoljstva na prednostnih področjih, opredeljenih na ravni Unije, in solidarnostne aktivnosti v podporo operacijam humanitarne pomoči v tretjih državah, se lahko po potrebi centralno upravljajo.

(33)

Sodelujoče organizacije imajo lahko v okviru Programa več vlog. V gostiteljski vlogi bi sodelujoče organizacije morale izvajati aktivnosti v zvezi s sprejemanjem udeležencev, kar vključuje tudi organizacijo aktivnosti ter po potrebi usmeritve in podporo udeležencem med solidarnostno aktivnostjo. V podporni vlogi bi morale izvajati aktivnosti v zvezi s pošiljanjem udeležencev ter pripravo udeležencev pred in njihovim usmerjanjem med solidarnostno aktivnostjo in po njej, vključno z usposabljanjem udeležencev in njihovim usmerjanjem k lokalnim organizacijam po končani solidarnostni aktivnosti, da se povečajo priložnosti za nadaljnje solidarnostne izkušnje. Znak kakovosti bi moral odražati dejstvo, da se posebne zahteve razlikujejo glede na vrsto solidarnostne aktivnosti, ki se zagotavlja, in potrjevati, da je organizacija sposobna zagotoviti kakovost solidarnostnih aktivnosti v vseh fazah solidarnostne izkušnje v skladu z načeli in cilji Programa. Vsak subjekt, ki bistveno spremeni svoje aktivnosti, bi moral o tem obvestiti pristojni organ za izvajanje Programa, ki lahko ponovno oceni, ali ta subjekt še izpolnjuje pogoje, na podlagi katerih mu je bil podeljen znak kakovosti.

(34)

Da bi podprli solidarnostne aktivnosti med mladimi, bi bile lahko sodelujoče organizacije javni ali zasebni neprofitni ali profitni subjekti ali mednarodne organizacije ter bi lahko vključevale mladinske organizacije, verske ustanove in dobrodelna društva, posvetne humanistične organizacije, nevladne organizacije ali druge akterje civilne družbe.

(35)

Olajšati bi bilo treba razširitev projektov Programa. Uvesti bi bilo treba posebne ukrepe za pomoč promotorjem projektov Programa pri vlogah za nepovratna sredstva ali razvijanju sinergij s podporo iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter programov Unije, ki se nanašajo na migracije, varnost, pravosodje in državljanstvo, zdravje in kulturo.

(36)

Središča za vire evropske solidarnostne enote bi morala pomagati organom za izvajanje Programa, sodelujočim organizacijam in udeležencem, da se poveča kakovost izvajanja aktivnosti Programa ter izboljšata evidentiranje in vrednotenje kompetenc, pridobljenih s temi aktivnostmi, med drugim s potrdili Youthpass.

(37)

Portal evropske solidarnostne enote bi bilo treba stalno razvijati, da se zagotovita enostaven dostop do Programa v skladu s standardi, določenimi v Direktivi (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta (11), ter enotna vstopna točka za zainteresirane posameznike in organizacije, med drugim za registracijo, identifikacijo in usklajevanje profilov in priložnosti, mreženje in virtualne izmenjave, spletno usposabljanje, jezikovno podporo in podporo po opravljeni aktivnosti ter druge uporabne funkcije, ki se lahko pojavijo v prihodnosti.

(38)

Portal evropske solidarnostne enote bi bilo treba nadalje razviti ob upoštevanju evropskega okvira interoperabilnosti iz sporočila Komisije z dne 23. marca 2017 z naslovom „Evropski okvir interoperabilnosti – strategija za izvajanje“, ki določa posebne smernice za vzpostavitev interoperabilnih digitalnih javnih storitev ter se v državah članicah in v drugih članicah Evropskega gospodarskega prostora izvaja z nacionalnimi okviri interoperabilnosti. Nacionalni okvir interoperabilnosti javnim upravam ponuja 47 konkretnih priporočil o tem, kako izboljšati upravljanje njihovih aktivnosti na področju interoperabilnosti, vzpostaviti medorganizacijske odnose, racionalizirati postopke, ki podpirajo vseobsežne digitalne storitve, in zagotoviti, da niti veljavni niti novi pravni akti ne ogrožajo prizadevanj za interoperabilnost.

