(1)

Plastika se zaradi visoke funkcionalnosti in razmeroma nizkih stroškov vse bolj uporablja v vsakdanjem življenju. Čeprav ima koristno vlogo v gospodarstvu in je njena uporaba v številnih sektorjih bistvenega pomena, pa zaradi njene vse pogostejše uporabe v kratkotrajnih proizvodih, ki niso zasnovani za ponovno uporabo ali stroškovno učinkovito recikliranje, vzorci proizvodnje in potrošnje plastike postajajo vse bolj neučinkoviti in linearni. V okviru akcijskega načrta za krožno gospodarstvo iz sporočila Komisije z dne 2. decembra 2015 z naslovom „Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo“ se je zato Komisija v evropski strategiji za plastiko iz svojega sporočila z dne 16. januarja 2018 z naslovom „Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu“ odločila, da je treba obravnavati problematiko vztrajnega porasta nastajanja plastičnih odpadkov in odlaganja plastičnih odpadkov v okolje, zlasti morsko, da bi tako vzpostavili krožen življenjski cikel za plastiko. Evropska strategija za plastiko je korak k vzpostavitvi krožnega gospodarstva, v katerem se pri zasnovi in proizvodnji plastike in plastičnih proizvodov v celoti spoštujejo potrebe po ponovni uporabi, popravilu in recikliranju ter v katerem se razvijajo in promovirajo bolj trajnostni materiali. Zaradi precejšnjega negativnega vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje, zdravje in gospodarstvo bi bilo treba vzpostaviti poseben pravni okvir za učinkovito zmanjšanje tovrstnih vplivov.

(2)

Ta direktiva spodbuja krožne pristope, ki trajnostnim in nestrupenim proizvodom, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, in sistemom za ponovno uporabo dajejo prednost pred proizvodi za enkratno uporabo, s čimer naj bi predvsem zmanjšali količino nastalih odpadkov. Tako preprečevanje odpadkov je na vrhu hierarhije ravnanja z odpadki iz Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4). Ta direktiva bo prispevala k uresničevanju 12. cilja trajnostnega razvoja Organizacije združenih narodov (OZN), in sicer zagotoviti trajnostne vzorce potrošnje in proizvodnje, ki je del Agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je Generalna skupščina OZN sprejela 25. septembra 2015. S čim daljšim ohranjanjem vrednosti proizvodov in materialov ter ustvarjanjem manjše količine odpadkov lahko gospodarstvo Unije postane konkurenčnejše in odpornejše ter hkrati zmanjša obremenitev dragocenih virov in okolja.

(3)

Morski odpadki imajo čezmejne razsežnosti in veljajo za vse večji globalni problem. Zmanjšanje količine morskih odpadkov je ključni ukrep za doseganje 14. cilja trajnostnega razvoja OZN, ki poziva k ohranjanju in trajnostni uporabi oceanov, morij in morskih virov za trajnostni razvoj. Unija mora prevzeti svojo vlogo pri preprečevanju in reševanju problematike morskih odpadkov ter si mora prizadevati, da določi standarde za ves svet. Zato Unija sodeluje s partnerji v številnih mednarodnih forumih, kot so skupini G20 in G7 ter OZN, da se spodbuja usklajeno ukrepanje, ta direktiva pa je del prizadevanj Unije na tem področju. Da bi bila ta prizadevanja učinkovita, je prav tako pomembno, da se zaradi izvoza plastičnih odpadkov iz Unije ne poveča količina morskih odpadkov drugje po svetu.

(4)

V skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982 (UNCLOS) (5), Konvencijo o preprečevanju onesnaževanja morja z odlaganjem odpadkov in drugih snovi z dne 29. decembra 1972 (Londonska konvencija) in Protokolom iz leta 1996 (Londonski protokol) k navedeni konvenciji, Prilogo V k Mednarodni konvenciji o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (MARPOL), kakor je bila spremenjena s Protokolom iz leta 1978, in Baselsko konvencijo o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov prek meja in njihovega odstranjevanja z dne 22. marca 1989 (6) ter zakonodajo Unije o odpadkih, in sicer iz Direktive 2008/98/ES in Direktive 2000/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7) morajo države članice zagotoviti ustrezno ravnanje z odpadki, da se prepreči nastajanje morskih odpadkov iz morskih in kopenskih virov ter zmanjša njihova količina. V skladu z zakonodajo Unije o vodah, in sicer z direktivama 2000/60/ES (8) in 2008/56/ES (9) Evropskega parlamenta in Sveta, morajo države članice tudi rešiti problematiko morskih odpadkov, kadar ovira doseganje dobrega okoljskega stanja morskih voda, tudi kot prispevek k 14. cilju trajnostnega razvoja OZN.

