16.4.2018

SL

Uradni list Evropske unije

L 96/7

---

IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2018/574

z dne 15. decembra 2017

o tehničnih standardih za vzpostavitev in delovanje sistema sledljivosti tobačnih izdelkov

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Direktive 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in razveljavitvi Direktive 2001/37/ES (1) ter zlasti člena 15(11) Direktive,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Da bi rešili vprašanje nedovoljene trgovine s tobačnimi izdelki, Direktiva 2014/40/EU določa, da morajo biti za evidentiranje gibanja zavojčkov tobačnih izdelkov vsi označeni s posebno identifikacijsko oznako. To bo omogočilo prepoznavanje in sledenje takim izdelkom po vsej Uniji. Treba bi bilo določiti tehnične specifikacije za vzpostavitev in delovanje sistema ter njegovo združljivost po vsej Uniji.

(2)	Določiti bi bilo treba pravila o označevanju zavojčkov s posebno identifikacijsko oznako, evidentiranju in pošiljanju podatkov, obdelavi in hrambi podatkov ter dostopu do njih in združljivosti sestavnih delov sistema sledljivosti.

(3)

Zakonodajno ukrepanje na ravni Unije je potrebno tudi za izvajanje člena 8 Protokola za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki k Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom (2) (v nadaljnjem besedilu: Protokol), ki jo je ratificirala Evropska unija (3) in ki za tobačne izdelke določa načrt globalnega spremljanja in sledenja, ki ga v petih letih od začetka njegove veljavnosti vzpostavijo podpisnice Protokola.

(4)

Sistem sledljivosti iz te uredbe naj bi se v skladu s členom 15 Direktive 2014/40/EU uporabljal za vse tobačne izdelke, proizvedene v Uniji, ter za tobačne izdelke, ki so proizvedeni zunaj Unije in namenjeni za trg Unije ali dani nanj, da bi se zoperstavili številnim obstoječim vrstam goljufivih dejanj, zaradi katerih so potrošnikom na voljo nedovoljeni izdelki, vključno s praksami lažnega prijavljanja izvoza.

(5)

Da bi zagotovili neodvisnost sistema sledljivosti in nadzor s strani držav članic, kot je določeno v členu 8 Protokola, je bistveno ustrezno določanje vlog pri označevanju zavojčkov s posebnimi identifikacijskimi oznakami. Ključna naloga ustvarjanja posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka bi morala biti zaupana neodvisni tretji osebi, ki jo določi vsaka država članica (v nadaljnjem besedilu: izdajatelj identifikacijskih oznak). Da bi se izognili tveganju, da dva ali več izdajateljev identifikacijskih oznak ustvari isto posebno identifikacijsko oznako, bi moral imeti vsak izdajatelj identifikacijskih oznak edinstveno identifikacijsko kodo, ki bi bila lahko del posebnih identifikacijskih oznak, ki jih izdaja.

(6)	Za zagotavljanje edinstvenosti identifikacijske oznake bi morala del vsake posebne identifikacijske oznake predstavljati serijska številka, ki jo ustvari izdajatelj identifikacijskih oznak in za katero obstaja zanemarljiva verjetnost, da bi jo ponarejevalci uganili.

(7)

Kadar proizvajalci in uvozniki od izdajatelja identifikacijskih oznak zahtevajo posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka, bi bilo treba od njih zahtevati, da zagotovijo vse informacije, ki jih izdajatelj potrebuje za ustvarjanje navedene identifikacijske oznake v skladu s točkami (a) do (h) člena 15(2) Direktive 2014/40/EU, z izjemo datuma in časa proizvodnje, ki ju ni mogoče določiti vnaprej in bi ju morali gospodarski subjekti dodati v trenutku proizvodnje.

(8)

Dolžina posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka lahko vpliva na hitrost, s katero jih proizvajalci in uvozniki tobačnih izdelkov lahko namestijo na zavojčke. Da bi se izognili čezmernemu vplivu na ta postopek, hkrati pa zagotovili dovolj prostora za vse zahtevane informacije na ravni zavojčka, bi bilo treba določiti največje dovoljeno število alfanumeričnih znakov v posebni identifikacijski oznaki na ravni zavojčka.

(9)	Da bi posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka lahko izpolnjevale zahteve o največjem dovoljenem številu alfanumeričnih znakov, bi bilo treba informacije iz točk (a) do (h) člena 15(2) Direktive 2014/40/EU prevesti v kodo.

(10)

Za namene omogočanja pristojnim organom držav članic, da posebne identifikacijske oznake razberejo brez dostopa do informacij, shranjenih v sistemu repozitorijev, bi morali izdajatelji identifikacijskih oznak pripraviti in vzdrževati ploske datoteke. Te ploske datoteke bi morale omogočati identifikacijo vseh informacij, kodiranih v kodah posebnih identifikacijskih oznak. Treba bi bilo določiti velikost teh ploskih datotek, da se zagotovi, da se lahko prenesejo na naprave, ki jih države članice uporabljajo pri branju posebnih identifikacijskih oznak v nepovezanem načinu (nespletne ploske datoteke)

(11)

Direktiva 2014/40/EU določa, da je obveznost evidentiranja na podlagi člena 15 mogoče izpolniti z označevanjem in evidentiranjem agregirane embalaže, kot so kartoni, zaboji ali palete, če je še vedno mogoče prepoznavanje in sledenje vseh zavojčkov. Kadar se gospodarski subjekti odločijo za uporabo te možnosti, bi bilo treba od njih zahtevati, da zagotovijo, da se taka embalaža označi z identifikacijsko oznako na ravni agregirane embalaže, ki je tudi edinstvena in s katero se zato da nedvoumno ugotoviti vse podagregacije in končno zavojčke, ki jih vsebuje.

(12)

Proizvajalci in uvozniki bi morali preveriti pravilno namestitev in berljivost posebnih identifikacijskih oznak, da bi se zagotovilo, da se lahko vsa gibanja zavojčkov evidentirajo in pošljejo. Za nadzor nad tem bistvenim postopkom za posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka bi bilo treba na naprave za preverjanje namestiti naprave za zaščito pred nedovoljenimi posegi, ki bi jih dobavila neodvisna tretja oseba. Pri določanju pravil o namestitvi takih naprav je primerno upoštevati razlike med podjetji, zlasti glede njihove velikosti, obsega proizvodnje in vrste proizvodnega procesa, za zagotovitev, da izpolnjevanje te zahteve ne pomeni pretiranega bremena, zlasti za manjše subjekte, vključno z malimi in srednjimi podjetji (MSP). Ker so naprave za zaščito pred nedovoljenimi posegi zlasti relevantne za avtomatizirano proizvodnjo tobačnih izdelkov, in sicer za zaščito celovitosti posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka, je primerno omejiti obveznost namestitve takšnih naprav na subjekte, ki ne uporabljajo povsem ročnih postopkov proizvodnje.

(13)

Da bi se zmanjšal vpliv sistema sledljivosti na proizvodne in distribucijske sheme, bi bilo treba gospodarskim subjektom dovoliti vnaprejšnje naročanje serij posebnih identifikacijskih oznak. Vendar bi bilo treba za izogibanje prevelikim zalogam posebnih identifikacijskih oznak pri gospodarskih subjektih in nadzor nad velikostjo posamičnih naročil določiti rok za uporabo posebnih identifikacijskih oznak tako na ravni zavojčka kot na ravni agregirane embalaže. Ti ukrepi bi morali ublažiti tudi morebitne pretirane vplive na dejavnosti ustvarjanja in izdajanja, ki jih izvajajo izdajatelji identifikacijskih oznak.

(14)

Za zagotovitev pravilnega delovanja sistema sledljivosti bi morali gospodarski subjekti in upravljavci prvih maloprodajnih mest od ustreznih izdajateljev identifikacijskih oznak vnaprej zahtevati identifikacijske kode gospodarskega subjekta in identifikacijske kode objekta za vsak objekt. Dodelitev identifikacijskih kod gospodarskega subjekta in identifikacijskih kod objekta bi omogočala učinkovito identifikacijo vseh kupcev in dejanske poti pošiljke od proizvodnje do prvega maloprodajnega mesta, kakor je določeno v točkah (i) in (j) člena 15(2) Direktive 2014/40/EU.

(15)

Proizvajalci ali uvozniki bi morali poleg tega zahtevati identifikacijsko kodo za stroje, ki se uporabljajo za proizvodnjo tobačnih izdelkov. Obveznost predložitve zahtevkov za identifikacijske kode strojev omogoča učinkovito identifikacijo stroja, uporabljenega za proizvodnjo tobačnih izdelkov v skladu s točko (c) člena 15(2) Direktive 2014/40/EU.

(16)

Da bi zagotovili, da lahko informacije v posebni identifikacijski oznaki evidentirajo in pošiljajo vsi gospodarski subjekti, ter da bi zagotovili združljivost posebnih identifikacijskih oznak z zunanjimi sestavnimi deli, kot so naprave za skeniranje, bi bilo treba določiti dovoljene nosilce podatkov.

(17)

Da bi sistem sledljivosti lahko izpolnil svoj namen, mora omogočati preprosto pošiljanje vseh relevantnih podatkov, zagotavljati varno hrambo podatkov in popoln dostop do teh podatkov Komisiji, pristojnim organom držav članic in zunanjemu revizorju. Arhitektura hrambe bi morala proizvajalcem in uvoznikom omogočati tudi, da za ponudnike hrambe podatkov izberejo neodvisne tretje osebe, s katerimi sklenejo pogodbe o hrambi podatkov za namene gostovanja podatkov izključno v zvezi z njihovimi tobačnimi izdelki (v nadaljnjem besedilu: primarni repozitoriji), kot je določeno v členu 15(8) Direktive 2014/40/EU, hkrati pa zagotavljati, da imajo organi popoln dostop do vseh shranjenih podatkov za namene izvajanja dejavnosti nadzora in izvrševanja. Za učinkovitost takšnih dejavnosti spremljanja in izvrševanja je potreben sistem enega samega repozitorija na drugi ravni (v nadaljnjem besedilu: sekundarni repozitorij), ki vsebuje izvod vseh podatkov, shranjenih v primarnih repozitorijih, in ki organom zagotavlja celovit pregled delovanja sistema sledljivosti. Da bi gospodarskim subjektom, ki niso proizvajalci in uvozniki, zagotovili enotno vstopno točko za predložitev podatkov, ki jih evidentirajo v sistemu sledljivosti, in s tem olajšali pošiljanje podatkov, bi bilo treba vzpostaviti usmerjevalni sistem, ki bi ga upravljal ponudnik sekundarnega repozitorija. Hkrati bi morala storitev usmerjanja zagotavljati, da se podatki pošljejo v pravilni primarni repozitorij.

