1.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 285/14

(1)

Komisija je 23. marca 2006 sprejela Uredbo Komisije (ES) št. 553/2006 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja („obutev“) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“ ali „Kitajska“) in Vietnama („začasna uredba“) (2).

(2)

Z Uredbo (ES) št. 1472/2006 (3) je Svet uvedel dokončne protidampinške dajatve v višini od 9,7 % do 16,5 % na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama in LRK za dve leti („Uredba (ES) št. 1472/2006“ ali „izpodbijana uredba“).

(3)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 388/2008 (4) je Svet dokončne protidampinške ukrepe za uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske razširil na uvoz izdelkov, poslanih iz Posebne upravne regije Macao, ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelki s poreklom iz Posebne upravne regije Macao ali ne.

(4)

Po pregledu zaradi izteka ukrepov, ki se je začel 3. oktobra 2008 (5), je Svet z Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 (6) protidampinške ukrepe podaljšal za 15 mesecev, tj. do 31. marca 2011, ko so ukrepi prenehali veljati („Izvedbena uredba (EU) št. 1294/2009“).

(5)

Družbe Brosmann Footwear (HK) Ltd, Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd, Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd, Risen Footwear (HK) Co Ltd in Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd („vložniki“) so izpodbijano uredbo izpodbijale na Sodišču prve stopnje (zdaj: Splošno sodišče). S sodbama z dne 4. marca 2010 v zadevi Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, T-401/06, ter z dne 4. marca 2010 v združenih zadevah Zhejiang Aokang Shoes in Wenzhou Taima Shoes proti Svetu, T-407/06 in T-408/06, jih je Splošno sodišče zavrnilo.

(6)

Vložniki so se na ti sodbi pritožili. V sodbah z dne 2. februarja 2012 v zadevi Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, C-249/10 P, ter z dne 15. novembra 2012 v zadevi Zhejiang Aokang Shoes proti Svetu, C-247/10 P, („sodbi v zadevah Brosmann in Aokang“), je Sodišče navedeni sodbi razveljavilo. Menilo je, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je navedlo, da Komisija ni bila zavezana preučitvi zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo („TGO“), ki so temeljili na členu 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe in so jih predložili trgovci, ki niso zajeti z vzorcem (točka 36 sodbe v zadevi C-249/10 P ter točki 29 in 32 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(7)

Sodišče je nato razsodilo. Menilo je, da „[…] bi Komisija morala preučiti ustrezno utemeljene zahtevke, ki so ji jih pritožnice predložile na podlagi člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe, da bi se jim v okviru protidampinškega postopka, na katerega se sporna uredba nanaša, odobrila TGO. Dalje, ugotoviti je treba, da ni izključeno, da bi jim bila zaradi take preučitve naložena dokončna protidampinška dajatev, ki bi bila drugačna od dajatve 16,5 %, ki se je zanje uporabila na podlagi člena 1(3) sporne uredbe. Iz iste določbe namreč izhaja, da je bila dokončna protidampinška dajatev 9,7 % naložena le kitajskemu gospodarskemu subjektu, ki je bil zajet z vzorcem in ki mu je bila odobrena TGO. Vendar, kot izhaja iz točke 38 te sodbe, če bi Komisija ugotovila, da pogoji tržnega gospodarstva prevladujejo tudi za pritožnice, bi se tem – če izračun individualne stopnje dampinga ne bi bil mogoč – prav tako morala odobriti ta zadnja stopnja“ (točka 42 sodbe v zadevi C-249/10 P in točka 36 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(8)

Zato je razglasilo ničnost izpodbijane uredbe v tistem delu, ki se nanaša na zadevne vložnike.

(9)

Komisija je oktobra 2013 z obvestilom, objavljenim v Uradnem listu Evropske unije (7), sporočila, da je sklenila obnoviti protidampinški postopek na točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti, in preučiti, ali so za vložnike prevladovali pogoji tržnega gospodarstva za obdobje od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005. S tem obvestilom je zainteresirane strani pozvala, naj se ji javijo.

(10)

Svet je marca 2014 z Izvedbenim sklepom 2014/149/EU (8) zavrnil predlog Komisije za sprejetje izvedbene uredbe Sveta o ponovni uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvajajo podjetja Brosmann Footwear (HK) Ltd, Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd, Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd, Risen Footwear (HK) Co Ltd in Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd ter ustavil postopke v zvezi s temi proizvajalci. Svet je zavzel stališče, da so uvozniki, ki so obutev kupili od navedenih proizvajalcev izvoznikov in ki so jim pristojni nacionalni organi povrnili ustrezne uvozne dajatve na podlagi člena 236 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (9) („carinski zakonik Skupnosti“), imeli legitimna pričakovanja na podlagi člena 1(4) izpodbijane uredbe, ki prevzema določbe carinskega zakonika Skupnosti, zlasti člena 221, ki se uporablja za pobiranje dajatev.

(11)

Trije uvozniki zadevnega izdelka, in sicer družbe C&J Clark International Ltd. („Clark“), Puma SE („Puma“) in Timberland Europe B.V. („Timberland“) („zadevni uvozniki“), so izpodbijali protidampinške ukrepe za uvoz določene obutve iz Kitajske in Vietnama, pri čemer so se pred svojimi nacionalnimi sodišči sklicevali na sodno prakso iz uvodnih izjav (5) do (7), ta pa so zadevo predložila Sodišču v predhodno odločanje.

(12)

Sodišče je 4. februarja 2016 v združenih zadevah C & J Clark International Limited in Puma SE (10), C-659/13 in C-34/14, Uredbo (ES) št. 1472/2006 in Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični, ker Evropska komisija ni preučila zahtevkov za TGO in individualno obravnavo („IO“), ki so jih predložili proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama, ki niso bili vzorčeni („sodbi“), kar je v nasprotju z zahtevami iz člena 2(7)(b) in člena 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (11).

(13)

Sodišče je v zvezi z zadevo Timberland Europe, C-571/14, 11. aprila 2016 odločilo, da se zadeva izbriše iz registra na zahtevo nacionalnega predložitvenega sodišča.

(14)

Člen 266 PDEU določa, da morajo institucije sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodb Sodišča. Če je akt, ki so ga institucije sprejele v okviru upravnega postopka, kot je protidampinški postopek, razglašen za ničnega, se v skladu s sodbo Sodišča nični akt zamenja z novim aktom, v katerem je odpravljena nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče (12).

(15)

V skladu s sodno prakso Sodišča se postopek za nadomestitev akta, razglašenega za ničnega, nadaljuje v točki, na kateri je nastala nezakonitost (13). To pomeni zlasti, da v primeru, ko je za ničnega razglašen akt, ki zaključuje upravni postopek, razglasitev ničnosti ne vpliva nujno na pripravljalne akte, kot je začetek protidampinškega postopka. Če je za nično razglašena uredba o uvedbi dokončnih protidampinških ukrepov, to pomeni, da po razglasitvi ničnosti protidampinški postopek še vedno ni zaključen, saj je bil akt, ki je zaključil protidampinški postopek, odstranjen iz pravnega reda Unije (14), razen če je nezakonitost nastala v fazi začetka postopka.