(5)

V Uniji je 80 do 85 % morskih odpadkov, merjenih kot število odpadkov na obalah, iz plastike, pri čemer plastični proizvodi za enkratno uporabo predstavljajo 50 %, z ribolovom povezani proizvodi pa 27 % vseh odpadkov. Med plastične proizvode za enkratno uporabo spadajo različni pogosto uporabljeni izdelki široke potrošnje, ki se po enkratni uporabi za namen, za katerega so bili predvideni, zavržejo, redko reciklirajo in hitro smetijo okolje. Velik del ribolovnega orodja, danega na trg, ni zbran za obdelavo. Zato so plastični proizvodi za enkratno uporabo in ribolovno orodje, ki vsebuje plastiko, kot morski odpadki zelo resen problem, pomenijo resno tveganje za morske ekosisteme, biotsko raznovrstnost in zdravje ljudi ter škodujejo dejavnostim, kot so turizem, ribolov in ladijski prevoz.

(6)

Ustrezno ravnanje z odpadki je še vedno bistveno za preprečevanje vsakršnega smetenja, vključno s preprečevanjem morskih odpadkov. Veljavna zakonodaja Unije, in sicer direktive 2008/98/ES, 2000/59/ES, 2000/60/ES in 2008/56/ES ter Uredba Sveta (ES) št. 1224/2009 (10), ter instrumenti politike zagotavljajo nekaj regulativnih odzivov za reševanje problematike morskih odpadkov. Za plastične odpadke veljajo zlasti splošni ukrepi in cilji Unije na področju ravnanja z odpadki, kot sta cilj glede recikliranja odpadne plastične embalaže iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES (11) in cilj iz Evropske strategije za plastiko, in sicer zagotoviti, da bo vsa plastična embalaža, dana na trg Unije, ponovno uporabljiva ali enostavno reciklirana. Vendar učinek navedenih ukrepov na morske odpadke ni zadosten, pa tudi nacionalni ukrepi za preprečevanje morskih odpadkov in zmanjševanje njihove količine se razlikujejo glede na področje uporabe in raven ambicioznosti. Poleg tega bi lahko nekateri od navedenih ukrepov, zlasti tržne omejitve za plastične proizvode za enkratno uporabo, ustvarjali ovire za trgovino in izkrivljali konkurenco v Uniji.

(7)

Da bi bila prizadevanja usmerjena tja, kjer so najbolj potrebna, bi morala ta direktiva zajemati le tiste plastične proizvode za enkratno uporabo, ki so najpogosteje najdeni na obalah Unije, ter ribolovno orodje, ki vsebuje plastiko, in proizvode iz oksorazgradljive plastike. Plastični proizvodi za enkratno uporabo, zajeti v tej direktivi, po ocenah predstavljajo približno 86 % plastičnih proizvodov za enkratno uporabo (merjenih po številu), najdenih na obalah Unije. Stekleni in kovinski vsebniki za pijačo ne bi smeli biti zajeti v tej direktivi, ker ne spadajo med plastične proizvode za enkratno uporabo, ki so najpogosteje najdeni na obalah Unije.

(8)

Mikroplastika ni neposredno zajeta v področju uporabe te direktive, a kljub temu prispeva svoj delež k morskim odpadkom, zato bi morala Unija sprejeti celovit pristop do tega problema. Unija bi morala vse proizvajalce spodbujati, naj mikroplastiko v svojih proizvodih strogo omejijo.

(9)

Onesnaženost tal z večjimi kosi plastike in delci ali mikroplastiko, ki nastane iz njih, je lahko precejšnja in taka plastika lahko pride v morsko okolje.