(18)

Ponudnik sekundarnega repozitorija bi moral za zagotavljanje polnega dostopa ustreznim organom in da bi prispeval k učinkovitemu delovanju sistema sledljivosti, razviti uporabniška vmesnika, prek katerih bi bila mogoča vpogled v podatke in iskanje po njih. Pri dostopanju do sistema repozitorijev bi moralo biti ustreznim organom omogočeno zanašati se na ponovno uporabne rešitve na osnovi eIDAS (4), ki so v telekomunikacijskem delu Instrumenta za povezovanje Evrope navedene kot gradniki. Poleg tega bi moral uporabniški vmesnik za olajšanje učinkovitega nadzora in izvrševanja omogočati opredeljevanje individualnih samodejnih obvestil na podlagi posameznih poročevalnih dogodkov.

(19)	Da bi zagotovili interoperabilnost sestavnih delov sistema repozitorijev, bi bilo treba za izmenjavo podatkov med primarnimi repozitoriji, sekundarnim repozitorijem in usmerjevalnim sistemom določiti tehnične specifikacije na osnovi nelastniških odprtih standardov.

(20)

Da bi zagotovili, da vsi gospodarski subjekti pravočasno in enotno evidentirajo in pošljejo zahtevane informacije, bi bilo treba določiti natančen seznam dogodkov v dobavni verigi in transakcijskih dogodkov, ki se morajo evidentirati na podlagi točk (i), (j) in (k) člena 15(2) Direktive 2014/40/EU, pa tudi vsebino informacijskih sporočil, ki naj se pošljejo.

(21)

Ker je namen sistema sledljivosti državam članicam in Komisiji ponuditi učinkovito orodje za boj proti nedovoljeni trgovini s tobačnimi izdelki, je za namene preiskovanja in izvrševanja treba zagotoviti pravočasno razpoložljivost podatkov o dogodkih v dobavni verigi in transakcijskih dogodkih. Zato bi bilo treba določiti najdaljši čas, ki lahko poteče med nastankom posameznega dogodka v dobavni verigi ali transakcijskega dogodka in pošiljanjem povezanih informacij v ustrezni repozitorij za hrambo podatkov. Pri določanju takih rokov je primerno upoštevati razlike med podjetji, zlasti njihovo velikost in obseg proizvodnje, da bi se zagotovilo, da izpolnjevanje obveznosti poročanja ne pomeni pretiranega bremena, zlasti za manjše subjekte, vključno z malimi in srednjimi podjetji (MSP).

(22)

Za namene preiskovanja in izvrševanja je treba zagotoviti, da imajo pristojni organi držav članic in Komisija dostop do evidenc vseh gospodarskih subjektov in upravljavcev prvih maloprodajnih mest, ki so vključeni v trgovino s tobačnimi izdelki, ter objektov in strojev, ki jih ti uporabljajo za proizvodnjo, hrambo in obdelavo izdelkov. Zato bi moral vsak izdajatelj identifikacijskih oznak pripraviti in vzdrževati register identifikacijskih kod zgoraj navedenih gospodarskih subjektov, upravljavcev prvih maloprodajnih mest, strojev in objektov. Posodobljen izvod teh registrov skupaj z ustreznimi informacijami bi se moral prek usmerjevalnika elektronsko prenesti v sekundarni repozitorij in zbrati v registru na ravni EU.

(23)

Glede na zahtevo, da mora biti sistem sledljivosti neodvisen od proizvajalcev in uvoznikov tobačnih izdelkov ter da mora biti pod nadzorom držav članic, kot je določeno v členu 8 Protokola, bi bilo treba določiti skupna merila za ocenjevanje neodvisnosti vseh tretjih oseb, vključenih v sistem sledljivosti (izdajatelji identifikacijskih oznak, ponudniki storitev repozitorija in naprav za zaščito pred nedovoljenimi posegi). Da bi zagotovili stalno izpolnjevanje zahteve po neodvisnosti, ki je bistvenega pomena za zagotavljanje in ohranjanje integritete sistema sledljivosti, bi morala Komisija redno pregledovati postopke za imenovanje izdajateljev identifikacijskih oznak in drugih neodvisnih ponudnikov ter nadzor njihovega izpolnjevanja meril neodvisnosti iz te uredbe. Komisija bi morala objaviti ugotovitve pregleda kot del poročila o uporabi Direktive 2014/40/EU, določenega v členu 28 navedene direktive.

(24)	Varstvo osebnih podatkov v sistemu sledljivosti bi bilo treba zagotavljati v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES (5).

(25)

Za namene dokazovanja izpolnjevanja določenih tehničnih zahtev iz te uredbe bi morala biti mogoča uporaba mednarodnih standardov. Kadar ni mogoče dokazati skladnosti z mednarodnimi standardi, bi morale osebe, katerim so obveznosti naložene, skladnost z navedenimi zahtevami dokazati na preverljiv način.

(26)	Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora iz člena 25 Direktive 2014/40/EU –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

PREDMET UREJANJA IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Predmet urejanja

Ta uredba določa tehnične standarde za vzpostavitev in delovanje sistema sledljivosti iz člena 15 Direktive 2014/40/EU.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se poleg opredelitev iz člena 2 Direktive 2014/40/EU uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)	„posebna identifikacijska oznaka“ pomeni alfanumerično kodo, ki omogoča identifikacijo zavojčka ali agregirane embalaže tobačnih izdelkov;

(2)	„gospodarski subjekt“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo, ki je vključena v trgovino s tobačnimi izdelki, tudi za izvoz, od proizvajalca do zadnjega gospodarskega subjekta pred prvim maloprodajnim mestom;

(3)	„prvo maloprodajno mesto“ pomeni objekt, kjer so tobačni izdelki prvič dani v promet, vključno s prodajnimi avtomati za prodajo tobačnih izdelkov;

(4)	„izvoz“ pomeni pošiljanje iz Unije v tretjo državo;

(5)	„agregirana embalaža“ pomeni katero koli embalažo, ki vsebuje več kot en zavojček tobačnega izdelka;

(6)	„objekt“ pomeni katero koli lokacijo, stavbo ali prodajni avtomat, kjer se tobačni izdelki proizvajajo, hranijo ali dajejo na trg;

(7)	„naprava za zaščito pred nedovoljenimi posegi“ pomeni napravo, ki omogoča evidentiranje postopka preverjanja po namestitvi posamezne posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka z video ali dnevniško datoteko, ki je gospodarski subjekt po evidentiranju ne more več spremeniti;

(8)

„nespletne ploske datoteke“ pomenijo elektronske datoteke, ki jih ustvari in vzdržuje vsak izdajatelj identifikacijskih oznak in ki vsebujejo podatke v obliki golega besedila, iz katerega je mogoče pridobiti informacije, kodirane v posebnih identifikacijskih oznakah (razen časovnega žiga) na ravni zavojčka ali agregirane embalaže, brez dostopa do sistema repozitorijev;

(9)	„register“ pomeni evidenco, ki jo vzpostavi in vzdržuje vsak izdajatelj identifikacijskih oznak in ki vsebuje vse identifikacijske kode, ustvarjene za gospodarske subjekte, upravljavce prvih maloprodajnih mest, objekte in stroje, skupaj z ustreznimi podatki;

(10)	„nosilec podatkov“ pomeni nosilec s podatki v obliki, berljivi s pomočjo naprave;

(11)	„stroj“ pomeni opremo, ki se uporablja za proizvodnjo tobačnih izdelkov in je neločljiv sestavni del proizvodnega postopka;

(12)	„časovni žig“ pomeni datum in čas posameznega dogodka po usklajenem svetovnem času (UTC) v predpisani obliki;

(13)	„primarni repozitorij“ pomeni repozitorij, v katerem se hranijo sledljivostni podatki, ki se nanašajo izključno na izdelke posameznega proizvajalca ali uvoznika;

(14)	„sekundarni repozitorij“ pomeni repozitorij, ki vsebuje izvod vseh sledljivostnih podatkov, shranjenih v primarnih repozitorijih;

(15)	„usmerjevalnik“ pomeni napravo v sekundarnem repozitoriju, ki prenaša podatke med različnimi sestavnimi deli sistema repozitorijev;

(16)	„sistem repozitorijev“ pomeni sistem, ki ga sestavljajo primarni repozitoriji, sekundarni repozitorij in usmerjevalnik;

(17)	„skupni podatkovni slovar“ pomeni sklop informacij, ki opisujejo vsebino, obliko in strukturo podatkovne zbirke ter razmerje med njenimi elementi in ki se uporablja za nadzor dostopa do podatkovnih zbirk, ki so skupne vsem primarnim in sekundarnemu repozitoriju, in ravnanja z njimi;

(18)	„delovni dan“ pomeni vsak delovni dan v državi članici, za katero je pristojen izdajatelj identifikacijske oznake;

(19)	„pretovarjanje“ pomeni kakršen koli prenos tobačnih izdelkov iz enega vozila v drugo, pri čemer tobačni izdelki ne vstopijo v objekt in ga ne zapustijo;

(20)	„prodajno kombinirano vozilo“ pomeni vozilo, ki se uporablja za dostavo tobačnih izdelkov več prodajnim mestom v količinah, ki niso bile določene pred dostavo.

POGLAVJE II

TEHNIČNE SPECIFIKACIJE V ZVEZI S POSEBNO IDENTIFIKACIJSKO OZNAKO

ODDELEK 1

Skupne določbe

Člen 3

Izdajatelj identifikacijskih oznak

1.   Vsaka država članica najpozneje v enem letu od začetka veljavnosti te izvedbene uredbe imenuje subjekt (v nadaljnjem besedilu: „izdajatelj identifikacijskih oznak“), ki bo odgovoren za ustvarjanje in izdajo posebnih identifikacijskih oznak v skladu s členi 8, 9, 11 in 13.

2.   Države članice zagotovijo, da se izdajatelj identifikacijskih oznak, ki namerava opravljanje svojih nalog oddati podizvajalcem, obravnava za imenovanje le, če je bila državam članicam sporočena identiteta podizvajalcev.

3.   Izdajatelj identifikacijskih oznak je neodvisen in izpolnjuje merila iz člena 35.

4.   Vsak izdajatelj identifikacijskih oznak je opremljen z edinstveno identifikacijsko kodo. Koda je sestavljena iz alfanumeričnih znakov in izpolnjuje standard Mednarodne organizacije za standardizacijo / Mednarodne elektrotehniške komisije (v nadaljnjem besedilu: ISO/IEC) 15459-2:2015.