(16)

Razen tega, da institucije niso preučile zahtevkov za TGO in IO, ki so jih predložili proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama, ki niso bili vzorčeni, vse druge ugotovitve iz Uredbe (ES) št. 1472/2006 in Izvedbene uredbe (EU) št. 1294/2009 ostajajo veljavne.

(17)

V tej zadevi je nezakonitost nastala po začetku postopka. Zato se je Komisija odločila, da bo ta protidampinški postopek, ki je po sodbah ostal odprt, obnovila v točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti, in preučila, ali so za zadevne proizvajalce izvoznike prevladali pogoji tržnega gospodarstva v obdobju od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005, tj. obdobju preiskave („obdobje preiskave“). Komisija je v primerih, v katerih je bilo to potrebno, preučila tudi, ali so zadevni proizvajalci izvozniki izpolnjevali pogoje za IO v skladu s členom 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (15) („osnovna uredba v obliki, kakršna je bila pred spremembo“) (16).

(18)

Komisija je z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/1395 (17) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz s strani družb Clark in Puma določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz LRK, ki jo proizvaja trinajst kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(19)

Komisija je z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/1647 (18) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz s strani družb Clark, Puma in Timberland določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama, ki jo proizvajajo nekateri vietnamski proizvajalci izvozniki, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(20)

Komisija je z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/1731 (19) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz s strani družb Puma in Timberland določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvaja en proizvajalec izvoznik iz Vietnama in dva proizvajalca izvoznika iz LRK, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(21)

V zvezi z izvajanjem sodbe v združenih zadevah C & J Clark International Limited in Puma SE, C-659/13 in C-34/14, navedene v uvodni izjavi (12), je Komisija sprejela Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/223 (20). V členu 1 navedene uredbe je Komisija nacionalnim carinskim organom naročila, naj ji pošljejo vse zahtevke za povračilo dokončnih protidampinških dajatev, plačanih za uvoz obutve s poreklom iz Kitajske in Vietnama, ki so jih vložili uvozniki na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti in ki temeljijo na dejstvu, da je nevzorčeni proizvajalec izvoznik v preiskavi, zaradi katere so bili z Uredbo (ES) št. 1472/2006 uvedeni dokončni ukrepi („prvotna preiskava“), zahteval TGO ali IO. Komisija oceni zadevni zahtevek za TGO ali IO in ponovno uvede ustrezno stopnjo dajatve. Na podlagi tega bi morali nacionalni carinski organi naknadno sprejeti odločitev glede zahtevka za povračilo in odpust protidampinških dajatev.

(22)

Komisija je po uradnem obvestilu francoskih carinskih organov v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe (EU) 2016/223 opredelila kitajska proizvajalca izvoznika, ki sta predložila zahtevka za TGO in IO v prvotni preiskavi, vendar nista bila vzorčena. Opredeljen je bil še eden proizvajalec izvoznik, ki je bil dobavitelj za družbo Deichmann, tj. nemško družbo uvoznico, ki je izpodbijala plačilo dajatev. Posledično je Komisija analizirala zahtevek za TGO in IO teh treh kitajskih proizvajalcev izvoznikov.

(23)

Zaradi zgoraj navedenega je Komisija z Izvedbeno uredbo (EU) 2016/2257 (21) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvajajo trije proizvajalci izvozniki, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(24)

Carinski organi Združenega kraljestva, Belgije in Švedske so 12. julija 2016 (Združeno kraljestvo), 13. julija 2016 (Belgija) in 26. julija 2016 (Švedska) Komisiji v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe (EU) 2016/223 priglasili zahtevke za povračilo, ki so jih vložili uvozniki. Komisija je na podlagi teh uradnih obvestil analizirala zahtevke za TGO in IO, ki jih je vložilo 19 proizvajalcev izvoznikov, in z Izvedbeno uredbo (EU) 2017/423 (22) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobrala začasno dajatev na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Vietnama, ki jo proizvaja teh devetnajst proizvajalcev izvoznikov.

(25)

Kot je navedeno v uvodni izjavi (34) zgoraj navedene Izvedbene uredbe (EU) 2017/423 je bilo med zgoraj navedeno preiskavo na podlagi pripomb več zainteresiranih strani po razkritju opredeljenih še pet dodatnih družb / skupin družb, ki so same ali prek povezanega kitajskega ali vietnamskega proizvajalca izvoznika predložile zahtevek za TGO ali IO med prvotno preiskavo, vendar niso bile vzorčene in tudi niso bile ocenjene v okviru prejšnjega izvajanja. Te družbe so bile navedene v Prilogi VI k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/423 in so bile del štirih skupin družb.

(26)

Komisija je na podlagi tega opredelila štiri skupine družb, ki jih je skupaj sestavljalo sedem posameznih družb, ki so bile kitajski ali vietnamski proizvajalci izvozniki, ki niso bili vzorčeni v prvotni preiskavi in so predložili zahtevek za TGO/IO. Zato je v sedanji uredbi Komisija ocenila zahtevke za TGO in IO naslednjih družb: Dongguan Luzhou Shoes Co. Ltd, Dongguan Shingtak Shoes Co. Ltd, Guangzhou Dragon Shoes Co. Ltd, Guangzhou Evervan Footwear Co. Ltd, Guangzhou Guangda Shoes Co. Ltd, Long Son Joint Stock Company in Zhaoqing Li Da Shoes Co. Ltd („zadevni proizvajalci izvozniki“). Dongguan Luzhou Shoes Co. Ltd in Zhaoqing Li Da Shoes Co. Ltd. sta družbi, povezani z družbo Dah Lih Puh, navedeno v Prilogi VI k Uredbi (EU) 2017/423. Dongguan Shingtak Shoes Co. Ltd, Guangzhou Dragon Shoes Co. Ltd in Guangzhou Guangda Shoes Co. Ltd so družbe, povezane z družbo Shing Tak Ind. Co. Ltd, navedeno v Prilogi VI k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/423. Družba Guangzhou Evervan Footwear Co. Ltd je povezana z družbo Evervan Group P/A Eva Overseas Intl. Ltd, ki je prav tako navedena v Prilogi VI k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/423.

(27)

Komisija ima možnost, da odpravi tiste vidike izpodbijane uredbe, zaradi katerih je bila ta razglašena za nično, dele ocene, ki jih sodba (23) ne zadeva, pa pusti nespremenjene.

(28)

Namen te uredbe je popraviti vidike izpodbijane uredbe, za katere je bilo ugotovljeno, da niso skladni z osnovno uredbo in so zato povzročili razglasitev ničnosti v delu, ki zadeva proizvajalce izvoznike iz uvodne izjave (26).

