Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 32017D1508

Sklep Komisije (EU) 2017/1508 z dne 28. avgusta 2017 o referenčnem dokumentu v zvezi z najboljšimi praksami okoljskega ravnanja, kazalniki okoljske uspešnosti za posamezne sektorje in merili odličnosti za sektor proizvodnje hrane in pijače v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (Besedilo velja za EGP. )

C/2017/5762

OJ L 223, 30.8.2017, p. 1–35 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

In force

ELI: http://data.europa.eu/eli/dec/2017/1508/oj

30.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 223/1


SKLEP KOMISIJE (EU) 2017/1508

z dne 28. avgusta 2017

o referenčnem dokumentu v zvezi z najboljšimi praksami okoljskega ravnanja, kazalniki okoljske uspešnosti za posamezne sektorje in merili odličnosti za sektor proizvodnje hrane in pijače v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), razveljavitvi Uredbe (ES) št. 761/2001 ter odločb Komisije 2001/681/ES in 2006/193/ES (1) in zlasti člena 46(1) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Sektorski referenčni dokumenti, ki jih je pripravila Komisija v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009, so potrebni, da se organizacijam v zadevnem sektorju zagotovi pomoč za boljše osredotočanje na najpomembnejše vidike njihovega okoljskega ravnanja ter da se olajšajo ocenjevanje, poročanje in izboljševanje okoljske uspešnosti organizacij. Vključujejo najboljšo prakso okoljskega ravnanja, kazalnike okoljske uspešnosti ter po potrebi merila odličnosti in sisteme za ocenjevanje, s katerimi se lahko opredelijo ravni okoljske uspešnosti v navedenih sektorjih.

(2)

Najboljše prakse okoljskega ravnanja, predstavljene v Prilogi k temu sklepu, obravnavajo ključna okoljska vprašanja, opredeljena za sektor proizvodnje hrane in pijače. Poleg tega bi morale spodbujati bolj krožno gospodarstvo z opredelitvijo konkretnih ukrepov za izboljšanje ravnanja z odpadki, spodbujanje uporabe stranskih proizvodov in preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov.

(3)

Organizacijam, registriranim v sistemu EMAS, ni treba izpolnjevati meril odličnosti iz sektorskega referenčnega dokumenta, saj lahko v okviru sistema EMAS same ocenijo izvedljivost meril z vidika stroškov in koristi.

(4)

V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 morajo organizacije, registrirane v sistemu EMAS, upoštevati sektorske referenčne dokumente pri razvoju svojega sistema okoljskega ravnanja in oceni svoje okoljske uspešnosti v okoljski izjavi, pripravljeni v skladu s Prilogo IV k Uredbi (ES) št. 1221/2009.

(5)

Sektor proizvodnje hrane in pijače, obravnavan v Prilogi k temu sklepu, je bil opredeljen kot prednostni sektor za sprejetje sektorskih in medsektorskih referenčnih dokumentov v Sporočilu Komisije – Priprava delovnega načrta, ki določa okvirni seznam sektorjev za sprejetje sektorskih in medsektorskih referenčnih dokumentov v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (2).

(6)

Ukrepi iz tega sklepa so skladni z mnenjem odbora, ustanovljenega v skladu s členom 49 Uredbe (ES) št. 1221/2009 –

SPREJELA NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Sektorski referenčni dokument v zvezi z najboljšimi praksami okoljskega ravnanja, sektorskimi kazalniki okoljske uspešnosti in merili odličnosti za sektor proizvodnje hrane in pijače je določen v Prilogi.

Člen 2

Organizacije iz sektorja proizvodnje hrane in pijače, ki so registrirane v sistemu EMAS, upoštevajo sektorski referenčni dokument iz člena 1 in zato:

uporabijo ustrezne elemente sektorskega referenčnega dokumenta pri razvoju in izvajanju svojega sistema okoljskega ravnanja na podlagi okoljskih pregledov;

uporabijo ustrezne sektorske kazalnike okoljske uspešnosti, opisane v sektorskem referenčnem dokumentu, za poročanje o uspešnosti v zvezi z bolj specifičnimi okoljskimi vidiki, ki jih posamezne organizacije opredelijo v svojih okoljskih izjavah;

v svoji okoljski izjavi navedejo, kako so upoštevale ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja in merila odličnosti, da so ocenile svojo okoljsko uspešnost in dejavnike v zvezi z navedeno uspešnostjo.

Člen 3

Ta sklep začne veljati devetdeseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

V Bruslju, 28. avgusta 2017

Za Komisijo

Predsednik

Jean-Claude JUNCKER


(1)  UL L 342, 22.12.2009, str. 1.

(2)  UL C 358, 8.12.2011, str. 2.


PRILOGA

KAZALO

1.

UVOD 4

2.

PODROČJE UPORABE 6

3.

NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA, KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI IN MERILA ODLIČNOSTI ZA SEKTOR PROIZVODNJE HRANE IN PIJAČE 9

3.1

Najboljše prakse okoljskega ravnanja za celotni sektor proizvodnje hrane in pijače 9

3.1.1

Izvedba presoje okoljske trajnosti proizvodov in/ali dejavnosti 9

3.1.2

Trajnostno upravljanje dobavne verige 9

3.1.3

Izboljšanje ali izbira embalaže za čim večje zmanjšanje vpliva na okolje 10

3.1.4

Okolju prijazno čiščenje 11

3.1.5

Izboljšanje prevoznih in distribucijskih dejavnosti 12

3.1.6

Izboljšanje zamrzovanja in hlajenja 13

3.1.7

Zagotovitev upravljanja z energijo in izboljšanje energijske učinkovitosti pri vseh dejavnostih 14

3.1.8

Vključitev obnovljive energije v proizvodne postopke 15

3.1.9

Preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov pri proizvodnih dejavnostih 15

3.1.10

Upoštevanje referenčnega dokumenta o najboljših razpoložljivih tehnikah v industriji hrane, pijače in mleka (referenčni dokument BAT HPM) 16

3.2

Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri predelavi kave 17

3.2.1

Zmanjšanje porabe energije s predgrevanjem zelene kave pri praženju kave v serijah 17

3.3

Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji oljčnega olja 17

3.3.1

Kar največje zmanjšanje porabe vode pri ločevanju oljčnega olja 17

3.3.2

Zmanjšanje pranja oliv ob prejemu 18

3.4

Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji brezalkoholnih pijač 18

3.4.1

Uporaba pihalnikov v fazi sušenja steklenic/embalaže 18

3.5

Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji piva 19

3.5.1

Zmanjšanje porabe energije pri hmeljenju pivine 19

3.5.2

Prehod s sistemov za fermentacijo serij na sisteme za neprekinjeno fermentacijo 19

3.5.3

Pridobivanje CO2 pri proizvodnji piva 20

3.6

Najboljša praksa okoljskega ravnanja pri proizvodnji izdelkov iz mesa in perutninskega mesa 20

3.6.1

Predelava pod visokim tlakom za dekontaminacijo mesa 20

3.7

Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji sadnih sokov 21

3.7.1

Uporaba ostankov sadja z dodano vrednostjo 21

3.8

Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri sirarstvu 21

3.8.1

Pridobivanje sirotke 22

3.9

Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji kruha, piškotov in slaščic 22

3.9.1

Sheme zmanjševanja odpadnega kruha, ki se ne proda 22

3.9.2

Kar največje zmanjšanje porabe energije za peko 23

3.10

Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji vina 23

3.10.1

Zmanjšanje porabe vode, nastajanja organskih odpadkov in porabe energije v vinski kleti 23

4.

PRIPOROČENI KLJUČNI SEKTORSKI KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI 24

1.   UVOD

Ta sektorski referenčni dokument (v nadaljnjem besedilu: SRD) temelji na podrobnem znanstvenem in političnem poročilu (1) (poročilo o najboljših praksah), ki ga je pripravil Inštitut za tehnološka predvidevanja (IPTS), ki je eden od sedmih inštitutov Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije (JRC).

Pravni okvir

Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (v nadaljnjem besedilu: sistem EMAS), v katerem lahko organizacije prostovoljno sodelujejo, je bil uveden leta 1993 z Uredbo Sveta (EGS) št. 1836/93 (2). Pozneje je bil sistem EMAS dvakrat obsežno spremenjen, in sicer z:

Uredbo (ES) št. 761/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (3);

Uredbo (ES) št. 1221/2009.

Pomemben nov element najnovejše spremembe, ki je začela veljati 11. januarja 2010, je člen 46 o pripravi SRD. SRD morajo vključevati najboljše prakse okoljskega ravnanja, kazalnike okoljske uspešnosti za posamezne sektorje ter po potrebi merila odličnosti in sisteme za ocenjevanje ravni okoljske uspešnosti.

Razumevanje in uporaba tega dokumenta

Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) je sistem, v katerem lahko prostovoljno sodelujejo organizacije, ki so se zavezale k stalnemu okoljskemu izboljševanju. V zvezi s tem ta SRD vsebuje posebne smernice za sektor proizvodnje hrane in pijače, v njem pa so poudarjene tudi številne možnosti za izboljšanje in najboljše prakse.

Dokument je pripravila Evropska komisija, pri čemer je uporabila prispevke zainteresiranih strani. Tehnična delovna skupina, ki so jo sestavljali strokovnjaki in zainteresirane strani iz sektorja, je pod vodstvom Skupnega raziskovalnega središča razpravljala o najboljših praksah okoljskega ravnanja, kazalnikih okoljske uspešnosti za posamezne sektorje in merilih odličnosti, ki so opisani v tem dokumentu, ter o njih sprejela dogovor, zlasti navedena merila pa so se štela za reprezentativna glede ravni okoljske uspešnosti, ki jih dosegajo najuspešnejše organizacije v sektorju.

Namen SRD je pomagati in podpirati vse organizacije, ki nameravajo izboljšati svojo okoljsko uspešnost, pri čemer zagotavlja zamisli in navdih ter praktične in tehnične smernice.

Ta SRD je namenjen predvsem organizacijam, ki so že registrirane v sistemu EMAS, nato organizacijam, ki razmišljajo, da bi se registrirale v sistem EMAS v prihodnosti, in nazadnje vsem organizacijam, ki želijo izvedeti več o najboljših praksah okoljskega ravnanja, da bodo lahko izboljšale svojo okoljsko uspešnost. Zato je cilj tega dokumenta spodbujati vse organizacije iz sektorja proizvodnje hrane in pijače k osredotočanju na ustrezne neposredne in posredne okoljske vidike ter k iskanju informacij o najboljših praksah okoljskega ravnanja, pa tudi k osredotočanju na ustrezne sektorske kazalnike okoljske uspešnosti za merjenje okoljske uspešnosti in merila odličnosti.

Kako bi morale organizacije, registrirane v sistemu EMAS, upoštevati SRD

V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 organizacije, registrirane v sistemu EMAS, SRD upoštevajo na dveh različnih ravneh:

 

pri oblikovanju in izvajanju sistema okoljskega ravnanja ob upoštevanju okoljskih pregledov (člen 4(1)(b));

Organizacije bi morale uporabiti ustrezne elemente SRD pri opredeljevanju in pregledovanju svojih posamičnih in splošnih okoljskih ciljev v skladu z ustreznimi okoljskimi vidiki, opredeljenimi pri okoljskem pregledu in v politiki, ter pri sprejemanju odločitev o ukrepih za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti.

 

pri pripravi okoljske izjave (člen 4(1)(d) in člen 4(4)).

(a)

Organizacije bi morale pri izbiranju kazalnikov (4), ki jih bodo uporabile za poročanje o okoljski uspešnosti, v SRD upoštevati ustrezne sektorske kazalnike okoljske uspešnosti.

Organizacije bi morale pri izbiranju sklopa kazalnikov za poročanje upoštevati kazalnike, predlagane v ustreznih SRD, in njihovo ustreznost v zvezi s pomembnimi okoljskimi vidiki, ki jih je organizacija opredelila v svojem okoljskem pregledu. Kazalnike je treba upoštevati le, če so pomembni za okoljske vidike, ki so bili v okoljskem pregledu opredeljeni kot najpomembnejši.

