(1)

Izbruh COVID-19 je sprožil ukrepe brez primere na nacionalni ravni in na ravni Unije, namenjene podpori gospodarstvu EU in spodbuditvi njegovega okrevanja. Cilj večine kratkoročnih ukrepov za odzivanje na krizo je zagotoviti, da imajo podjetja zadosten denarni tok.

(2)

Javnozdravstveni ukrepi so močno prizadeli zlasti mala in srednja podjetja (1), saj so pogosto manj sposobna absorbirati ali financirati izgube kot večja podjetja. Mala in srednja podjetja so tudi bolj verjetno dejavna v poslovnih sektorjih, kot so hoteli, restavracije, kavarne in bari, ki so se zaradi javnozdravstvenih ukrepov morali zapreti.

(3)

Številne jurisdikcije so hitro ukrepale, da bi podjetja razbremenile takojšnje davčne obremenitve z ustreznimi podpornimi ukrepi, za velik del katerih veljajo pravila Unije o državni pomoči, zlasti novi začasni okvir za državno pomoč (2). Najpogostejša vrsta davčnega ukrepa za povečanje denarnega toka podjetij je bil sicer odlog plačila davkov, vendar so bile pomembno orodje davčne politike tudi spremembe določb za izravnavo izgub.

(4)

Države članice običajno dovoljujejo tri glavne načine obravnave izgub za davčne namene. Izgube se lahko običajno (a) upoštevajo v tekočem obračunskem obdobju, v katerem nastanejo, tako da v tem obdobju ni treba plačati davka. Poleg tega se presežne izgube lahko: (b) prenesejo v prihodnje obdobje in odbijejo od naslednjih razpoložljivih prihodnjih dobičkov, da se zmanjša obveznost za davek; ali, v nekaterih državah članicah, (c) prenesejo v preteklo obdobje in odbijejo od skupnih dobičkov v prejšnjem davčnem letu ali v več preteklih davčnih letih, do določenega števila let, kar privede do vračila predhodno plačanega davka.

(5)

Kot ukrep politike je prenos izgub v prihodnje obdobje za takojšnjo pomoč podjetjem v težavah manj koristen, saj bo davčni zavezanec likvidnostno korist dobil šele, ko bo spet dobičkonosen in plačeval davek. Izgube iz prejšnjih let se lahko upoštevajo v tekočem obračunskem obdobju, vendar to ne sprosti likvidnosti, razen če davčni zavezanec ustvarja dobiček. Prenos izgub v preteklo obdobje je za podjetja, ki jih je prizadela kriza, veliko bolj dragocen, saj privede do vračila davkov, plačanih v prejšnjih davčnih letih, in podjetjem zagotavlja dodatno likvidnost. Koristil bi zlasti malim in srednjim podjetjem.

(6)

Prednost prenosa izgub v preteklo obdobje je v tem, da koristi le podjetjem, ki so bila v letih pred pandemijo dobičkonosna, kar pomeni, da se z njim načeloma podprejo zdrava podjetja. V praksi bodo lahko izgube iz let 2020 in 2021 od davkov odbila le podjetja, ki so v letih pred letom 2020 ustvarjala dobiček in plačala te davke. S tem se zagotovi, da je ukrep namenjen podjetjem, ki jih je pandemija neposredno prizadela, in se javna sredstva ne trošijo za pomoč zasebnim podjetjem, ki propadajo zaradi razlogov, nepovezanih s krizo.

(7)

Da bo ukrep ciljno usmerjen, bi morale države članice, ki se odločijo, da se izgube lahko prenesejo v preteklo obdobje, ki presega eno leto, to dovoliti le podjetjem, ki v prejšnjih letih niso poslovala z izgubo. Če se torej dovoli prenos izgub v dve ali tri pretekla leta, bi to moralo veljati za podjetja, ki v letih 2019, 2018 ali 2017 niso poslovala z izgubo.

(8)

Stroški takšnih ukrepov bi bili predvsem vprašanje časovne razporeditve: podjetja dobijo denar zdaj, ko ga najbolj potrebujejo, in jim ni treba čakati, da bodo svoje izgube lahko upoštevala pri prihodnjih davčnih obveznostih. Države članice se bodo prihodkom od davkov zdaj odrekle, v prihodnosti pa bodo prihodke od davkov prejemale od podjetij, ki bodo preživela in bodo ponovno postala dobičkonosna. Poleg tega se bodo s prenosom izgub v pretekla obdobja zmanjšali obstoječi prenosi izgub v prihodnja obdobja, kar bo dodatno ublažilo učinek na prihodke od davkov.

(9)

Nekatere države članice so že uvedle ali napovedale ukrepe, ki prenos izgub v preteklo obdobje omogočajo za davčno leto 2020, kar bo davkoplačevalcem omogočilo, da svoje davčne izgube iz leta 2020 prenesejo v predhodna leta in jih odbijejo od dobičkov, ustvarjenih v predhodnih poslovnih letih.

(10)

Vendar države članice običajno uporabljajo različna pravila za obravnavo izgub, kar pogosto povzroča neenake konkurenčne pogoje.

(11)

To priporočilo državam članicam o domači obravnavi izgub, ki temelji na dobri praksi, bi lahko pripomoglo k temu, da bi se konkurenčni pogoji za podjetja izenačili po vsej Uniji.

(12)

Da bi se podjetjem pomagalo med krizo zaradi COVID-19, bi se moralo to priporočilo uporabljati za poslovni leti 2020 in 2021.

(13)

Države članice bi morale podjetjem omogočiti, da izgube prenesejo vsaj v predhodno poslovno leto, tj. do leta 2019. Da pa bi davčni zavezanci pri predhodno plačanih davkih lahko izkoristili celoten znesek izgub, lahko države članice prenos podaljšajo na največ tri predhodna leta, tj. do leta 2017. To podaljšanje obdobja prenosa na do tri leta lahko koristi zlasti manjšim podjetjem z manjšimi dobički.

(14)

Ukrep bi moral biti omejen, da ne bi prekomerno vplival na nacionalne proračune. Z mejo 3 milijonov EUR na poslovno leto, v katerem je bila ustvarjena izguba, bi bila podpora dragocena zlasti za manjša podjetja, hkrati pa bi se zagotovilo, da imajo koristi do neke mere vsi davčni zavezanci.

(15)

Komisija opozarja, da morajo države članice, kadar uvedejo ukrepe, ki izpolnjujejo pogoje za državno pomoč, ki ni izvzeta iz obveznosti priglasitve, o teh ukrepih obvestiti Komisijo v skladu s postopki, ki se na splošno uporabljajo za državno pomoč –