(1)

Izdajatelji elektronskega denarja in ponudniki plačilnih storitev lahko imenujejo osrednje kontaktne točke, da v imenu institucij, ki jih imenujejo, zagotovijo skladnost s pravili na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter olajšajo nadzor s strani pristojnih organov. Države članice lahko zahtevajo imenovanje osrednje kontaktne točke, kadar ponudniki plačilnih storitev in izdajatelji elektronskega denarja opravljajo storitve na njihovem ozemlju, in sicer prek podjetij oblike, ki ni podružnica, ne pa tudi tam, kjer storitve opravljajo brez ustanovitve podjetja.

(2)

Imenovanje osrednje kontaktne točke za zagotovitev skladnosti s pravili o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma se zdi upravičeno, kadar velikost in obseg dejavnosti, ki jih opravljajo ponudniki plačilnih storitev in izdajatelji elektronskega denarja prek podjetij oblike, ki ni podružnica, dosegata ali presegata določene prage. Ti pragi morajo biti določeni na ravni, ki je sorazmerna s ciljem Direktive (EU) 2015/849, da se pristojnim organom olajša nadzor v imenu institucij, ki jih imenujejo, nad skladnostjo takšnih podjetij z lokalnimi obveznostmi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (AML/CFT), hkrati pa se ne ustvari nepotrebno regulativno breme za ponudnike plačilnih storitev in izdajatelje elektronskega denarja.

(3)

Zahteva po imenovanju osrednje kontaktne točke se prav tako zdi upravičena, kadar država članica meni, da je tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, povezano z dejavnostmi takšnih podjetij, povečano, kar se na primer kaže z oceno tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, povezanega z nekaterimi kategorijami ponudnikov plačilnih storitev in izdajateljev elektronskega denarja. Od držav članic se ne bi smelo zahtevati, da v ta namen opravijo oceno tveganja posameznih institucij.

(4)

Vendar bi moralo biti državam članicam omogočeno, da v izrednih primerih, ko imajo utemeljene razloge za mnenje, da je tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, povezano z določenim ponudnikom plačilnih storitev ali izdajateljem elektronskega denarja, ki upravlja podjetja na njihovem ozemlju, visoko, od ponudnika ali izdajatelja zahtevajo, da imenuje osrednjo kontaktno točko, tudi če ne dosega pragov iz te uredbe oziroma ne pripada kategoriji institucij, za katere se imenovanje osrednje kontaktne točke zahteva na podlagi ocene tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki jo opravi država članica.

(5)

Kadar se osrednja kontaktna točka imenuje, bi morala v imenu izdajatelja elektronskega denarja ali ponudnika plačilnih storitev, ki jo imenuje, zagotoviti skladnost svojih podjetij z veljavnimi pravili AML/CFT. V ta namen bi osrednja kontaktna točka morala dobro razumeti veljavne zahteve AML/CFT ter olajšati razvoj in izvajanje politik in postopkov AML/CFT.

(6)

Osrednja kontaktna točka bi morala med drugim imeti vlogo osrednjega koordinatorja med izdajateljem elektronskega denarja ali ponudnikom plačilnih storitev, ki jo imenuje, in njunimi podjetji ter med izdajateljem elektronskega denarja ali ponudnikom plačilnih storitev in pristojnimi organi države članice, v kateri podjetja delujejo, da se olajša nadzor nad njimi.

(7)

Države članice bi morale imeti pravico, da na podlagi svoje splošne ocene tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, povezanega z dejavnostjo ponudnikov plačilnih storitev ali izdajateljev elektronskega denarja, ki so vzpostavljeni na njihovih ozemljih v obliki, ki ni podružnica, od osrednjih kontaktnih točk zahtevajo, da opravljajo nekatere dodatne funkcije v okviru dolžnosti zagotavljanja skladnosti z lokalnimi obveznostmi AML/CFT. Zlasti bi lahko bilo za države članice primerno, da od osrednjih kontaktnih točk zahtevajo, da v imenu izdajatelja elektronskega denarja ali ponudnika plačilnih storitev, ki jih imenuje, enoti za finančni nadzor (FIU) države članice gostiteljice, na ozemlju katere je pooblaščeni subjekt vzpostavljen, predložijo poročila o sumljivih transakcijah.

(8)

Vsaka država članica sama odloči, ali naj imajo osrednje kontaktne točke določeno obliko. Kadar je oblika predpisana, bi morale države članice zagotoviti, da so zahteve sorazmerne in ne presegajo tega, kar je potrebno za dosego cilja skladnosti s pravili AML/CFT in olajšanje nadzora.

(9)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki so jih Komisiji predložili evropski nadzorni organi (Evropski bančni organ, Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine ter Evropski organ za vrednostne papirje in trge).

(10)

Evropski bančni organi so opravili javna posvetovanja o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analizirali morebitne povezane stroške in koristi ter zaprosili za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2), Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3) in Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (4) –