(b)

Organizacije bi morale pri poročanju o okoljski uspešnosti in drugih dejavnikih v zvezi z okoljsko uspešnostjo v okoljski izjavi navesti, kako so upoštevale ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja in po potrebi merila odličnosti.

Opisati bi morale, kako so uporabile ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja in merila odličnosti (ki kažejo raven okoljske uspešnosti, ki jo dosegajo najuspešnejše organizacije) za opredelitev ukrepov in dejanj ter morebiti za določitev prednostnih nalog za (dodatno) izboljšanje svoje okoljske uspešnosti. Vendar izvajanje najboljših praks okoljskega ravnanja ali izpolnjevanje opredeljenih meril odličnosti ni obvezno, saj zaradi prostovoljne narave sistema EMAS organizacije same ocenijo izvedljivost meril in izvajanja najboljših praks z vidika stroškov in koristi.

Podobno kot pri kazalnikih okoljske uspešnosti bi morale organizacije oceniti tudi ustreznost in uporabo najboljših praks okoljskega ravnanja in meril odličnosti glede na pomembne okoljske vidike, ki jih opredelijo v svojih okoljskih pregledih, ter tehnične in finančne vidike.

V okoljski izjavi ni treba poročati o elementih SRD (kazalnikih, najboljših praksah okoljskega ravnanja ali merilih odličnosti), ki se ne štejejo za pomembne glede na pomembne okoljske vidike, ki jih je organizacija opredelila v svojem okoljskem pregledu, oziroma jih ni treba opisati.

Sodelovanje v sistemu EMAS je stalen proces. Organizacija prouči posamezne teme v SRD vsakič, ko namerava izboljšati svojo okoljsko uspešnost (in kadar pregleduje svojo okoljsko uspešnost), da dobi navdih glede naslednjih vprašanj, ki jih bo obravnavala v okviru postopnega pristopa.

Okoljski preveritelji EMAS preverijo, ali in kako je organizacija upoštevala SRD pri pripravi okoljske izjave (člen 18(5)(d) Uredbe (ES) št. 1221/2009).

Akreditirani okoljski preveritelji bodo pri opravljanju presoje potrebovali dokaze o tem, kako je organizacija izbrala in upoštevala ustrezne elemente SRD na podlagi okoljskega pregleda. Preveritelji ne preverjajo skladnosti z opisanimi merili odličnosti, temveč dokaze o tem, kako se je SRD uporabil kot smernica za opredelitev kazalnikov in ustreznih prostovoljnih ukrepov, ki jih organizacija lahko izvede za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti.

Glede na prostovoljno naravo sistema EMAS in SRD se organizacijam ne bi smelo naložiti nesorazmerno breme za zagotovitev takih dokazov. Preveritelji zlasti ne zahtevajo utemeljitve za vsako posamezno najboljšo prakso, sektorski kazalnik okoljske uspešnosti ali merilo odličnosti, ki so navedeni v SRD in za katere organizacija na podlagi svojega okoljskega pregleda meni, da niso pomembni. Kljub temu lahko predlagajo ustrezne dodatne elemente, ki bi jih lahko organizacija upoštevala v prihodnosti, s čimer bi dodatno dokazala svojo zavezanost k stalnemu izboljševanju okoljske uspešnosti.

Struktura sektorskega referenčnega dokumenta

Ta dokument je sestavljen iz štirih oddelkov. V oddelku 1 je predstavljen pravni okvir sistema EMAS in opisan način uporabe tega dokumenta, v oddelku 2 pa opredeljeno področje uporabe tega SRD. V oddelku 3 so na kratko opisane različne najboljše prakse okoljskega ravnanja (5) ter informacije o njihovi uporabi na splošno in na ravni MSP. Navedeni so tudi posebni kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti, če jih je bilo mogoče opredeliti za določeno najboljšo prakso okoljskega ravnanja. Nekateri kazalniki in merila so lahko pomembni za več najboljših praks okoljskega ravnanja, zato so navedeni večkrat, kjer je to ustrezno. V oddelku 4 je predstavljena obsežna preglednica z najpomembnejšimi kazalniki okoljske uspešnosti, ustreznimi razlagami in povezanimi merili odličnosti.

2.   PODROČJE UPORABE

Ta SRD obravnava okoljsko uspešnost dejavnosti v sektorju proizvodnje hrane in pijače. V tem dokumentu sektor proizvodnje hrane in pijače vključuje podjetja, ki pripadajo naslednjim oddelkom v okviru klasifikacije NACE (v skladu s statistično klasifikacijo gospodarskih dejavnosti, uvedeno z Uredbo (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (6)):

koda NACE 10: proizvodnja živil,

koda NACE 11: proizvodnja pijač.

Najboljše prakse, predstavljene za celotni sektor proizvodnje hrane in pijače (oddelek 3.1), so namenjene vsem podjetjem, opredeljenim s kodama NACE 10 in 11.

V preglednicah v nadaljevanju so predstavljeni najpomembnejši neposredni in posredni okoljski vidiki (7) za proizvajalce hrane in pijače, glavni povezani pritiski na okolje in način, kako se obravnavajo v tem dokumentu. Obravnavani so v okviru najboljših praks okoljskega ravnanja, opisanih v oddelku 3.1, ali s sklicevanjem na druge razpoložljive referenčne dokumente, kot je referenčni dokument o najboljših razpoložljivih tehnikah (Best Available Techniques – BAT) v industriji hrane, pijače in mleka (v nadaljnjem besedilu: referenčni dokument BAT HPM) (8).

Preglednica 2.1

Najpomembnejši neposredni okoljski vidiki za proizvajalce hrane in pijače ter način, kako se obravnavajo v SRD

Najpomembnejši neposredni okoljski vidiki

Glavni povezani pritiski na okolje

Najboljše prakse okoljskega ravnanja

Industrijski postopki in povezane dejavnosti

emisije v vodo

sklic na BAT v referenčnem dokumentu BAT HPM

emisije v zrak (NOx, SOx, hlapne organske spojine, delci)

sklic na BAT v referenčnem dokumentu BAT HPM

nastajanje trdnih odpadkov

sklic na BAT v referenčnem dokumentu BAT HPM

najboljša praksa okoljskega ravnanja za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov pri proizvodnji hrane in pijače (oddelek 3.1.9)

poraba vode

sklic na BAT v referenčnem dokumentu BAT HPM

poraba energije, emisije TGP (CO2)

najboljša praksa okoljskega ravnanja za zagotavljanje upravljanja z energijo in energijske učinkovitosti pri vseh dejavnostih (oddelek 3.1.7)

najboljša praksa okoljskega ravnanja za vključitev obnovljive energije v proizvodne postopke (oddelek 3.1.8)

Hlajenje

poraba energije, emisije TGP (hladilna sredstva)

najboljša praksa okoljskega ravnanja za izboljšanje zamrzovanja in hlajenja (oddelek 3.1.6)

Čiščenje

poraba vode, uporaba kemikalij, nastajanje odpadne vode

sklic na BAT v referenčnem dokumentu BAT HPM

najboljša praksa okoljskega ravnanja za okolju prijazno čiščenje (oddelek 3.1.4)

Prevoz in logistika

poraba energije, emisije TGP, emisije v zrak (CO2, CO, SO2, NOx, delci itd.)

najboljša praksa okoljskega ravnanja za prevoz in logistiko (oddelek 3.1.5)

Pakiranje

emisije TGP, poraba energije, izčrpavanje virov (poraba materialov)

sklic na BAT v referenčnem dokumentu BAT HPM

najboljša praksa okoljskega ravnanja za izboljšanje ali izbiro embalaže za čim večje zmanjšanje vpliva na okolje (oddelek 3.1.3)


Preglednica 2.2

Najpomembnejši posredni okoljski vidiki za vse proizvajalce hrane in pijače ter način, kako se obravnavajo v SRD

Najpomembnejši posredni okoljski vidiki

Glavni povezani pritiski na okolje

Najboljše prakse okoljskega ravnanja

Upravljanje dobavne verige

emisije TGP, poraba energije, poraba vode, emisije v zrak itd.

najboljša praksa okoljskega ravnanja za trajnostno upravljanje dobavne verige (oddelek 3.1.2)

Kmetijstvo

emisije TGP (CO2, CH4), izguba biotske raznovrstnosti, emisije v zrak, evtrofikacija, poraba vode

najboljša praksa okoljskega ravnanja za trajnostno upravljanje dobavne verige (oddelek 3.1.2)

sklic na SRD za kmetijstvo – pridelava rastlinskih pridelkov in vzreja živali (9)

Pakiranje

emisije TGP, poraba energije, izčrpavanje virov (poraba materialov)

najboljša praksa okoljskega ravnanja za izboljšanje ali izbiro embalaže za čim večje zmanjšanje vpliva na okolje (oddelek 3.1.3)

Prevoz in logistika

poraba energije, emisije TGP, emisije v zrak (CO2, CO, SO2, NOx, delci itd.)

najboljša praksa okoljskega ravnanja za prevoz in logistiko (oddelek 3.1.5)

Prodaja na drobno

poraba energije, nastajanje živilskih odpadkov

sklic na SRD za trgovino na drobno (10)

Priprava hrane s strani potrošnikov

poraba energije, nastajanje živilskih odpadkov

najboljša praksa okoljskega ravnanja za izboljšanje ali izbiro embalaže za čim večje zmanjšanje vpliva na okolje (oddelek 3.1.3)

Okoljski vidiki, navedeni v preglednicah 2.1 in 2.2, so bili izbrani kot najpomembnejši za večino proizvajalcev hrane in pijače. Vendar bi bilo treba okoljske vidike, ki jih morajo obravnavati posamezna podjetja, in to, ali je posamezni vidik za določeno podjetje neposreden ali posreden, oceniti za vsak primer posebej. Pomembni so lahko tudi okoljski vidiki, kot so nevarni odpadki, biotska raznovrstnost ali uporaba materialov za druga področja, ki niso navedena.

Poleg najboljših praks okoljskega ravnanja, navedenih v preglednicah 2.1 in 2.2, bi lahko tudi splošna najboljša praksa okoljskega ravnanja za „izvedbo presoje okoljske trajnosti proizvodov in/ali dejavnosti“ prispevala k izboljšanju okoljske uspešnosti pri vseh okoljskih vidikih in povezanih pritiskih, predstavljenih v preglednicah.

Nadalje ta SRD poleg predstavitve navedenih najboljših praks za celotni sektor proizvodnje hrane in pijače (vsa podjetja, opredeljena s kodama NACE 10 in 11) vsebuje tudi različne posebne najboljše prakse za več podsektorjev, in sicer:

predelava kave (koda NACE 10.83) v oddelku 3.2,

proizvodnja oljčnega olja (koda NACE 10.41) v oddelku 3.3,

proizvodnja brezalkoholnih pijač (koda NACE 11.07) v oddelku 3.4,

proizvodnja piva (koda NACE 11.05) v oddelku 3.5,

proizvodnja mesnih izdelkov (koda NACE 10.13) v oddelku 3.6,

proizvodnja sadnih sokov (koda NACE 10.32) v oddelku 3.7,

sirarstvo (koda NACE 10.51) v oddelku 3.8,

proizvodnja kruha, piškotov in slaščic (kodi NACE 10.71 in 10.72) v oddelku 3.9,

proizvodnja vina (koda NACE 11.02) v oddelku 3.10.

3.   NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA, KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI IN MERILA ODLIČNOSTI ZA SEKTOR PROIZVODNJE HRANE IN PIJAČE

3.1   Najboljše prakse okoljskega ravnanja za celotni sektor proizvodnje hrane in pijače

Ta oddelek je namenjen vsem proizvajalcem hrane in pijače (kodi NACE 10 in 11).