(39)

Za Program se uporablja Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (12) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba). Finančna uredba določa pravila za izvrševanje proračuna Unije, vključno s pravili o nepovratnih sredstvih, nagradah, javnih naročilih, posrednem upravljanju, finančnih instrumentih, proračunskih jamstvih, finančni pomoči in povračilu zunanjim strokovnjakom.

(40)

V skladu s finančno uredbo, Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (13) ter uredbami Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 (14), (Euratom, ES) št. 2185/96 (15) in (EU) 2017/1939 (16) se finančni interesi Unije zaščitijo s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo ukrepe v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem, odpravljanjem in preiskovanjem nepravilnosti, tudi goljufij, z izterjavo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi z naložitvijo upravnih sankcij. Zlasti je v skladu z uredbama (Euratom, ES) št. 2185/96 in (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) pooblaščen za izvajanje upravnih preiskav, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da bi ugotovil, ali je prišlo do goljufije, korupcije ali kakršnega koli drugega nezakonitega ravnanja, ki škodi finančnim interesom Unije. Evropsko javno tožilstvo (EJT) je v skladu z Uredbo Sveta (EU) 2017/1939 pooblaščeno za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot je določeno v Direktivi (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta (17). V skladu s finančno uredbo mora vsaka oseba ali subjekt, ki prejema sredstva Unije, v celoti sodelovati pri zaščiti finančnih interesov Unije, Komisiji, OLAF, Računskemu sodišču in, za tiste države članice, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje na podlagi Uredbe (EU) 2017/1939, EJT podeliti potrebne pravice in dostop ter zagotoviti, da vse tretje strani, ki so vključene v izvrševanje sredstev Unije, podelijo enakovredne pravice.

(41)

Program je namenjen mladim v starosti od 18 do 30 let. Da bi lahko sodelovali v aktivnostih, ki jih ponuja Program, bi bilo treba od takih mladih zahtevati, da se najprej registrirajo na portalu evropske solidarnostne enote.

(42)

Glede na posebne izzive humanitarnega delovanja bi morali biti udeleženci, ki so prostovoljci pri podpori operacijam humanitarne pomoči, stari vsaj 18 in največ 35 let.

(43)

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti zagotavljanju, da so solidarnostne aktivnosti dostopne vsem mladim, zlasti mladim z manj priložnostmi. Uvesti bi bilo treba posebne ukrepe za spodbujanje socialnega vključevanja, zlasti udeležbe prikrajšanih mladih, vključno z zagotovitvijo primerne nastanitve, ki v skladu s členom 27 Konvencije ZN o pravicah invalidov in Direktivo Sveta 2000/78/ES (18) invalidom omogoča učinkovito udeležbo v solidarnostnih aktivnostih na enakopravni ravni z drugimi. Taki posebni ukrepi bi morali upoštevati omejitve zaradi oddaljenosti številnih podeželskih območij, najbolj oddaljenih regij Unije ter čezmorskih držav in ozemelj, pa tudi zaradi revščine v nekaterih primestnih območjih. Podobno bi si države članice, čezmorske države in ozemlja ter tretje države, pridružene Programu, morali prizadevati za sprejetje vseh primernih ukrepov za odstranitev pravnih in upravnih ovir za nemoteno delovanje Programa. Kadar je to mogoče in brez poseganja v schengenski pravni red ter pravo Unije o vstopu in prebivanju državljanov tretjih držav, bi ti ukrepi morali razrešiti upravna vprašanja, ki otežujejo pridobivanje vizumov in dovoljenj za prebivanje, ter v primeru čezmejnih aktivnosti Uniji tudi pridobitev evropske kartice zdravstvenega zavarovanja.

(44)

Glede na to, kako pomemben je boj proti podnebnim spremembam v skladu z zavezami Unije za izvajanje Pariškega sporazuma, sprejetega na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, in doseganje ciljev ZN za trajnostni razvoj, je namen Programa prispevati k vključevanju podnebnih ukrepov in doseganju skupnega cilja, da bi bilo 30 % proračunskih odhodkov Unije namenjenih podnebnim ciljem. V skladu z evropskim zelenim dogovorom kot načrtom za trajnostno rast bi morali ukrepi na podlagi te uredbe spoštovati načelo neškodovanja, zaradi česar pa se ne bi smel spremeniti osnovni značaj Programa. Med izvajanjem Programa bi morali biti določeni in uvedeni ustrezni ukrepi, ki bi v okviru zadevnih procesov ocenjevanja in pregledovanja morali biti ponovno ocenjeni. Primerno je tudi meriti rezultate ustreznih ukrepov, ki prispevajo k podnebnim ciljem, tudi tistih za zmanjšanje okoljskih učinkov Programa.