(29)

Vse ostale ugotovitve iz izpodbijane uredbe in Izvedbene uredbe (EU) št. 1294/2009, ki jih Sodišče ni razglasilo za nične, ostajajo v veljavi in so vključene v to uredbo.

(30)

Zato so naslednje uvodne izjave omejene na novo oceno, ki jo je treba izvesti za izvršitev sodb Sodišča.

(31)

Komisija je preučila, ali je TGO ali IO prevladovala za zadevne proizvajalce izvoznike iz uvodne izjave (26), ki so predložili zahtevke za TGO/IO za obdobje preiskave. Namen te analize je ugotoviti obseg, v katerem so zadevni uvozniki upravičeni do povračila plačanih protidampinških dajatev glede na protidampinške dajatve, plačane za izvoz teh dobaviteljev.

(32)

Če bi analiza pokazala, da bi TGO morala biti odobrena zadevnim proizvajalcem izvoznikom, za izvoz katerih se je uporabljala protidampinška dajatev, plačana s strani zadevnih uvoznikov, bi bilo navedenemu proizvajalcu izvozniku treba priznati individualno stopnjo dajatve, povračilo dajatve pa bi bilo omejeno na znesek, ki bi ustrezal razliki med plačano dajatvijo in individualno stopnjo dajatve, tj. v primeru uvoza s Kitajske razliki med 16,5 % in dajatvijo, uvedeno za edino vzorčeno izvozno družbo, ki ji je bila odobrena TGO, tj. 9,7 %; v primeru uvoza iz Vietnama pa razliki med 10 % in individualno stopnjo dajatve, izračunano za zadevnega proizvajalca izvoznika, če obstaja.

(33)

Če bi analiza pokazala, da bi bilo treba IO odobriti proizvajalcu izvozniku, za katerega je bila zavrnjena TGO, bi se morala zadevnemu proizvajalcu izvozniku odobriti individualna stopnja dajatve, povračilo dajatve pa bi bilo omejeno na znesek, ki ustreza razliki med plačano dajatvijo, tj. 16,5 % v primeru uvoza s Kitajske in 10 % v primeru uvoza iz Vietnama, in individualno dajatvijo, izračunano za zadevnega proizvajalca izvoznika, če obstaja.

(34)

Če bi analiza teh zahtevkov za TGO in IO pokazala, da bi bilo treba TGO in IO zavrniti, pa povračila protidampinških dajatev ne bi bilo mogoče odobriti.

(35)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi (12), je Sodišče izpodbijano uredbo in Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični glede izvoza določene obutve določenih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, saj Komisija ni preučila zahtevkov za TGO in IO, ki so jih predložili ti proizvajalci izvozniki.

(36)

Komisija je zato preučila zahtevke za TGO in IO zadevnih proizvajalcev izvoznikov, da bi določila stopnjo dajatve, ki se uporablja za njihov izvoz. Ocena je pokazala, da predložene informacije niso dokazale, da so zadevni proizvajalci izvozniki delovali v pogojih tržnega gospodarstva ali da izpolnjujejo pogoje za individualno obravnavo (za podrobno razlago glej uvodno izjavo (37) in naslednje v nadaljevanju).

(37)

Poudariti je treba, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri TGO. Prvi pododstavek člena 2(7)(c) v ta namen določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, kot so opredeljeni v navedeni določbi, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Institucijam Unije zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, institucije Unije morajo presoditi, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz prvega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri TGO, sodišče Unije pa mora preveriti, ali je ta presoja očitno napačna (točka 32 sodbe v zadevi C-249/10 P in točka 24 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(38)

V skladu s členom 2(7)(c) osnovne uredbe mora biti izpolnjenih vseh pet meril iz tega člena, da se proizvajalcu izvozniku lahko odobri TGO. Komisija je zato menila, da neizpolnjevanje vsaj enega merila zadostuje za zavrnitev zahtevka za TGO.

(39)

Nobeden od zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni mogel dokazati, da izpolnjuje merilo 1 (poslovne odločitve). Natančneje, Komisija je ugotovila, da določeni proizvajalci izvozniki (družbe 28, 29, 31 in 32) (24) niso mogli svobodno določiti količine prodaje na domačem in izvoznih trgih. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da so obstajale omejitve v proizvodnji in/ali omejitev količine prodaje na določenih trgih (domačem in izvoznih trgih). Poleg tega nobeden od zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni predložil bistvenih in popolnih informacij (kot so dokazi o strukturi in kapitalu družbe, dokazi ali pojasnila o postopkih odločanja v družbi, dokazi o stroških elektrike ali angleška različica statuta), ki bi dokazovali, da je svoje poslovne odločitve sprejemal v skladu s tržnimi signali brez večjega vmešavanja države.

(40)

Kar zadeva merilo 2 (računovodstvo), nobeden od sedmih zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni dokazal, da ima zbirko osnovnih računovodskih evidenc, ki se neodvisno revidirajo v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi. V zvezi s tem je ocena za družbe 27, 28, 29, 31 pokazala, da njihovi računovodski izkazi niso bili v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, kar je bilo na primer razvidno iz pomanjkanja informacij v zvezi z najemom zgradb ali nepravilnega poročanja o pravici do rabe zemljišča ali uporabe fiksnega deviznega tečaja. Pri družbah 27, 28, 30 in 32 je Komisija ugotovila neskladnosti med predloženimi informacijami in zahtevkom za TGO ter spremnimi dokumenti (tj. bilancami stanja). Družba 26 je Komisiji predložila mnenje/poročilo neodvisnega revizorja in izvod računovodskih izkazov izključno v vietnamskem jeziku in ni priložila angleškega prevoda.

(41)

Kar zadeva merilo 3 (sredstva in prenos), družbe 26, 27, 28, 29, 30, 31 in 32 niso dokazale, da iz sistema netržnega gospodarstva niso bila prenesena izkrivljanja. Te družbe zlasti niso predložile bistvenih in popolnih informacij, med drugim o sredstvih v lasti družbe ter pogojih in vrednosti pravic do rabe zemljišč, odstopanju od standardne davčne stopnje, politiki družbe o zaposlovanju, davčni stopnji ali dobaviteljih električne energije in njihovih tarifah.

(42)

Družba 27 ni dokazala, da izpolnjuje merilo 4 (pravno okolje). Čeprav je bila ta družba v skladu s svojo bilanco stanja očitno insolventna, to ni bilo razkrito v njenih računovodskih izkazih ali poročilu revizorja. Družba zato ni dokazala, da je delovala v skladu s stečajnim pravom in pravom lastninskih razmerij, ki zagotavljata stabilnost in pravno varnost.