3.1.1   Izvedba presoje okoljske trajnosti proizvodov in/ali dejavnosti

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se presodi vpliv proizvodov in dejavnosti na okolje, pri čemer se uporabijo orodja za oceno življenjskega kroga (11), da se opredelijo prednostna področja ukrepov ali kritične točke in strategija za zmanjšanje vplivov na okolje.

Uporaba

Proizvajalci hrane in pijače se lahko pri izvajanju presoje okoljske trajnosti spopadajo s številnimi izzivi, vključno z zapletenostjo proizvoda in dostopnostjo informacij; izvedba ocene življenjskega kroga lahko zahteva velike stroške in časa, proizvajalec pa morda nima nadzora nad nekaterimi okoljskimi vidiki, zato je lahko težko vplivati nanje, tudi če se lahko količinsko opredelijo.

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za mala in srednja podjetja v sektorju proizvodnje hrane in pijače, saj lahko MSP uporabijo poenostavljena orodja, če zaradi svojih zmogljivosti ali virov ne morejo opraviti celotne ocene življenjskega kroga.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i1)

Delež enot ali proizvodov (12), ocenjenih z uporabo priznanega protokola za presojo okoljske trajnosti (%)

(i2)

Število enot ali proizvodov, ocenjenih z uporabo priznanega protokola za presojo okoljske trajnosti

(b1)

Obsežna presoja okoljske trajnosti, ki zajema celo podjetje in vse dejavnosti, ki se izvajajo

(b2)

Opravi se presoja okoljske trajnosti za vse nove proizvode v razvoju.

3.1.2   Trajnostno upravljanje dobavne verige

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je upravljanje dobavne verige, zlasti sestavin ali surovin, v skladu z enim ali več od naslednjih treh pristopov:

zelena naročila, tj. izbira dobaviteljev, ki izpolnjujejo opredeljena merila glede okoljske uspešnosti (13),

prilagajanje receptov za odpravo sestavin, ki niso trajnostne,

podpiranje obstoječih dobaviteljev pri izboljšanju svoje okoljske uspešnosti.

Poleg tega je za proizvajalce hrane in pijače, ki kot surovino uporabljajo precejšnje količine vode (npr. proizvajalci pijač), najboljša praksa okoljskega ravnanja to, da se najprej ocenijo tveganja, ki jih za lokalne vodne vire povzroča proizvodna enota. Nato se lahko uvede program za trajnost vodnih virov, v katerem se podrobno opišejo posebni ukrepi, ki se lahko sprejmejo za spodbujanje ohranjevanja lokalnih vodnih virov.

Uporaba

Trajnostno upravljanje dobavne verige lahko ima nekatere omejitve: (i) pri pristopu z zelenimi naročili se predpostavlja, da so „zelene“ možnosti na voljo, (ii) recepti se lahko prilagodijo, če se lahko sestavine, ki niso trajnostne, nadomestijo z enakovrednimi in bolj trajnostnimi alternativami, ter (iii) na uspešnost obstoječih dobaviteljev morda ni vedno mogoče vplivati, npr. zato, ker MSP od njih kupuje le majhne količine proizvodov. Ne glede na to so predstavljeni trije pristopi na splošno uporabni v večini primerov.

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja, vključno z navedenimi omejitvami, se v celoti uporablja za mala in srednja podjetja v sektorju proizvodnje hrane in pijače.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i3)

Delež sestavin ali proizvodov (npr. embalaža), ki izpolnjujejo posebna merila podjetja glede trajnosti ali veljavne standarde trajnosti (% glede na število ali vrednost v EUR)

(i4)

Delež sestavin ali proizvodov (npr. embalaža), pridobljenih v okviru zelenih naročil (% glede na število ali vrednost v EUR)

(i5)

Delež dobaviteljev, vključenih v programe za izboljšanje trajnosti (% glede na število dobaviteljev ali vrednost proizvodov, ki jih dobavljajo, v EUR)

(i6)

Delež dobaviteljev, ki so uvedli sisteme okoljskega ravnanja (% glede na število dobaviteljev ali vrednost proizvodov, ki jih dobavljajo, v EUR)

3.1.3   Izboljšanje ali izbira embalaže za čim večje zmanjšanje vpliva na okolje

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se v celotnem življenjskem krogu proizvoda čim bolj zmanjša vpliv embalaže (tj. primarne, sekundarne in terciarne embalaže) na okolje, na primer z:

uporabo orodij za okoljsko primerno zasnovo za simulacijo okoljske uspešnosti embalaže pri oblikovanju,

zmanjševanjem teže, tj. uporabo embalaže z manjšo težo, vendar isto učinkovitostjo zaščite,

pakiranjem sestavin, ki jih dobavitelji dostavijo podjetju, v razsutem stanju,

ponovnim polnjenjem, npr. embalažo, primerno za ponovno polnjenje, ki se vrne proizvajalcu hrane in pijače,

uporabo povratne sekundarne in terciarne embalaže,

uporabo embalaže, ki vsebuje reciklirane materiale,

uporabo embalaže, ki vsebuje bioplastiko, če se lahko dokažejo okoljske koristi te izbire.

Poleg tega je za proizvajalce hrane in pijače najboljša praksa okoljskega ravnanja, da potrošnikom pomagajo zmanjšati nastajanje živilskih odpadkov s:

pakiranjem v spremenjeni atmosferi za podaljšanje roka uporabnosti proizvodov,

opredelitvijo najustreznejše velikosti embalaže za posamezne porcije, da bi bila primernejša različnim življenjskim slogom in gospodinjstvom ter bi se zmanjšali ostanki,

opremljanjem embalaže s priporočili za najustreznejšo shranjevanje živil in preprečevanje kvarjenja.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce hrane in pijače, vključno z MSP.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i7)

Z embalažo povezane emisije CO2 na enoto teže/prostornine proizvedenega proizvoda (CO2eq g embalaže/g ali ml proizvoda)

(i8)

Teža embalaže na enoto teže/prostornine proizvedenega proizvoda (g embalaže/g ali ml proizvoda)

(i9)

Delež embalaže, primerne za recikliranje (%)

(i10)

Delež recikliranega materiala, ki ga vsebuje embalaža (%)

(i11)

Povprečna gostota kategorije proizvoda na prostornino pakiranega proizvoda (kg proizvoda/l pakiranega proizvoda)

(b3)

Pri oblikovanju embalaže se uporabi orodje za okoljsko primerno zasnovo, da se opredelijo možnosti z majhnim vplivom na okolje.

3.1.4   Okolju prijazno čiščenje

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je zmanjšanje količine vode, energije in kemikalij, ki se porabijo pri čiščenju, z:

izvajanjem sistemov za čiščenje na mestu proizvodnje in njihovo optimizacijo s kar najboljšo pripravo čiščenja (npr. čiščenje cevi z ledeno brozgo), točno zasnovo in konfiguracijo, merjenjem in nadzorovanjem temperature in koncentracije detergenta, primerno uporabo mehanskega delovanja, ponovno uporabo vode, ki ostane po izpiranju, pri predhodnem izpiranju, recikliranjem detergentov in preverjanjem čiščenja v realnem času,

optimizacijo ročnega čiščenja z ozaveščanjem, spremljanjem porabe energije, vode in kemikalij, suhim čiščenjem in čiščenjem opreme čim hitreje po uporabi,

kar največjim zmanjšanjem ali preprečevanjem uporabe škodljivih kemikalij z zajemom in ponovno uporabo čistilnih sredstev ter uporabo manj škodljivih in bioloških kemikalij,

boljšim načrtovanjem proizvodnje, da se preprečijo spremembe v proizvodnem postopku, zaradi katerih je treba očistiti opremo;

boljšo zasnovo proizvodnih obratov z izboljšanjem oblikovanja posod, cevi itd., da se odpravijo območja, ki jih detergenti ne dosežejo ali na katerih se nabirajo tekočine.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce hrane in pijače, vključno z MSP. Vendar lahko nastanejo nekatere omejitve, če so za prilagoditev bolj zapletenih čistilnih sistemov potrebne precejšnje ekonomske naložbe.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i12)

Poraba energije za čiščenje na enoto proizvodnje (kWh/težo, prostornino ali število proizvodov)

(i13)

Poraba vode za čiščenje na enoto proizvodnje (m3/težo, prostornino ali število proizvodov)

(i14)

Poraba vode za čiščenje (m3) na dan

(i15)

Nastajanje odpadne vode pri čiščenju na enoto proizvodnje (m3/težo, prostornino ali število proizvodov)

(i16)

Nastajanje odpadne vode pri čiščenju (m3) na posamezno čiščenje

(i17)

Masa (kg) ali prostornina (m3) čistilnega proizvoda, porabljenega na enoto proizvodnje (težo, prostornino ali število proizvodov)

(i18)

Delež čistilnih sredstev (%) z znakom za okolje ISO tipa I (14) (npr. znak EU za okolje)

3.1.5   Izboljšanje prevoznih in distribucijskih dejavnosti

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se izboljša vpliv prevoznih in logističnih dejavnosti na okolje na bolj strateški/splošni ravni in operativni ravni z:

zelenimi naročili in okoljskimi zahtevami za ponudnike prevoza,

spremljanjem učinkovitosti in poročanjem o učinkovitosti za vse prevozne in logistične dejavnosti,

vključevanjem učinkovitosti prevoza v odločitve glede nabave in oblikovanje embalaže,

prehodom na učinkovitejše načine prevoza (npr. železniški, pomorski),

optimizacijo skladiščenja (tj. toplotna izolacija, lokacija, upravljanje),

optimizacijo poti (za cestni prevoz): optimizacija omrežja poti, načrtovanja poti, uporabe telematike in usposabljanja voznikov,

zmanjšanjem vpliva cestnih vozil na okolje z odločitvami glede nakupa in spremembami v okviru nadgradnje (npr. nakup električnih vozil za lokalne dostave ali predelava motorjev večjih tovornjakov za pogon na zemeljski plin in bioplin).

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce hrane in pijače, vključno z MSP. Nekateri od navedenih ukrepov morda niso ustrezni, če podjetje ne upravlja povezanih posebnih dejavnosti na področju prevoza in logistike ali nanje nima vpliva.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i19)

Specifične emisije TGP pri prevozu glede na količino proizvodov. Kg ekvivalenta CO2, ki se spušča med prevozom na tono, m3, paleto ali zaboj (glede na pomembnost), ali kg ekvivalenta CO2 na neto količino (tono, m3) dostavljenih proizvodov

(i20)

Specifične emisije TGP pri prevozu glede na količino proizvodov in dolžino poti. Ekvivalent CO2, ki se spušča med prevozom, na tono proizvodov in prevoženi kilometer (kg ekvivalenta CO2 /tono/km)

(i21)

Poraba goriva pri vozilih za cestni prevoz (l/100 km)

(i22)

Skupna poraba energije v skladiščih (kWh/m2) v določenem časovnem obdobju (npr. na leto), normalizirana glede na ustrezno enoto proizvodnje (npr. kg neto proizvodov)

(i23)

Delež prevoza po posameznih načinih prevoza (%)

(i24)

Faktor obremenitve za tovorni promet (npr. faktor obremenitve tovornjaka) (% zmogljivosti glede na težo ali prostornino)

(i25)

Delež voženj praznih vozil za cestna vozila (%)

(i26)

Delež dostav, opravljenih med povratnimi vožnjami (%)

(b4)

Za 100 % prevoznih in logističnih dejavnosti (vključno s tretjimi ponudniki) se sporočata naslednja kazalnika: delež prevoza po posameznih načinih prevoza; kg ekvivalenta CO2 na dostavljen m3/paleto itd.

(b5)

Za notranje prevozne in logistične dejavnosti se sporočata naslednja kazalnika: faktor obremenitve za tovorni promet (% zmogljivosti glede na težo ali prostornino); kg ekvivalenta CO2 na t km.

(b6)

Izolacija skladišč z nadzorovano temperaturo se optimizira.

(b7)

Povprečna poraba goriva pri težkih tovornih vozilih je 30 l/100 km ali manj.