(10)

Ta direktiva je lex specialis glede na direktivi 94/62/ES in 2008/98/ES. Kadar si navedeni direktivi in ta direktiva nasprotujejo, bi morala ta direktiva prevladati v okviru njenega področja uporabe. To velja v zvezi z omejitvami pri dajanju na trg. Ta direktiva še posebej v zvezi z ukrepi za zmanjšanje porabe, zahtevami za proizvode, zahtevami za označevanje in razširjeno odgovornost proizvajalca dopolnjuje direktivi 94/62/ES in 2008/98/ES ter Direktivo 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(11)

Plastični proizvodi za enkratno uporabo se lahko proizvajajo iz najrazličnejših vrst plastike. Plastika je običajno opredeljena kot polimerni material, ki so mu bili lahko dodani aditivi. Vendar bi ta opredelitev zajemala nekatere naravne polimere. V okviru pomena opredelitve „snovi, ki niso kemijsko spremenjene“ iz točke 40 člena 3 Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (13) modificirani naravni polimeri ne bi smeli biti zajeti v tej direktivi, saj so naravno prisotni v okolju. Zato bi bilo treba za namene te direktive opredelitev polimera iz točke 5 člena 3 Uredbe (ES) št. 1907/2006 prilagoditi in uvesti ločeno opredelitev. Plastika, proizvedena z modificiranimi naravnimi polimeri, ali plastika, proizvedena na osnovi bioloških, fosilnih ali sintetičnih snovi, ni naravno prisotna, zato bi morala biti obravnavana v tej direktivi. Prilagojena opredelitev plastike bi morala zato zajemati gumijaste proizvode s polimerno osnovo ter biološko in biološko razgradljivo plastiko, ne glede na to, ali je pridobljena iz biomase ali pa se sčasoma biološko razgradi. Barve, črnila in lepila ne bi smeli biti obravnavani v tej direktivi in zato ti polimerni materiali ne bi smeli biti zajeti v opredelitvi.

(12)

Za jasno opredelitev področja uporabe te direktive bi bilo treba opredeliti „plastični proizvod za enkratno uporabo“. Opredelitev bi morala izključevati plastične proizvode, ki so zasnovani, oblikovani in dani na trg, da bi v svoji življenjski dobi opravili več poti ali kroženj, tako da bi se znova napolnili ali uporabili za isti namen, za katerega so bili zasnovani. Plastični proizvodi za enkratno uporabo so običajno namenjeni le enkratni ali kratkotrajni uporabi, preden so odvrženi. Vlažilni robčki za osebno nego in gospodinjsko uporabo bi prav tako morali biti zajeti v področju uporabe te direktive, vlažilni robčki za industrijsko uporabo pa bi morali biti izključeni. Da bi dodatno pojasnili, ali proizvod šteje za plastični proizvodi za enkratno uporabo za namene te direktive, bi morala Komisija pripraviti smernice v zvezi s plastičnimi proizvodi za enkratno uporabo. Skladno z merili, določenimi v tej direktivi, med primere posod za živila, ki štejejo za plastične proizvode za enkratno uporabo za namene te direktive, spadajo posode za hitro prehrano ali škatle s hladnimi ali toplimi živili za polne obroke, sendviče, zavitke in solato ali posode za sveža ali predelana živila, ki jih ni treba dodatno pripravljati, kot so sadje, zelenjava ali sladice. Med primere posod za živila, ki ne štejejo za plastične proizvode za enkratno uporabo za namene te direktive, pa spadajo posode za živila s posušenimi živili ali živili, ki se prodajajo hladna in jih je treba dodatno pripraviti, posode za živila, katerih količina presega enojno porcijo, ali posode za živila v velikosti enojne porcije, ki se prodajajo v več kot eni enoti.

Med primere vsebnikov za pijačo, ki štejejo za plastične proizvode za enkratno uporabo, spadajo plastenke pijač ali sestavljena embalaža za pijače, ki se uporablja za pivo, vino, vodo, osvežilne pijače, sokove in nektarje, instantne pijače ali mleko, razen lončkov za pijačo, saj so ti za namene te direktive ločena kategorija plastičnih proizvodov za enkratno uporabo. Stekleni in kovinski vsebniki za pijačo niso med plastičnimi proizvodi za enkratno uporabo, ki so najpogosteje najdeni na obalah Unije, zato jih ta direktiva ne bi smela zajemati. Vendar pa bi morala Komisija v okviru pregleda te direktive med drugim oceniti tudi plastične pokrovčke in zamaške, ki se uporabljajo na steklenih in kovinskih vsebnikih za pijačo.