(43)

Družba 29 ni dokazala, da izpolnjuje merilo 5 (menjava valute), ker je glede na pojasnila k računovodskim izkazom za posle v tujih valutah uporabljala fiksni devizni tečaj, kar ni v skladu z merilom 5, ki določa, da se spremembe menjalnega tečaja izvajajo po tržni stopnji.

(44)

Komisija je zadevne proizvajalce izvoznike obvestila o tem, da nobenemu od njih ne bi smela biti odobrena TGO in jih pozvala, naj predložijo pripombe. Prejete niso bile nobene pripombe.

(45)

Torej nobeden od sedmih zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni izpolnjeval vseh pogojev iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe, zato TGO ni bila odobrena nobenemu od njih.

(46)

Člen 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, določa, da kadar se uporablja člen 2(7)(a) iste uredbe, se individualna dajatev določi za izvoznike, ki lahko dokažejo, da izpolnjujejo vsa merila iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo.

(47)

Kot je navedeno v uvodni izjavi (37), je treba poudariti, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, odobri IO. Za ta namen prvi pododstavek člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, določa, da mora biti vloženi zahtevek ustrezno utemeljen. Institucijam Unije zato ni treba dokazati, da izvoznik ne izpolnjuje pogojev za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, institucije Unije morajo presoditi, ali podatki, ki jih je predložil zadevni izvoznik, zadostujejo za dokaz, da so merila iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, izpolnjena, tako da se mu lahko odobri IO.

(48)

V skladu s členom 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, morajo izvozniki z ustrezno utemeljenim zahtevkom dokazati, da izpolnjujejo vseh pet meril iz navedenega člena, tako da se jim lahko odobri IO. Komisija je zato menila, da neizpolnjevanje vsaj enega merila zadostuje za zavrnitev zahtevka za IO.

(49)

Uporablja se naslednjih pet meril:

(50)

Vseh sedem zadevnih proizvajalcev izvoznikov je za primer, če jim TGO ne bi bila odobrena, zahtevalo IO. Komisija je zato po zavrnitvi njihovih zahtevkov za TGO, kot je opisano v uvodnih izjavah (37) do (44), ocenila tudi, ali bi morala biti tem proizvajalcem izvoznikom odobrena IO.

(51)

Kar zadeva merilo 1 (vrnitev kapitala in dobičkov v domovino), družba 30 ni predložila dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da lahko svobodno vrne kapital in dobičke v domovino, zato ni dokazala, da je to merilo izpolnjeno.

(52)

Kar zadeva merilo 2 (izvozne cene in količine se svobodno določijo), je Komisija ugotovila, da družbe 29, 31 in 32 niso dokazale, da so bile poslovne odločitve, kot so izvozne cene in količine, ter prodajni pogoji svobodno določeni v odziv na tržne signale, saj je bila iz analiziranih dokazov, kot so statuti ali dovoljenja za poslovanje, razvidna omejitev pri proizvodnji in/ali količini prodaje obutve na določenih trgih.

(53)

Kar zadeva merilo 3 (ključni upravljavski položaji in delnice družbe so dovolj neodvisni od vmešavanja države), je Komisija sklenila, da družbe 26, 27, 28, 29, 30 in 31 niso predložile potrebnih informacij, s katerimi bi dokazale, da so bile dovolj neodvisne od vmešavanja države. Med drugim niso predložile informacij o lastniški strukturi družbe in o tem, kako so se sprejemale odločitve (družbe 27, 28, 29, 30) ter kako in pod kakšnimi pogoji je bila na te družbe prenesena pravica do rabe zemljišč (družbe 28, 29 in 31) ali pa so v zvezi s tem predložile nezadostne informacije. Družba 26 je poleg tega predložila zgolj vietnamsko različico statuta brez angleškega prevoda.

(54)

Poleg tega družbe 26, 27, 28, 29 in 30 tudi niso dokazale, da izpolnjujejo zahteve iz merila 5 (izogibanje), saj niso predložile informacij o načinu sprejemanja odločitev v družbi in o tem, ali je imela država pomemben vpliv pri sprejemanju odločitev v družbi.

(55)

Nazadnje, za družbo 29 spremembe menjalnega tečaja niso bile izvedene po tržni stopnji, temveč po fiksni stopnji, kakor je navedeno v uvodni izjavi (43). Zato ni izpolnjevala zahtev iz merila 4 (tržni menjalni tečaj).

(56)

Glede na zgoraj navedeno nobeden od sedmih zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni izpolnjeval pogojev iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, zato jim IO ni bila odobrena. Komisija je zadevne proizvajalce izvoznike o tem ustrezno obvestila in jih pozvala, naj predložijo pripombe. Prejete niso bile nobene pripombe.

(57)

Zato bi bilo treba za izvoz sedmih zadevnih proizvajalcev izvoznikov uvesti veljavno preostalo protidampinško dajatev v višini 16,5 % za Kitajsko in 10 % za Vietnam za obdobje uporabe Uredbe (ES) št. 1472/2006. Prvotno obdobje uporabe navedene uredbe je bilo od 7. oktobra 2006 do 7. oktobra 2008. Po začetku pregleda zaradi izteka ukrepov je bilo 30. decembra 2009 podaljšano do 31. marca 2011. Nezakonitost, ki je bila ugotovljena v navedenih sodbah, je, da instituciji Unije nista ugotovili, ali bi morala za izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov veljati preostala dajatev ali individualna dajatev. Na podlagi nezakonitosti, ki jo je ugotovilo Sodišče, ni pravne podlage za popolno oprostitev plačila protidampinške dajatve za izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov. Z novim aktom, ki odpravlja nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče, je treba torej samo ponovno oceniti veljavno stopnjo protidampinške dajatve in ne samih ukrepov.

(58)

Ker je bilo ugotovljeno, da bi bilo treba ponovno uvesti veljavno preostalo dajatev za Kitajsko oziroma Vietnam za zadevne proizvajalce izvoznike po isti stopnji, kot je bilo prvotno določeno v izpodbijani uredbi in Izvedbeni uredbi (EU) št. 1294/2009, spremembe Uredbe (ES) št. 388/2008 niso potrebne. Navedena uredba je še vedno veljavna.

(59)

Po razkritju je Komisija prejela pripombe v imenu združenja FESI in koalicije za obutev (25), ki zastopata uvoznike obutve v Uniji.

(60)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila, da dokazno breme pri ocenjevanju zahtevkov za TGO/IO nosi Komisija, saj so kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki bremenu zadostili s predložitvijo zahtevkov za TGO/IO v prvotni preiskavi. Trdila sta tudi, da bi morale biti zadevnim proizvajalcem izvoznikom, na katere se nanaša trenutno izvajanje, zagotovljene enake procesne pravice, kot so bile zagotovljene vzorčenim proizvajalcem izvoznikom v prvotni preiskavi. Zlasti sta trdila, da je bila namesto preverjanj na kraju samem opravljena le teoretična analiza ter da kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki niso imeli možnosti, da bi dopolnili obrazce zahtevka za TGO/IO na podlagi poziva k dopolnitvam.