5.   Če je isti izdajatelj identifikacijskih oznak imenovan v več kot eni državi članici, se identificira z isto kodo.

6.   Države članice imenovanje izdajatelja identifikacijskih oznak in njegovo identifikacijsko kodo Komisiji priglasijo v enem mesecu od imenovanja.

7.   Države članice zagotovijo, da so informacije glede identitete imenovanega izdajatelja identifikacijskih oznak in njegova identifikacijska koda javno dostopne in na voljo na spletu.

8.   Vsaka država članica uvede ustrezne ukrepe za zagotovitev:

(a)	da izdajatelj identifikacijskih oznak, ki so ga imenovale, ne preneha izpolnjevati zahtev po neodvisnosti iz člena 35 in

(b)

da se, če je imenovan nov izdajatelj identifikacijskih oznak, ki prevzame storitve od prejšnjega izdajatelja identifikacijskih oznak, storitve zaporednih izdajateljev identifikacijskih oznak izvajajo neprekinjeno. Zato države članice od izdajatelja identifikacijskih oznak zahtevajo, da pripravi načrt izstopa s postopkom za zagotovitev neprekinjenosti delovanja, dokler ni imenovan nov izdajatelj identifikacijskih oznak.

9.   Izdajatelj identifikacijskih oznak lahko za gospodarske subjekte uvede in jim zaračunava stroške le za ustvarjanje in izdajo posebnih identifikacijskih oznak. Stroški morajo biti nediskriminatorni in sorazmerni s številom ustvarjenih posebnih identifikacijskih oznak, ki se izdajo gospodarskim subjektom, pri tem pa se upošteva način dostave.

Člen 4

Izdajatelj identifikacijskih oznak, pristojen za ustvarjanje in izdajo posebnih identifikacijskih oznak

1.   Za tobačne izdelke, proizvedene v Uniji, je pristojni izdajatelj identifikacijskih oznak subjekt, imenovan za državo članico, v kateri se izdelki proizvajajo.

Z odstopanjem od prvega pododstavka je pristojni izdajatelj identifikacijskih oznak subjekt, imenovan za državo članico, na katere trg se izdelki dajejo, kadar tako zahtevo določa navedena država članica.

2.   Za tobačne izdelke, ki se uvažajo v Unijo, je pristojni izdajatelj identifikacijskih oznak subjekt, imenovan za državo članico, na trg katere se izdelki dajejo.

3.   Za tobačne izdelke, ki se agregirajo v Uniji, je pristojni izdajatelj identifikacijskih oznak subjekt, imenovan za državo članico, v kateri se izdelki agregirajo.

4.   Za tobačne izdelke, namenjene za izvoz, je pristojni izdajatelj identifikacijskih oznak subjekt, imenovan za državo članico, v kateri se izdelki proizvajajo.

5.   Komisija lahko v primeru začasne odsotnosti pristojnega izdajatelja identifikacijskih oznak gospodarske subjekte pooblasti, da uporabljajo storitve drugega izdajatelja identifikacijskih oznak, ki je imenovan v skladu s členom 3.

Člen 5

Veljavnost posebnih identifikacijskih oznak in deaktivacija

1.   Posebne identifikacijske oznake, ki jih ustvarijo izdajatelji identifikacijskih oznak, se lahko za označevanje zavojčkov ali agregirane embalaže v skladu s členoma 6 in 10 uporabijo najpozneje šest mesecev od datuma, ko gospodarski subjekt posebne identifikacijske oznake prejme. Po poteku tega obdobja posebne identifikacijske oznake postanejo neveljavne in gospodarski subjekti zagotovijo, da se ne uporabijo za označevanje zavojčkov ali agregirane embalaže.

2.   Sistem repozitorijev zagotavlja, da se posebne identifikacijske oznake, ki se v šestmesečnem obdobju iz odstavka 1 ne uporabijo, samodejno deaktivirajo.

3.   Proizvajalci in uvozniki lahko kadar koli sprožijo deaktivacijo posebnih identifikacijskih oznak s predložitvijo zahtevka za deaktivacijo ustreznemu primarnemu repozitoriju. Drugi gospodarski subjekti lahko sprožijo deaktivacijo posebnih identifikacijskih oznak s predložitvijo zahtevka za deaktivacijo prek usmerjevalnika. Zahtevek za deaktivacijo se v skladu s členom 36 predloži elektronsko in vsebuje informacije iz točke 2.3 oddelka 2 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki. Deaktivacija ne posega v celovitost že shranjenih informacij v zvezi s posebno identifikacijsko oznako.

ODDELEK 2

Posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka

Člen 6

Označevanje s posebnimi identifikacijskimi oznakami na ravni zavojčka

1.   Proizvajalci in uvozniki vsak zavojček, proizveden v Uniji ali uvožen vanjo, označijo s posebno identifikacijsko oznako (v nadaljnjem besedilu: posebna identifikacijska oznaka na ravni zavojčka) v skladu s členom 8.

2.   Pri tobačnih izdelkih, proizvedenih zunaj Unije, se posebna identifikacijska oznaka na ravni zavojčka na zavojček namesti pred uvozom tobačnega izdelka v Unijo.

Člen 7

Preverjanje posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka

1.   Proizvajalci in uvozniki zagotovijo, da se takoj po namestitvi posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka preverita njihova pravilna namestitev in berljivost.

2.   Postopek iz odstavka 1 se zaščiti z napravo za zaščito pred nedovoljenimi posegi, ki jo dobavi in namesti neodvisna tretja oseba, ki zadevnim državam članicami in Komisiji predloži izjavo, da nameščena naprava izpolnjuje zahteve iz te uredbe.

3.   Če postopek iz odstavka 1 ne potrdi pravilne namestitve in polne berljivosti posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka, proizvajalci in uvozniki ponovno namestijo posebno identifikacijsko oznako na ravni zavojčka.

4.   Proizvajalci in uvozniki zagotovijo, da ostanejo informacije, ki jih evidentira naprava za zaščito pred nedovoljenimi posegi, na voljo do devet mesecev od evidentiranja.

5.   Proizvajalci in uvozniki na zahtevo držav članic zagotovijo poln dostop do evidence postopka preverjanja, ki jo ustvari naprava za zaščito pred nedovoljenimi posegi.

6.   Z odstopanjem od odstavkov 2, 4 in 5 se obveznost namestitve naprave za zaščito pred nedovoljenimi posegi ne uporablja:

(a)	do 20. maja 2020 za postopek izdelave pri gospodarskih subjektih ali po potrebi skupini podjetij, ki ji pripadajo, ki so v koledarskem letu 2019 na ravni Unije obravnavali manj kot 120 milijonov posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka;

(b)	do 20. maja 2021 za proizvodne postopke pri gospodarskih subjektih, ki spadajo v opredelitev malih in srednjih podjetij iz Priporočila Komisije 2003/361/ES (6);

(c)	za povsem ročne postopke izdelave.

Člen 8

Sestava posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka

1.   Vsak zavojček tobačnih izdelkov se označi s posebno identifikacijsko oznako na ravni zavojčka. Sestavlja jo čim krajše zaporedje alfanumeričnih znakov, ki ne presega dolžine 50 znakov. To zaporedje je edinstveno za dani zavojček, sestavljajo pa ga naslednji podatkovni elementi:

(a)	na začetku alfanumerični znaki, ki predstavljajo identifikacijsko kodo izdajatelja identifikacijskih oznak, ki se dodeli v skladu s členom 3(4);

(b)	alfanumerično zaporedje, za katerega obstaja zanemarljiva verjetnost, da se ga da uganiti, v vsakem primeru pa je ta verjetnost manjša od ene desettisočinke (v nadaljnjem besedilu: serijska številka);

(c)

koda (v nadaljnjem besedilu: koda izdelka), ki omogoča določitev: i. kraja proizvodnje; ii. proizvodnega obrata iz člena 16; iii. stroja, ki se uporablja za proizvodnjo tobačnih izdelkov iz člena 18; iv. opisa izdelka; v. namembnega maloprodajnega trga; vi. predvidene poti pošiljke; vii. po potrebi uvoznika v Unijo;

(d)	na koncu časovni žig v obliki numeričnega zaporedja osmih znakov v obliki LLMMDDuu, iz katerega sta razvidna datum in čas proizvodnje.

2.   Izdajatelj identifikacijskih oznak je odgovoren za ustvarjanje kode, ki je sestavljena iz elementov iz točk (a), (b) in (c) odstavka 1.

3.   Proizvajalci ali uvozniki kodi, ki jo v skladu z odstavkom 2 ustvari izdajatelj identifikacijskih oznak, dodajo časovni žig iz točke (d) odstavka 1.

4.   Posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka vsebujejo samo podatkovne elemente iz odstavka 1.

Če izdajatelji identifikacijskih oznak za ustvarjanje posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka uporabljajo šifriranje ali stiskanje, pristojne organe države članice in Komisijo obvestijo o algoritmih, ki jih uporabljajo za to šifriranje in stiskanje. Posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka se ne smejo ponovno uporabiti.

Člen 9

Zahtevek za posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka in njihova izdaja

1.   Proizvajalci in uvozniki pošljejo zahtevek pristojnemu izdajatelju identifikacijskih oznak za posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka iz člena 8. Zahtevki se predložijo elektronsko v skladu s členom 36.

2.   Proizvajalci in uvozniki, ki predložijo tak zahtevek, predložijo informacije iz točke 2.1 oddelka 2 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki.

3.   Izdajatelj identifikacijskih oznak v dveh delovnih dneh od prejema zahtevka in v navedenem vrstnem redu:

(a)	ustvari kode iz člena 8(2);

(b)	v skladu s členom 26 pošlje kode skupaj z informacijami iz odstavka 2 tega člena prek usmerjevalnika v primarni repozitorij proizvajalca ali uvoznika, ki jih je zahteval, in

(c)	elektronsko pošlje kode proizvajalcu ali uvozniku, ki jih je zahteval.