(45)

V tej uredbi so za obdobje Programa določena finančna sredstva, ki za Evropski parlament in Svet pomenijo prednostni referenčni znesek v letnem proračunskem postopku v smislu točke 18 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 16. decembra 2020 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju ter novih virih lastnih sredstev, vključno s časovnim načrtom za uvedbo novih virov lastnih sredstev (19).

(46)

Vrste financiranja in načine izvrševanja na podlagi te uredbe bi bilo treba izbrati glede na njihovo zmožnost za doseganje specifičnih ciljev ukrepov in rezultatov, ob tem pa upoštevati zlasti stroške preverjanj, upravno breme in pričakovano tveganje neskladnosti. Pri odločanju o tej izbiri bi bilo treba v zvezi z nepovratnimi sredstvi upoštevati uporabo pavšalnih zneskov, pavšalnih stopenj in lestvic stroškov na enoto.

(47)

Tretje države, ki so članice Evropskega gospodarskega prostora, so lahko v programih Unije udeležene v okviru sodelovanja, vzpostavljenega na podlagi Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (20), ki določa izvajanje programov na podlagi odločitve, sprejete na podlagi navedenega sporazuma. Tretje države lahko sodelujejo tudi na podlagi drugih pravnih instrumentov. V to uredbo bi bilo treba vnesti posebno določbo, s katero se od tretjih držav zahteva, da odgovornemu odredbodajalcu, OLAF in Računskemu sodišču podelijo potrebne pravice in dostop, da lahko v celoti izvajajo svoje pristojnosti. Za polno sodelovanje tretjih držav v Programu bi morali veljati pogoji, določeni v posebnih sporazumih o sodelovanju zadevnih tretjih držav v Programu. Polno sodelovanje poleg tega vključuje obveznost ustanovitve nacionalne agencije in upravljanje nekaterih ukrepov Programa v okviru posrednega upravljanja. Pravni subjekti iz tretjih držav, ki niso pridružene Programu, bi morali imeti možnost sodelovanja pri nekaterih ukrepih Programa, kot je določeno v programih dela in razpisih za zbiranje predlogov, ki jih objavi Komisija. Pri izvajanju Programa bi se lahko upoštevale posebne ureditve v zvezi s sodelovanjem pravnih subjektov iz Andore, Lihtenštajna, Monaka, San Marina in Svetega sedeža.

(48)

Da bi čim bolj povečali učinek Programa, bi bilo treba sprejeti določbe, ki bi državam članicam in tretjim državam, pridruženim Programu in drugim programom Unije, omogočale, da v skladu s pravili Programa dajo na voljo dodatna finančna sredstva.

(49)

Osebe in subjekti s sedežem v čezmorskih državah in ozemljih so na podlagi Sklepa Sveta 2013/755/EU (21) upravičeni do financiranja v skladu s pravili in cilji Programa ter morebitnimi ureditvami, ki se uporabljajo za državo članico, s katero je zadevna čezmorska država ali ozemlje povezano.

(50)

Na podlagi člena 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in v skladu s sporočilom Komisije z dne 24. oktobra 2017 z naslovom „Trdnejše in prenovljeno strateško partnerstvo z najbolj oddaljenimi regijami EU“ bi moral Program upoštevati poseben položaj najbolj oddaljenih regij iz navedenega člena. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za povečanje sodelovanja najbolj oddaljenih regij v vseh ukrepih, po potrebi tudi s finančno pomočjo za ukrepe mobilnosti. Spodbujati bi bilo treba izmenjave in sodelovanje v okviru mobilnosti med ljudmi in organizacijami iz teh regij in tretjih držav, zlasti sosednjih. Take ukrepe bi bilo treba spremljati in redno ocenjevati.

(51)

V skladu s finančno uredbo bi morala Komisija sprejeti programe dela in o tem obvestiti Evropski parlament in Svet. V programih dela bi morali biti določeni ukrepi, potrebni za njihovo izvajanje v skladu s splošnim in specifičnim ciljem Programa, merila za izbor in dodelitev nepovratnih sredstev ter vsi drugi zahtevani elementi. Programe dela in vse njihove spremembe bi bilo treba sprejeti z izvedbenimi akti v skladu s postopkom pregleda.