(61)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta nadalje trdila, da proizvajalcem izvoznikom, ki jih to izvajanje zadeva, niso bila zagotovljena enaka postopkovna jamstva kot tista, ki se uporabljajo v standardnih protidampinških preiskavah, ampak so bili uporabljeni strožji standardi. Trdila sta, da Komisija ni upoštevala časovnega zamika med vložitvijo zahtevkov za TGO/IO v prvotni preiskavi in oceno teh zahtevkov. Poleg tega so imeli proizvajalci izvozniki med prvotno preiskavo na voljo le 15 dni, da vložijo zahtevke za TGO/IO, namesto običajnih 21 dni.

(62)

Na podlagi tega sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila, da temeljno pravno načelo glede omogočanja zainteresiranim stranem, da v polni meri uveljavljajo pravico do obrambe iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 6 Pogodbe o Evropski uniji, ni bilo spoštovano. Zato sta trdila, da je Komisija zlorabila svoje pooblastila, ker proizvajalcem izvoznikom ni dala priložnosti, da dopolnijo nepopolne informacije, in je v fazi izvajanja dejansko obrnila dokazno breme.

(63)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta nazadnje trdila tudi, da bi bil ta pristop diskriminatoren do kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, ki so bili vzorčeni v prvotni preiskavi, pa tudi do drugih proizvajalcev izvoznikov v državah z netržnim gospodarstvom, za katere se je uvedla protidampinška preiskava in ki so v taki preiskavi vložili zahtevke za TGO/IO. Zato za kitajske in vietnamske družbe, ki jih zadeva sedanje izvajanje, ne bi smel veljati enak prag za zagotavljanje informacij, kot se uporabi v običajni 15-mesečni preiskavi, in zanje ne bi smeli veljati strožji postopkovni standardi.

(64)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da je Komisija dejansko uporabila razpoložljiva dejstva v skladu s členom 18(1) osnovne uredbe, vendar pa Komisija ni delovala skladno s postopkovnimi pravili iz člena 18(4) osnovne uredbe.

(65)

Komisija opozarja, da je v skladu s sodno prakso dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri TGO/IO. Prvi pododstavek člena 2(7)(c) v ta namen določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, kot so opredeljeni v navedeni določbi, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Institucijam zato v skladu z mnenjem Sodišča v sodbah v zadevah Brosmann in Aokang ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, Komisija mora oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz prvega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri TGO/IO (glej uvodno izjavo (48)). Glede tega je treba opozoriti, da Komisija na podlagi osnovne uredbe ali sodne prakse ni dolžna proizvajalcu izvozniku omogočiti, da ta dopolni zahtevek za TGO/IO z vsemi manjkajočimi dejstvi. Komisija lahko svojo oceno utemelji na podlagi informacij, ki jih je predložil proizvajalec izvoznik.

(66)

V zvezi s trditvijo, da je bila opravljena le teoretična analiza, Komisija ugotavlja, da je teoretična analiza postopek, pri katerem se zahtevki za TGO/IO analizirajo na podlagi dokumentacije, ki jo predloži proizvajalec izvoznik. Komisija opravi teoretično analizo za vse vloge za TGO/IO. Poleg tega se lahko Komisija odloči, da bo opravila preveritvene obiske na kraju samem. Vendar preveritveni obiski na kraju samem niso obvezni in se ne izvajajo za vsako vlogo za TGO/IO. Namen inšpekcijskih pregledov na kraju samem, kadar se izvedejo, je običajno potrditi določeno predhodno oceno, ki so jo opravile institucije, in/ali preveriti verodostojnost informacij, ki jih je predložil zadevni proizvajalec izvoznik. Povedano drugače, če je iz dokazov, ki jih je predložil proizvajalec izvoznik, jasno razvidno, da TGO/IO ni upravičena, se dodatni in neobvezni inšpekcijski pregled na kraju samem običajno ne bi organiziral. Komisija sama presodi, če je primerno opraviti preveritveni obisk (26). Ta institucija se po lastni presoji odloči, kako bo preverila informacije v obrazcu za TGO/IO. Kadar se torej Komisija, kot v tem primeru, na podlagi teoretične analize odloči, da ima dovolj dokazov za odločitev o zahtevku za TGO/IO, preveritveni obisk ni potreben in ga ni mogoče zahtevati.

(67)

Kar zadeva trditev, da pravica do obrambe zaradi odločitve Komisije, da ne bo poslala pozivov k dopolnitvam, ni bila ustrezno spoštovana, je treba najprej opozoriti, da je pravica do obrambe individualna pravica ter da se združenje FESI in koalicija za obutev ne moreta sklicevati na kršitev individualne pravice drugih družb. Komisija nasprotuje navedbi, da je njena praksa, da se obsežna izmenjava informacij in podrobna dopolnitev izvedeta, kadar se opravi zgolj teoretična analiza, in ne teoretična analiza in preverjanje na kraju samem. Združenje FESI in koalicija za obutev dejansko nista mogla dokazati nasprotnega.

(68)

Tudi pripombe združenja FESI in koalicije za obutev glede diskriminacije je treba zavrniti kot neutemeljene. Opozoriti je treba, da je načelo enake obravnave kršeno, kadar institucije Unije različno obravnavajo primerljive položaje v škodo nekaterih trgovcev v primerjavi z drugimi, ne da bi bila ta razlika v obravnavi upravičena z obstojem pomembnih objektivnih razlik (27). Vendar ravno tega Komisija ne počne, saj s tem, ko od nevzorčenih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov zahteva, naj za namene ponovne ocene vložijo zahtevke za TGO/IO, namerava te, prej nevzorčene, proizvajalce izvoznike izenačiti s tistimi, ki so bili vzorčeni v prvotni preiskavi. Poleg tega ni diskriminacije, ker osnovna uredba v zvezi s tem ne določa najmanjšega časovnega okvira, dokler je časovni okvir v ta namen razumen in stranem zagotavlja dovolj priložnosti za zbiranje (ali ponovno zbiranje) potrebnih informacij in se hkrati varuje njihova pravica do obrambe.

(69)

Kar zadeva člen 18(1) osnovne uredbe, je Komisija v obravnavani zadevi sprejela informacije, ki so jih predložili zadevni proizvajalci izvozniki, teh informacij torej ni zavrnila, pač pa je na njih temeljila njena ocena. Komisija zato ni uporabila člena 18. Iz tega sledi, da ni treba slediti postopku iz člena 18(4) osnovne uredbe. Postopek iz člena 18(4) se uporablja v primerih, ko namerava Komisija zavrniti nekatere informacije, ki so jih zagotovile zainteresirane strani, in namesto tega uporabiti razpoložljiva dejstva.