3.1.6   Izboljšanje zamrzovanja in hlajenja

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se izboljšajo obstoječa oprema za hlajenje in zamrzovanje ter postopki hlajenja in zamrzovanja z:

ustrezno izbiro temperature ob upoštevanju potreb hlajenih ali zamrznjenih proizvodov,

predhodnim hlajenjem vročih/toplih proizvodov pred namestitvijo v hladilno opremo,

kar največjim zmanjšanjem količine proizvodov ali sestavin, ki se hranijo v hladilnici,

preprečevanjem uhajanja hladnega zraka, npr. s tesnili za vrata, uporabo hitrih vrat in zračnih zaves ter obveščanjem in usposabljanjem osebja,

sistematičnim zbiranjem podatkov o hladilnih obremenitvah, porabi energije in stopnjah uhajanja ter uvedbo načrta rednih inšpekcij in vzdrževanja za hladilno opremo.

Ob nadgradnji opreme za zamrzovanje in hlajenje ali načrtovanju in gradnji novih objektov je najboljša praksa okoljskega ravnanja, da se:

fluorirani ogljikovodiki (HFC) nadomestijo s hladilnimi sredstvi z manjšim potencialom globalnega segrevanja (npr. naravnimi hladilnimi sredstvi),

z dobaviteljem opreme sklene večletna „garancija neprepustnosti“,

odpadna toplota, ki jo proizvaja hladilna enota ali nastane pri drugih postopkih (npr. proizvodnih postopkih), ponovno zajame in uporabi,

izberejo oprema, nadzorni sistemi in postavitev obrata (npr. lokacija in postavitev območij z različnimi temperaturami), ki omogočajo kar najmanjšo porabo energije ter preprečitev izgube temperature in uhajanja hladilnih sredstev.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce hrane in pijače, vključno z MSP. Pri izvajanju vsakega od navedenih ukrepov lahko nastanejo nekatere omejitve zaradi posebnih zahtev postopkov ali proizvodov.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i27)

Delež uporabe hladilnih sistemov, ki uporabljajo naravna hladilna sredstva, v primerjavi s skupnim številom hladilnih sistemov (%)

(i28)

Koeficient učinkovitosti na posamezni hladilni sistem ali za celotni objekt

(i29)

Koeficient učinkovitosti sistema na posamezni hladilni sistem ali za celotni objekt

(i30)

Razmerje energijske učinkovitosti (EER) na posamezni hladilni sistem ali za celotni objekt

(i31)

Poraba energije za hlajenje na enoto proizvoda na hlajeno območje (kWh/m2/teža, prostornina ali število proizvodov)

(b8)

100-odstotna uporaba hladilnih sistemov, ki uporabljajo naravna hladilna sredstva, v vseh enotah

3.1.7   Zagotovitev upravljanja z energijo in izboljšanje energijske učinkovitosti pri vseh dejavnostih

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je upravljanje z energijo pri vseh dejavnostih podjetja z:

uvedbo celovitega sistema upravljanja z energijo, kot je sistem v skladu s standardom ISO 50001 (15), v okviru sistema okoljskega ravnanja, kot je sistem EMAS,

namestitvijo števcev (ali pametnih števcev) na ravni posameznih postopkov, da se tako zagotovi točno spremljanje energije,

izvajanje rednih energetskih pregledov in spremljanja energije, da se opredelijo glavni dejavniki, ki spodbujajo porabo energije (na ravni postopkov),

izvajanjem ustreznih rešitev za energijsko učinkovitost za vse postopke v objektu, zlasti ob upoštevanju morebitnih sinergij med potrebami po toploti, hladnem zraku in pari,

naložbami v sinergije ter po možnosti izkoriščanjem sinergij za proizvodnjo in uporabo električne energije, toplote, hladnega zraka in pare s sosednjimi objekti (tj. industrijska simbioza).

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce hrane in pijače, vključno z MSP.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i32)

Skupna poraba energije na enoto proizvoda (kWh/težo, prostornina, vrednost ali število proizvodov)

(i33)

Skupna poraba energije na površino objekta (kWh/m2)

(i34)

Skupna poraba energije (kWh) za posamezne postopke

(i35)

Neto poraba energije (tj. skupna poraba energije, od katere se odšteje ponovno zajeta in obnovljiva energija) na enoto proizvoda (kWh/težo, prostornina, vrednost ali število proizvodov)

(i36)

Uporaba toplotnih izmenjevalnikov za ponovno pridobivanje tokov toplega/hladnega zraka (d/n)

(i37)

Izolacija vseh cevi za paro (d/n)

(b9)

Uvede se celovit sistem upravljanja z energijo (npr. ISO 50001 (16)).

(b10)

Izvajajo se redni energetski pregledi in spremljanje energije, da se opredelijo glavni dejavniki, ki spodbujajo porabo energije.

(b11)

Izvajajo se ustrezne rešitve za energijsko učinkovitost za vse postopke v objektu.

(b12)

Sinergije potreb po toploti/hladnem zraku/pari se izkoriščajo pri vseh postopkih, znotraj objekta in med sosednjimi objekti.

3.1.8   Vključitev obnovljive energije v proizvodne postopke

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je uporaba obnovljive energije pri proizvodnji hrane in pijače. Natančneje, najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uporaba električne energije iz obnovljivih virov preseže in potreba po toploti za proizvodne postopke (po izvedbi ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti in ponovno uporabo odpadne toplote, kot je navedeno v oddelku 3.1.7) izpolni s toploto, pridobljeno iz obnovljivih virov energije (npr. s sistemi za sončno ogrevanje, biomaso ali bioplinom), namesto neobnovljivih. Izbira vira obnovljive toplote je odvisna od lokalnih razmer, npr. razpoložljivosti lokalno proizvedene biomase in ustreznih surovin za proizvodnjo bioplina in/ali moči letnega sončnega sevanja.

Uporaba

Načelo te najboljše prakse okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce hrane in pijače, vključno z MSP. Vendar so sistemi za toploto iz obnovljivih virov energije odvisni od razpoložljivosti ustreznega lokalnega obnovljivega vira energije ter zahtev proizvodnih postopkov v zvezi s toploto in temperaturo. Poleg tega je za nadgradnjo obstoječega proizvodnega objekta za uporabo toplote iz obnovljivih virov energije potrebna podrobna analiza tehnične izvedljivosti ob upoštevanju sedanje postavitve in omejitev sedanjih proizvodnih postopkov.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i38)

Delež porabe energije proizvodnih objektov (ločeno za toploto in električno energijo), ki ga obsegajo obnovljivi viri energije (%)

(i39)

Delež porabe energije proizvodnih objektov (ločeno za toploto in električno energijo), ki ga obsegajo obnovljivi viri energije na kraju samem ali bližnji lokaciji (%)

(b13)

Toplotna energija iz obnovljivih virov za ustrezne proizvodne postopke se proizvaja na kraju samem ali bližnji lokaciji.

(b14)

Procesne tehnologije se prilagodijo, da bolj ustrezajo oskrbi s toploto iz obnovljivih virov.

3.1.9   Preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov pri proizvodnih dejavnostih

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se nastajanje živilskih odpadkov v proizvodnem objektu zmanjša z opredelitvijo vseh odpadkov, ki se jim je mogoče izogniti, na podlagi postopkov, kot so:

celovito produktivno vzdrževanje: vključevanje osebja na vseh ravneh in položajih za zagotovitev kar največje splošne učinkovitosti proizvodne opreme,

Kaizen: osredotočanje na stalno izboljševanje pri zmanjševanju nastajanja živilskih odpadkov z opredelitvijo in uresničevanjem prihrankov, ki jih je mogoče preprosto doseči (tj. lahke zmage, lahko dosegljivi cilji),

opredelitev toka vrednosti: izboljšanje vidljivosti postopkov, ki dodajo vrednost, in takih, ki je ne dodajo, da se opredelijo viri izgub.

Z uporabo teh pristopov se lahko nastajanje živilskih odpadkov zmanjša z izvedbo naslednjega:

akcij za ozaveščanje/vključevanje osebja,

pregleda izbora proizvodov in posledičnega zmanjšanja izgub zalog,

uporabe embalaže, pripravljene za proizvodnjo, da se zmanjšajo izgube surovin,

pravočasnega naročanja in dostave surovin,

povečanja vidljivosti količin izgub, ki se opredelijo pri presojah izgub,

optimizacije donosa proizvodnje,

prehoda z običajnega sistema, naravnanega na ponudbo dobaviteljev, na sistem, naravnan na povpraševanje strank, za zagotovitev, da proizvodnja ustreza povpraševanju,

spodbujanja boljšega vzdrževanja in standardov čistoče.

Poleg tega je najboljša praksa okoljskega ravnanja, da se javno poroča o nastajanju živilskih odpadkov in dejavnostih za preprečevanje nastajanja odpadkov, ki se izvajajo ali načrtujejo, pa tudi, da se opredelijo cilji na tem področju in načrtujejo ustrezne dejavnosti za njihovo uresničitev.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce hrane in pijače, vključno z MSP.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i40)

Skupna učinkovitost opreme (17) (%)

(i41)

Razmerje med količino nastalih živilskih odpadkov (poslanih v recikliranje, predelavo in odstranitev, vključno z živilskimi odpadki, ki se uporabijo kot vir energije ali gnojila) in količino končnih proizvodov (tone živilskih odpadkov/tono končnih proizvodov)

3.1.10   Upoštevanje referenčnega dokumenta o najboljših razpoložljivih tehnikah v industriji hrane, pijače in mleka (referenčni dokument BAT HPM)

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da vsi proizvajalci hrane in pijače (kodi NACE 10 in 11) izvajajo ustrezne najboljše razpoložljive tehnike ali druge tehnike, s katerimi se lahko doseže enakovredna ali višja raven okoljske uspešnosti, ter obravnavajo ustrezne nastajajoče tehnike, predstavljene v referenčnem dokumentu o najboljših razpoložljivih tehnikah v industriji hrane, pijače in mleka (18).

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da si proizvajalci prizadevajo doseči najzahtevnejše ravni emisij (ali okoljske uspešnosti), povezane z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce hrane in pijače, vključno z MSP, če so najboljše razpoložljive tehnike in nastajajoče tehnike ustrezne za dejavnosti in postopke posameznih podjetij. Čeprav so bile najboljše razpoložljive tehnike in z njimi povezane ravni emisij, opisane v referenčnem dokumentu BAT HPM, opredeljene za velike industrijske obrate, so na splošno ustrezne in pogosto uporabne tudi za manjše industrijske proizvodne enote. Vendar pa bi bilo treba uporabo in ustreznost vsake posebne tehnike za posamezno podjetje oceniti za vsak primer posebej. Na primer, večina tehnik ne bi bila uporabna za podjetja z zelo majhnim obsegom proizvodnje v neindustrijskem objektu.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i42)

Izvedejo se ustrezne najboljše razpoložljive tehnike, opredeljene v referenčnem dokumentu BAT HPM, ali druge tehnike, s katerimi se lahko doseže enakovredna ali višja raven okoljske uspešnosti (d/n).

(i43)

Obravnavajo se ustrezne nastajajoče tehnike, opredeljene v referenčnem dokumentu BAT HPM (d/n).

(b15)

Doseže se raven okoljske uspešnosti, ki je v okviru najboljših 10 % (19) vsakega območja ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, opredeljenega v referenčnem dokumentu BAT HPM.

3.2   Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri predelavi kave

Ta oddelek je namenjen podjetjem, ki predelujejo kavo (koda NACE 10.83).