4.   Država članica pa lahko zahteva, da izdajatelj identifikacijskih oznak kot alternativo elektronski dostavi nudi tudi fizično dostavo posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka. Kadar se nudi fizična dostava posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka, proizvajalci in uvozniki navedejo, ali zahtevajo fizično dostavo. V tem primeru izdajatelj identifikacijskih oznak v desetih delovnih dneh od prejema zahtevka in v navedenem vrstnem redu:

(a)	ustvari kode iz člena 8(2);

(b)	v skladu s členom 26 pošlje kode skupaj z informacijami iz odstavka 2 prek usmerjevalnika v primarni repozitorij proizvajalca ali uvoznika, ki jih je zahteval;

(c)	proizvajalcu ali uvozniku, ki jih je zahteval, dostavi kode v obliki optičnih črtnih kod v skladu s členom 21 na fizičnih nosilcih, kot so samolepilne etikete.

5.   Proizvajalci in uvozniki lahko v enem delovnem dnevu prekličejo zahtevek, ki je bil poslan v skladu z odstavkom 1, in sicer s sporočilom o umiku, podrobneje določenem v točki 5 oddelka 5 poglavja II Priloge II.

ODDELEK 3

Posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane embalaže

Člen 10

Označevanje s posebnimi identifikacijskimi oznakami na ravni agregirane embalaže

1.   Če se gospodarski subjekti odločijo za izpolnjevanje obveznosti evidentiranja, določenih v členu 15(5) Direktive 2014/40/EU, z evidentiranjem agregirane embalaže, agregirane zavojčke tobačnih izdelkov označijo s posebno identifikacijsko oznako (v nadaljnjem besedilu: posebna identifikacijska oznaka na ravni agregirane embalaže).

2.   Posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane embalaže se ustvarijo in izdajo na podlagi zahtevka pristojnemu izdajatelju identifikacijskih oznak ali pa jih ustvari in izda neposredno gospodarski subjekt.

3.   Če se posebna identifikacijska oznaka na ravni agregirane embalaže ustvari na podlagi zahtevka pristojnemu izdajatelju identifikacijskih oznak, njena sestava ustreza tisti iz člena 11(1).

4.   Če posebno identifikacijsko oznako na ravni agregirane embalaže neposredno ustvari gospodarski subjekt, oznako sestavlja koda posamezne enote, ki se ustvari v skladu s standardom ISO/IEC 15459-1:2014 ali ISO/IEC 15459-4:2014 ali najnovejšim enakovrednim standardom.

Člen 11

Sestava posebnih identifikacijskih oznak na ravni agregirane embalaže, ki jih ustvarijo izdajatelji identifikacijskih oznak

1.   Posebno identifikacijsko oznako na ravni agregirane embalaže, ustvarjeno na podlagi zahteve pristojnemu izdajatelju identifikacijskih oznak, sestavlja zaporedje največ 100 alfanumeričnih znakov, ki je edinstveno za dani paket agregirane embalaže, sestavljajo pa ga naslednji podatkovni elementi:

(a)	na začetku alfanumerični znaki, ki predstavljajo identifikacijsko kodo izdajatelja identifikacijskih oznak, ki se dodeli v skladu s členom 3(4);

(b)	alfanumerično zaporedje, za katerega obstaja zanemarljiva verjetnost, da se ga da uganiti, v vsakem primeru pa je ta verjetnost manjša od ene desettisočinke (v nadaljnjem besedilu: serijska številka);

(c)	identifikacijska koda objekta (kot je določeno v členu 16), v katerem je potekal postopek agregacije;

(d)	na koncu časovni žig v obliki numeričnega zaporedja osmih znakov v obliki LLMMDDuu, iz katerega sta razvidna datum in čas agregacije.

2.   Izdajatelj identifikacijskih oznak je odgovoren za ustvarjanje kode, ki je sestavljena iz elementov iz točk (a), (b) in (c) odstavka 1.

3.   Gospodarski subjekti kodi, ki jo v skladu z odstavkom 2 ustvari izdajatelj identifikacijskih oznak, dodajo časovni žig iz točke (d) odstavka 1.

4.   Gospodarski subjekt lahko posebno identifikacijsko oznako na ravni agregirane embalaže dopolni z dodatnimi informacijami pod pogojem, da ni preseženo največje število znakov iz odstavka 1. Take informacije se lahko navedejo le za podatki iz odstavka 1.

Člen 12

Povezava med ravnmi posebnih identifikacijskih oznak

1.   Posebna identifikacijska oznaka na ravni agregirane embalaže omogoča identificiranje seznama vseh posebnih identifikacijskih oznak znotraj agregirane embalaže z elektronsko dostopno povezavo s sistemom repozitorijev.

2.   Za vzpostavitev povezave iz odstavka 1 proizvajalci in uvozniki v svoj primarni repozitorij pošljejo informacije iz točke 3.2 oddelka 2 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki.

3.   Za vzpostavitev povezave iz odstavka 1 gospodarski subjekti, ki niso proizvajalci in uvozniki, prek usmerjevalnika v sekundarni repozitorij pošljejo informacije iz točke 3.2 oddelka 2 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki.

Člen 13

Zahtevek za posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane embalaže, ki jih ustvarijo izdajatelji identifikacijskih oznak, in njihova izdaja

1.   Gospodarski subjekti, ki zahtevajo posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane embalaže pri pristojnem izdajatelju identifikacijskih oznak, tak zahtevek predložijo elektronsko v skladu s členom 36.

2.   Gospodarski subjekti, ki predložijo take zahtevke, predložijo informacije iz točke 2.2 oddelka 2 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki.

3.   Izdajatelj identifikacijskih oznak za proizvajalce in uvoznike v dveh delovnih dneh od prejema zahtevka in v navedenem vrstnem redu:

(a)	ustvari kodo iz člena 11(2);

(b)	v skladu s členom 26 pošlje kode skupaj z informacijami iz odstavka 2 prek usmerjevalnika v primarni repozitorij proizvajalca ali uvoznika, ki jih je zahteval, in

(c)	elektronsko pošlje kode proizvajalcu ali uvozniku, ki jih je zahteval.

4.   Izdajatelj identifikacijskih oznak za gospodarske subjekte, ki niso proizvajalci in uvozniki, v dveh delovnih dneh od prejema zahtevka in v navedenem vrstnem redu:

(a)	ustvari kodo iz člena 11(2);

(b)	v skladu s členom 26 pošlje kode skupaj z informacijami iz odstavka 2 prek usmerjevalnika v sekundarni repozitorij in

(c)	elektronsko pošlje kode gospodarskemu subjektu, ki jih je zahteval.

5.   Gospodarski subjekti lahko v enem delovnem dnevu prekličejo zahtevek, ki je bil poslan v skladu z odstavkom 1, in sicer s sporočilom o umiku, podrobneje določenem v točki 5 oddelka 5 poglavja II Priloge II, v tam določeni obliki.

6.   Posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane embalaže, ki so jih izdali pristojni izdajatelji identifikacijskih oznak, se ne smejo ponovno uporabiti.

POGLAVJE III

IDENTIFIKACIJSKE KODE GOSPODARSKIH SUBJEKTOV, OBJEKTOV IN STROJEV

Člen 14

Zahtevek za identifikacijsko kodo gospodarskega subjekta

1.   Gospodarski subjekti in upravljavci prvih maloprodajnih mest pri izdajatelju identifikacijskih oznak, pristojnem za posamezno državo članico, v kateri upravljajo vsaj en objekt, zahtevajo identifikacijsko kodo gospodarskega subjekta. Uvozniki pri izdajatelju identifikacijskih oznak, pristojnem za posamezno državo članico, v kateri dajejo na trg svoje izdelke, zahtevajo identifikacijsko kodo.

2.   Gospodarski subjekti in upravljavci prvih maloprodajnih mest, ki predložijo zahtevek v skladu z odstavkom 1, predložijo informacije iz točke 1.1 oddelka 1 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki.

3.   Obveznost upravljavcev prvih maloprodajnih mest, da zahtevajo identifikacijsko kodo gospodarskega subjekta, lahko izpolni tudi kateri koli drug registriran gospodarski subjekt. Za takšno registracijo s strani tretje osebe mora dati soglasje upravljavec prvega maloprodajnega mesta. Tretja oseba upravljavca prvega maloprodajnega mesta obvesti o vseh podrobnostih glede registracije, vključno z dodeljeno identifikacijsko kodo gospodarskega subjekta.

4.   Gospodarski subjekti in upravljavci prvih maloprodajnih mest izdajatelja identifikacijskih oznak obvestijo o vseh identifikacijskih kodah gospodarskega subjekta, ki jim jih dodelijo drugi izdajatelji identifikacijskih oznak. Če navedene informacije niso na voljo ob registraciji, jih gospodarski subjekti zagotovijo najpozneje v dveh delovnih dneh od prejema identifikacijskih kod gospodarskega subjekta, ki jim jih je dodelil drug izdajatelj identifikacijskih oznak.

5.   Zadevni upravljavec izdajatelja identifikacijskih oznak brez odlašanja obvesti o kakršni koli spremembi informacij, predloženih v prvotnem zahtevku, in o vsakem prenehanju opravljanja upravljavskih dejavnosti, in sicer v obliki iz točk 1.2 in 1.3 oddelka 1 poglavja II Priloge II.

Člen 15

Izdaja in registracija identifikacijskih kod gospodarskega subjekta

1.   Po prejemu zahtevka v skladu s členom 14 izdajatelj identifikacijskih oznak ustvari identifikacijsko kodo gospodarskega subjekta, ki jo sestavljajo naslednji podatkovni elementi v naslednjem vrstnem redu:

(a)	na prvem mestu alfanumerični znaki, ki predstavljajo identifikacijsko kodo izdajatelja identifikacijskih oznak, ki se dodeli v skladu s členom 3(4), in

(b)	na drugem mestu alfanumerično zaporedje, ki je edinstveno v naboru kod izdajatelja identifikacijskih oznak.

2.   Izdajatelj identifikacijskih oznak kodo izvajalcu, ki jo je zahteval, pošlje v dveh delovnih dneh.

3.   Vse informacije, ki se v skladu s členom 14(2) predložijo izdajatelju identifikacijskih oznak, in ustrezne identifikacijske kode so del registra, ki ga vzpostavi, vodi in posodablja pristojni izdajatelj identifikacijskih oznak.

4.   V ustrezno utemeljenih primerih lahko države članice od izdajatelja identifikacijskih oznak v skladu s svojo nacionalno zakonodajo zahtevajo, da deaktivira identifikacijsko kodo gospodarskega subjekta. V tem primeru zadevna država članica gospodarski subjekt ali upravljavca prvega maloprodajnega mesta obvesti o deaktivaciji in razlogih zanjo. Deaktivacija identifikacijske kode gospodarskega subjekta pomeni tudi samodejno deaktivacijo povezanih identifikacijskih kod objektov in strojev.