(70)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila, da bi Komisija kršila člen 266 PDEU, saj ji ta člen ne zagotavlja pravne podlage za ponovno uvedbo preiskave v zvezi z ukrepom, ki je prenehal veljati. Hkrati sta ponovno poudarila, da člen 266 PDEU ne dovoljuje retroaktivne uvedbe protidampinških dajatev, kar je bilo potrjeno tudi s sodbo Sodišča v zadevi C-458/98P, IPS proti Svetu (28).

(71)

V zvezi s tem sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila, da se je protidampinški postopek v zvezi z uvozom obutve iz Kitajske in Vietnama zaključil 31. marca 2011 z iztekom ukrepov. Komisija je v ta namen 16. marca 2011 (29) objavila obvestilo v Uradnem listu Evropske unije v zvezi z iztekom dajatev („obvestilo o izteku“), industrija Unije pa ni trdila, da se damping nadaljuje, in tudi sodba Sodišča Evropske unije ni razveljavila obvestila o izteku.

(72)

Poleg tega sta isti strani trdili, da tudi v osnovni uredbi ni nobenih razlogov, na podlagi katerih bi lahko Komisija ponovno uvedla protidampinško preiskavo.

(73)

V zvezi s tem sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila tudi, da nadaljevanje preiskave in ocena zahtevkov za TGO/IO, ki so jih zadevni kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki vložili v prvotni preiskavi, pomenita kršitev splošnega načela zastaranja ali omejitve. To načelo je določeno v Sporazumu o STO, osnovni uredbi, v kateri je določeno petletno trajanje ukrepov, ter členih 236(1) in 221(3) carinskega zakonika Skupnosti, v skladu s katerima lahko v obdobju treh let uvozniki zahtevajo povračilo protidampinških dajatev, nacionalni carinski organi pa poberejo uvozne in protidampinške dajatve (30). Člen 266 PDEU ne omogoča odstopanja od tega načela.

(74)

Poleg tega sta trdila, da Komisija ni zagotovila obrazložitve ali predhodne sodne prakse, ki bi podprla uporabo člena 266 PDEU kot pravne podlage za ponovno uvedbo postopka.

(75)

V zvezi z odsotnostjo kakršne koli pravne podlage za ponovno uvedbo preiskave Komisija opozarja na sodno prakso, navedeno v uvodni izjavi 15, v skladu s katero lahko nadaljuje preiskavo v točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti. V skladu s sodno prakso je treba zakonitost protidampinške uredbe ocenjevati z vidika objektivnih norm prava Unije in ne glede na prakso odločanja, tudi če takšna praksa obstaja (v obravnavanem primeru temu ni tako). Zato prejšnja praksa Komisije, quod non, ne more ustvariti legitimnih pričakovanj, saj v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča legitimna pričakovanja lahko nastanejo le, če institucije zagotovijo natančna zagotovila, na podlagi katerih bi lahko zainteresirana stran zakonito sklepala, da bodo institucije Unije ravnale na določen način (31). Niti združenje FESI niti koalicija za obutev nista poskušala dokazati, da so bila v tem primeru dana taka zagotovila. To še toliko bolj velja, ker navedena prejšnja praksa ne ustreza dejanskemu in pravnemu položaju obravnavane zadeve, zadevne razlike pa je mogoče pripisati dejanskim in pravnim razlikam v primerjavi z obravnavano zadevo.

(76)

Navedene razlike so naslednje: nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče, se ne nanaša na ugotovitve o dampingu, škodi ter interesu Unije in s tem na načelo uvedbe dajatve, temveč le na natančno stopnjo dajatve. Prejšnje razglasitve ničnosti, na katere so se sklicevale zainteresirane strani, pa so se nasprotno nanašale na ugotovitve o dampingu, škodi in interesu Unije. Institucije torej lahko ponovno izračunajo natančno stopnjo dajatev za zadevne proizvajalce izvoznike.

(77)

Zlasti v obravnavani zadevi ni bilo treba pridobiti dodatnih informacij od zainteresiranih strani. Komisija je morala namesto tega oceniti informacije, ki so bile vložene, vendar niso bile ocenjene pred sprejetjem Uredbe (ES) št. 1472/2006. V vsakem primeru, kot je navedeno v uvodni izjavi (75), nekdanje prakse v drugih primerih niso natančno in brezpogojno zagotovilo za obravnavani primer.

(78)

Vse strani, na katere se nanaša postopek, tj. zadevni proizvajalci izvozniki in strani v zadevah pred sodiščem ter združenje, ki zastopa eno od teh strani, so bile z razkritjem obveščene o pomembnih dejstvih, na podlagi katerih namerava Komisija sprejeti sedanjo oceno TGO/IO. S tem so njihove pravice do obrambe zaščitene. V zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da nepovezani uvozniki v okviru protidampinškega postopka niso deležni pravice do obrambe, saj ti postopki niso usmerjeni proti njim.

(79)

Glede trditve, da so zadevni ukrepi potekli 31. marca 2011, Komisija ne vidi razloga, zakaj bi iztek ukrepov kakor koli vplival na možnost Komisije, da po sodbi, ki razveljavlja prvotni akt, sprejme nov akt, ki nadomesti razveljavljeni akt. V skladu s sodno prakso iz uvodne izjave (15) bi se moral upravni postopek nadaljevati v točki, ko je prišlo do nezakonitosti.

(80)

Protidampinški postopki zato še vedno niso zaključeni, saj je bil akt, ki je sklenil postopke, razglašen za ničnega. Komisija mora zaključiti navedene postopke; člen 9(4) osnovne uredbe določa, da mora biti preiskava zaključena z aktom Komisije.

(81)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da postopek, sprejet za ponovno uvedbo preiskave in retroaktivno uvedbo dajatve, pomeni zlorabo pooblastil s strani Komisije in kršitev PDEU. V zvezi s tem trdita, da Komisija nima pooblastil za poseganje v člen 236(1) carinskega zakonika Skupnosti s preprečevanjem povračila protidampinških dajatev. Trdila sta, da bi morali nacionalni carinski organi ukrepati zaradi razveljavitve dajatev in da bi morali tudi povrniti protidampinške dajatve, ki jih je Sodišče razglasilo za nične.

(82)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta v zvezi s tem trdila, da člen 14(3) osnovne uredbe Komisiji ne omogoča odstopanja od člena 236 carinskega zakonika Skupnosti, saj sta obe zakonodaji pravno enakovredni in osnovne uredbe ni mogoče šteti za lex specialis carinskega zakonika Skupnosti.

(83)

Poleg tega sta isti strani trdili, da se člen 14(3) osnovne uredbe ne sklicuje na člen 236 carinskega zakonika Skupnosti in navaja le, da lahko Komisija sprejme posebne določbe, ne pa tudi odstopanj od carinskega zakonika Skupnosti.