3.2.1   Zmanjšanje porabe energije s predgrevanjem zelene kave pri praženju kave v serijah

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se kavna zrna predgrejejo neposredno pred praženjem z vračanjem izpušnih plinov, nastalih pri praženju prejšnje serije. Ta tehnika varčevanja z energijo se lahko združi z drugimi tehnikami varčevanja z energijo, kot je delna ponovna uporaba pražilnih plinov v istem sistemu za praženjem, bodisi neposredno (recirkulacijski pražilniki) bodisi s toplotnim izmenjevalnikom, ali uporaba pražilnih plinov za proizvodnjo tople vode ali ogrevanje prostora.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja pri načrtovanju namestitve vsakega novega pražilnika za praženje kave v serijah, vendar lahko zahteva precej prostora in/ali utrditev strukture zgradbe. Poleg tega se lahko obstoječi pražilnik opremi s predgrelnikom, vendar je to zahtevnejše od vgradnje predgrelnika kave v nov pražilnik kave zaradi stroškov, prostorskih zahtev, gradbenih del itd. Uporaba te najboljše prakse okoljskega ravnanja je lahko omejena za MSP zaradi precejšnjih ekonomskih naložb, ki so potrebne.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i44)

Zmanjšanje porabe toplotne energije pri praženju kave zaradi uvedbe predgrevanja zelene kave (%)

(i45)

Poraba toplotne energije pri praženju (kWh/tono zelene kave)

(i46)

Specifične emisije CO2 (kg ekvivalenta CO2/tono pražene kave), izračunane ob upoštevanju porabe električne energije in goriva (npr. propana, metana) pri praženju

(b16)

Uporablja se sistem za predgrevanje zelene kave.

3.3   Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji oljčnega olja

Ta oddelek je namenjen podjetjem, ki proizvajajo oljčno olje (koda NACE 10.41).

3.3.1   Kar največje zmanjšanje porabe vode pri ločevanju oljčnega olja

Pri ločevanju (bistrenju) oljčnega olja od preostalih delcev in vode je najboljša praksa okoljskega ravnanja, da se uporabi vertikalna centrifuga, s katero se kar najbolj zmanjša poraba vode. Uporabiti bi bilo treba najmanjšo količino vode, potrebno za dosego zaželene končne sestave oljčnega olja.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce oljčnega olja, vključno z MSP. Količina vode, potrebna v fazi ločevanja, je močno odvisna od kakovosti olja, ki se pretoči iz dekanterja.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i47)

Poraba vode pri ločevanju oljčnega olja (l) na težo (tone) predelanih oliv ali na enoto prostornine (l) proizvedenega oljčnega olja

(b17)

Poraba vode pri ločevanju oljčnega olja je manj kot 50 l (5 %) na 1 000 l proizvedenega oljčnega olja.

3.3.2   Zmanjšanje pranja oliv ob prejemu

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se zmanjša potreba po pranju oliv pred njihovo predelavo v oljčno olje. To se lahko doseže, na primer, s pobiranjem oliv z dreves. V ta namen lahko proizvajalci oljčnega olja vzpostavijo ustrezno sodelovanje s kmeti, od katerih pridobivajo olive.

Dodatni prihranki vode se lahko zagotovijo s sprejetjem ustreznih ukrepov za recikliranje vode, ki je še naprej potrebna za pranje oliv.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za različne stiskalnice za oljčno olje:

male stiskalnice za olje (ki predelujejo olive z lastnih oljk): ta podjetja nadzorujejo celotni postopek proizvodnje oljčnega olja (od pridelave oliv do prodaje potrošnikom), zato lahko neposredno izvajajo ukrepe za dobavo čistih oliv stiskalnici,

industrijske proizvajalce oljčnega olja (ki predelujejo olive, dobavljene v skladu z ustrezno pogodbo s kmeti): za prejete olive se lahko ponudijo različne cene, ki so (med drugim) odvisne od stopnje nečistosti oliv,

zadruge (ki predelujejo olive, ki jih dobavijo njihovi člani): te organizacije sklepajo sporazume s svojimi člani, dogovorjeni parametri pa lahko vključujejo nizko stopnjo nečistosti oliv ali nekatere prakse pobiranja.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i48)

Razmerje med količino vode, porabljene za pranje oliv ob prejemu, in količino predelanih oliv (l vode na tono oliv)

(b18)

Za olive, ki se dobavijo čiste, se za pranje ob prejemu ne porabi nič vode (0 l).

3.4   Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji brezalkoholnih pijač

Ta oddelek je namenjen podjetjem, ki proizvajajo brezalkoholne pijače (koda NACE 11.07).

3.4.1   Uporaba pihalnikov v fazi sušenja steklenic/embalaže

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se na mestu uporabe (v fazah sušenja pločevink/steklenic in v sistemih za izpiranje z ioniziranim zrakom) namestijo mali pihalniki za visoke hitrosti s primerno zasnovo, ki lahko nadomestijo sušilce na stisnjeni zrak.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za proizvajalce brezalkoholnih pijač, ki pločevinke ali steklenice izpirajo z zrakom ali sušijo pred polnjenjem. Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za MSP.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i49)

Poraba energije za pihanje/sušenje na liter proizvoda (kWh/l)

3.5   Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji piva

Ta oddelek je namenjen podjetjem, ki proizvajajo pivo (koda NACE 11.05).

3.5.1   Zmanjšanje porabe energije pri hmeljenju pivine

Proizvajalci piva lahko zmanjšajo porabo energije pri hmeljenju pivine s:

predgrevanjem pivine s toploto, pridobljeno s kondenzacijo hlapov iz pivine z uporabo sistema za shranjevanje energije,

zmanjšanjem stopenj izparevanja med hmeljenjem (npr. s sistemi za dvostopenjsko hmeljenje, dinamičnim nizkotlačnim hmeljenjem), kadar takšno rešitev dopušča okus piva.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja je na splošno uporabna za vse proizvajalce piva, vključno z MSP.

Predgrevanje pivine se uporablja za nove pivovarne, če ne obstajajo nobene prostorske omejitve za namestitev potrebne opreme. V primeru obstoječih obratov bi bilo treba opraviti ekonomsko študijo, da se ocenijo možnosti spremembe naprav za hmeljenje pivine.

Zmanjšanje stopenj izparevanja ni primerno za vse vrste piva, saj vpliva na njegove organoleptične lastnosti. Kadar se takšno zmanjšanje uporabi, je treba pretehtati učinke, ki jih bo imelo skozi celotni proces varjenja piva, uporabi pa se ga v obsegu, ki je primeren za posamezni proizvod.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i50)

Stopnja izparevanja (%) med hmeljenjem pivine

(i51)

Skupna poraba energije pri proizvodnem postopku na hektoliter proizvedenega piva (MJ/hl)

(i52)

Poraba energije pri predgrevanju pivine na hektoliter proizvedenega piva (MJ/hl)

(i53)

Število varjenj med dvema čiščenjema posode

(b19)

Namesti se sistem za predgrevanje pivine s toploto, pridobljeno s kondenzacijo hlapov pivine.

(b20)

Stopnja izparevanja med hmeljenjem pivine je manj kot 4 %.

3.5.2   Prehod s sistemov za fermentacijo serij na sisteme za neprekinjeno fermentacijo

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se sistemi za fermentacijo serij nadomestijo s sistemi za neprekinjeno fermentacijo, da se prihranita energija in voda. Ena od možnosti je, da se uporabi sistem s štirimi rezervoarji, od katerih trije vsebujejo premešano vsebino, en pa vsebino, ki ni premešana, v katerem se pivo loči od kvasovk. Iz zadnjega se prečiščeno pivo pretoči v rezervoar za zorenje, kjer se okus izboljša s kvasovkami.

Uporaba

Uporaba te najboljše prakse okoljskega ravnanja vključuje nekatere omejitve. Tehnika je večinoma izvedljiva za pivovarske dejavnosti velikega obsega. Poleg tega lahko prehod na neprekinjeno varjenje vpliva na organoleptične lastnosti končnega proizvoda in morda ni primeren za vse vrste piva.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i51)

Skupna poraba energije pri proizvodnem postopku na hektoliter proizvedenega piva (MJ/hl)

(i54)

Poraba vode pri proizvodnem postopku na hektoliter proizvedenega piva (hl vode/hl piva)

3.5.3   Pridobivanje CO2 pri proizvodnji piva

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je pridobivanje CO2, ki nastane pri proizvodnji piva v rezervoarjih/posodah za fermentacijo, posodah za zorenje in rezervoarjih za filtrirano pivo. CO2 se nato lahko absorbira, prečisti ali stisne in shrani. Pozneje se lahko uporabi za številne pivovarske dejavnosti, npr. karbonizacijo in ustekleničenje, ali proda ali zagotovi za drugo uporabo v okviru industrijske simbioze.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se lahko prilagodi vsem obsegom proizvodnje piva. Vendar za mikropivovarne in male pivovarne (20) morda ni privlačna zaradi stroškov naložb in zapletenosti sistema za pridobivanje nastalega CO2.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i55)

Delež CO2, pridobljen pri fermentaciji (%)

(i56)

Količina CO2, pridobljena na hektoliter proizvedenega piva (g CO2/hl)

(i57)

Urna zmogljivost sistema pivovarne za zbiranje CO2 (g CO2/h)

(b21)

Izvaja se sistem, s katerim se pridobi najmanj 50 % CO2, nastalega pri fermentaciji.

3.6   Najboljša praksa okoljskega ravnanja pri proizvodnji izdelkov iz mesa in perutninskega mesa

Ta oddelek je namenjen podjetjem, ki proizvajajo izdelke iz mesa in perutninskega mesa (koda NACE 10.13).

3.6.1   Predelava pod visokim tlakom za dekontaminacijo mesa

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uporabi predelava pod visokim tlakom za pasterizacijo in kuhanje pri proizvodnji izdelkov iz mesa in perutninskega mesa, da se zmanjša poraba energije. Visoki tlak se lahko uporabi različno za:

nadomestitev pasterizacije s toploto,

skrajšanje faze kuhanja: z uporabo visokega tlaka se lahko faza kuhanja skrajša, saj se celotna pasterizacija izvede v fazi pasterizacije s predelavo pod visokim tlakom.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja je uporabna za vse proizvajalce izdelkov iz mesa in perutninskega mesa, vključno z MSP. Vendar so stroški naložb za nakup opreme visoki in bi lahko MSP odvrnili. V tem primeru lahko MSP uporabijo storitve najema za predelavo pod visokim tlakom, če so na voljo.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i58)

Skupna poraba energije na količino predelanega mesa in perutninskega mesa (kWh/kg proizvoda)

(i59)

Poraba energije pri predelavi pod visokim tlakom (kWh/cikel predelanega proizvoda ali kWh/kg proizvoda)

(b22)

Predelava pod visokim tlakom (v lastni izvedbi ali oddana zunanjemu izvajalcu) se uporabi za obdelavo ustreznih mesnih izdelkov (npr. kuhanih izdelkov, sušenih in kuhanih izdelkov, surovih sušenih izdelkov).

3.7   Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji sadnih sokov

Ta oddelek je namenjen podjetjem, ki proizvajajo sadne sokove (koda NACE 10.32).

3.7.1   Uporaba ostankov sadja z dodano vrednostjo

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se ostanki sadja, ki nastanejo pri proizvodnem postopku, odstranijo v skladu z naslednjo hierarhijo prednostnih nalog:

pridobivanje dragocenih proizvodov, če je mogoče: npr. pektina (iz ostankov agrumov in breskev), finih kemikalij (beta-karotenoidov iz ostankov korenčka) in večnamenskih živilskih sestavin (iz ostankov korenčka, pomaranč in jabolk), ki se lahko uporabijo v pekarskih izdelkih,

uporaba ostankov sadja kot krmil, če se za ta stranski proizvod zanimajo lokalni živinorejci ali proizvajalci živalske krme,

uporaba ostankov sadja kot dodatnega substrata za anaerobno presnovo v bližnjem obstoječem obratu za anaerobno presnovo ali načrtovanje gradnje novega sistema za anaerobno presnovo skupaj z drugimi bližnjimi organizacijami, ki proizvajajo organske odpadke, ki se lahko predelajo v obratu za anaerobno presnovo (npr. živinorejci).

