29.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 308/114

(1)

Direktiva 2003/87/ES določa, da bi morale biti dražbe osnovno načelo za dodeljevanje pravic do emisije toplogrednih plinov upravljavcem naprav v okviru področja uporabe sistema EU za trgovanje z emisijami (EU ETS) od leta 2013 dalje. Vendar upravičeni upravljavci v obdobju med letoma 2013 in 2020 še naprej prejemajo brezplačne pravice v skladu s pravili, določenimi v Direktivi 2003/87/ES in Sklepu Komisije 2011/278/EU (2).

(2)

Neobstoj ambicioznega mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah, katerega cilj bi bila omejitev zvišanja svetovne temperature na manj kot 2 °C, bi lahko izničil koristi ukrepov Unije. Neobstoj zavezujočih ukrepov na mednarodni ravni bi lahko povzročil povečanje emisij toplogrednih plinov v tretjih državah, kjer za industrijo ne veljajo enake omejitve emisij CO2 (v nadaljnjem besedilu: premestitev emisij CO2). Zaradi tveganja premestitve emisij CO2 Direktiva 2003/87/ES določa, da bi morala Komisija ob upoštevanju rezultata mednarodnih pogajanj določiti seznam sektorjev in delov sektorjev, ki veljajo za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2 (v nadaljnjem besedilu: seznam sektorjev in delov sektorjev). Ti sektorji in deli sektorjev bi morali prejemati brezplačne pravice v višini 100 % količine, določene na podlagi Direktive 2003/87/ES in Sklepa 2011/278/EU, ob upoštevanju medsektorskega korekcijskega faktorja iz člena 10a(5) Direktive 2003/87/ES, kot je določen v Prilogi II k Sklepu Komisije 2013/448/EU (3).

(3)

V zvezi s tem je Komisija proučila stopnje zavezanosti tretjih držav, ki predstavljajo odločilni delež svetovne proizvodnje v sektorjih in delih sektorjev, za katere se šteje, da so izpostavljeni visokemu tveganju premestitve emisij CO2, k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v zadevnih sektorjih ter ali so navedene zaveze primerljive z zavezami Unije in se izvajajo v enakem časovnem okviru. Poleg tega je bilo proučeno tudi, v kolikšni meri je učinkovitost naprav, ki se nahajajo v navedenih državah, primerljiva z napravami, ki se nahajajo v Uniji. Komisija je ugotovila, da zavezanost k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov ni dovolj primerljiva, zato tudi primerljivost učinkovitost glede emisij ogljika ni relevantna.

(4)

Leta 2009 je bil s Sklepom Komisije 2010/2/EU (4) določen prvi seznam sektorjev in delov sektorjev, ki veljajo za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2, za leti 2013 in 2014.

(5)

Ocena bi morala temeljiti na številnih kvantitativnih in kvalitativnih merilih ter na podatkih iz zadnjih treh let. Glede na to je Komisija uporabila podatke iz let 2009, 2010 in 2011, saj so bili podatki za leto 2012 na voljo le za nekatere parametre.

(6)

Da bi določila seznam sektorjev in delov sektorjev, je Komisija ocenila tveganje premestitve emisij CO2 za sektorje in dele sektorjev na ravni NACE-4 statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti v Uniji v skladu z Uredbo (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (5). NACE-4 je raven z optimalno razpoložljivostjo podatkov, na kateri so sektorji natančno opredeljeni. Sektor je označen na štirimestni ravni klasifikacije NACE, del sektorja pa na (šestmestni) ravni CPA oziroma (osemmestni) ravni Prodcom, tj. klasifikacija blaga, ki se uporablja za statistične podatke o industrijski proizvodnji v Uniji in je neposredno izpeljana iz klasifikacije NACE.

(7)

Sektorji so bili najprej ocenjeni na podlagi kvantitativnih meril iz člena 10a(15) in (16) Direktive 2003/87/ES. Da bi lahko uporabila navedena kvantitativna merila, je morala Komisija določiti znesek neposrednih in posrednih dodatnih stroškov, ki nastanejo zaradi izvajanja Direktive 2003/87/ES.

(8)

Neposredni dodatni stroški, ki nastanejo zaradi količine pravic, ki bi jih moral sektor kupiti, da ne bi veljal za izpostavljenega visokemu tveganju premestitve emisij CO2, so bili izračunani na podlagi podatkov o neposrednih emisijah CO2 na ravni sektorja. Podatki v evidenci transakcij Evropske unije (EUTL) veljajo za najbolj natančen in pregleden vir podatkov o emisijah CO2 na ravni naprave, zato se uporabljajo za izračun neposrednih stroškov za sektorje. Za sektorje in toplogredne pline, ki so v EU ETS vključeni šele od 1. januarja 2013, podatki o emisijah v EUTL niso na voljo. Zato je Komisija v navedenih primerih uporabila podatke o neposrednih emisijah CO2, ki so jih države članice predložile v nacionalnih izvedbenih ukrepih v skladu s Sklepom 2011/278/EU.

(9)

Za določitev posrednih dodatnih stroškov je Komisija zbrala podatke držav članic o porabi električne energije na ravni sektorja, pri čemer je zagotovila, da se poraba električne energije, ki se je nanašala na različne oznake NACE ni dvojno štela. Za določitev emisij za seznam sektorjev in delov sektorjev v Sklepu 2010/2/EU v zvezi s proizvodnjo električne energije, ki so jo posamezni sektorji porabili, je Komisija uporabila povprečen faktor emisije, izpeljan iz celotne mešanice goriv za proizvodnjo električne energije, saj je veljalo, da temelji na najbolj natančnih podatkih. Isti poprečni faktor emisije je bil uporabljen za ocene, na katerih temelji ta sklep.

(10)

Poleg tega je morala Komisija za določitev neposrednih in posrednih dodatnih stroškov oceniti povprečno ceno ogljika. Za določitev prvega seznama sektorjev in delov sektorjev je bila za ocene uporabljena predpostavljena cena ogljika v višini 30 EUR na tono ekvivalenta CO2. V času uporabe Sklepa 2010/2/EU je obstajala precejšnja razlika med predpostavljeno ceno ogljika, ki se je uporabila za ocene, in dejansko ceno ogljika, pri čemer je bila slednja precej nižja. Vendar je Komisija v svojem sporočilu z naslovom „Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030“ (6) predlagala neobvezen cilj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v višini 40 % do leta 2030 glede na raven iz leta 1990 ter ustrezen cilj glede energije iz obnovljivih virov. Poleg tega je Komisija predlagala tudi vzpostavitev rezerve za stabilnost trga v EU ETS. V navedenih okoliščinah se pričakuje, da bo na ceno ogljika v prihodnosti močneje vplivalo srednje- in dolgoročno zmanjšanje emisij. Zato se zdi upravičeno, da se za ocene, na katerih temelji ta sklep, še naprej uporablja predpostavljena cena ogljika v višini 30 EUR na tono ekvivalenta CO2.

(11)

Neposredni in posredni dodatni stroški bi se morali izračunati kot delež bruto dodane vrednosti. Pri oceni bruto dodane vrednosti na ravni sektorja se uporabljajo podatki iz Eurostatove strukturne statistike podjetij.

(12)

Poleg tega je Komisija na podlagi podatkov iz Eurostatove podatkovne zbirke Comext za vsak sektor in del sektorja ocenila intenzivnost trgovine.

(13)

Komisija je ocenila skupno 245 industrijskih sektorjev in 24 delov sektorjev, ki se uvrščajo pod razdelka „Rudarstvo in kamnoseštvo“ ter „Predelovalne dejavnosti“ klasifikacije NACE. Sektorji in deli sektorjev iz točke 1 Priloge k temu sklepu izpolnjujejo merila iz člena 10a(15) in (16) Direktive 2003/87/ES ter bi morali veljati za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2.

(14)

Ocene na podlagi kvalitativnih meril iz člena 10a(17) Direktive 2003/87/ES so bile opravljene za številne sektorje, ki na podlagi kvantitativnih meril iz člena 10a(15) in (16) niso veljali za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2. Kvalitativna ocena je bila opravljena v primerih, ki so v okviru določitve prejšnjega seznama izpolnjevali kvalitativna merila, v primerih sektorjev, ki so veljali za mejne, in na zahtevo predstavnikov sektorja.

(15)

V primeru sektorjev „Dodelava tekstilij“ (oznaka NACE 1330), „Proizvodnja strešnikov, opeke in drugih gradbenih izdelkov iz žgane gline“ (oznaka NACE 2332), „Proizvodnja izdelkov iz mavca za gradbeništvo“ (oznaka NACE 2362), „Litje železa“ (oznaka NACE 2451) in „Litje lahkih kovin“ (2453) so bile posodobljene kvalitativne ocene, opravljene v okviru določitve prejšnjega seznama sektorjev in delov sektorjev, veljavne za leti 2013 in 2014. Ugotovljeno je bilo, da okoliščine, ki utemeljujejo vključitev navedenih sektorjev na seznam sektorjev in delov sektorjev, še vedno obstajajo. Zato bi navedeni sektorji morali veljati za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2 tudi za obdobje med letoma 2015 in 2019.

(16)

Za sektor „Proizvodnja slada“ (oznaka NACE 1106) je bila opravljena kvalitativna ocena, saj je ta sektor glede na člen 10a(16)(b) Direktive 2003/87/ES predstavljal mejni primer. Ob upoštevanju višjih stroškov zaradi izvajanja Direktive 2003/87/ES je ocena pokazala na visoko intenzivnost trgovine in občutno zmanjšanje donosnosti sektorja v Uniji. Nizke stopnje dobička omejujejo zmogljivost naprav za naložbe in zmanjšanje emisij. Glede na skupni vpliv navedenih dejavnikov bi moral sektor veljati za izpostavljenega visokemu tveganju premestitve emisij CO2.

(17)

Sektorji iz točke 2 Priloge bi morali na podlagi kvalitativnih meril veljati za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2.

(18)

Ker je v Prilogi določen seznam sektorjev in delov sektorjev, ki veljajo za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2, veljaven za obdobje med letoma 2015 in 2019, bi se moral ta sklep uporabljati od 1. januarja 2015.

(19)

Zaradi pravne varnosti in jasnosti bi bilo treba Sklep 2010/2/EU razveljaviti z učinkom od 1. januarja 2015.

(20)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Odbora za podnebne spremembe –