(84)

V odgovor na navedeno je treba poudariti, da se na podlagi člena 14(1) osnovne uredbe pravila, ki urejajo carinsko zakonodajo Unije, ne uporabljajo samodejno za uvedbo posameznih protidampinških dajatev (32). Namesto tega člen 14(3) osnovne uredbe institucijam Unije daje pravico, da, kadar je potrebno in koristno, prenesejo in uporabijo pravila, ki urejajo carinsko zakonodajo Unije (33).

(85)

Za ta prenos ni potrebna polna uporaba vseh določb carinske zakonodaje Unije. Člen 14(3) osnovne uredbe izrecno predvideva posebne določbe v zvezi s skupno opredelitvijo pojma porekla, kar je dober primer tega, kje nastane odstopanje od določb carinske zakonodaje Unije. Komisija je na tej podlagi izkoristila pooblastila, ki izhajajo iz člena 14(3) osnovne uredbe, in zahtevala, da nacionalni carinski organi začasno ne izvajajo nobenih povračil. To ne izpodbija izključne pristojnosti, ki jo imajo nacionalni carinski organi v zvezi s spori glede carinskega dolga, saj so za odločanje o tem še vedno pristojni carinski organi držav članic. Carinski organi držav članic še vedno na podlagi sklepov, ki jih Komisija sprejme v zvezi z zahtevki za TGO in IO, odločijo, ali bi bilo treba povračilo odobriti ali ne.

(86)

Čeprav drži, da nič v carinski zakonodaji Unije ne dovoljuje oviranja povračila napačno plačanih carinskih dajatev, pa taka posplošena izjava ni mogoča v zvezi s povračilom protidampinških dajatev. V skladu s tem in zaradi splošne potrebe po zaščiti lastnih sredstev Unije pred neupravičenimi zahtevami za povračilo ter s tem povezanimi težavami, ki bi jih povzročilo zahtevanje povračil po tem, je morala Komisija začasno odstopati od carinske zakonodaje Unije in izkoristiti svoja pooblastila na podlagi člena 14(3) osnovne uredbe.

(87)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da v nasprotju s členom 296 PDEU Komisija ni zagotovila ustrezne obrazložitve in navedbe pravne podlage, na osnovi katere so bile retroaktivno ponovno uvedene dajatve ter s tem zavrnjena povračila dajatev uvoznikom, ki jih zadeva sedanje izvajanje. Zato sta trdila, da je Komisija kršila pravico do učinkovitega sodnega varstva zainteresiranih strani.

(88)

Komisija meni, da obsežna pravna utemeljitev v dokumentu o splošnem razkritju in tej uredbi ustrezno utemeljuje to uredbo.

(89)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da retroaktivni popravek ukrepov, ki so prenehali veljati, krši načelo varstva legitimnih pričakovanj. Združenje FESI je sprva trdilo, da naj bi zainteresirane strani, vključno z uvozniki, dobile zagotovilo, da ukrepi prenehajo veljati 31. marca 2011 in da so glede na čas, ki je pretekel od prvotne preiskave, upravičeno pričakovale, da se prvotna preiskava ne bo nadaljevala ali ponovno uvedla. Podobno so kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki zato, ker njihovi zahtevki za TGO/IO, ki so jih predložili v prvotni preiskavi, niso bili ocenjeni v roku treh mesecev, ki je veljal v prvotni preiskavi, upravičeno legitimno pričakovali, da Komisija teh zahtevkov ne bo več pregledovala.

(90)

Kar zadeva legitimna pričakovanja zainteresiranih strani, da so protidampinški ukrepi prenehali veljati in da se preiskava ne bo ponovno uvedla, se navaja sklic na uvodni izjavi (78) in (79), v katerih so bile te trditve podrobno obravnavane.

(91)

Kar zadeva legitimna pričakovanja kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, da njihovi zahtevki za TGO/IO ne bodo pregledani, se navaja sklicevanje na uvodno izjavo (74), v kateri je bilo to obravnavano ob upoštevanju sodne prakse Sodišča v zvezi s to zadevo.

(92)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila, da retroaktivna uvedba protidampinških ukrepov pomeni diskriminacijo (i) uvoznikov, ki jih zadeva sedanje izvajanje glede na uvoznike, ki jih zadeva izvajanje sodb v zadevah Brosmann in Aokang iz uvodne izjave (6) in ki so jim bile povrnjene dajatve, plačane za uvoz obutve od petih proizvajalcev izvoznikov, ki sta jih zadevali ti sodbi, ter (ii) proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadeva sedanje izvajanje glede na pet proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadevata sodbi v zadevah Brosmann in Aokang, za katere po sprejetju Izvedbenega sklepa Sveta 2014/149/EU niso bile uvedene nobene dajatve.

(93)

Kar zadeva trditev glede diskriminacije, Komisija najprej opozarja na vse zahteve v zvezi z diskriminacijo, kot so navedene v uvodni izjavi (67).

(94)

Nato ugotavlja, da je razlika med uvozniki, ki jih zadeva sedanje izvajanje, in tistimi, ki jih zadeva izvajanje sodb v zadevah Brosmann in Aokang, ta, da so se slednji odločili za izpodbijanje Uredbe (ES) št. 1472/2006 na Splošnem sodišču, prvi pa ne.

(95)

Sklep, ki ga sprejme institucija Unije in ga njegov naslovnik ne izpodbija v roku, določenem v šestem odstavku člena 263 PDEU, postane zanj pravnomočen. To pravilo temelji zlasti na upoštevanju dejstva, da je tožbeni rok namenjen varovanju pravne varnosti, tj. da se prepreči časovno neomejeno izpodbijanje aktov Unije, ki imajo pravne učinke (34).

(96)

To postopkovno načelo prava Unije nujno vodi do oblikovanja dveh skupin družb, in sicer tistih, ki so izpodbijale ukrep Unije in so zato morda v ugodnejšem položaju (kot družba Brosmann in drugi štirje proizvajalci izvozniki), in tistih, ki tega niso storile. Vendar to ne pomeni, da je Komisija zadevni strani obravnavala neenako in tako kršila načelo enake obravnave. Priznanje, da neka stran spada v drugo kategorijo, ker se je zavestno odločila, da ne bo izpodbijala ukrepa Unije, ne pomeni diskriminacije proti navedeni skupini.

(97)

Vse zainteresirane strani so torej imele pred sodišči Unije vedno pravico do sodnega varstva.