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce sadnih sokov, vključno z MSP, če lokalni pogoji (npr. navzočnost živine v bližini, navzočnost obratov za anaerobno presnovo) omogočajo izvedbo navedenih možnosti.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i60)

Stopnja izkoristka ostankov sadja (%): skupna količina ostankov sadja, ki se uporabijo za pridobivanje dragocenih proizvodov (npr. pektina, eteričnih olj), kot živalska krma ali dodatni substrat v obratu za anaerobno presnovo

(b23)

100 % ostankov sadja se uporabi za pridobivanje dragocenih proizvodov (npr. pektina, eteričnih olj), kot živalska krma ali dodatni substrat za anaerobno presnovo.

3.8   Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri sirarstvu

Ta oddelek je namenjen podjetjem, ki proizvajajo sir (koda NACE 10.51).

3.8.1   Pridobivanje sirotke

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se pridobi vsa sirotka iz proizvodnje sira ter uporabi pri novih dejavnostih v skladu z naslednjim seznamom prednostnih nalog:

koncentriranje, filtriranje in/ali izparevanje sirotke za proizvodnjo sirotke v prahu, koncentrata sirotkinih beljakovin, laktoze in drugih stranskih proizvodov,

proizvodnja sirotkinih proizvodov za prehrano ljudi, kot so siri iz sirotke ali pijače iz sirotke,

krmljenje živali s sirotko, uporaba sirotke kot gnojila ali predelava sirotke v obratu za anaerobno presnovo.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce sira, vključno z MSP, če lokalni pogoji (npr. ustrezna proizvodnja sirotke za izvedbo sistema za koncentriranje sirotke, povpraševanje po proizvodih iz sirotke na trgu, navzočnost živine za krmljenje v bližini) omogočajo izvedbo navedenih možnosti.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i61

Delež (% teže) skupne teže suhe snovi v proizvedeni sirotki, ki se pridobi za uporabo v proizvodih za prehrano ljudi, živalski krmi in kot surovina za anaerobno presnovo

(i62)

Delež (% teže) skupne teže suhe snovi v proizvedeni sirotki, ki se pridobi za uporabo v proizvodih za prehrano ljudi

(b24)

Sirotka se pridobi in dodatno obdela, da se pridobijo drugi proizvodi za prehrano ljudi v skladu s povpraševanjem na trgu. Odvečna sirotka se uporabi v živalski krmi ali za anaerobno presnovo.

3.9   Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji kruha, piškotov in slaščic

Ta oddelek je namenjen podjetjem, ki proizvajajo kruh, piškote in slaščice (kodi NACE 10.71 in 10.72).

3.9.1   Sheme zmanjševanja odpadnega kruha, ki se ne proda

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se določijo ustrezne sheme vračanja kruha, v okviru katerih se kruh, ki se ne proda na prodajnih mestih, vrne v pekarno, kjer je bil izdelan. Zbrani kruh se shrani v pekarni ter se lahko predela v drobtine in cmoke, lahko pa ga prevzamejo podjetja z licenco (npr. dobrodelne ali socialne organizacije, če je kruh kot tak še primeren za prehrano ljudi) ali se uporabi za druge namene (npr. krmo). Podjetja z licenco lahko kruh prevzamejo tudi neposredno na prodajnih mestih.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce kruha, vključno z MSP. Pekarne, ki ne dostavljajo kruha prodajnim mestom, ki so daleč stran, lahko neposredno izvedejo navedene ukrepe, ne da bi uvedle sheme vračanja kruha. Glede na načrtovano uporabo vrnjenega kruha je treba zagotoviti ustrezno ravnanje, prevoz in skladiščenje, da se izpolnijo higienske zahteve.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i63)

Stopnja vračanja (%) neprodanega kruha s prodajnih mest, ki sodelujejo v shemi vračanja

(i64)

Udeležba (%) prodajnih mest v obstoječih shemah vračanja na zadevnem območju

(i65)

Delež neprodanega kruha, predelanega za drugo uporabo za preprečitev nastajanja živilskih odpadkov (%)

(b25)

Za pekarne: 100 % prodajnih mest, ki prodajajo izdelani kruh, sodeluje v ustrezni shemi vračanja neprodanega kruha.

3.9.2   Kar največje zmanjšanje porabe energije za peko

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se kar najbolj zmanjša poraba energije za peko, bodisi z energijsko najučinkovitejšim obratovanjem obstoječih peči bodisi z izbiro najučinkovitejše peči za izpolnitev posebnih pekarskih potreb na podlagi: proizvodnih zahtev, virov energije, prostorskih omejitev, zahtev v zvezi s temperaturo, načina delovanja in načina prenosa toplote.

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce kruha, piškotov in slaščic, vključno z MSP.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i66)

Poraba energije pri postopku peke, tj. kWh na:

t pečenih izdelkov ali

t porabljene moke ali

m2 površine za peko (površine peči)

3.10   Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri proizvodnji vina

Ta oddelek je namenjen podjetjem, ki proizvajajo vino (koda NACE 11.02).

3.10.1   Zmanjšanje porabe vode, nastajanja organskih odpadkov in porabe energije v vinski kleti

Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se:

zmanjša poraba vode v vinski kleti z izboljšanjem čiščenja (oddelek 3.1.4) in namestitvijo opreme z zelo učinkovito porabo vode,

v zvezi z organskimi ostanki, ki nastanejo v vinski kleti, izvaja strateški pristop za učinkovito rabo virov, vključno z ukrepi, prilagojenimi posameznemu primeru, kot so: predelava stranskih proizvodov v proizvode za prehrano ljudi (npr. destilacija alkohola iz grozdne tropine), nadomestitev sintetičnih gnojil s kompostiranjem, pridobivanje energije v obratih za ogrevanje, hlajenje in proizvodnjo električne energije (oddelek 3.1.8),

zmanjša poraba energije z:

izbiro energijsko učinkovite opreme, kadar nastane potreba po zamenjavi ali širitvi, in zagotovitvijo ustrezne velikosti izbrane opreme (v skladu z zahtevami postopkov),

izboljšanjem izolacije cevi, hladilnih cevi itd.,

rednim izvajanjem pregledov cevi za ogrevanje/hlajenje v rezervoarjih, da se prepreči in/ali popravi uhajanje ali poškodbe izolacije,

načrtovanjem energijsko zelo učinkovite kleti (tj. izbira ustrezne postavitve in lokacije za zmanjšanje izpostavljenosti soncu, izbira gradbenih materialov z visokimi U-vrednostmi ter uporaba zelenih streh in odsevnih barv in materialov).

Uporaba

Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce vina, vključno z MSP. Vendar bi v primeru obstoječih vinskih kleti pri številnih od navedenih ukrepov nastale nekatere omejitve, in sicer kadar je uporaba odvisna od posebnih proizvodnih postopkov, ki se že izvajajo.

Povezani kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti

Kazalniki okoljske uspešnosti

Merila odličnosti

(i67)

Skupna poraba vode v vinski kleti (l) na liter proizvedenega vina. Poraba vode se lahko izmeri tudi na ravni postopkov.

(i68)

Mesečno/letno nastajanje organskih odpadkov v vinski kleti (kg) na liter proizvedenega vina

(i69)

Poraba toplotne energije (kWh/l proizvedenega vina): lahko se izračuna letno ali v času trgatve

(i70)

Poraba električne energije (kWh/l proizvedenega vina): lahko se izračuna letno ali v času trgatve

4.   PRIPOROČENI KLJUČNI SEKTORSKI KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI

V spodnji preglednici so navedeni izbrani ključni kazalniki okoljske uspešnosti za sektor proizvodnje hrane in pijače. To je podnabor vseh kazalnikov iz oddelka 3. Preglednica je razdeljena glede na ciljno skupino v skladu s strukturo tega dokumenta:

ključni kazalniki za vse proizvajalce hrane in pijače,

dodatni ključni kazalniki za več podsektorjev v sektorju proizvodnje hrane in pijače, in sicer:

predelava kave,

proizvodnja oljčnega olja,

proizvodnja brezalkoholnih pijač,

proizvodnja piva,

proizvodnja mesnih izdelkov,

proizvodnja sadnih sokov,

sirarstvo,

proizvodnja kruha, piškotov in slaščic,

proizvodnja vina.

Kazalnik

Skupna enota

Glavna ciljna skupina

Kratek opis

Priporočena najnižja stopnja spremljanja

Povezan glavni kazalnik

v skladu s Prilogo IV k Uredbi (ES) št. 1221/2009 (oddelek C.2)

Merilo odličnosti

Povezane najboljše prakse okoljskega ravnanja

VSI PROIZVAJALCI HRANE IN PIJAČE (KODI NACE 10 IN 11)

Delež vseh enot ali proizvodov, ocenjenih z uporabo priznanega protokola za presojo okoljske trajnosti

%

vsi proizvajalci hrane in pijače

Proizvodne enote (tj. proizvodni postopki) in proizvodi, ki se ocenijo z uporabo izračunavanja ogljičnega odtisa in/ali ocen življenjskega kroga, pri čemer se to število deli s skupnim številom proizvodnih enot in proizvodov

raven podjetja

energijska učinkovitost

učinkovitost materialov

voda

odpadki

biotska raznovrstnost

emisije

Izvaja se presoja okoljske trajnosti, ki zajema celo podjetje in vse dejavnosti.

Opravi se presoja okoljske trajnosti za vse nove proizvode v razvoju.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.1

Delež sestavin ali proizvodov, ki izpolnjujejo posebna merila podjetja glede trajnosti ali veljavne standarde trajnosti

%

vsi proizvajalci hrane in pijače

Število ali vrednost sestavin ali proizvodov, ki izpolnjujejo posebna merila podjetja glede trajnosti ali veljavne standarde trajnosti, v evrih, pri čemer se to deli s skupnim številom ali vrednostjo kupljenih sestavin ali proizvodov

raven podjetja

energijska učinkovitost

učinkovitost materialov

voda

odpadki

biotska raznovrstnost

emisije

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.2

Delež dobaviteljev, vključenih v programe za izboljšanje trajnosti

%

vsi proizvajalci hrane in pijače

Število dobaviteljev, vključenih v programe trajnosti (za izboljšanje okoljske uspešnosti), od skupnega števila dobaviteljev. Ta kazalnik se lahko izračuna tudi na osnovi v evrih izražene vrednosti proizvodov, ki jih dobavijo dobavitelji, vključeni v programe trajnosti (za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti), od skupne vrednosti dobavljenih proizvodov.

raven podjetja

energijska učinkovitost

učinkovitost materialov

voda

odpadki

biotska raznovrstnost

emisije

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.2

Z embalažo povezane emisije CO2 na enoto teže/prostornine proizvedenega proizvoda

ekvivalent CO2 g embalaže/g proizvoda

ekvivalent CO2 g embalaže/ml proizvoda

vsi proizvajalci hrane in pijače

Z embalažo povezani ekvivalent CO2 na enoto teže ali prostornine proizvedenih proizvodov, izračunan z uporabo orodja za okoljsko primerno zasnovo embalaže

na proizvod

energijska učinkovitost

Pri oblikovanju embalaže se uporabi orodje za okoljsko primerno zasnovo, da se opredelijo možnosti z majhnim vplivom na okolje.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.3

Energija za čiščenje na enoto proizvodnje

kWh/kg

kWh/l

kWh/število proizvodov

vsi proizvajalci hrane in pijače

Poraba energije (toplote in električne energije) za čiščenje, deljena z obsegom proizvodnje, izraženim v teži, prostornini ali številu proizvodov

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.4

Poraba vode za čiščenje na enoto proizvodnje

m3/kg

m3/l

m3/število proizvodov

vsi proizvajalci hrane in pijače

Poraba vode za čiščenje, deljena z obsegom proizvodnje, izraženim v teži, prostornini ali številu proizvodov

na proizvodno enoto

voda

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.4

Količina čistilnega proizvoda, porabljenega na enoto proizvodnje

kg/kg

kg/l

kg/število proizvodov

m3/kg

m3/l

m3/število proizvodov

vsi proizvajalci hrane in pijače

Masa ali prostornina čistilnega proizvoda (npr. natrijevega hidroksida), deljena z obsegom proizvodnje, izraženim v teži, prostornini ali številu proizvodov

na proizvodno enoto

učinkovitost materialov

emisije

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.4

Specifične emisije TGP pri prevozu na količino proizvodov

kg ekvivalenta CO2/m3

kg ekvivalenta CO2/tono

kg ekvivalenta CO2/paleto

kg ekvivalenta CO2/zaboj

vsi proizvajalci hrane in pijače

Skupna količina emisij ekvivalenta CO2 med prevozom, deljena s težo ali prostornino ali številom prevoženih palet/zabojev (glede na ustreznost)

raven podjetja

učinkovitost materialov

emisije

Za 100 % prevoznih in logističnih dejavnosti (vključno s tretjimi ponudniki) se sporočata naslednja kazalnika: delež prevoza po posameznih načinih prevoza; kg ekvivalenta CO2 na dostavljen m3/paleto itd.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.5

Specifične emisije TGP pri prevozu na količino proizvodov in dolžino poti

kg ekvivalenta CO2/tono/km

vsi proizvajalci hrane in pijače

Skupna količina emisij ekvivalenta CO2 med prevozom, deljena s težo prevoženih proizvodov in dolžino poti

raven podjetja

učinkovitost materialov

emisije

Za notranje prevozne in logistične dejavnosti se sporočata naslednja kazalnika: faktor obremenitve tovornjaka (% zmogljivosti glede na težo ali prostornino); kg ekvivalenta CO2 na t km.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.5

Delež prevoza po posameznih načinih prevoza

%

vsi proizvajalci hrane in pijače

Delež, ki ga različni načini prevoza (npr. cestni, železniški, pomorski, zračni) obsegajo pri vseh prevoznih dejavnostih.

