EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 32016R1450

Delegirana uredba Komisije (EU) 2016/1450 z dne 23. maja 2016 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov, ki določajo merila v zvezi z metodologijo za določitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (Besedilo velja za EGP)

C/2016/2976

OJ L 237, 3.9.2016, p. 1–9 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

In force

ELI: http://data.europa.eu/eli/reg_del/2016/1450/oj

3.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 237/1


DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2016/1450

z dne 23. maja 2016

o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov, ki določajo merila v zvezi z metodologijo za določitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij (1), zlasti člena 45(2) navedene direktive;

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Učinkovito reševanje je izvedljivo in verjetno, če ima institucija na voljo zadostne notranje finančne vire za pokritje izgub in dokapitalizacijo, ne da bi to vplivalo na določene obveznosti, zlasti tiste, ki so izključene iz reševanja s sredstvi upnikov. Direktiva 2014/59/EU določa, da bi morale institucije izpolnjevati minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (v nadaljnjem besedilu: minimalna zahteva glede kapitala), da bi preprečili, da se institucije preveč opirajo na oblike financiranja, ki so izključene iz reševanja s sredstvi upnikov, saj bi neizpolnjevanje minimalne zahteve glede kapitala negativno vplivalo na sposobnost institucije za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo ter nenazadnje na splošno učinkovitost reševanja.

(2)

Organ za reševanje bi moral pri določanju minimalne zahteve glede kapitala v skladu s točkama (a) in (b) člena 45(6) Direktive 2014/59/EU v primeru uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov upoštevati potrebo po zagotovitvi, da je institucija sposobna pokriti ustrezen znesek izgub in izvesti dokapitalizacijo z zadostnim zneskom, da se količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije vrne na raven, zadostno za ohranitev kapitalskih zahtev za pridobitev dovoljenja ter ohranitev zadostnega tržnega zaupanja. Ta tesna povezanost z nadzorniškimi odločitvami zahteva, da organ za reševanje takšne ocene opravi v tesnem sodelovanju s pristojnim organom v skladu z okvirom iz člena 45(6) Direktive 2014/59/EU ter da posledično v okviru svoje obveznosti posvetovanja s pristojnim organom v skladu s členom 45(6) Direktive 2014/59/EU upošteva ocene, ki jih je pristojni organ opravil o poslovnem modelu, modelu financiranja ter profilu tveganja institucije za določitev bonitetnih zahtev.

(3)

Ocena potrebne sposobnosti pokrivanja izgub bi morala biti zlasti tesno povezana s trenutnimi kapitalskimi zahtevami institucije, ocena potrebne sposobnosti obnove kapitala pa bi morala biti tesno povezana z verjetnimi kapitalskimi zahtevami po uporabi strategije za reševanje, razen če obstajajo konkretni razlogi, zakaj bi bilo treba izgube v postopku reševanja obravnavati drugače kot v delujočem podjetju. Podobna ocena je podobna za zagotavljanje, da minimalna zahteva glede kapitala zadostuje, da se zagotovi rešljivost institucije, kadar je treba uporabili druge instrumente za reševanje, ne samo reševanja s sredstvi upnikov.

(4)

Točka (c) člena 45(6) Direktive 2014/59/EU zahteva tudi, da organi za reševanje preučijo možnost, da se lahko določeni razredi kvalificiranih obveznosti, opredeljeni v načrtu reševanja in v oceni rešljivosti, izključijo iz reševanje s sredstvi upnikov. Za izpolnjevanje minimalne zahteve glede kapitala se ne bi smelo zanašati na takšne obveznosti. Organi za reševanje bi morali zagotoviti tudi, da ta izključitev v primeru obvezne ali diskrecijske izključitve pomembnih zneskov obveznosti katerega koli razreda obveznosti, ki so v skladu z insolvenčnim pravom, iz reševanja s sredstvi upnikov ne bi povzročila, da bi obveznosti istega ali nadrejenega razreda prevzele višje izgube, kot bi jih v primeru insolventnosti, saj bi to oviralo rešljivost.