5.   Gospodarski subjekti in upravljavci prvih maloprodajnih mest si izmenjujejo informacije o svojih identifikacijskih kodah gospodarskega subjekta in s tem gospodarskim subjektom omogočijo evidentiranje in pošiljanje informacij o transakcijah v skladu s členom 33.

Člen 16

Zahtevek za identifikacijsko kodo objekta

1.   Vsi objekti od proizvodnega obrata do prvega maloprodajnega mesta se identificirajo s kodo (v nadaljnjem besedilu: identifikacijska koda objekta), ki jo ustvari izdajatelj identifikacijskih oznak, pristojen za ozemlje, na katerem se nahaja objekt.

2.   Gospodarski subjekti in upravljavci prvih maloprodajnih mest izdajatelju identifikacijskih oznak predložijo zahtevo za identifikacijsko kodo objekta skupaj z informacijami iz točke 1.4 oddelka 1 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki.

3.   Pri prvih maloprodajnih mestih mora identifikacijsko kodo objekta zahtevati upravljavec prvega maloprodajnega mesta. To obveznost lahko izpolni tudi kateri koli drug registriran gospodarski subjekt, ki lahko deluje v imenu upravljavca prvega maloprodajnega mesta. Za registracijo s strani tretje osebe mora dati soglasje upravljavec prvega maloprodajnega mesta. Tretja oseba upravljavca prvega maloprodajnega mesta obvesti o vseh podrobnostih glede registracije, vključno z dodeljeno identifikacijsko kodo objekta.

4.   Identifikacijsko kodo objekta za proizvodni obrat, ki se nahaja zunaj Unije, mora zahtevati uvoznik s sedežem v Uniji. Uvoznik predloži zahtevek kateremu koli izdajatelju identifikacijskih oznak, ki ga je imenovala država članica, v kateri uvoznik daje izdelke na trg. Za registracijo s strani uvoznika mora dati soglasje subjekt, odgovoren za proizvodni obrat v tretji državi. Uvoznik gospodarski subjekt, odgovoren za proizvodni obrat v tretji državi, obvesti o vseh podrobnostih glede registracije, vključno z dodeljeno identifikacijsko kodo objekta.

5.   Zadevni gospodarski subjekt izdajatelja identifikacijskih oznak brez odlašanja obvesti o kakršni koli spremembi informacij, predloženih v prvotnem zahtevku, in o vsakem zaprtju objekta, in sicer v obliki iz točk 1.5 in 1.6 oddelka 1 poglavja II Priloge II.

Člen 17

Izdaja in registracija identifikacijskih kod objekta

1.   Po prejemu zahtevka v skladu s členom 16 izdajatelj identifikacijskih oznak ustvari identifikacijsko kodo objekta, ki ga sestavljajo naslednji podatkovni elementi v naslednjem vrstnem redu:

(a)	na prvem mestu alfanumerični znaki, ki predstavljajo identifikacijsko kodo izdajatelja identifikacijskih oznak, ki se dodeli v skladu s členom 3(4), in

(b)	na drugem mestu alfanumerično zaporedje, ki je edinstveno v naboru kod izdajatelja identifikacijskih oznak.

2.   Izdajatelj identifikacijskih oznak kodo izvajalcu, ki jo je zahteval, pošlje v dveh delovnih dneh od prejema zahtevka.

3.   Vse informacije, ki se v skladu s členom 16(2) predložijo izdajatelju identifikacijskih oznak, in ustrezne identifikacijske kode so del registra, ki ga vzpostavi, vodi in posodablja pristojni izdajatelj identifikacijskih oznak.

4.   V ustrezno utemeljenih primerih lahko države članice od izdajatelja identifikacijskih oznak zahtevajo, da deaktivira identifikacijsko kodo objekta. V tem primeru zadevna država članica gospodarski subjekt ali upravljavca prvega maloprodajnega mesta obvesti o deaktivaciji in razlogih zanjo. Deaktivacija identifikacijske kode objekta pomeni samodejno deaktivacijo povezanih identifikacijskih kod stroja.

5.   Gospodarski subjekti in upravljavci prvih maloprodajnih mest si izmenjujejo informacije o svojih identifikacijskih kodah gospodarskega subjekta in s tem gospodarskim subjektom omogočijo evidentiranje in pošiljanje informacij o gibanju izdelkov v skladu s členom 32.

Člen 18

Zahtevek za identifikacijsko kodo stroja

1.   Vsak stroj se identificira s kodo (v nadaljnjem besedilu: identifikacijska koda stroja), ki jo ustvari izdajatelj identifikacijskih oznak, pristojen za ozemlje, na katerem se nahaja stroj.

2.   Proizvajalci in uvozniki izdajatelju identifikacijskih oznak predložijo zahtevek za identifikacijsko kodo stroja s predložitvijo informacij iz točke 1.7 oddelka 1 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki.

3.   Identifikacijsko kodo stroja za stroje v proizvodnem obratu, ki se nahaja zunaj Unije, mora zahtevati uvoznik s sedežem v Uniji. Uvoznik predloži zahtevek kateremu koli izdajatelju identifikacijskih oznak, ki ga je imenovala država članica, v kateri uvoznik daje izdelke na trg. Za registracijo s strani uvoznika mora dati soglasje subjekt, odgovoren za proizvodni obrat v tretji državi. Uvoznik gospodarski subjekt, odgovoren za proizvodni obrat v tretji državi, obvesti o vseh podrobnostih glede registracije, vključno z dodeljeno identifikacijsko kodo stroja.

4.   Zadevni proizvajalec ali uvoznik izdajatelja identifikacijskih oznak brez odlašanja obvesti o kakršni koli spremembi informacij, predloženih v prvotnem zahtevku, in o vsakem prenehanju uporabe registriranih strojev, in sicer v obliki iz točk 1.8 in 1.9 oddelka 1 poglavja II Priloge II.

Člen 19

Izdaja in registracija identifikacijskih kod stroja

1.   Po prejemu zahtevka v skladu s členom 18 izdajatelj identifikacijskih oznak ustvari identifikacijsko kodo stroja, ki jo sestavljajo naslednji podatkovni elementi na navedenih mestih:

(a)	na prvem mestu alfanumerični znaki, ki predstavljajo identifikacijsko kodo izdajatelja identifikacijskih oznak, ki se dodeli v skladu s členom 3(4), in

(b)	na drugem mestu alfanumerično zaporedje, ki je edinstveno v naboru kod izdajatelja identifikacijskih oznak.

2.   Izdajatelj identifikacijskih oznak kodo izvajalcu, ki jo je zahteval, pošlje v dveh delovnih dneh.

3.   Vse informacije, ki se v skladu s členom 18(2) predložijo izdajatelju identifikacijskih oznak, in ustrezne identifikacijske kode so del registra, ki ga vzpostavi, vodi in posodablja ustrezni izdajatelj identifikacijskih oznak.

4.   V ustrezno utemeljenih primerih lahko države članice od izdajatelja identifikacijskih oznak zahtevajo, da deaktivira identifikacijsko kodo stroja. V tem primeru zadevna država članica proizvajalce in uvoznike obvesti o deaktivaciji in razlogih zanjo.

Člen 20

Prenos nespletnih ploskih datotek in registri

1.   Izdajatelji identifikacijskih oznak pripravijo nespletne ploske datoteke in registre v zvezi z informacijami iz členov 14(2), 16(2) in 18(2) skupaj s pojasnili o njihovi strukturi.

2.   Nespletne ploske datoteke niso večje od dveh gigabajtov na izdajatelja identifikacijskih oznak. Vsaka vrstica ploske datoteke vsebuje en zapis, polja pa so ločena z razmejevalniki, kot so vejice ali tabulatorji.

3.   Izdajatelji identifikacijskih oznak zagotavljajo, da se posodobljen izvod vseh nespletnih ploskih datotek, registrov in povezanih pojasnil prek usmerjevalnika elektronsko pošlje v sekundarni repozitorij.

4.   Države članice lahko prilagajajo omejitev velikosti nespletnih ploskih datotek iz odstavka 2 glede na povprečno velikost razpoložljivega spomina, nameščenega na napravah za preverjanje, ki se uporabljajo za nespletna preverjanja posebnih identifikacijskih oznak, ter skupno število izdajateljev identifikacijskih oznak.

POGLAVJE IV

NOSILCI PODATKOV

Člen 21

Nosilci podatkov za posebne identifikacijske oznake

1.   Posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka se zapišejo z uporabo vsaj ene od naslednjih vrst nosilcev podatkov:

(a)	optična strojno berljiva podatkovna matrika z odkrivanjem in popravljanjem napak, enakim tistim pri podatkovni matriki ECC200 ali boljšim. Za črtne kode, ki ustrezajo standardu ISO/IEC 16022:2006, se šteje, da izpolnjujejo zahteve iz te točke;

(b)	optična strojno berljiva koda QR z zmožnostjo obnovitve približno 30 %. Za črtne kode, ki ustrezajo standardu ISO/IEC 18004:2015 in imajo stopnjo odpravljanja napak H, se šteje, da izpolnjujejo zahteve iz te točke;

(c)

optična strojno berljiva pikčasta koda z odkrivanjem in popravljanjem napak, enakim ali boljšim od tistega, ki ga zagotavlja Reed-Solomonov algoritem za popravljanje napak, pri katerem je število kontrolnih znakov (NC) enako tri plus število podatkovnih znakov (ND), deljenih z dva (NC = 3 + ND / 2). Za črtne kode, ki ustrezajo specifikacijam simbologije ISS DotCode, ki jih je objavilo Združenje za samodejno identifikacijo in mobilnost (revizija 3.0, avgust 2014), se šteje, da izpolnjujejo zahteve iz te točke.

2.   Kadar se posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka dostavijo elektronsko, so proizvajalci in uvozniki odgovorni za njihovo kodiranje v skladu z odstavkom 1.

3.   Kadar se posebne identifikacijske oznake na ravni zavojčka dostavijo fizično, so izdajatelji identifikacijskih oznak odgovorni za kodiranje kod, ustvarjenih po členu 8(2), v skladu z odstavkom 1.

4.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko proizvajalci in uvozniki dodajo časovni žig ločeno od nosilca podatkov v obliki LLMMDDuu kot človeku berljivo kodo.