(98)

Kar zadeva domnevno diskriminacijo zadevnih proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadeva to izvajanje in se zanje po sprejetju Izvedbenega sklepa Sveta 2014/149/EU ni uvedla nobena dajatev, je treba opozoriti, da je bila odločitev Sveta, da se dajatve ne uvedejo ponovno, očitno sprejeta ob upoštevanju posebnih okoliščin posebnega položaja, kakršen je bil v času, ko je Komisija podala predlog za ponovno uvedbo navedenih dajatev, in zlasti ob upoštevanju, da so bile zadevne protidampinške dajatve že povrnjene, ter v kolikor je bilo po sodbah v zadevah Brosmann in Aokang preklicano prvotno obvestilo zadevnemu dolžniku o dolgu. Po mnenju Sveta so imeli zadevni uvozniki zaradi tega povračila legitimna pričakovanja. Ker drugi uvozniki niso prejeli primerljivega povračila, niso v primerljivem položaju z uvozniki, ki jih zadeva sklep Sveta.

(99)

Dejstvo, da se je Svet ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve, ki jo je obravnaval, odločil za določeno ravnanje, Komisije ne more zavezati k popolnoma enakemu izvajanju druge sodbe.

(100)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da Komisija nima pristojnosti za sprejetje uredbe o retroaktivni uvedbi protidampinške dajatve v okviru sedanjega izvajanja in da bi to pristojnost v vsakem primeru imel Svet. Ta trditev je temeljila na navedbi, da če se preiskava nadaljuje v točki, na kateri je nastala nezakonitost, bi morala veljati ista pravila kot v času prvotne preiskave, pri kateri je dokončne ukrepe sprejel Svet. Ti stranki sta trdili, da se v skladu s členom 3 Uredbe (EU) št. 37/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (35) (imenovane tudi „uredba omnibus I“) novi postopek sprejemanja odločitev na področju splošne trgovinske politike v tem okviru ne uporablja, saj je pred začetkom veljavnosti uredbe omnibus I (i) Komisija že sprejela akt (začasno uredbo), (ii) posvetovanja, zahtevana na podlagi Uredbe (ES) št. 384/96 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, so se začela in končala ter (iii) Komisija je že sprejela predlog za uredbo Sveta o sprejetju dokončnih ukrepov. Na podlagi tega sta ti strani menili, da bi se morali uporabiti postopki odločanja, ki so veljali pred začetkom veljavnosti uredbe omnibus I.

(101)

Toda navedena trditev se osredotoča na datum začetka preiskave (ki je dejansko pomemben v zvezi z drugimi vsebinskimi spremembami osnovne uredbe) in ne upošteva, da se v Uredbi (EU) št. 37/2014 uporablja drugo merilo (tj. začetek postopka za sprejetje ukrepov). Stališče združenja FESI in koalicije za obutev torej temelji na napačni razlagi prehodne določbe v Uredbi (EU) št. 37/2014.

(102)

Ob upoštevanju sklicevanja na „postopke za sprejetje ukrepov“ v členu 3 Uredbe (EU) št. 37/2014, ki določa prehodne določbe za spremembe postopkov odločanja za sprejetje protidampinških ukrepov, in ob upoštevanju pomena izraza „postopek“ v osnovni uredbi se za preiskavo, ki se je začela pred začetkom veljavnosti Uredbe (EU) št. 37/2014, vendar Komisija v zvezi z njo ni začela posvetovanja z ustreznim odborom s ciljem sprejetja ukrepov pred navedenim začetkom veljavnosti, uporabljajo za postopek za sprejetje navedenih protidampinških ukrepov nova pravila. To velja tudi za postopke, v katerih so bili ukrepi uvedeni na podlagi starih pravil in jih je treba pregledati, ali za ukrepe, s katerimi so bile začasne dajatve uvedene na podlagi starih pravil, vendar se postopek za sprejetje dokončnih ukrepov še ni začel, ko je začela veljati Uredba (EU) št. 37/2014. Povedano drugače, Uredba (EU) št. 37/2014 se uporablja za določen„postopek za sprejetje“ in ne za celotno obdobje zadevne preiskave ali celo postopka.

(103)

Izpodbijana uredba je bila sprejeta leta 2006. Ustrezna zakonodaja, ki se uporablja za ta postopek, je osnovna uredba. Ta trditev se zato zavrne.

(104)

Komisija je ob upoštevanju pripomb in njihove analize ugotovila, da bi bilo treba ponovno uvesti veljavno preostalo protidampinško dajatev v višini 16,5 % za Kitajsko in 10 % za Vietnam za obdobje uporabe izpodbijane uredbe.

(105)

Zadevni proizvajalci izvozniki in vse strani, ki so sodelovale v postopku, so bili obveščeni o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih se je nameravala priporočiti ponovna uvedba dokončne protidampinške dajatve na izvoz sedmih zadevnih proizvajalcev izvoznikov. Po razkritju so imeli na voljo obdobje za predložitev pripomb.

(106)

Ta uredba je v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 –

—

„športna obutev“ pomeni obutev v smislu opombe 1 k tarifnim podštevilkam v poglavju 64 Priloge I k Uredbi Komisije (ES) št. 1719/2005 (38);

—

„obutev s posebno tehnologijo“ pomeni obutev s ceno CIF za par v višini najmanj 7,5 EUR, ki je namenjena športnim aktivnostim, z eno- ali večplastno oblikovanim podplatom, nebrizganim, izdelanim iz sintetičnih materialov, posebej oblikovanim, da se odpravi učinek vertikalnih ali lateralnih gibov, ter s tehničnimi značilnostmi, kot so hermetične podloge, ki vsebujejo plin ali tekočino, mehanske komponente, ki odpravljajo ali nevtralizirajo učinek udarca, ali materiali, kot so polimeri z nizko gostoto, ter ki je uvrščena pod oznake KN ex 6403 91 11, ex 6403 91 13, ex 6403 91 16, ex 6403 91 18, ex 6403 91 91, ex 6403 91 93, ex 6403 91 96, ex 6403 91 98, ex 6403 99 91, ex 6403 99 93, ex 6403 99 96, ex 6403 99 98;

—

„obutev z zaščitno kapico“ pomeni obutev, ki vsebuje zaščitno kapico z odpornostjo proti udarcem najmanj 100 joulov (39) in je uvrščena pod naslednje oznake KN: ex 6403 30 00 (40), ex 6403 51 11, ex 6403 51 15, ex 6403 51 19, ex 6403 51 91, ex 6403 51 95, ex 6403 51 99, ex 6403 59 11, ex 6403 59 31, ex 6403 59 35, ex 6403 59 39, ex 6403 59 91, ex 6403 59 95, ex 6403 59 99, ex 6403 91 11, ex 6403 91 13, ex 6403 91 16, ex 6403 91 18, ex 6403 91 91, ex 6403 91 93, ex 6403 91 96, ex 6403 91 98, ex 6403 99 11, ex 6403 99 31, ex 6403 99 33, ex 6403 99 36, ex 6403 99 38, ex 6403 99 91, ex 6403 99 93, ex 6403 99 96, ex 6403 99 98 in ex 6405 10 00;

—

„copati in druga hišna obutev“ pomeni obutev, ki se uvršča pod oznako KN ex 6405 10 00.