(5)

Organi za reševanje lahko zahtevajo, da se del minimalne zahteve glede kapitala iz člena 45(1) Direktive 2014/59/EU izpolni s podrejenimi pogodbenimi instrumenti za reševanje s sredstvi upnikov ali z določitvijo višje minimalne zahteve ali z alternativnimi ukrepi za obravnavo ovir za reševanje. Če je tveganje za kršenje zaščitnega ukrepa „noben upnik ne sme biti na slabšem“ dovolj nizko, prilagoditev minimalne zahteve glede kapitala ni potrebna.

(6)

Določene institucije, za katere se uporablja Direktiva 2014/59/EU, zlasti infrastrukture finančnih trgov, ki imajo dovoljenje za poslovanje kot kreditne institucije, imajo visoko specializirane poslovne modele in zanje veljajo dodatni predpisi, ki jih je treba upoštevati pri določanju minimalne zahteve glede kapitala.

(7)

Za zagotavljanje skladnosti z bonitetnim nadzorom bi moral organ za reševanje v oceni velikosti, poslovnega modela, modela financiranja in profila tveganja institucije upoštevati rezultate postopka nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja, ki ga v skladu s členom 97 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (2) opravi pristojni organ, razen če obstajajo konkretni razlogi, zakaj bi bilo treba izgube v postopku reševanja obravnavati drugače kot v delujočem podjetju. Pristojni organ bi pri izvajanju postopka nadzorniškega pregledovanja in vrednotenja ter ob upoštevanju člena 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3) moral upoštevati smernice o skupnih postopkih in metodologijah za postopke nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (EBA/GL/2014/13), ki jih je EBA izdala v skladu s členom 107(3) navedene direktive tako, da si prizadeva za skladnost z navedenimi smernicami v skladu s členom 16(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(8)

Načrt reševanja lahko določa sheme za pokritje izgub in dokapitalizacijo znotraj struktur skupine, vključno s kapitalskimi instrumenti ali kvalificiranimi obveznostmi, ki jih institucije izdajo drugim institucijam ali subjektom znotraj iste skupine. Organi za reševanje bi morali minimalno zahtevo glede kapitala določiti v skladu z navedenimi shemami, če so te bistvene za preferenčno strategijo reševanja institucije ali skupine.

(9)

Organi za reševanje bi morali pri določanju minimalne zahteve glede kapitala za zagotovitev, da rešljivost ni odvisna od zagotavljanja javne finančne podpore in da sistem shem za financiranje reševanja Unije izpolnjuje svoj namen in prispeva k zagotavljanju finančne stabilnosti, upoštevati pogoje iz člena 101(2) Direktive 2014/59/EU za uporabo shem za financiranje reševanje na način, ki posredno privede do tega, da se del izgub institucije ali subjekta prenese naprej na shemo za financiranje reševanja.

(10)

V skladu s točko (f) člena 45(6) Direktive 2014/59/EU bi morali organi za reševanje upoštevati tudi potencialni negativni vpliv propada institucije na finančno stabilnost. Organi za reševanje bi morali biti zlasti pozorni na to, da učinkovitega reševanja sistemsko pomembne institucije ne prepreči izčrpanje njene dejanske zmogljivosti pokrivanja izgub in dokapitalizacije, kot je določeno v členu 44 Direktive 2014/59/EU. Vendar to ne bi smelo privesti do zmanjšanja ali nadomestitve potrebe po zagotavljanju zadostne zmogljivosti pokrivanja izgub in dokapitalizacije z odpisom in konverzijo kvalificiranih obveznosti ali pomeniti, da bi bilo treba shemo za financiranje reševanja uporabiti v druge namene, ki niso v skladu z načeli o urejanju uporabe shem za financiranje reševanja iz člena 44 Direktive 2014/59/EU, saj se shema lahko uporabi samo v nujno potrebnem obsegu.