5.   Gospodarski subjekti posebne identifikacijske oznake na ravni agregirane embalaže kodirajo z uporabo vsaj ene od naslednjih vrst nosilcev podatkov:

(a)	optična strojno berljiva podatkovna matrika z odkrivanjem in popravljanjem napak, enakim tistim pri podatkovni matriki ECC200 ali boljšim. Za črtne kode, ki ustrezajo standardu ISO/IEC 16022:2006, se šteje, da izpolnjujejo zahteve iz te točke;

(b)	optična strojno berljiva koda QR z zmožnostjo obnovitve približno 30 %. Za črtne kode, ki ustrezajo standardu ISO/IEC 18004:2015 in imajo stopnjo odpravljanja napak H, se šteje, da izpolnjujejo zahteve iz te točke;

(c)	optična strojno berljiva koda 128 z odkrivanjem napak, enakim tistemu, ki ga nudi algoritem na podlagi paritete sodih/lihih števil – črt/presledkov in kontrolnega znaka, ali boljšem. Za črtne kode, ki ustrezajo standardu ISO/IEC 15417:2007, se šteje, da izpolnjujejo zahteve iz te točke.

6.   Za ločevanje nosilcev podatkov iz odstavkov 1 do 5 od vseh ostalih nosilcev podatkov na zavojčku ali agregirani embalaži lahko gospodarski subjekti k tem nosilcem podatkov dodajo oznako „TTT“.

Člen 22

Kakovost optičnih nosilcev podatkov

1.   Gospodarski subjekti zagotavljajo dobro berljivost optičnih nosilcev podatkov. Zahteve iz tega člena se štejejo za izpolnjene, če je kakovost optičnih nosilcev podatkov ocenjena z vsaj 3,5 po standardu ISO/IEC 15415:2011 za dvodimenzionalne nosilce podatkov ali po standardu ISO/IEC 15416:2016 za linearne simbole.

2.   Gospodarski subjekti zagotavljajo, da optični nosilci podatkov ostanejo berljivi vsaj pet let po nastanku.

Člen 23

Človeku berljiva koda

1.   Gospodarski subjekti zagotovijo, da vsak nosilec podatkov vključuje človeku berljivo kodo, ki omogoča elektronski dostop do informacij v zvezi s posebnimi identifikacijskimi oznakami, shranjenih v sistemu repozitorijev.

2.   Kadar velikost embalaže to omogoča, je poleg optičnega nosilca podatkov s posebno identifikacijsko oznako nameščena tudi človeku berljiva koda.

POGLAVJE V

SISTEM REPOZITORIJEV

Člen 24

Sestavni deli sistema repozitorijev

1.   Sistem repozitorijev sestavljajo naslednji podsistemi:

(a)	repozitoriji, vzpostavljeni za hrambo podatkov v zvezi s tobačnimi izdelki posameznih proizvajalcev in uvoznikov (v nadaljnjem besedilu: primarni repozitoriji);

(b)	repozitorij, ki vsebuje izvod vseh sledljivostnih podatkov, shranjenih v sistemu primarnih repozitorijev (v nadaljnjem besedilu: sekundarni repozitorij);

(c)	usmerjevalna storitev (v nadaljnjem besedilu: usmerjevalnik), ki ga vzpostavi in upravlja ponudnik sistema sekundarnega repozitorija.

2.   Podsistemi iz odstavka 1 so v celoti interoperabilni med seboj ne glede na uporabljenega ponudnika storitev.

Člen 25

Splošne značilnosti sistema repozitorijev

1.   Sistem repozitorijev izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)	omogoča funkcionalno integracijo sistema repozitorijev v sistem sledljivosti ter neprekinjeno elektronsko izmenjavo podatkov med sistemom repozitorijev in drugimi relevantnimi sestavnimi deli sistema sledljivosti;

(b)	omogoča elektronsko identifikacijo in avtentikacijo tobačnih izdelkov na ravni zavojčkov in agregirane embalaže v skladu z zahtevami iz te uredbe;

(c)	omogoča samodejno deaktivacijo posebnih identifikacijskih oznak v skladu s pravili iz člena 5;

(d)	zagotavlja elektronski prejem in hrambo informacij, ki jih gospodarski subjekti in izdajatelji identifikacijskih oznak evidentirajo in pošljejo v sistem repozitorijev, v skladu z zahtevami iz te uredbe;

(e)	zagotavlja hrambo podatkov najmanj pet let od trenutka, ko so podatki naloženi v sistem repozitorijev;

(f)	omogoča samodejno sporočanje statusa gospodarskim subjektom ter na zahtevo državam članicam in Komisiji, kot na primer v primeru uspešnega poročanja, napak ali sprememb v zvezi s poročanjem, v skladu z zahtevami iz te uredbe;

(g)

omogoča samodejno potrjevanje sporočil, ki so prejeta od gospodarskih subjektov, vključno z zavrnitvijo nepravilnih ali nepopolnih sporočil, zlasti poročanje v zvezi z neregistriranimi ali podvojenimi posebnimi identifikacijskimi oznakami, pri tem pa sistem repozitorijev shrani informacije o vseh zavrnjenih sporočilih;

(h)	zagotavlja sporočanje med vsemi svojimi sestavnimi deli, ki se izvede nemudoma, v skladu z zahtevami iz te uredbe, zlasti skupni odzivni čas sistema repozitorijev pri pošiljanju sporočil s potrditvijo, brez upoštevanja hitrosti internetne povezave končnega uporabnika, ki ni daljši od 60 sekund;

(i)	zagotavlja neprekinjeno razpoložljivost vseh sestavnih delov in storitev, ki morajo biti na voljo vsaj 99,5 % časa na mesec, vzpostavljeni pa morajo biti tudi zadostni mehanizmi varnostnega kopiranja;

(j)	varujejo ga varnostni postopki in sistemi, ki zagotavljajo, da je dostop do repozitorijev in prenašanje podatkov, shranjenih v njih, dovoljeno samo osebam, ki so za to pooblaščene v skladu s to uredbo;

(k)

dostopen je pristojnim organom držav članic in Komisiji. Nacionalnim skrbnikom, ki jih imenujejo države članice, in službam Komisije se podelijo pravice do dostopa, kar jim prek grafičnega vmesnika za upravljanje uporabnikov omogoča ustvarjanje, upravljanje in umik pravic uporabnikov za dostop do repozitorijev ter povezana dejanja iz tega poglavja. Grafični vmesnik za upravljanje uporabnikov je združljiv z Uredbo (EU) št. 910/2014, zlasti z ustreznimi ponovno uporabnimi rešitvami, ki so v telekomunikacijskem delu Instrumenta za povezovanje Evrope navedene kot gradniki. Nacionalni skrbniki, ki so jih imenovale države članice, lahko na lastno odgovornost podelijo nadaljnje pravice dostopa drugim uporabnikom;

(l)	državam članicam in Komisiji omogoča izvedbo prenosa vseh podatkov ali izbranih sklopov podatkov, shranjenih v repozitoriju.

(m)

hrani celotno evidenco (v nadaljnjem besedilu: revizijska sled) vseh dejanj, ki zadevajo shranjene podatke, vseh uporabnikov, ki izvajajo ta dejanja, in vrste teh dejanj, vključno z zgodovino dostopa uporabnikov; revizijska sled se ustvari ob prvem nalaganju podatkov in se ne glede na kakršne koli dodatne nacionalne zahteve hrani vsaj pet let po tem.

2.   Podatki, shranjeni v sistemu repozitorijev se uporabljajo samo za namene iz Direktive 2014/40/EU in te uredbe.

Člen 26

Primarni repozitoriji

1.   Vsak proizvajalec in uvoznik zagotovi vzpostavitev primarnega repozitorija. V ta namen vsak proizvajalec in uvoznik v skladu s pogodbenimi zahtevami iz Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/573 (7) sklene pogodbo z neodvisnim tretjim ponudnikom storitev. Izbira neodvisne tretje osebe se izvede v skladu s postopkovnimi pravili, določenimi v delu A Priloge I.

2.   Vsak primarni repozitorij gosti samo informacije o tobačnih izdelkih proizvajalca ali uvoznika, ki je sklenil pogodbo za ta repozitorij.

3.   Kadar koli primarni repozitorij prejme podatke na podlagi poročevalnih dejavnosti ali iz kakršnega koli drugega dovoljenega razloga, se ti podatki nemudoma posredujejo v sekundarni repozitorij.

4.   Za posredovanje vseh prejetih podatkov v sekundarni repozitorij primarni repozitoriji uporabljajo podatkovno obliko in način izmenjave podatkov, kot ju opredeli sekundarni repozitorij.

5.   Primarni repozitoriji hranijo podatke v skladu s skupnim podatkovnim slovarjem sekundarnega repozitorija.

6.   Državam članicam, Komisiji in zunanjim revizorjem, ki jih je odobrila Komisija, je omogočeno opravljati osnovne poizvedbe glede vseh podatkov v primarnem repozitoriju.

Člen 27

Sekundarni repozitorij

1.   Vzpostavi se en sam sekundarni repozitorij, ki vsebuje izvod vseh podatkov, shranjenih v primarnih repozitorijih. Upravljavec sekundarnega repozitorija se imenuje izmed ponudnikov primarnih repozitorijev v skladu s postopkom iz dela B Priloge I.

2.   Sekundarni repozitorij ima grafični in negrafični uporabniški vmesnik, ki državam članicam in Komisiji omogoča dostop do podatkov, shranjenih v sistemu repozitorijev, in iskanje po njih z uporabo vseh možnosti iskanja po podatkovnih bazah, ki so široko na voljo, zlasti pa izvajanje naslednjih operacij na daljavo:

(a)	pridobivanja informacij o eni ali več posebnih identifikacijskih oznakah, vključno s primerjavo in navzkrižnim preverjanjem več posebnih identifikacijskih oznak ter povezanih informacij, zlasti njihovega mesta v dobavni verigi;

(b)	priprave seznamov in statistik, kot so zaloge in priliv/odliv, povezanih z enim ali več elementi poročevalnih informacij iz podatkovnih polj v Prilogi II;

(c)	identifikacije vseh tobačnih izdelkov, ki jih je gospodarski subjekt sporočil v sistem, vključno z izdelki, sporočenimi kot odpoklicanimi, umaknjenimi, ukradenimi, manjkajočimi ali namenjenimi za uničenje.

3.   Uporabniška vmesnika iz odstavka 2 vsaki državi članici in Komisiji omogočata opredelitev posameznih pravil za:

(a)

samodejno opozarjanje na podlagi izjem in posameznih poročevalnih dogodkov, kot so nenadna nihanja ali nepravilnosti pri trgovanju, poskus vnosa podvojenih posebnih identifikacijskih oznak v sistem, deaktivacija identifikacijskih oznak iz členov 15(4), 17(4) in 19(4) ali kadar gospodarski subjekt izdelek označi kot ukradenega ali pogrešanega;

(b)	prejemanje rednih poročil na podlagi kakršne koli kombinacije elementov poročevalnih informacij, navedenih kot podatkovna polja v Prilogi II.