(13)

Za plastične proizvode za enkratno uporabo, zajete v tej direktivi, bi bilo treba uporabljati enega ali več ukrepov, odvisno od različnih dejavnikov, kot sta razpoložljivost primernih in bolj trajnostnih alternativnih proizvodov ter izvedljivost spreminjanja vzorcev potrošnje, in od tega, v kakšnem obsegu so že zajeti v veljavni zakonodaji Unije.

(14)

Za nekatere plastične proizvode za enkratno uporabo še niso na razpolago primerni in bolj trajnostni alternativni proizvodi, pričakuje pa se, da se bo poraba teh proizvodov povečala. Da bi spremenili ta trend in spodbujali prizadevanja za iskanje bolj trajnostnih rešitev, bi bilo treba od držav članic zahtevati, da – na primer z določitvijo nacionalnih ciljev glede zmanjšanja porabe – dosežejo ambiciozno in trajnostno zmanjšanje porabe teh proizvodov, brez ogrožanja higiene živil ali varnosti hrane, dobrih higienskih praks, dobrih proizvodnih praks, informacij za potrošnike ali zahtev glede sledljivosti iz uredb (ES) št. 178/2002 (14), (ES) št. 852/2004 (15) in (ES) št. 1935/2004 (16) Evropskega parlamenta in Sveta ter druge ustrezne zakonodaje, povezane z varnostjo hrane, higieno in označevanjem. Države članice bi si morale prizadevati, da bodo ti ukrepi kar se da ambiciozni, da bi se dosegla bistvena sprememba trendov vse večje porabe in merljivo kvantitativno zmanjšanje. Pri teh ukrepih bi bilo treba upoštevati vpliv proizvodov v njihovem celotnem življenjskem ciklu, tudi kadar so najdeni v morskem okolju, in hierarhijo ravnanja z odpadki.

Kadar se države članice odločijo, da bodo to obveznost izvajale s tržnimi omejitvami, bi morale zagotoviti, da so take omejitve sorazmerne in nediskriminatorne. Države članice bi morale spodbujati uporabo proizvodov, ki so primerni za večkratno uporabo in jih je mogoče po tem, ko postanejo odpadki, pripraviti za ponovno uporabo in recikliranje.

(15)

Za druge plastične proizvode za enkratno uporabo so že na voljo primerni in bolj trajnostni alternativni proizvodi, ki so tudi cenovno dostopni. Za omejitev škodljivega vpliva takih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo na okolje bi bilo treba od držav članic zahtevati, naj prepovejo njihovo dajanje na trg. S tem bi se spodbujali uporaba enostavno dostopnih in bolj trajnostnih alternativnih proizvodov ter inovativne rešitve za bolj trajnostne poslovne modele, alternativni proizvodi za ponovno uporabo in uporaba nadomestnih materialov. Omejitve pri dajanju na trg, uvedene s to direktivo, bi morale zajemati tudi proizvode iz oksorazgradljive plastike, saj se ta vrsta plastike biološko ne razgradi povsem in zato prispeva k onesnaževanju okolja z mikroplastiko, ni primerna za kompostiranje, negativno vpliva na recikliranje običajne plastike in ne zagotavlja dokazanih okoljskih koristi. Poleg tega je glede na visoko pogostost odpadkov iz polistirena v morskem okolju in razpoložljivost alternativnih proizvodov treba omejiti tudi posode za živila, vsebnike za pijačo in lončke za pijačo za enkratno uporabo iz ekspandiranega polistirena.

(16)

Filtri tobačnih izdelkov, ki vsebujejo plastiko, so drugi najpogosteje najden plastični proizvod za enkratno uporabo na obalah Unije. Zmanjšati je treba ogromen vpliv tobačnih izdelkov s filtri, ki vsebujejo plastiko, po uporabi odvrženih neposredno v okolje. Pričakuje se, da bodo z inovacijami in razvojem izdelkov na voljo sprejemljive alternative za filtre, ki vsebujejo plastiko, in to je treba pospešiti. Sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca za tobačne izdelke s filtri, ki vsebujejo plastiko, bi prav tako morali spodbujati inovacije, ki bi omogočale razvoj trajnostnih alternativ za filtre tobačnih izdelkov, ki vsebujejo plastiko. Države članice bi morale spodbujati celoten spekter ukrepov za zmanjšanje odpadkov iz odpadnih filtrov tobačnih izdelkov, ki vsebujejo plastiko, odvrženih po uporabi.