(11)

Organi za reševanje bi v skladu s točko (e) člena 45(6) Direktive 2014/59/EU morali oceniti potencialni znesek prispevkov iz sistema jamstva za vloge k stroškom reševanja tako, da ocenijo znesek, ki bi ga sistem jamstva za vloge izvedljivo in verjetno lahko prispeval namesto kritih vlog, če bi bile te vključene v obseg reševanja s sredstvi upnikov. Pri tem ocenjevanju bi organi za reševanje morali zagotoviti, da so oni in institucija sprejeli vse razumne in potrebne ukrepe, ki so skladni z njenim modelom financiranja, da bi zmanjšali zahtevo po prispevku iz sistema jamstva za vloge. Če bi se v oceni ugotovilo, da je takšen prispevek verjeten, se lahko organi za reševanje odločijo, da določijo nižjo minimalno zahtevo glede kapitala. Tak predviden prispevek bi moral spoštovati omejitve takšnih prispevkov iz Direktive 2014/59/EU in zato so prispevki najbolj relevantni za institucije, ki se financirajo predvsem s kritimi vlogami.

(12)

Da bi institucijam ali subjektom, pri katerih so se uporabili instrumenti za reševanje, zagotovili dovolj časa za izpolnjevanje minimalne zahteve glede kapitala, je primerno določiti prehodno obdobje.

(13)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je Komisiji predložil Evropski bančni organ.

(14)

Evropski bančni organ je opravil javna posvetovanja o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analiziral morebitne povezane stroške in koristi ter zaprosil za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Določitev zneska, potrebnega za zagotavljanje pokrivanja izgub

1.   Organi za reševanje določijo znesek za pokrivanje izgub, ki bi jih institucija ali skupina morala biti sposobna pokriti.

2.   Organ za reševanje v skladu s členom 45(6) Direktive 2014/59/EU za določitev zneska za pokrivanje izgub v skladu s tem členom in vsakega prispevka sistema jamstva za vloge k stroškom reševanja v skladu s členom 6 od pristojnega organa zahteva povzetek kapitalskih zahtev, ki se trenutno uporabljajo za institucijo ali skupino, zlasti naslednje:

(a)

kapitalske zahteve v skladu s členoma 92 in 458 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4), ki vključujejo:

(i)

količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala v višini 4,5 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju;

(ii)

količnik temeljnega kapitala v višini 6 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju;

(iii)

količnik skupnega kapitala v višini 8 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju;

(b)

vsako zahtevo v zvezi z razpolaganjem z dodatnim kapitalom, ki presega navedene zahteve, zlasti v skladu s točko (a) člena 104(1) Direktive 2013/36/EU;

(c)

zahteve po skupnem blažilniku, kot so opredeljene v členu 128(6) Direktive 2013/36/EU;

(d)

prag iz sporazuma Basel I v skladu s členom 500 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(e)

vsako zahtevo glede stopnje finančnega vzvoda.

3.   Za namene te uredbe se kapitalske zahteve razumejo v skladu s tem, kako pristojni organ izvaja prehodne določbe, določene v poglavjih 1, 2 in 4 naslova I dela 10 Uredbe (EU) št. 575/2013 in v določbah nacionalne zakonodaje, ki izvršujejo možnosti, ki jih pristojnim organom daje navedena uredba.

4.   Znesek za pokrivanje izgub, ki ga določi organ za reševanje, je vsota zahtev iz točk (a), (b) in (c) odstavka 2 ali kakršen koli višji znesek, ki je potreben za izpolnjevanje zahtev iz točk (d) ali (e) odstavka 2.