(52)

Na podlagi odstavkov 22 in 23 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (22) bi bilo treba Program oceniti na podlagi informacij, zbranih na podlagi posebnih zahtev glede spremljanja, pri tem pa se izogibati nalaganju upravnega bremena, zlasti državam članicam, in pretiranemu urejanju. Take zahteve bi morale po potrebi vključevati merljive kazalnike kot podlago za ocenjevanje dejanskih učinkov Programa, tudi učinkov na družbene in humanitarne izzive.

(53)

Na lokalni, nacionalni in evropski ravni bi bilo treba zagotavljati ustrezno ozaveščanje, oglaševanje in razširjanje informacij o priložnostih in rezultatih ukrepov, podprtih s Programom. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti socialnim podjetjem ter jih spodbujati, da podprejo aktivnosti Programa. Pri aktivnostih ozaveščanja, oglaševanja in razširjanja informacij bi morali sodelovati vsi organi za izvajanje Programa, ki bi po potrebi morali imeti podporo drugih ključnih deležnikov. Poleg tega bi morala Komisija skozi celotno trajanje Programa redno sodelovati s širokim krogom različnih deležnikov, tudi sodelujočimi organizacijami, da bi tako olajšala izmenjavo dobrih praks in projektnih rezultatov ter pridobila povratne informacije o Programu. K sodelovanju v tem procesu bi bilo treba povabiti nacionalne agencije.

(54)

Za boljše doseganje ciljev Programa bi morali Komisija, nacionalni organi in nacionalne agencije po možnosti tesno sodelovati ter, kadar je to primerno, delati v partnerstvu z nevladnimi organizacijami, socialnimi podjetji, mladinskimi organizacijami, organizacijami, ki predstavljajo invalide, in lokalnimi deležniki, ki imajo strokovno znanje s področja solidarnostih ukrepov.

(55)

Za doseganje večje učinkovitosti pri obveščanju širše javnosti in boljših sinergij med aktivnostmi obveščanja, ki se izvedejo na pobudo Komisije, bi morala finančna sredstva, dodeljena za obveščanje na podlagi te uredbe, prispevati tudi h kritju korporativnega komuniciranja o političnih prednostnih nalogah Unije, kolikor so te prednostne naloge povezane s splošnim ciljem Programa.

(56)

Za zagotovitev učinkovitega in uspešnega izvajanja te uredbe bi moral Program čim bolje izkoristiti obstoječe ureditve upravljanja. Zato bi bilo treba celotno izvajanje Programa zaupati obstoječim strukturam, in sicer Komisiji in nacionalnim agencijam, imenovanim za upravljanje ukrepov iz poglavja o mladini iz Uredbe (EU) 2021/817. Ukrepe v okviru sklopa „sodelovanje mladih v solidarnostnih aktivnostih, povezanih s humanitarno pomočjo“ pa bi bilo treba upravljati predvsem neposredno. Komisija bi se morala o izvajanju Programa redno posvetovati s ključnimi deležniki, vključno s sodelujočimi organizacijami.

(57)

Da se v državah članicah in tretjih državah, pridruženih Programu, zagotovita dobro finančno poslovodenje in pravna varnost, bi moral vsak nacionalni organ imenovati neodvisen revizijski organ. Za zagotovitev čim večje učinkovitosti bi morali biti, kadar je to mogoče, neodvisni revizijski organi isti kot tisti, imenovani za ukrepe iz poglavja o mladini v Uredbi (EU) 2021/817.

(58)

Države članice bi si morale prizadevati za sprejetje vseh ustreznih ukrepov za odpravo pravnih in upravnih ovir za pravilno delovanje Programa. To vključuje reševanje vprašanj, ki otežujejo pridobivanje vizumov in dovoljenj za prebivanje, kadar je to mogoče in brez poseganja v pravo Unije o vstopu in prebivanju državljanov tretjih držav.

(59)

Sistem za poročanje o smotrnosti bi moral zagotoviti, da se podatki za spremljanje izvajanja in ocenjevanja Programa zbirajo uspešno, učinkovito, pravočasno in s primerno ravnjo podrobnosti. Te podatke bi bilo treba sporočiti Komisiji na način, ki je skladen z zadevnimi pravili o varstvu podatkov.

(60)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (23).