(17)

Plastični pokrovčki in zamaški, ki se uporabljajo za vsebnike za pijačo, so med plastičnimi proizvodi za enkratno uporabo, ki so najpogosteje najdeni na obalah Unije. Zato bi moralo biti dajanje na trg vsebnikov za pijačo, ki so plastični proizvodi za enkratno uporabo, dovoljeno le, če izpolnjujejo posebne zahteve glede zasnove proizvodov, ki znatno zmanjšujejo odmetavanje plastičnih pokrovčkov in zamaškov vsebnikov za pijačo v okolje. Poleg te zahteve morajo vsebniki za pijačo, ki so tako plastični proizvodi kot embalaža za enkratno uporabo, izpolnjevati tudi bistvene zahteve glede sestave ter možnosti ponovne uporabe in predelave embalaže, vključno z recikliranjem, ki so določene v Prilogi II k Direktivi 94/62/ES.

Za lažje zagotavljanje skladnosti z zahtevo glede zasnove proizvodov in za zagotovitev nemotenega delovanja notranjega trga je treba razviti harmonizirani standard, sprejet v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (17), skladnost s takim standardom pa bi morala privesti do domneve o skladnosti z navedenimi zahtevami. Zato je pravočasen razvoj harmoniziranega standarda najpomembnejši element za zagotovitev učinkovitega izvajanja te direktive. Treba bi bilo predvideti dovolj časa za razvoj harmoniziranega standarda in omogočanje proizvajalcem, da svoje proizvodne verige prilagodijo izpolnjevanju zahteve glede zasnove proizvodov. Treba je spodbujati uvajanje recikliranih materialov na trg, da se zagotovi krožna uporaba plastičnih proizvodov. Zato je primerno uvesti zahteve po obvezni minimalni vsebnosti reciklirane plastike v plastenkah pijač.

(18)

Pri izdelavi plastičnih proizvodov bi bilo treba upoštevati njihovo celotno življenjsko dobo. Pri zasnovi plastičnih proizvodov bi bilo treba vedno upoštevati fazi proizvodnje in uporabe ter možnost ponovne uporabe in recikliranja proizvoda. Pri pregledu, ki ga opravi v skladu s členom 9(5) Direktive 94/62/ES, bi morala Komisija upoštevati relativne lastnosti različnih embalažnih materialov, vključno s kompozitnimi materiali, na osnovi ocen življenjskega cikla, in pri tem nameniti posebno pozornost preprečevanju odpadkov in zasnovi za krožnost.

(19)

Zaradi zdravja žensk bi se morali izogibati prisotnosti nevarnih kemikalij v higienskih vložkih, tamponih in aplikatorjih tamponov. V okviru procesa omejitev iz Uredbe (ES) št. 1907/2006 je primerno, da Komisija preuči dodatne omejitve za take snovi.

(20)

Nekateri plastični proizvodi za enkratno uporabo končajo v okolju zaradi neustreznega odstranjevanja v kanalizacijo ali drugega neustreznega odlaganja v okolje. Odstranjevanje v kanalizacijo lahko povzroči tudi znatno gospodarsko škodo na kanalizacijskih omrežjih, saj ovira delovanje črpalk in maši cevi. Za te proizvode pogosto ni na voljo dovolj informacij o lastnostih materiala, iz katerega so proizvodi narejeni, ali ustreznih načinih odstranjevanja odpadkov. Zato bi morale za plastične proizvode za enkratno uporabo, ki se pogosto odvržejo v kanalizacijo ali drugače neustrezno odstranijo, veljati zahteve za označevanje. Oznaka bi morala potrošnika obveščati o ustreznih možnostih ravnanja s proizvodom kot odpadkom oziroma načinih odstranjevanja odpadkov, ki se jim je treba pri proizvodu izogibati v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, pa tudi o prisotnosti plastike v proizvodu in posledičnem negativnem vplivu smetenja ali drugih načinov neustreznega odstranjevanja proizvoda na okolje. Oznaka bi morala biti, kakor je ustrezno, nameščena na embalaži plastičnega proizvoda ali neposredno na proizvodu samem. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastila za določitev harmoniziranih specifikacij za oznako, pri čemer bi morala, kjer je to ustrezno, pri reprezentativnih skupinah potrošnikov preveriti dojemanje predlagane oznake, da bi zagotovila, da je učinkovita in lahko razumljiva. Zahteve za označevanje se že zahtevajo za ribolovno orodje na podlagi Uredbe (ES) št. 1224/2009.