5.   Organ za reševanje lahko znesek za pokritje izgub določi s katero koli izmed naslednjih metod:

(a)

znesek za pokritje izgub je enak privzetemu znesku za pokritje izgub, določenem v skladu z odstavkom 4;

(b)

znesek za pokritje izgub, ki je lahko:

(i)

višji od privzetega zneska za pokritje izgub, določenega v skladu z odstavkom 4, pri čemer:

se potreba po pokrivanju izgub pri reševanju ne odraža v celoti v privzetem znesku za pokrivanje izgub, pri katerem se upoštevajo informacije, ki se od pristojnega organa zahtevajo v zvezi s poslovnim modelom, modelom financiranja in profilom tveganja institucije v skladu s členom 4, ali

je treba zmanjšati ali odpraviti oviro za rešljivost ali pokriti izgube iz imetij instrumentov, za katere velja minimalna zahteva glede kapitala, ki jih izdajo drugi subjekti skupine;

(ii)

nižji od privzetega zneska za pokrivanje izgub, določenega v skladu z odstavkom 4, pri čemer se upoštevajo informacije, prejete od pristojnega organa v zvezi s poslovnim modelom, modelom financiranja in profilom tveganja v skladu s členom 4:

se oceni, da dodatne kapitalske zahteve iz odstavka 2(b), ki so se določile na podlagi rezultata obremenitvenih testov ali za pokritje makrobonitetnih tveganj, niso relevantne za zagotavljanje, da se izgube lahko pokrijejo pri reševanju, ali

organ za reševanje oceni, da del zahteve po skupnem blažilniku iz odstavka 2(c) ni relevanten za zagotavljanje, da se izgube lahko pokrijejo pri reševanju;

6.   Če se uporabi možnosti iz odstavka 5(b), organ za reševanje pristojnemu organu predloži utemeljeno obrazložitev določenega zneska za pokrivanje izgub v okviru obveznosti organa za reševanje, da se posvetuje s pristojnim organom v skladu s členom 45(6) Direktive 2014/59/EU.

Člen 2

Določitev zneska, potrebnega za nadaljnje izpolnjevanje pogojev za pridobitev dovoljenja in izvajanje dejavnosti ter ohranitev tržnega zaupanja v institucijo

1.   Organi za reševanje določijo znesek za dokapitalizacijo, ki je potreben za izvajanje preferenčne strategije reševanja, kot je opredeljena v postopku načrtovanja reševanja.

2.   Če se v oceni rešljivosti sklene, da je likvidacija institucije po običajnih insolvenčnih postopkih izvedljiva in verjetna, je znesek za dokapitalizacijo enak nič, razen če organ za reševanje določi, da je pozitivni znesek potreben zato, ker likvidacija ne bi uresničila ciljev reševanja v enakem obsegu kot alternativna strategija reševanja.

3.   Organ za reševanje pri ocenjevanju potreb institucije po regulatornem kapitalu po izvajanju preferenčne strategije reševanja uporabi zadnje sporočene vrednosti relevantnega zneska skupne izpostavljenosti tveganju ali imenovalec stopnje finančnega vzvoda, kot je smiselno, razen če se uporabljata oba naslednja dejavnika:

(a)

načrt reševanja navaja, pojasnjuje in količinsko opredeljuje morebitne spremembe potreb po regulatornem kapitalu, ki so takojšnja posledica ukrepa za reševanje;

(b)

sprememba iz točke (a) se v oceni rešljivosti obravnava kot izvedljiva in verjetna, ne da bi pri tem negativno vplivala na zagotavljanje kritičnih funkcij institucije in uporabljala izredno finančno pomoč, razen prispevkov iz shem za financiranje reševanja v skladu s členom 101(2) Direktive 2014/59/EU in načeli, ki urejajo njihovo uporabo, iz odstavkov 5 in 8 člena 44 navedene direktive.

4.   Kadar so spremembe iz odstavka 3 odvisne od ukrepov kupca sredstev ali poslovnih področij institucije v postopku reševanja ali tretjih oseb, organ za reševanje v zvezi z izvedljivostjo in verodostojnostjo navedene spremembe pripravi utemeljeno obrazložitev za pristojni organ.