4.   Samodejna opozorila in redna poročila iz odstavka 3 se posredujejo na naslove prejemnikov, ki jih navedejo države članice in Komisija, kot so posamezni e-naslovi in/ali naslovi IP zunanjih sistemov, ki jih uporabljajo ali upravljajo nacionalni organi ali Komisija.

5.   Uporabniška vmesnika iz odstavka 2 državam članicam in Komisiji omogočata dostop na daljavo do podatkov, shranjenih v sistemu repozitorijev, z analitsko programsko opremo po lastni izbiri.

6.   Uporabniška vmesnika iz odstavka 2 sta dana na voljo v uradnih jezikih Unije.

7.   Splošni odzivni čas repozitorija na katero koli poizvedbo ali sprožilec opozorila ne glede na hitrost internetne povezave končnega uporabnika je največ 5 sekund za podatke, shranjene manj kot dve leti, in največ 10 sekund za podatke, shranjene dve leti ali več, pri vsaj 99 % vseh poizvedb in samodejnih opozoril iz odstavkov 2 in 3.

8.   Skupni čas med prihodom podatkov o poročevalnih dejavnostih in njihovi dostopnosti v primarnih ali sekundarnem repozitoriju prek grafičnega in negrafičnega vmesnika je največ 60 sekund pri vsaj 99 % vseh dejavnostih prenosa podatkov.

9.   Repozitorij omogoča prejemanje, hrambo in dajanje na voljo nespletnih ploskih datotek za posodabljanje pripomočkov za preverjanje, ki jih države članice uporabljajo za nespletno razbiranje posebnih identifikacijskih oznak.

10.   Ponudnik sekundarnega repozitorija vzpostavi in vzdržuje register informacij, ki so vanj prenesene v skladu s členom 20(3). Evidenca informacij, shranjenih v registru, se hrani, dokler je sistem sledljivosti operativen.

11.   Države članice in Komisija ohranijo pravico, da s ponudnikom sekundarnega repozitorija sklenejo dodatne sporazume o ravni storitve, da slednji po pogodbi izvaja dodatne storitve, ki jih ta uredba ne določa. Ponudnik sekundarnega repozitorija lahko za nudenje takih dodatnih storitev zaračuna sorazmerne stroške.

12.   Storitve repozitorija, ki se državam članicam in Komisiji nudijo na podlagi tega člena, so združljive z Uredbo (EU) št. 910/2014, zlasti pa omogočajo uporabo ponovno uporabnih rešitev, ki so v telekomunikacijskem delu Instrumenta za povezovanje Evrope navedene kot gradniki.

Člen 28

Usklajevalne naloge ponudnika sekundarnega repozitorija

1.   Ponudnik, ki upravlja sekundarni repozitorij, ponudnikom, ki upravljajo primarne repozitorije, izdajateljem identifikacijskih oznak in gospodarskim subjektom sporoči seznam specifikacij za izmenjavo podatkov s sekundarnim repozitorijem in usmerjevalnikom. Vse specifikacije temeljijo na nelastniških odprtih standardih.

Seznam iz prvega pododstavka se sporoči najpozneje dva meseca po datumu izbire ponudnika, ki upravlja sekundarni repozitorij.

2.   Na podlagi informacij s seznama v Prilogi II ponudnik, ki upravlja sekundarni repozitorij, vzpostavi skupni podatkovni slovar. Skupni podatkovni slovar se sklicuje na oznake podatkovnih polj v človeku berljivi obliki. Skupni podatkovni slovar se ponudnikom, ki upravljajo primarne repozitorije, sporoči najpozneje dva meseca po datumu izbire ponudnika, ki upravlja sekundarni repozitorij.

3.   Kadar koli je to potrebno za zagotovitev učinkovitega delovanja sistema repozitorijev v skladu z zahtevami te uredbe, ponudnik, ki upravlja sekundarni repozitorij, posodobi seznam iz odstavka 1 in skupni podatkovni slovar iz odstavka 2. Take posodobitve se ponudnikom, ki upravljajo primarne repozitorije, sporočijo vsaj dva meseca pred datumom izvedbe posodobitve v sistemu.

Člen 29

Usmerjevalnik

1.   Ponudnik sekundarnega repozitorija vzpostavi in upravlja usmerjevalnik.

2.   Izmenjava podatkov med usmerjevalnikom ter primarnimi in sekundarnim repozitorijem se izvaja z uporabo podatkovne oblike in načinov izmenjave podatkov, ki jih opredeli usmerjevalnik.

3.   Izmenjava podatkov med usmerjevalnikom in izdajateljem identifikacijskih oznak se izvaja z uporabo podatkovne oblike in načinov izmenjave podatkov, ki jih opredeli usmerjevalnik.

4.   Gospodarski subjekti, ki niso proizvajalci in uvozniki, pošljejo informacije, evidentirane na podlagi člena 15 Direktive 2014/40/EU in v skladu s to uredbo, usmerjevalniku, ki jih posreduje primarnemu repozitoriju, ki ga uporablja proizvajalec ali uvoznik zadevnih tobačnih izdelkov. Izvod navedenih podatkov se nemudoma posreduje sistemu sekundarnega repozitorija.

Člen 30

Stroški sistema repozitorijev

1.   Vsi stroški, povezani s sistemom repozitorijev iz člena 24(1), vključno s tistimi, ki nastanejo zaradi vzpostavitve, upravljanja in vzdrževanja, nosijo proizvajalci in uvozniki tobačnih izdelkov. Ti stroški so pravični, razumni in sorazmerni:

(a)	opravljenim storitvam in

(b)	številu posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka, ki se zahtevajo v danem obdobju.

2.   Stroški vzpostavitve, upravljanja in vzdrževanja sekundarnega repozitorija in usmerjevalnika se po potrebi prenesejo na proizvajalce in uvoznike tobačnih izdelkov prek stroškov, ki jim jih zaračunavajo ponudniki primarnih repozitorijev.

Člen 31

Rok za vzpostavitev sistema repozitorijev

Sistem repozitorijev se vzpostavi in za namene preskušanja začne obratovati pred 20. marcem 2019.

POGLAVJE VI

EVIDENTIRANJE IN POŠILJANJE

Člen 32

Evidentiranje in pošiljanje informacij o gibanju izdelkov

1.   Da bi bilo mogoče ugotavljanje dejanske poti pošiljke zavojčkov, ki so bili proizvedeni v Uniji ali vanjo uvoženi, gospodarski subjekti evidentirajo naslednje dogodke:

(a)	namestitev posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka na zavojčke;

(b)	namestitev posebnih identifikacijskih oznak na ravni agregirane embalaže na agregirano embalažo;

(c)	odpremo tobačnih izdelkov iz objekta;

(d)	vstop tobačnih izdelkov v objekt;

(e)	pretovarjanje.

2.   Proizvajalci in uvozniki v svoj primarni repozitorij pošljejo informacije iz točk 3.1 do 3.5 oddelka 3 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki. Vsi ostali gospodarski subjekti informacije iz točk 3.1 do 3.5 oddelka 3 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki, pošljejo prek usmerjevalnika.

3.   Proizvajalci in uvozniki pri deagregaciji agregirane embalaže, označene v skladu s členom 10(4), če namerava gospodarski subjekt posebno identifikacijsko oznako na ravni agregirane embalaže ponovno uporabiti v prihodnjih operacijah, v svoj primarni repozitorij pošljejo informacije iz točke 3.6 oddelka 3 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki. Vsi ostali gospodarski subjekti informacije iz točke 3.6 oddelka 3 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki, pošljejo prek usmerjevalnika.

4.   Proizvajalci in uvozniki pri dostavi več prvim maloprodajnim mestom s prodajnim kombiniranim vozilom v svoj primarni repozitorij pošljejo informacije iz točke 3.7 oddelka 3 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki. Vsi ostali gospodarski subjekti informacije iz točke 3.7 oddelka 3 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki, pošljejo prek usmerjevalnika.

5.   Države članice, v katerih se nahaja odpremni objekt, lahko pri odpremi in pretovarjanju tobačnih izdelkov v zavojčkih ali agregirani embalaži s skupno težo pod 10 kg in namenjeno v tujino, dovolijo, da se obveznost evidentiranja iz točk (c) do (e) odstavka 1 izpolni z zagotavljanjem dostopa do sistema prepoznavanja in sledenja izvajalca logističnih ali poštnih storitev.

6.   Če so tobačni izdelki po namestitvi posebne identifikacijske oznake uničeni ali ukradeni, gospodarski subjekti nemudoma predložijo zahtevek za deaktivacijo v obsegu in obliki iz člena 2.3 oddelka 2 poglavja II Priloge II.

7.   Informacije o dogodku se štejejo za pravilno poslane s pozitivno potrditvijo primarnega repozitorija ali usmerjevalnika. Potrditev vsebuje kodo za umik, ki jo gospodarski subjekt uporabi, če je treba preklicati izvirno sporočilo.

Člen 33

Evidentiranje in pošiljanje informacij o transakcijah

1.   Da se omogoči določanje informacij o transakcijah iz točk (j) in (k) člena 15(2) Direktive 2014/40/EU, gospodarski subjekti evidentirajo naslednje dogodke:

(a)	izdajo številke naročila;

(b)	izdajo računa;

(c)	prejem plačila.

2.   Proizvajalci in uvozniki v svoj primarni repozitorij pošljejo informacije iz oddelka 4 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki. Vsi ostali gospodarski subjekti informacije iz oddelka 4 poglavja II Priloge II, in sicer v tam navedeni obliki, pošljejo prek usmerjevalnika.

3.   Odgovornost za evidentiranje in pošiljanje informacij iz odstavka 2 nosi prodajalec.

4.   Informacije iz odstavka 2 se štejejo za pravilno poslane ob pozitivni potrditvi primarnega repozitorija ali usmerjevalnika. Potrditev vsebuje kodo za umik, ki jo gospodarski subjekt uporabi, če je treba preklicati izvirno sporočilo.

Člen 34

Časovni okvir za pošiljanje zahtevanih informacij

1.   Gospodarski subjekti pošljejo informacije iz točk (a), (b) in (d) člena 32(1), člena 32(3) in (4) ter člena 33(1) v treh urah od nastanka dogodka. Informacije iz člena 32 se pošljejo po vrstnem redu nastanka dogodkov.

