This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 32015H0914
Commission Recommendation (EU) 2015/914 of 8 June 2015 on a European resettlement scheme
Priporočilo Komisije (EU) 2015/914 z dne 8. junija 2015 o Evropskem programu za ponovno naselitev
Priporočilo Komisije (EU) 2015/914 z dne 8. junija 2015 o Evropskem programu za ponovno naselitev
C/2015/3560
UL L 148, 13.6.2015, p. 32–37
(BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
In force
13.6.2015 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
L 148/32 |
PRIPOROČILO KOMISIJE (EU) 2015/914
z dne 8. junija 2015
o Evropskem programu za ponovno naselitev
EVROPSKA KOMISIJA JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti četrtega stavka člena 292 Pogodbe,
ob upoštevanju naslednjega:
(1) |
Evropski svet je na izrednem zasedanju 23. aprila 2015 opozoril na resnost razmer v Sredozemlju in izrazil svojo odločenost, da bi morala Unija mobilizirati vse razpoložljive napore za preprečevanje nadaljnje izgube življenj na morju in odpravo temeljnih vzrokov humanitarne krize. Evropski svet se je poleg tega zavezal k vzpostavitvi prvega prostovoljnega pilotnega projekta o ponovni naselitvi v Uniji, ki bo zagotavljal mesta osebam, ki izpolnjujejo pogoje za zaščito (1). |
(2) |
V resoluciji z dne 29. aprila 2015 je Evropski parlament pozval države članice, naj okrepijo svoje prispevke k obstoječim programom za ponovno naselitev, in poudaril potrebo po zagotovitvi varnega in zakonitega dostopa do azilnega sistema Unije (2). |
(3) |
Trenutno obstaja med državami članicami glede zavez za ponovno naselitev oseb veliko neravnovesje. Le petnajst držav članic in tri pridružene države izvajajo program za ponovno naselitev (še ena država članica je napovedala začetek programa ponovne naselitve), tri države članice in ena pridružena država ponovno naselitev opravljajo občasno, medtem ko druge ponovne naselitve ne izvajajo. |
(4) |
V letu 2014 je bilo prosilcev za azil v Uniji največ doslej, in sicer 626 000, v Uniji pa je bilo ponovno naseljenih 6 380 državljanov tretjih držav, ki potrebujejo mednarodno zaščito (3). Število beguncev, prosilcev za azil in notranje razseljenih oseb po svetu je leta 2013 preseglo 50 milijonov, kar se je zgodilo prvič po drugi svetovni vojni (4). |
(5) |
Svet za pravosodje in notranje zadeve je v sklepih z dne 10. oktobra 2014 potrdil: „Ob upoštevanju prizadevanj držav članic, ki jih migracijski tokovi zadevajo, bi morale vse države članice [k ponovni naselitvi] prispevati na enakopraven in uravnotežen način.“ (5) |
(6) |
Komisija je 13. maja 2015 predstavila celovito evropsko agendo o migracijah (6), v kateri je opredelila takojšnje ukrepe, ki jih bo predlagala v odziv na človeške tragedije v celotnem Sredozemlju. |
(7) |
Da se razseljenim osebam, ki potrebujejo zaščito, ne bi bilo treba zatekati h kriminalnim mrežam tihotapcev in trgovcem z ljudmi, agenda Evropsko unijo poziva, naj okrepi svoja prizadevanja za ponovno naselitev. Komisija zato predlaga to priporočilo o programu EU za ponovno naselitev, ki bo ponujal 20 000 mest na podlagi ključa za porazdelitev. |
(8) |
Če se pridružene države odločijo za sodelovanje, bi se ključ za porazdelitev ter razdelitve za vsako državo članico in sodelujočo pridruženo državo ustrezno prilagodili. |
(9) |
Glede na prejšnje razprave v okviru posebnega sestanka foruma o premestitvi in ponovni naselitvi z dne 25. novembra 2014 bi moral ključ za porazdelitev temeljiti na (a) številu prebivalcev (utežni količnik 40 %), (b) skupnem BDP (utežni količnik 40 %), (c) povprečnemu številu prejetih spontanih prošenj za azil in številu ponovno naseljenih beguncev na milijon prebivalcev v obdobju 2010–2014 (utežni količnik 10 %) ter stopnji brezposelnosti (utežni količnik 10 %). |
(10) |
V Unijo naj bi bilo v dveletnem obdobju izvajanja tega programa v državah članicah sprejetih skupno 20 000 oseb. Za sprejem teh oseb bi morale biti odgovorne izključno sodelujoče države v skladu z ustreznim pravom Unije in mednarodnimi pravili. To je v skladu s pozivom Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki je evropske države pozval, naj okrepijo svoje zaveze glede sprejema beguncev prek trajnostnih programov za ponovno naselitev, ter podprl kampanjo pod vodstvom Mednarodne organizacije za migracije ter petih nevladnih organizacij. |
(11) |
Pri ugotavljanju prednostnih regij bi bilo treba upoštevati razmere v sosedstvu in sedanje migracijske tokove, zlasti povezavo z regionalnimi programi za razvoj in zaščito na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki in Afriškem rogu. |
(12) |
Treba bi bilo izkoristiti izkušnje in strokovno znanje UNHCR ter drugih ustreznih organov, vključno z Evropskim azilnim podpornim uradom, in jih pozvati k pomoči pri izvajanju programa za ponovno naselitev. |
(13) |
Sprejeti bi bilo treba ukrepe za preprečevanje sekundarnega gibanja ponovno naseljenih oseb iz države, v katero so bile ponovno naseljene, v druge države članice in sodelujoče pridružene države. |
(14) |
Komisija namerava k programu prispevati tako, da bo dala na voljo dodatnih 50 milijonov EUR v letih 2015 in 2016 v okviru programa Unije za preselitev iz člena 17 Uredbe (EU) št. 516/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Da bi optimizirali uporabo finančnih spodbud, bo Komisija prilagodila pavšalne zneske in prednostne naloge na področju ponovne naselitve iz tega programa z delegiranim aktom v skladu s členom 17(4) in (10) Uredbe (EU) št. 516/2014. Če bi se pridružene države odločile za sodelovanje v programu za ponovno naselitev, v skladu z Uredbo (EU) št. 516/2014 ne bi mogle koristiti pavšalnih zneskov kot nadomestilo za svoje zaveze – |
SPREJELA NASLEDNJE PRIPOROČILO:
EVROPSKI PROGRAM ZA PONOVNO NASELITEV
1. |
Komisija priporoča, da države članice ponovno naselijo 20 000 ljudi, ki potrebujejo mednarodno zaščito, na podlagi pogojev in ključa za porazdelitev, določenih v tem priporočilu. |
OPREDELITEV IN PODROČJE UPORABE PROGRAMA ZA PONOVNO NASELITEV
2. |
„Ponovna naselitev“ pomeni transfer posameznih razseljenih oseb, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, iz tretje države v državo članico z namenom zaščite pred vračanjem ter ob priznanju in odobritvi pravice do bivanja in vseh drugih pravic, primerljivih s tistimi, ki jih imajo upravičenci do mednarodne zaščite, in sicer na predlog Visokega komisarja Združenih narodov za begunce ter s soglasjem države članice. |
3. |
Evropski program za ponovno naselitev bi moral zajemati vse države članice. |
VSEBINA PROGRAMA ZA PONOVNO NASELITEV
4. |
Program bi moral vsebovati enotno evropsko zavezo za 20 000 mest za ponovno naselitev oseb. Program bi moral trajati dve leti od dneva sprejetja Priporočila. |
5. |
Skupno število mest za ponovno naselitev bi bilo treba porazdeliti med države članice v skladu s ključem za porazdelitev iz Priloge. Če se pridružene države odločijo za sodelovanje v programu, bi bilo treba ključ za porazdelitev ustrezno prilagoditi. |
6. |
Prednostne regije za ponovno naselitev bi morale vključevati severno Afriko, Bližnji vzhod in Afriški rog, s posebnim poudarkom na državah, v katerih se izvajajo regionalni programi za razvoj in zaščito. |
7. |
Države članice in sodelujoče pridružene države bi morale biti še naprej odgovorne za posamezne odločitve o sprejemu, po ustreznih zdravstvenih in varnostnih preverjanjih, medtem ko bi moral biti visoki komisar Združenih narodov za begunce odgovoren za ocenjevanje prosilcev za ponovno naselitev v prednostnih regijah in predložitev predlogov za ponovno naselitev državam članicam in sodelujočim pridruženim državam. |
8. |
Kadar se ponovno naseljena oseba sprejme na ozemlje države članice ali sodelujoče pridružene države, bi morala ta država izvesti formalni postopek za mednarodno zaščito, vključno z nemudnim odvzemom prstnih odtisov, v skladu z veljavno zakonodajo, zlasti Uredbo (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (8), Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9), Direktivo Sveta 2005/85/ES (10), Direktivo Sveta 2003/9/ES (11) ter, od 20. julija 2015, direktivama 2013/32/EU (12) in 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta (13). |
9. |
V primerih, ko država članica po končanem postopku ponovno naseljeni osebi podeli status mednarodne ali nacionalne zaščite, bi morala ta oseba v državi članici ponovne naselitve uživati pravice, ki jih upravičencem do mednarodne zaščite zagotavlja Direktiva 2011/95/EU, ali podobne pravice, ki jih zagotavlja nacionalna zakonodaja. V tem smislu bi morali za prosto gibanje znotraj Unije veljati enaki pogoji in omejitve, kot veljajo za druge državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državah članicah. V primeru udeležbe pridruženih držav bi bilo treba uporabljati enakovredno nacionalno zakonodajo. |
10. |
Prosilci za ponovno naselitev bi morali biti pred sprejemom na ozemlje držav članic ali sodelujočih pridruženih držav obveščeni o pravicah in obveznostih, ki jih imajo v okviru programa za ponovno naselitev ter v skladu z zadevno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo o azilu, zlasti o posledicah nadaljnjega gibanja znotraj Unije in/ali sodelujočih pridruženih držav, ter o dejstvu, da so upravičeni le do pravic, povezanih s statusom mednarodne zaščite ali nacionalne zaščite v državi ponovne naselitve. |
11. |
Ponovno naseljene osebe, ki brez dovoljenja vstopijo na ozemlje države članice ali sodelujoče pridružene države, ki ni država ponovne naselitve, bodisi pred zaključkom formalnega postopka za mednarodno zaščito bodisi po dodelitvi mednarodne zaščite, bi bilo treba poslati nazaj v državo ponovne naselitve, v skladu s pravili iz Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (14) in Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15). |
12. |
Zagotoviti bi bilo treba predvsem praktično sodelovanje Evropskega azilnega podpornega urada pri izvajanju programa, da bi nudil posebno podporo državam članicam in sodelujočim pridruženim državam, zlasti tistim, ki nimajo predhodnih izkušenj s ponovno naselitvijo. Evropski azilni podporni urad bi moral spremljati izvajanje programa in redno poročati o izvajanju. |
13. |
Države članice bi morale biti upravičene do prejetja finančnih sredstev glede na število oseb, ponovno naseljenih na njihovem ozemlju, v skladu z pavšalnimi zneski, določenimi v členu 17 Uredbe (EU) št. 516/2014, kakor bodo prilagojeni z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/xxx (16). |
NASLOVNIKI
14. |
To priporočilo je naslovljeno na države članice. |
V Bruslju, 8. junija 2015
Za Komisijo
Dimitris AVRAMOPOULOS
Član Komisije
(1) Točka 3(q) izjave Evropskega sveta z dne 23. aprila 2015, EUCO 18/15.
(2) Točki 8 in 10 Resolucije Evropskega parlamenta z dne 29. aprila 2015, 2015/2660 (RSP).
Vir: Eurostat.
Vir: Poročilo UNHCR o svetovnih trendih za leto 2013.
(5) Sklepi Sveta o ukrepih za boljše obvladovanje migracijskih tokov, zasedanje Sveta za pravosodje in notranje zadeve, 10. oktober 2014.
(6) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Evropska agenda o migracijah“, 13. maj 2015, COM(2015) 240 final.
(7) Uredba (EU) št. 516/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o ustanovitvi Sklada za azil, migracije in vključevanje, o spremembi Odločbe Sveta 2008/381/ES in razveljavitvi odločb št. 573/2007/ES in št. 575/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Odločbe Sveta 2007/435/ES (UL L 150, 20.5.2014, str. 168).
(8) Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (UL L 180, 29.6.2013, str. 1).
(9) Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL L 337, 20.12.2011, str. 9).
(10) Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L 326, 13.12.2005, str. 13).
(11) Direktiva Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (UL L 31, 6.2.2003, str. 18).
(12) Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL L 180, 29.6.2013, str. 60).
(13) Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL L 180, 29.6.2013, str. 96).
(14) Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180, 29.6.2013, str. 31).
(15) Člen 6(2) Direktive Sveta 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 348, 24.12.2008, str. 98).
(16) Predlog še ni bil predložen.
PRILOGA
Države članice |
Ključ (%) |
Razdelitev |
Avstrija |
2,22 |
444 |
Belgija |
2,45 |
490 |
Bolgarija |
1,08 |
216 |
Ciper |
0,34 |
69 |
Češka |
2,63 |
525 |
Danska |
1,73 |
345 |
Estonija |
1,63 |
326 |
Finska |
1,46 |
293 |
Francija |
11,87 |
2 375 |
Grčija |
1,61 |
323 |
Hrvaška |
1,58 |
315 |
Irska |
1,36 |
272 |
Italija |
9,94 |
1 989 |
Latvija |
1,10 |
220 |
Litva |
1,03 |
207 |
Luksemburg |
0,74 |
147 |
Madžarska |
1,53 |
307 |
Malta |
0,60 |
121 |
Nemčija |
15,43 |
3 086 |
Nizozemska |
3,66 |
732 |
Poljska |
4,81 |
962 |
Portugalska |
3,52 |
704 |
Romunija |
3,29 |
657 |
Slovaška |
1,60 |
319 |
Slovenija |
1,03 |
207 |
Španija |
7,75 |
1 549 |
Švedska |
2,46 |
491 |
Združeno kraljestvo |
11,54 |
2 309 |
Ključ temelji na naslednjih merilih (1) (2):
(a) |
število prebivalstva (podatki za leto 2014, utežni količnik 40 %). To merilo odraža zmogljivost držav članic za sprejem določenega števila beguncev; |
(b) |
skupni BDP (podatki za leto 2013, utežni količnik 40 %). To merilo odraža bogastvo države v absolutnem smislu in izkazuje zmogljivost gospodarstva za sprejem in vključevanje beguncev; |
(c) |
povprečno število spontanih prošenj za azil in število ponovno naseljenih beguncev na milijon prebivalcev v obdobju 2010–2014 (utežni količnik 10 %). To merilo odraža prizadevanja držav članic v zadnjih letih; |
(d) |
stopnja brezposelnosti (podatki za leto 2014, utežni količnik 10 %). To merilo odraža zmogljivost za vključevanje beguncev. |
(1) Izračuni temeljijo na statističnih informacijah Eurostata (pridobljenih 8. aprila 2015).
(2) Odstotki so bili izračunani na pet decimalnih mest natančno, za predstavitev v tej razpredelnici pa so bili navzgor ali navzdol zaokroženi na dve decimalni mesti; razdelitev oseb je bila opravljena na podlagi popolnih podatkov na pet decimalnih mest natančno.