5.   Znesek za dokapitalizacijo je vsaj enak znesku, ki je potreben za izpolnjevanje veljavnih kapitalskih zahtev, ki instituciji omogočajo izpolnjevanje pogojev za pridobitev dovoljenja po izvedbi preferenčne strategije reševanja.

6.   Kapitalske zahteve iz odstavka 5 vključujejo:

(a)

kapitalske zahteve v skladu s členoma 92 in 458 Uredbe (EU) št. 575/2013, ki vključujejo:

(i)

količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala v višini 4,5 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju;

(ii)

količnik temeljnega kapitala v višini 6 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju;

(iii)

količnik skupnega kapitala v višini 8 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju;

(b)

vsakršne zahteve v zvezi z razpolaganjem s kapitalom, ki presega zahteve iz točke (a) tega odstavka, zlasti v skladu s točko (a) člena 104(1) Direktive 2013/36/EU;

(c)

prag iz sporazuma Basel I v skladu s členom 500 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(d)

vsako zahtevo glede stopnje finančnega vzvoda.

7.   Znesek dokapitalizacije vključuje tudi dodatne zneske, za katere organ za reševanje meni, da so potrebni za ohranjanje zadostnega tržnega zaupanja po reševanju.

8.   Privzeti dodatni znesek je enak zahtevi po skupnem blažilniku, kot je določeno v poglavju 4, oddelku 1 Direktive 2013/36/EU, ki bi veljala za institucijo po uporabi instrumentov za reševanje.

Dodatni znesek, ki ga zahteva organ za reševanje, je lahko nižji od privzetega zneska, če organ za reševanje ugotovi, da bi bil nižji znesek zadosten za ohranjanje tržnega zaupanja in bi zagotovil, da bi institucija še naprej opravljala kritične gospodarske funkcije in dostopala do financiranja, ne da bi se pri tem uporabila izredno finančno pomoč, razen prispevkov iz shem za financiranje reševanja, v skladu s členom 101(2) in odstavkoma 5 in 8 člena 44 Direktive 2014/59/EU.

V oceni zneska, potrebnega za podporo tržnemu zaupanju, se upošteva, ali bo kapitalski položaj institucije po reševanju ustrezen v primerjavi s trenutnim kapitalskim položajem enakovrednih institucij.

9.   Organ za reševanje lahko v posvetovanju s pristojnim organom in ob upoštevanju informacij, prejetih od pristojnega organa v zvezi s poslovnim modelom, modelom financiranja in profilom tveganja institucije v skladu s členom 4, določi, da bi bilo ne glede na določbe odstavka 3 izvedljivo in verjetno, da se vseh ali dela dodatnih kapitalskih zahtev ali zahtev po blažilnikih, ki veljajo za subjekt, po izvedbi strategije reševanja ne uporablja. V tem primeru navedenega dela zahteve ni treba upoštevati pri določanju zneska dokapitalizacije.

10.   Ocena iz odstavka 7 upošteva kapitalske vire v drugih subjektih skupine, ki bi bili izvedljivo in verjetno na razpolago za podporo tržnemu zaupanju v subjekt po reševanju, v primeru subjektov, ki:

(a)

so podrejene družbe skupine, za katero se uporablja konsolidirana minimalna kapitalska zahteva glede kapitala;

(b)

po izvajanju preferenčne strategije reševanja še naprej izpolnjujejo pogoje iz točke (a) in

(c)

od katerih se ne pričakuje, da po izvedbi preferenčne strategije reševanja ohranijo tržno zaupanje in dostop do financiranja na posamični podlagi.