Delež prevoza glede na način prevoza se lahko izračuna na podlagi t km ali vrednosti prodaje.

raven podjetja

učinkovitost materialov

emisije

Za 100 % prevoznih in logističnih dejavnosti (vključno s tretjimi ponudniki) se sporočata naslednja kazalnika: delež prevoza po posameznih načinih prevoza; kg ekvivalenta CO2 na dostavljen m3/paleto itd.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.5

Faktor obremenitve za tovorni promet

% zmogljivosti glede na težo (kg)

% zmogljivosti glede na prostornino (m3)

vsi proizvajalci hrane in pijače

Skupna uporabljena obremenitev (teža ali prostornina), deljena s skupno razpoložljivo obremenitvijo (težo ali prostornino) za srednjo vrednost prevoza proizvodov

raven podjetja

učinkovitost materialov

emisije

Za notranje prevozne in logistične dejavnosti se sporočata naslednja kazalnika: faktor obremenitve za tovorni promet (% zmogljivosti glede na težo ali prostornino); kg ekvivalenta CO2 na t km.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.5

Poraba goriva pri vozilih za cestni prevoz

l/100 km

vsi proizvajalci hrane in pijače

Dejanska poraba goriva pri cestnih vozilih, ki se uporabljajo za prevoz proizvodov

raven podjetja

energijska učinkovitost

emisije

Povprečna poraba goriva pri težkih tovornih vozilih je 30 l/100 km ali manj.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.5

Specifična skupna poraba energije skladišč

kWh/m2/kg neto proizvoda

vsi proizvajalci hrane in pijače

Skupna poraba energije v skladiščih (v smislu končne energije) v določenem časovnem obdobju (npr. na mesec, leto), deljena z ustreznim obsegom proizvodnje (npr. kg neto proizvodov)

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

Izolacija skladišč z nadzorovano temperaturo se optimizira.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.5

Delež uporabe hladilnih sistemov, ki uporabljajo naravna hladilna sredstva

%

vsi proizvajalci hrane in pijače

Število hladilnih sistemov, ki uporabljajo naravna hladilna sredstva, deljeno s skupnim številom hladilnih sistemov

na proizvodno enoto

emisije

100-odstotna uporaba hladilnih sistemov, ki uporabljajo naravna hladilna sredstva, v vseh enotah

Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.6

Razmerje energijske učinkovitosti

kW (zmogljivost hlajenja)/kW (porabljena električna energija)

vsi proizvajalci hrane in pijače

Razmerje med zmogljivostjo hlajenja in porabljeno električno energijo v hladilnem sistemu. Razmerje se lahko izračuna za posamezni hladilni sistem ali za celotni proizvodni/hladilni/zamrzovalni objekt.

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.6

Skupna poraba energije na enoto proizvoda

kWh/tono

kWh/EUR

kWh/m3

kWh/število proizvodov

vsi proizvajalci hrane in pijače

Poraba energije (toplote, hladnega zraka in električne energije) v proizvodni enoti, deljena z obsegom proizvodnje, izraženim v teži, vrednosti, prostornini ali številu proizvodov

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

Uvede se celovit sistem upravljanja z energijo (npr. ISO 50001).

Izvajajo se redni energetski pregledi in spremljanje energije, da se opredelijo glavni dejavniki, ki spodbujajo porabo energije.

Izvajajo se ustrezne rešitve za energijsko učinkovitost za vse postopke v objektu.

Sinergije potreb po toploti/hladnem zraku/pari se izkoriščajo pri vseh postopkih, znotraj objekta in med sosednjimi objekti.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.7

Skupna poraba energije na površino objekta

kWh/m2 proizvodnega objekta

vsi proizvajalci hrane in pijače

Poraba energije (toplote, hladnega zraka in električne energije) v proizvodni enoti v določenem časovnem obdobju (npr. na leto, mesec), deljena s tlorisno površino objekta

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

Uvede se celovit sistem upravljanja z energijo (npr. ISO 50001).

Izvajajo se redni energetski pregledi in spremljanje energije, da se opredelijo glavni dejavniki, ki spodbujajo porabo energije.

Izvajajo se ustrezne rešitve za energijsko učinkovitost za vse postopke v objektu.

Sinergije potreb po toploti/hladnem zraku/pari se izkoriščajo pri vseh postopkih, znotraj objekta in med sosednjimi objekti.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.7

Skupna poraba energije za posamezne postopke

kWh

vsi proizvajalci hrane in pijače

Poraba energije (toplote, hladnega zraka in električne energije) v določenem časovnem obdobju (npr. na leto, mesec) za posamezni postopek (npr. čiščenje, kuhanje, hlajenje)

na postopek

energijska učinkovitost

Uporablja se celovit sistem upravljanja z energijo, kot je sistem v skladu s standardom ISO 50001, ki je lahko del sistema za okoljsko ravnanje, kot je sistem EMAS.

Izvajajo se redni energetski pregledi in spremljanje energije, da se opredelijo glavni dejavniki, ki spodbujajo porabo energije.

Izvajajo se ustrezne rešitve za energijsko učinkovitost za vse postopke v objektu.

Sinergije potreb po toploti/hladnem zraku/pari se izkoriščajo pri vseh postopkih, znotraj objekta in med sosednjimi objekti.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.7

Delež porabe energije proizvodnih objektov, ki ga obsegajo obnovljivi viri energije

%

vsi proizvajalci hrane in pijače

Obnovljiva energija (toplota in električna energija), proizvedena na kraju samem/v bližini ali kupljena kot certificirana obnovljiva energija (npr. obnovljiva električna energija), deljena s porabo energije proizvodnih objektov (ločeno za toploto in električno energijo).

Certificiranje mora zagotavljati, da kupljena obnovljiva energija še ni všteta v porabo druge organizacije ali v nacionalno povprečno mešanico proizvodnje električne energije.

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

emisije

Proizvodnja toplotne energije iz obnovljivih virov za ustrezne proizvodne postopke na kraju samem ali bližnji lokaciji.

Procesne tehnologije se prilagodijo, da bolj ustrezajo oskrbi s toploto iz obnovljivih virov.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.8

Razmerje med nastalimi živilskimi odpadki in proizvedenimi končnimi proizvodi

tone živilskih podatkov/tono končnih proizvodov

vsi proizvajalci hrane in pijače

Tone živilskih odpadkov (poslanih v recikliranje, predelavo in odstranitev, vključno z živilskimi odpadki, ki se uporabijo kot vir energije ali za proizvodnjo gnojil), deljene s tonami končnih proizvodov

na proizvodno enoto

odpadki

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.9

Izvajajo se ustrezne BAT

d/n

vsi proizvajalci hrane in pijače

Ta kazalnik kaže, ali proizvajalec hrane in pijače izvaja ustrezne najboljše razpoložljive tehnike. Proizvajalec hrane in pijače bi moral oceniti ustreznost v skladu z okoljskim pregledom svojih dejavnosti ter ustreznimi okoljskimi vidiki in pritiski, ki so bili opredeljeni. Pri oceni bi bilo treba upoštevati posebni obseg/pogoje dejavnosti in postopkov podjetja.

na proizvodno enoto

emisije

Doseže se raven okoljske uspešnosti, ki je v okviru najboljših 10 % vsakega območja ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, opredeljenega v referenčnem dokumentu BAT HPM.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.10

PODJETJA, KI PREDELUJEJO KAVO (KODA NACE 10.83)

Poraba toplotne energije pri praženju

kWh/tono pražene zelene kave

podjetja, ki predelujejo kavo

Poraba toplotne energije (npr. zemeljski plin, propan) za praženje, deljena s številom ton pražene zelene kave. Izračuna se lahko za posamezno serijo pražene kave ali za časovno obdobje (npr. dan, teden, mesec).

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

emisije

Uporablja se sistem za predgrevanje zelene kave.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.1

PODJETJA, KI PROIZVAJAJO OLJČNO OLJE (KODA NACE 10.41)

Poraba vode pri ločevanju oljčnega olja

l vode/tono predelanih oliv

l vode/l proizvedenega oljčnega olja

podjetja, ki proizvajajo oljčno olje

Količina vode, porabljene pri ločevanju oljčnega olja (l), deljena s težo predelanih oliv ali prostornino proizvedenega oljčnega olja

na proizvodno enoto

voda

Poraba vode pri ločevanju oljčnega olja je manj kot 50 l (5 %) na 1 000 l proizvedenega oljčnega olja.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.1

Poraba vode za pranje oliv ob prejemu

l vode/tono predelanih oliv

podjetja, ki proizvajajo oljčno olje

Količina vode, porabljene za pranje oliv ob prejemu (l), deljena s težo predelanih oliv (tone)

na proizvodno enoto

voda

Za olive, ki se dobavijo čiste, se za pranje ob prejemu ne porabi nič vode (0 l).

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.2

PODJETJA, KI PROIZVAJAJO BREZALKOHOLNE PIJAČE (KODA NACE 11.07)

Poraba energije za pihanje/sušenje

kWh/l

podjetja, ki proizvajajo brezalkoholne pijače

Poraba energije (kWh) za pihanje/sušenje, deljena s količino (l) proizvedenega proizvoda

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.4.1

PODJETJA, KI PROIZVAJAJO PIVO (KODA NACE 11.05)

Skupna poraba energije za varjenje piva

MJ/hl

podjetja, ki proizvajajo pivo

Poraba energije (toplote in električne energije), deljena s količino piva (hl), proizvedenega v določenem časovnem obdobju.

Izračuna se lahko ločeno za električno energijo in toploto.

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

Namesti se sistem za predgrevanje pivine s toploto, pridobljeno s kondenzacijo hlapov pivine.

najboljši praksi okoljskega ravnanja 3.5.1, 3.5.2

Stopnja izparevanja med hmeljenjem pivine

%

podjetja, ki proizvajajo pivo

Stopnja izparevanja (%) med hmeljenjem pivine se izračuna z naslednjo enačbo: 100 – (količina po hmeljenju × 100 / količina pred hmeljenjem).