(21)

Kar zadeva plastične proizvode za enkratno uporabo, za katere enostavno dostopni, primerni in bolj trajnostni alternativni proizvodi, ne obstajajo, bi morale države članice v skladu z načelom „onesnaževalec plača“ uvesti tudi sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca za kritje potrebnih stroškov ravnanja z odpadki in čiščenja okolja zaradi odvrženih smeti, pa tudi stroškov ukrepov ozaveščanja za preprečevanje nastajanja in zmanjšanje količine takih odpadkov. Ti stroški ne bi smeli presegati stroškov, potrebnih za stroškovno učinkovito zagotavljanje navedenih storitev, in bi se morali med zadevnimi akterji določiti na pregleden način.

(22)

V Direktivi 2008/98/ES so določene splošne minimalne zahteve za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca. Te zahteve bi bilo treba uporabljati za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca, vzpostavljene s to direktivo, ne glede na to, ali se izvajajo z zakonodajnim aktom ali sporazumi v skladu s to direktivo. Relevantnost nekaterih zahtev je odvisna od lastnosti proizvoda. Za zagotovitev ustreznega ravnanja s tobačnimi izdelki s filtri, ki vsebujejo plastiko, vlažilnimi robčki in baloni v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki ni potrebno ločeno zbiranje. Zato vzpostavitev ločenega zbiranja teh proizvodov ne bi smela biti obvezna. V tej direktivi bi morale biti določene zahteve v zvezi z razširjeno odgovornostjo proizvajalca poleg tistih iz Direktive 2008/98/ES, na primer zahteva, da bi morali proizvajalci nekaterih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo kriti stroške čiščenja okolja zaradi odvrženih smeti. Moralo bi biti tudi mogoče pokriti stroške za vzpostavitev posebne infrastrukture za zbiranje odpadnih tobačnih izdelkov, odvrženih po uporabi, kot so ustrezne posode za odpadke, nameščene na lokacijah, ki so najbolj obremenjene zaradi smetenja. Pri metodologiji za izračun stroškov čiščenja okolja zaradi odvrženih smeti bi bilo treba upoštevati vidike sorazmernosti. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da za zmanjšanje upravnih stroškov določijo finančne prispevke za stroške čiščenja okolja zaradi odvrženih smeti in v ta namen določijo večletne nespremenljive zneske.

(23)

Velik odstotek plastike med morskimi odpadki, ki izvira iz zavrženega, pa tudi zapuščenega in izgubljenega ribolovnega orodja, je dokaz, da veljavne pravne zahteve iz Uredbe (ES) št. 1224/2009, Direktive 2000/59/ES in Direktive 2008/98/ES ne zagotavljajo zadostnih spodbud za vračanje takega ribolovnega orodja na obalo v zbiranje in obdelavo. Sistem posrednih pristojbin, vzpostavljen na podlagi Direktive 2019/883 Evropskega parlamenta in Sveta (18), je sistem, ki ladje odvrača od spuščanja odpadkov v morje in zagotavlja pravico do oddaje odpadkov. Vendar bi morale ta sistem dopolnjevati dodatne finančne spodbude za ribiče, da bi svoje odpadno ribolovno orodje dostavili na obalo ter se tako izognili morebitnemu zvišanju neposredne pristojbine za odpadke, ki jo je treba plačati. Plastični sestavni deli ribolovnega orodja imajo velik potencial za recikliranje, zato bi morale države članice v skladu z načelom „onesnaževalec plača“ uvesti razširjeno odgovornost proizvajalca za ribolovno orodje in sestavne dele ribolovnega orodja, ki vsebujejo plastiko, da bi zagotovili lažje ločeno zbiranje odpadnega ribolovnega orodja in financiranje okolju prijaznega ravnanja z odpadnim ribolovnim orodjem, zlasti recikliranja.