11.   Če je treba sredstva, obveznosti ali poslovna področja po izvedbi preferenčne strategije reševanja razdeliti med več kot en subjekt, je treba sklicevanja na zneske izpostavljenosti tveganju in kapitalske zahteve v odstavkih 1 do 10 razumeti kot zbirne zneske med navedenimi subjekti.

Člen 3

Izključitev iz reševanja s sredstvi upnikov ali delnega prenosa, ki ovira rešljivost

1.   Organ za reševanje opredeli obveznosti, ki so izključene iz reševanja s sredstvi upnikov v skladu s členom 44(2) Direktive 2014/59/EU ali za katere je razumno verjetno, da bodo v celoti ali delno izključene iz reševanja s sredstvi upnikov v skladu s členom 44(3) navedene direktive, ali v celoti prenesene prejemniku, pri čemer se uporabijo drugi instrumenti za reševanje na podlagi načrta reševanja.

2.   Če se obveznost, ki izpolnjuje pogoje za vključitev v minimalno zahtevo glede kapitala, opredeli kot potencialno v celoti ali delno izključena v skladu z odstavkom 1, organ za reševanje ne glede na člen 6 zagotovi, da je minimalna zahteva glede kapitala zadostna za namene zneska za pokrivanje izgub, določenega v skladu s členom 1, in za doseganje zneska za dokapitalizacijo, določenega v skladu s členom 2, brez odpisa ali konverzije navedenih obveznosti.

3.   Organ za reševanje ugotovi, ali so obveznosti, opredeljene v skladu z odstavkom 1, v hierarhiji upnikov v primeru insolventnosti razvrščene kot enake ali podrejene kateremu koli razredu obveznosti, ki vključujejo obveznosti, ki izpolnjujejo pogoje za vključitev v minimalno zahtevo glede kapitala, in prav tako za vsak tak razred določi, ali znesek opredeljenih obveznosti znaša več kot 10 % navedenega razreda.

Kadar organ za reševanje ugotovi, da so pogoji iz prvega pododstavka izpolnjeni, oceni tudi, ali je potrebo po pokrivanju izgub in prispevku k dokapitalizaciji, ki bi jo prevzele obveznosti iz prvega pododstavka, če ne bi bile izključene iz reševanja s sredstvi upnikov, mogoče izpolniti z obveznostmi, ki izpolnjujejo pogoje za vključitev v minimalno zahtevo glede kapitala in ki niso izključene iz pokrivanja izgub ali dokapitalizacije, ne da bi se pri tem kršili zaščitni ukrepi za upnike iz člena 73 Direktive 2014/59/EU.

4.   Organ za reševanje hrani evidenco vseh predpostavk, vrednotenj ali drugih informacij, uporabljenih za ugotavljanje, ali minimalna zahteva glede kapitala izpolnjuje pogoje iz odstavka 3.

Člen 4

Poslovni model, model financiranja in profil tveganja

1.   Organ za reševanje za namene iz točke (d) člena 45(6) Direktive 2014/59/EU in v okviru posvetovanja, ki se zahteva v členu 45(6) Direktive 2014/59/EU, upošteva informacije, ki jih prejme od pristojnega organa, vključno s povzetkom in obrazložitvijo rezultatov postopka nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja, ki ga v skladu s členom 97 Direktive 2013/36/EU opravi pristojni organ, zlasti:

(a)

povzetek ocene vsakega poslovnega modela, modela financiranja in splošnega profila tveganja institucije;

(b)

povzetek ocene, ali kapital in likvidnost institucije zagotavljata trdno kritje tveganj, ki jih predstavljajo poslovni model, model financiranja in splošni profil tveganja institucije;

(c)

informacije o tem, kako se tveganja in ranljivosti, ki izhajajo iz poslovnega modela, modela financiranja in splošnega profila tveganja institucije, opredeljena v postopku nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja, neposredno ali posredno odražajo v dodatnih kapitalskih zahtevah, ki se uporabljajo za institucijo v skladu s točko (a) člena 104(1) Direktive 2013/36/EU, na podlagi rezultatov postopka nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja;

(d)

informacije o drugih bonitetnih zahtevah, ki veljajo za institucijo za obravnavanje tveganj in ranljivosti, ki izhajajo iz poslovnega modela, modela financiranja in splošnega profila tveganja institucije, opredeljenih v postopku nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja.