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

Stopnja izparevanja med hmeljenjem pivine je manj kot 4 %.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.5.1

Poraba vode pri postopku proizvodnje piva

hl vode/hl piva

podjetja, ki proizvajajo pivo

Poraba vode (hl) pri proizvodnem postopku, deljena s količino piva (hl), proizvedenega v določenem časovnem obdobju

na proizvodno enoto

voda

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.5.2

Delež CO2, pridobljenega pri fermentaciji

%

podjetja, ki proizvajajo pivo

Količina CO2, pridobljenega pri proizvodnji piva v rezervoarjih/posodah za fermentacijo, posodah za zorenje in rezervoarjih za filtrirano pivo

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

emisije

Izvaja se sistem, s katerim se pridobi najmanj 50 % CO2, nastalega pri fermentaciji.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.5.3

PODJETJA, KI PROIZVAJAJO IZDELKE IZ MESA IN PERUTNINSKEGA MESA (KODA NACE 10.13)

Skupna poraba energije za predelavo mesa

kWh/kg proizvoda

podjetja, ki proizvajajo izdelke iz mesa in perutninskega mesa

Poraba energije za predelavo mesa v kWh, deljena s količino predelanega mesa (kg)

na postopek

energijska učinkovitost

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.6.1

Poraba energije pri predelavi pod visokim tlakom

kWh/cikel predelanega proizvoda

kWh/kg proizvoda

podjetja, ki proizvajajo mesne izdelke

Poraba energije pri predelavi pod visokim tlakom za postopka pasterizacije in kuhanja

na postopek

energijska učinkovitost

Predelava pod visokim tlakom (v lastni izvedbi ali oddana zunanjemu izvajalcu) se uporabi za obdelavo ustreznih mesnih izdelkov (kuhanih izdelkov, sušenih in kuhanih izdelkov, surovih sušenih izdelkov itd.).

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.6.1

PODJETJA, KI PROIZVAJAJO SADNE SOKOVE (KODA NACE 10.32)

Stopnja izkoristka ostankov sadja

%

podjetja, ki proizvajajo sadne sokove

Skupna količina (teža) ostankov sadja, ki se uporabijo za pridobivanje dragocenih proizvodov (npr. pektina, eteričnih olj), kot živalska krma ali dodatni substrat v obratih za anaerobno presnovo, deljena s skupno količino ostankov sadja

na proizvodno enoto

odpadki

100 % ostankov sadja se uporabi za pridobivanje dragocenih proizvodov (npr. pektina, eteričnih olj), kot živalska krma ali dodatni substrat za anaerobno presnovo.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.7.1

PODJETJA, KI PROIZVAJAJO SIR (KODA NACE 10.51)

Delež skupne teže suhe snovi v proizvedeni sirotki, ki se pridobi za uporabo v proizvodih za prehrano ljudi

%

podjetja, ki proizvajajo sir

Količina (teža) suhe snovi, pridobljena iz sirotke, nastale pri proizvodnji sira, ki se uporabi v proizvodih za prehrano ljudi, deljena s skupno količino suhe snovi, pridobljene iz sirotke

na proizvodno enoto

odpadki

emisije

Sirotka se pridobi in dodatno obdela, da se pridobijo drugi proizvodi za prehrano ljudi v skladu s povpraševanjem na trgu. Odvečna sirotka se uporabi v živalskih krmilih ali za anaerobno presnovo.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.8.1

PODJETJA, KI PROIZVAJAJO KRUH, PIŠKOTE IN SLAŠČICE (KODI NACE 10.71 IN 10.72)

Udeležba prodajnih mest v obstoječih shemah vračanja

%

podjetja, ki proizvajajo kruh

Število prodajnih mest (trgovin, ki prodajajo kruh, ki ga izdeluje pekarna), ki sodelujejo v shemi vračanja kruha, deljeno s skupnim številom prodajnih mest, ki prodajajo kruh, ki ga izdeluje pekarna

podjetje

odpadki

100 % prodajnih mest, ki prodajajo kruh, izdelan v pekarni, sodeluje v ustrezni shemi vračanja neprodanega kruha.

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.9.1

Poraba energije pri postopku peke

kWh/t pečenih izdelkov

kWh/t porabljene moke

kWh/m2 površine za peko (površine peči)

podjetja, ki proizvajajo kruh, piškote in slaščice

Poraba energije (npr. električne energije) med peko, deljena z obsegom proizvodnje, porabljenih sestavin ali površino za peko

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.9.2

PODJETJA, KI PROIZVAJAJO VINO (KODA NACE 11.02)

Skupna poraba vode v vinski kleti

l vode/l proizvedenega vina

podjetja, ki proizvajajo vino

Skupna količina vode (l), porabljene v vinski kleti v določenem časovnem obdobju (npr. letno, mesečno, ob trgatvi), deljena s količino proizvedenega vina (l). Poraba vode se lahko izmeri tudi na ravni postopkov.

na proizvodno enoto

voda

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.10.1

Nastajanje organskih odpadkov v vinski kleti

kg/l proizvedenega vina

podjetja, ki proizvajajo vino

Količina organskih odpadkov (kg), nastalih v vinski kleti v določenem časovnem obdobju (npr. letno, mesečno, ob trgatvi), deljena s količino proizvedenega vina (l)

na proizvodno enoto

odpadki

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.10.1

Poraba energije v vinski kleti

kWh (toplote)/l proizvedenega vina

kWh (električne energije)/l proizvedenega vina

podjetja, ki proizvajajo vino

Energija (toplota in električna energija) (kWh), porabljena v vinski kleti v določenem časovnem obdobju (npr. letno, mesečno, ob trgatvi), deljena s količino proizvedenega vina (l)

na proizvodno enoto

energijska učinkovitost

najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.10.1


(1)  Znanstveno in politično poročilo je javno dostopno na spletnem mestu JRC-IPTS na naslovu: http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/documents/FoodBeverageBEMP.pdf. Sklepne ugotovitve v zvezi z najboljšimi praksami okoljskega ravnanja in njihovo uporabo ter opredeljeni posebni kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti iz tega sektorskega referenčnega dokumenta temeljijo na ugotovitvah znanstvenega in političnega poročila. V njem so na voljo vse sekundarne informacije in tehnične podrobnosti.

(2)  Uredba Sveta (EGS) št. 1836/93 z dne 29. junija 1993 o prostovoljnem sodelovanju gospodarskih družb industrijskega sektorja v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (UL L 168, 10.7.1993, str. 1).

(3)  Uredba (ES) št. 761/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (UL L 114, 24.4.2001, str. 1).

(4)  V skladu s točko (e) oddelka B Priloge IV k uredbi o sistemu EMAS okoljska izjava vključuje „povzetek dostopnih podatkov o uspešnosti organizacije pri doseganju splošnih in posamičnih okoljskih ciljev glede na njene pomembne vplive na okolje. Poročanje temelji na glavnih kazalnikih in drugih ustreznih obstoječih okoljskih kazalnikih uspešnosti, kot je določeno v oddelku C“. V oddelku C Priloge IV je navedeno: „Vsaka organizacija letno poroča o svoji uspešnosti v zvezi z bolj posebnimi okoljskimi vidiki, določenimi v njeni okoljski izjavi, in, kjer je to mogoče, upošteva sektorske referenčne dokumente iz člena 46.“

(5)  Podroben opis vsake od najboljših praks s praktičnimi smernicami o tem, kako jih izvajati, je v poročilu o najboljših praksah, ki ga je objavilo Skupno raziskovalno središče in je na voljo na http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/documents/FoodBeverageBEMP.pdf. Organizacije so vabljene, da ga preberejo, če želijo izvedeti več o nekaterih najboljših praksah, opisanih v tem SRD.

(6)  Uredba (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti NACE Revizija 2 in o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3037/90 kakor tudi nekaterih uredb ES o posebnih statističnih področjih (UL L 393, 30.12.2006, str. 1).

(7)  V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 „neposredni okoljski vidiki“ pomenijo okoljske vidike, povezane z dejavnostmi, proizvodi in storitvami samih organizacij, nad katerimi imajo neposreden upravljavski nadzor. Nasprotno „posredni okoljski vidiki“ pomenijo okoljske vidike, ki so lahko posledica povezav organizacije s tretjimi osebami in na katere lahko do razumne meje vpliva organizacija.

(8)  Za več informacij o vsebini referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnikah ter celotno pojasnilo pojmov in kratic glej spletišče Evropskega urada za celovito preprečevanje in nadzor onesnaževanja na naslovu http://eippcb.jrc.ec.europa.eu/.

(9)  Sektorski referenčni dokument za kmetijstvo – pridelava rastlinskih pridelkov in vzreja živali ter povezano poročilo o najboljših praksah, ki ju je objavilo Skupno raziskovalno središče, sta na voljo na spletnem naslovu http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/agri.html

(10)  Sektorski referenčni dokument za trgovino na drobno ter povezano poročilo o najboljših praksah, ki ju je objavilo Skupno raziskovalno središče, sta na voljo na spletnem naslovu http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/retail.html

(11)  Da bi Evropska komisija določila skupno metodo za merjenje okoljske uspešnosti v življenjskem krogu, je razvila metodo okoljskega odtisa izdelka in metodo okoljskega odtisa organizacije. Uporaba teh metod je bila predmet priporočila Komisije iz leta 2013 (http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:32013H0179). Razvoj posebnih pravil za proizvode in sektorje preskuša (med letoma 2013 in 2016) več kot 280 prostovoljnih podjetij in organizacij, razvrščenih v 26 pilotnih primerov (glej seznam na spletnem naslovu http://ec.europa.eu/environment/eussd/smgp/ef_pilots.htm).

(12)  Delež proizvodov se lahko izračuna (za ta in naslednje podobne kazalnike) tako, da se upošteva skupno število različnih vrst proizvodov in število vrst proizvodov, ocenjenih z uporabo priznanega protokola za presojo okoljske trajnosti, ali s ponderiranjem vsake vrste proizvedenih proizvodov z obsegom prodaje.

(13)  Merila glede okoljske uspešnosti, ki se uporabljajo za zelena naročila, lahko temeljijo na certifikatih, standardih, okoljskih znakih, zasebnih pobudah/sodelovanju ali rezultatih lastnih presoj trajnosti ali takih, ki so jih razvile tretje osebe (glej najboljšo prakso okoljskega ravnanja 3.1.1).

(14)  Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) je kot del serije okoljskih standardov ISO 14000 pripravila podserijo (ISO 14020), ki se nanaša posebej na označevanje z znaki za okolje, ki zajema tri tipe shem označevanja. V tem okviru je znak za okolje „tipa I“ znak z več merili, ki ga je razvila tretja oseba. Primeri takega znaka so „znak EU za okolje“ na ravni EU in znaki „Blaue Engel“, „Austrian Ecolabel“ in „Nordic Swan“ na nacionalni ali mednarodni ravni.

(15)  Več informacij o standardu ISO 50001 – upravljanje z energijo je na voljo na naslovu: http://www.iso.org/iso/home/standards/management-standards/iso50001.htm.

(16)  Celovit sistem upravljanja z energijo je lahko tudi del celovitejšega sistema okoljskega ravnanja, kot je sistem EMAS.

(17)  Skupna učinkovitost opreme se izračuna tako, da se pomnožijo trije elementi: (i) razpoložljivost (delež načrtovanega časa obratovanja opreme), (ii) učinkovitost (dejanski obseg proizvodnje v primerjavi s ciljnim obsegom proizvodnje v odstotkih) in (iii) stopnja kakovosti proizvodov (skupni delež proizvodov brez okvare).

(18)  Za več informacij o vsebini referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnikah ter celotno pojasnilo pojmov in kratic glej spletišče Evropskega urada za celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja na naslovu http://eippcb.jrc.ec.europa.eu/.

(19)  Najboljših 10 % lahko ustreza najvišjim ali najnižjim 10 % vsakega območja emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, glede na to, kaj povzroča največjo škodo okolju.

(20)  V Direktivi Sveta 92/83/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uskladitvi strukture trošarin za alkohol in alkoholne pijače (UL L 316, 31.10.1992, str. 21) je „neodvisna mala pivovarna“ opredeljena kot pivovarna, katere letna proizvodnja ne presega 200 000 hl.


Top