(61)

Za poenostavitev zahtev za upravičence bi bilo treba čim bolj uporabljati poenostavljena nepovratna sredstva v obliki pavšalnih zneskov, financiranje po pavšalni stopnji in stroške na enoto. Pri poenostavljenih nepovratnih sredstvih za podpiranje ukrepov mobilnosti v okviru Programa, kot jih je opredelila Komisija, bi se morali upoštevati življenjski stroški in stroški bivanja v državi gostiteljici. Države članice bi bilo treba spodbujati tudi, da ta sredstva v skladu z nacionalnim pravom oprostijo vseh davkov in socialnih prispevkov; nepovratna sredstva, ki jih javni ali zasebni pravni subjekti dodelijo posameznikom, bi morala biti obravnavana na enak način.

(62)

Za zagotovitev učinkovite ocene napredka Programa pri doseganju njegovih ciljev bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za spreminjanje Priloge v zvezi s kazalniki smotrnosti Programa. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(63)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Zlasti si ta uredba prizadeva zagotoviti polno spoštovanje pravice do enakosti žensk in moških ter pravice do nediskriminacije na podlagi spola, rase, etničnega porekla, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali socialno-ekonomskega ozadja ter spodbujati uporabo členov 21 in 23 Listine.

(64)

Za to uredbo se uporabljajo horizontalna finančna pravila, ki sta jih Evropski parlament in Svet sprejela na podlagi člena 322 PDEU. Ta pravila so določena v finančni uredbi in določajo zlasti postopek za pripravo proračuna in njegovo izvrševanje prek nepovratnih sredstev, javnih naročil, nagrad in posrednega izvrševanja, obenem pa urejajo nadzor odgovornosti finančnih udeležencev. Pravila, sprejeta na podlagi člena 322 PDEU, zajemajo tudi splošni režim pogojenosti za zaščito proračuna Unije.

(65)

Ker cilja te uredbe, in sicer spodbujati udejstvovanje mladih in organizacij v dostopnih in visokokakovostnih solidarnostnih aktivnostih, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(66)

V skladu s finančno uredbo se nepovratna sredstva lahko dodelijo za ukrep, ki se je že začel izvajati, pod pogojem, da vložnik lahko dokaže, da je bilo treba ukrep začeti izvajati pred podpisom sporazuma o nepovratnih sredstvih. Vendar pa stroški, nastali pred datumom vložitve vloge za nepovratna sredstva, niso upravičeni do financiranja Unije, razen v ustrezno utemeljenih izjemnih primerih. Da pri zagotavljanju podpore Unije ne bi prihajalo do motenj, ki bi lahko škodovale interesom Unije, bi moralo biti v sklepu o financiranju za omejeno obdobje na začetku večletnega finančnega okvira 2021–2027 in le v ustrezno utemeljenih primerih mogoče določiti, da so aktivnosti in stroški iz začetka proračunskega leta 2021 upravičeni, tudi če so se te aktivnosti izvedle in so ti stroški nastali pred vložitvijo vloge za nepovratna sredstva.

(67)

Ukrepov ali pobud, ki niso podprti na podlagi te uredbe, ni mogoče vključiti v program dela.

(68)

Za čim boljši izkoristek dodane vrednosti iz naložb, ki se v celoti ali deloma financirajo prek proračuna Unije, bi bilo treba iskati sinergije zlasti med Programom in drugimi programi Unije, tudi skladi, ki se izvajajo v okviru deljenega upravljanja. Za čim večje sinergije bi bilo treba zagotoviti ključne omogočitvene mehanizme, vključno s kumulativnim financiranjem ukrepa iz Programa in drugega programa Unije, kolikor takšno kumulativno financiranje ne presega skupnih upravičenih stroškov ukrepa. V ta namen bi morala ta uredba določiti ustrezna pravila, zlasti glede možnosti, da se enaki stroški ali odhodki sorazmerno prijavijo za povračilo iz Programa in drugega programa Unije.

(69)

Uredbo (EU) 2018/1475 Evropskega parlamenta in Sveta (24) bi bilo treba razveljaviti z učinkom od 1. januarja 2021.

(70)

Da bi zagotovili kontinuiteto pri nudenju podpore na zadevnem področju politike in omogočili, da se Program začne izvajati z začetkom večletnega finančnega okvira 2021–2027, bi ta uredba nujno morala začeti veljati čim prej in bi se morala uporabljati z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2021 –