(24)

Države članice bi morale v okviru razširjene odgovornosti proizvajalca za ribolovno orodje, ki vsebuje plastiko, skladno z obveznostmi poročanja iz te direktive spremljati in oceniti ribolovno orodje, ki vsebuje plastiko.

(25)

Čeprav vsi morski odpadki, ki vsebujejo plastiko, pomenijo tveganje za okolje in zdravje ljudi ter bi jih bilo treba obravnavati, bi bilo treba upoštevati tudi pomisleke glede sorazmernosti. Zato sami ribiči in obrtniški izdelovalci ribolovnega orodja, ki vsebuje plastiko, ne bi smeli šteti za proizvajalce in ne bi smeli biti odgovorni za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev, ki se nanašajo na razširjeno odgovornost proizvajalca.

(26)

Gospodarske in druge spodbude, ki podpirajo trajnostne odločitve potrošnikov in spodbujajo odgovorno vedenje potrošnikov, so lahko učinkovito orodje za doseganje ciljev te direktive.

(27)

Plastenke pijač, ki so plastični proizvodi za enkratno uporabo, so eden od morskih odpadkov, ki so najpogosteje najdeni na obalah Unije. To je posledica neučinkovitih sistemov ločenega zbiranja in slabega sodelovanja potrošnikov v takih sistemih. Treba je spodbujati učinkovitejše sisteme ločenega zbiranja. Zato bi bilo treba določiti minimalni cilj glede ločenega zbiranja plastenk pijač, ki so plastični proizvodi za enkratno uporabo. Čeprav je treba v skladu z obveznostjo ločenega zbiranja odpadkov zagotoviti ločeno hrambo glede na vrsto in naravo odpadkov, bi bilo kljub temu treba omogočiti, da se nekatere vrste odpadkov zbirajo skupaj, če to ne ovira visokokakovostnega recikliranja v okviru hierarhije ravnanja z odpadki v skladu z določbami člena 10(2) in točke (a) člena 10(3) Direktive 2008/98/ES. Pri določanju cilja glede ločenega zbiranja bi bilo treba upoštevati količino plastenk pijač za enkratno uporabo, danih na trg v državi članici, ali nastalo količino odpadnih plastenk pijač za enkratno uporabo v državi članici. Pri izračunu količine nastalih odpadkov v državi članici bi bilo treba ustrezno upoštevati vse nastale odpadne plastenke pijač za enkratno uporabo, vključno s tistimi, ki se ne zberejo v sistemih zbiranja odpadkov, ampak so odvržene v okolje. Države članice bi morale biti sposobne doseči ta minimalni cilj z določitvijo ciljev glede ločenega zbiranja za plastenke pijač, ki so plastični proizvodi za enkratno uporabo, v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca ali z vzpostavitvijo shem kavcij ali sprejetjem katerega koli drugega ukrepa, ki se jim zdi ustrezen. To bo neposredno pozitivno vplivalo na stopnjo zbiranja, kakovost zbranega materiala in kakovost recikliranih materialov ter zagotovilo priložnosti za industrijo recikliranja in trg za reciklirane materiale. To bo prispevalo k doseganju ciljev glede recikliranja za odpadno embalažo iz Direktive 94/62/ES.

(28)