2.   Organ za reševanje informacije iz odstavka 1 upošteva, kadar prilagaja privzete zneske za pokritje izgub in dokapitalizacijo, kot je opisano v členih 1(5) in 2(9), da bi zagotovil, da prilagojena minimalna zahteva glede kapitala ustrezno odraža tveganja, ki vplivajo na rešljivost in izhajajo iz poslovnega modela, modela financiranja in splošnega profila tveganja institucije.

Organ za reševanje pristojnemu organu v okviru svoje obveznosti, da se posvetuje s pristojnim organom v skladu s členom 45(6) Direktive 2014/59/EU, temu predloži utemeljeno obrazložitev, kako je navedene informacije upošteval pri takšnih prilagoditvah.

3.   V primeru subjekta ali skupine, za katero se uporabljajo kapitalske in bonitetne zahteve v skladu z Uredbo (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (5) ali Uredbo (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (6), se pri ocenjevanju privzetih zahtev za pokritje izgub in dokapitalizacijo v skladu s členoma 1 in 2 te uredbe upoštevajo samo kapitalske zahteve v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 in Direktivo 2013/36/EU.

Organ za reševanje lahko znesek za pokrivanje izgub prilagodi, da upošteva izvedljive in verjetne prispevke k pokritju izgub ali dokapitalizaciji, predvidene s strani posebnih virov, kot to zahteva Uredba (EU) št. 648/2012 ali Uredba (EU) št. 909/2014.

4.   V primeru subjektov, ki so podrejene družbe skupine, za katero velja konsolidirana minimalna zahteva glede kapitala, lahko organ za reševanje iz svoje ocene zneska za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo izključi vsak blažilnik, ki je določen samo na konsolidirani osnovi.

5.   Če je organ, ki ni pristojni organ, imenovan kot odgovorni organ za določanje stopnje proticikličnega blažilnika, lahko organ za reševanje od imenovanega organa zahteva dodatne informacije.

Člen 5

Velikost in sistemsko tveganje

1.   Za institucije in skupine, ki jih je zadevni pristojni organ določil za globalno sistemsko pomembne institucije (GSPI) ali druge sistemsko pomembne institucije (DSPI), ali za vse druge institucije, za katere pristojni organ ali organ za reševanje meni, da razumno lahko predstavljajo sistemsko tveganje v primeru propada, in ki niso zajete v členu 2(2) te uredbe, organ za reševanje upošteva zahteve iz člena 44 Direktive 2014/59/EU.

2.   Kadar je v skladu s členom 45 Direktive 2014/59/EU potrebna skupna odločitev kolegija za reševanje o minimalni zahtevi glede kapitala za institucije, ki so jih zadevni pristojni organi določili za GSPI ali DSPI, in institucije znotraj teh institucij ter za vse druge institucije, za katere pristojni organ ali organ za reševanje meni, da razumno lahko predstavljajo sistemsko tveganje v primeru propada, je treba vsako prilagoditev navzdol ocene kapitalskih zahtev po reševanju v skladu s členom 2(3) evidentirati in pojasniti v informacijah, ki se predložijo članom kolegija za reševanje.

Člen 6

Prispevki sistema jamstva za vloge k financiranju reševanja

1.   Organ za reševanje lahko zniža minimalno zahtevo glede kapitala, da upošteva znesek, ki ga bo k financiranju preferenčne strategije reševanja predvidoma prispeval sistem jamstva za vloge v skladu s členom 109 Direktive 2014/59/EU.

2.   Velikost takšnega znižanja temelji na verodostojni oceni potencialnega prispevka iz sistema jamstva za vloge in (je) vsaj:

(a)

manj kot preudarna ocena potencialnih izgub, ki bi jih moral prevzeti sistem jamstva za vloge, če bi institucija prenehala po običajnih insolvenčnih postopkih, ob upoštevanju prednosti obravnave pri izplačilih v sistemu jamstva za vloge v skladu s členom 108 Direktive 2014/59/EU;

(b)

manj kot omejitev prispevkov sistema jamstva za vloge iz drugega pododstavka člena 109(5) Direktive 2014/59/EU;

(c)

upošteva splošno tveganje izčrpanja razpoložljivih finančnih sredstev iz sistema jamstva za vloge zaradi prispevanja k več propadom ali reševanjem bank in

(d)

skladna z drugimi ustreznimi določbami nacionalne zakonodaje ter nalogami in odgovornostmi organa, ki je odgovoren za sistem jamstva za vloge.

3.   Organ za reševanje po posvetovanju z organom, ki je odgovoren za sistem jamstva za vloge, evidentira svoj pristop v zvezi z oceno splošnega tveganja izčrpanja razpoložljivih finančnih sredstev iz sistema jamstva za vloge in uporabi ustrezna znižanja v skladu z odstavkom 1, če navedeno tveganje ni pretirano.

Člen 7

Skupna ocena minimalne zahteve glede kapitala

1.   Organi za reševanje zagotovijo, da je minimalna zahteva glede kapitala zadostna, da je mogoč odpis ali konverzija kapitala in ustreznih kvalificiranih obveznosti v znesku, ki je vsaj enak vsoti zneskov za pokritje izgub in dokapitalizacijo, kot so ju organi za reševanje določili v skladu s členoma 1 in 2 ob upoštevanju določb iz členov 3 do 6.

2.   Organi za reševanje izračunano minimalno zahtevo glede kapitala izrazijo kot odstotek vseh obveznosti in kapitala institucije, pri čemer so obveznosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov vključene v vse obveznosti ob predpostavki, da se v celoti priznajo pravice nasprotne stranke do pobota.

3.   Organi za reševanje določijo časovni razpored ali postopek za posodobitev minimalne zahteve glede kapitala ob upoštevanju:

(a)

potrebe po posodobitvi minimalne zahteve glede kapitala hkrati z oceno rešljivosti;

(b)

ali bi volatilnost vseh obveznosti in kapitala subjekta ali skupine, ki je posledica poslovnega modela subjekta ali skupine, lahko povzročila, da minimalna zahteva glede kapitala predčasno ne bi bila več ustrezna.

Člen 8

Prehodne ureditve in ureditve po končanem reševanju

1.   Z odstopanjem od člena 7 lahko organi za reševanje določijo ustrezno prehodno obdobje, in sicer za doseganje končne minimalne zahteve glede kapitala oziroma za institucijo ali subjekt, za katerega so se uporabili instrumenti za reševanje.

2.   Organi za reševanje za namene odstavka 1 določijo ustrezno prehodno obdobje, ki je čim krajše. Prav tako v prehodnem obdobju instituciji sporočijo načrtovano minimalno zahtevo glede kapitala za vsako 12-mesečno obdobje. Ob koncu prehodnega obdobja je končna minimalna zahteva glede kapitala enaka znesku, določenem v skladu s členom 7.

3.   Organom za reševanje se ne prepreči, da naknadno popravijo prehodno obdobje ali načrtovano minimalno zahtevo glede kapitala.

Člen 9

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 23. maja 2016

Za Komisijo

Predsednik

Jean-Claude JUNCKER


(1)  UL L 173, 12.6.2014, str. 190.

(2)  Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338).

(3)  Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 12).

(4)  Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1).

(5)  Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1).

(6)  Uredba (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembi direktiv 98/26/ES in 2014/65/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012 (UL L 257, 28.8.2014, str. 1)


Top