2.   Za namene odstavka 1 se dogodki iz člena 33 štejejo za nastale v prvem trenutku, ko jih je mogoče prvič povezati z ustreznimi zavojčki.

3.   Gospodarski subjekti pošljejo informacije o odpremi tobačnih izdelkov iz objekta in pretovarjanju iz točk (c) in (e) člena 32(1) v 24 urah pred nastankom dogodka.

4.   Z odstopanjem od odstavka 1 gospodarski subjekti lahko pošljejo informacije iz točk (a), (b) in (d) člena 32(1), člena 32(3) in (4) ter člena 33(1) v 24 urah od nastanka dogodka, če izpolnjujejo katerega od naslednjih pogojev:

(a)	gospodarski subjekti ali, če je ustrezno, skupina podjetij, ki ji pripadajo, so v prejšnjem koledarskem letu na ravni Unije obravnavali manj kot 120 milijonov posebnih identifikacijskih oznak na ravni zavojčka;

(b)	gospodarski subjekti so mikro, mala in srednja podjetja v smislu Priporočila Komisije 2003/361/ES.

5.   Odstavek 1 se uporablja od 20. maja 2028. Do navedenega datuma lahko vsi gospodarski subjekti pošljejo informacije iz odstavka 1 v 24 urah od nastanka dogodka.

POGLAVJE VII

KONČNE DOLOČBE

Člen 35

Neodvisnost

1.   Izdajatelji identifikacijskih oznak, ponudniki storitev repozitorija in naprav za zaščito pred nedovoljenimi posegi ter po potrebi njihovi podizvajalci so neodvisni in svoje naloge izvajajo nepristransko.

2.   Za namene odstavka 1 se za ugotavljanje neodvisnosti uporabljajo naslednja merila:

(a)	neodvisnost od tobačne industrije v smislu pravne oblike, organizacije in sprejemanja odločitev. Zlasti se oceni, ali je podjetje ali skupina podjetij pod neposrednim ali posrednim nadzorom tobačne industrije, tudi v obliki manjšinskega deleža;

(b)

neodvisnost od tobačne industrije v finančnem smislu, ki se šteje za doseženo, če je v zadnjih dveh koledarskih letih pred prevzemom funkcij zadevno podjetje ali skupina podjetij od blaga in storitev za sektor tobaka ustvarila manj od 10 % svojega letnega svetovnega prometa brez DDV in drugih posrednih davkov, kolikor je to mogoče ugotoviti na podlagi najnovejših potrjenih zaključnih računov. Za vsako naslednje koledarsko leto letni svetovni promet brez DDV in drugih posrednih davkov od blaga in storitev za sektor tobaka ne presega 20 %;

(c)

odsotnost nasprotja interesov s tobačno industrijo pri osebah, odgovornih za upravljanje podjetja ali skupine podjetij, vključno s člani upravnega odbora ali katere koli druge oblike vodstvenega organa. Zlasti te osebe: (1) v zadnjih petih letih niso sodelovale v strukturah podjetij tobačne industrije; (2) delujejo neodvisno od vseh denarnih ali nedenarnih interesov, povezanih s tobačno industrijo, vključno z lastništvom delnic, sodelovanjem v zasebnih pokojninskih shemah ali interesi svojih partnerjev, zakoncev, prednikov ali potomcev.

3.   Kadar izdajatelji identifikacijskih oznak, ponudniki storitev repozitorija in ponudniki naprav za zaščito pred nedovoljenimi posegi uporabljajo podizvajalce, so sami odgovorni za zagotavljanje, da merila neodvisnosti iz odstavka 2 izpolnjujejo tudi zadevni podizvajalci.

4.   Države članice in Komisija lahko za namene izpolnjevanja obveznosti iz člena 3(8)(a) od izdajateljev identifikacijskih oznak, ponudnikov storitev repozitorija in ponudnikov naprav za zaščito pred nedovoljenimi posegi, po potrebi pa tudi njihovih podizvajalcev, zahtevajo dokumente, potrebne za oceno izpolnjevanja meril iz odstavka 2. Ti dokumenti lahko vključujejo letne izjave o skladnosti z merili neodvisnosti iz odstavka 2. Države članice in Komisija lahko zahtevajo, da letne izjave vsebujejo popoln seznam storitev, ki so bile nudene tobačni industriji v preteklem koledarskem letu, ter posamezne izjave o finančni neodvisnosti od tobačne industrije, ki jih predložijo vsi vodstveni člani neodvisnega ponudnika.

5.   Vsaka sprememba okoliščin v zvezi z merili iz odstavka 2, ki bi lahko vplivala na neodvisnost izdajateljev identifikacijskih oznak, ponudnikov storitev repozitorija in ponudnikov naprav za zaščito pred nedovoljenimi posegi (po potrebi vključno z njihovimi podizvajalci) in ki traja dve zaporedni koledarski leti, se brez odlašanja sporoči ustreznim državam članicam in Komisiji.

6.   Kadar informacije, pridobljene v skladu z odstavkom 4, ali sporočilo iz odstavka 5 razkrijejo, da ponudniki storitev repozitorija in ponudniki naprav za zaščito pred nedovoljenimi posegi (po potrebi vključno z njihovimi podizvajalci) ne izpolnjujejo več zahtev iz odstavka 2, države članice in v primeru ponudnika sekundarnega repozitorija Komisija v razumnem času in najpozneje do konca koledarskega leta, ki sledi koledarskemu letu, v katerem so bile informacije ali sporočilo prejeti, sprejmejo vse ukrepe za zagotovitev skladnosti z merili iz odstavka 2.

7.   Izdajatelji identifikacijskih oznak, ponudniki storitev repozitorija in ponudniki naprav za zaščito pred nedovoljenimi posegi zadevne države članice in Komisijo brez odlašanja obvestijo o vsakem primeru groženj ali drugih poskusov izvajanja neprimernega vpliva, ki bi lahko dejansko ali potencialno spodkopali njihovo neodvisnost.

8.   Javni organi in podjetja skupaj s podizvajalci se štejejo za neodvisne od tobačne industrije.

9.   Komisija redno pregleduje postopke imenovanja izdajateljev identifikacijskih oznak, ponudnikov storitev repozitorija in ponudnikov naprav za zaščito pred nedovoljenimi posegi ter nadzor njihovega izpolnjevanja meril neodvisnosti iz odstavka 2, da bi ocenila njihovo skladnost z zahtevami iz člena 15 Direktive 2014/40/EU in te uredbe. Ugotovitve pregleda se objavijo in so del poročila o uporabi Direktive 2014/40/EU, določenega v členu 28 navedene direktive.

Člen 36

Varnost in interoperabilnost komunikacije in podatkov

1.   Vsa elektronska komunikacija iz te uredbe se izvaja z zaščitenimi sredstvi. Uporabljeni varnostni protokoli in pravila o povezljivosti temeljijo na nelastniških odprtih standardih. Določijo jih:

(a)	izdajatelj identifikacijskih oznak za komunikacijo med izdajateljem identifikacijskih oznak in gospodarskim subjektom, ki se registrira pri izdajatelju identifikacijskih oznak ali zahteva posebne identifikacijske oznake;

(b)	ponudniki primarnih repozitorijev za komunikacijo med primarnimi repozitoriji in proizvajalci ali uvozniki;

(c)	ponudnik sekundarnega repozitorija za komunikacijo med sekundarnim repozitorijem in usmerjevalnikom ter: i. izdajatelji identifikacijskih oznak; ii. primarnimi repozitoriji in iii. gospodarskimi subjekti, ki uporabljajo usmerjevalnik, tj. gospodarskimi subjekti, ki niso proizvajalci ali uvozniki.

2.   Za varnost in celovitost gostovanih podatkov so odgovorni ponudniki primarnih in sekundarnega repozitorija. Prenosljivost podatkov se zagotavlja na podlagi skupnega podatkovnega slovarja iz člena 28.

3.   Pri vseh prenosih podatkov je za popolnost prenesenih podatkov odgovoren pošiljatelj. Pošiljatelj to obveznost izpolni, ko prejemnik potrdi prejem prenesenih podatkov, vključno s kontrolno vsoto dejanskih prenesenih podatkov ali kakršnim koli drugim mehanizmom, ki omogoča potrditev celovitosti prenosa, zlasti njegove popolnosti.

Člen 37

Prehodna določba

1.   Cigarete in tobak za zvijanje, ki so bili proizvedeni v Uniji ali uvoženi v Unijo pred 20. majem 2019 in niso označeni s posebnimi identifikacijskimi oznakami na ravni zavojčka v skladu s členom 6, lahko ostanejo v prostem prometu do 20. maja 2020. Za te tobačne izdelke, ki smejo ostati v prostem prometu, čeprav niso označeni s posebnimi identifikacijskimi oznakami na ravni zavojčka, se ne uporabljajo obveznosti iz poglavja VI.

2.   Tobačni izdelki, ki niso cigarete in tobak za zvijanje in so bili proizvedeni v Uniji ali uvoženi v Unijo pred 20. majem 2024 ter niso označeni s posebnimi identifikacijskimi oznakami na ravni zavojčka v skladu s členom 6, lahko ostanejo v prostem prometu do 20. maja 2026. Za te tobačne izdelke, ki smejo ostati v prostem prometu, čeprav niso označeni s posebnimi identifikacijskimi oznakami na ravni zavojčka, se ne uporabljajo obveznosti iz poglavja VI.

Člen 38

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

---

(1)  UL L 127, 29.4.2014, str. 1.

(2)  Protokol za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki k Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom (UL L 268, 1.10.2016, str. 10).

(3)  Sklep Sveta (EU) 2016/1749 z dne 17. junija 2016 o sklenitvi Protokola za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki k Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom, v imenu Evropske unije, z izjemo določb navedenega protokola, ki spadajo na področje uporabe naslova V tretjega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL L 268, 1.10.2016, str. 1). Sklep Sveta (EU) 2016/1750 z dne 17. junija 2016 o sklenitvi Protokola za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki k Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom, v imenu Evropske unije, kar zadeva določbe navedenega protokola o obveznostih v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v kazenskih zadevah in opredelitvijo kaznivih dejanj (UL L 268, 1.10.2016, str. 6).

(4)  Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES (UL L 257, 28.8.2014, str. 73).

(5)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995, str. 31).

(6)  Priporočilo Komisije z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednjih podjetij (UL L 124, 20.5.2003, str. 36).

(7)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2018/573 z dne 15. decembra 2017 o ključnih elementih pogodb o hrambi podatkov, ki se sklenejo kot del sistema sledljivosti tobačnih izdelkov (glej str. 1 tega Uradnega lista).

---

---

---