Za preprečevanje smetenja in drugih neustreznih načinov odstranjevanja odpadkov, ki povzročajo nastajanje morskih odpadkov, ki vsebujejo plastiko, je potrebno, da so potrošniki plastičnih proizvodov za enkratno uporabo in uporabniki ribolovnega orodja, ki vsebuje plastiko, ustrezno obveščeni o razpoložljivih alternativnih proizvodih za ponovno uporabo in sistemih za ponovno uporabo, najprimernejših razpoložljivih možnostih ravnanja z odpadki in/ali o tem, katerim možnostim odstranjevanja odpadkov se je treba izogibati, o dobrih praksah v zvezi z ustreznim ravnanjem z odpadki in vplivu slabih praks odstranjevanja na okolje, pa tudi o vsebnosti plastike v nekaterih plastičnih proizvodih za enkratno uporabo in ribolovnem orodju ter vpliv neustreznega odstranjevanja odpadkov na kanalizacijsko omrežje. Zato bi bilo treba od držav članic zahtevati, da sprejmejo ukrepe za ozaveščanje, s katerimi bi zagotovile zagotavljanje takšnih informacij tem potrošnikom in uporabnikom. Informacije ne bi smele vključevati nobene promocijske vsebine, ki bi spodbujala uporabo plastičnih proizvodov za enkratno uporabo. Države članice bi morale imeti možnost, da izberejo ukrepe, ki so najprimernejši glede na naravo proizvoda ali njegovo uporabo. Proizvajalci plastičnih proizvodov za enkratno uporabo in ribolovnega orodja, ki vsebuje plastiko, bi morali v okviru svojih obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca kriti stroške ukrepov za ozaveščanje.

(29)

Cilj te direktive je varovati okolje in zdravje ljudi. Kot je Sodišče že večkrat opozorilo, bi bila načelna izključitev možnosti, da se zadevne osebe sklicujejo na obveznost, uvedeno z direktivo, v nasprotju z zavezujočim učinkom, ki ga ima direktiva na podlagi tretjega odstavka člena 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije. To stališče velja zlasti v zvezi z direktivo, katere cilj je preprečevanje in zmanjšanje vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na vodno okolje.

(30)

Pomembno je spremljati količine morskih odpadkov v Uniji, da se oceni izvajanje te direktive. Države članice morajo v skladu z Direktivo 2008/56/ES redno spremljati lastnosti in količine morskih odpadkov, vključno s plastičnimi morskimi odpadki. Tudi ti podatki o spremljanju se sporočijo Komisiji.

(31)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, in bi morale sprejeti vse ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(32)

Komisija bi morala v skladu z odstavkom 22 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (19) izvesti oceno te direktive. Taka ocena bi morala temeljiti na pridobljenih izkušnjah ter podatkih, zbranih med izvajanjem te direktive, in podatkih, zbranih v skladu z direktivama 2008/56/ES in 2008/98/ES. Ocena bi morala zagotoviti podlago za oceno možnih nadaljnjih ukrepov, vključno z določitvijo ciljev za celotno Unijo glede zmanjšanja do leta 2030 in po njem, in oceno, ali je treba ob upoštevanju spremljanja morskih odpadkov v Uniji pregledati Prilogo s seznamom plastičnih proizvodov za enkratno uporabo in ali je področje uporabe te direktive mogoče razširiti na ostale proizvode za enkratno uporabo.

(33)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z metodologijo za izračun in preverjanje letne porabe plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, za katere so bili določeni cilji glede zmanjšanja porabe, pravili za izračun in preverjanje doseganja ciljev minimalne reciklirane vsebnosti za plastenke pijač za enkratno uporabo, specifikacijami za oznako, ki se pritrdi na nekatere plastične proizvode za enkratno uporabo, metodologijo za izračun in preverjanje ciljev glede zbiranja plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, za katere so bili določeni cilji glede ločenega zbiranja, in obliko sporočanja podatkov in informacij o izvajanju te direktive. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (20).

(34)

Primerno je, da se državam članicam omogoči izvajanje nekaterih določb te direktive s sporazumi med pristojnimi organi in zadevnimi gospodarskimi sektorji, pod pogojem, da so izpolnjene nekatere zahteve.

(35)

Pri preprečevanju smetenja bi morali sodelovati pristojni organi, proizvajalci in potrošniki. Javni organi, vključno z institucijami Unije, bi morali biti zgled drugim.

(36)

Ker ciljev te direktive, in sicer preprečevanja in zmanjšanja vpliva nekaterih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, proizvodov iz oksorazgradljive plastike ter ribolovnega orodja, ki vsebuje plastiko, na okolje in zdravje ljudi ter spodbujanja prehoda na krožno gospodarstvo, vključno s spodbujanjem inovativnih in trajnostnih poslovnih modelov, proizvodov in materialov, s čimer se tudi prispeva k učinkovitemu delovanju notranjega trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –